glúh -a -o stil. -ó prid. (ȗ ú)
1. ki ni sposoben zaznavati zvokov, glasov: gluh človek; fant je od rojstva popolnoma gluh; gluh na levo uho; gluh kakor kamen, zemlja / starka je nekoliko gluha ne sliši dobro
2. ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z za ki noče dojeti, upoštevati česa: bil je gluh za vsak nasvet; gluh za sodobne probleme; ostal je gluh za vse prigovarjanje / včasih je gluha in slepa za vse okrog sebe / star., z dajalnikom gluh opravičilom in prošnjam
3. ekspr. ki je brez zvoka, šuma: obdajal jih je gluh gozd; bil je sam v gluhem prostoru; gluha puščava / gluhi večeri; noči so dolge, gluhe / dolga leta je živel v tem gluhem kraju samotnem
// knjiž. ki ne da glasu, zvena: telefon je gluh; gluha piščal; mnogo tipk na klavirju je gluhih
// ki se pojavlja v najvišji stopnji: gluha tema; samota je bila gluha in ubijajoča / gluh molk; gluha tišina
4. ekspr. ki se komaj sliši, zaznava: spregovoril je z gluhim, zagrljenim glasom / gluho bučanje morja; gluho stokanje / gluhi koraki; gluh udarec top
5. neobčutljiv, brezčuten: noge so mu bile gluhe / njegovi prsti so gluhi za bolečino
6. prazen, jalov: gluho klasje; gluha žitna zrna / gluho seme nekalivo / gluha zemlja nerodovitna
● pog. sosed je na to uho gluh ta stvar ga ne zanima, noče ničesar slišati o njej; ekspr. ne kriči, saj nisem gluh saj slišim; ekspr. govoriti gluhim ušesom prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; ekspr. naleteti na gluha ušesa na ljudi, ki se ne dajo prepričati
♦ čeb. gluho jajčece jajčece, iz katerega se ne razvije ličinka; lov. gluh naboj naboj, ki se pri sproženju ne vžge

