ázijski -a -o prid. (á) nanašajoč se na Azijce ali Azijo: azijske in afriške države;
azijske džungle / azijska nepredirnost obraza / epidemija azijske gripe gripe, ki se širi iz Azije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
decimíranje -a s (ȋ) glagolnik od decimirati: epidemija se je sprevrgla v pravo decimiranje otrok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
difteríja -e ž (ȋ) med. davica: preboleti difterijo;
bacil difterije;
epidemija difterije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
epidemíja -e ž (ȋ) nenaden izbruh in hitro širjenje kake nalezljive bolezni: epidemija izbruhne;
virus influence povzroča hude epidemije;
epidemija črnih koz, tifusa je zahtevala veliko smrtnih žrtev;
pren. atomsko epidemijo bo težko zajeziti;
epidemija huliganstva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
grípa -e ž (í) nalezljiva bolezen z vročino in vnetjem dihal: gripa letos močno razsaja;
zboleti za gripo;
epidemija gripe;
virus gripe / azijska gripa ki se razširi iz Azije; piščančja gripa ptičja gripa
♦ med. ptičja gripa nalezljiva, hitro razvijajoča se virusna bolezen, ki se s ptic prenaša tudi na druge živali in človeka, pogosto s smrtnim izidom; vet. prašičja gripa nalezljiva, hitro razvijajoča se virusna bolezen dihal prašičev, ki se z njih lahko prenese tudi na druge živali in človeka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
grozíti -ím nedov. (ī í) 1. obljubljati, napovedovati komu kaj neprijetnega, hudega: rad grozi, ne naredi pa nič;
vedno mu je grozil, da ga bo kaznoval;
grozijo mu z dražbo;
zastar. grozil se je, da nas bo tožil / hiša grozi, da se bo zrušila // zastrašujoče zamahovati s čim: že od daleč jim je grozil s palico, s pestjo 2. biti na tem, da nastopi: grozi epidemija kuge;
grozi mu nevarnost;
grozilo ji je, da se zaduši 3. nav. 3. os., knjiž. vzbujati, povzročati grozo, srh: vse to, kar se je dogodilo, me je grozilo;
samota jo grozi;
zastar. še danes se mi grozi, če se spomnim nazaj grozíti se zastar.
1. zgražati se, jeziti se: grozila se je nad njeno skopostjo; zdaj je prepozno groziti se
2. bati se, plašiti se: ni se grozil nočnega dela
grozèč -éča -e:
grozeč maha s palico; govorila je z grozečim glasom; grozeči oblaki; prisl.: grozeče pogledati, zaklicati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
híravec tudi hirávec -vca m (í; ȃ) nav. ekspr. hirav človek: bolniki in hiravci;
epidemija je pobrala mnogo hiravcev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
influénca -e ž (ẹ̑) nalezljiva bolezen z vročino in vnetjem dihal: ima influenco;
zboleti za influenco;
epidemija influence
♦ fiz. električna influenca razdelitev pozitivnih in negativnih nabojev v prevodniku zaradi električnega polja; med. aviarna influenca nalezljiva, hitro razvijajoča se virusna bolezen, ki se s ptic prenaša tudi na druge živali in človeka, pogosto s smrtnim izidom, ptičja gripa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
izbrúhniti -em dov. (ú ȗ) 1. izvreči iz želodca: komaj je zaužil hrano, že je izbruhnil;
izbruhniti pijačo 2. nepreh. začeti bruhati: ognjenik je spet izbruhnil / včeraj je izbruhnil zemeljski plin 3. ekspr. hitro, silovito reči, povedati: izbruhnil je nekaj besed;
izbruhniti kletev;
lažeš, je izbruhnil 4. ekspr. silovito, brez pridržkov izraziti svoja čustva, razpoloženje: ob vsaki malenkosti izbruhne / vse sovraštvo je izbruhnilo iz nje
● ekspr. nazadnje je med nama izbruhnilo brez olepšavanja, pomislekov sva si povedala vse; sva se sprla5. ekspr., navadno v zvezi izbruhniti v jok, smeh nenadoma glasno zajokati ali zasmejati se: izbruhniti v jok;
