glágolski1 -a -o prid. (á) nanašajoč se na glagol: glagolska raba;
glagolsko dejanje / glagolski način; glagolski samostalnik; glagolski vid; osebna glagolska oblika oblika, ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
glágolski2 -a -o prid. (á) nanašajoč se na glagolico: glagolske črke;
glagolska pisava / glagolski spomeniki slovanska besedila, zapisana v glagolici
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
načín -a m (ȋ) 1. navadno s prilastkom kar opredeljuje, označuje delanje, ravnanje, mišljenje glede na potek, uresničevanje: to je najboljši način za rešitev tega problema;
ima poseben način govorjenja, pisanja;
izbrati primeren način za kaj;
izpopolniti način dela, raziskovanja, zdravljenja;
prizadeval si je najti način, da bi ga pregovoril;
igralci so nasprotnemu moštvu vsilili svoj način igre / od načina sedenja je odvisen pravilen razvoj hrbtenice; hoja je eden od načinov gibanja / analitični, znanstveni način mišljenja; uvajati industrijski način gradnje; kapitalistični način proizvodnje; ročni, strojni način izdelave / evropski, ameriški, nomadski način življenja / knjiž. oboje je pomembno, vsebina in način oblika / publ. slikati v realističnem načinu slogu / z oslabljenim pomenom: raziskovati način delitve celic; spoznal ga je po načinu govorjenja / v prislovni rabi: pripraviti jed na drug, drugačen način; delati kaj na enak način kot drugi; bomo že uredili na kak način kako; zaslužiti na lahek način; dogodek je opisoval na miren, stvaren način; bojevali so se na partizanski način po partizansko; zadevo lahko rešimo na več načinov 2. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi na noben način poudarjaa) zanikano trditev, ugotovitev: na noben način ni slab človek;
na noben način noče iti z nami;
na noben način ne morem razumeti, zakaj sta se razšla / tega ti ne dovolim, na noben način ne b) prepričanost o čem: ne vem, koliko hoče za hišo, toda na noben način ne malo / ne more biti doma, na noben način ne, saj sem ga pravkar srečal v mestu // v zvezi na vsak način poudarjac) zahtevo, željo: na vsak način hočejo, da grem z njimi / delo je treba končati do roka, na vsak način č) prepričanost o čem: na vsak način je nekaj narobe, ko tako tekajo in kričijo;
tega denarja je parcela na vsak način vredna
● pog., ekspr. to ni (noben) način tako se ne dela, ne ravna; ekspr. to je edini način, da se rešimo samo tako se lahko rešimo; ekspr. na svoj način ima prav če gleda na stvar s svojega stališča, glede na svoje razmere; ekspr. na ta način ne bo nikoli končal študija če bo tako študiral kot zdaj; ekspr. na vse (mogoče in nemogoče) načine se je trudil, da bi ga pridobil za svoj načrt zelo
♦ gastr. špageti na milanski način špageti z milansko omako; glasb. tonovski način razporeditev tonov v skladbi v intervalih, značilnih za določen tip lestvice; durov, molov tonovski način; jezikosl. (glagolski) način slovnična kategorija za izražanje odnosa govorečega do glagolskega dejanja, stanja; trpni, tvorni način; prislovno določilo načina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
spomeník -a m (í) kiparsko ali arhitekturno delo v spomin na določeno osebo, določen dogodek: postaviti, zgraditi spomenik;
bronast, kamnit, lesen spomenik;
spomenik iz črnega marmorja;
spomenik v obliki obeliska / odkriti spomenik / tu stoji spomenik slavnega pesnika, slavnemu pesniku / nagrobni spomenik; spomenik padlim vojakom / zakon o varstvu spomenikov; pren. v romanu je pisatelj postavil materi veličasten spomenik // s prilastkom kulturna stvaritev, pomembno delo iz preteklosti: ta grad je spomenik renesančne umetnosti / arheološki, umetnostnozgodovinski spomeniki; glagolski spomeniki slovanska besedila, zapisana v glagolici; naravni spomenik primerek žive ali nežive narave, ki ima zaradi značilne oblike ali redkosti poseben kulturni, znanstveni pomen; rokopisni spomeniki
♦ lit. brižinski spomeniki najstarejši ohranjeni zapisi v slovenskem jeziku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
