dogmatizírati -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž., nav. slabš. dajati čemu značilnosti dogme: svojega nazora nočem dogmatizirati;
dogmatizirali so njegovo teorijodogmatizíran -a -o: program ne sme postati dogmatizirana formula
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
empíričen -čna -o prid. (í) ki temelji predvsem na čutnem dojemanju, opazovanju, izkustven: empirična metoda;
priti do česa po empirični poti;
teoretične in empirične vede;
empirično raziskovanje, znanje
♦ filoz. empirična filozofija; kem. empirična formula formula, ki kaže elemente v spojini in njihovo medsebojno razmerje; lingv. empirični sedanjik sedanji čas, ki izraža na izkustvo oprto, na čas nevezano dovršno glagolsko dejanje; izkustveni sedanjikempírično prisl.: empirično dobljeni izsledki; empirično ugotoviti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
fórmula -e ž (ọ̑) - 1. z dogovorjenimi znaki izraženi odnosi, zakonitosti med stvarmi ali pojmi, obrazec: izpeljati formulo; svojo ugotovitev je zapisal v obliki formule
♦ bot. cvetna formula z dogovorjenimi znaki izražena zgradba cveta
// mat. v matematični obliki podano pravilo za računanje: formula za ploščino lika / matematična formula
// kem. s kemijskimi simboli izražena sestava spojine: formula žveplene kisline / empirična formula ki kaže elemente v spojini in njihovo medsebojno razmerje; strukturna formula ki podaja poleg elementov v spojini in njihovega razmerja tudi število valenc in razporeditev atomov v molekuli
// kemijska formula - 2. predpisano ali ustaljeno besedilo za določene namene: zbiral je razne magične formule; formula tožbe; formula za prisego / vljudnostne formule fraze
- 3. publ. splošno kratko pravilo, izhodišče za kaj: iskati novo formulo za koeksistenco; njegova formula za umetniško ustvarjanje izključuje iracionalno / razlagal je formulo: umetnost zaradi umetnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
geniálen -lna -o prid. (ȃ) ki je izvirno ustvarjalen in ima najvišje duševne sposobnosti: genialen človek;
genialen iznajditelj, slikar, znanstvenik / ekspr. za kaj takega mu ni treba biti ravno genialen // ki vsebuje, izraža izvirno ustvarjalnost in najvišje duševne sposobnosti: genialna matematična formula; genialna iznajdba; ekspr. to ti je genialna misel; genialno delo / genialna silageniálno prisl.: hipotezo je pozneje genialno dokazal / iron. znala je genialno zapravljati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
matemátičen -čna -o prid. (á) nanašajoč se na matematiko: matematični obrazec, simbol, zakon;
matematično pravilo, sklepanje / matematična razprava / matematična jasnost, natančnost; matematično-statistične metode / rešiti matematično nalogo / knjiž. izražati se v matematičnem jeziku / ekspr. svoje delo opravlja z matematično doslednostjo zelo natančno
♦ filoz. matematična logika logika, ki proučuje formalne pogoje, pri katerih eni povedni stavki izhajajo iz drugih; fiz. matematično nihalo nihalo iz majhnega telesa in lahke vrvice; lingv. matematična lingvistika jezikoslovje, ki uporablja načela in metode matematike; mat. matematični dokazi dokazi, pri katerih se uporabljajo matematične metode; matematični izraz števila, povezana z računskimi znaki; matematična analiza analiza z matematičnimi sredstvi; matematična formulamatemátično prisl.: matematično dokazati; biti matematično natančen; sam.: žarg. danes smo pisali matematično matematično šolsko nalogo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
razmérje -a s (ẹ̑) - 1. kar izraža medsebojno odvisnost, povezanost količin, vrednosti, ki imajo kaj skupnega: ugotoviti razmerje med časom in dolžino poti; formula kaže elemente v spojini in njihovo medsebojno razmerje; mehanska energija je v stalnem razmerju s toplotno energijo / razdeliti vsoto v razmerju 1 : 5 / določiti razmerja med domačimi in tujimi cenami / razmerje sil v svetu se je spremenilo / človek podira razmerja v naravi sorazmerja
// z oslabljenim pomenom biti v sorodstvenem razmerju v sorodstvu - 2. navadno s prilastkom kar obstaja med posamezniki, skupinami
- a) ob skupni dejavnosti: družbeno, produkcijsko razmerje; razmerje med delovno organizacijo in skupnimi službami
- b) v osebnem življenju: bratsko, prijateljsko razmerje / publ. stopiti v osebno razmerje s kom imeti osebne stike s kom
// napeto razmerje v družini ga je zelo težilo napeti odnosi
// intimno, ljubezensko, spolno razmerje
// zunajzakonski odnosi moškega in ženske, temelječi na spolnosti: razmerja z njo ni skrival; imela je razmerje s poročenim moškim
- 3. kar se izraža, kaže v ravnanju s kom, vedenju do koga; odnos: urediti razmerje med državo in cerkvijo / dobra medčloveška razmerja
// v zvezi z do kar se izraža, kaže v ocenjevanju, presojanju česa: opredeliti razmerje do življenja
// v prislovni rabi, navadno v zvezi v razmerju do izraža omejitev, izhodišče pri opredeljevanju: vsak človek v razmerju do drugih ljudi; oblast v razmerju do ljudstva / beseda je v razmerju do sinonima precej redka - 4. v prislovni rabi, navadno s prilastkom, v zvezi v razmerju izraža primerjanje, vrednotenje, presojanje: zastavljeni načrti niso bili v pravem razmerju s sposobnostmi delavcev; biti v ustreznem razmerju
- 5. star. razmere, okoliščine: ostro so kritizirali razmerje v tej deželi
♦ fiz. kompresijsko razmerje; geom. delilno razmerje število, značilno za medsebojno lego treh točk na premici; jur. delovno razmerje pravno razmerje med delavci pri delu z družbenimi sredstvi ali med delodajalcem in delojemalcem; obligacijsko ali obveznostno razmerje pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev; obveznost; pogodbeno razmerje; pravno razmerje urejeno s pravnimi normami; lingv. frekvenčno razmerje med besedami; posledično, sklepalno, vzročno razmerje; mat. razmerje kvocient dveh količin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
struktúren -rna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na strukturo: strukturni elementi;
strukturne značilnosti / strukturna kriza; strukturne spremembe na vasi / strukturna analiza, razlaga pesmi
♦ biol., kem. strukturne beljakovine beljakovine, ki dajejo celici značilno obliko in strukturo; kem. strukturna formula formula, ki podaja poleg elementov v spojini in njihovega razmerja tudi število valenc in razporeditev atomov v molekuli; psih. strukturna psihologija psihološka smer, po kateri je zavest struktura, sestavljena iz psihičnih elementov; soc. strukturne kategorije prebivalstva kategorije prebivalstva glede na določene lastnosti, spol, starost, poklic, izobrazbo; zool. strukturne barve perja kovinske barve perja, nastale zaradi odboja svetlobestruktúrno prisl.: strukturno razlagati pojave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
vsèodrešujóč tudi vsèodrešujòč -óča -e prid. (ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́) knjiž. - 1. ki dela, povzroča, da postane kdo deležen popolnega notranjega miru, sprostitve: vseodrešujoča ljubezen; vseodrešujoča vrnitev k zemlji
- 2. ki vse reši, razreši: vseodrešujoč nauk; vseodrešujoča formula
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.