izbruhniti v krohot, smeh 6. nepreh., nav. ekspr. nenadoma z vso silo pojaviti se, začeti se: bolezen, epidemija izbruhne / v tovarni je izbruhnil požar // pojaviti se, začeti se sploh: kriza, stavka izbruhne; kmalu po njunem srečanju je izbruhnila vojna / iron. spet je izbruhnila nova moda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
kôza -e stil. -é ž (ó) 1. manjša domača žival s srpastimi rogovi: koza meketa;
kozo molsti, pasti;
čreda koz;
skače kot koza / angorska koza ki ima dolgo, mehko dlako; domača koza; kašmirska koza z dolgo, mehko dlako, po izvoru iz osrednje Azije2. slabš. neumna, domišljava ženska: ona je prava, velika koza / kot psovka: koza neumna; koza kozasta 3. lesena priprava, navadno s štirimi nogami, na kateri se žaga, teše, oblikuje: desko položiti na kozo / tesarska koza; koza za žaganje drv // tej podobna priprava, ki se rabi kot podstavek: risalna deska, postavljena na dveh kozah 4. nar. okrogla lončena posoda, navadno s tremi nogami ali brez njih: okrog koze je bilo polno žerjavice 5. mn. kužna bolezen z gnojnimi mehurčki na koži: preboleti koze;
epidemija koz / ekspr. takrat so razsajale koze; pog. koze cepiti proti kozam; zastar. koze staviti cepiti proti kozam
● ekspr. narediti tako, da bo volk sit in koza cela da bo prav za obe strani
♦ agr. koza kozolec brez strehe za sušenje detelje in trave; etn. kozo biti otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; grad. koza lesena, kovinska priprava, na katero se položi deska, ploh; mostna koza podpornik, navadno pri lesenem mostu; med. črne koze kužna bolezen s krvavimi mehurčki na koži; strojn. ležajna koza kovinska priprava za držanje ležaja v določeni razdalji od tal; šport. koza telovadno orodje za preskoke; vet. goveje, ovčje koze; zool. divja koza gams
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
kúga -e ž (ú) 1. huda nalezljiva bolezen bezgavk, pljuč ali krvi: v mestu je kuga;
izbruhnila je epidemija kuge;
povzročitelj kuge;
smrdi kot kuga;
bolezen se je širila kot kuga zelo hitro;
ogibajo se ga kot kuge / ekspr. črna kuga / kot vzklik: da bi te kuga; kuga te poberi // ekspr., v povedni rabi izraža težko ozdravljivost ali neozdravljivost, navadno zelo razširjene bolezni: rak je grozljiva kuga / ta bolezen je prava kuga 2. ekspr., navadno s prilastkom kar ima množično uničujoče, pogubne posledice: take ideje so kuga sodobne družbe;
kuga fašizma se širi po Evropi / alkoholna kuga
● publ. bela kuga neodločanje staršev za rojstvo otrok in s tem povezan upad prebivalstva; tuberkuloza
♦ bot. vodna kuga vodna rastlina z listi, nameščenimi v vretencih, in dolgopecljatimi cveti, Elodea canadensis; kem. cinova kuga razpadanje cina v prah; med. bubonska kuga pri kateri otečejo bezgavke; pljučna kuga; vet. goveja kuga nalezljiva bolezen goveda z vnetjem in nekrozo sluznice prebavil; kokošja kuga nalezljiva bolezen perutnine z vnetjem dihal in prebavil; pasja kuga nalezljiva bolezen psov zlasti z vnetjem dihal, prebavil in osrednjega živčevja; prašičja kuga nalezljiva bolezen prašičev s krvavitvami v notranjih organih in vnetjem prebavil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
kulminírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. doseči višek, vrhunec: politična kriza je kulminirala / epidemija kulminira poleti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
legionelóza -e ž (ọ̑) med. bolezen, ki jo povzroča bakterija legionela: izbruh, epidemija legioneloze;
v slovenskih bolnišnicah je razmeroma malo primerov legioneloze;
sum na legionelozo;
bolnik z legionelozo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
míl -a -o prid., milêjši (ȋ ī) 1. ki daje zaradi svoje nežnosti, ljubkosti prijeten, blag videz: mil otrok;