srédnji -a -e prid. (ẹ̑) 1. ki je v sredi, v sredini: vstopiti skozi srednji vhod;
srednja črka v besedi;
srednja miza, vrsta;
srednje okno je bilo odprto / srednji del palice / srednji del mesta, vasi osrednji / srednje obdobje zemeljske zgodovine / Srednja Amerika 2. ki je glede na možni razpon med spodnjo in zgornjo mejo: nit srednje debeline;
soba srednje velikosti / čevlji s srednjo peto; bil je srednje postave / lani je bila srednja letina; vreme je srednje / ima srednje dohodke; zaslužek je bil srednji / srednja kakovost blaga; srednja mera, stopnja, vrednost 3. ki izraža srednjo vrednost dveh ali več istovrstnih količin: srednja dolžina, globina, teža;
izračunati srednjo hitrost;
srednja letna temperatura 4. ki je glede na stopnjo zahtevnosti med nižjim in višjim: za to delo zadostuje srednja usposobljenost / srednja izobrazba // v zvezi srednja šola izobraževanje (v šoli), ki daje srednjo izobrazbo: dokončati srednjo šolo; nižji in višji razredi srednje šole / povečati število srednjih in visokih šol; poučevati na srednji glasbeni šoli 5. ki pripada družbenim slojem med nižjimi in višjimi: srednji sloji prebivalstva
● srednji brat brat, ki je po starosti med mlajšim in starejšim bratom; srednji kmet kmet, ki ima navadno od 5 do 10 ha zemlje; srednja generacija generacija med mlajšo in starejšo generacijo; človek srednjih let star od 30 do 50 let; preg. srednja pot najboljša pot najbolj priporočljiva je zmernost, umerjenost v vsem
♦ agr. srednje oranje oranje v globino od 15 do 25 cm; anat. srednji možgani del možganov za urejanje gibov; srednje uho del ušesa med bobničem in notranjim ušesom; arheol. srednja kamena doba; čeb. srednja stena sata plast voska med nasproti ležečimi celicami sata; geogr. srednji tok reke del reke med zgornjim in spodnjim tokom; geol. srednji zemeljski vek vek v geološki zgodovini zemlje, ki sledi paleozoiku; jezikosl. srednji l l, izgovorjen s središčno zaporo, ki jo napravi jezična konica za zgornjimi zobmi; srednji način glagolski način s povračanjem dejanja na nosilca dejanja; medij; srednji samoglasnik samoglasnik, ki se izgovarja v srednjem delu ustne votline; srednji spol; lov. srednji petelin ptica, neposredna potomka ruševca in divje kokoši; mat. srednja vrednost vrednost, ki se dobi z deljenjem vsote dveh ali več istovrstnih količin z njihovim številom; rad. srednji valovi radijski valovi z valovno dolžino od 150 do 1000 m; strojn. srednje olje olje, za stopnjo gostejše od lahkega olja; šah. srednji kmet središčni kmet; srednja igra središčnica; srednja linija središčna linija; šol. srednja ocena ocena, izračunana iz več ocen v enem predmetu; povprečna ocena; šport. srednji napadalec igralec v sredini napadalne vrste pri nekaterih igrah z žogo; srednja kategorija kategorija (težkoatletov) telesne teže med 71 in 83 kg; tek na srednje proge tek na razdaljo od 800 do 1500 m; voj. srednja artilerija artilerija s kalibrom cevi od 75 mm do 155 mm; zgod. srednji vek obdobje med 5. in 15. stoletjem našega štetjasrédnje prisl.:
grozdje je letos srednje obrodilo; predstava je srednje uspela; srednje debela črta, nit; srednje hitra hoja; srednje močna svetloba; biti srednje nadarjen; srednje razvita država; srednje težavna naloga; srednje velika soba; srednje visoko drevo
srédnji -a -e sam.:
srednji je stopil naprej; pog. ima srednjo srednješolsko izobrazbo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
víd -a m (ȋ) 1. čut za zaznavanje svetlobnih dražljajev: vid mu peša, ekspr. ga izdaja;
teh žarkov z vidom ne zaznamo;
imeti dober, oster vid;
okvare vida;
sluh in vid / izgubiti vid oslepeti2. zastar. videz: ohraniti lep vid / na vid se mu je zdelo vse v redu; po vidu ga ne poznam 3. star. dan1,
svit: kosit so odšli takoj, ko se je naredil vid / stopil je iz teme na vid / do vida, za vida priti
● pog. močna svetloba mu je jemala vid ga je slepila; publ. vzgoje ne smemo izgubiti iz vida prezreti, zanemariti
♦ jezikosl. lastnost, značilnost glagola, da izraža dovršnost ali nedovršnost; glagolski vid