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

uhó ušésa s (ọ̑ ẹ́)
1. čutilo za sluh in ravnotežje: primerjati človeško uho z živalskim; oko in uho / ušesa ga bolijo; zamašiti si, zatisniti si ušesa; iz ušes mu teče gnoj; trga ga po ušesu
// to čutilo glede na svojo sposobnost: levo uho mu peša; na eno uho slabo sliši; gluh, naglušen na obe ušesi / ekspr. čeprav je napel ušesa, ni nič slišal; ekspr. ustavila se je in nastavila uho prisluhnila; šepetati, vpiti na uho, v uho / ekspr. škripanje jim je paralo ušesa povzročalo velik občutek neugodja, bolečino; ekspr. to piskanje mi gre skozi ušesa neprijetno deluje name; šumelo ji je v ušesih imela je neprijeten, šumenju podoben občutek v njih zaradi motenj v delovanju organizma; zvoni mu v ušesih ima občutek zvenenja nepretrganega visokega tona / ekspr.: zdaj pa odpri ušesa poslušaj, prisluhni; za uho ta glasba ni privlačna za poslušanje; to je prijetno za oko in uho / ekspr. vleči na ušesa prisluškovati / ekspr.: na lastna, svoja ušesa sem to slišal sam, osebno; ni mogla verjeti lastnim, svojim ušesom da je res / ekspr.: poslušal jo je samo z enim ušesom, s pol ušesa nepazljivo; vpijejo, da gre skozi ušesa zelo; otroci so zgodbo poslušali na vsa ušesa, z očmi in ušesi zelo pozorno
// nav. ekspr. izraža dejavnost tega čutila, kot jo določa glagol: njegovo uho je poslušalo domačo govorico; uho je komaj zaznalo glasove / tak ropot ušesa težko prenašajo
2. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, s prilastkom oseba, zlasti glede na sposobnost poslušanja: marsikatero uho je to slišalo / take besede niso za ženska ušesa za ženske; uho glasbenika, strokovnjaka glasbenik, strokovnjak / to je prišlo tudi do njegovih ušes, na njegova ušesa o tem je slišal tudi on / govoriti gluhim ušesom prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; naleteti na gluha ušesa na ljudi, ki se ne dajo prepričati; ni mogel verjeti, da je našel odprta ušesa da so ga poslušali, uslišali
3. zunanji del tega čutila: ušesa mu štrlijo; striči z ušesi; kosmata ušesa; majhna, velika ušesa; oslovska, zajčja ušesa; pokončna, viseča ušesa / zardeti do ušes; potegniti kapo čez ušesa; dati si svinčnik za uho; prijeti, vleči koga za ušesa; popraskati se za ušesom; ščitniki za ušesa / umiti si ušesa ta del s sluhovodom; dati vato v uho v sluhovod
4. s prilastkom temu delu podoben del kake priprave z luknjo za držanje, nameščanje česa: prijeti škaf za ušesa; šivankino uho se odlomi; uho klina, motike, škarij
// luknja v takem delu: vrtati ušesa v kamnite sekire; vdeti nit v uho
5. mn., ekspr. zavihani, zmečkani ogli: njegove knjige so zdelane, vse imajo ušesa; poravnati oslovska ušesa pri zvezkih
● ekspr. sama ušesa so ga bila pazljivo je poslušal; ekspr. tukaj imajo stene ušesa tukaj se prisluškuje; ekspr. ušesa si maši, zatiska pred resnico noče spoznati resnice; ekspr. naviti komu ušesa kaznovati ga s potegljaji za uhelj, z zavijanjem uhlja; ekspr. s čudnimi teorijami jim polnijo ušesa čudne teorije jim pripovedujejo, vsiljujejo; ekspr. ta prevod žali moja ušesa je slab; do ušes odpreti usta zelo, na široko; ekspr. vanjo je bil do ušes zaljubljen zelo; pog., ekspr. daj mu eno okrog ušes, za uho udari ga; ekspr. vse mu nosi na ušesa pripoveduje, česar ne bi smel; ekspr. povedati kaj na uho zaupno; ekspr. pazil je, da to ne bi prišlo komu na uho, ušesa da tega ne bi kdo izvedel; ekspr. to si zapiši za uho, ušesa dobro si zapomni; pog. sosed je na to uho gluh ta stvar ga ne zanima, noče ničesar slišati o njej; ekspr. iti skozi šivankino uho narediti kaj težko uresničljivega; ekspr. melodija gre v uho je prijetna; lahka za zapomnjenje; ekspr. piši me v uho izraža veliko omalovaževanje, brezbrižnost; ekspr. treba ga bo prijeti za ušesa kaznovati ga s potegljaji za uhelj; kaznovati ga sploh; ekspr. sedeti na ušesih ne poslušati (pazljivo); ekspr. pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem ven ničesar ne uboga, ne upošteva; nič si ne zapomni; pog. popevka mu je ostala v ušesih zapomnil si je njeno melodijo; pog. ima jih polno za ušesi je zelo navihan; pog. je še moker, zelen za ušesi je še zelo mlad, neizkušen, otročji; ekspr. fant ima kosmata ušesa noče slišati, upoštevati stvari, ki mu niso všeč, zlasti ukazov; nar. medvedje uho zimzeleni gornik; ekspr. tega imam že polna ušesa nočem več poslušati tega
♦ anat. notranje uho del ušesa s slušnimi in ravnotežnimi čutnicami; srednje uho del ušesa med bobničem in notranjim ušesom; zunanje uho del ušesa z uhljem, sluhovodom in bobničem; bot. mačje uho kukavica, katere cvet ima žametasto dlakavo medeno ustno, Ophrys; zajčje uho rastlina s celorobimi, črtalastimi ali jajčastimi listi in rumenimi ali rdečkastimi cveti v socvetjih; prerast; lov. ušesa daljše, uhljem podobno perje na glavi sov uharic; med. izpirati ušesa s tekočino, navadno z vodo, odstranjevati iz sluhovoda ušesno maslo; vnetje srednjega ušesa; zool. morsko uho polž, ki je brez zavojev, ima obliko latvice in živi v morju, prilepljen na skalnato podlago, Haliotis tuberculata

