družína -e ž (í) 
  1. 1. zakonski par z otroki ali brez njih: ta družina stanuje v našem bloku; vsa družina je bila zbrana okrog mize; kmečka družina; biti iz dobre, poštene, premožne družine; šestčlanska družina; člani družine; publ. rojstni dan je praznoval v krogu družine; sosedje so si bili kakor ena družina živeli so v slogi, prijateljstvu
    // eden od zakoncev in otroci: imeti družino; preživljati, zanemarjati družino; ustvaril si je družino; pozdravlja vas Metka z družino; pren. koklja s svojo drobno družino
  2. 2. skupina ljudi, ki jih vežejo sorodstvene vezi; rodbina: jetika je v družini; glasbena nadarjenost je v njihovi družini že tradicionalna; imena starih družin; zadnji potomec nekdaj znane družine / ekspr. denarja ni treba vračati, saj ostane vse v družini; pren. besedna družina; družina delovnih ljudi vsega sveta; družina zvezd
  3. 3. navadno s prilastkom skupina ljudi, ki jih druži organizirano skupno delo: igralska, lovska, ribiška, strelska družina / dramska družina ansambel, igralci
  4. 4. raba peša služabniki, služinčad: gospodar je nadzoroval družino na polju / star., s povedkom v množini moškega spola Družina so se poskrili v kleti in pod streho ali pa so pobegnili v bližnjo hosto (J. Trdina)
  5. 5. zastar. druščina, družba: človeka slaba družina popači; imel je prijetno družino
  6. 6. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od reda: družina psov; rastlina iz družine zlatičnic
    ♦     čeb. čebelja družina biološka celota, ki sestoji iz delavk, matice in trotov; lingv. družina jezikov več po izvoru sorodnih jezikov; rel. sveta družina Jezus, Marija in sv. Jožef; soc. nepopolna družina v kateri manjka eden od staršev; načrtovanje družine; tisk. črkovna družina vse črkovne garniture istega tovarniškega imena; zgod. družina oboroženo spremstvo plemenskih poglavarjev in vladarjev v zgodnji fevdalni dobi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

viséti -ím nedov., vísel (ẹ́ í) 
  1. 1. biti oprt, pritrjen na kaj ob zgornjem delu ali nad seboj brez opore na tleh, spodaj: svetilka, zavesa visi; klobuk visi na klinu; slika visi na steni; na veji visi roj; držeč se vrvi, viseti nad prepadom; pod stropom visi lestenec / ključi visijo na obročku; na verižici visijo obeski / po listih in vejicah visijo dežne kaplje / čez ramo mu visi puška; okrog vratu ji visi ogrlica
    ♦     šport. viseti na bradlji, drogu
    // nav. ekspr. biti kje, držeč se z rokami brez zadostne opore na tleh: otroci visijo na ograji in opazujejo; ljudje so viseli na stopnicah prenapolnjenega vlaka; ranjenec je skoraj visel na tovariševi rami
    // biti v položaju, ko ima okrog vratu z lastno težo zadrgnjeno zanko vrvi: prišli so prepozno, obupanec je že visel / ekspr. ta človek bo še visel bo kaznovan z obešenjem
  2. 2. segati, razprostirati se v smeri navzdol od izhodišča: brki mu visijo; psu visi jezik iz gobca; od streh visijo ledene sveče; z oken visijo rože; roke mu negibno visijo ob telesu / viseti do pasu skozi okno sklanjati se
    // ekspr. z neba visijo oblaki
    // segati kam čez rob podlage, opore: skale visijo nad globel
  3. 3. biti nagnjen: drevo, steber nekoliko visi; viseti v levo / ladja malo visi; miza zaradi neravnih tal visi / dolina visi proti vzhodu pada, se niža; travnik precej visi; položno, strmo viseti / ekspr. po strmih pobočjih visijo njive strmo ležijo
  4. 4. navadno s prislovnim določilom biti, mirovati prosto, nepritrjen v prostoru nad tlemi; lebdeti: sipa v vodi lahko visi; telo visi v plinu, če sta teži enaki / v zraku visi postovka / ekspr. na nebu visijo težki deževni oblaki
  5. 5. ekspr., s prislovnim določilom biti opazen, viden: v očeh ji visijo solze / na licih, ustnicah mu visi nasmeh; na obrazih vseh je visel nemir
    // biti, obstajati kje: nad pokrajino visi mir, noč / v zraku še visijo kriki žrtev / med njimi visi molk
  6. 6. ekspr., s prislovnim določilom biti, zadrževati se kje: vsak dan visi pri prijatelju, v gostilni; kaj bi visel samo doma, pojdi z menoj
    // delati, kar izraža določilo: cele dneve visi na računalniku; ure in ure visi na telefonu telefonira
    // v zvezi z na skrbno obdelovati kaj: visi na vsaki besedi, vsakem stavku; pisatelj preveč visi na sami zgodbi
  7. 7. ekspr., v zvezi z med biti glede na svoje lastnosti vmes med čim: televizija visi med gledališčem in filmom; njihova družina je visela med kmeti in bajtarji
    // biti v stanju, ko se lahko uresniči slabša od dveh možnosti: svet visi med vojno in mirom; ranjenec visi med življenjem in smrtjo / visel je med ljubeznijo in sovraštvom
  8. 8. ekspr., v zvezi z nad biti v stanju, ko lahko kaj koga prizadene: nad človeštvom visi atomska vojna / nad njim visi poguba
  9. 9. preh., ekspr., v zvezi z na biti čustveno zelo navezan na koga, kaj: visi bolj na stricu kakor na očetu; kmet z vsem srcem visi na svoji zemlji; zelo visi na otrocih
  10. 10. ekspr. biti negotov: vreme visi / odločitev, pojasnilo še visi
    ●     žarg., šah. figura visi je v ogroženem položaju; pog., ekspr. tekal je po opravkih, da mu je jezik visel iz ust da se je zelo upehal; tekal je zelo hitro; ekspr. oči vseh so visele na njem nepremično, pozorno so ga gledali; ekspr. obleka kar visi na njem je zelo suh; viseti na lasu, na niti, na nitki ekspr. njegovo življenje visi na lasu, na niti, na nitki je zelo ogroženo; je zelo bolan; njegova služba visi na nitki je zelo negotova; ekspr. poslušalci so kar viseli na njegovi pripovedi zelo pozorno so ga poslušali; ekspr. vsa družina visi na njenih ramah za vso družino mora skrbeti ona; viseti na vratu ekspr. gostje so jim ves teden viseli na vratu bili v breme, nadlego; ekspr. policija mu visi na vratu ga zasleduje, nadzoruje; nar. viseti pri gostilničarju imeti dolg pri njem; viseti v zraku ekspr. trditve visijo v praznem, v zraku so neprepričljive, neutemeljene; ekspr. aretacije visijo v zraku se pričakujejo; ekspr. pomlad visi v zraku opazni so znaki pomladi; ekspr. potovanje visi v zraku še ni gotovo; nad glavo mu visi Damoklejev meč je v nenehno preteči nevarnosti; vulg. vsi mi že dol visijo vsi mi že presedajo; vulg. njihova zahteva mi dol visi mi ni prav nič mar

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

osirotéti -ím dov. (ẹ́ í) 
  1. 1. postati sirota: s šestimi leti je osirotela; zgodaj osiroteti
  2. 2. star., v zvezi s hiša postati prazen, nenaseljen: hiša je osirotela in se bo začela podirati
    // obubožati: sosed je osirotel in se z ostanki premoženja preselil

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

svét -a -o prid., svetéjši (ẹ̑ ẹ́) 
  1. 1. rel. zaradi popolnosti vreden češčenja: Bog je svet / sveti [sv.] Duh tretja božja oseba; sveta družina Jezus, Marija in sv. Jožef
    // sveta brata Ciril in Metod
    // ki je v zvezi z Bogom, svetniki, verskimi obredi: sveti kraji; sveti ostanki relikvije; sveta pesem, podoba; poljubiti sveta tla / (sveti) krst prvi od sedmih zakramentov katoliške cerkve; sveti oče papež; (sveti) sinod v pravoslavni cerkvi najvišji kolektivni upravni, izvršni organ; (sveta) maša; sveto leto navadno vsako petindvajseto leto, namenjeno verski prenovi, poglobitvi; sveto olje blagoslovljeno olivno olje, ki se uporablja za maziljenje, zlasti bolnikov; sveto rešnje telo tretji od sedmih zakramentov katoliške cerkve
  2. 2. v zvezi sveto pismo temeljna knjiga krščanske vere in delno židovske vere: brati, razlagati sveto pismo / sveto pismo nove, stare zaveze
  3. 3. ki se časti kot božansko bitje, bog: sveti bik, hrošč; sveti hrast; indijske svete krave
    // ki je v zvezi z bogovi, kultom, verskimi obredi: sveti kamen; jezik svetih knjig / sveta gora Olimp; romati v sveto mesto v Meko
    // sveto število
  4. 4. ekspr. ki v najvišji meri obvladuje negativna nagnjenja in si prizadeva delati dobro: bil je svet in pobožen mož / njegovo življenje je bilo sveto / delati se svetega
  5. 5. ekspr., v povedni rabi ki ima za koga zelo veliko vrednost zaradi svoje povezanosti s čim zelo cenjenim, ljubljenim: ta kraj je zanj svet; zakon jim je bil svet in nedotakljiv; izgubil je vse, kar mu je bilo sveto
  6. 6. ekspr. ki se pojavlja v veliki stopnji: sveti mir; bližal se je s svetim strahom zelo spoštljivo; obšla ga je sveta groza; sveto spoštovanje
    // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: to je naša sveta dolžnost, pravica; sveta resnica / sveta vojna proti fašizmu upravičena
    // kot vzklik o sveta preproščina
    ●     ekspr. vidita se na (vsake) svete čase malokdaj, poredkoma; v krščanskem okolju (sveti) križ božji, pa začnimo izraža prošnjo za uspeh pri delu; šalj. dolg ti bo plačal o svetem nikoli nikoli; ekspr. ob taki surovosti ga je popadla sveta jeza pokazal je upravičeno ogorčenje, odpor; sveta noč v krščanstvu noč pred božičem; ekspr. sveta nebesa, kako je lepo izraža začudenje, navdušenje; ekspr. nič mu ni sveto pri svojem ravnanju nima pomislekov
    ♦     med. svetega Vida ples živčna bolezen z nehotenimi sunkovitimi gibi, podobnimi gibom pri plesu; zgod. sveta aliansa ali sveta zveza zveza Rusije, Prusije in Avstrije leta 1815 proti revolucionarnim gibanjem; zool. sveti ibis tropska ali subtropska močvirska ptica z belim perjem, Threskiornis aethiopica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

híša -e ž (í) 
  1. 1. stavba, namenjena zlasti za bivanje ljudi: hiša stoji na samem, ob cesti; graditi, obnavljati, zidati hišo; gaz je vodila od hiše do hiše; ustavil se je pred domačo hišo; kamnita, lesena hiša; kmečka, meščanska hiša; nadstropna, pritlična hiša; nova, velika hiša; hiša z balkonom; lastnik hiše / stanovanjska hiša / atrijska hiša pritlična, navadno enodružinska, z ograjenim dvoriščem; enodružinska ali enostanovanjska hiša; montažna hiša; počitniška hiša; vogalna, vrstna hiša / v osmrtnicah pogreb bo izpred hiše žalosti v kateri je umrli živel
    // mestna hiša sedež mestne uprave; knjiž. hiša božja cerkev; vznes. hiša pravice sodišče
    // ekspr. vsa hiša se je zbrala vsi prebivalci hiše
    ♦     arhit. alpska hiša; panonska hiša
  2. 2. družinska skupnost, družina: to hišo že dolgo poznam; sosedova hiša je zelo gostoljubna; ekspr. vedeli so, da je hiša partizanska da podpira partizane, sodeluje z njimi
    // pri hiši je pet otrok; pri tej hiši sta le dva za delo / sina je spodil od hiše od doma
    // z oslabljenim pomenom: kruh smo imeli pri hiši samo ob največjih praznikih; ekspr. daj mu že, kar hoče, da bo mir pri hiši
    // s prilastkom skupina ljudi, ki jih vežejo sorodstvene vezi; rodbina: to je že od nekdaj bogata, premožna hiša; izhaja iz meščanske, plemiške hiše; cesarska, kraljevska hiša; bibl. iz hiše Davidove
  3. 3. publ., s prilastkom podjetje ali ustanova, zlasti trgovska, kulturna: avtomobilska hiša Fiat; časopisna, založniška hiša; filmska hiša / gledališka hiša gledališče
    // Modna hiša v Ljubljani
    // poslopje tega podjetja ali te ustanove: v mestu gradijo veliko trgovsko hišo; obnovili so dramsko hišo
  4. 4. glavni stanovanjski prostor v kmečki hiši: hiša z veliko hrastovo mizo in lončeno pečjo; vsa družina se je ob večerih zbrala v hiši / gornja hiša soba v nadstropju kmečke hiše; mala ali zadnja hiša manjša soba v kmečki hiši, navadno za spanje
  5. 5. redko zunanje ogrodje nekaterih nižje razvitih živali, navadno spiralno zavito; hišica: polževa hiša
    ●     ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo; ekspr. otroci so postavili celo hišo na glavo v hiši, v stanovanju so povzročili velik nered; na starost je hodil od hiše do hiše beračil; odkar je gospodar, so k hiši dokupili že tretjo njivo h kmetiji, posestvu; prišla je praznih rok k hiši v zakon ni prinesla denarja, premoženja; prodajati po hišah ponujati blago v nakup neposredno stanovalcem; v svoji hiši bom že sam napravil red stvari, ki se tičejo mene ali moje družine, bom uredil sam; Bela hiša sedež predsednika Združenih držav Amerike v Washingtonu; javna hiša hiša, lokal, v katerem je za plačilo možno imeti spolne odnose; ekspr. ne bom več prestopil praga te hiše ne bom šel več k tem ljudem; preg. žena podpira tri vogle hiše, mož pa enega glavno skrb za dom, družino ima žena

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

nèpopóln -a -o [u̯n] prid. (ȅ-ọ̑) ki ni popoln: nepopoln naslov; predložili so še nepopolne podatke; knjižna zbirka je nepopolna / nepopoln uspeh / prijavili so se kandidati z nepopolno srednjo šolo nedokončano
♦ ekon. nepopolna konkurenca konkurenca, za katero so značilne omejitve glede ponudbe in povpraševanja; lingv. nepopolni stavek stavek, ki mu manjka povedek; mat. nepopolno število število brez zadnjih decimalk; soc. nepopolna družina družina, v kateri manjka eden od staršev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

vès vsà vsè [vəs] zaim., ed. m. vsèga tudi vsegà, vsèmu tudi vsemù, za neživo vès, za živo in v samostalniški rabi vsèga tudi vsegà, vsèm, vsèm; ž. vsè, vsèj stil. vsì, vsò, vsèj stil. vsì, vsò; s. vsèga tudi vsegà, vsèmu tudi vsemù, vsè, za živo tudi vsèga tudi vsegà, vsèm, vsèm; mn. m. vsì, vsèh, vsèm, vsè, vsèh, vsèmi; ž. vsè dalje kakor m.; s. vsà dalje kakor m., razen tož. vsà; dv. m. vsà, vsèh, vsèma, vsà, vsèh, vsèma; ž. vsì, vsèh, vsèma, vsì, vsèh, vsèma; s. kakor ž. (ə̏ ȁ ȅ) 
  1. I. v pridevniški rabi
    1. 1. ed. ki zajema polno količino, mero česa omejenega: presejati ves pesek; pohoditi vso travo / zbrati ves pogum; imeti vso oblast sam; vreden vsega spoštovanja
      // ki zajema polno vsoto sestavnih delov, enot česa: namazati ves obraz; po vsej deželi je suša / ves dan in vso noč; med vso vožnjo je spal; vse življenje ti bo žal / razdelil je vse svoje premoženje / ekspr. vsega Prešerna zna na pamet vse Prešernove pesmi
      // ki zajema največje mogoče število članov kake skupine, skupnosti: vsa družina je na dopustu; organizirati vse delavstvo v pokrajini / ekspr.: ves gozd prepeva vse ptice v gozdu; vse mesto govori o tem vsi prebivalci mesta
    2. 2. mn. izraža, da se iz določene skupine, množice ne izvzema
      1. a) nobeno bitje: hrana je všeč vsem gostom; vse ribe so zastrupljene / vseh deset je zbolelo; vsi drugi so odšli
      2. b) nobena stvar: prijaviti vse dohodke; govori vse slovanske jezike / ekspr. prihajajo iz vseh krajev sveta / vse drugo pustite tu
    3. 3. izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: od vsega začetka sem to slutil
    4. 4. poudarja polno mero, stopnjo
      1. a) kake lastnosti, kakega stanja: biti ves bled, vesel; vsi razburjeni so se začeli prepirati; tako vsa mlada se je poročila; od vonja je vsa omamljena / bila je vsa v skrbeh zaradi otroka; ekspr.: otrok je ves iz sebe; biti ves v krvi / ekspr. malopridnež, ves, kar ga je
      2. b) kakega dejanja: ves se osredotočiti na problem; ekspr. vsa se je posvetila družini
    5. 5. ekspr., v zvezi ves mogoči številen in raznovrsten: prihajali so vsi mogoči ljudje / na vse mogoče načine se je izgovarjal zelo; delo je opravljal z vso mogočo spretnostjo z zelo veliko
    6. 6. v prislovni rabi, navadno v zvezi na vse štiri, po (vseh) štirih izraža položaj, ko je telo hkrati na rokah in nogah, kolenih: spustil se je na vse štiri in zlezel v rov / kobacati, plaziti se po vseh štirih
    7. 7. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi z vsemi štirimi zelo, močno: z vsemi štirimi se je branil iti domov; oklepati se grunta z vsemi štirimi
    8. 8. v prislovni rabi, v zvezi po vsej sili izraža prizadevanje uresničiti dejanje ne glede na nasprotovanje, ovire: po vsej sili hoče ven / rad bi po vsej sili uspel
  2. II. v samostalniški rabi
    1. 1. ed., s. vse stvari, vsa dejanja: vse se mu posreči; ne trudite se, tu je vse zaman; med njima je vsega konec; naj se zgodi karkoli, na vse sem pripravljen; biti zadovoljen z vsem / ostati brez vsega brez denarja, premoženja
      // dali so mu vse: službo, stanovanje, avtomobil / on je vse vedoč, odgovoril tudi na to vprašanje / vsega skupaj sto ton
    2. 2. ed., s. izraža množino bitij: vse se ga boji / ekspr.: prišlo je vse, kar leze in gre veliko ljudi; vse, kar nosi hlače, mora pod orožje vsi (odrasli) moški
    3. 3. mn. vsi člani, elementi določene skupine, množice: vsi so mu čestitali; dosti dreves je ohranil, vseh pa ne; posloviti se od vseh / mi vsi to vemo
  3. III. v prislovni rabi izraža polno količino, mero česa prej povedanega: žgancev je bilo veliko, pa so vse pojedli; koliko si naredil? Vse
    ●     na ves glas se smejati zelo glasno; pog. naredi, da bo na vse konce prav da bodo vsi zadovoljni; ekspr. razšli so se na vse štiri konce sveta na vse strani; ekspr. iskal sem te na vseh koncih in krajih povsod; ekspr. na vse kriplje se trudi zelo; pog., ekspr. vseh deset prstov si lahko oblizne, če jo dobi naj bo zelo zadovoljen; ves svet ekspr. misliš, da se bo ves svet sukal okoli tebe da bodo vsi skrbeli zate, stregli tebi; ekspr. ves svet ima odprt pred seboj lahko gre kamorkoli; ekspr. za ves svet tega ne bi storil nikakor ne; vsi svêti in vsi svéti v krščanskem okolju praznik vseh svetnikov 1. novembra; ekspr. ne moti ga, je ves v delu zelo vneto dela; ekspr. moštvo je odpovedalo na vsej črti popolnoma, v celoti; ekspr. na vso moč se truditi zelo, močno; iron. pojesti vso modrost z veliko žlico šteti se za zelo izobraženega, pametnega; ekspr. to je nadloga vseh nadlog zelo velika, huda; ekspr. na vse pretege hvaliti zelo; ekspr. na vso sapo hiteti zelo; elipt., pog. kadar je malo pijan, vse sorte govori nespametno, nepremišljeno; ekspr. moliti vse štiri od sebe ležati v sproščenem položaju, navadno z iztegnjenimi nogami, rokami; ekspr. ta človek je z vsemi štirimi na zemlji je realen, trezen; ekspr. iz vsega grla, na vse grlo klicati zelo glasno; zastar. vstal je na vse jutro navsezgodaj; ekspr. na vsa pljuča zavpiti zelo; ekspr. na vsa usta hvaliti zelo, navdušeno; ekspr. tekel je, da se je (vse) kadilo (za njim) zelo hitro; ekspr. vse na njej je kričalo bila je zelo nenavadno oblečena; ekspr. vse, kar je prav vsako ravnanje, dejanje je sprejemljivo, dopustno, če ne preseže določene meje; pog. saj je vse en hudir vseeno je; star. vse v (en) kup ti je vseeno; ekspr. vse črno jih je zelo veliko; ekspr. na travniku je vse rumeno zlatic zelo veliko; pog. vsega dvakrat je bil vprašan samo; pog. dati vse iz sebe, od sebe do skrajnosti se potruditi; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; pog. ta denar ti brez vsega posodim rad, ne da bi se obotavljal; ekspr. igrati na vse ali nič pri igri s kartami igrati tako, da se dobi ali izgubi maksimalna količina denarja; ekspr. za vse nič ne grem nikakor ne, sploh ne; ekspr. čast domovine mu je nad vse bolj pomembna kot vse drugo; ekspr. vse pride, vse mine; preg. čez sedem let vse prav pride vsaka stvar se da kdaj s pridom uporabiti; prim. nadvse, vse, vseeno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

majáti májem tudi májati -em stil. májam nedov., májaj májajte tudi majájte; majál tudi májal (á á; á) povzročati, delati, da se kaj z enim delom pritrjenega premika sem in tja: veter maje drevesa; zgrabil je kol in ga majal, da bi ga izpulil / presenečeno je majal z glavo; klasje se maje; pijanec stoji pred vrati in se maje; veriga visi z voza in se maje niha; pren., ekspr. kmet je majal stavbo fevdalnega reda; uporno pleme maje vladarju prestol
// povzročati, da se kaj premika sploh: potres maje zemljo; mostnice so se majale pod nogami; zemlja se zelo maje
● ekspr. pijača je ljudem majala jezike je povzročala, da so veliko in sproščeno govorili; ekspr. ljudje so nad tem majali z glavo izražali osuplost, presenečenje, ogorčenje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

mogóčen -čna -o prid., mogóčnejši (ọ́ ọ̄) nav. ekspr.  
  1. 1. ki ima veliko oblast, moč: bal se je zameriti mogočnemu gospodarju; ima mogočne prijatelje; mogočni uradniki; bil je tako mogočen, da se ga je vse balo; mogočen kakor bog zelo
    // ki vsebuje, izraža veliko oblast, moč: mogočni zakoni; dobro mu je bilo pod njegovim mogočnim varstvom / matematika je postala mogočna veda / mogočna usoda; ljubezen je mogočno čustvo
  2. 2. ki vzbuja pozornost, občudovanje zaradi
    1. a) velike razsežnosti: na hribu je stal mogočen grad; mogočen hrast; mogočna gora, tovarna / dvignil je mogočno pest; ima mogočno postavo / mogočen dim, požar / priredili so mu mogočen sprejem
    2. b) velikega števila: mogočna družina rastlin; opazoval je mogočno množico pred seboj; zbral je mogočno vojsko
    3. c) velike čutne zaznavnosti: zadonel je mogočen glas; povsod se je razlegal njegov mogočni smeh / mogočna luč, svetloba
    4. č) velike pomembnosti, kakovosti: to je bil zanje mogočen dan; mogočna prispodoba o hrastu
      // ki se pojavlja v zelo visoki stopnji: lice mu je zažarelo v mogočnem ponosu; napraviti mogočen vtis na vse; mogočna strast
      ●       ekspr. ima mogočno roko je zelo vpliven; knjiž. dal jim je še mogočnejše orožje hujše

