góba -e ž (ọ́) - 1. rastlina brez listnega zelenila, navadno s klobukom in betom: nabirati gobe; zastrupiti se z gobami; hiše so rastle kakor gobe po dežju / strupene, užitne gobe / dušene gobe; gobe v smetani
♦ bot. betičaste gobe ki imajo kijasto ali grmičasto obliko nadzemnega dela, Clavariaceae; cevaste gobe ki imajo na spodnji strani klobuka plast s cevkami, kjer nastajajo trosi; cevarke; lističaste gobe ki imajo na spodnji strani klobuka lističe, na katerih nastajajo trosi, Agaricaceae
// v zvezi kresilna goba rastlina zajedavka, zlasti na bukvah ali brezah: brusi in kresilne gobe; tleča kresilna goba
// navadno v zvezi hišna goba rastlina zajedavka, ki uničuje vlažen vgrajen les: v stanovanju se je pojavila hišna goba
// mn., star. gobavost: zboleti za gobami - 2. kar je po obliki podobno gobi: goba za krpanje nogavic / atomska goba velik oblak dima po eksploziji atomske bombe
- 3. prožen, luknjičast predmet, ki vpija vodo: ožeti gobo; pomočiti gobo v vodo; brisati tablo z gobo; pije ko goba / šolska goba / morska, plastična goba
- 4. ekspr. kdor popije veliko alkoholnih pijač: pij, saj vem, da si goba / kot psovka molči, goba pijana
● ekspr. gobo ima v želodcu zelo dosti pije; nižje pog., ekspr. šel je po gobe umrl je; ekspr. premoženje je šlo po gobe je propadlo; ekspr. govori, ko da se je norih gob najedel zelo zmedeno, neumno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
búkov -a -o prid. (ú) - 1. nanašajoč se na bukev: bukov les; bukov žir; bukovo listje / bukov gozd / bukov parket; kuriti z bukovimi drvmi; bukovo pohištvo / bukova goba kresilna goba; zabit kot bukov štor zelo
- 2. ekspr. neroden, okoren: fant je še ves bukov in boječ; kako si bukov!
- 3. nar. zahodno ki je iz grobega blaga: bukov jopič
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
jéžek -žka m (ẹ̄) - 1. manjšalnica od jež 1: mladi ježki
- 2. navadno v zvezi morski ježek majhna morska žival z bodicami, podobna kepi: odstraniti s kopališča morske ježke; stopiti na ježka; lupine morskih ježkov
- 3. kar je po bodicah podobno ježu: navijati si lase na ježke; nabodla je cvetlična stebla na ježka v široki vazi
// slaščica v obliki kroglice, posute s čokoladnimi mrvicami: naročiti ježka in kremno rezino
♦ bot. ježek vodna ali močvirska rastlina z enospolnimi rumenkasto zelenimi cveti v glavicah, Sparganium; rjavi ježek užitna goba rjave barve z bodicami na spodnji strani klobuka in na betu, Sarcodon imbricatum; rumeni ježek užitna goba rumene barve z bodicami na spodnji strani klobuka, Hydnum repandum; zool. kljunati ježek ježu podobna žival, ki živi v Avstraliji, Echidna aculeata
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
lésen -sna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na les m:- a) lesni izdelki; kuriti z lesnimi odpadki / gnojiti z lesnim pepelom; lesno oglje
- b) lesni kombinat; lesna industrija, obrt, trgovina; lesno gospodarstvo, podjetje / lesni in gozdni delavci; lesni tehnik / lesni črv; lesni vijaki; lesna goba goba, ki raste na deblih, štorih ali na vgrajenem lesu
- c) lesni prirastek / lesno vlakno
- č) prevzela ga je lesna tišina
♦ agr. lesni brst brst, iz katerega se razvije mladika; bot. lesna rastlina rastlina, ki ima olesenelo steblo; farm. lesni špirit metanol, metilalkohol; gozd. posekati 100 m3 lesne gmote količine lesa; lesna trohnoba glivična bolezen iglavcev, pri kateri se les rdečkasto obarva; grad. lesni beton beton z dodatkom žagovine; lesni cement cementna malta z dodatkom žagovine; kem. lesni katran katran, ki nastane pri suhi destilaciji lesa; lesni plin generatorski plin iz lesa za pogon motorjev; les. lesna moka zmleti lesni odpadki kot industrijska surovina; lesna volna grobi volni podoben lesni proizvod; papir. lesni papir; teh. lesna celuloza