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
dejánje -a s (ȃ) 1. uresničenje odločitve ali volje: to njegovo dejanje je izzvalo ostro reakcijo;
priznati svoje dejanje;
storiti nepremišljeno dejanje;
tudi z dejanjem je pokazal svojo poštenost;
nasprotja med besedami in dejanji / družbi nevarno, sovražno dejanje; izdaja te knjige je pomembno kulturno dejanje; sestanek je pomenil veliko, zgodovinsko dejanje // uresničevanje odločitve ali volje: preiti od obljub k dejanju; zalotiti, zasačiti koga pri dejanju; odlašati z dejanjem; čas, kraj dejanja 2. pravn., v zvezi kaznivo dejanje družbi nevarno dejanje ali opustitev dejanja, za kar je v kazenskem zakonu predpisana sankcija: obdolžili so ga kaznivega dejanja;
zagrešiti, zakriviti kaznivo dejanje;
zagovarjati se zaradi kaznivega dejanja;
storilec kaznivega dejanja 3. jezikosl., navadno v zvezi z glagolski vsebina glagola kot besedne vrste: osebek je nosilec glagolskega dejanja v stavku / ponavljanje, trajanje glagolskega dejanja; trenutnost glagolskega dejanja 4. vsebinsko in oblikovno zaokrožena enota odrskega dela: konec dejanja je zelo učinkovit;
odlomek, prizor iz prvega dejanja opere;
komedija v štirih dejanjih;
pren. zadnje dejanje družinske drame se je odigralo pred sodiščem 5. dogajanje v literarnem delu, navadno odrskem: dejanje se godi v mestu;
zgodba je brez osrednjega dejanja;
dramsko dejanje;
nosilec dejanja v romanu
● ekspr. vse svoje dejanje in nehanje je posvetil otrokom vse življenje, prizadevanje; on je mož dejanj ne govori veliko, ampak hitro, odločno ukrepa
♦ rel. Dejanja apostolov knjiga Svetega pisma, ki opisuje zgodovino prve Cerkve
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
izpeljáti -péljem tudi -ám tudi speljáti spéljem tudi -ám dov., izpêlji izpeljíte tudi spêlji speljíte; izpêljal tudi spêljal (á ẹ̄, ȃ) 1. napraviti, da kaj zamišljenega, danega postane stvarnost, dejstvo: izpeljati načrt, zamisel;
izpeljati sklepe / zanimalo jih je, kako bo izpeljal kupčijo; agrarne reforme niso izpeljali v celoti / publ. uspešno izpeljati akcijo narediti, opraviti; igralec je vlogo dobro izpeljal odigral, zaigral// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izpeljati anketo med šoferji; izpeljati primerjavo med obema dogodkoma primerjati ju2. dokončati, dognati: rešitev je samo nakazal, a je ni (računsko) izpeljal / niti ene misli ni mogel izpeljati do konca 3. spraviti iz česaa) vozilo: izpeljati vlak iz predora / avt. žarg. zaradi prevelike hitrosti ni mogel izpeljati ovinka je na ovinku zapeljal s ceste; skozi križišče je dobro izpeljal peljalb) žival, človeka: izpeljati konja iz hleva / srečno jih je izpeljal iz smrtne nevarnosti // napraviti, da godni mladiči zapustijo gnezdo: lastovka je izpeljala mladiče (iz gnezda); siničke so se že izpeljale; pren., ekspr. otroci so se mu izpeljali 4. priti do kakega spoznanja, zaključka na podlagi česa: avtor je izpeljal svoje misli na podlagi proučitve obsežnega gradiva / izpeljati matematično formulo 5. knjiž. razložiti razvojno pot česa: izpeljati besedo iz grščine 6. jezikosl. narediti (novo) besedo iz podstave s pripono: izpelji primernik iz osnovnika;
izpeljati glagolski samostalnik iz glagola 7. star. z vztrajnim spraševanjem izvedeti: počasi si le nekaj izpeljal iz njega izpelján tudi spelján -a -o:
izpeljan načrt; iz glagolov izpeljani samostalniki; naloga je dobro izpeljana; beseda je izpeljana iz latinščine; do kraja izpeljan stil dognan, dovršen;
prim. speljati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
korén1 -a m (ẹ̑) 1. odebeljeni del korenine nekaterih rastlin, navadno stožčaste oblike: rastlino izpuliti s korenom;
peteršiljev koren // v zvezi koren lečen, po ljudskem verovanju zdravilna rastlina, ki ima nenavadno, skrivnostno moč: iskati koren lečen 2. zastar. podzemeljski del rastline, ki ji dovaja vodo in v njej raztopljene snovi; korenina: drevesce z dolgim korenom;