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

rásti rástem tudi rásem nedov., stil. rastó; rástel in rásel (á) 
  1. 1. postajati večji, višji zaradi naravnega, življenjskega razvoja: človek raste približno dve desetletji; drevo, žival lepo raste; lasje, nohti hitro rastejo; raste kot konoplja hitro
    // rasti v dolžino, višino; rasti krivo, naravnost
    // nastajati, kazati se zaradi takega razvoja: fantu že raste brada; gobe rastejo najbolj po dežju; ptiču raste novo perje; otroku so začeli rasti zobje
    // v zvezi z v zaradi takega razvoja se razvijati v to, kar izraža dopolnilo: grm že raste v drevo; dekle raste v močno, postavno žensko / rasti iz fanta v moža
    // ekspr. postajati starejši, zrelejši: fant hitro raste, kmalu bo cel mož
  2. 2. s prislovnim določilom preživljati čas rasti, zorenja: rastla je brez staršev, pri babici, v mestu; rastli so med vojno; ti otroci rastejo kot koprive za plotom brez varstva, vzgoje
    // rasti v revščini
  3. 3. s prislovnim določilom biti kje, nahajati se v stanju, značilnem za živo rastlino: lišaji rastejo navadno na severni strani dreves; na njivi raste pšenica / ekspr. v teh krajih raste dobro vino trta, katere grozdje daje dobro vino
    // pri nas palme ne rastejo ne uspevajo
  4. 4. nav. ekspr. postajati večji
    1. a) po obsegu: trebuh mu raste; pleša mu je rastla daleč proti tilniku / mesto raste na vse strani se širi; zaradi močnega deževja je reka rastla naraščala; testo je lepo rastlo vzhajalo; knjiž. dan se je nagibal in sence so rastle se daljšale
      // dan raste postaja daljši
    2. b) po številu: naša družina je iz leta v leto rastla; mestno prebivalstvo raste hitreje kot vaško narašča
  5. 5. dosegati višjo stopnjo
    1. a) glede na intenzivnost, jakost: hrup okoli njega je vse bolj rastel; temperatura raste / od jeze mu je glas vedno bolj rastel / ekspr.: njena ljubezen do glasbe je rastla; upanje, žalost raste; v njem raste prepričanje, da bo ozdravel
    2. b) glede na količino: dohodki, dolgovi rastejo; proizvodnja, promet raste narašča
    3. c) glede na možni razpon: cene rastejo; nasilje v mestih raste / nesnost pri kokoših je začela rasti se je začela večati
      // prihajati na višji ton, večjo glasnost: glas harmonike je rastel in padal; melodija je rastla / mrmranje je rastlo v godrnjanje
      // ekspr. razvijati se, napredovati: ta slikar raste od razstave do razstave / gospodarsko, umetniško rasti / rasti v razumnosti / rasti v dobrega nogometaša
  6. 6. ekspr. v vedno večji meri nastajati, kazati se kot posledica dela: izpod noža mu je iz kosa lesa rastla figurica / v okolici rastejo nove hiše; zidovi so rastli kar pred njihovimi očmi / ob pripovedovanju je pred nami rastla podoba domovine
  7. 7. nav. ekspr. postajati viden, opazen v vedno večjem obsegu: iz megle, mraka so rastle hiše / luna raste
  8. 8. ekspr. z naraščanjem glasu, odločnejšim vedenjem kazati jezo, razburjenje: ker mu sin ni odgovarjal, je oče vedno bolj rastel / kam spet gresta, je rastel
    // navadno s prislovnim določilom postajati bolj samozavesten, ponosen: od sreče, ob pohvalah je kar rastel
    ●     ekspr. greben mu raste postaja domišljav, prevzeten; ekspr. kupček mu raste premoženje, zlasti količina denarja se mu veča; ekspr. minute so rastle v ure, njega pa še ni bilo minilo, preteklo je že več ur, veliko časa; knjiž. vsa ta spoznanja rastejo iz pisateljevega notranjega življenja izvirajo; ekspr. videti travo rasti in slišati planke žvižgati videti in slišati stvari, ki jih v resnici ni; pog. čez glavo mu raste prenehava se ga bati, meniti se za njegove opomine; ekspr. raste v njenih očeh vedno bolj ga ceni, spoštuje; ekspr. delo mu kar raste pod rokami vedno več ga ima; ekspr. tak človek ne raste za vsakim plotom težko je srečati, spoznati takega človeka; preg. iz malega raste veliko

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

skŕb -í ž (ȓ) 
  1. 1. občutek nemira, tesnobe zaradi neprijetnega, težkega položaja ali strahu pred njim: skrbi ga mučijo, ekspr. grizejo, morijo, pečejo, tarejo, žulijo; vedno pogosteje jo je obhajala, prevzemala skrb za otroke, prihodnost, njegovo zdravje; delati komu skrbi; odriniti, pregnati, ekspr. potlačiti skrbi; vso noč jih je s strahom in skrbjo čakala; hude, velike, težke, ekspr. grenke, moreče, pekoče skrbi; ekspr. siva, tiha skrb
    // stanje, ki je posledica tega občutka: od neprestanih, samih skrbi se je v nekaj letih zelo postaral; biti (ves) v skrbeh, star. v skrbi zaradi česa, za koga
    // kar povzroča tako stanje: imeti skrbi; s tem se je rešil skrbi; ekspr. veliko skrb si je nakopal na glavo; denarne, gospodarske skrbi; nima večjih problemov, le drobne, vsakdanje skrbi; skrbi in težave / z njim so same skrbi / skrb, kako bo prestal operacijo, ga je zelo vznemirjala; družina, zdravje je njena največja skrb / žarg. ni skrbi, otrok je zdrav ni vzroka za zaskrbljenost
  2. 2. ed. aktivnost, prizadevanje
    1. a) za uresničitev, normalen potek česa: povečati skrb za družbeni standard; razvoju te panoge so posvečali posebno skrb; država je prevzela skrb za gradnjo bolnic, šol; v programu društva je tudi skrb za izobraževanje članov / gospodinjstvo ima sama na skrbi sama skrbi za gospodinjstvo; ekspr. naložiti komu skrb za knjižnico
    2. b) za zadovoljitev zlasti telesnih potreb: če bo potrebno, bo prevzela skrb za sosedove otroke / skrb za zaslužek, ekspr. za vsakdanji kruh / na skrbi ima tri otroke skrbi za tri otroke
  3. 3. ekspr. dolžnost, obveznost: ker ima druge skrbi, zanemarja družino; po celoletnem delu je moral za nekaj časa odložiti vse skrbi in se odpočiti; učenje naj bo tvoja edina, glavna skrb / gospodinjstvo je njena skrb
  4. 4. redko skrbnost: na sliki je očitna slikarjeva skrb pri obdelavi rok / s kakšno skrbjo mu je vselej pripravljala stvari za na pot
  5. 5. v povedno-prislovni rabi, v zvezi brez skrbi izraža odsotnost tega, kar povzroča skrb: otroci so srečni, ker so še brez skrbi; zaradi prenočišča ste lahko brez skrbi; živeti brez skrbi
  6. 6. pog., v medmetni rabi, v zvezi brez skrbi poudarja trditev: brez skrbi, vse se bo srečno končalo; ali boš oddal pismo? Brez skrbi, seveda ga bom oddal / (bodite) brez skrbi, da bo spet zamudila
    ●     star. posebna skrb mu je bila, kje bo prenočil zelo ga je skrbelo; star. po nepotrebnem te je skrb zanj po nepotrebnem te skrbi zanj; star. vedno me je skrb, če se boš vrnil zdrav vedno me skrbi; star. zakaj si je dal tako skrb za to zakaj je tako skrbel, si prizadeval za to; star. za učenje ima skrb je skrben; star. brezposeln je prišel domov njej na skrb da je ona skrbela zanj; star. odbor je vzel prireditev v skrb odbor je prevzel skrb za prireditev; ekspr. šola mu je deveta, zadnja skrb prav nič se ne zmeni zanjo; redko nič skrbi, resnica bo prišla na dan brez skrbi; preg. majhni otroci majhne skrbi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

vézati in vezáti véžem nedov. (ẹ́ á ẹ́) 
  1. 1. z namestitvijo vrvi, traku, verige okrog česa delati, da to je, ostane skupaj: vezati lase; žrtvam so vezali noge in roke; vezati smuči z jermeni / vezati koruzne storže; vezati dračje v butaro; vezati pšenico v snope / vezati lončeno posodo za zaščito, trdnost jo obdajati z žico
    // vezati trte h kolom privezovati; vezati čoln, ladjo v pristanišču / vezati konce niti zavezovati; dolgo si je vezal kravato / vezati vozel
    // na tak način delati, izdelovati: vezati metle, šopke; v mladosti je vezal splave
  2. 2. delati, da je kaj
    1. a) skupaj, združeno: hodnik veže stanovanjske prostore / korenine vežejo zemljo; sila, ki veže sonce in planete
    2. b) dostopno: cesta, pot veže tovarno z javno cesto; most veže otok s kopnim
      // delati, da kaj postane celota, eno: vezati glasove v besede / ljubezen ju veže v veselju in trpljenju; ekspr. otroci so ju trdno vezali
  3. 3. teh. na določen način, z določenimi pripravami delati, da je kaj tako skupaj, da tvori celoto: vezati kovinske, lesene dele; vezati ostrešje; vezati električne vodnike; vezati z lesenimi klini, kovicami
  4. 4. obrt. šivati, lepiti (natisnjene) pole in jih spajati s platnicami in hrbti: vezati knjigo / vezati v platno, usnje
  5. 5. delati, da ima kdo s kom kaj skupnega: veže jih jezik, kultura; vežejo jih sorodstvene vezi so sorodniki
    // vežejo ju nekdanji skupni nastopi; z njim ga je vezalo enako mišljenje / veže ju prijateljstvo
  6. 6. delati, povzročati, da se kdo ne more svobodno premikati: spone so ga trdno vezale / obleka veže / ekspr. nemoč mu veže korake
  7. 7. delati, povzročati, da kdo mora ravnati v skladu z dogovorjenim, sklenjenim: veže ga dolžnost, obljuba, prisega, ekspr. beseda; pogodba, zakon jih ne veže
    // delati, da je kdo dolžen
    1. a) ravnati se po čem: pri izbiri zaves so jo vezale barve sten in pohištva
    2. b) izpolniti svoje dolžnosti: družina, služba ga veže; ne prisegaj, nočem te vezati; vezal se je za eno leto v gledališču
  8. 8. nedov. in dov., v zvezi z na delati, povzročati, da je kdo odvisen od koga, povezan s kom: trgovino so vezali na enega samega dobavitelja / s prijaznostjo jih je vezal nase; nanjo ga ne veže nič več; začel se je vezati na novo družbo in okolje / vezati se na tradicijo; vezati se na zemljo / spomin ga veže na rojstni kraj
    // delati, povzročati, da ima kdo do koga pozitivna čustva; navezovati: vse bolj ga je vezala nase; počasi sta se vezala drug na drugega
  9. 9. z orodnikom delati, da je kaj v kaki zvezi, odvisnosti: vezati študij psihologije s pedagogiko; stensko slikarstvo se veže z arhitekturo / njegovo delo se veže s slovenskim gledališčem / vezati prodajo otrobov s prodajo moke
  10. 10. nedov. in dov., v zvezi z na delati, da je uresničitev, veljavnost česa odvisna od uresničitve, izpolnjevanja česa drugega: prenos posesti sta vezala na preskrbo starih staršev / vezati pogodbo na pogoje, rok
  11. 11. nedov. in dov., ptt delati, da kdo dobi telefonsko zvezo z drugim telefonskim priključkom: centrala, telefonist veže; takoj so jo vezali z njegovo novo številko; direktno vezati
  12. 12. nedov. in dov., fin. s pogodbo določati rok, pred katerim vlagatelj ne more razpolagati z vloženim denarjem: vezati hranilno vlogo / podjetje je vezalo sredstva na tri leta / vezati denar v banki
    // omejevati razpolaganje z vrednostnim papirjem na pogoj, naveden na njem; vinkulirati: vezati hranilno knjižico
  13. 13. delati, povzročati, da kaj postane sestavni del tega, v čemer se nahaja: krvno barvilo veže kisik; snov, ki veže nafto; kemično vezati
    // nepreh. imeti vezalno lastnost, moč: apno, cement, mavec veže; lepilo veže po nekaj urah
    ●     star. stala sta pred hišo in vezala besede se pogovarjala; vezati birmo biti za botra; ekspr. otrobe vezati vsebinsko prazno govoriti; knjiž. spanec ji je začel vezati oči postala je zaspana; publ. vezati začetke te ideologije na romantiko povezovati jih z romantiko; premlad si še, da bi se že vezal se poročil; ekspr. ni si pustil vezati rok hotel je svobodno odločati
    ♦     elektr. vzporedno, zaporedno vezati; fin. vezati valuto na vrednost marke; gastr. vezati dodati juhi, omaki mešanico rumenjaka in smetane, da se maščoba enakomerno porazdeli in jed izboljša; kem. vezati spojine z vodo v hidrate; atom kisika se veže z dvema atomoma vodika; les. vezati (deske) na pero in utor; lingv. predlog pri se veže z mestnikom ima poleg sebe samostalnik v mestniku; voj. vezati sovražnikove sile s svojo navzočnostjo zadrževati jih na določenem področju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

zbírati -am nedov. (ī í) 
  1. 1. delati, da pride skupaj več posameznih, navadno istovrstnih predmetov, stvari: otroci so zbirali kamenčke; zbirati na kup / zbirati dokaze, podatke; potrpežljivo zbira gradivo za svojo nalogo; zbirati rastline v študijske namene
    // delati, da prihaja skupaj večja količina česa sploh: zbirati hrano, obleko, prostovoljne prispevke; mlekarne zbirajo mleko po posameznih krajih; zbirati staro železo / zbirati denar za nakup stanovanja / zbirati naročnike za novo revijo; zbirati podpise, prijave
  2. 2. delati, da pride skupaj večje število ljudi, navadno z določenim namenom: zbirati delavce za delo na polju; rad zbira otroke okrog sebe / sovražnik že zbira vojsko / pastirji zbirajo čredo
  3. 3. delati, da je kaj skupaj, na enem mestu: odpadno tekočino zbirajo v posebnih posodah / leče zbirajo ali razpršujejo svetlobne žarke / ekspr. to jezero zbira vodo več rek v to jezero se izliva voda
  4. 4. prizadevati si priti do večje količine navadno istovrstnih predmetov, stvari in jih sistematično urejati: zbirati hrošče, znamke; že od mladosti zbira stare knjige / zbirati ljudske pripovedke
  5. 5. delati, da se to, kar izraža določilo, pojavi v zadovoljivi, dovolj veliki meri: zbirala je moči, da bi vzdržala; dolgo je zbiral pogum, da ji je priznal ljubezen
    ●     bibl. zbirati komu žerjavico na glavo z dobroto vzbujati tistemu, ki komu prizadeva hudo, slabo vest

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

zbráti zbêrem dov., stil. zberó; zbrál (á é) 
  1. 1. narediti, da pride skupaj več posameznih, navadno istovrstnih predmetov, stvari: zbral je po mizi raztresene liste / zbrati dokaze, podatke / zbrati pesmi v zbirko
    // narediti, da pride skupaj večja količina česa sploh: zbrati hrano in zdravila za poplavljence; zbrali so veliko starega železa / zbrati denar za nakup stanovanja / kandidat je zbral dovolj glasov; zbrali so več sto podpisov; zbrati prijave za izlet
  2. 2. narediti, da pride skupaj večje število ljudi, navadno z določenim namenom: zbrati prostovoljce za delovno akcijo; ob nedeljah zbere okrog sebe otroke in jih poučuje; zbrati ljudi na trgu
  3. 3. narediti, da je kaj skupaj, na enem mestu: odpadno vodo zberejo v posebne posode / leča zbere ali razprši svetlobne žarke / ekspr. ta reka zbere vse vode s tega področja v to reko se izlijejo
  4. 4. narediti, da se to, kar izraža določilo, pojavi v zadovoljivi, dovolj veliki meri: zbral je zadnje moči; zbrala je pogum in mu vse povedala opogumila se je
    // ni mogel zbrati svojih misli miselno se zbrati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

zráščati se -am se nedov. (á) 
  1. 1. rastoč se združevati, povezovati: sadike jagod se zraščajo; veji sta se začeli zraščati / kite se zraščajo s kostjo
    // ekspr. združevati, povezovati se sploh: gospodarske in negospodarske dejavnosti se zraščajo
  2. 2. biti, postajati s čim skladna celota: nova stavba se lepo zrašča z okolico
    // ekspr. začenjati skladno obstajati, živeti s kom: inteligenca se zrašča z delavskim razredom / družina se je čedalje bolj zraščala v celoto

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

beséden -dna -o prid. (ẹ̑) 
  1. 1. nanašajoč se na besedo: besedni pomen; besedni red / besedna družina; besedni zaklad vse besede, rabljene v kakem jeziku, delu; besedna komika; besedna šala / besedni boj ostra debata, polemika
    ♦     lingv. besedna analiza opredeljevanje, opredelitev besede glede na besedno vrsto in obliko; besedna zveza zveza dveh ali več besed; lit. besedna igra besedna figura, ki obstoji iz dveh, blizu stoječih enakih ali podobnih besed z različnimi pomeni; besedna umetnost umetnost, ki ima za izrazno sredstvo besedo, jezik
  2. 2. zastar. gostobeseden, zgovoren: naenkrat je postal ves beseden

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

célica -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. tesen, zaprt prostor: živeti v celici; jetniška, samostanska celica / telefonska celica za telefoniranje
    // plinska celica za usmrtitev s plinom, zlasti v koncentracijskih taboriščih
  2. 2. biol. osnovna gradbena enota organizmov: krvna, rastlinska celica; rakave celice; zgradba celice / spolna celica; delitev celice; pren. družina je osnovna celica človeške družbe
  3. 3. polit. osnovna organizacijska enota, zlasti v ilegali: ustanoviti partijsko celico
    ♦     čeb. celica šesterostran predelček v satu; elektr. akumulatorska celica osnovna enota akumulatorja; pomnilna celica osnovni del pomnilnika v (elektronskem) računalniku; fiz. fotoelektrična celica fotocelica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

domàč -áča -e prid. (ȁ á) 
  1. 1. nanašajoč se na dom 1:
    1. a) domači in sosedovi otroci; domača hiša; živel je v težkih domačih razmerah; biti pri kom kakor domač / domače ime ime domačije, ki ga uporablja bližnja okolica; domači praznik praznik v okviru družine; dan, ko se pri hiši zakolje prašič
    2. b) domač pridelek; domača hrana, klobasa; domače vino / domača zdravila doma pripravljena zdravila, navadno iz zdravilnih rastlin, zelišč
    3. c) domača nega bolnikov; krava domače reje; domača vzgoja; domača zabava; domača dela, opravila / domača obrt na tradiciji sloneče obrtno delo kmečkega prebivalstva kot stranska zaposlitev; čevlji domačega dela ročnega
    4. č) kmetje so lahko sekali le za domače potrebe; pridelujejo za domačo rabo in še jim ostane za prodajo / domača halja halja za nošenje doma, v stanovanju; domača lekarna omarica z najnujnejšimi zdravili
  2. 2. nanašajoč se na ožjo ali širšo domovino: domači fantje; domači film; rad sem v domačem kraju; domači in tuji tekmovalci; nisem domač v tem kraju; domača industrija; domače novice; domača občina / slabš. domači izdajalec med narodnoosvobodilnim bojem okupatorjev sodelavec; domači jezik jezik lastne jezikovne skupnosti; domači kapital; domači turizem turizem, ki ne vključuje tujih, inozemskih turistov; domače tržišče tržišče znotraj države
    // ki je po izvoru od tam, kjer živi: priseljenci in domači prebivalci / domača rastlina
  3. 3. ki živi, raste ob človeku, pod njegovim nadzorstvom: divje in domače živali
  4. 4. krotek, nenapadalen: nikar se ne bojte, pes je čisto domač
  5. 5. navadno v povedni rabi ki ne kaže strahu v občevanju z ljudmi: že čez nekaj dni je postal domač; drugič je bila z njim čisto domača / gostje so se napravili domače
    // ki vzbuja občutek ugodja: majhen prostor je bolj domač kot velik
    ●     ekspr. že dolgo ni prestopil domačega praga ni bil doma; iron. domači prijatelj ženin ljubimec; kar vstopi, nič nas ne motiš, saj si domač do tebe imamo skoraj tak odnos kot do člana družine; vrnil se je pod domačo streho domov; pesn. domače ognjišče dom, družina; ekspr. stopiti spet na domača tla vrniti se v domovino
    ♦     ekon. domače delo pod vodstvom podjetja organizirana proizvodnja za trg v zasebnih stanovanjih; etn. domače platno platno, ki je ročno tkano iz ročno predene preje; gastr. domači prijatelj trdo, na rezine razrezano pecivo z orehi in rozinami; obrt. domači kruh z moko potresen in v pletenih košaricah vzhajan pekovski kruh; šol. domači učitelj nekdaj učitelj, ki poučuje otroke bogatejših staršev na njihovem domu; domača naloga pismene obveznosti učencev, ki jih morajo opraviti doma; domače ali obvezno čtivo literarna dela, ki jih morajo učenci prebrati doma

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

fín -a -o prid., finéjši (ȋ) 
  1. 1. ki se vede v skladu z družabnimi pravili in se izbrano oblači: opraviti ima s samimi finimi ljudmi; vstopila je fina dama / preveč je fin, da bi to rekel rahločuten, obziren
    // fino govorjenje, vedenje / iron. fine metode
    // nav. ekspr. ki je iz višjih slojev družbe: fina družina; išče samo fino družbo
  2. 2. pog., s širokim pomenskim obsegom ki je višje, bolj izbrane vrste; boljši, izbran: kadi le fine cigarete; pripravila je same fine jedi; fina blaga; fino pecivo / kuha zelo fino kavo okusno; pri njih dobite res fino sadje dobro, kvalitetno
    // fin vonj / kakšen fin zrak je tukaj čist, svež; fina kombinacija barv zelo ustrezna, lepa; to je res fina šala duhovita, domiselna
  3. 3. lepo, nežno oblikovan: ima fin obraz; fine roke / fine linije; fina pisava / fina dlaka; fina polt gladka, mehka
    // zelo natančno, podrobno izdelan: fini izdelki domače obrti; fina risba / fina izdelava / fina mehanika finomehanika; fino brušenje brušenje, pri katerem dobi predmet dokončno velikost in obliko ter gladko površino
    // zelo občutljiv, izostren: s finim ženskim čutom je vse prav hitro uganila / fina ironija
  4. 4. zelo droben, zelo tanek: fini prašni delci; fini kamenčki; fina vlakenca / fin pesek; fina moka
    ♦     grad. fini omet omet iz drobnega peska, s katerim se navadno zaključuje obdelava stene

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

gledalíški -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na gledališče:
  1. a) gledališki igralec; gledališka publika / gledališki abonma; gledališka predstava, vaja; gledališka sezona / širiti gledališko kulturo; živi samo za gledališko umetnost; uprizarjanje starejših gledaliških del / gledališki kritik, režiser / gledališka družina / gledališki list periodično strokovno glasilo gledališča, ki je vsebinsko vezano zlasti na uprizarjana dela
  2. b) gledališki oder; gledališka dvorana / publ. gledališka hiša gledališče
    // ekspr. njena želja je nastopati na gledaliških deskah na gledališkem odru, v gledališču

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

igrálski -a -o [u̯s tudi ls] prid. (ȃ) 
  1. 1. nanašajoč se na igralce ali igralstvo: igralski kostumi, rekviziti; bogata igralska garderoba / igralski talent; dobra igralska kreacija / igralski poklic; obvladati igralsko tehniko / igralski ansambel; potujoča igralska družina / akademija za igralsko umetnost
  2. 2. redko igralen: nova igralska deska; igralske karte