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
vólk -a [u̯k] m, mn. volkóvi, im. mn. stil. volcjé (ọ̑) - 1. psu podobna zver z rumenkasto ali rjavkasto sivim kožuhom: volk je napadel, raztrgal jagnje; ekspr. volk kolje, mesari; volk tuli, zavija; krdelo volkov; lov na volka; bojevati se kot volk krvoločno, divje; jesti kot volk hlastno; z velikim tekom; krvoločen, požrešen kot volk; lačen kot volk / volk samotar / sivi volk
// volčji samec: volk in volkulja - 2. slabš. krvoločen, neusmiljen človek: oni so volkovi, ne ljudje / vdor hitlerjevskih volkov vojakov
// človeški volkovi - 3. slabš., navadno s prilastkom pohlepen, brezobziren človek: imeli so jih za grabežljive volkove / borzni, poslovni volkovi; nenasitni kapitalistični volkovi
- 4. ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na izraža, da kdo čuti, ima strastno željo po čem: prijatelj je volk na gobe, meso / biti volk na denar
- 5. igr., v zvezi volk in ovce igra z navadno dvajsetimi kamenčki, fižoli, ki jih je treba spraviti v nasprotni del igralnega polja, ki ga varujeta drugobarvna kamenčka, fižola: igrati (se) volka in ovce
// vsak od dveh drugobarvnih kamenčkov, fižolov te igre: volk požre, preskoči ovco - 6. vnetje kože zaradi drgnjenja in znojenja, nečistoče, zlasti na dotikajočih se kožnih gubah: od hoje, jahanja dobiti volka
- 7. nestrok. zaradi stika z ocetno kislino nastala zelena prevleka na bakru, strok. bazični bakrov acetat: na bakru se je naredil volk; bakreni deli so zeleni od volka / bakreni, zeleni volk
- 8. žarg., muz. nečist, hreščeč zven godal: preprečiti volka z igranjem istega tona na sosednji struni / kvintni volk; volk na violini
● ekspr. narediti tako, da bo volk sit in koza cela da bo prav za obe strani; nar. na kosi se naredi volk črna prevleka iz strjenih sokov trav; ekspr. dati volku ovce pasti dati komu kaj, kar želi uničiti, česar se želi polastiti; nar. on je volka srečal je hripav; nar. hišni volk hišna goba; ekspr. kapitan je star morski volk preizkušen, neustrašen pomorščak; ekspr. to je volk v ovčji koži slab človek, ki se dela, kaže dobrega, plemenitega; mi o volku, volk iz gozda vzklik ob nepričakovanem prihodu koga, o katerem se pravkar govori; preg. kdor se z volkovi druži, mora z njimi tuliti kdor je v družbi z moralno negativnimi osebami, mora tem prilagoditi svoje izjave, ravnanje; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva; preg. človek človeku volk v določenih okoliščinah se ljudje zelo sovražijo
♦ bot. volk trava s ščetinastimi listi in vijoličastimi klaski, Nardus stricta; zeleni volk užitna lističasta goba z modro zeleno lepljivo sluzjo na klobuku; zelenkasta strniščnica; etn. volk grabljam, glavniku podobna priprava za česanje slame za škopo; poditi volka v Kanalski dolini, na praznik svetih treh kraljev zvoniti s pastirskimi zvonci in tuliti, da se vasi naslednje leto ne približa nobena zver; mont. volk nekdaj kepa železa, pridobljena s taljenjem; tekst. volk stroj, ki ima boben z zelo grobimi zobmi, klini; zool. sinji morski volk sinji som; polarni volk; prerijski volk kojot
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
píti píjem nedov. (í) - 1. dajati tekočino v usta in požirati: v roki je držal kozarec in pil; piti čaj, kavo, liker; šli so k studencu pit; hlastno, počasi, v dolgih požirkih piti / bolnik že je in pije; veliko, zmerno piti; pije kot goba, krava, žolna zelo dosti, pogosto
// piti iz kozarca, steklenice; piti po slamici, žlički / otrok pije pri materi se hrani z materinim mlekom