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

kámen1 -mna m (á)
1. trdna snov, iz katere je sestavljena zemeljska skorja: kamen se drobi, se kruši, razpoka; dež izpira kamen; oster, trd kamen; kamen in pesek; gluh kakor kamen popolnoma gluh; molči kot kamen; mrtev kot kamen / izklesati (kip) iz kamna; vklesati, vrezati v kamen / ekspr. kamor se ozreš, povsod sam kamen kamnit, skalnat svet; kamenje / drobljeni, lomljeni kamen; lahki kamen lehnjak; sekira iz kamna kamnita sekira
// kos te snovi: metati kamne v vodo; vreči, zagnati kamen; zvaliti kamen s poti; debel, okrogel, težek kamen; pregraja iz kamnov / brusiti, obdelovati kamne / zidal je v glavnem s kamnom uporabljal kamen kot gradbeni material
2. ekspr. kar povzroča veliko skrb, nadlogo: ko je to izvedel, se mu je kamen odvalil od srca; kamen mu leži na duši
3. s prilastkom kos te snovi, pripravljen za določen namen: postaviti brusni kamen; mejni kamen; mlinski kamen za mletje žita, narejen v obliki kolobarja / kilometrski, obcestni kamen; kresilni kamen kremen; nagrobni kamen nagrobnik; okrasni kamen / napisni kamen z vklesanim napisom / kamen modrosti, modrijanov po verovanju alkimistov s katerim se dajo spremeniti nežlahtne kovine v zlato ali srebro
4. v zvezi drag(i) kamen kristal zelo trdih in obstojnih rudnin, ki se uporablja za nakit: razstava dragih kamnov; biseri in dragi kamni / dragi in poldragi kamni / pog. prstan z rdečim kamnom z dragim ali poldragim kamnom rdeče barve
● ekspr. mesto so porušili, da ni ostal (niti) kamen na kamnu popolnoma so ga porušili; ekspr. joka, da bi se je kamen usmilil zelo; ekspr. namesto srca ima kamen je neusmiljen, nesočuten; pog. na grob so mu postavili kamen nagrobnik; bibl. kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo človek ne sme obsojati drugih, če sam ni brez napak; bibl. beseda je padla na kamen nauk, nasvet ni imel zaželenega uspeha; nar. mleti na bel(i), na črn(i) kamen mleti tako, da se pridobiva bela, črna moka; star. hudičev kamen kamenček iz srebrovega nitrata za izžiganje ran ali divjega mesa; lapis; ekspr. preizkusni kamen česa, za kaj kar služi za presojanje uspešnosti, pravilnosti, resničnosti česa; ekspr. položiti temeljni kamen za kaj opraviti začetno, za nadaljnji potek najvažnejše delo; ekspr. kamen spotike s čimer ljudje niso zadovoljni, kar kritizirajo; um. žarg. razstava kamna umetniških izdelkov iz kamna; ekspr. imeti srce iz kamna biti neusmiljen, nesočuten; preg. zrno do zrna pogača, kamen do kamna palača iz vztrajnega drobnega dela nastanejo velike stvari
♦ agr. vinski kamen usedlina, ki se nabira na notranji strani soda; arheol. votivni kamen s posvetilnim napisom; med. ledvični kamen trda, kamnu podobna tvorba iz snovi, ki so v seču; zobni kamen; obrt. preizkusni kamen kalcedon, ki se uporablja za ugotavljanje karatov drage kovine; rel. kropilni kamen kamnita posoda za blagoslovljeno vodo, nameščena v cerkvi pri vhodu; krstni kamen kamnita posoda s krstno vodo za krščevanje; strojn. kotelni kamen kotlovec; zgod. knežji kamen kamnit uradni sedež deželnega kneza na Gosposvetskem polju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

búka2 -e ž (ú)
star., v zvezi gluh kakor buka zelo gluh:

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

odgôvor -a m (ȏ)
1. glagolnik od odgovoriti:
a) izmikati se, izogibati se odgovoru; čakati na odgovor; prositi za odgovor; obotavljati se z odgovorom / ni mu dal odgovora, ker je bil gluh ni mu odgovoril; spraševal ga je, kaj se mu je zgodilo, pa ni dobil odgovora mu ni odgovoril, povedal; ekspr. na to vprašanje nimam odgovora nanj nočem odgovoriti
b) odgovor na to vprašanje mu je bil lahek; odgovor znanstvenikov o tem pojavu / o vzrokih tega pojava še ne morejo dati odgovora ne morejo jih še pojasniti, ugotoviti; na vprašanje kljub odgovorom pravzaprav nisem dobil odgovora mi niso pojasnili, kar sem želel; na to ne vem odgovora tega ne znam pojasniti; dati odgovor na vprašanja poslancev pojasniti jim, kar so želeli; vprašanje je ostalo brez odgovora nepojasnjeno
c) odlašati z odgovorom na pismo / stisniti roko v odgovor
č) ta kritika zahteva javen odgovor; pričakujejo avtorjev odgovor na napade
d) čakati na sovražnikov odgovor / v odgovor na njihovo akcijo so požgali vas
e) odgovor organizma na dražljaj / odgovor umetnika na razmere v deželi
2. kar se z besedami izrazi komu v zvezi s tem, kar vpraša, vprašuje, poizveduje: odgovor ga ni zadovoljil; prebrati odgovor; jasen, kratek, odklonilen odgovor; preveriti pravilnost odgovora / prišepetati odgovor / moj odgovor je jasen in kratek: da
// pojasnilo, razlaga: na to vprašanje še ni odgovora; verjeti odgovoru; iskati, najti odgovor, kdo prenaša bolezen
3. sestavek, ki zavrača očitke, negativno kritiko: objaviti odgovor v časopisu; odgovor slovenske vlade na avstrijsko noto
// kar se naredi zaradi enakega dejanja, ukrepa, ki ga je prej storil kdo drug: aretacije so bile odgovor na njihove akcije / to so storili v odgovor na kršitev zračnega prostora
4. kar kdo naredi, da potrdi sprejem obvestila, signala: slišati odgovor na klice
5. opravičilo pred pristojnim organom, osebo: zahtevati odgovor za jemanje podkupnine / klicati na odgovor zaradi zamud / za to mi boš še dajal odgovor
● evfem. kmalu boš dajal odgovor pred Bogom v krščanskem okolju umrl; v zvezi z vašo prošnjo vam še ne moremo dati odgovora se še nismo odločili; odgovora na vlogo še ni prejel obvestila o odločitvi glede vloge; odgovor je imel ob vsaki priložnosti na jeziku nikoli ni bil v zadregi, kaj bo odgovoril; nikoli ni ostal dolžen odgovora znal je spretno odgovarjati; znal je vsako stvar pojasniti; zmeraj je odpisal; pismo je ostalo brez odgovora nanj naslovnik ni odpisal; sem na dolgu z odgovorom nisem še odgovoril, odpisal
♦ mat. odgovor z besedami izražena rešitev uporabne naloge; ptt mednarodni kupon za odgovor nekdaj kupon, ki se prilaga pismu v drugo državo, za odgovor; brzojavka s plačanim odgovorom; šah. odgovor poteza, vrsta potez, ki jih napravi igralec na potezo drugega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