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

íti grém in grèm nedov. in dov., grémo in grêmo stil. gremò, gréste in grêste stil. grestè, gredó in gredò in gréjo stil. grejò; bom šèl in pójdem itd.; pójdi pójdite tudi pojdíte, stil. ídi ídite; šèl šlà šlò tudi šló (ī ẹ́, ȅ pọ̑jdem pọ̄jdi) 
  1. 1. premikati se s korakanjem zlasti v določeno smer: ko je šel po prehodu za pešce, ga je zadel avto; žival je šla vsa razdražena proti lovcu; stražar je šel pred njim; šel je mimo, ne da bi nas pogledal; molče sta šla po cesti / za hip se je ustavil, nato pa šel dalje; gosi so šle druga za drugo; šel bi hitreje, če bi mogel / po strmini smo šli po vseh štirih / pog.: ko smo šli v klanec, je avto nenadoma obstal ko smo se peljali; ob predsednikovem avtomobilu sta šla dva motorista sta se peljala
    // premikati se zlasti v določeno smer sploh: ko gre vlak skozi tunel, je treba zapreti okna; letalo je šlo hitro in visoko je letelo; pog. avto je šel osemdeset kilometrov na uro, ko se je zaletel vozil s hitrostjo; žarg. koliko gre ta avto kakšno največjo hitrost ima
    // oblaki gredo čez nebo; pog. opazoval je, kako delci snovi počasi gredo na dno se usedajo; sonce že gre za goro zahaja
    // tolkli so po zagozdi, da je šla globlje in globlje / kri gre od srca po vsem telesu
  2. 2. opraviti kako pot: vsak dan gre na pokopališče; zjutraj je šel v mesto; seznanili smo se, ko smo šli v planine / vsako leto gre v kako drugo deželo potuje; tja bomo šli z letalom, vračali se bomo pa z vlakom / si že šel na Triglav si že bil na Triglavu
    // pog. ta vlak gre na Jesenice bo peljal
    // opraviti kako pot z določenim namenom: iti k sorodnikom na obisk; iti v bolnico na pregled; iti v gostilno h kosilu; iti v gozd po drva; iti v mesto nakupovat / iti k frizerju, zdravniku; iti k izpitu, na delo, kopanje; iti po zdravnika; v službo, šolo sta šla skupaj; iti čakat brata, pozdravit goste / iti na predavanje, prireditev; nihče ni šel na sestanek ni bil na sestanku, se ga ni udeležil
    // z oslabljenim pomenom izraža dejavnost, dejanje, kot ga nakazuje dopolnilo: ni še šel k izpitu; po kosilu grem pol ure na sprehod se pol ure sprehajam; pog.: si že šel na operacijo si se že dal operirati; celo popoldne se je šel z nami igrat se je z nami igral; zjutraj bomo šli kosit, popoldne bomo pa pospravljali seno zjutraj bomo kosili; z njim je šla večkrat plesat je večkrat plesala
  3. 3. izraža, da osebek s hojo, premikanjem napravi, da ni več ali da je na določenem mestu: čas je, da gremo od tod; ob štirih je šel z doma; živali gredo pozimi v večjo globino; šel je v sobo in se zaprl; ptice v jeseni gredo, spomladi se pa vrnejo / kot vljudnostna fraza lahko greste / pog.: žebelj ne gre iz deske se ne da izvleči; meso gre rado od kosti se rado loči; jermen je šel z jermenika padel, zdrsnil; kdaj gre vlak odpelje; zamudili ste, vlak je že šel odpeljal
    // pog. šel bi k vam, če me marate priselil bi se k vam; zaposlil bi se pri vas; iz teh krajev je šlo dosti ljudi v Ameriko se je odselilo
    // pog., ekspr. bolezen je zelo huda, bojimo se, da bo šel da bo umrl
  4. 4. pog. premikajoč se pojavljati iz česa ali kje: iz dimnika gre dim; iz rane gre kri teče, se cedi; moka gre iz vreče se raztresa, se usipa
    // mokrota mu je šla v čevlje prodirala, pronicala
    // ajda gre iz zemlje klije
    // od pečenke je šel prijeten vonj
    // premikajoč se pojavljati sploh: že tri dni gre dež dežuje; po nekaterih krajih je šla toča padala
    // širiti se: slab zrak gre tudi v sosednje prostore / mraz mu je šel po celem telesu; novica je šla od vasi do vasi
  5. 5. pog. potegniti, seči: iti z roko čez čelo; šel je s pinceto globoko v rano, da bi izvlekel drobec; po tem mestu boste morali še nekajkrat iti s cunjo / iti s svedrom v notranjost zemlje vrtati; na ovinku je šel nekoliko preveč desno zavil; pri skoku je šel s telesom preveč naprej se je nagnil; pren. v svojih raziskavah ni šel tako daleč
  6. 6. pog. teči, delovati: mlin stoji, stope pa gredo; posluša, če ura gre; stroj je šel zelo tiho / ta avtomobil sploh ne gre je pokvarjen; ura gre točno; njegova ura gre naprej prehiteva, nazaj zaostaja
    // ob praznikih pošta ne gre / ekspr. gotovo bi ji jezik šel do jutra, ko bi jo hoteli poslušati bi govorila, pripovedovala
  7. 7. pog. biti speljan, voditi: železnica gre mimo tistega kraja; cesta gre čez hrib; daljnovod gre po dolini; na tem mestu gre reka nekoliko na desno zavije
    // vrata gredo na dvorišče; stopnice gredo v klet / del kolesa, skozi katerega gre os / žile gredo od srca po vsem telesu
    // segati, razprostirati se: tukaj gre kopno daleč v morje / tu je znamenje, do kod je šla voda ob poplavi
  8. 8. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža
    1. a) usmerjenost v stanje, kot ga nakazuje določilo: iti v lepšo prihodnost; publ.: iti v socializem; vse je kazalo, da gre država v vojno
    2. b) brezoseb. bližnji nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: šlo je na jesen in se je že nekoliko ohladilo; na poldne je šlo in vsi smo bili lačni / ura gre na enajsto kmalu bo enajst; otrok gre v deveto leto bo star devet let
      // z glagolskim samostalnikom izraža
    3. a) udeleženost pri nastopu stanja, dejanja: iti na dopust; tudi najmlajši je šel že v službo; ekspr. iti v smrt za domovino umreti; star. iti v zakon s kom poročiti se
      // publ.: razložili so, zakaj so šli v revolucijo so začeli revolucijo; za to stvar država ne bo šla v vojno ne bo začela vojne
      // iti v spopad s kom spopasti se
      // ekspr. za to dejanje boš šel gotovo pred sodnika boš obtožen, te bodo zaprli
    4. b) publ. da se z osebkom dogaja, kot določa samostalnik: s prevajanjem so šle lepote izvirnika v izgubo; predlog bo šel na glasovanje o njem se bo glasovalo, v obravnavo se bo obravnaval; veliko izdelkov gre v izvoz se izvaža
      // postati član, pridružiti se: iti k partizanom, tabornikom; iti v partijo / pog.: iti k dimnikarjem postati dimnikar; šla je k filmu postala je filmska igralka; šel je med postopače postal je postopač; iti za poroka komu biti komu porok; šel bo za šoferja postal bo šofer
  9. 9. s prislovnim določilom izraža obstajanje dejanja, dogajanja, kot ga nakazuje določilo: gibanje gre v krogu; zdravljenje gre počasi; pog. vsako delo gre sprva počasi se opravlja, dela
    // pog., ekspr. tiskanje knjige nikamor ne gre zelo počasi napreduje / pog.: trgovina gre dobro dobro uspeva; ekspr. ta knjiga gre se dobro prodaja
    // tisti dan je šlo vse narobe / brezoseb. tako v podjetju ne bo moglo iti več dolgo v takih razmerah ne bo moglo dolgo obstajati
    // s smiselnim osebkom v dajalniku ali orodniku biti, živeti v določenih gmotnih, zdravstvenih razmerah: gre mu dobro, slabo / s trgovino sedaj ne gre najbolje
  10. 10. pog., z dajalnikom biti dostopen, razumljiv: matematika mu ne gre / otroku pisanje že gre ga že obvlada
    // to delo mu ne gre ga ne mara opravljati; ga ne opravlja uspešno
    // biti všeč, tekniti: meso mu gre; polenta mu ne gre
  11. 11. izraža, da je kaj glede na obseg, količino lahko na kakem prostoru, v kaki posodi: v sobo gresta le miza in kavč; vse bo šlo v nahrbtnik, samo treba je prav zložiti; jabolka ne bodo šla v košaro / pog. v ta avto gre pet oseb avto je registriran za pet oseb
    // izraža, da je kaj ustrezno
    1. a) glede na velikost, obliko: ta ključ ne gre v ključavnico; te rokavice ne bodo šle na mojo roko / pog. os ni šla v luknjo se ni dala namestiti
    2. b) glede na estetske lastnosti: k tej obleki ne gredo visoki čevlji / ti barvi gresta lepo skupaj
    3. c) glede na kvaliteto: to gre po kakovosti v tretji razred
  12. 12. pog., z dajalnikom biti določen komu, pripadati: kakšen delež gre podjetju / ekspr. tebi gre hvala; za zvestobo ti gre plačilo / ekspr. slišal je, kar mu gre ošteli so ga, kot je bilo glede na njegovo vedenje, lastnosti potrebno
  13. 13. pog. miniti, minevati: čas mu gre počasi; tako je šel dan za dnem; leto je šlo ko blisk
  14. 14. pog. porabiti se, potrošiti se: denar je šel za hrano in elektriko; papir gre za knjige, za časopise pa ga primanjkuje; za kosilo je šlo več kilogramov mesa / na sto kilometrov gre deset litrov bencina / to blago je že zdavnaj šlo pošlo; sladke stvari pri hiši hitro gredo se hitro pojedo
    // žarg. uničiti se, pokvariti se: na taki cesti bo guma šla; žarnica je šla je pregorela
  15. 15. brezoseb., v zvezi z za izraža, da je kaj predmet dela, prizadevanja: kadar gre za človeka, se je treba bolj potruditi, kot pa če gre za stvari; moramo iti na sejo, ker gre za nas / za kaj je šlo v predavanju kaj se je obravnavalo
    // gre za to, da bo vsak človek čimbolj svoboden / ekspr. šlo je za življenje in smrt naroda narod je bil v nevarnosti, da bi bil čisto uničen
    // pog., s smiselnim osebkom v dajalniku prizadevati se, truditi se: gre mu za čast; njemu gre za človeka; nižje pog. gre se mu za to, da bi bilo vse prav gre
    // izraža istost, opredelitev: tu ne gre za nesrečo, pač pa za prekršek; v tem primeru gre za zanemarjanje službene dolžnosti
  16. 16. brezoseb., z nedoločnikom ali odvisnim stavkom izraža nedopustnost česa: (to) ne gre, da bi jaz samo delal, ti pa užival; po mojem ne gre dvomiti o tem; tega ne gre podcenjevati
    // z glavnim stavkom moči, zmoči: naloga je sicer težka, vendar upamo, da bo kako šlo; poskušal je vstati, pa ni šlo / (to) ne bo šlo, pa če si še tako prizadevate tega ne boste mogli napraviti
    // pog., z nedoločnikom poudarja dejanje, ki ga izraža nedoločnik: vse stori zate, kar more, ti mu greš pa nagajati; kaj si se šel tako neumno zlagati / s teboj se ne grem prepirati se nočem
    // no, ona pa gre in se poroči
    ●     pog., ekspr. opazil je, da je denarnica šla da je ukradena; ekspr. prišlo je vse, kar leze in gre veliko ljudi; pog. kako že gre tista pesem se glasi; ekspr. stvari gredo svojo pot se razvijajo, potekajo normalno, mirno; ekspr. priznati komu mesto, ki mu gre pravilno, ustrezno koga oceniti, ovrednotiti; pog. staviti grem, da bo spet zamudil stavim; knjiž. iti stvarem do jedra popolnoma jih spoznati; pog. plašč mi gre do kolen sega; ekspr. iti do zadnjih mej storiti vse, kar se da, ne glede na težave, posledice; jok jim ni šel več tako do živega jih ni več motil, spravljal v nejevoljo; ekspr. molče so šli mimo dogodka niso mu posvetili nobene pozornosti; iti brez dote od hiše ne dobiti dote pri odhodu od doma za stalno; ekspr. delo mu gre hitro od rok hitro dela; iti molče preko česa ne reagirati na kaj, zlasti z besedami; iti komu s poti umakniti se mu; pog. pojdi mi z luči umakni se, ker mi s svojim telesom zaslanjaš svetlobo; ekspr. z njim gre h koncu, kraju umrl bo; pog., ekspr. vse je šlo k hudiču je propadlo; pog. šel je čez to tega ni upošteval; gre mu na bolje zdravstveno stanje se mu izboljšuje; pog. ladja je šla na dno se je potopila; pog. kozarec je šel na drobno se je zdrobil; klada je šla na dvoje se je razklala; pog., ekspr. iti na jetra, živce dražiti, povzročati nejevoljo; ekspr. na jok mi gre, ko vidim tako nesrečo zelo sem prizadet; ekspr. iti (komu) na led dati se prevarati, ukaniti; ekspr. iti (komu) na limanice dati se prevarati, ukaniti; ekspr. iti na magistrat v Ljubljani poročiti se; žarg., rib. ribe gredo najbolj na muho ribe najrajši zgrabijo za trnek z umetno muho; ekspr. zdaj bo šlo na nož stvar se bo obravnavala nepopustljivo ostro; ekspr. gre mu na otročje postaja otročji; pog. na roke jim gre dela zanje tako, kot želijo; pomaga jim; evfem. iti na stran nastran; evfem. šel je na drugi svet umrl je; publ. mladina je šla na ulice je javno manifestirala, demonstrirala; ekspr. iti na matični urad poročiti se; nižje pog., ekspr. šel je po gobe umrl je; ekspr. tat je šel pod ključ zaprli so ga v ječo; evfem. zelo je bolan, vse gre podenj malo in veliko potrebo opravlja v posteljo; ekspr. iti pod nož dati se operirati; star. iti pred oltar poročiti se; pog. ne vem, če bo šel ta spis skozi cenzuro če ga bo cenzura odobrila; ekspr. to piskanje mi gre skozi ušesa neprijetno deluje name; solata gre v cvet poganja steblo s cveti; pog. knjiga gre v denar proda se dosti izvodov knjige; ekspr. iti v krtovo deželo umreti; iti v ekstrem zelo pretiravati v kaki stvari; novica mu ni šla v glavo ni mogel verjeti, da je resnična; pog. poštevanka mu ne gre v glavo ne more si je zapomniti; ekspr. kupčija mu gre v klasje mu uspeva, se uspešno končuje; pšenica gre v klasje poganja klasje; ekspr. šli so v korak, v koraku premikali so se s hitrostjo navadne hoje; ekspr. iti v korak s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; evfem. mož gre že v leta se stara; ekspr. škoda gre že v milijone je zelo velika; šalj. pijača mu je šla v noge tako je vinjen, da zelo težko hodi; ekspr. to mu je šlo v nos peklo ga je v nosu; čutil se je užaljenega, prizadetega; nižje pog. v kateri razred greš kateri razred obiskuješ; ekspr. iti v Rim roditi; ekspr. stvar gre iz rok v roke hitro menja uporabnika, lastnika; ekspr. iti vase razmišljati o svojih duševnih stvareh, značaju, morali, etiki; ekspr. to gre v mojo škodo pri tem imam škodo jaz; iti v vas h komu v kmečkem okolju obiskati koga, iti na obisk h komu; ekspr. gremo v zimo zima se približuje; ekspr. tovarna je šla v zrak tovarno je uničila eksplozija; zastar. njegova hči je šla za nekega generala se je poročila z nekim generalom; pog. med vojno ji je šlo za glavo bila je v nevarnosti, da jo usmrtijo; ekspr. vse je šlo za med zelo lahko, zelo dobro se je prodalo; ekspr. za nohte nam gre znašli smo se v težkem položaju; žarg., šol. samostalnik roka gre po tipu gora se sklanja; iti s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; iti z modo oblačiti se po najnovejši modi; evfem. šla je z njim (spat) spolno je občevala z njim; evfem. vse gre z njim ukrade, kar se da; pog. z očmi je šel po vseh zbranih pogledal je vse zbrane; ekspr. iti za delom iskati delo; šalj. kam pa greš? Za nosom izraža izogibanje odgovoru, zavrnitev; pog. šla je za njegovim očesom pogledala je v isto smer kot on; iti za pogrebom udeležiti se pogrebnega sprevoda, obreda; pog. mleko gre čez kipi in gre čez rob; pog. spet gre nekaj dol rosi, malo dežuje, malo sneži; pog. noht je šel dol je odpadel; pog. sonce gre dol zahaja, gor vzhaja; pa pojdi, če (že) ne gre drugače če misliš, da moraš oditi; star. po božiču gre dan gor postaja daljši; nižje pog. sladkor bo šel gor se bo podražil; žarg., šol. iti naprej obravnavati novo snov; izdelati razred in biti sposoben za prestop v višji razred; evfem. šlo je naprej imela je spontani splav; pog. šla bosta narazen razvezala se bosta; ekspr. pri hiši je takrat začelo iti navzdol družina, rodbina je začela gospodarsko, moralno, zdravstveno propadati; pog. s fantom gre navzdol moralno, zdravstveno postaja čedalje slabši; pog. iti z glasom navzdol začeti govoriti, peti z nižjim, navzgor začeti govoriti, peti z višjim glasom; pog. ko smo šli nazaj, smo ga spet srečali ko smo se vračali; star. mrzla jesen noter gre se približuje; star. po bliskovo mu gre sablja zamahuje s sabljo; iron. v tovarni je šlo vse preveč po domače ni bilo prave delovne discipline in odgovornosti; pog. lasje so mi šli pokonci, ko sem to poslušal občutil sem grozo, odpor; zgražal sem se; ekspr. s svojimi zahtevami gre predaleč preveč zahteva; star. glava mu bo šla proč obglavljen bo; pog. kolo rado gre se rado vrti, teče; pog. blago je šlo skupaj se je skrčilo, uskočilo; iron. ej, dragec, tako pa ne bo šlo izraža opozorilo, svarilo; ekspr. tesno mi gre za čas, s časom imam zelo malo časa (za kaj); ekspr. trda mi gre za denar primanjkuje mi denarja; žarg., igr. igralec je šel ven z adutom, s kraljem dal, položil adut, kralja, ko je bil na vrsti; ekspr. prvi dobiček ne gre v mošnjiček začetni (materialni) uspeh navadno ni zanesljiv, trajen; v tretje gre rado
    ♦     ekon. prispevki gredo v breme proračuna se plačujejo iz proračuna; voj. iti v strelcih premikati se drug ob drugem korakoma ali v teku z ročnim orožjem, pripravljenim za streljanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

jêzik -íka m (é í) 
  1. 1. gibljiv mišičnat organ v ustni votlini: jezik je volu molel iz gobca; dvigniti, premikati jezik; položiti tableto na jezik, pod jezik; ugrizniti se v jezik; ima rdeče pike na jeziku; tleskati z jezikom; otekel, raskav, razcepljen, rdeč, vlažen jezik; zgornji del jezika / konica jezika / česen peče na jeziku; na jeziku pozna, koliko alkohola ima vino / goveji, svinjski jezik / prekajeni jezik; jezik v omaki
    // kar je po obliki podobno jeziku: med obuvanjem je poravnal jezik pri čevlju; usnjen jezik pri denarnici / v morje se zajeda jezik kopnega / ekspr.: iz topov so švigali krvavi jeziki; jeziki gorečih sveč; ognjeni jeziki so lizali streho plameni
  2. 2. ta organ pri človeku glede na pomembnost pri govorjenju: od strahu ji je jezik otrpnil; ekspr.: kaj nimaš jezika; si izgubil, slabš. požrl jezik; imaš primrznjen, prirasel, zavezan jezik, da ne odgovoriš; ne utihne, pa če bi mu na jezik stopil; raje se v jezik ugrizni, kot da o tem komu kaj poveš / kot podkrepitev: naj se mi jezik posuši, če sem to rekel; raje bi si dal jezik odrezati, kot da bi kaj izdal / knjiž., ekspr. videti je bilo, da to, kar govori jezik, čuti tudi srce / ekspr. govoriti s predrznim predrzno, težkim jezikom težko
    // pooseb., slabš. vprašal je, pa noben jezik ni nič zinil
    // ekspr. kar kdo govori, pove: jezik ga razodeva; malo bolj pazi na svoj jezik; soditi koga po jeziku / bojevati se za kaj z jezikom s (spretnim) govorjenjem; pregovorila ga je s svojim sladkim jezikom govorjenjem
    // kot nasprotje dejanju: sam jezik ga je; on bo to naredil, seveda, z jezikom / ne more krotiti njenega jezika klepetavosti, opravljivosti
    // nav. mn., pog. klepetulja, opravljivec: ob tem dogodku so imeli jeziki dosti dela; boji se jezikov; se bo že našel kak jezik, ki bo povedal / kot psovka tiho bodi, jezik (grdi); kot nagovor no jeziki, zdaj pa govorite / on je pa jezik je zelo odrezav
  3. 3. sistem izraznih sredstev za govorno in pisno sporazumevanje: jezik se razvija, spreminja; bogatiti jezik z novimi izrazi; govoriti, naučiti se, obvladati, opisati, razumeti, znati kak jezik; prevajati iz slovanskih jezikov; predavati v tujem jeziku; italijanščina je blagoglasen jezik; klasični, moderni jeziki; skrbeti za enotnost jezika; uporabniki jezika; besedni zaklad kakega jezika; zgodovina jezika; zvrsti jezika; ljubezen do jezika / pog.: jeziki učencem ne delajo težav ti kot učni predmet; uči se, zna jezike tuje jezike; knjiž. zbrali so se ljudje najrazličnejših jezikov jezikovnih pripadnosti
    // angleški, češki, slovenski jezik; domači jezik jezik lastne jezikovne skupnosti; kulturni jezik ki ima izrazne možnosti tako razvite, da se v njem lahko izrazijo tudi najbolj zapletena doživetja, zaznave, spoznanja; materni jezik ki se ga otrok nauči od svojega okolja, zlasti od matere; mednarodni jezik ki ga za medsebojno sporazumevanje uporablja več narodov; narodni jezik; svetovni jezik ki je zelo razširjen
    // navadno s prilastkom uporaba tega sistema na določenem področju človekovega udejstvovanja: pisatelj ima barvit, bogat, čist, gladek, jasen, lep, slikovit jezik; knjiga, pisana v težkem jeziku / časopisni, govorniški, odrski, pesniški, poslovni, tehniški, umetniški, znanstveni jezik; jezik ekspresionistov; jezik protestantskih piscev / otroški jezik; jezik izobražencev, kmetov / sodobni jezik / preštudirati jezik in vsebino romana; Cankarjev jezik stil
  4. 4. s prilastkom kar omogoča sporazumevanje sploh: človeški jezik; čebelji, ptičji jezik; pogovarjati se z opicami v njihovem jeziku / z oslabljenim pomenom: jezik formul formule; jezik grbov grbi
    // knjiž. kar omogoča nebesedno izražanje: preliti zgodbo v filmski jezik; povedati v slikarskem jeziku / ekspr. jezik ljubezni
  5. 5. knjiž., navadno s prilastkom način izražanja, vezan na določeno pojmovanje, razumevanje česa: v kulinaričnem jeziku bi se reklo, da televizija skrbi za kulturno hrano; povedati kaj v marksističnem jeziku; pri govorjenju o električnem polju je uporabljal matematični jezik / njegovega jezika ne bodo razumeli misli, pojmovanja, stališča; publ.: organizacija ne najde vselej adekvatnega jezika načina, metode; govoriti v jeziku reforme
    ●     ekspr. jezik mu ni dal miru, da ne bi rekel ni se mogel premagati; ekspr. od žeje se ji jezik kar lepi na nebo zelo je žejna; ekspr. jezik ga je srbel, vendar ni rekel čutil je veliko željo, da bi kaj rekel, povedal; ekspr. jezik ji (gladko) teče, ji teče kot namazan izraža se spretno, z lahkoto; pog., ekspr. tekal je po opravkih, da mu je jezik visel iz ust da se je zelo upehal; tekal je zelo hitro; jezik se mu zapleta, zatika ne izgovarja, ne govori gladko; ekspr. ljudje si že brusijo jezike veliko govorijo o tem, opravljajo; ekspr. toliko časa bo brusila jezik, da ji bo dovolil iti govorila, si z govorjenjem prizadevala doseči; ekspr. brzdaj jezik pazi, kaj, kako govoriš; ne govori mnogo; pog., slabš. jezik za zobe, star. za zobmi molči, ne ugovarjaj; ekspr. držati jezik (za zobmi) ne povedati česa, molčati; slabš. ona ima jezik je opravljiva, predrzno govori; pog., ekspr. ta pa ima jezik spretno, z lahkoto se izraža; pog., ekspr. zdaj ste tiho, potem boste imeli pa jezike boste kritizirali, opravljali; ekspr. vsemu svetu kaže jezik ves svet omalovažuje, se ne meni zanj; ekspr. lomi si jezik s slovenščino s težavo jo govori, izgovarja; slabš. brez potrebe obračaš jezik govoriš, si prizadevaš z govorjenjem doseči; ekspr. pijača jim je odtajala, odvezala, razmajala jezike je povzročila, da so začeli dosti in sproščeno govoriti; pog., slabš. jezik otresati kritizirati, ugovarjati; pokazati komu jezik pomoliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; ekspr. pristriči komu jezik zmanjšati njegovo odrezavost, pikrost; nizko pazi, da ne iztegneš jezika ne izdaš, ne poveš česa; nizko takrat bi iztegnil jezik, ko je bil čas za to povedal, rekel; nizko ko se bo razvedelo, bodo ljudje spet iztegovali jezike opravljali, obrekovali; pog., ekspr. kar naprej suka, vrti jezik govori; ekspr. zna sukati jezik spretno govoriti; pog., ekspr. zavezati komu jezik z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da preneha kritizirati, opravljati; pog., ekspr. v tej zadevi imam zavezan jezik o njej ne smem dajati izjav; ničesar ni mogel spraviti z jezika reči, povedati; te besede so mu šle težko z jezika nerad, težko je to povedal; ekspr. beseda mu je kar ušla, zdrknila z jezika nehote jo je izrekel; ekspr. besede mu kar vro z jezika veliko in z lahkoto govori; besedo mi je vzel z jezika rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; pog., ekspr. niti kapljice ga ni dal na jezik ni popil niti malo alkoholne pijače; knjiž. te misli polaga avtor na jezik glavnemu junaku jih izraža, posreduje po glavnem junaku; položiti komu besedo na jezik pomagati komu, da bi povedal, kar je treba, kar se pričakuje; govori, kar mu pride na jezik nič ne pretehta, ne premisli, kar govori; zapiše besedo, kakor mu na jezik pride se je slučajno spomni; kletev mu je nehote prišla na jezik nehote jo je izgovoril; vprašanje mu sili na jezik rad bi ga postavil, izgovoril; pog., ekspr. stopiti komu na jezik ukreniti kaj, da preneha negativno govoriti o čem; star. priti v jezike postati predmet opravljanja, obrekovanja; pog., ekspr. zadnji hip se je ugriznil v jezik ni povedal, rekel, kar je hotel; pog., ekspr. že večkrat se je v jezik ugriznil se mu je zgodilo to, kar je prej obsojal pri drugih; pog., ekspr. prijeti koga za jezik zahtevati, da izrečeno mnenje dokaže ali prekliče; molčal je, čeprav je imel besedo že na jeziku je hotel že spregovoriti; pog., ekspr. na jeziku imam, pa ne morem povedati poznam stvar, vem zanjo, vendar se trenutno ne morem spomniti njenega imena; ekspr. ta nima dlake na jeziku v vsakem položaju si upa odkrito povedati, kar misli, da je prav; ekspr. ima že dušo na jeziku je tako slab, da bo kmalu umrl; odgovor je imel ob vsaki priložnosti na jeziku nikoli ni bil v zadregi, kaj bo odgovoril; ekspr. ima srce na jeziku hitro zaupa svoja čustva; pog. to imam že dolgo na jeziku že zdavnaj sem hotel povedati; pog. imeti kaj neprestano na jeziku omenjati, izgovarjati; sklicevati se na kaj; pog., ekspr. imeti, nositi kaj samo na jeziku govoriti eno, čutiti, ravnati pa drugače; beseda mu je ostala na jeziku ni povedal tega, kar je mislil; publ. samo na jeziku priznavajo njihovo samostojnost samo v izjavah, ne pa v dejanjih, odnosih; pog., ekspr. pazi, da jih ne boš dobila po jeziku da ne boš zaradi odrezavosti, pikrosti kaznovana; ekspr. kar naprej miga z jezikom govori; slabš. opletati z jezikom opravljati, obrekovati; nar. jezik v zvonu se maje kembelj; pog. imeti dober jezik spretno govoriti; pog., slabš. imeti dolg jezik biti opravljiv, odrezav; veliko govoriti; ekspr. s palico po njem, saj ne razume drugega jezika dopovedati mu je mogoče le na oster način; pog. ima grd jezik obrekuje; nedostojno govori; govoriti, najti isti, skupni jezik imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; pog., ekspr. imeti nabrušen jezik biti odrezav; pog., ekspr. imeti namazan jezik biti spreten v izražanju; ekspr. biti ostrega biti odrezav, napadalen, strupenega jezika biti zelo opravljiv, obrekljiv; ekspr. ta pa nima priraščenega jezika spretno in veliko govori; ima jezik kot kača, kot krava rep je zelo odrezav, piker; preg. kolikor jezikov znaš, toliko (mož) veljaš znanje več jezikov zelo poveča človekovo pomembnost
    ♦     anat. podraščen jezik; koren jezika skrajni zadnji del jezika; bot. jelenov jezik praprot s celorobimi, do pol metra dolgimi listi, Phyllitis scolopendrium; kačji jezik praprot vlažnih travnikov s samo enim listom, Ophioglossum; pasji jezik dlakava rastlina z rjavo rdečimi ali rožnatimi cveti, ki kasneje pomodrijo, Cynoglossum; navadni volovski jezik dlakava rastlina s škrlatnimi cveti, ki kasneje pomodrijo, Anchusa officinalis; elektr. programski jezik umetni jezik za izražanje računalniških pragramov; programski jezik fortran; etn. jezik premični del trlice; geogr. ledeniški jezik spodnji del ledenika; geol. jezik del kamnin, ki se klinasto zajeda v druge; jur. občevalni jezik ki ga uporabljajo ljudje pri medsebojnih stikih; uradni jezik ki je z zakonom določen za uradno poslovanje; lingv. fleksijski jeziki; govorjeni jezik kot je zvočno uresničen z govorilnimi organi; govorni jezik ki ni uresničitev vnaprej pripravljenega besedila; kentumski jeziki; knjižni jezik kodificirani jezik jezikovne, narodnostne skupnosti; ljudski jezik jezik socialno in izobrazbeno navadno preprostejših slojev prebivalstva; mrtvi jezik ki ga noben narod, ljudstvo več ne govori; naravni jezik ki se razvije v človeških skupnostih sam od sebe; pogovorni jezik prostejša, navadno govorna varianta knjižnega jezika; umetni jezik; živi jezik ki ga kak narod, ljudstvo še govori; družina jezikov več po izvoru sorodnih jezikov; med. obložen jezik z belkasto plastjo na površini; šol. učni jezik v katerem poteka pouk; vet. leseni jezik bolezensko otrdel jezik pri govedu; zool. morski jezik ploščata morska riba z nesimetrično razporejenimi očmi in usti, ki leži na morskem dnu; morski list