// zlasti v kmečkem okolju piti likof / v nedoločniku: dal mu je piti pijače, tekočine; ponuditi, prinesti piti / rad bi kaj pil / kot poziv pri pitju (alkoholnih pijač) fantje, pijmo - 2. uporabljati, imeti za pijačo: otroci pijejo premalo mleka; najrajši pije vodo / likerja ne pijem; pijem samo belo vino
- 3. uživati alkoholne pijače
- a) navadno dalj časa in v veliki količini: vso noč so pili in razgrajali; nekoliko je že pil, zato tako govori; pog., ekspr. še ga bomo pili / šli so pit
- b) pogosto in v veliki količini: ne kadi in ne pije; pije iz obupa; začel je piti / elipt. boste kozarček? Hvala, ne pijem; ekspr. piti na žive in mrtve zelo
- 4. vznes., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo deležen čutnega in duševnega ugodja, kot ga določa samostalnik: piti čar pravljic; z vsem srcem je pila mir pokrajine uživala; žejno je pil lepoto polj gledal
// pusti, naj pijem ljubezen iz tvojih oči / srce je pilo srečo, veselje
// zajemati, dobivati iz česa: lirika je pila novo moč iz narodnih virov / iz tvojih besed pijem pozabo, tolažbo - 5. ekspr. delati, povzročati, da se kaj zmanjšuje, izginja: sonce je pilo meglo, roso; južni veter pije sneg po grapah / neprestano delo mu pije moči, zdravje
- 6. vpijati, vsrkavati: gaza, goba, obveza pije; suhe drobtine so pile odvečno mokroto / ekspr. trava je pila hladno roso
● ekspr. njegove besede je pila z odprtimi usti zelo pazljivo ga je poslušala; piti bratovščino s kom začeti se tikati, navadno po ustaljenem obredu; pog., ekspr. ta človek mi pije kri me brezobzirno izkorišča; me zelo muči, trpinči; ekspr. ljubezen do domovine je pil že z materinim mlekom pridobival v zgodnjih otroških letih; ekspr. s poljubi piti komu solze z lic s poljubljanjem odstranjevati; zastar. piti tobak kaditi; vznes. piti iz čaše modrosti, učenosti postajati moder, pameten, učen; piti na medvedovo kožo, čeprav je medved še v gozdu proslavljati uspeh, čeprav ta še ni dosežen; piti na zdravje koga s slovesnimi besedami in izpitjem kozarca alkoholne pijače želeti komu srečo, zdravje; pog. imate kaj za piti pijače (zame); ekspr. ni se vedelo, kdo pije in kdo plača gospodarjenje je bilo zelo neurejeno
pijóč -a -e: otrok je pijoč zaspal; jedoči in pijoči gostje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
gobán in gobàn -ána m (ȃ; ȁ á) bot., v zvezah: brezov goban užitna goba s temnimi luskami po kocenu, Leccinum scabrum;
užitni goban užitna goba s svetlo rjavim ali s temno rjavim klobukom, Boletus;
vražji goban strupena goba z rdečo trosovnico in rdečim betom, Boletus satanas
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
júrček1 -čka m (ȗ) - 1. užitna goba s svetlo rjavim ali s temno rjavim klobukom: nabirati, rezati, sušiti jurčke / jurčki s smetano
♦ bot. jesenski jurček s temno rjavim klobukom, Boletus edulis; poletni jurček s svetlo rjavim klobukom, Boletus reticulatus - 2. kar je po obliki podobno jurčku: napraviti jurčke iz sladkorja in čokolade; jurček za krpanje nogavic goba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
macêsnov -a -o prid. (é) nanašajoč se na macesen: macesnov les / macesnov gozd / macesnova tla v koči / macesnova goba
♦ bot. macesnov goban užitna goba z zlato rumenim klobukom, rastoča pod macesni, Suillus grevillei
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
óljkov -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na oljko: oljkov les / oljkovi nasadi oljčni
● knjiž., ekspr. odposlanec z oljkovo vejico z namenom, pooblastilom za sklenitev miru, prijateljstva
♦ bot. oljkova goba strupena, lisički podobna goba, ki raste po drevesih, štorih, zlasti oljke, Omphalotus olearius
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
