boléhati -am nedov. (ẹ́ ẹ̄) biti dalj časa, večkrat, a ne hudo bolan: mati že dolgo boleha;
bolehati na jetrih;
bolehati za mrzlico, neustalj. na mrzlici / drevesce boleha hira; pren. odbor društva boleha za nedelavnostjo; boleha za radovednostjobolehajóč -a -e: bolehajoča žival
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
božíčen -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na božič: božični dan;
božični prazniki;
božični večer večer pred božičem // delati božično drevesce
♦ vrtn. božični kaktus členkast kaktus z živo rdečimi cveti, Epiphyllum; božične jagode lončna rastlina z živo rdečimi strupenimi jagodami, Solanum capsicastrum
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
drévce -a s (ẹ́) star. drevesce: privezati drevce ob kol;
drobna, zelena drevca
♦ bot. božje drevce zimzelen grm s trnato nazobčanimi listi, Ilex aquifolium
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
drévče -ta s (ẹ́) star. drevesce: v skalovju rastoče drevče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
drévček -čka m (ẹ́) ekspr. drevesce
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
drevésce -a s (ẹ̑) manjšalnica od drevo: saditi drevesca;
mlado drevesce;
pritlikava pomarančna drevesca;
sadna drevesca / božično drevesce v krščanskem okolju majhna smreka ali jelka, okrašena za božične praznike
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
drevéšček -čka m (ẹ̑) pog. drevesce: saditi dreveščke // majhna smreka ali jelka, okrašena za božične ali novoletne praznike: prižgati svečke na dreveščku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kôlec -lca [u̯c] m (ó) - 1. količek, količ: nasekal in ošilil je nekaj kolcev; zabiti kolec v zemljo
- 2. nar. kol: mlado drevesce je privezal k debelemu kolcu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kolìč -íča m (ȉ í) manjšalnica od kol: zabijati količe v zemljo;
ograja iz vej in količev / vsako drevesce je bilo privezano k svojemu količu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
korén -a m (ẹ̑) - 1. odebeljeni del korenine nekaterih rastlin, navadno stožčaste oblike: rastlino izpuliti s korenom; peteršiljev koren
// v zvezi koren lečen, po ljudskem verovanju zdravilna rastlina, ki ima nenavadno, skrivnostno moč: iskati koren lečen - 2. zastar. podzemeljski del rastline, ki ji dovaja vodo in v njej raztopljene snovi; korenina: drevesce z dolgim korenom; spotaknil se je ob koren stare smreke
- 3. ekspr., navadno s prilastkom osnova, temelj: spoznati koren problema / tu je v korenu same debate nesporazum
// začetek, izvor: to ima svoj koren v preteklosti - 4. lingv. del besede kot nosilec osnovnega pomena besedne družine: določiti koren; glagolski koren / koren besede
- 5. mat. količina, ki jo določujeta korenska osnova in korenski eksponent: izračunati koren / bikvadratni koren koren četrte stopnje; kubični ali kubni koren ki ima korenski eksponent 3; kvadratni koren ki ima korenski eksponent 2
● ekspr. toča je do korena vse potolkla popolnoma, čisto; ekspr. priti stvari do korena spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše
♦ anat. lasni koren del lasu, ki je v koži; nohtni koren del nohta, ki je v kožni gubi; nosni koren del nosu, kjer ta prehaja v čelo; koren jezika skrajni zadnji del jezika; koren čutnega ali senzibilnega živca zadnji del hrbtenjačnega živca, ki prenaša vzburjenje k osrednjemu živčevju; koren gibnega ali motoričnega živca prednji del hrbtenjačnega živca, ki prenaša vzburjenje k mišicam; bot. črni koren rastlina z ozkimi, dolgimi listi in živo rumenimi ali rožnatimi cveti v koških, Scorzonera; trokrpi koralasti koren rastlina z rumenkasto zelenimi cveti in razvejeno koreniko, Corallorhiza trifida; rdeči koren; rožni koren rastlina s suličastimi, nazobčanimi listi in navadno zelenkasto rumenimi cveti v socvetjih, Sedum rosea; zlati koren visoka rastlina gorskih travnikov z belimi cveti v grozdih, Asphodelus; teh. koren del lopate, s katerim je ta pritrjena na kolo pri turbinah; koren vara del zvara ob stiku spodnjega roba kovinskih delov; koren zoba del zobnika, kjer prehaja zob v podlago; zool. koren kljuna, repa; koren hrbtne plavuti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