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

kakó prisl. (ọ̄) 
  1. 1. izraža vprašanje po načinu dejanja, dogajanja, stanja: kako je z njegovo boleznijo? kako si to dosegel? kako naj ti pomagam? / kako ti je ime? kako se pišeš? / kot nagovor, zlasti pri srečanju: kako je, fantje? kako (je) kaj (z vami)? pog. kako se imaš? kako (ti) gre? kako se počutite? pog. kako ste kaj? elipt. kako pa kaj družina? / elipt. kako (to), da še niste odpotovali? / kot vprašanje po nerazumljeni trditvi kako? / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: nič se ne spominja, kdaj in kako je prišel domov; elipt. človek zabrede, da sam ne ve kako
    // izraža vprašanje po meri ali stopnji povedanega: kako dolgo si že tukaj? kako velik je tvoj brat? kako si zadovoljen z uspehom? / povej, kako ti ugaja film
  2. 2. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi kako da izraža vprašanje po razlogu, okoliščinah, zaradi katerih nastopi dejanje: kako da sosedovih ni več k nam? kako da si to naredil? zakaj
  3. 3. v vezniški rabi, z oslabljenim pomenom, v pripovednih odvisnih stavkih, z glagoli zaznavanja za dopolnjevanje nadrednega stavka glede na predmet: začutil je, kako mu nekaj leze po roki; videl sem, kako je padel pod avto / ali slišiš kosa, kako poje? / ne zaveda se, kako je žena hudo bolna da
  4. 4. ekspr. izraža veliko mero ali stopnjo povedanega: kako čudovita dolina; kako živo si ga predstavljam; publ. veliko za našo zgodovino še kako dragocenih dokumentov pa je za vedno izgubljenih / kako se mi smili; kako ga je škoda; kako vesel sem, da si prišel; elipt. prav ima, pa še kako prav
    // v retoričnem vprašanju izraža močno začudenje, zavrnitev: kako si še upaš priti sem; kako, ali naj čakam do sodnega dne / če se njemu ni posrečilo, kako se bo tebi
  5. 5. izraža nedoločen, poljuben način: uredi stvar kako drugače; pot boš že kako našel / elipt. bomo že kako tudi brez tebe delali, shajali, uredili
    ●     ekspr. vse bi še bilo kako, če bi le otrok ne zbolel izraža zadovoljivo, znosno stanje; žarg., šol. kako so si stranice v trikotniku? v kakšnem razmerju; pog. kako je zunaj, ali še dežuje? kakšno vreme je; ekspr. popotniku je nič kako odleglo zelo; pog. bil je, kako bi rekel, malo neroden izraža obzirnost, negotovost; pog., ekspr. da bi ti pomagal? Saj veš kako izraža močno zanikanje, zavrnitev; ekspr. si zadovoljen? Kako da ne da, seveda; sam.: ne sme se ocenjevati samo kaj, ampak tudi kako

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

lákotnik -a m (á) 
  1. 1. ekspr. lakomen človek: vsi vedo, da je oderuh in lakotnik / kot psovka: zemlje si lačen, lakotnik; ali bi rad vse sam pograbil, ti lakotnik
  2. 2. ekspr. sestradan človek: s slastjo lakotnika je pojedel kruh / ti lakotniki so vse pojedli
  3. 3. nar., navadno v zvezi zajčji lakotnik grmičasta rastlina z rumenimi metuljastimi cveti; navadna metla: na poseki se razrašča zajčji lakotnik
    ●     ekspr. živina je čutila, da se okoli staje potika lakotnik volk
    ♦     čeb. roj lakotnik čebelja družina, ki se zlasti zaradi pomanjkanja hrane izseli iz panja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

mátičen -čna -o prid. (ā) 
  1. 1. nanašajoč se na matico: matična hrana / matični navoj / matična šola / matični odbor; matične publikacije
  2. 2. od katerega je kaj odvisno, od katerega kaj izhaja: matični narod te manjšine; biti dolgo ločen od matične dežele / gledališka družina spet nastopa v svojem matičnem mestu
    // v katerega je kaj pristojno: ladja je priplula v svojo matično luko; matično letališče
    // izviren glede na odvisne dele: matična kopija filma; matično delo
  3. 3. nanašajoč se na evidenco o temeljnih osebnih podatkih prebivalcev: matični okoliš / matični urad; voditi matične knjige; mrliška, poročna, rojstna matična knjiga
    ●     ekspr. iti na matični urad poročiti se
  4. 4. agr. ki se uporablja za pridobivanje potaknjencev, semena: matični grm; matična rastlina
    ♦     čeb. matični lonček ali matična celica matičnik; matični mleček sok, bogat z beljakovinami in vitamini, ki ga izločajo posebne žleze mladih čebel; matična kletka matičnica; matična rešetka pregrada, ki loči plodišče od medišča; elektr. matična električna ura ura, ki daje električne impulze za pogon priključenih relejnih ur; grad. matični tok glavni vodni tok v rečnem koritu; jur. matična država država v odnosu do držav naslednic ali odvisnih ozemelj; metal. matični model model, namenjen za izdelavo drugih modelov; rib. matične ribe ribe, določene za pleme; šol. matični list interni dokument, v katerega se v osnovni šoli vpisujejo podatki o učencu, njegovem šolanju in uspehu; voj. matična vojna ladja pomožna vojna ladja za oskrbo manjših vojnih ladij in hidroplanov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

mladíca -e ž (í) 
  1. 1. biol. mlada žival ženskega spola pred spolno dozorelostjo: ta žival je še mladica; ima kozo, enoletno mladico; lanska mladica; mladice rac; svinja mladica
    ♦     čeb. čebelja družina ima veliko mladic; rib. vložiti mladice v potok
  2. 2. mladika, poganjek: iz štorov poganjajo mladice; obrezati enoletne mladice; leskova mladica / mladice izpodjeda črv mlade rastline

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

mrlìč -íča m (ȉ í) 
  1. 1. mrtev človek, zlasti do pogreba: dati, položiti mrliča na mrtvaški oder, v krsto; pokopati mrliča; prepeljati mrliča na pokopališče; bled kot mrlič; bilo je tiho, kot da bi imeli mrliča v hiši / bedeti pri mrliču / redko odnesti mrliče in ranjene mrtve ljudi, mrtve
    // v krščanskem okolju: kropiti mrliča; zvoniti mrliču; pren., ekspr. živel je še, vendar je bil mrlič
    // po ljudskem verovanju duh mrtvega v njegovi prejšnji podobi: na pokopališču so se prepirali mrliči; srečati mrliča
  2. 2. ekspr. neživahen, nedružaben človek: zakaj si tak mrlič
    ●     žarg., čeb. mrlič mrtva, odmrla čebelja družina; ekspr. politični mrlič človek, ki mu je popolnoma onemogočeno politično delovanje; ekspr. bolnik je bil živ mrlič zelo bled, shujšan; ekspr. on je živ mrlič smrtno bolan

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

obój -a -e zaim. (ọ̑) 
  1. 1. poudarja skupnost, povezanost dveh vrst, skupin: mladina obojega spola; oboje vino / oboji otroci, naši in sosedovi; oboji predstavniki / raba peša: oboja družina ga ima rada; oboja moka je presejana obojna
  2. 2. pri množinskih samostalnikih poudarja skupnost, povezanost dveh enot: oboje hlače si zamazal; oboja vrata se težko zapirajo / oboji čevlji ga tiščijo oba para; sam.: Grki in Rimljani, oboji so imeli sužnje; to je pri njem prirojeno ali priučeno ali oboje; občutil je žalost in veselje, oboje hkrati; prereži na dvoje, a obojega mu ne dajaj; zjutraj ima kruh z obojim, z maslom in marmelado

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

ognjíšče -a s (í) 
  1. 1. kraj, prostor z nezavarovanim ognjem, navadno v kuhinji: na ognjišču so prasketala drva; sedeti ob ognjišču; mati je stala pred ognjiščem / ognjišče peči / kovaško ognjišče na katerem se z ogljem ali koksom razžarjajo kosi kovine pred kovanjem
    // odprto ognjišče
    ●     pesn. domače ognjišče dom, družina; ekspr. ustvariti si lastno ognjišče dom, družino; knjiž. ugaslo ognjišče zapuščen dom, zapuščena hiša; zastar. železno ognjišče železni štedilnik; knjiž. v vasi je ostalo le še pet ognjišč naseljenih hiš
  2. 2. knjiž. žarišče, središče: odkrivati bolezenska ognjišča; ognjišče potresa / kulturna ognjišča; ta področja so bila ognjišča vstaje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

opráviti -im dov. (á ȃ) 
  1. 1. uspešno končati
    1. a) kako delo, opravilo: opraviti izpit, tečaj; vse je opravil sam / mizarska dela je že opravil; opraviti poljska dela / opravil je vse potrebne formalnosti
    2. b) kaj zahtevanega, pričakovanega: opraviti svojo dolžnost; opraviti pomembno nalogo; ali si natančno opravil naročilo / svojo vlogo je igralec dobro opravil jo je dobro odigral
      // mladinci so opravili tisoč prostovoljnih delovnih ur
  2. 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža konec dejanja, kot ga določa samostalnik: opraviti nakupe, poizvedbe; opraviti polet, pot; voznik je opravil tri vožnje; preiskava se je že opravila / poroko so opravili v drugem kraju / opraviti analizo; zdravnik je že opravil operacijo / opraviti eksplozijo jedrske bombe / publ.: opraviti vse preglede biti popolnoma zdravniško pregledan; popolnoma zdravniško pregledati; opraviti prevzem blaga prevzeti blago
    // opraviti malo, veliko potrebo; elipt. počepnil je za grm in opravil
  3. 3. nepreh., s prislovnim določilom biti uspešen pri kakem prizadevanju: če bom šel sam tja, ne bom dosti opravil; ali si kaj opravil pri direktorju; s tako sekirico ne boš nič opravil; ti govori z njim, boš več opravila / s solzami ne boste nič opravili / kot voščilo pa dobro opravi
  4. 4. ekspr., z orodnikom prenehati imeti zvezo s kom, s čim: s svojo prejšnjo družbo je opravil; z njim sem opravila / ta filozof je opravil s pojmom vzročnosti; odločno so opravili s predsodki zavrgli, odklonili jih
    // s predlogom so nakratko opravili, češ da ni sprejemljiv so ga zavrnili
    // publ. premagati: boksar je hitro opravil z nasprotnikom; s tako peščico boš že opravil / domača igralka je igraje opravila z gostjo veliko bolje je igrala
    // revolucija je opravila s tem družbenim razredom / s sušo so opravili tako, da so uredili namakalni sistem
  5. 5. nepreh., ekspr., navadno s prislovnim določilom izraža prenehanje določenega razmerja, dejavnosti: tu ima delavsko knjižico, pri nas je opravila; pri njej si opravil; kot govornik si opravil / če pisatelj neha opazovati, je opravil
  6. 6. nedov., nav. ekspr., v zvezi imeti opraviti s, z izraža, da
    1. a) je kdo s kom, s čim v odnosu, zvezi: v tej službi boš imel opraviti z ljudmi; učitelj ima opraviti z otroki / z njim nimam rad opraviti; še šef se jih je bal, kadar je imel opraviti z njimi / publ. vse kaže, da imamo opraviti s tatvino da gre za tatvino
    2. b) kdo kaj dela: imeti opraviti s kuho, šivanjem; dovolj ima opraviti z vrtom / veliko ima opraviti z menoj
      // izraža vzročno odvisnost, povezanost: ali ima najin pogovor kaj opraviti s tem; to nima nič opraviti s tvojim vprašanjem / nesrečo je zakrivil sam, slaba cesta ni imela pri tem nič opraviti
  7. 7. star. obleči: opraviti otroka; hitro se opravi / opraviti se v berača
  8. 8. nar. prebiti, shajati: odrasel človek še opravi brez mleka, otrok pa težko; takih prtičkov nima, pa bo že brez njih opravil
    ●     ekspr. če nas odkrijejo, smo opravili nas bodo zelo kaznovali; nas bodo ubili; star. trdil je, da imajo v gradu opraviti strahovi da so v gradu strahovi; ekspr. dejal je, da delavec opravi svojih osem ur in gre dela; zastar. opraviti nove šolske prostore opremiti; s tem avtomobilom je opravil sto tisoč kilometrov prevozil; opraviti svoje ekspr. bolezen in zgaranost sta opravili svoje povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt; ekspr. dolgo je žaloval, a čas je opravil svoje sčasoma je žalost postala manjša, je minila; evfem. zvabil jo je v gozd in opravil svoje jo posilil; ekspr. južni veter je opravil svoje je stalil sneg, led; ekspr. žganje je kmalu opravilo svoje ga je upijanilo; povzročilo bolezen, smrt; nar. opraviti živino nakrmiti, napojiti jo in ji nastlati; ekspr. za pusta malokatera družina opravi brez krofov skoraj v vsaki družini jedo krofe; star. sin je po materi vse opravil poskrbel za pogreb in za vse, kar je v zvezi z njim; ekspr. posumil je, da ima opraviti z blaznim človekom da je to blazen človek; publ. odpelji ga in opravi z njim ubij ga, usmrti ga; ekspr. dajati si, dati si opraviti s šivanko šivati; ekspr. do takrat še ni imel opraviti z žensko še ni imel spolnih odnosov; star. v mestu imam dosti opraviti opravkov; star. mnogo je imela opraviti, da ju je pomirila s težavo ju je pomirila; zgrda pri tem otroku nič ne opraviš če si z njim strog, noče narediti, kar se od njega zahteva; star. pozimi ni toliko opraviti ni toliko dela; dati opraviti dojenček da dosti opraviti z njim je dosti dela; ekspr. ta fant ti bo dal še opraviti povzročil neprijetnosti, težave; ekspr. sovražnik je dal četi precej opraviti težko ga je premagala
    ♦     alp. opraviti ponovitev smeri; fiz. delo, ki ga opravi stroj; mat. opraviti računsko operacijo; rel. opraviti spoved; strojn. mehanizem opravi pot

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

oséba -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. človeški posameznik neglede na spol: omeniti moram še dve osebi; osebe istega spola, iste starosti; skupina oseb; stroškov je sto dinarjev na osebo, publ. po osebi; avtobus za trideset oseb; v kabini je prostora za deset oseb / knjiž. družina ima pet oseb članov
    // publ.: ženske osebe ženske; osebe moškega spola moški
    // prevoz oseb in tovora; osebe in stvari
  2. 2. s prilastkom človeški posameznik
    1. a) kot nosilec kake lastnosti, značilnosti: pisati ljubljeni osebi; to sem izvedel od dobro obveščene, zaupne osebe; on je vplivna oseba; njegov oče je bil zelo znana oseba v mestu; oseba brez državljanstva / pravljične osebe; zgodovinska oseba
    2. b) glede na položaj v družbi: civilne, vojaške osebe / uradna oseba
  3. 3. človeški posameznik kot literarna, dramska upodobitev: ta oseba je nosilka avtorjevih idej; ženske osebe so slabo karakterizirane; osebe v romanu / dramske osebe; glavne, stranske osebe drame, filma / kot pojasnilo na začetku zlasti dramskega dela osebe: Jožef Kantor, fabrikant, Hana, njegova žena
  4. 4. lingv. slovnična kategorija za izražanje udeleženosti v pogovoru oziroma odsotnosti osebka v stavku: določiti osebo, število, čas pri glagolski obliki / druga ki izraža ogovorjenega, prva ki izraža govorečega, tretja oseba ki izraža neudeleženega v pogovoru oziroma glagolsko dejanje brez osebka
  5. 5. knjiž., s svojilnim zaimkom, z oslabljenim pomenom izraža osebni zaimek, kot ga nakazuje svojilni zaimek: ni hotel opaziti moje osebe; tu ne gre samo za njegovo osebo zanj
    // prepričana je o pomembnosti svoje osebe
  6. 6. v zvezi za svojo osebo izraža omejitev trditve: za svojo osebo bi dal prvo mesto tej skladbi; jaz za svojo osebo priznam, da mi je vseeno; on za svojo osebo trdi, da je bolje tako
  7. 7. zastar. postava: njegova visoka, mogočna oseba / biti majhne osebe
    ●     star. poročil se je z osebo, ki ni bila plemkinja žensko; on je hišnik in vrtnar v eni osebi hkrati, obenem; šalj. sprejel nas je šef v lastni osebi osebno, sam; ekspr. rad govori v prvi osebi množine kot da govori v imenu mnogih; roman je pisan v prvi osebi kot da ga je napisal glavni junak; to sem izvedel od tretje osebe od človeka, ki ni udeležen v zadevi, stvari; svojo zgodbo je pripovedoval v tretji osebi kot da jo je doživel kdo drug; zastar. prvi je osvojil ta vrh planinec v osebi nekega Vagla planinec Vagl; knjiž. z vso svojo osebo se zavzema za to stvar zelo, brez pridržka
    ♦     filoz. oseba človek s svojimi individualnimi, družbeno pogojenimi lastnostmi; jur. civilna pravna oseba; družbena pravna oseba pravna oseba, ki razpolaga z družbenim premoženjem ali opravlja družbeno pomembno dejavnost; fizična oseba človek kot nosilec pravic in obveznosti; odgovorna oseba; pravna oseba pravno priznana skupnost z namenskim premoženjem ali premoženjski sklad kot nosilec pravic in dolžnosti; tretja oseba ki v pravnem razmerju ni stranka; ugotoviti istovetnost osebe; lingv. imena za delujoče osebe; ped. duševno motena oseba; rel. druga, prva, tretja božja oseba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

osnóva -e ž (ọ̑) navadno s prilastkom  
  1. 1. kar bistveno določa, opredeljuje lastnosti, značilnosti česa: navodila so osnova za izpolnjevanje načrta; to odkritje je bilo osnova za razvoj vede podlaga; duhovne, idejne osnove gibanja; moralne osnove socialistične družbe; dokumenti bodo služili kot osnova za pogajanja / gimnazija da dobro osnovo za študij na univerzi podlago
    // publ.: delovati na osnovi pravilnika; določiti cene na osnovi ponudbe in povpraševanja; ocenjevati delo na osnovi objektivnih meril z objektivnimi merili
    // kar je nujno potrebno za obstoj, razvoj česa: materialna osnova družbe, družine / domača surovinska osnova ne zadošča za potrebe industrije
    // kar dela, da je kaj logično upravičeno, podprto: ta zakonski člen je osnova naših zahtev; konferenca nima pravne osnove za sprejemanje takih sklepov / ta trditev nima osnove je neupravičena, neutemeljena; za tako ravnanje ni nobene osnove razloga, vzroka
    // kar služi za presojanje, vrednotenje česa: osnova za nagrajevanje naj bo delo / davčna osnova količina vrednosti ali dobrin, od katerih se odmeri davek; pokojninska osnova povprečje osebnega dohodka v določenem obdobju pred upokojitvijo, od katerega se odmeri pokojnina
  2. 2. bistvena sestavina: osnova teh hribov je apnenec / osnova njenih pesmi so čustvene prvine / krema je narejena na osnovi lanolina
  3. 3. nav. mn. bistveni, najpomembnejši pojmi in načela kakega znanstvenega ali ideološkega sistema: osnove ekonomike, matematike, psihologije / osnove socialistične morale
  4. 4. lingv. s pripono razširjeni koren besede: naglas je na osnovi / ajevska, ijevska osnova; nadomestna osnova ki z drugo, glede na izvor različno osnovo, sestavlja enotno sklanjatev, spregatev; nedoločniška, sedanjiška osnova
  5. 5. tekst. sistem vzporednih niti, ki so na statvah vzdolžno napete: nategniti osnovo
    // osnovne niti: osnova je bombažna, votek pa volnen / vezna, zankasta osnova
    ●     knjiž. družina je osnova človeške družbe osnovna celica; knjiž. hiša ima trdno osnovo temelje; pog. po zvišanju ima 6.500 din osnove osebnega dohodka, brez kakih dodatkov; ekspr. njene besede so brez vsake osnove so izmišljene, neresnične; zastar. sodeloval je pri osnovi društva ustanovitvi; zastar. osnova romana osnutek, načrt; publ. akcija je bila že v osnovi napačna v začetku, od začetka; publ. to pomeni v osnovi isto pravzaprav, dejansko
    ♦     agr. krmna osnova vsa razpoložljiva krma; biol. dedna osnova gen; skupek vseh genov organizma; gastr. kostna osnova kuhane ali pražene kosti z dodatki za pripravljanje juh, omak; mat. korenska osnova število, iz katerega se računa koren; logaritemska osnova število, na katerem temelji logaritemski sistem; osnova potence število, ki se potencira; osnova številskega sistema število, ki izraža, koliko enot nižjega reda ima enota višjega reda; obrt. vezilna osnova blago, na katerem se veze; petr. osnova glavni del predornine, navadno steklast ali drobnozrnat