zelo je mila / imeti mile oči, obraz / v ljudskih pesmih: mila luna; mile zvezdice // ki prijetno, blago učinkuje: ugaja mi njen mili glas, nasmeh; milo petje otrok / dan je bil jasen in mil; jesensko mila pokrajina / ekspr. mili spomini na mladost polni otožnosti, ganjenosti2. poln dobrote, ljubeznivosti: dobil je milo ženo / mile besede so ga potolažile; sestrino milo srce / postal je milejši do njega // malo strog, malo hud: mil sodnik / mila kazen, sodba / nastopili so milejši časi / kriterij ocenjevanja je bil zelo mil 3. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: skozi veje je pronicala mila svetloba;
letošnja zima je mila / milo podnebje podnebje brez hudega mraza in velike vročine / epidemija je nastopila v mili obliki 4. ki vzbuja usmiljenje, ganjenost: mili vzdihi trpečih;
milo ječanje ranjenca / mila prošnja 5. knjiž., navadno v povedni rabi, navadno z dajalnikom drag, ljub: vedno mu je bil zelo mil / to ji je mil spomin; najmilejša jim je domača pesem / v nagovoru: mili brat; čakam te, mila deklica; vznes. naša mila domovina 6. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izražaa) nejevoljo, nestrpnost: pusti ga vendar, za boga milega b) podkrepitev trditve: pod milim bogom za nobeno rabo nisi prav za nobeno;
gre, kamor se mu pod milim nebom zahoče kamor hoče / pog. majka mila, je bil hud
● zastar. pobirati mile darove za dobrodelne ustanove darove, denarne prispevke; ekspr. spomnil se je vseh, ki so z milo ali nemilo roko posegli v njegovo življenje z dobroto ali sovraštvom; ubrati milejše strune poskusiti s prijaznejšim, popustljivejšim ravnanjem doseči svoj namen; pog., ekspr. na (vse) mile viže mu je prigovarjal zelo; najej se do mile volje, po mili volji kolikor hočeš; dela z njim po mili volji kakor hoče; ekspr. sreča mu je bila mila razmere, okoliščine so bile zanj ugodne; ekspr. spati pod milim nebom na prostemmílo prisl.:
milo se držati; milo gledati koga; zelo milo govori; milo jokati; sonce je milo sijalo; milo doneči zvonovi; milo proseče oči / ekspr. ta človek je, milo rečeno, malo omejen / v povedni rabi milo mi je to slišati
● ekspr. milo se mu je storilo (pri srcu) postal je otožen, ganjen
míli -a -o sam.:
knjiž. njen mili je odšel; nekaj milega je v njegovem obrazu; vrnil mu je milo za drago za žalitev, krivico se mu je maščeval tako ali še huje, kot je bila storjena njemu samemu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
ogrozíti -ím dov., ogrózil (ī í) povzročiti stanje, ki je nevarno, neugodno za koga: epidemija je ogrozila predvsem otroke / vse to je ogrozilo njegovo delo; ogroziti obstoj gledališča / publ. ogroziti mir na svetu // publ. povzročiti pri tekmi, tekmovanju položaj, ki je za koga slab, neugoden: ogroziti vodstvo gostujočega moštva / napadalec je ogrozil nasprotnikova vrata ogróžen -a -o tudi ogrožèn -êna -o:
socialno in zdravstveno ogroženi otroci; ogroženo območje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
pandemíja -e ž (ȋ) med. epidemija, ki zajema več pokrajin, držav, celin: pandemija gripe, kolere;
pren., knjiž. svet je pretresen zaradi pandemije mladih narkomanov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
pojémati -am stil. -ljem nedov. (ẹ̑) izraža približevanje koncua) obstajanja: dež je že pojemal;
hrup na cesti pojema;
vročina bo vsak čas začela pojemati / bolečina proti jutru pojema / epidemija gripe že pojema / ogenj, sveča pojema ugašab) stanja, razpoloženja: bojevitost je že pojemala;
njegova jeza še ne pojema // biti v vedno manjšic) količini: premoženje pojema;
pojemala so živila in denar / množina blaga pojema / dnevi so začeli pojemati se krajšatič) stopnji: moči so mu pojemale / glas ji pojema / hitrost pojema enakomerno
● ekspr. kar pojema od žalosti hirapojemajóč -a -e:
s pojemajočimi močmi se je dvignil; govoril je s pojemajočo sapo; pojemajoče zanimanje; prisl.: vedno bolj pojemajoče je govoril
♦ glasb. pojemajoče označba za spremembo hitrosti in jakosti izvajanja diminuendo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
