dovŕšen -šna -o prid. (ȓ) lingv. ki izraža nastop, konec ali trenutnost dejanja: (končno) dovršni glagol;
dovršni sedanji čas
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dovršíti -ím dov., dovŕšil (ī í) - 1. knjiž. dokončati, končati: pisatelj je dovršil roman / svoje naloge ni mogel dovršiti; dovršil je svoje delo / dovršiti šolo, študij
- 2. živeti do določene dobe; dopolniti: otrok je dovršil sedmo leto
dovršívši zastar.: dovršivši študije, je bil vzgojitelj pri grofovski družini
dovršèn -êna -o - 1. deležnik od dovršiti: ko je bilo delo dovršeno, se je zadovoljno nasmehnil; proces še ni popolnoma dovršen
- 2. ki je po svojih lastnostih, značilnostih brez napak, pomanjkljivosti: dovršen prevod; svoje misli podaja v dovršeni obliki; pesnik je stopil v javnost kot dovršena osebnost; oblikovno dovršeni stavki; tehnično dovršen stroj; prisl.: dovršeno obvlada tri jezike
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.