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

patriarhálen -lna -o prid. (ȃ) 
  1. 1. nanašajoč se na patriarhat 1: patriarhalna ureditev prvotne družbe / patriarhalna družina; patriarhalno gospodarstvo / patriarhalni odnosi
  2. 2. ekspr. idiličen, idealiziran: spomini na nekdanje patriarhalno življenje
  3. 3. ekspr. nesodoben, zastarel: imel je patriarhalne nazore o vzgoji
    ●     ekspr. pri tej hiši vlada patriarhalni red odloča, ukazuje mož; ekspr. pisatelj je dočakal patriarhalno starost zelo visoko

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

počívati -am nedov., tudi počivájte; tudi počivála (í) 
  1. 1. navadno daljši čas ne opravljati kake dejavnosti zaradi telesne sprostitve, okrepitve: mi bomo delali, vi pa počivajte; pogosto je moral počivati; dolgo je počival, pa se še ni odpočil / navadno počivamo pri tem studencu / bolnik naj čimveč počiva
    // ekspr. spati, ležati: vsa družina je že počivala; šel je počivat v svoj kabinet; sladko počivati
    // vznes., s prislovnim določilom biti pokopan: na tem pokopališču počiva naš veliki pesnik / kot napis na nagrobniku tukaj počiva naš oče / v medmetni rabi, v krščanstvu, ob spominu na umrle naj počiva v miru
  2. 2. biti v stanju neaktivnosti: pozimi veliko rastlin počiva / pustiti izrabljeno zemljo dalj časa počivati je ne obdelovati
    // ekspr. delo je spet počivalo
    ♦     gastr. testo naj pol ure počiva iz napravljenega testa naj se naredi pecivo čez pol ure
    // ekspr. ne biti v delovnem stanju: stroji počivajo / zadnje čase mlin večkrat počiva ne obratuje
  3. 3. ekspr., navadno s prislovnim določilom biti, ležati: očetova glava je počivala na mehki blazini / njena roka je dolgo počivala v njegovi / mesto počiva na bregu / z oslabljenim pomenom na poljih počiva hladen mir
  4. 4. publ. temeljiti, sloneti: ta domneva počiva na dveh ugotovitvah; program vlade je počival na ekonomski doktrini
    ●     ekspr. njegove oči najrajši počivajo na belih vrhovih najrajši jih gleda; knjiž., ekspr. počivati na lovorikah po uspehu, zmagi popustiti v prizadevanju; ekspr. tepli so ga, da so počivali nad njim zelo; preg. nesreča nikoli ne počiva vedno se lahko pripeti kaj slabega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

poštèn -êna -o prid., poštênejši (ȅ é) 
  1. 1. ki ravna v skladu z določenimi normami, priznanimi načeli: pošten človek; sosed je pošten in delaven; predstojnik je bil do vseh pošten; vse življenje je ostal pošten; bodi pošten in priznaj krivdo; zelo je poštena, nikomur ne bi storila nič hudega / ekspr. on je poštena duša / to je revna, a poštena družina / naša hiša je poštena / publ. pošten najditelj naj izgubljeni predmet vrne proti nagradi
    // nav. ekspr. ki je v skladu z določenimi normami, pravili: poštena igra / poštena obravnava problema / dobiti pošteno plačilo za pošteno delo
  2. 2. ki obvladuje moralno negativna nagnjenja in teži k dobremu: poštena ženska; dekle je pošteno / pošteno življenje
  3. 3. nav. ekspr. ki se ne okorišča z oškodovanjem drugega: pošten obrtnik, trgovec; v tej trgovini so zelo pošteni / poštena kupčija
  4. 4. ki vsebuje, izraža resnične misli, čustva: pošten obraz; njegovi nameni so pošteni; ekspr. to je poštena beseda; pošteno priznanje
  5. 5. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: potreben bi bil pošten dež; pošten prehlad ima hud; s poštenim sunkom ga je spravil na tla močnim
    // precej velik, precejšen: dali so mu pošten kos mesa; popil je pošteno mero vina; dobil je pošteno vsoto denarja
    // ki v veliki meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne navade: pošten delavec, športnik, znanstvenik
  6. 6. ekspr. ustrezen, primeren: nima niti enih poštenih čevljev; v kraju ni poštene trgovine; komaj je prišel do poštenega stanovanja / prodajati po poštenih cenah
    ●     ekspr. za svoje ravnanje je dobil pošten nauk je bil ostro opomnjen, kaznovan; ekspr. bojim se, da ta denar ni pošten pravično pridobljen; ekspr. dal mu je pošteno klofuto zelo ga je udaril; star. to vino ni pošteno pristno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

preléči -léžem dov., prelézi prelézite; prelègel prelêgla; nam. preléč in prelèč (ẹ́ ẹ̑) redko  
  1. 1. s smiselnim osebkom v dajalniku odleči: ko ji je preleglo, je vstala; bolniku je po treh dneh preleglo
  2. 2. nav. 3. os. ponehati, popustiti: bolečine so mu prelegle
    ♦     čeb. družina je prelegla matico je zamenjala matico brez rojenja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

prestáviti -im dov. (á ȃ) 
  1. 1. narediti, da pride kaj drugam, na drugo mesto: prestaviti omaro; prestaviti rože na drugo okno; prestaviti torbo iz ene roke v drugo; prestaviti k oknu, na polico / prestaviti mejnik / prestaviti nosilce naprave premontirati
    // prestaviti cesto v dolino; po dogovoru bodo mejo prestavili / prestaviti nogo / prestaviti dogajanje komedije v slovensko okolje; pren. prestaviti načelo v prakso; njegove besede so jo spet prestavile v resničnost
    ♦     čeb. dati sate iz plodišča v medišče, da se okrepi družina, prepreči rojenje
  2. 2. uradno narediti, da ima kdo drugo delovno mesto, dela v drugem kraju: prestaviti učitelja; želel si je, da bi ga prestavili v mesto
  3. 3. navadno z glagolskim samostalnikom določiti drug, poznejši čas za uresničitev česa: prestaviti odkritje spomenika; prestaviti kaj na naslednji teden / prestaviti čas obiska; prestaviti datum sestanka
  4. 4. avt. s premaknitvijo prestavne ročice povzročiti spremembo hitrosti motornega vozila: prestavil je v drugo prestavo
  5. 5. star. prevesti (v drug jezik): prestaviti roman v francoščino
    ●     otroka je prestavila na navadno mleko začela ga je hraniti z navadnim mlekom; prestaviti (lončeno) peč znova postaviti; reka je prestavila strugo spremenila, zamenjala

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

prestávljati -am nedov., stil. prestavljájte; stil. prestavljála (á) 
  1. 1. delati, da pride kaj drugam, na drugo mesto: prestavljati lonce, stole / prestavljati mejnike / od razburjenja je prestavljal noge
    ♦     čeb. dajati sate iz plodišča v medišče, da se okrepi družina, prepreči rojenje
  2. 2. uradno delati, da ima kdo drugo delovno mesto, dela v drugem kraju: pogosto so ga prestavljali
  3. 3. navadno z glagolskim samostalnikom večkrat določiti drug, poznejši čas za uresničitev česa: prestavljati praznovanje / prestavljati čas odhoda
  4. 4. avt. s premikanjem prestavne ročice povzročati spremembo hitrosti motornega vozila: zaradi klanca je moral večkrat prestavljati
  5. 5. star. prevajati (v drug jezik): prestavljati iz angleščine v slovenščino
    ●     ekspr. bil je močen, da bi gore prestavljal zelo; ekspr. bil je zelo utrujen in je komaj prestavljal noge hodil; ekspr. reka večkrat prestavlja strugo spreminja, menjava; ekspr. vse dopoldne ne delam drugega, kot lonce prestavljam kuham

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

preštevílen -lna -o prid. (ȋ) nav. mn.  
  1. 1. preveč številen: preštevilni avtomobili ovirajo pešcem prehod / preštevilna družina za tako majhno stanovanje
  2. 2. knjiž., ekspr. zelo številen: zbral je preštevilne dokaze o svoji nedolžnosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

propádati -am nedov. (ā ȃ) 
  1. 1. zaradi določenih neugodnih razmer izgubljati za obstajanje nujno potrebne lastnosti: zaradi te malomarnosti dragocene listine propadajo; zapuščena hiša vse bolj propada / sadno drevje propada / ta živalska vrsta propada
  2. 2. zaradi določenih neugodnih razmer izgubljati za opravljanje svoje dejavnosti nujno potrebne lastnosti, sposobnosti: društvo, kmetija, podjetje propada / rimska država je vedno bolj propadala / gospodarstvo, obrt propada / družina je začela gospodarsko propadati / disciplina propada se manjša, izginja
  3. 3. izgubljati za dobro, uspešno opravljanje določene dejavnosti potrebne lastnosti, sposobnosti: ta umetnik vse bolj propada; kot igralec propada
  4. 4. izgubljati določene dobre, zaželene lastnosti sploh: zaradi pijače vedno bolj propada; ekspr. po operaciji je začel naglo propadati hirati, slabeti
    // duševno, moralno, telesno propadati
  5. 5. zaradi določenega dejstva izgubljati vrednost, veljavnost: denarja ne morem dobiti nazaj in tako mi propada
  6. 6. ekspr. izgubljati možnost uresničiti se: upi so propadali drug za drugim

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

razložíti -ím dov., razlóžil (ī í) 
  1. 1. narediti, da pride kaj na več mest: razložil je svoje orodje po mizi / vso prtljago je razložil
  2. 2. dati, spraviti kaj s kakega vozila, živali: razložiti blago, tovor; razložiti prtljago z voza / razložiti vagon
  3. 3. narediti, da postane komu kaj jasno, razumljivo: vprašanja ni razumel, zato mu ga je moral razložiti; nakratko, podrobno razložiti
    // narediti, da kdo izve, spozna, kar je potrebno, zaželeno: razložiti komu svoj načrt; razložil mu je, kako je bilo
  4. 4. narediti, da postane kaj vzročno, logično utemeljeno: tega pojava še ne znamo razložiti; neprijetnega občutka si ni znal razložiti / to dejstvo nekoliko razloži njeno odločitev
  5. 5. narediti, povzročiti, da se dojame, spozna pomen, vsebina česa: razložiti literarno besedilo; razložiti določbo, predpis
  6. 6. podati opis pojma z navedbo njegovih bistvenih znakov: natančno razložiti; razložiti in definirati / razložiti besedo v slovarju; razložiti pojem družina
    ●     star. razložiti svoje izdelke razstaviti, dati na ogled

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

skláden1 -dna -o prid., skládnejši (á) 
  1. 1. katerega deli so v urejenem, zaželenem, lepem razmerju: skladna celota; ima lepo, skladno postavo / skladen razvoj gospodarstva
    // ki s čim drugim sestavlja
    1. a) urejeno, prijetno celoto: z užitkom poslušati skladne glasove pevcev; barve vzorca so skladne / siva barva je skladna z večino drugih barv
    2. b) logično urejeno celoto: njegov nauk je skladen / duhovno, notranje skladen človek
  2. 2. za katerega je značilno medsebojno razumevanje: živela sta v skladnem, srečnem zakonu; odnosi v delovni skupnosti so skladni / skladna družina
  3. 3. v zvezi z z ki ima prav take lastnosti, značilnosti, kot so določene, se pričakujejo glede na izbrano merilo urejenosti, pravilnosti: gospodarski razvoj je skladen s sprejetimi resolucijami; z dosedanjimi pojmovanji premalo skladna razlaga; njegova dejanja so skladna z govorjenjem
  4. 4. zastar. zložljiv: skladni stoli; skladna miza
    ♦     geom. lika sta skladna lika sta enaka po obliki in velikosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

slabìč -íča m (ȉ í) 
  1. 1. nav. ekspr. neodločen, omahljiv človek: on sploh ni mož, ampak navaden slabič; vsi so ga imeli za slabiča
  2. 2. knjiž. slaboten človek: slabiči težkega dela niso zmogli
    ♦     čeb. čebelja družina, ki ima malo čebel in zalege

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

solíden -dna -o prid., solídnejši (í ī) 
  1. 1. ki izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: soliden poslovni človek; soliden delavec; ta mojster ni soliden / bil je soliden pisec kmečkih povesti dober
    // soliden družinski oče
  2. 2. ki ima pozitivne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: soliden človek, moški; to sta solidna zakonca; solidno dekle / solidna družina
    // ki vsebuje, izraža take lastnosti: solidno vedenje; solidno govorjenje dostojno
  3. 3. ki ima zaželeno lastnost, kakovost zlasti glede materiala, izdelave v precejšnji meri: solidni čevlji; temelji hiše so solidni trdni; to je solidna stavba; solidno pohištvo; pren. solidni temelji za zakon, življenje; postaviti pouk na solidno osnovo
    // ki po kvaliteti ustreza zahtevam, potrebam: prenočiti v solidnem hotelu; solidna trgovina / solidna pesniška zbirka / solidna igra moštva; solidna izdelava čevljev; solidna postrežba; ločiti solidno delo od površnega
    // ki glede na možni razpon dosega precejšnjo pozitivno stopnjo: solidni dohodki; solidna plača / imeti solidno strokovno izobrazbo; pridobiti si solidno znanje
    ●     publ. solidne cene zmerne, primerne; pog. ta fant je solidna firma nanj se lahko zaneseš; šalj. na avtobusu je navadno solidna gneča precejšnja; imeti solidne možnosti za razvoj precej ugodne; nositi solidne obleke obleke nevsiljive, neopazne barve, kroja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

sréčen -čna -o prid., sréčnejši tudi srečnéjši (ẹ́ ẹ̄) 
  1. 1. ki je v razmeroma trajnem stanju velikega duševnega ugodja: biti, postati srečen; upala je, da bo z njim srečna; počutiti se srečnega / srečen par; srečna družina / srečen zakon; srečna ljubezen
    // ki izraža, kaže tako stanje: srečen izraz na obrazu; srečen pogled
    // za katerega je značilno tako stanje sploh: srečni časi so za vselej minili; preživeli so lep, srečen dan; to je najsrečnejše obdobje v njegovem življenju / imeti srečno otroštvo
  2. 2. ekspr., v povedni rabi (zelo) vesel, zadovoljen: srečen je, da ribe prijemajo; najbolj srečen je, če ga pustijo pri miru; pes je ves srečen skakal okoli gospodarja; ali si zdaj srečen, ko ti je uspelo vse pokvariti
  3. 3. deležen naključnih dogodkov, okoliščin, ki vplivajo na ugoden izid, rezultat kakega dejanja, poteka: ta je srečen, vedno je prvi; mogoče boš pri prihodnjem žrebanju srečnejši / srečni dobitnik; srečni oče
    // v medmetni rabi izraža veselje, zadovoljstvo nad srečo koga: naredil sem izpit. Srečen ti; srečni vi, ki ne poznate skrbi
  4. 4. ki uspešno, ugodno poteka, se konča: srečen pobeg; srečen porod; želeti komu srečno vožnjo / kot vljudnostna fraza srečno pot; kot voščilo srečno novo leto
    // zelo ugoden, zaželen: srečne okoliščine; srečno naključje
  5. 5. publ., v zvezi srečen konec razplet zgodbe, ki se zadovoljivo, srečno konča za glavne osebe, zlasti v filmu: neprepričljiv srečen konec
    ●     ekspr. pri izbiri ni imel srečne roke slabo je izbral; to je moja srečna številka ta številka mi prinaša koristi, uspeh; ekspr. rodil se je pod srečno zvezdo ima ugodne življenjske razmere

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

ugléden -dna -o prid., uglédnejši (ẹ́ ẹ̄) 
  1. 1. ki ima ugled: ugleden človek; ugledni gostje / ugledna družina / ugleden poklic; ugledna služba
    // ekspr. izbran, boljši: ugledna črna obleka; želi uglednejšo sobo
  2. 2. ekspr. velik, precejšen: ponujajo jim ugledne vsote

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

ustváriti -im dov. (á ā) 
  1. 1. s svojo dejavnostjo narediti, da kaj nastane: ustvariti robota / v različnih religijah človeka, svet je ustvaril bog / ustvariti velik industrijski kompleks / ustvariti dohodek; ustvariti si veliko premoženje / ustvariti novo filozofijo / ustvariti modo; take zakone so si sami ustvarili / ustvariti državo; hoteli so ustvariti novo družbo / ta igralska skupina je ustvarila gledališče / ustvarila mu je topel dom; ustvariti si družino; ustvariti si trden položaj / ustvariti možnosti za delo; ustvariti osnovo za različne gospodarske dejavnosti / zanima ga vse, kar je ustvaril človeški duh; ekspr. vse to je ustvaril človekov razum / organizem je ustvaril dovolj protistrupov
    // narediti, povzročiti, da kaj nastane sploh: ustvariti prijateljske stike; ustvariti medsebojne vezi / s tem je ustvaril napačno predstavo o sebi; ustvariti videz srečne družine; ustvariti vtis, da je vse v redu / uspeh je v njem ustvaril pretirano samozavest
  2. 2. s svojo dejavnostjo na umetniškem področju narediti, da kaj nastane: ustvariti kip, opero; pesnitev je ustvaril po ljudskih motivih; ustvariti roman v modernem slogu; ljudstvo je ustvarilo veliko bajk in legend
    // uresničiti določene sposobnosti, prizadevanja, zlasti v gledališki umetnosti: igralka je ustvarila trden odrski lik; v tej drami je ustvaril eno svojih najboljših vlog
  3. 3. narediti, povzročiti, da se začne kako stanje: glasba je ustvarila veselo razpoloženje; ustvariti red in mir / publ. ustvariti ozračje napetosti
    ●     ekspr. ustvariti iz nič z zelo majhnimi sredstvi; ekspr. pred njo je stopil tak, kot ga je bog ustvaril nag, gol; preg. bog je sam sebi najprej brado ustvaril vsak poskrbi najprej zase

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

váruh -a m (ȃ) 
  1. 1. kdor je uradno določen, da skrbi za mladoletno osebo in upravlja z njenim premoženjem: starši so ji zgodaj umrli in dobila je varuha; sodišče ga je postavilo fantu za varuha
    // kdor skrbi za koristi, pravice druge osebe; skrbnik: sodišče je določilo varuhe / varuh premoženja koga / ekspr. varuh zatiranih zaščitnik
  2. 2. nav. ekspr. kdor kaj varuje: bil je skrben varuh vinograda / družina je šla na izlet, on pa je ostal doma za varuha
  3. 3. nav. ekspr. kdor si prizadeva, da se kaj ohrani: varuhi šeg in navad / varuhi meščanske morale; varuhi revolucije / varuh pravice sodnik, miličnik; varuh javnega reda, javne varnosti miličnik, policist
    ♦     rel. angel varuh