popúščati -am nedov. (ú) 1. prenehavati imeti kaj napeto, nategnjeno: počasi je popuščal nit;
zategovati in popuščati vajeti;
popuščati vlačilno vrv 2. prenehavati opravljati delo, ki kaj povezuje: klini že popuščajo;
zarjaveli žeblji popuščajo / ključavnica počasi popušča // nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža zmanjševanje intenzivnostia) duševnega, telesnega stanja, duševne, telesne dejavnosti: glavobol že popušča;
omrtvičenost je popuščala;
tesnoba v prsih popušča / volja vse bolj popušča b) stanja, dejavnosti sploh: disciplina popušča / napetost igre počasi popušča / epidemija bo kmalu začela popuščati c) stanja v naravi: mraz, vročina popušča 3. nav. ekspr., navadno s prislovnim določilom postajati manj dejaven, aktiven pri delu, kot ga določa sobesedilo: pri delu zelo popušča / začel je popuščati v šoli 4. prenehavati ohranjati svojo voljo, svoje stališče: počasi je začel popuščati / popuščati prošnjam / preveč popušča otrokom 5. star. zapuščati: popuščati domovino / skrb jo polagoma popušča
● ekspr. živci mu popuščajo ne more se več obvladovati, začenja se razburjati; ekspr. cena izdelkov popušča se začenja nižati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
prizanêsti -nêsem dov., prizanésel prizanêsla (é) 1. narediti, da kdo za prestopek, negativno dejanje ni kaznovan, ni deležen negativnih posledic: prosila je zanj, naj mu prizanesejo;
tudi tokrat so mu prizanesli;
mati rada prizanese 2. narediti, da kdo ni deležen česa hudega, neprijetnega: nikomur niso prizanesli, vsi so morali težko delati;
prizanesti komu s prehudimi skrbmi / ekspr. prizanesi mi s hvalo ne hvali me, z obiskom ne obišči me// ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da kdo ni deležen tega, kar določa osebek: epidemija jim je prizanesla; lakota tudi njemu ni prizanesla / požari temu območju niso prizanesli so se na njem pojavljali3. imeti razumevajoč, strpen odnos do koga: zaljubljena sta, prizanesi jima;
neprištevnim je treba prizanesti
● ekspr. mraz je to zimo prizanesel ni bil hud; ekspr. vojna tudi njim ni prizanesla tudi oni so trpeli zaradi nje; ekspr. vreme jim je prizaneslo je bilo zanje ugodnoprizanesèn tudi prizanešèn -êna -o:
nič nam ni bilo prizaneseno; želijo si, da bi jim bilo za napake prizaneseno; otrokoma je bilo prizaneseno s kaznijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
salmonelóza -e ž (ọ̑) med. črevesna bolezen, ki jo povzroča bakterija salmonela: oboleti za salmonelozo;
epidemija, izbruh, preprečevanje, širjenje salmoneloze;
primeri salmoneloze
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
sárs -a m (ȃ) med. nalezljiva virusna bolezen, za katero so značilni oteženo dihanje, visoka temperatura, vnetje pljuč, bolečine v mišicah: za sarsom umirajo predvsem starejši in imunsko oslabljeni ljudje;
epidemija sarsa;
izbruh, širjenje sarsa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
tífus -a m (ȋ) bolezen z visoko vročino in prebavnimi motnjami, pri kateri nastanejo razjede na črevesju, med. trebušni tifus1:
preboleti tifus;
cepiti proti tifusu;
umreti za tifusom;
epidemija tifusa;
kolera in tifus
♦ med. pegasti ali pegavi tifus bolezen z visoko vročino, glavobolom in izpuščaji, ki jo prenašajo uši; pegavica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
tífusen -sna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na tifus: tifusni bolnik / tifusna vročina / tifusna epidemija
♦ biol. tifusni bacil; sam.: skrb za jetične in tifusne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
ugonobíti -ím dov., ugonóbil (ī í) knjiž. uničiti: slaba svetloba mu bo ugonobila oči / ugonobiti tekmeca / epidemija je ugonobila mestne prebivalce; človeštvo se bo samo ugonobilo / to ga bo duševno, telesno ugonobilo