mír -ú in -a m (ȋ)
1. stanje brez vojne, spopadov: delati, prizadevati si za mir; obvarovanje miru na svetu; vojna in mir / publ.: na meji je bil mir zelo negotov; politika miru in sodelovanja med narodi / pohod miru manifestacija za mir; Nobelova nagrada za mir za delo, prizadevanje za mir
2. dogovor o končanju vojne, spopadov: kršiti mir / skleniti častni, sramotni mir; separatni ali posebni mir ki ga sklene vojskujoča se država ne glede na zaveznike / podpisati mir
♦ zgod. vestfalski mir sklenjen leta 1648 ob koncu tridesetletne vojne
3. stanje brez prepirov, sporov med ljudmi: s prihodom te ženske se je končal mir v vasi / rad bi živel v miru in prijateljstvu z vsemi
// stanje brez velikih družbenih, političnih nasprotij: zdaj je v državi mir; doseči red in mir v deželi
// stanje brez hrupa, nereda: skrbeti za mir med manifestacijami / vzdrževati javni red in mir / demonstracija je potekala v miru
4. stanje brez hrupa, ropota: v sobi je bil mir; na tej cesti ni miru / ekspr.: okoli nas je bil blažen mir; v dvorani je vladal gluh mir / ekspr. ali bo že mir ali ne / kot vzklik otroci, mir
// stanje brez hrupa, vznemirjenj: potreben mu je mir in počitek; želeti si miru / knjiž. mir je legel na pokrajino; nedeljski mir / kazen za kalivce nočnega miru / prijeten mir gozda
5. stanje notranje ubranosti, urejenosti: izgubiti, najti mir; v sebi je začutil velik mir / občudovati mir na njenem obrazu / duševni, srčni mir / pri njej najde mir in tolažbo / v medmetni rabi, v krščanstvu: mir z vami; ob spominu na umrle: Bog mu daj večni mir; naj počiva v miru
// stanje brez notranje napetosti, vznemirjenja: miru in pozabljenja je iskal v pijači; brez miru tava okrog / ekspr. to ji je povedal z ledenim, suhim mirom
6. v medmetni rabi, v zvezi daj(te) (no) mir izraža začudenje, zavrnitev: daj no mir, to so le čenče; dajte no mir, še tega je treba / oženil da se je, daj no mir
● ekspr. daj mu že, kar hoče, da bo mir (pri hiši) da te ne bo več prosil, nadlegoval; ekspr. z otroki je bil potem mir niso več razgrajali, nagajali; med njimi še vedno ni miru še se prepirajo, si nasprotujejo; ekspr. jezik mu ni dal miru, da ne bi rekel ni se mogel premagati; ekspr. misel, vest mu ni dala miru ga je vznemirjala; ekspr. ni si dal miru, dokler ni vsega opravil ni odnehal, počival; ekspr. ženske nimajo miru pred njim pogosto, neprestano jih nadleguje, se jim vsiljuje; ekspr. daj mi mir ne moti me, ne nadleguj me; delati mir miriti; pri miru biti pri miru ne gibati se, ne premikati se; pustiti koga na miru, pri miru ne motiti, ne nadlegovati, ne vznemirjati ga; ne vtikati se v njegove zadeve; sedeti, stati pri miru brez gibanja, premikanja; božji mir v srednjem veku od cerkvene oblasti zaukazana prepoved bojevanja ob določenem času, na določenem ozemlju, proti določenim osebam ali nasploh; ekspr. zaradi ljubega miru sem mu dovolil, da gre da me ne bi več nadlegoval, prosil; ekspr. naredi to zaradi ljubega miru da ne bo prepira, nezadovoljstva; knjiž., ekspr. golob miru podoba goloba kot simbol miru; pipa miru pri severnoameriških Indijancih okrašena pipa z dolgim, ravnim ustnikom, ki se uporablja zlasti ob sklepanju miru; ekspr. mir besedi! nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; pog., ekspr. še pes ima rad pri jedi mir med jedjo se ljudje ne smejo motiti, nadlegovati s kakimi opravki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

nabòj -ôja m (ȍ ó)
1. s smodnikom napolnjen, navadno kovinski tulec z vžigalno kapico in kroglo: vložiti naboj v puško; revolverski, strojnični, topovski naboj; naboj s šibrami; pas z naboji / naboj se vžge / naboj za otroške pištole
● ekspr. borili so se do zadnjega naboja dokler so imeli strelivo; do smrti
2. v zvezi eksplozivni naboj eksploziv, ki se pri rušenju polaga v minske vrtine ali komore: aktivirati, vžgati eksplozivni naboj z vžigalno vrvico / dinamitni, ekrazitni naboj
3. navadno s prilastkom izrazita naravnanost, usmerjenost: čustveni, erotični naboj; politični, tekmovalni naboj; razstavljena dela imajo močan socialni naboj / negativni, pozitivni naboj
4. elektr., v zvezi električni naboj množina elektrine na naelektrenem telesu: istoimenski, nasprotnoimenski električni naboji; negativni, pozitivni električni naboj
♦ fiz. elementarni naboj najmanjši (negativni ali pozitivni) naboj v naravi; lov. naboj je gluh se pri sproženju ne vžge; voj. ostri s kovinsko, slepi naboj s plastično ali leseno kroglo; šolski naboj brez smodnika in vžigalne kapice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

popôlnoma [popou̯noma] prisl. (ȏ)
izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: popolnoma pozabiti, spremeniti; popolnoma se je zapil / popolnoma drugačen; mož je popolnoma gluh; ne popolnoma upravičen sum / svoji nalogi je popolnoma kos; imaš popolnoma prav; ob tej uri je že popolnoma svetlo; popolnoma brez potrebe se razburjaš; oblečen je popolnoma v črno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