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

véliki -a -o prid. (ẹ̑) 
  1. 1. določna oblika od velik:
    1. a) veliki kazalec ure; mali in veliki krožniki; zvoniti z velikim zvonom; male in velike črke; velika skakalnica; mala in velika začetnica
    2. b) pog. veliko pivo
    3. c) veliki narodi; veliki orkester sestavljen zlasti iz skupin godal, pihal, trobil in tolkal
    4. č) puška z velikim dometom
    5. d) te velike razlike so se še povečale
    6. e) kaj študira tvoj veliki sin
    7. f) veliki klanec je za nami
    8. g) vem za njegovo veliko bolečino
    9. h) velika kmetija je propadla
    10. i) poročati o velikem dogodku / veliki slovenski pesnik; Amerika, njihova velika soseda / odšel je v veliki svet; gostilna je stala ob veliki cesti / Velika Britanija; kot pristavek k imenu Peter Veliki
  2. 2. v zvezi velika potreba izločanje blata: mala in velika potreba / iti na veliko potrebo
    ●     veliki hlapec hlapec, ki vodi druge hlapce na kmetiji; star. veliki srpan avgust; star. veliki traven maj; ekspr. prišel je njegov veliki trenutek dobil je priložnost za pomemben uspeh; veliki voz ozvezdje, katerega sedem najsvetlejših zvezd ima obliko voza; ekspr. obešati kaj na (veliki) zvon povsod razglašati, pripovedovati; velika dekla dekla, ki vodi druge dekle na kmetiji; ekspr. iti čez (veliko) lužo iskat zaslužka v Ameriko; ekspr. dolgo so pluli čez (veliko) lužo Atlantski ocean; nar. velika maša veliki šmaren; velika matura nekdaj zaključni izpit po višji srednji šoli; velika nagrada pri nekaterih tekmovanjih, zlasti športnih najvišje priznanje za zmago; velika plošča (gramofonska) plošča s premerom 30 cm
    ♦     anat. veliki možgani del možganov za dojemanje dražljajev in urejanje odnosov med organizmom in okolico; veliki krvni obtok del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi telo; velika medenica zgornji del medenice; astr. Veliki medved; bot. veliki jesen jesen z golimi cveti, Fraxinus excelsior; velika kopriva kopriva z večjimi, pri dnu prisekanimi listi, Urtica dioica; velika zraščenka užitna goba, zraščena iz številnih betov, ki imajo s strani nasajene klobučke, Grifola frondosa; film. veliki plan od zelo blizu prikazana oseba, stvar ali njun del, navadno čez celo filmsko platno, sliko; velika zlata arena priznanje za najboljši film puljskega festivala; fiz. velika kalorija kilokalorija; geom. velika os elipse najdaljši premer elipse; velika polkrožnica polkrožnica nad veliko osjo elipse; kem. velika molekula makromolekula; lingv. veliki stavek skupina zapleteno sestavljenih stavkov z dvema pomenskima deloma; lov. veliki lov lov na veliko ali zaradi načina lova pomembno divjad; velika divjad zlasti večja in zaradi načina lova pomembna divjad; mat. velika poštevanka sistem produktov po dveh celih števil od 10 do 20; muz. veliki interval; velika seksta, sekunda, septima, terca; navt. veliki jambor jambor, drugi od spredaj; veliko jadro spodnje največje jadro na glavnem jamboru jadrnice z več jambori; rel. veliki četrtek zadnji četrtek pred veliko nočjo; veliki duhovnik pri starih Judih najvišji duhovnik in hkrati predsednik velikega zbora; veliki šmaren praznik Marijinega vnebovzetja 15. avgusta; veliki teden teden pred veliko nočjo; veliki zbor pri starih Judih najvišji organ verske oblasti in najvišje sodišče; velika sobota zadnja sobota pred veliko nočjo; soc. veliki kmet kmet, ki ima navadno nad 10 ha zemlje; velika družina razširjena sorodstvena skupnost, ki temelji na skupnem družinskem predniku in nedeljivosti družinske lastnine; šah. velika kombinacija kombinacija, ki sestoji iz velikega števila potez; velika rokada rokada na damino stran; šport. veliki rokomet rokomet, pri katerem je na igrišču enajst igralcev; zgod. veliki inkvizitor vodja španske inkvizicije; velika antanta zveza Anglije, Francije in Rusije pred prvo svetovno vojno; zool. veliki metljaj; veliki vrtni polž; velika sinica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

zapréti -prèm dov., zapŕl (ẹ́ ȅ) 
  1. 1. dati kaj v tak položaj
    1. a) da ni mogoč prehod, vstop ali izstop: zapreti okno, vrata; zapreti zapornice; vrata so se s treskom zaprla / zapreti vrata z zapahom
    2. b) da postane notranjost nedostopna: zapreti predal / zapreti klavir, omaro; zapreti kuverto / zapreti dvigalo vrata dvigala
      // z namestitvijo določenega dela na čem narediti nedostopno notranjost, vsebino: zapreti steklenico; zapreti s pokrovom; neprodušno zapreti / zapreti torbico / zapreti komu usta z roko zatisniti
  2. 2. narediti, da so prilegajoči se deli česa tesno drug ob drugem: zapreti zadrgo; zapreti tok / zapreti oči, usta; oči so se mu spet zaprle / zapreti pismo
    // narediti, da pride kaj v položaj, značilen po uporabljanju: zapreti dežnik / zapreti knjigo / zapreti nož
  3. 3. dati del priprave v tak položaj, da kaj nima proste poti: zapreti pipo, ventil / pog. zapreti radijski, televizijski sprejemnik izključiti
    // na tak način onemogočiti izhod česa: zapreti plin; zapreti vodo
  4. 4. narediti kaj neprehodno: zapreti prehod s pregrado / tovornjaki so zaprli cesto / zapreti mejo ne dovoliti prihoda, uvoza v državo, na ozemlje ali odhoda, izvoza iz države, z ozemlja
  5. 5. z zaprtjem vrat, izhoda narediti, da kdo ne more iti od kod: zapreti otroka v sobo; zapreti kokoši v kurnik
    // narediti, povzročiti, da kdo nima več prostosti: če ga ujamejo, ga bodo zaprli; zapreti zločinca; zapreti za tri mesece; ekspr. zaprli so ga ob kruhu in vodi / zapreti koga v ječo / zapreti ptiča v kletko
  6. 6. prenehati delati, poslovati: gostilno, trgovino so že zaprli; zapreti ob enajstih
    // narediti, da kje preneha kaka (poklicna) dejavnost: zapreti nekatere delovne obrate; zaradi premajhnega števila otrok so zaprli šolo; zapreti veleposlaništvo / zapreti premogovnik
    // narediti, da kaj preneha biti v uporabi: zapreti cesto, most
    // narediti, da kaj preneha biti dostopno za javnost, obiskovalce: zaradi zavarovanja kapnikov so zaprli kraško jamo; zapreti starodavno svetišče / zapreti razstavo, sejem
  7. 7. publ. preprečiti, onemogočiti: zapreti vojski prehod čez reko / policisti so zaprli promet
  8. 8. v zvezi zapreti pot, vrata onemogočiti komu, da lahko kam gre, pride: ograja mu je zaprla pot; osebni avtomobil je zaprl pot tovornjaku / s tem je zaprl otrokom pot, vrata v svet
    // publ. onemogočiti nastop, uveljavljanje česa: zapreti vrata sodelovanju / zapreti izdelku pot, vrata na trg onemogočiti prodajanje; nesreča mu je zaprla pot do umetniške kariere mu je preprečila umetniško kariero; pazil je, da si ni nikjer zaprl vrat onemogočil uveljavljanja
  9. 9. poljud. povzročiti nenormalno redko, težavno iztrebljanje: ta jed bo bolnika zaprla
    ●     ekspr. strah mu je zaprl dih od strahu ni mogel normalno dihati; žarg., šport. zapreti igro onemogočiti nasprotnim igralcem, da bi dobili žogo; ekspr. zaprl je trudne oči umrl je; pog. pacienta so samo odprli in zaprli naredili so pri njem s prerezom dostopen del za operacijo in prerez zašili, ne da bi jo opravili; ekspr. kar sapo ji je zaprlo zelo je bila presenečena; ekspr. spis je zaprl v predal njegovo rešitev je odložil; ekspr. zapreti srce pred kom ne izpovedovati mu več svojih čustev, misli; ne hoteti mu pomagati; pog., ekspr. če je tako, pa lahko kar zapremo štacuno prenehamo delati, delovati; ekspr. zapri že enkrat usta nehaj govoriti, molči; ekspr. zapreti komu usta z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da kdo preneha kritizirati, opravljati; ekspr. vrata mu je pred nosom zaprla očitno je pokazala, da ga ne želi sprejeti
    ♦     igr. zapreti talon prekiniti jemanje kart iz talona; šol. zapreti učenca nekdaj po pouku ga za kazen nekaj časa zadržati v šoli

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

zdràv zdráva -o prid. (ȁ ā) 
  1. 1. ki je v stanju telesnega in duševnega dobrega počutja, brez motenj v delovanju organizma, ant. bolan: zdrav otrok; biti, ostati zdrav; počutiti se zdravega; duševno, telesno, umsko zdrav; popolnoma zdrav; ekspr. ste vsi čili in zdravi; ekspr. vrnil se je živ in zdrav; zdrav kot dren, riba / zdrave in bolne rastline; vse živali so še zdrave / kot pozdrav (ob slovesu): pa zdravi bodite; ostani zdrav
    // ki izraža, kaže tako stanje: biti zdravega videza; imeti zdravo barvo; zdrava rdečica / zdrav glas; zdravo dihanje
  2. 2. ki kaže trdno, notranje ubrano duševno stanje: zdrava osebnost / zdrava družba, družina; ljudstvo je ostalo v jedru zdravo
  3. 3. ki je v normalnem, naravnem stanju in dobro opravlja svoje funkcije: zdravi udje, zobje; zdrav želodec; njegovo srce je zdravo
    // ki poteka brez motenj, v skladu z normalnim, naravnim: skrbeti za zdrav psihofizični razvoj otrok; zdrava rast rastlin / imeti zdrav tek; zdrava potreba po čem
  4. 4. ki temelji na pozitivnem, naravnem, normalnem: zdrav humor; zdravi nauki, nazori; zdrava presoja; zdrava samozavest / imeti zdrav čut za kaj; ekspr.: zdrav razum; biti pri zdravi pameti sposoben premišljeno, razsodno ravnati
    // zdravi odnosi med ljudmi; zdrava vzgoja
  5. 5. ki ne vsebuje zdravju škodljivih snovi: zdrav zrak; zdrava hrana; malo vode je še zdrave
    // ki dobro, ugodno deluje na zdravje: črni kruh je bolj zdrav kot beli / zdravo okolje; zdravo podnebje / zdravi užitki; smeh je zdrav; zdravo razvedrilo; tako življenje ni zdravo; pren. odrasti v zdravem ozračju
  6. 6. nav. ekspr. ki zaradi svojih pozitivnih lastnosti ugodno vpliva na kaj: zdrava ambicioznost; zdrava konkurenca, kritika / to je zdrava osnova za preporod kulture
    // ki deluje dobro in daje uspešne rezultate: zdrava finančna politika; zdravo gospodarstvo
  7. 7. ki ima bistvene pozitivne lastnosti ohranjene v polni meri: zdrav les / odbrati zdrave sadeže od gnilih; zelnate glave so zdrave samo še v sredini / zidovje je zdravo in trdno, streha pa ne več; pren. zdravi temelji družbe
    ●     pog., ekspr. odnesti zdravo kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; ekspr. ravnati po zdravi pameti premišljeno, razsodno; pog., ekspr. ni zdrava, če ne nagaja vedno nagaja; zelo rada nagaja; star. zdrava, grofica celjska pozdravljena

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

zrásti zrástem in zrásem dov., zrásel in zrástel (á) 
  1. 1. postati večji, višji zaradi naravnega, življenjskega razvoja: v tem letu je otrok zelo zrasel; zrasla je za pet centimetrov višje kot mati; zrasti v dolžino, višino / star. velik je zrasel postal je velik
    // v zvezi z v zaradi takega razvoja se razviti v to, kar izraža dopolnilo: zrasla je v lepo dekle; zrasel je iz otroka v moža / otroci so zrasli v delovne ljudi
    // z rastjo dobiti dokončno podobo: ta drevesa hitro zrastejo; mladič zraste v enem letu / kaj bi bil rad, ko zrasteš ko boš odrasel; šalj. bom kar stal, bom prej zrasel / setev je zrasla in šla v klasje; jedo to, kar zraste na njivi
  2. 2. zaradi naravnega, življenjskega razvoja nastati, pokazati se: fantu so že zrasle brčice; zrasli so novi listi; zrasel mu je prvi zob; iz groba je zrasla vrtnica; po dežju je zraslo veliko gob / treba je počakati, da zraste nova generacija
  3. 3. s prislovnim določilom preživeti čas rasti, zorenja: zrasel je na vasi, pri starih starših / zrasli so v izobilju, revščini
  4. 4. nav. ekspr. postati večji
    1. a) po obsegu: trebuh mu je zrasel; oteklina je čez noč zrasla; mesto je zelo zraslo
    2. b) po številu: na vsakih sto metrov globine zraste temperatura za tri stopinje / število zaposlenih je zraslo
  5. 5. doseči višjo stopnjo
    1. a) glede na intenzivnost, jakost: hrup je še zrasel; pritisk je zelo zrasel narasel
      // od jeze, razburjenja mu je glas zrasel / brundanje je zraslo v glasno petje / pogum, ponos mu je zrasel; ugled ustanove je zelo zrasel
    2. b) glede na količino: dohodki so malo zrasli; potrebe po energiji so zrasle za dvajset odstotkov; promet je v tem obdobju zelo zrasel
    3. c) glede na možni razpon: cene so zrasle; kvaliteta je zrasla
      // razviti se, postati boljši, kvalitetnejši: igralec je v zadnjem obdobju zelo zrasel; moralno, umetniško zrasti / zrasti v dobro pevko
  6. 6. ekspr. nastati, pokazati se kot posledica dela: pod njenimi prsti je hitro zrasel papirnat okrasek / tu bodo zrasli stanovanjski bloki; zrasla so nova naselja / vsak dan zraste kako novo podjetje se ustanovi
  7. 7. nav. ekspr. postati viden, opazen: po dolgi hoji zraste pred nami koča; iz teme je zrasla postava / na nebu je zrasla luna vzšla
  8. 8. ekspr. nastati, razviti se kot posledica česa: čuden upor je zrasel v njem; med njima je kmalu zraslo zaupanje / ta spoznanja so zrasla iz pisateljevega notranjega življenja / ta glasba je zrasla iz ljudskega izročila
  9. 9. postati s čim skladna celota: nova cesta je zrasla z okolico / sosednji naselji sta že zrasli v celoto
  10. 10. ekspr. z naraščanjem glasu, odločnejšim vedenjem pokazati jezo, razburjenje: oče je ukazovalno zrasel / zrasti v jezi / tako ne boš govoril z menoj, je zrasel
    // navadno s prislovnim določilom postati bolj samozavesten, ponosen: od sreče je zrasel do neba; ob taki pohvali je kar zrasel
    ●     ekspr. pri tem delu ti bo zrasla brada zelo dolgo boš to delal; ekspr. greben mu je zrasel postal je domišljav, prevzeten; ekspr. spet so jim zrasle peruti spet so postali (preveč) samozavestni, aktivni; ekspr. to ni zraslo na njegovem zelniku tega ni sam dognal; to ni njegov domislek; pog. čez glavo mu je zrasel se ga ne boji več, se ne zmeni za njegove opomine; ekspr. s tem dejanjem je zrasel v njenih očeh ga je začela bolj ceniti, spoštovati; ekspr. prodaj mu tisti les, saj ti ni na srcu zrasel saj ni potrebno, da si tako navezan nanj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

dóm -a m, mest. ed. dómu in dômu; mn. domóvi, v drugem pomenu tudi dómi; dv. dóma in domóva (ọ̑) 
  1. 1. prostor, hiša, kjer kdo stalno živi, od koder izhaja: bratova družina ima v mestu lep dom; urediti si dom; vse življenje je bil brez doma / koliko imaš do doma; vsako jutro gre zgodaj od doma, z doma; pozno je že bilo, ko sta se napotila proti domu; dostava mleka na dom na stanovanje
    // tu bo odslej tvoj dom tu boš prebival, živel
    ●     ekspr. rad se drži doma veliko časa preživi domá; ima dva doma, v svoji družini in pri starših z obema družinama je enako tesno povezan; knjižnica izposoja knjige na dom izposojevalci jih lahko vzamejo s seboj; vznes. zadnji dom grob
    // družinska skupnost, v kateri kdo živi: šola in dom morata pri vzgoji sodelovati; ni mu bilo veliko do doma in ga je zanemarjal; skrbeti za dom / dobiti pismo od doma od domačih, od svoje družine; spodili so ga z doma; toži se mu po domu po domačih ljudeh, domačem kraju
    // zaradi prezaposlenosti otrokom ni mogla nuditi pravega doma družinskega vzdušja, topline; ustvariti si želita dom lastno družino
  2. 2. navadno s prilastkom stavba, urejena za določen namen: društvo si je sezidalo dom / prireditev bo v prosvetnem domu; gasilski, zadružni, zdravstveni dom / podjetje ima svoj samski in počitniški dom; planinski, turistični dom
    // ustanova, ki omogoča bivanje in daje oskrbo: ves čas študija je stanoval v domu; upravnik doma / dijaški, invalidski, študentski, vajenski dom; kazensko-poboljševalni dom; dom igre in dela prva leta po 1945 otroški vrtec; dom onemoglih; dom za slepo mladino
  3. 3. knjiž. kmečka hiša, navadno z gospodarskimi poslopji: ob cesti stoji velik dom; porušeni, požgani domovi / njive in travniki ležijo okrog doma
  4. 4. posestvo, domačija: prevzeti dom po očetu; poročil se je na dom; sin je ostal na domu
    // vznes. domovina: bojevati se za dom in rod
  5. 5. posvetovalno ali zakonodajno telo, ki zastopa določen sloj ali ima določeno funkcijo: seja obeh domov / spodnji in zgornji dom angleškega parlamenta
    ♦     ekon. delo na domu pod vodstvom podjetja za trg organizirana proizvodnja v zasebnih stanovanjih; geogr. stegnjeni dom pri katerem so gospodarska poslopja prizidana k hiši v isti smeri; dom v ključu pri katerem so gospodarska poslopja prizidana k hiši v dveh pravih kotih; prim. zdoma

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

drámski -a -o prid. (á) nanašajoč se na dramo ali dramatiko: dramski kritik, pisatelj; dati romanu dramsko podobo / to je njegov dramski prvenec; dramska umetnost; dramsko delo
♦ lit. dramski konflikt
// igralski, gledališki: dramski amaterizem; na šoli so ustanovili dramski krožek / dramska družina ansambel, igralci

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

drúžba -e ž (ȗ) 
  1. 1. skupnost ljudi in celotnost njihovih odnosov: človeška družba; sodobna jugoslovanska družba; gospodarstvo, življenje družbe; družina je osnovna celica družbe; najvplivnejša plast družbe; dialektično pojmovanje družbe; problemi današnje družbe; razvoj, ureditev družbe; odnos do družbe; nauk o družbi / ekonomizirana družba ki gleda na stvari le z ekonomskega stališča
    // družba je prevzela v svoje roke vsa proizvajalna sredstva
  2. 2. s prilastkom na določen gospodarski in politični način organizirana skupnost ljudi: kapitalistična, socialistična družba; razredna družba; graditev nove, brezrazredne družbe / patriarhalna, rodovno-plemenska družba
    // ljudje v taki skupnosti: takratna fevdalna družba ga je prezirala
  3. 3. skupina ljudi, ki jih družijo skupni interesi, zlasti zabava: družba je posedla okoli mize; vsa družba se je imenitno zabavala; uvesti koga v družbo; glasna, vesela družba; izbrana, kavarniška, pivska, zaključena družba; v to gostilno redno zahaja družba profesorjev / vedenje v družbi / bil je vodja rokovnjaške družbe
    // prisotnost koga, zlasti zaradi zabave: izogibaj se njegove družbe; sam zase se drži, ne mara družbe, za družbo; pog. on je dober za družbo družaben, zabaven; biti v družbi s kom; ni čutil potrebe po človeški družbi; prijetno se počuti v ženski družbi / povsod se je pojavljala v družbi svoje prijateljice
  4. 4. navadno s prilastkom, v kapitalistični ekonomiki podjetje z več solastniki ali delničarji: filmska, letalska, petrolejska, trgovska družba; nacionalizacija bank in zavarovalnih družb / delniška družba družba, ki je pridobila glavnico s prodajo delnic; komanditna družba trgovska družba, v kateri nekateri člani jamčijo z vsem svojim premoženjem, drugi pa le do višine vloženega deleža
    ●     dela mu družbo je z njim, da ni sam; Mohorjeva družba slovenska založba, ki izdaja literarne in poljudnoznanstvene knjige, zlasti verskovzgojne vsebine; Prešernova družba slovenska založba, ki izdaja literarne in poljudnoznanstvene knjige, namenjene širokemu krogu bralcev; preg. po slabi družbi rada glava boli
    ♦     rel. Marijina družba cerkvena organizacija, katere člani se po Marijinem zgledu trudijo biti čim boljši kristjani; šol. spoznavanje narave in družbe učni predmet o tem v osnovni šoli

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

grížav -a -o prid. (ȋ) 
  1. 1. ki ima grižo: grižav bolnik
    ♦     čeb. grižava čebela
  2. 2. slabš. slaboten, bolehen: vsa družina je bolj grižava / vesel je bil še tako kislih in grižavih jabolk nezrelih, slabih
    // siten, čemeren: kdo le mara tako grižavega človeka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

impozánten -tna -o prid., impozántnejši (ȃ) ki vzbuja pozornost, občudovanje zaradi
  1. a) velike razsežnosti; mogočen, veličasten: pesniku so odkrili impozanten spomenik; impozantna cerkev; impozantne granitne skale; ustavil se je pred impozantnim poslopjem / imel je impozanten obraz; impozantna postava / ekspr. te številke so impozantne zelo velike
  2. b) velikega števila, velikanski: impozantna družina rastlin; pred vhodom se je zbrala impozantna množica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

ízba -e ž (ȋ) 
  1. 1. knjiž. soba, navadno manjša: prebeliti izbo; povabil ga je v svojo izbo; gosposka, majhna, mračna, topla izba / podstrešna izba
  2. 2. nar. glavni stanovanjski prostor v kmečki hiši; hiša: vsa družina se je zbrala v izbi / prednja izba
  3. 3. nar. podstrešje: skriti se na izbi; stopnice na izbo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

mnogoglàv in mnogogláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ) 
  1. 1. v pravljicah ki ima mnogo glav: mnogoglavi zmaj
  2. 2. knjiž. številen, velik: mnogoglava družina, množica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

mrávlja -e ž (á) 
  1. 1. drobna žuželka, ki živi v velikih skupinah: mravlja leze, pleza, teka; mravlja me je ugriznila; drobne mravlje; družina, gnezdo mravelj; ves dan dela kakor mravlja zelo pridno; priden je kot mravlja zelo
    ♦     zool. bela mravlja termit; črna mravlja ki je črne barve in se hrani z izločki listnih ušic, Lasius niger; lesna mravlja velika mravlja rjavo črne barve, ki se naseli v lesenih delih stavb in jih razjeda, Camponotus ligniperdus; rdeča mravlja ki je rdeče barve in uničuje mrčes, Formica rufa; rjava mravlja ki je rjave barve in vdira v stanovanja, Formica fusca; velika mravlja
  2. 2. mn., knjiž. občutek otrplosti in rahlega zbadanja; mravljinci: imeti mravlje v nogi / mravlje mu lezejo po hrbtu, koži; mravlje ga spreletavajo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

nesréčen -čna -o prid., nesréčnejši (ẹ́ ẹ̄) 
  1. 1. ki čuti zaradi stanja, v katerem je, duševne bolečine: nesrečen človek; bil je zelo nesrečen; čuti se nesrečnega; če se poročiš z njim, boš nesrečna; dela se nesrečno / ekspr. njegovo srce je žalostno in nesrečno
    // nav. ekspr. ki izraža, kaže tako stanje: tako nesrečen obraz ima / odganjal ga je od nesrečnih misli / to je nesrečna zgodba
  2. 2. ki je doživel nesrečo: ko jim je pogorela hiša, se je nesrečna družina preselila k sorodnikom
  3. 3. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: ti nesrečni fant, že spet si zamudil; ta nesrečna bluza mi kar naprej leze izza krila; ta nesrečna pijača ga bo čisto uničila / bilo je le nesrečno naključje, da se je to zgodilo
    ●     ekspr. nesrečen je, da se kamnu smili zelo; nesrečna ljubezen ljubezen, ki je ljubljena oseba ne vrača; ekspr. ima nesrečne roke vedno naredi kaj narobe; trinajst je nesrečna številka po ljudskem verovanju kar ima tako številko, povzroči nesrečo, neprijetnost; ekspr. rojen je pod nesrečno zvezdo v življenju nima sreče; knjiž. kraj nesrečnega imena kraj, kjer se je zgodilo kaj hudega, usodnega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

njegóv in njegòv -óva -o zaim. (ọ́; ȍ ọ́) 
  1. 1. izraža svojino bitja, osebe moškega ali srednjega spola, ki je govoreči ne enači s seboj in ne ogovarja, ali stvari moškega ali srednjega spola, o kateri je govor: njegov avtomobil; grad in njegovi stolpi; hiša, podobna njegovi; pes in njegova hišica; njegova pipa / njegov nos; njegovo čelo
  2. 2. izraža splošno pripadnost temu bitju, osebi, stvari: njegov ponos, talent; gradbeni material in njegova visoka cena; njegove misli; v primeri z njegovo željo je tvoja skromna
    // izraža razmerje med tem bitjem, osebo, stvarjo in okolico: njegov položaj; šport in njegov pomen v telesni kulturi; njegova čast ne bo trpela; njegova mladost, navzočnost; premog in njegova uporaba
  3. 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do tega bitja, osebe: njegov oče; njegovi predniki, rojaki; njegova družina / njegovi prijatelji
  4. 4. izraža izhajanje od tega bitja, osebe, stvari: hrast in njegov les; njegov ukaz, vpliv; sadovi njegovega dela
  5. 5. pog. izraža (stalno) povezanost s tem bitjem, osebo, stvarjo: njegov avtobus že čaka; ekspr. spet slab red v tej njegovi matematiki; pogosto ga muči njegova naduha; ne ve, kje je njegovo mesto
  6. 6. ekspr. izraža čustven odnos, navezanost: njegov Francek mu je vse na svetu; Minka je vsa njegova
  7. 7. v nekaterih državah izraža spoštovanje: njegova ekscelenca; njegovo kraljevsko veličanstvo
    ●     pog. plavolaske so njegov tip ustrezajo njegovemu okusu, predstavam; ekspr. otrok je čisto njegov njemu podoben; ekspr. otrok je razposajen, vsa hiša je njegova v hiši dela, kar hoče; je zelo razposajen; pog. te čenče so njegovo maslo on jih je povzročil, zakrivil; prisl.: vse naj bi bilo po njegovo po njegovem okusu, volji; sam.: vsi njegovi so pomrli njegovi bližnji sorodniki; pog. njegova je zmeraj bolehna njegova žena; pog. njegova bo obveljala njegova odločitev; pog. spet ena (od) njegovih njegovih domislic, muh; hiša stoji na njegovem na njegovem svetu; vse naj bi bilo po njegovem po njegovem okusu, volji; po njegovem to ne drži po njegovem mnenju; prim. njen, njihov, njun