● knjiž. sovražnik jih je ugonobil z zvijačo premagal; knjiž. potres je ugonobil mesto porušilugonobljèn -êna -o:
ugonobljena mladost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
uníčiti -im dov. (í ȋ) 1. narediti, povzročiti, da kaj preneha obstajati: uničiti mrčes, plevel;
uničiti škodljivce s kemičnimi sredstvi;
toplota uniči vitamine;
z razkuževanjem se bacili uničijo / uničiti dokumente; v jezi je uničila njegova pisma / ogenj je uničil gospodarsko poslopje; mesto je uničil potres / uničiti zalogo orožja 2. poškodovati kaj tako, da propade: plesen je uničila krompir, trte;
slana je uničila ajdo;
suša, toča je uničila ves pridelek;
voluhar je uničil sadno drevje;
z nepravilnim zalivanjem je uničila rože / s preparati si je uničila lase 3. narediti, povzročiti, da kaj postane neuporabnoa) z nepravilnim, malomarnim ravnanjem: kolo, stroj je kmalu uničil;
delno, popolnoma uničiti;
s prenašanjem sem in tja so se knjige uničile / ekspr. kar prime v roko, uniči / čevlje uniči v eni sezoni ponosi, izrabib) s svojim delovanjem, učinkovanjem na to: kislina mu je uničila obleko;
molji so ji uničili plašč;
neurje je uničilo del ceste;
vlaga je v nekaj letih uničila pohištvo c) s strelnim orožjem, razstrelivom: sovražnik je uničil most;
uničiti nasprotnikove tanke;
sovražno letalo so uničili sestrelili, razstrelili// narediti, povzročiti, da postane kaj neveljavno, navadno zaradi napake: uničil je že dva čeka 4. narediti, povzročiti, da pride kaj v zelo slabo stanje: branje ob slabi svetlobi mu je uničilo oči;
hrup ji je uničil živce / prenaporno delo ji je uničilo zdravje / bolezen, skrb ga je zelo uničila 5. z določenim dejanjem, ravnanjem v škodo koga povzročiti, da ne more več opravljati svojega dela, dejavnosti: uničiti ilegalce;
kmeta so s temi ukrepi uničili;
tako bo uničil samega sebe / davki jih bodo uničili; uničiti organizacijo; konkurenca je uničila podjetje / uničiti sovražni bataljon // povzročiti, da kdo več ne obstaja, živi: to pleme je uničila epidemija; človeštvo se bo uničilo samo 6. s prislovnim določilom narediti, povzročiti, da pride kdo v skrajno neugoden položaj glede tega, kar izraža določilo: finančno, gospodarsko uničiti koga;
to ga bo uničilo telesno in duševno;
moralno se je popolnoma uničil // narediti, povzročiti, da pride kdo v skrajno neugoden položaj sploh: s pijančevanjem je uničil svojo družino 7. navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročitia) da kdo česa ne doseže, ne izpolni: uničiti komu kariero;
uničil ji je mladost / ekspr. ne uniči ji življenja b) da kaj pri kom preneha obstajati, trajati: uničiti komu upanje, veselje;
uničiti dobro voljo;
uničiti si delovne zmožnosti
● ekspr. ti trije dnevi so ga uničili zelo izčrpali, utrudili; ekspr. življenje jo je uničilo ni bila kos življenjskim težavam, problemom; šalj. uničila sta že dva litra vina popila, spila; šalj. uničil je osem omlet pojedeluníčen -a -o:
zaradi prometne nesreče je avtomobil uničen; čevlji so že uničeni; vsi njegovi upi so uničeni; stal je ves bled in uničen; živce ima popolnoma uničene
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
vírusen -sna -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na virus: virusni delci / virusni laboratorij 2. ki ga povzročajo virusi: virusne bolezni;
virusna epidemija;
virusna gripa, pljučnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
zlaténica -e ž (ẹ̑) 1. rumenkasta obarvanost kože, sluznic in beločnic zlasti zaradi povečanja žolčnih barvil v krvi: pri bolniku se je pojavila zlatenica;
zlatenica pri hepatitisu;
zlatenica pri novorojenčkih 2. vnetje jeter, med. hepatitis: imeti, preboleti zlatenico;
epidemija zlatenice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.