telefón -a m (ọ̑)
1. sredstvo za prenašanje govora z električnim tokom ali elektromagnetnimi valovi na daljavo: izumiti telefon; zgodovina telefona / pogovarjati se po telefonu; povezati kraje s telefonom / pošta, telegraf, telefon [ptt]
2. napeljava za tako prenašanje govora: napeljati telefon v hišo, vas / kopati jarek za telefon
3. električna naprava za tako prenašanje govora: izdelovati telefone; priključiti telefon na centralo; slušalka, vilice telefona / mobilni ali prenosni telefon manjši brezžični telefon, s katerim lahko v mobilnem omrežju vzpostavimo telefonsko zvezo z drugim telefonskim naročnikom; satelitski telefon ki omogoča telefoniranje prek satelitskih sistemov; vrvični telefon stacionarni telefon, pri katerem je slušalka prek kabla povezana z bazno postajo telefona / telefon zvoni, ekspr. poje; telefon ne dela, knjiž. je gluh, ekspr. mrtev; telefon je zaseden; zapreti telefon s položitvijo slušalke na vilice narediti, da se zveza prekine; zavrteti telefon številke številčnice te naprave z namenom vzpostaviti zvezo; pridi k telefonu, pog. na telefon; javiti se na telefon [tel.] 361 772; govoriti v telefon v slušalko te naprave; številka telefona klicna številka
● pog. pridi, telefon te kliče nekdo te kliče po telefonu, želeč govoriti s teboj; pog. pridi, telefon imaš telefonski poziv; pog. podražiti telefon enoto telefonskega pogovora; telefonsko naročnino; priključitev telefona na javno telefonsko omrežje; hišni telefon telefonski sistem, omejen na hišo, stavbo; publ. rdeči telefon neposredna telekomunikacijska povezava med vladama Združenih držav Amerike in Ruske federacije; vroči telefon vroča linija; ekspr. na drugi strani telefona se oglasi otroški glas telefonske zveze
♦ igr. igrati se telefon otroško igro, pri kateri zadnji naglas pove prej po vrsti šepetano besedo; ptt brezžični telefon; glavni telefon na centralo neposredno vezan telefon, preko katerega se veže stranski telefon; interni telefon priključen na zasebno telefonsko centralo; naročniški telefon telefon naročnika, priključen na javno telefonsko omrežje; stranski telefon priključen na telefonsko centralo preko glavnega telefona; voj. poljski telefon

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

zíd -a in -ú m, mn. zidôvi (ȋ)
1. vsak od delov stavbe, narejen z gradbenim materialom, zlasti z zidaki, ki omejuje prostor, prostore ob straneh: v kleti so zidovi vlažni; porušiti, sezidati zid; krogla je prebila zid; pomakniti posteljo do zida, k zidu; obesiti sliko na zid; zabiti žebelj v zid; betonski, opečnat zid; stavba z debelimi zidovi; odprtina, razpoka v zidu; bled kot zid / hišni zid; samostanski, tovarniški zidovi / čelni zid pročelje; notranji, zunanji zidovi hiše; predelni, temeljni zid; slepi zid brez oken, odprtin / obrnil se je k zidu in zaspal k steni
// temu podoben samostojen objekt: parceli je ločil zid; postaviti zid okrog gnojišča; obdati, zapreti z zidom; nizek, visok zid; vodoraven zid pred odprtino kmečke peči; gore stojijo kot zid med obema pokrajinama / obrambni, požarni, zaščitni zid; pokopališki, vrtni zid; zid proti vetru / kitajski zid obrambni zid severne in severozahodne Kitajske proti Mongolom / ekspr.: množica je naredila živi zid; zid strmih hribov; pren., ekspr. obdaja jo gluhi zid samote
2. ekspr. kar onemogoča sodelovanje, zaupnost: ni znal premagati, premostiti zida med njima; predlagal je veliko izboljšav, a je naletel na zid niso ga poslušali, upoštevali / z oslabljenim pomenom: loči ju zid predsodkov predsodki; med njima se je vzdigoval zid nezaupanja, odtujenosti
● ekspr. govoriti zidu prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; ekspr. pritisnil ga je ob zid spravil ga je v brezizhoden položaj; ekspr. postaviti koga pred zid obsoditi na smrt z ustrelitvijo; hoteti, riniti z glavo skozi zid hoteti izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. v zid se zaleti izraža nejevoljo, nestrpno odklanjanje, zavračanje; ekspr. med njima je kitajski zid velika ovira, zapreka; ekspr. naveličan je mestnih zidov življenja v mestu; ekspr. vedno je želel imeti svoje štiri zidove bivališče, dom; ekspr. okrog sebe je sezidal visok zid postal je nedostopen; prebiti zvočni zid biti hitrejši od zvoka; gluh je kot zid popolnoma, zelo
♦ arhit. kiklopski zid iz velikih, grobo obdelanih kamnov s prilegajočimi se ploskvami; grad. ojačevalni zid ki povzroča večjo nosilnost; podporni zid ki preprečuje premik zemlje, materiala; polnilni zid s katerim se zapolni odprtina, presledek med nosilnimi, navadno zunanjimi elementi; suhi zid kamnit zid, pri katerem fuge niso zapolnjene z malto; teh. nosilni zid