atómski -a -o prid. (ọ̑) - 1. nanašajoč se na atom: atomska energija / atomska fizika fizika, ki raziskuje atom
- 2. nanašajoč se na izkoriščanje atomske energije: elektrarna na atomski pogon; atomski reaktor; atomska bomba; atomska podmornica; atomsko orožje / atomska eksplozija eksplozija atomske bombe; atomska goba velik oblak dima po eksploziji atomske bombe
// konferenca o prepovedi atomskih poskusov; atomska vojna; atomsko oboroževanje / atomske države
● atomski vek ali atomska doba 20. stoletje; pog., ekspr. atomska lepotica čudovita, očarljiva lepotica
♦ kem. atomska masa število, ki pove, kolikokrat je masa atoma kakega elementa večja od mase vodikovega atoma; atomska skupina skupina atomov, ki ne obstaja samostojno, ampak le kot del spojine; atomska teža atomska masa; atomsko jedro pozitivno naelektren središčni del atoma; atomsko število število, ki določa položaj elementa v periodičnem sistemu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
bísernica -e ž (ȋ) - 1. školjka, ki daje bisere: morska bisernica; školjka bisernica
// redko biserovina: gumbi iz bisernice - 2. muz. najmanjša tamburica za spremljavo ali vodilno melodijo: igrati na bisernico
♦ bot. lističasta, mušnici podobna goba, Amanita rubescens; vet. tuberkulozno vnetje potrebušnice pri govedu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
čebúlar -ja [tudi čəb] m (ȗ) - 1. kdor prideluje ali prodaja čebulo: čebularji imajo bogat pridelek
- 2. rdeče pisano poletno jabolko: s polne jablane se svetijo debeli čebularji
♦ bot. večja užitna goba z rdečkasto rjavim klobukom, Tricholoma colossus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
gríva -e ž (í) - 1. dolga žimasta dlaka na vratu nekaterih živali, zlasti pri konju: česati, striči konjem grivo; črna griva; konjska, levja griva / potapljati konja po grivi; pren., ekspr. vlak s plamenečo grivo; grive oblakov
// ekspr. dolgi, gosti, navadno neurejeni lasje: grivo bi si pa že lahko malo pristrigla; fant s črno grivo / stresala je grivo rumenih las - 2. knjiž. zavihan, razpenjen vrh vodnega grebena: valovom se delajo grive; bele grive valov
- 3. nar. strmo travnato pobočje: streha bajte se je skoraj dotikala grive; pasel je ovce na zeleni grivi
// travnat rob, vzpetina: namestiti mitraljez ob grivi; griva ob poti / dekleta so posedla po mehki grivi travi
// nezoran, travnat del med njivami; meja: kupil je zelnik ob svoji njivi in zoral vmesno grivo
♦ bot. rumena griva užitna, grmičasto razrasla goba z mesnatim betom, Clavaria flava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
jesénski -a -o prid. (ẹ́) - 1. nanašajoč se na jesen ž: lep jesenski dan; jesenski meseci / pisani jesenski gozdovi; nastopilo je jesensko deževje / jesenski pridelki; jesenske cvetlice; jesenska setev / (jesenski) podlesek trajnica, ki požene jeseni iz gomolja velik vijoličast cvet; jesenska hruška; jesenska žival rojena v jeseni; jesenska jabolka jabolka, ki so primerna za uživanje v jeseni
// jesenski čas
// nav. ekspr. značilen za jesen: sredi poletja smo še, pa imamo pravo jesensko vreme / blago v jesenskih barvah rumenih, rjavih; jesensko deževje dolgotrajno in enakomerno
// pesn. jesenske misli - 2. ekspr., redko ostarel, prileten: bila je že precej jesenska
♦ agr. jesenski dosevek; astr. jesensko enakonočje enakonočje 23. septembra; bot. jesenski jurček užitna goba s temno rjavim klobukom, Boletus edulis; jesenski svišč gozdna ali travniška rastlina z jajčasto suličastimi listi in modrimi zvonastimi cveti, Gentiana asclepiadea; jesensko resje resje z rožnatimi cveti, ki cvete jeseni, Calluna vulgaris; čeb. jesensko krmljenje čebel krmljenje čebel jeseni, pri katerem se jim da toliko hrane, kolikor je potrebujejo za čez zimo; gozd. jesenski les gostejša plast lesa v letnici; pozni les; šol. jesenski (izpitni) rok (izpitni) rok ob začetku šolskega leta