lásek -ska m (ā) nav. mn. - 1. ljubk. manjšalnica od las: otrok ima samo nekaj laskov / božati po laskih; mehki otroški laski; njeni zlati laski
- 2. nitast okrasek za novoletno jelko, božično drevesce: razprostreti po jelki laske
● pog., ekspr. niti za lasek ne popusti prav nič; poljud. marijini laski trava z dolgopecljatimi in od strani sploščenimi klaski, strok. migalica
♦ agr. laski na koruznem storžu zelo podaljšani vratovi pestičev; bot. koreninski laski enocelični izrastki rastlinske povrhnjice na koreninah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
obésiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. namestiti kaj tako, da je oprto, pritrjeno zgoraj in visi: obesiti sliko, zavese, zvon, zaklano žival; obesiti malho čez ramo, na ramo; obesiti klobuk na klin, obleko na obešalnik; obesiti kotel nad ognjišče, svetilko pod strop / obesiti perilo na sonce, meso v prekajevalnico / obesiti verižico okrog vratu / ekspr. lastovice so obesile svoja gnezda pod napušč; obesiti zastavo izobesiti
♦ teh. obesiti motor pritrditi ga na strop ali z zgornjim delom na steno
// usmrtiti tako, da si kdo z lastno težo zategne zanko okoli vratu: tega dne so obesili in ustrelili prve talce; obesiti na vejo, vislice; iti se obesit; obesiti se iz obupa / ekspr. obesili me bodo, če to povem / kot podkrepitev: ne pustim, pa če me obesiš; gremo, če se pes obesi - 2. ekspr. napraviti, da je kdo dolžen opraviti kaj: obesijo mu vsako nerodno delo; glej, da ti ne bodo obesili toliko, da ne boš zmogel / obesiti komu svoje skrbi
// pripisati, prisoditi: odgovornost za nesrečo so po krivici obesili njemu / filmu so obesili oznako znanstvene fantastike; obesiti komu vzdevek - 3. ekspr. prodati, zlasti kaj neustreznega: obesili so mu avtomobil s pokvarjenimi vrati; obesili so ji staro šaro
- 4. ekspr. reči, povedati, zlasti kaj neresničnega, izmišljenega: govorijo to, kar jim drugi obesijo; kdo vam je to obesil; kaj vse ste mu obesili / kdo pa vam je obesil to laž
- 5. nar. povesiti, nagniti: rože so obesile cvete; glava se mu je obesila na prsi
● ekspr. obesiti so mu hoteli nevesto hoteli so ga poročiti; pog. večkrat ji katerega obesijo mislijo, govorijo, da je s kom v ljubezenskem odnosu; pog. vse nase obesi oblači, nosi neskladno obleko, nakit; obesiti na klin, na kljuko, na kol ekspr. obesiti službo na klin opustiti jo; ekspr. obesiti šolo, študij na klin, kljuko opustiti študiranje; ekspr. obesiti komu kaj na nos, na ušesa povedati, kar se ne bi smelo; obesiti na vrat ekspr. obesil jim je svoje otroke na vrat skrbeti so morali za njegove otroke; ekspr. obesili so jim policijo na vrat povzročili so, da jih je policija zasledovala, nadzorovala; bibl. bolje bi mu bilo, da bi si obesil mlinski kamen na vrat in se potopil v globočino morja izraža veliko ogorčenje, obsodbo; ekspr. obesiti na (veliki) zvon povsod razglasiti, povedati
obésiti se - 1. oprijeti se navadno z rokami tako, da se noge ne dotikajo tal: obesiti se na drog in se zagugati; obesiti se na premikajoči se vagon / ekspr. otrok se obesi materi okrog vratu / ekspr. obesiti se komu na roko, za roko; ekspr. ob sunku se je kar obesil na soseda se je naslonil nanj
// smreka se je pri podiranju obesila se pri padanju naslonila na sosednje drevo; snežinke so se ji obesile na lase - 2. slabš., z dajalnikom pridružiti se: hitro pojdiva, da se nama kdo ne obesi; če se nama obesi še ta ženska, ne prideva do vrha
// v zvezi z na zaljubiti se, poročiti se: mislila je, kako bi se čimprej na koga obesila; ni se ji treba obesiti na prvega, ki pride - 3. ekspr., v zvezi z na pretirano kritično razčlenjevati: obesi se na vsako besedo; obesil se je na to napako, drugega ni videl / obesili so se na njegovo obljubo pretirano so se sklicevali nanjo
● ekspr. obesite se, če vam ni prav vaša nejevolja nas ne gane; ekspr. obesiti se komu na pete hoditi tik za njim, slediti mu v neposredni bližini; zasledovati ga; biti pogostoma v njegovi družbi proti njegovi volji; nar. iti se obesit na zvon iti zvonit; ekspr. obesiti se na življenje zelo se ga bati izgubiti; pog. zastonj se še pes ne obesi vsaka stvar ima svoj vzrok; bil je tak veter, kot bi se kdo obesil zelo močen; preg. o kresi se dan obesi po 24. juniju se začnejo dnevi krajšati