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

odmréti -mrèm tudi -mŕjem stil. -mrjèm dov., odmŕl (ẹ́ ȅ, ŕ, ȅ) 
  1. 1. priti v stanje, ko prenehajo življenjski procesi v delu organizma: celice odmrejo; korenine, listi odmrejo; odmrle so mu roke in noge
  2. 2. ekspr. prenehati obstajati: v teh rekah je življenje skoraj v celoti odmrlo / nekatere funkcije države so odmrle; marsikatero prijateljstvo odmre
    ●     ekspr. odmreti svetu, za svet prenehati se zanimati za ljudi, dogajanje v svetu, življenju
  3. 3. zastar. umreti, pomreti: vsi domači so mu odmrli; oče mu je odmrl pred letom
    ♦     polit. država odmre izgubi značilnosti politične sile nad družbo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

otròk -ôka m, mest. ed. otrôku in otróku, mn. otrôci otrók otrôkom otrôke otrócih otróki (ȍ ó) 
  1. 1. deček ali deklica v prvih letih življenja: otrok je zaspal; negovati, pestovati, previjati otroka; vzgajati otroke; posvojiti otroka; rada je pri otrocih, z otroki; lažnivi, razvajeni otroci; lep, zanemarjen, zapuščen otrok; duševno nerazvit otrok; cepljenje otrok proti davici; vzgoja in varstvo otrok; skrb za otroke; jokal je kot otrok močno, brez obvladovanja
    // otrok že hodi zna hoditi; pog. vzeti otroka za svojega posvojiti ga; ekspr. pusti ga, saj je še napol otrok / ekspr. čudežni otrok ki že zelo zgodaj pokaže nadpovprečno nadarjenost; delavski, kmečki, mestni otroci; domski otrok v domu vzgojen in odrasel otrok; predšolski, šoloobvezni otroci
  2. 2. človeški potomec v odnosu do staršev: dati otroka v rejo, varstvo; dobiti, roditi otroka; imata dva otroka; bila jima je dober, ubogljiv otrok; to je njun edini otrok; ima tri nepreskrbljene otroke; nezaželen otrok; ekspr. otrok ljubezni spočet iz ljubezni, želje staršev; to so otroci iz prvega zakona, od prve žene; vabljeni so bili starši z otroki; družina brez otrok; ekspr. ostala je sama s kopo otrok; skrbi zanj kakor za svojega otroka / nezakonski otrok ki ni rojen v zakonski zvezi
    // nav. ekspr. (človeški) plod: pri pregledu nosečnice so ugotovili, da se otrok pravilno razvija / v šestem mesecu nosečnosti je izgubila otroka je imela splav; vznes. ona nosi otroka pod srcem je noseča; odločila se je, da bo otroka odpravila povzročila izzvani splav
    // nedonošen otrok
  3. 3. knjiž., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je osebek v veliki meri deležen lastnosti, stanja, značilnosti, kot jih določa samostalnik: on je otrok fantazije; otrok revščine / on je otrok narave / otroci luči, svetlobe veseli, vedri otroci
  4. 4. knjiž., redko, z rodilnikom rezultat, sad: uspeh je otrok truda in vztrajnosti
    ●     evfem. otrok je moker je naredil malo potrebo v obleko, posteljo; ekspr. razumi vendar, saj nisi otrok si odrasel človek; ekspr. ne bodi tak otrok tako otročji, neumen; ekspr. poročila sta se, ker je bil otrok že na poti ker je bila ona noseča; ekspr. že pet mesecev je noseča, pa se otrok še ni oglasil premaknil, zganil; pog. ne mara otroka noče zanositi, roditi; star. otrok je pri hiši, kot bi hruško otresel zelo veliko; knjiž. dati, darovati življenje otroku roditi ga; nižje pog. nič ni naredil pri hiši, samo jedel je in ji delal otroke povzročal, da je zanosila, čeprav tega ni želela; star. otroka ima pri prsih doji ga; pog. napravil ji je otroka povzročil, da je zanosila, čeprav tega ni želela; knjiž. žena mu je dala, podarila otroka rodila; ekspr. odstaviti otroka prenehati dojiti; ekspr. štorklja je svojega otroka pregnala iz gnezda mladiča; ekspr. pričakuje otroka je noseča, bo rodila; nar. levi otroci ki jih ima poročen moški z žensko, s katero ni v zakonski zvezi, nezakonski otroci; ekspr. on je velik otrok otročji, naiven; ekspr. to ve, zna vsak otrok je splošno znano; je zelo lahko, preprosto; knjiž., ekspr. bil je pravi otrok svojega časa človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal; veliko babic — kilav otrok kjer sodeluje preveč ljudi, ni pravega uspeha; preg. majhni otroci — majhne skrbi; preg. kakršni starši, taki otroci
    ♦     jur. legitimirati otroka pozakoniti; med. debilen otrok lahno duševno nerazvit; defekten otrok telesno ali duševno nerazvit; ped. razvojno moten otrok oviran v normalni rasti, vzgoji

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

pánj -a m (ȃ) 
  1. 1. zaboju podobna priprava za bivanje čebel: čebele letajo iz panja; v panju brenčijo, šumijo čebele; panj čebel; v dvorani šumi kakor v panju; v pristanišču je bilo živo kot v panju / čebelni panj
    // čeb. biološka celota, ki sestoji iz delavk, matice in trotov; čebelja družina: panj roji; dodajati panjem matice
  2. 2. nerazsekan večji kos debla: na ognjišču so goreli panji; daj še dva panja na ogenj
    ●     iron. če se star panj vname, dolgo gori če se zaljubi človek v zrelih letih, je to čustvo močno in dolgotrajno
    // po podiranju drevja preostali del debla; štor: izkopati, ruvati panje; stal je kakor panj
    ♦     čeb. eksportni panj s premičnimi sati, ki ima samo plodišče; nakladni panj iz naklad; les. prodati les na panju gozdna drevesa, ki še niso posekana

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

plemenít -a -o prid., plemenítejši (ȋ) 
  1. 1. ki ima pozitivne lastnosti v moralnem, duhovnem pogledu: plemenit človek, značaj; biti plemenit / plemenit cilj; plemenita misel; plemenito dejanje; biti plemenitega srca / plemenit poklic ki se opravlja z veliko človekoljubja, požrtvovalnosti; ekspr. bil je ljudski pisatelj v najplemenitejšem pomenu te besede v najbolj pozitivnem
  2. 2. s širokim pomenskim obsegom ki po kakovosti, obliki zelo presega stvari svoje vrste: preja s plemenitim leskom; kazati plemenit okus; plemenita preprostost v oblačenju / plemenito vino / plemenit ton violine zelo lep, ki vzbuja ugodje
    // lepo, skladno oblikovan: plemenita arhitektura; plemenita glava konja / plemenite kretnje; plemenite poteze njegovega obraza
  3. 3. plemiški, plemenitaški: plemenit rod; plemenita družina / biti plemenite krvi plemenitega rodu
    // kot pristavek k imenu plemiča, nekdaj Julij plemeniti [pl.] Kleinmayr
    ♦     agr. plemenita rastlina rastlina, ki ima s križanjem, namernim izborom izboljšane lastnosti; žlahtna rastlina; les. plemeniti furnir furnir za oblaganje zunanje strani izdelkov; plemeniti les kakovosten les z lepo strukturo in barvo; metal. plemenite kovine kemično zelo obstojne kovine, ki se uporabljajo zlasti za nakit in kovance; obrt. plemenito krzno tanko in odporno krzno z lesketajočo se dlako; teh. plemenito jeklo jeklo z izboljšanimi lastnostmi; vet. plemenita pasma konja pasma, ki ima s križanjem, namernim izborom izboljšane lastnosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

podóbarstvo -a s (ọ̑) 
  1. 1. um. podobarska obrt: cela družina je živela od podobarstva / proučevati podobarstvo 17. stoletja / ljudsko podobarstvo
  2. 2. star. rezbarstvo: izučiti se podobarstva in pozlatarstva
  3. 3. zastar. slikarstvo, kiparstvo: proučevati podobarstvo
    ●     knjiž. v pisateljevem stilu močno prevladuje podobarstvo izražanje s podobami

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

pomnožíti -ím dov., pomnóžil (ī í) 
  1. 1. narediti kaj številnejše: ker učenec snovi ni obvladal, je inštruktor pomnožil število ur; družina se je pomnožila, zato so morali hišo povečati
    // narediti kaj večje: pomnožiti bogastvo, premoženje; izdatki za hrano so se pomnožili povečali
  2. 2. mat. narediti računsko operacijo, pri kateri se množenec tolikokrat poveča, kolikor znaša množitelj: pomnožiti dve števili; pomnožiti s pet

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

potrebováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. biti v stanju, ko mora kaj imeti
    1. a) za zadovoljivo opravljanje določene dejavnosti: potrebovati denar, potrdilo; za pisanje potrebuje papir in pero; kraj potrebuje novo šolsko poslopje; nakupil je vse, kar potrebuje za šolo / potreboval je precej časa, da je stvar dokončal porabil; pri hoji ne potrebuje več palice je ne uporablja; do doma potrebuje dve uri
    2. b) za normalno obstajanje, življenje: rastline potrebujejo veliko vlage; ima vse, kar potrebuje; on le malo potrebuje
  2. 2. biti v stanju, ko mora kaj dobiti glede na pomanjkanje česa, okoliščine: zelo potrebuje novo obleko; kraj že dolgo potrebuje vodovod / izsušena zemlja potrebuje dež
    // zlasti z glagolskim samostalnikom biti v stanju, ko mora postati deležen dejanja, stanja, kot ga določa samostalnik: bolnik potrebuje mir in počitek / ekspr. ne potrebujem vaše tolažbe ne maram, ne želim
    // ekspr.: stroj potrebuje popravilo je treba popraviti; ta trditev ne potrebuje pojasnila je jasna, razumljiva
  3. 3. biti v stanju, ko je prisotnost koga zaželena, koristna: kadar ga potrebuje, ga pokliče; pravi, da ne potrebuje nikogar; družina ga zelo potrebuje / delovna organizacija potrebuje novih delavcev; vznes. revolucija potrebuje take može
    ●     ekspr. hiša potrebuje moške roke za nekatera dela je potreben moški; neustalj. ne potrebuje priti k vaji ni mu treba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

pridobíti -ím dov., pridóbil (ī í) 
  1. 1. z delom, prizadevanjem priti do česa: zapravil je vse, kar so starši pridobili; pridobil (si) je veliko premoženje; dovolj je pridobil, da bodo preskrbljeni on in družina / s kupčijo je pridobil dosti denarja / pridobiti izkušnje z delom, znanje z učenjem / slovenščini je pridobil velik ugled; pridobiti si oblast; pridobil si je pravico sodelovati na prvenstvu / pridobiti si odpornost
  2. 2. narediti, da pride kaj iz česa kot rezultat določenega postopka: pridobiti maslo iz mleka; pridobiti srebro iz rude; pridobiti s kemičnim postopkom, s sušenjem
    ♦     fiz. pridobiti z destilacijo
    // narediti, da kaj postane na razpolago kot rezultat določenega dela: pridobiti obdelovalno zemljo z izsuševanjem močvirij / pridobili so dovolj premoga nakopali
  3. 3. vzbuditi pozitiven, naklonjen odnos: če bi se potrudil, bi jo lahko spet pridobil; z obljubami jih je hotel pridobiti; že po prvi skladbi so pridobili občinstvo / pridobil si je njegovo zaupanje
    // narediti, da kdo pride s kom, čim v določen odnos: pridobiti nove člane, naročnike; pridobiti (si) pristaše
    // vzbuditi pri kom pripravljenost za kaj: skušal je pridobiti dijake, da bi zapisovali narodno blago; pridobiti ljudi za sodelovanje
  4. 4. postati boljši, kvalitetnejši, bogatejši: če bi knjigo pregledal lektor, bi veliko pridobila; učbenik je s tem pregledom samo pridobil / če sliko pogledaš od daleč, še pridobi je videti lepša
    // postati v večji meri deležen kake lastnosti, značilnosti: pridobiti hitrost, publ. na hitrosti, pri hitrosti; pridobiti težo, višino
    ●     publ. pridobiti na času storiti kaj prej kot v določenem času; imeti časovno prednost pred kom; ekspr. v očeh vaščanov je pridobil vaščani ga bolj cenijo, spoštujejo; knjiž. pridobiti si literarno ime postati znan kot dober pisatelj, pesnik

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

prototíp -a m (ȋ) navadno z rodilnikom  
  1. 1. knjiž. prva, osnovna podoba, oblika kot merilo, vzorec za vse ostale stvari iste vrste, prapodoba: družina je prototip vseh družbenih skupin / po platonizmu je ideja prototip stvari / ta združenja naj bi bila prototip socialističnih kmetijskih organizacij vzorec
  2. 2. knjiž. predloga, model: prototip osrednje osebe romana je pisateljev oče
  3. 3. knjiž. kdor ima v veliki meri bistvene, tipične lastnosti, značilnosti tega, kar izraža dopolnilo: on je prototip poštenjaka / ta pesnik je prototip dobe
  4. 4. teh. izdelek, namenjen za preizkušanje in izpopolnjevanje pred serijsko izdelavo: izdelati, preizkušati prototip; prototip novega avtomobila, stroja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

réven -vna -o prid., révnejši (ẹ́ ẹ̄) 
  1. 1. ki ima malo materialnih dobrin: reven človek; postati, biti reven; revna družina; revno prebivalstvo; reven kot cerkvena miš zelo
    // revnejši deli mesta; revne vasi
  2. 2. ki ima malo določene stvari: reven pašnik; revna in suha zemlja; revna nahajališča rude / z rudami, neustalj. na rudah revna država; izrazno reven jezik; pren. ker sem ostal doma, sem za nekaj doživetij revnejši
  3. 3. po vrednosti, količini zelo majhen: reven pridelek; revna pokojnina; revno plačilo / revna pomoč; revno čustvo, upanje
  4. 4. nav. ekspr. ki je slabe kakovosti: poslal ji je šopek revnih rož; pokrajina z revno travo / igra je precej revna
    // ki ima nepomembno vsebino: reven izgovor; revna misel / revno pismo
  5. 5. nav. ekspr. nerazkošen, skromen: revna hiša; revna obleka; revna oprema; revno kosilo
  6. 6. ekspr. vreden sočutja, pomilovanja: revna, zapuščena mati; vsa revna je obstala na pragu
  7. 7. star. slaboten, onemogel: klicala ga je z revnim glasom; bil je ves reven in shujšan; sram ga je bilo, ker ga je videla tako revnega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

socializírati -am nedov. in dov. (ȋ) 
  1. 1. knjiž. delati, povzročati, da kdo sprejema, prevzema vrednote, pravila, kulturo socialne skupine, družbe, v kateri živi: v prvem obdobju socializira otroka zlasti družina; človek se socializira tudi z jezikom
    // oblikovati, usklajevati s socialnimi normami, običaji: socializirati spolni nagon, medčloveške odnose
  2. 2. publ. delati, da postaja kaj socialno urejeno, povezano, enotno: socializirati ljudstvo; država se industrializira in socializira / z ustanavljanjem kmetijskih zadrug socializirati vas
  3. 3. publ. delati, povzročati, da kaj organizirano prevzame družba, družbena ustanova: socializirati vzgojo otrok; mnoge funkcije družine so se že socializirale
  4. 4. knjiž. privatno, zlasti proizvajalna sredstva, spreminjati v družbeno; podružbljati: socializirati podjetja, zemljišča / socializirati kmetijstvo
    ●     publ. socializirati umetnost dajati ji socialni, družbeni pomen, razsežnost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

stánica -e ž (ȃ) 
  1. 1. zastar. soba: družina je živela v nizki temni stanici
  2. 2. zastar. osnovna gradbena enota organizmov; celica: rastlinske stanice
  3. 3. žarg., voj. postaja, postojanka: počakal jih je na kurirski stanici; komandir stanice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

strádati -am nedov., tudi stradála (á) 
  1. 1. živeti v pomanjkanju hrane: po očetovi smrti je številna družina stradala; prebivalci nekaterih dežel stradajo; ekspr. stradal je, da se je skozenj videlo / žival strada / ekspr. pustil je otroke stradati ni jim dal jesti
    // ekspr. ne uživati (dovolj) hrane: če hočeš shujšati, moraš nekaj časa stradati
  2. 2. preh., nav. ekspr. z odtegovanjem hrane povzročati, da se kdo izčrpa, oslabi: zaprli so ga, tepli in stradali; stradati družino; stradati psa
  3. 3. ekspr., z rodilnikom ne imeti česa (dovolj) na razpolago: tam vina ni stradal / stradati ljubezni, nežnosti, veselja
    ●     star. v življenju je večkrat kruha stradal živel v pomanjkanju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

transmisíja -e ž (ȋ) 
  1. 1. strojn. prenos moči s pogonskega stroja na delovne stroje po gredeh, jermenih in jermenicah: prekiniti transmisijo; hitrost transmisije
    // gredi, jermenici in jermen za ta prenos: zgrabila ga je transmisija; pasti med transmisije; brnenje transmisij / nasaditi kolo na transmisijo gred za ta prenos
  2. 2. publ. organizacija, dejavnost za prenašanje, posredovanje odločitev, vplivov višjih organov, političnih sil: te organizacije so samo transmisije; transmisije države, partije
  3. 3. publ., navadno s prilastkom kar kaj prenaša, posreduje: tudi družina je transmisija vrednot in norm / izobrazba je transmisija napredka
    ●     knjiž. transmisija idej prenos, posredovanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

trótovec -vca m (ọ̑) čeb. čebelja družina, v kateri matica ali čebele zalegajo neoplojena jajčeca: čebelja družina se izrodi v trotovec; zdravljenje trotovca

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

ustanóva -e ž (ọ̑) 
  1. 1. javna, organizirana skupnost ljudi za opravljanje kake dejavnosti: ta ustanova je finančno samostojna; upravljati, voditi ustanovo; dobrodelna, gospodarska, kulturna, znanstvena ustanova; zdravstvena ustanova; ustanova za varstvo in vzgojo predšolskih otrok
  2. 2. jur. z zakonom ali normami nastala ustaljena oblika odnosov med ljudmi: demokracija naj bi kot ustanova pomenila svobodo; družina in zakon sta pomembni družbeni ustanovi
  3. 3. nekdaj premoženje, ki se upravlja, uporablja po volji tistega, ki ga daje na razpolago: dobiti štipendijo iz ustanove; ustanova za podpiranje vdov in sirot / Knafljeva ustanova
    ●     zastar. razpisati dijaške ustanove štipendije
  4. 4. zastar. ustanovitev: ustanova države
    ♦     jur. javna ustanova nekdaj organizacija javne uprave in družbene službe; pravna ustanova skupek pravnih določb za urejanje družbenih razmerij, stanj ali dejanj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

zavréči -vŕžem dov., zavŕzi zavŕzite in zavrzíte; zavŕgel zavŕgla (ẹ́ ȓ) 
  1. 1. narediti, da preneha biti pri osebku to
    1. a) kar se ne želi več imeti, se več ne potrebuje: jedli so hrano, ki so jo zavrgli vojaki; zavreči staro obleko; vode, v kateri se kuha zelje, ne zavržemo
    2. b) kar je neuporabno: vse blago z napako zavržejo; tiskarji izrabljene črke zavržejo; zavreči polomljene igrače
  2. 2. ekspr. zaradi odklanjanja ravnanja koga prenehati biti z njim v pozitivnem odnosu, zvezi: družina ga je zavrgla; ko se je poročila, jo je oče zavrgel; zavreči in razdediniti / mati je zavrgla otroka je prenehala skrbeti zanj; ga je zapustila
    // zaradi odklanjanja ravnanja koga narediti, da v kaki skupnosti ni več upoštevan, je iz nje izločen: družba ga je zavrgla / zaradi izdaje so ga tovariši zavrgli
  3. 3. ekspr. prenehati uporabljati kaj zaradi negativnega odnosa do tega: zavrgli so metode dotedanjih raziskovalcev / zavreči je treba ustaljeno reševanje teh problemov; zavreči domačo tradicijo v slikarstvu / zavreči vero staršev
  4. 4. ekspr. zaradi odklonilnega odnosa ne sprejeti, upoštevati česa: zavreči mnenje manjšine; zavreči nasvet, predlog; njegovo teorijo so zavrgli kot neznanstveno / zavrgel je njeno ljubezen
    // ne sprejeti, odkloniti: zavreči pomoč, ponudbo; sodišče je zavrglo pritožbo
  5. 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža prenehanje dejanja, kot ga določa samostalnik: zavreči slabe navade; zavrgel je misel na maščevanje / lesene pluge so že zdavnaj zavrgli jih prenehali uporabljati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

zaživéti -ím dov., zažível (ẹ́ í) 
  1. 1. s prislovnim določilom začeti živeti tako, kot izraža določilo: ko so otroci zrasli, je družina bolje zaživela; zaživeti sproščeno, veselo; na starost bi rad zaživel umirjeno / ekspr. umrla je, preden je polno zaživela
  2. 2. vzbuditi občutek, kot da bi bil živ: ob obujanju spominov jima je prijatelj zaživel pred očmi / ekspr. pokrajina na sliki je zaživela
  3. 3. ekspr. začeti delovati: brez njegove zavzetosti društvo ne bi zaživelo; v tistem času je zaživelo več smučarskih klubov
    // začeti potekati v večjem obsegu, bolj intenzivno: delo na kulturnem področju je zaživelo; vse načrtovane dejavnosti na šoli niso zaživele
  4. 4. ekspr. postati živahen, dejaven: ob glasbi so zaživeli; v veseli družbi je še sam zaživel; s pomladjo je spet zaživel / njen obraz zaživi ob misli na domače / ob njegovem nastopu je dvorana zaživela / pogovor ni mogel zaživeti
    // s pojavitvijo navadno večjega števila premikajočih se ljudi postati razgiban, živahen: ob sobotah trg zaživi; zjutraj ulice zaživijo
  5. 5. redko postati (ponovno) živ; oživeti: spomladi narava spet zaživi
    ●     knjiž. on zna zaživeti s sočlovekom se zna vživeti vanj; ekspr. grmovje je v temi zaživelo v njem se je začelo nekaj gibati, premikati; knjiž. slovenski jezik je v Prešernovi poeziji zaživel z vso samoniklo močjo v Prešernovi poeziji se je pokazala vsa izrazna moč slovenskega jezika; ekspr. glavni liki romana ne zaživijo niso prepričljivi; redko veliko let je že minilo, odkar so na svetu zaživeli ljudje začeli živeti; zastar. z lahkomiselnim življenjem je zaživel dober glas zapravil

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

anketírati -am nedov. in dov. (ȋ) zbirati podatke ali mnenja o določenem vprašanju: anketirati bralce; anketirati mladino različne starosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

častítost -i ž (ȋ) star. lastnost častitega človeka: vsem je bil vzor zaradi svoje častitosti / družina je znana po svoji častitosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

častivrédnost -i ž (ẹ́) lastnost častivrednega človeka: spoštovali so ga zaradi njegove častivrednosti / družina je znana po svoji častivrednosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

čebélji -a -e [čeb in čəb] prid. (ẹ̑) nanašajoč se na čebele: čebelji pik / čebelji roj; čebelja zalega / čebelji med, vosek
♦ čeb. čebelja družina biološka celota, ki sestoji iz delavk, matice in trotov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

famílija -e ž (í) 
  1. 1. pog. zakonski par z otroki ali brez njih; družina: v hiši stanujeta dve familiji; otrok je iz dobre familije
    // eden od zakoncev in otroci: imeti, preživljati familijo
  2. 2. skupina ljudi, ki jih vežejo sorodstvene vezi; rodbina: stare meščanske familije / ekspr. denarja ni treba vračati, saj ostane vse v familiji
    ●     šalj. to se zgodi (tudi) v najboljših familijah ni se vredno razburjati, sramovati, saj se kaj takega lahko vsakomur pripeti
  3. 3. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od reda

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

grájski -a -o prid. (á) nanašajoč se na grad: že od daleč so se videli grajski stolpiči; zaprli so ga v grajsko ječo; grajska klet; grajsko obzidje / grajski hlapec, oskrbnik / grajska oblast

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

konsumírati -am in konzumírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. potrošiti, porabiti: konsumirajo velike količine poljedelskega in industrijskega blaga / družina ne bo mogla konsumirati vsega sadja in zelenjave pojesti
// konsumirajo tretjino vsega časopisja
// potrošiti v (gostinskem) lokalu: važno je, da gost dosti konsumira