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

ném -a -o prid. (ẹ̑ ẹ́)
1. ki ni sposoben oblikovati besed, stavkov z govorilnimi organi: nem človek; je gluh in nem / ekspr. še nemi črv zna izraziti bolečino
// ekspr. ki molči, ne govori: nemi, a ne brezčutni gledalci; nem ga je poslušal; nema in bleda je hodila po hiši; spraševali so ga, a ostal je nem kot riba / nem se je bojeval z usodo; pren. nemi čas; nemi grobovi
// knjiž., ekspr. ki se ne oglaša: ptice v vejah so še neme / nemi gozdovi; reka se vije nema / nema tema / pesn. nemi molk popoln
2. ki ni izražen z besedami: razumel je nemi odgovor; odgovoriti na nemi pozdrav; opazovati nemo sporazumevanje
// ki ga ne spremlja govorjenje, besedilo: izraziti čustva z nemo igro; nemo srečanje / nemi film film brez dialogov, glasbe in šumov; junaki nemega filma
3. ekspr. ki se ne izraža glasno: v nemem obupu je vila roke; nema bolečina, groza, žalost
// neslišen, tih: nem smeh
● nema abeceda abeceda, pri kateri se črke oblikujejo s prsti; prstna abeceda; biti nema priča česa biti navzoč pri kakem dogajanju, ne da bi sodeloval
♦ adm. nemi znak stenografski znak, ki se ne izgovarja; ekon. nema zamenjava blaga pri prvotnih ljudstvih zamenjava, pri kateri ljudje ne pridejo v neposreden stik; geogr. nema karta karta brez napisov; glasb. nema klaviatura priprava za urjenje v igranju na klavir; jezikosl. nema črka črka, ki se ne izgovarja; lov. nemi pes pes, ki pri iskanju, gonjenju divjadi ne laja; num. nemi novec novec brez napisa; zool. nemi labod labod s črno izboklino na korenu oranžno rumenega kljuna, Cygnus olor