spotaknil se je ob koren stare smreke 3. ekspr., navadno s prilastkom osnova, temelj: spoznati koren problema / tu je v korenu same debate nesporazum // začetek, izvor: to ima svoj koren v preteklosti 4. jezikosl. del besede kot nosilec osnovnega pomena besedne družine: določiti koren;
glagolski koren / koren besede 5. mat. količina, ki jo določujeta korenska osnova in korenski eksponent: izračunati koren / bikvadratni koren koren četrte stopnje; kubični ali kubni koren ki ima korenski eksponent 3; kvadratni koren ki ima korenski eksponent 2
● ekspr. toča je do korena vse potolkla popolnoma, čisto; ekspr. priti stvari do korena spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše
♦ anat. lasni koren del lasu, ki je v koži; nohtni koren del nohta, ki je v kožni gubi; nosni koren del nosu, kjer ta prehaja v čelo; koren jezika skrajni zadnji del jezika; koren čutnega ali senzibilnega živca zadnji del hrbtenjačnega živca, ki prenaša vzburjenje k osrednjemu živčevju; koren gibnega ali motoričnega živca prednji del hrbtenjačnega živca, ki prenaša vzburjenje k mišicam; bot. črni koren rastlina z ozkimi, dolgimi listi in živo rumenimi ali rožnatimi cveti v koških, Scorzonera; trokrpi koralasti koren rastlina z rumenkasto zelenimi cveti in razvejeno koreniko, Corallorhiza trifida; rdeči koren; rožni koren rastlina s suličastimi, nazobčanimi listi in navadno zelenkasto rumenimi cveti v socvetjih, Sedum rosea; zlati koren visoka rastlina gorskih travnikov z belimi cveti v grozdih, Asphodelus; teh. koren del lopate, s katerim je ta pritrjena na kolo pri turbinah; koren vara del zvara ob stiku spodnjega roba kovinskih delov; koren zoba del zobnika, kjer prehaja zob v podlago; zool. koren kljuna, repa; koren hrbtne plavuti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
médij -a m (ẹ́) 1. nav. mn. komunikacijsko sredstvo, zlasti časopisje, radio in televizija, namenjeno širši javnosti: elektronski, tiskani mediji;
lokalni, naši, tuji mediji;
novinarji neodvisnih medijev;
oglaševanje v medijih / množični mediji / pojavljal se je v rumenih medijih rumenem tisku2. sredstvo, pripomoček: televizija je važen medij za informiranje ljudi;
dramatika je njegov glavni izpovedni medij;
propagandni medij;
medij sporazumevanja teh ljudi je angleščina / analogni in digitalni mediji; pomnilniški medij / z oslabljenim pomenom izražati čustva z medijem poezije / poglavitni medij pripovedi v romanu je nevrotičen mladostnik posredovalec3. snov, sredstvo, zlasti kot nosilec fizikalnih ali kemičnih procesov: zrak je medij za zvočne valove;
ladja se giblje hkrati v dveh medijih: v vodi in v zraku;
kemična reakcija v alkoholnem mediju;
trenje v tekočem mediju / medij zelo hitro odteka iz reaktivnega motorja 4. kdor je, bo hipnotiziran: izbrati medija iz občinstva;
uspavati medija // v okultizmu kdor je v transu primeren za posredovanje med resničnostjo in svetom duhov: medij v transu / biti dober medij
♦ jezikosl. glagolski način s povračanjem dejanja na nosilca dejanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
oséba -e ž (ẹ̑) 1. človeški posameznik ne glede na spol: omeniti moram še dve osebi;
osebe istega spola, iste starosti;
skupina oseb;
stroškov je sto evrov na osebo, publ. po osebi;
avtobus za trideset oseb;
v kabini je prostora za deset oseb / knjiž. družina ima pet oseb članov / publ.: ženske osebe ženske; osebe moškega spola moški / prevoz oseb in tovora; osebe in stvari 2. s prilastkom človeški posameznika) kot nosilec kake lastnosti, značilnosti: pisati ljubljeni osebi;
to sem izvedel od dobro obveščene, zaupne osebe;
on je vplivna oseba;
njegov oče je bil zelo znana oseba v mestu;
oseba brez državljanstva / pravljične osebe; zgodovinska oseba b) glede na položaj v družbi: civilne, vojaške osebe / uradna oseba / kontaktna oseba ki je določena za stik z zainteresirano javnostjo s, poslovnimi partnerji, sodelavci3. človeški posameznik kot literarna, dramska upodobitev: ta oseba je nosilka avtorjevih idej;
ženske osebe so slabo karakterizirane;