obéšen -a -o: na drevesce obešeni okraski; obešene slike; našli so ga obešenega
♦ avt. posamično obešeno kolo kolo, ki je pritrjeno na posamično obeso
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
osmíca -e ž (í) - 1. pog. številka osem: napisati osmico / na tej progi vozi osmica tramvaj, avtobus številka osem
// žarg., med. izpuliti osmico modrostni zob
// kar je temu podobno: gibi plesalke v obliki osmice / vrteti goreče bakle v krogih in osmicah - 2. igralna karta z osmimi znaki: igralec ima karovo osmico
- 3. nar. zahodno začasni vinotoč, v katerem se prodaja domače vino: včeraj so pri sosedu odprli osmico; osmica bo odprta ves teden
♦ agr. privezati drevesce h kolu na osmico tako, da ima trak obliko številke osem; lov. osmica šibra s premerom 3,5 mm; naboj, napolnjen s šibrami osmicami; šport. osmica element umetnostnega drsanja, pri katerem opravi drsalec na eni nogi dva dotikajoča se kroga; voziti osmico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
pripogníti -pógnem tudi -pôgnem dov. (ī ọ́, ó) narediti, povzročiti, da pride zgornji konec česa prožnega bližje k tlom: pripogniti drevesce, veje / pripogniti komu hrbet / pripognil je glavo, da je lahko vstopil sklonil // ekspr. oče ga je pripognil čez koleno in natepel po zadnji plati ga je položil na koleno z zgornjim delom telesa bližje k tlom; v strahu pripogniti ramena povesiti
● ekspr. bo že prišel pravi, ki te bo pripognil uklonil, si te podredil; pripogniti vogal lista zapognitipripogníti se narediti, da pride glava, zgornji del telesa navzdol, zlasti naprej: pripognil se je in nekaj pobral; zaradi bolečin v križu se ne more pripogniti / zastar.: do tal, nizko se pripogniti komu se prikloniti; pripogniti se h komu, nad koga se skloniti
pripognívši zastar.: zavila ga je tesneje v odejo, pripognivši se globoko k njemu
pripógnjen tudi pripôgnjen -a -o: stopal je pripognjen pod težkim bremenom; prisl.: hoditi pripognjeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
protíca -e ž (í) zastar. šiba, palica: s protico privezati drevesce h kolu / košare iz protic iz protja // vzel je protico in odšel lovit ribe ribiško palico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
štŕcelj -clja m (ŕ) - 1. po rezanju, sekanju preostali del navadno tanjšega debla, stebla, veje: odsekal je drevesce pri tleh, da ne bi ostal štrcelj; odžagati štrcelj tik ob deblu; štrcelj veje
// temu podoben del česa sploh: štrcelj lopatnega držaja; svečni štrclji - 2. zakrneli ud ali po odstranitvi dela uda preostali del: natakniti protezo na štrcelj; namesto rok ima le dva štrclja / štrcelj jezika, repa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
ukorenínjati se -am se nedov. (í) - 1. poganjati korenine v zemljo: posajeno drevesce se dobro ukoreninja
- 2. ekspr. postajati notranje, čustveno tesno povezan s čim: počasi se ukoreninja v sosesko / v njem se ukoreninja nova ljubezen / to prepričanje se mu je vedno trdneje ukoreninjalo v zavest
● ekspr. nova vera se je hitro ukoreninjala širila, utrjevala
ukorenínjati delati, povzročati, da kaj požene korenine v zemljo: ukoreninjati vršičke lončnic
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
véjati se -am se nedov. (ẹ̑) vejiti se: drevesce se veja / pot se veja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
vŕbica -e ž (ŕ) nav. ekspr. manjšalnica od vrba: mlada vrbica ob vodi / privezati drevesce h kolu z vrbico vrbovo šibico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
vzrásti vzrástem in vzrásem dov., vzrásel in vzrástel (á) star. zrasti: med kamenjem vzraste košat hrast / martinčku vzraste nov rep / fant je precej vzrasel / drevesce vzraste v drevo / vzrasti pri tujih ljudeh odrasti // v njem vzraste jeza, upanje / po teh besedah je jezno vzraselvzráščen -a -o: vzraščeno deblo
● star. biti lepo vzraščen raščen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
vzráščati -am nedov. (á) star. rasti: drevesce vzrašča v veliko drevo / vzraščal je v mestnem okolju odraščal // v dušah vzrašča pogum
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.