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

slép -a -o prid. (ẹ̑ ẹ́)
1. ki ni sposoben zaznavati svetlobe, barv: slep človek; fant je od rojstva slep; slep za barve; na starost je postal skoraj slep; slep na eno oko; gluh in slep / mladiči so še slepi / slepo oko; ekspr. njene oči so slepe od joka
// ekspr., navadno v povedni rabi ki ne opazi, dojame česa: bil je tako slep, da ni videl njenih napak / biti slep za lepote narave; včasih je gluha in slepa za vse okrog sebe
2. ekspr. ki ne more razsodno misliti, presojati: od jeze, strasti slep človek; kako sem bila slepa, da sem ti verjela
// ki povzroči, da kdo ne ravna razsodno, premišljeno: slepa jeza; storiti kaj iz slepe ljubosumnosti; do tujcev so čutili slepo sovraštvo
3. ekspr. ki zaradi čustvenega odnosa do koga ni kritičen, samostojen: slepi občudovalci, oboževalci; slepi privrženci stranke / slepa pokorščina; slepo posnemanje popolnoma nekritično; slepo zaupanje brez premisleka
4. ekspr. nenačrten, naključen: slepa igra neznanih sil
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika: narediti kaj po slepem nagonu; tega ne moremo prepustiti slepemu naključju
5. ki ne opravlja svoje funkcije: slepi žep; slepa vrata / slepa bomba bomba, ki ne eksplodira
6. ki ima izhod samo na enem koncu: slepi tir; slepa ulica / loviti ribe v slepem rokavu reke
● slepi potnik potnik, ki nima voznega listka; publ. pogovori so zašli na slepi tir se na enak način ne morejo nadaljevati; svetlobni napis na slepem zidu zidu brez oken, odprtin; žaromet je še vedno slep ne sveti; ekspr. biti slep od ljubezni biti nekritičen do ljubljene osebe; ekspr. delal se je slepega in je ni pozdravil kot da je ni videl, opazil; kot da je ne pozna, ni poznal; ekspr. kupiti za slepo ceno poceni; ekspr. zdaj se ne bova šla slepih miši govorila, ravnala bova odkrito; ekspr. izbirati na slepo srečo naključno, nenačrtno; slepa ulica ekspr. izhoda iz te slepe ulice ni bilo iz tega zelo neprijetnega, zapletenega položaja; ekspr. prišli, zabredli smo v slepo ulico v položaj, iz katerega na videz ni izhoda; slepo letenje instrumentalno letenje; ekspr. slepo ogledalo motno, počrnelo; slabš. ves čas je slepo orodje v njegovih rokah ravna, dela po njegovih zahtevah ne glede na pravilnost, poštenost; slepo strojepisje desetprstni sistem tipkanja, pri katerem strojepisec ne gleda na tipke; ekspr. v mraku sem popolnoma slepa slabo vidim; ljubezen je slepa zaljubljen človek ne ravna premišljeno, preudarno; preg. tudi slepa kura včasih zrno najde tudi človeku z manjšimi sposobnostmi se včasih kaj posreči
♦ agr. slepi sir sir, ki nima lukenj; slepo oko ne popolnoma razvito oko, ki odžene le v posebnih pogojih; anat. slepa pega za svetlobo neobčutljivo mesto mrežnice; slepo črevo na enem koncu zaprt začetni del debelega črevesa; arhit. slepo okno okno, ki je narejeno le zaradi zunanje podobe stavbe in ne služi svojemu namenu; niša v fasadi, ki ponazoruje okno; etn. loviti slepe miši otroška igra, pri kateri eden od udeležencev z zavezanimi očmi lovi druge; gastr. slepa žonta maslovnik iz sladkega in kislega mleka, smetane in zakuhane moke; geogr. slepa dolina kraška dolina, ki se ob ponikvi končuje s strmimi bregovi; grad. slepi pod podlaga iz lesa, betona, na katero se položi, namesti leseni pod; slepi podboj podboj iz neobdelanega lesa, ki omogoča suho montažo vrat, oken; kem. slepi poskus poskus, narejen brez glavne sestavine, da se ugotovi popoln učinek stranskih sestavin; les. slepi furnir furnir za podlago plemenitemu furnirju; slepa grča grča, prekrita s poznejšim večletnim prirastkom lesa; slepica; med. barvno slep nesposoben za zaznavanje barv, zlasti rdeče in zelene; mont. slepi jašek jašek, ki ne sega do površja; slepa proga proga, povezana z drugimi progami samo na enem koncu; obrt. slepi ris ozek, gost, v platneni vezavi klekljan trak, ki v vijugi poteka skozi vso idrijsko čipko; strojn. slepa matica matica, ki je na eni strani zaprta; šah. slepa partija partija, ki jo igralec igra na pamet, brez šahovnice in figur; teh. slepa luknja luknja, ki ne sega skozi kaj; tisk. slepi tisk brezbarven reliefni tisk zlasti za napise in okraske na platnicah; slepo gradivo gradivo med črkami, vrsticami, ki se pri tiskanju ne odtisne; um. slepi okvir okvir, na katerega se napne platno pri slikanju; voj. slepi naboj naboj s plastično ali leseno kroglo; zool. slepo kuže pod zemljo živeči, miši podoben glodavec z zakrnelimi očmi, brez uhljev in repa, Spalax leucodon

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

gluhoném -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄)
gluh in nem: gluhonemi otroci, starši; gluhonem od rojstva

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

gluhoslép -a -o prid. (ẹ̑ ẹ́)
gluh in slep: gluhoslepi otroci; pripomočki za gluhoslepe osebe

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

glúšec -šca m (ȗ)
gluh človek: pozabil je, da govori glušcu; slepci in glušci
// ekspr. kdor česa noče slišati, razumeti: vse življenje je govoril glušcem / kot psovka ali ne slišite, glušci
♦ bot. njivski plevel, podoben ovsu, Avena fatua

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

glušéti -ím nedov. (ẹ́ í)
postajati gluh: na starost je začel glušeti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

naglúšen -šna -o prid. (ú ū)
nekoliko gluh: star je že in naglušen; precej naglušna ženska / naglušno uho

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

oglušéti -ím dov. (ẹ́ í)
1. postati gluh: na starost je oglušel; popolnoma oglušeti; nastal je tak hrup, da bi skoraj oglušel
2. ekspr. postati neobčutljiv, brezčuten: prsti so mu oglušeli od mraza

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

Število zadetkov: 18