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

lôvski -a -o prid. (ó) nanašajoč se na lovce ali lov: lovski plen; slika kaže lovski prizor / prevzela ga je lovska strast / lovski čuvaj čuvaj, ki skrbi za čuvanje in gojitev divjadi, navadno poklicno; lovski krst običaj, s katerim se sprejme novi lovec; lovski nož večji nož z nepregibnim šilastim rezilom in navadno okrašenim ročajem; lovski psi; zatrobiti na lovski rog pripravo iz roga ali kovine za trobljenje; lovski stolček majhen zložljiv stolček; pospeševati lovski turizem; lovski žargon; lovska družina; lovska koča; lovska obleka; lovska puška; lovska trofeja uplenjena divjad ali kak njen značilni del; lovsko leto leto, ki traja od 1. aprila do 31. marca
● žarg., lov. lovski blagor uspešen lov, obilen plen; ekspr. lovska latinščina pripovedovanje o (šaljivo) pretiranih ali namišljenih lovskih doživljajih; ekspr. nasmehnila se mu je lovska sreča dobil je velik plen
♦ gastr. lovska klobasa suha klobasa štirioglatega prereza z nadevom iz svinjskega in govejega mesa; lov. lovska škoda škoda, ki se napravi pri lovu ali jo povzroči divjad; voj. lovsko letalo hitro in okretno letalo, namenjeno za boj s sovražnimi letali

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

milijonárski -a -o prid. (á) nanašajoč se na milijonarje: milijonarski sinovi / milijonarska družina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

monogámen -mna -o prid. (ā) nanašajoč se na monogamijo: monogamni zakon / monogamna družina / monogamne živali

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

navzdòl [ou̯] prisl. (ȍ) izraža gibanje ali usmerjenost proti nižjemu kraju, ant. navzgor: pot gre zdaj navzgor, zdaj navzdol; spustiti se po klancu navzdol / pogled navzdol; vožnja navzdol / padla je z glavo navzdol
// izraža gibanje ali usmerjenost proti nižji meri ali vrednosti: voditi družbo od zgoraj navzdol; cene od sto dinarjev navzdol
● pog. navzdol je rad oblasten nasproti nižjim po položaju; pog. s fantom gre navzdol moralno, zdravstveno postaja čedalje slabši; pog. iti z glasom navzdol začeti govoriti, peti z nižjim glasom; ekspr. pri hiši je takrat začelo iti navzdol družina, rodbina je začela gospodarsko, moralno, zdravstveno propadati; pog. zaokrožiti račun navzdol na nižjo polno številko; pog. prišli so vsi od ravnatelja navzdol ravnatelj in po položaju nižji od njega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

obstáti2 -stojím nedov. (á í) v sedanjem času in deležniku na -č  
  1. 1. biti, obstajati: v nekaterih deželah še obstoji rasno razlikovanje; obstoji veliko zvezd, ki jih ne moremo videti s prostim očesom; knjiž. resnica obstoji neodvisno od človeka / publ.: obstoji nevarnost, da prevlada tako mnenje nevarno je; obstoji sum, da je to storil njegov sin sumijo; obstoji vprašanje, kako rešiti ta problem vprašanje je; lepota tega jezika obstoji v blagoglasnosti ta jezik je lep zaradi blagoglasnosti
  2. 2. v zvezi z iz izraža, da je, sestoji kaj iz več enot; obstajati: plen obstoji iz dveh zajcev; priprava obstoji iz več delov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

obubóžati -am dov. (ọ̑) nav. ekspr. postati reven, ubog: po nekaj letih so popolnoma obubožali; preh. vojne so ljudi obubožale

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

pahníti in páhniti -em, tudi páhniti -em dov. (ī á; á ā) 
  1. 1. močno suniti, poriniti z roko z namenom, da pade: pahnil jo je, pa je padla; hotel ga je pahniti / ekspr. klobuk je pahnil nazaj porinil
    // z močnim sunkom z roko narediti, da pade: pahnil ga je z balkona, vrha stopnic; pahnil jo je po tleh; pahniti koga v prepad; pren., ekspr. pahniti koga z lažnega piedestala
    // v zvezi z od sebe odriniti, odsuniti: hotel jo je objeti, a ga je pahnila od sebe; jezno je pahnil knjigo od sebe / to misel je pahnila od sebe
  2. 2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da pride kdo v določeno stanje: pahniti koga v nesrečo, obup, pomanjkanje, smrt; pahniti državo v vojno / to dejanje ga je pahnilo v ječo
    ●     ekspr. končno so ga pahnili iz službe odpustili; ekspr. pahniti koga s prestola vzeti mu oblast; ekspr. s svojim ravnanjem je pahnil obe hčeri od sebe odvrnil, odgnal; ekspr. ta poglavja so pozneje pahnili iz knjig so jih črtali, izpustili

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

plemenitáški -a -o prid. (á) plemiški: bogati plemenitaški sinovi / plemenitaški naslov; plemenitaška družina / plemenitaški stan

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

plemenják -a m (á) vet. plemenska žival moškega spola: izbrati plemenjake; voditi psico k plemenjaku; vzrediti žrebca za plemenjaka; bik plemenjak
♦ čeb. izbrana čebelja družina, določena za razmnoževanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

plémiški -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na plemiče ali plemstvo: plemiški grb; plemiška noša / podedovati plemiški naslov; biti plemiškega rodu; plemiška družina / plemiški pravni sistem; plemiški stan; plemiško sodišče

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

poligámen -mna -o prid. (ā) nanašajoč se na poligamijo: poligamni zakon / poligamna družina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

potrošíti in potróšiti -im, in potróšiti -im dov. (ī ọ́; ọ́) narediti, da ni več razpoložljivih materialnih dobrin: denar je potrošil; knjiž. pri kuhanju je potrošila vse maslo porabila
// ugotoviti, koliko družina potroši na mesec; družba potroši velike vsote za raziskave
// redko porabiti: potrošiti čas za delo; vsaka tona premoga pri gorenju potroši toliko kisika kot štirinajst ljudi dnevno / plačo je potrošil za nepotrebne reči zapravil

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

prezébati -am nedov. (ẹ́) večkrat, dalj časa čutiti hud mraz: marsikdaj so prezebali in stradali; letos so ptiči zelo prezebali / ekspr.: vso noč je prezebal na pragu; prezeba v sami srajci / ekspr. zakurila je peč, da družina ne bi prezebala da je ne bi zeblo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

prirástek -tka m (ȃ) kar priraste v določenem razdobju: posekati prirastek petih let; letni prirastek lesa; prirastek na hektar gozda / debelinski, višinski prirastek drevja / poraba krmil za kilogram prirastka / prirastek goveda v čredi / prirastek prebivalstva zaradi priseljevanja
● ekspr. družina je dobila prirastek otroka
♦ ekon. naravni prirastek prebivalstva število, ki pove, koliko več ljudi se v določenem časovnem razdobju rodi, kot umre; gozd. starostni prirastek ves prirastek lesa do določene starosti drevesa; mat. prirastek povečanje spremenljivke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

pŕvek -vka m (ȓ) star. prvina, sestavina: besede so prvki jezika / družina je osnovni prvek družbe
● redko zavrgel je vse prvke romana prve, začetne osnutke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

razbíti -bíjem dov., razbìl (í ȋ) 
  1. 1. z udarcem, udarci narediti iz česa majhne, drobne dele: razbiti kamen, skalo; s kladivom razbiti / razbiti oreh; ekspr. razbiti na drobne koščke čisto, popolnoma
    // razbiti na veliko drobcev; udaril je in led se je razbil; pren., ekspr. razbiti temelje družbenega reda
    // nasilno zelo poškodovati: demonstranti so razbili poslopje, spomenik; s sekiro razbiti vrata / granata je razbila bunker
    // narediti, povzročiti, da kaj zaradi udarca, padca
    1. a) razpade na majhne, drobne dele: vse kozarce je že razbila; s fračo je razbil šipo; zrcalo je padlo na tla in se razbilo / vsa jajca so se razbila
    2. b) se zelo poškoduje, uniči: otrok bo igrače hitro razbil; razbiti avtomobil; čoln se je razbil ob čereh; razbiti si koleno / v pretepu mu je razbil nos
  2. 2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kaka celota preide v dele: razbiti veliko posestvo; prostor razbijemo s primerno namestitvijo pohištva; z nastankom nove države se je ozemlje razbilo / razbiti vojaško enoto; skupino bo treba razbiti zaradi negativnih vplivov na druge učence / razbiti razred v dva manjša
    // narediti, povzročiti, da kaj preneha
    1. a) obstajati: s svojim vmešavanjem je razbila prijateljevo družino; njuno prijateljstvo se je razbilo / razbiti stari družbeni red / razbiti enotnost / tujčev prihod je razbil dobro razpoloženje / razbiti upanje
    2. b) delovati: aretacije so razbile organizacijo, stranko
    3. c) biti, potekati: policija je razbila demonstracije; nasprotna skupina si bo prizadevala razbiti sestanek
  3. 3. ekspr. vzeti pomen, veljavo, vrednost: razbiti ideale; razbiti teorijo; v trenutku so se razbile vse iluzije / razbiti predsodke odpraviti
    ●     ekspr. ta dogodek mu je razbil vse načrte preprečil, onemogočil; ekspr. glavo ti bom razbil, če ne umolkneš kaznoval te bom; tepen boš
    ♦     fiz. razbiti atom; šah. razbiti obrambo doseči, da kralj nasprotnega igralca zaradi premaknitve ali izgube figure ni več zavarovan

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

redník -a m (í) kdor preživlja koga, skrbi za koga: biti edini rednik svoje matere; rednik družine / ekspr. Nil je bil rednik Egipta
● star. ni imel očeta, le rednika rejnika
♦ čeb. čebelja družina, ki oskrbuje dodane ličinke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

rejníški -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na rejnike ali rejništvo: rejniške dolžnosti / rejniška družina / rejniška pogodba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

ríbiški -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na ribiče ali ribištvo: ribiška vas / ribiški čoln; ribiški čuvaj čuvaj, ki skrbi za čuvanje in gojitev rib, navadno poklicno; ribiški pribor; ribiški škornji nepremočljivi škornji, ki segajo čez koleno, do pasu; ribiški turizem; ribiška družina; ribiška ladja, mreža; ribiška palica palica z vrvico in kolescem
● ekspr. nasmehnila se mu je ribiška sreča ulovil je veliko rib
♦ navt. ribiška košara signalna naprava na manjši ribiški ladji, ki opozarja, da ladja lovi ribe; rib. ribiški vozli vozli, ki se uporabljajo pri vezavah vrvice; (ribiška) vrvica; (ribiško) kolesce na ribiško palico pritrjena priprava za odvijanje in navijanje vrvice; sam.: ekspr. ta je pa ribiška to je zelo pretirano povedano; to je izmišljeno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

rodbína -e ž (í) 
  1. 1. skupina ljudi, ki jih vežejo sorodstvene vezi: njihova rodbina je že stara; ta bolezen je pogosta v njeni rodbini; zadnji potomec plemenite rodbine; član rodbine / obiskal je vso rodbino
  2. 2. zastar. družina: v ta kraj se je preselilo nekaj tujih rodbin / vzdrževati rodbino

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

samosvój -ôja -e prid. (ọ́ ó) 
  1. 1. ki misli, ravna po svoje, ne oziraje se na mnenje, nasvete drugih: samosvoj otrok; bil je samosvoj in jezljiv; postala je tako samosvoja / ta konj je zelo samosvoj trmast
    // čudaški, poseben: bil je malo samosvoj človek
  2. 2. knjiž. ki ima lastnosti, značilnosti, po katerih se razlikuje od stvari svoje vrste: ti ljudje govorijo samosvoj jezik; kraj leži v središču te male, samosvoje pokrajine / imeti samosvoj položaj v državi poseben
    // samosvoj stil / skladba razodeva samosvojega ustvarjalca
  3. 3. publ. lasten posameznemu, tipičen za posameznega: to je tisto, kar je samosvoje narodu / prispevali so k razvoju dokaj samosvoje tehnike
  4. 4. zastar. svoj, lasten: hiša ima samosvoj odtok / armada ni tvorila samosvoje celote / samosvoja hvala samohvala
  5. 5. knjiž. neodvisen, samostojen: bili so spet samosvoji in gospodarji svoje zemlje; z zaposlitvijo je končno postala samosvoja / zatirati samosvoje misli svobodne

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

slóžnost -i ž (ọ́) lastnost, značilnost složnega: uspeh je odvisen tudi od složnosti vseh zaposlenih / ekspr. v vasi je vladala složnost / družina živi v složnosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

sodníkov -a -o prid. (í) nanašajoč se na sodnika: sodnikova žena / sodnikova razsodba / na sodnikov žvižg se je tekma začela; sam.: sodnikovi so na počitnicah sodnikova družina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

stároegipčánski -a -o prid. (ȃ-ȃ) nanašajoč se na Egipčane do konca 4. stoletja pred našim štetjem: staroegipčanska pisava, umetnost / staroegipčanska vladarska družina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

stárter in štárter -ja m (á) avt. elektromotor na tok iz baterije, ki požene glavni motor avtomobila; zaganjalnik: popraviti starter
♦ agr. močno krmilo za začetno krmljenje živali zlasti po odstavitvi; čeb. brezmatična družina, ki sprejme dodane ličinke; strojn. stroj, ki spravi v delovanje drug pogonski stroj; zaganjalnik

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

strélski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na strelce ali strelstvo: strelske vaje; organizirati strelsko tekmovanje / pomikati se v strelski črti; strelska družina / ležeči, stoječi strelski položaj
♦ voj. strelski jarek jarek, zaklonišče z vsem, kar je potrebno za življenje pehotne desetine v boju; zgod. strelski dvorec v srednjem veku kmetija podložnega kmeta strelca ob štajersko-ogrski meji

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

tercijálski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na tercijalce ali tercijalstvo: tercijalski predsodki / tercijalska družina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

tiránstvo -a s (ȃ) ekspr. neomejena, samovoljna oblast enega človeka ali majhne skupine: upirati se tiranstvu vladajočih
// oblastno, brezobzirno vsiljevanje svoje volje komu: družina je trpela zaradi očetovega tiranstva; pren. tiranstvo časa

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

tlačánski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na tlačane ali tlačanstvo: tlačansko delo; tlačansko življenje je bilo težko / tlačanski kmetje; tlačanska družina / tlačanska miselnost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

trotàv -áva -o prid. (ȁ á) čeb. ki zalega neoplojena jajčeca: trotava matica / trotava čebelja družina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

učíteljev -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na učitelja: učiteljeva beležnica / učiteljeva družina / učiteljeva razlaga; sam.: učiteljev se je na izletu izgubil učiteljev sin; obiskati učiteljeve učiteljevo družino

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

urádniški -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na uradnike: uradniške plače / uradniška družina / uradniški aparat / uradniška miselnost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

vzpénjati se -am se nedov. (ẹ̑) 
  1. 1. hoditi navkreber: zaradi strmine so se s težavo vzpenjali; molče se vzpenjati na hrib / planinca se vzpenjata po steni
    // premikati se navzgor, kvišku, zlasti po čem navpičnem: vzpenjati se po deblu, drogu / vzpenjati se po lestvi / avtomobil se je s težavo vzpenjal navkreber
    // knjiž. premikati se navzgor, kvišku; dvigati se: letalo se je vzpenjalo skoraj navpično / iz doline se vzpenja megla
  2. 2. dvigati se, iztegovati kak del telesa: konji se vzpenjajo in bijejo s kopiti; opica se vzpenja za sadeži / vzpenjati se na zadnje noge; vzpenjal se je na prste, da bi bolje videl
  3. 3. rasti navzgor, oprijemajoč se opore, podlage: po zidu se vzpenja bršljan; fižol se vzpenja vse višje
  4. 4. premikati se z nižjega mesta, položaja na višjega: vzpenjati se na konja, vozilo / ptica se vzpenja pod nebo / sence so se vzpenjale vse višje / valovi se vzpenjajo in upadajo
  5. 5. dosegati višjo lego, potekajoč, razprostirajoč se navzgor: pobočje se strmo vzpenja / cesta se vzpenja v ostrih zavojih
    // razprostirati se, biti kje, navadno višje od okolice; dvigati se: nad reko se vzpenja hrib / ekspr. vrhovi smrek se vzpenjajo proti nebu
  6. 6. ekspr. biti, obstajati, navadno v obliki loka: na vzhodu se vzpenja mavrica / most se v elegantnem loku vzpenja čez reko
  7. 7. ekspr. dosegati višjo stopnjo, raven: gospodarsko se hitro vzpenjati
    // prihajati na družbeno, hierarhično višje mesto, položaj: vzpenjati se iz nižjih družbenih plasti v višje / vzpenjati se po družbeni lestvici
  8. 8. ekspr. prihajati v višjo glasovno lego: zvoki so se ubrano vzpenjali in spuščali / glas se mu je grozeče vzpenjal
    ●     ekspr. napetost drame se naglo vzpenja raste; ekspr. na nebo se vzpenja mesec vzhaja; ekspr. poletje se vzpenja v zenit se bliža višku

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

zaznamováti -újem dov. in nedov. (á ȗ) 
  1. 1. narediti znamenje, znamenja, da se kaj opazi, prepozna: zaznamovati dohode do prireditvenega prostora; zaznamovati premik vojaških enot na zemljevidu; zaznamovati rob cestišča; zaznamovati žival na ušesu; zaznamovati z barvo, puščicami, zastavicami / zaznamovati drevesa za sečnjo / zaznamovati planinske poti z markacijami / ekspr. njihovo pot zaznamujejo sledovi požarov
    // tako sporočiti, izraziti kaj: te besede niso zaznamovali s krožcem; s posebnimi znaki je zaznamoval, kaj naj odtisnejo z drugačnim tiskom / zaznamovati stoto obletnico pesnikove smrti s proslavo
  2. 2. biti znamenje, znak za to, kar izraža dopolnilo: ta črta zaznamuje Gorjance / ekspr.: roman zaznamuje začetek nove smeri z njim se začne; ta zbirka zaznamuje vrh pesnikovega razvoja je, predstavlja
    // glagoli najpogosteje zaznamujejo dejavnost ali stanje pomenijo
  3. 3. ekspr. biti značilen, tipičen za kaj: to razpravo zaznamujeta jasnost in nazornost; zadnji mesec vojne so zaznamovali močni napadi zaveznikov
  4. 4. ekspr. pustiti sledi, posledice: udarec ga je zaznamoval za zmeraj / preteklost ga je zelo zaznamovala / vojna je usodno zaznamovala njeno življenje / s tako oceno so mladostnika zaznamovali pred družbo / ti dogodki so zaznamovali ljudi s sovraštvom in nestrpnostjo
  5. 5. publ. ugotoviti, opaziti: v podjetju so zaznamovali porast proizvodnje / zaznamovati primanjkljaj v menjavi s tujino imeti
    // najbolj razvita gospodarstva so zaznamovala najhitrejšo rast so dosegla
  6. 6. knjiž. zapisati: zaznamovati spremembe v zemljiško knjigo; zaznamovati stroške / dogajanje, ki ga je zaznamovala kamera posnela
    ●     ekspr. narava ga je zaznamovala z grbo bil je grbast; ekspr. smrt je zaznamovala njihove obraze na njihovih obrazih se je poznalo, da so videli mnogo mrtvih, ubitih; bili so zapisani smrti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

doselíti se -sélim se dov. (ī ẹ́) priseliti se: družina se je doselila pred desetletji; po vojni so se sem doselili novi ljudje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

gostoljúben -bna -o prid. (ú ū) ki rad izkazuje gostoljubje: to je zelo gostoljuben človek; naš narod je gostoljuben; gostoljubna družina / to je zelo gostoljubna hiša; sprejel ga je pod gostoljubno streho

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

klánski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na klan: klanski poglavar; klanska družina / med njimi je bila klanska povezanost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

márofski -a -o prid. (ā) nanašajoč se na marof: marofska družina; sam.: marofski že sejejo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

metúlji -a -e prid. (ȗ) nanašajoč se na metulje: metulja družina, vrsta / pisana metulja krila

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

mlekojéd -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄) knjiž. ki (rad) je mleko: ta družina je bila mlekojeda / ekspr. hiša je polna mlekojedih prijateljev mačk

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

navzóčen -čna -o prid. (ọ́ ọ̄) knjiž. navzoč: navzočni člani; ob njegovem prihodu je bila navzočna vsa družina; biti navzočen na pogrebu, sestanku / dojemanje predmetov, ki so navzočni

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

nemškútarski -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na nemškutarje: nemškutarska družina / nemškutarski kraj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

objokávati -am nedov. (ȃ) objokovati: vsa družina je objokavala umrlega / objokavati svojo nesrečno mladost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

patriarháličen -čna -o prid. (á) zastar. patriarhalen: patriarhalična družina / patriarhalično življenje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

pétčlánski -a -o prid. (ẹ̑-ȃ) ki sestoji iz petih članov: petčlanski uredniški odbor; petčlanski senat okrožnega sodišča; petčlanska družina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

potróšen -šna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na potrošnjo: družina je potrošna enota; potrošno središče / potrošni predmeti; proizvodnja potrošnih dobrin
♦ ekon. potrošno blago blago za osebno potrošnjo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

prašílček -čka [tudi u̯č] m (ȋ) čeb. manjši panj ali ograjen del večjega panja za vzrejo matice; plemenilnik: dati nekaj čebel in mlado matico v prašilček
// manjša čebelja družina v tem panju: krmiti prašilčke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

prašílec -lca [tudi u̯c] m (ȋ) čeb. manjši panj ali ograjen del večjega panja za vzrejo matice; plemenilnik: vrste prašilcev
// manjša čebelja družina v tem panju: krmiti prašilce

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

ránčarski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na rančarje ali ranč: rančarski voz; rančarska družina / rančarski delavec

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

rusofílski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na rusofile ali rusofilstvo: rusofilska družina / rusofilsko predavanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

sedévati -am nedov. (ẹ́) star. posedevati, sedeti: tam je nekoč sedevala družina; sedevali so po klopeh, za mizo; ure in ure nepremično sedeva / ob večerih sedeva v kavarni / skupaj so sedevali v šolskih klopeh

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

sirotínski -a -o prid. (ȋ) star. siromašen: sirotinska družina / sirotinsko predmestje
● star. skrbeti za sirotinske otroke osirotele
♦ jur. sirotinski denar nekdaj zajamčeno varno vložen denar sirot; sirotinska leta nekdaj obvezno opravljanje del podložniških sirot zemljiškemu gospodu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

slóžen -žna -o prid., slóžnejši (ọ́ ọ̄) katerega člani se ne prepirajo, si ne nasprotujejo: složen kolektiv; složna družina / složni sosedi; če bomo složni, bo naloga hitro opravljena; tudi v težavah so ostali složni / kot poziv bodimo složni
// ki poteka brez prepirov, nasprotovanj: složna akcija; složno delo / složno življenje
● star. vsi so (si) složni v tem, da je knjiga izvrstna edini

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

šéstčlánski -a -o prid. (ẹ̑-ȃ) ki sestoji iz šestih članov: šestčlanska družina; šestčlanska komisija

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

štíričlánski -a -o prid. (ī-ȃ) ki sestoji iz štirih članov: štiričlanska družina; štiričlansko jugoslovansko zastopstvo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

termítski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na termit1: termitska družina / ekspr. termitska razdiralnost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

tríčlánski -a -o prid. (ȋ-ȃ) ki sestoji iz treh članov: tričlanski odbor; njihova družina je tričlanska

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

ubóžati -am dov. (ọ̑) zastar. obubožati: družina je ubožala; popolnoma ubožati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

ubóžen -žna -o prid., ubóžnejši (ọ́ ọ̄) star. reven, siromašen: ubožen študent; bili so zelo ubožni; ubožna družina / ubožno pohištvo skromno
● ubožna hiša ubožnica
♦ jur. ubožno spričevalo nekdaj listina, ki jo izda občina o gmotnih razmerah osebe

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

vèččlánski -a -o prid. (ȅ-ȃ) ki sestoji iz več članov: veččlanska družina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

víničarka -e ž (ȋ) viničarjeva žena: v vinogradu je delala vsa družina: viničar, viničarka in otroci

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

vsíljenka -e ž (ȋ) ženska oblika od vsiljenec: družina jo je imela za vsiljenko

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

živálen -lna -o prid. (ȃ) čeb. v katerem je veliko čebel: panj je živalen; živalna družina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

družínica -e ž (í) ekspr. manjšalnica od družina: najraje sem pri svoji družinici; mlada družinica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

izrojênec2 -nca m (é) čeb. čebelja družina, ki je rojila: prezimiti izrojence

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

obítelj -i ž (ȋ) zastar. družina, rodbina: ta obitelj stanuje v sosednji hiši; biti iz dobre, ugledne obitelji / preživljati številno obitelj / ob rojstnem dnevu starega barona se je zbrala vsa obitelj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

prádružína -e ž (ȃ-í) soc. družina v praskupnosti: razvoj poznejših družinskih oblik iz pradružine

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

Število zadetkov: 155