osebe v romanu / dramske osebe; glavne, stranske osebe drame, filma / kot pojasnilo na začetku zlasti dramskega dela osebe: Jožef Kantor, fabrikant, Hana, njegova žena 4. jezikosl. slovnična kategorija za izražanje udeleženosti v pogovoru oziroma odsotnosti osebka v stavku: določiti osebo, število, čas pri glagolski obliki / druga ki izraža ogovorjenega, prva ki izraža govorečega, tretja oseba ki izraža neudeleženega v pogovoru oziroma glagolsko dejanje brez osebka5. knjiž., s svojilnim zaimkom, z oslabljenim pomenom izraža osebni zaimek, kot ga nakazuje svojilni zaimek: ni hotel opaziti moje osebe;
tu ne gre samo za njegovo osebo zanj / prepričana je o pomembnosti svoje osebe 6. v zvezi za svojo osebo izraža omejitev trditve: za svojo osebo bi dal prvo mesto tej skladbi;
jaz za svojo osebo priznam, da mi je vseeno;
on za svojo osebo trdi, da je bolje tako 7. zastar. postava1:
njegova visoka, mogočna oseba / biti majhne osebe
● star. poročil se je z osebo, ki ni bila plemkinja žensko; on je hišnik in vrtnar v eni osebi hkrati, obenem; šalj. sprejel nas je šef v lastni osebi osebno, sam; ekspr. rad govori v prvi osebi množine kot da govori v imenu mnogih; roman je pisan v prvi osebi kot da ga je napisal glavni junak; to sem izvedel od tretje osebe od človeka, ki ni udeležen v zadevi, stvari; svojo zgodbo je pripovedoval v tretji osebi kot da jo je doživel kdo drug; zastar. prvi je osvojil ta vrh planinec v osebi nekega Vagla planinec Vagl; knjiž. z vso svojo osebo se zavzema za to stvar zelo, brez pridržka
♦ filoz. oseba človek s svojimi individualnimi, družbeno pogojenimi lastnostmi; jezikosl. imena za delujoče osebe; ped. duševno motena oseba; pravn. civilna pravna oseba; družbena pravna oseba pravna oseba, ki razpolaga z družbenim premoženjem ali opravlja družbeno pomembno dejavnost; fizična oseba človek kot nosilec pravic in obveznosti; odgovorna oseba; pravna oseba pravni subjekt, ki ni fizična oseba; tretja oseba ki v pravnem razmerju ni stranka; ugotoviti istovetnost osebe; rel. druga, prva, tretja božja oseba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
srédnjik -a m (ẹ̑) knjiž. kdor je srednji v vrsti: srednjik in krajnika
♦ jezikosl. glagolski način s povračanjem dejanja na nosilca dejanja; medij; lov. odrastek približno na sredini jelenjega roga; zool. srednji (zob) sekalec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
tvóren -rna -o prid. (ọ̄) knjiž. ustvarjalen: samonikel in tvoren duh / tvorno sodelovanje med narodi
♦ bot. tvorno tkivo rastlinsko tkivo, iz katerega se po celičnih delitvah in diferenciacijah razvijejo vsa druga (trajna) tkiva; jezikosl. tvorni način glagolski način z osebkom kot nosilcem dejanja; tvorniktvórno prisl.:
tvorno se vključevati v delo; tvorno pretekli deležnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
áktiv1 -a m (ȃ) jezikosl. glagolski način z osebkom kot nosilcem dejanja, tvornik: postaviti stavek iz aktiva v pasiv
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
deverbatíven -vna -o prid. (ȋ) jezikosl. izpeljan iz glagola; izglagolski, glagolski1:
deverbativni samostalnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
načinôven tudi načínoven -vna -o prid. (ō; ȋ) nanašajoč se na (glagolski) način: načinovni prislov;
načinovni rodilnik rodilnik v funkciji prislovnega določila načina;
načinovni odvisni stavek odvisni stavek, ki izraža način dejanja nadrednega stavka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
pásiv -a m (ȃ) jezikosl. glagolski način z osebkom kot ciljem dejanja, trpnik: uporaba pasiva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
tŕpnik -a m (ȓ) jezikosl. glagolski način z osebkom kot ciljem dejanja: raba trpnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
tvórnik -a m (ọ̑) jezikosl. glagolski način z osebkom kot nosilcem dejanja: delam je tvornik;
srednjik, trpnik in tvornik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
vídski -a -o prid. (ȋ) jezikosl. nanašajoč se na (glagolski) vid: vidska sprememba glagola
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.