jesénsko prisl.: jesensko hladne sape; jesensko oblečen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
krompírjevka -e ž (ī) - 1. cima krompirja: krompirjevka se je že posušila; kositi, sežigati krompirjevko
- 2. voda, v kateri se je kuhal krompir: odcediti krompirjevko
♦ bot. strupena goba rjavkaste barve, podobna krompirjevemu gomolju, Scleroderma aurantium
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
lisíčji -a -e prid. (ȋ) - 1. nanašajoč se na lisice: košat lisičji rep; lisičja dlaka; lisičje bevskanje, lajanje / lisičje krzno / lisičji brlog / lisičja kučma
// tak kot pri lisici: glava te živali je lisičja / ekspr. imeti lisičji obraz - 2. ekspr. zvit, prebrisan: on je ves lisičji / lisičji nasmeh, pogled; njegove lisičje oči
● lisičji parkeljci užitna, grmičasto razrasla goba z mesnatim betom
♦ bot. lisičji rep trava z jajčastim, ovalnim ali podolgovatim socvetjem, Alopecurus; les. lisičji rep ročna žaga z ročajem na eni strani in listom, ki se proti koncu zožuje
lisíčje prisl.: lisičje se zasmejati; (po) lisičje se je izmuznil; lisičje rjav; biti lisičje zvit
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
medvédov -a -o prid. (ẹ́) - 1. nanašajoč se na medvede: medvedov brlog; biti oblečen v medvedovo kožo
- 2. nar., v zvezi medvedovo latje visoka trajnica vlažnih gozdov z belkastimi cveti v sestavljenih grozdih; kresničevje: trgati medvedovo latje
- 3. nar., v zvezi medvedova hruška plod gloga: nabirati medvedove hruške
● poljud. medvedovi parkeljci ali medvedove tačke užitna, grmičasto razrasla goba z mesnatim betom, strok. rumena griva; piti na medvedovo kožo, čeprav je medved še v gozdu proslavljati uspeh, čeprav ta še ni dosežen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
mléčen -čna -o prid. (ẹ́) - 1. nanašajoč se na mleko:
- a) mlečne sestavine / mlečna maščoba
- b) trgovina z mlečnimi izdelki; mlečni kruh; mlečni riž riž, kuhan na mleku; mlečna čokolada; mlečne jedi
- c) mlečna posoda / mlečna farma; mlečna industrija
- 2. po barvi podoben mleku: mlečna svetloba svetilke; megla je postajala bolj mlečna in gosta / ekspr. ima mehek, mlečen obrazek / mlečno steklo belo, neprozorno
- 3. ki ima zaradi nezrelosti še mehko, kašasto vsebino: ajda je še mlečna; mlečna pšenična zrna so začela trdeti / peči mlečne koruzne storže
- 4. ekspr. mlad, neizkušen: bil je še ves mlad in mlečen; cvili kot kakšno mlečno dekle / vojno je doživljal v mlečnih letih
● vznes. mlečni brat človek, ki ga je dojila ista ženska; mlečna kuhinja kuhinja, v kateri se pripravlja in servira malica, navadno iz mlečnih izdelkov; mlečna restavracija restavracija, kjer se streže zlasti z mlečnimi jedmi in nealkoholnimi pijačami; njihove krave so zelo mlečne dajejo, imajo dosti mleka
♦ anat. mlečni zob vsak od dvajsetih zob, ki zraste v zgodnji mladosti in po šestem letu starosti izpade; mlečna žleza kožna žleza pri samicah sesalcev, ki določen čas po rojstvu mladiča izloča mleko; biol. mlečno kisanje kisanje, pri katerem nastaja mlečna kislina; bot. mlečna pečenica užitna lističasta rdeče rjava goba z belim mlečkom, Lactarius volemus; kem. mlečni sladkor disaharid, ki je v mleku; mlečna kislina organska kislina, nastala pri oksidaciji mlečnega sladkorja
mléčno prisl.: mlečno bela polt; mlečno zelenkast odtenek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
párkeljc -a [kəl] m (ȃ) - 1. manjšalnica od parkelj, kopito: srnini parkeljci; sledovi parkeljcev v snegu
- 2. poljud., v zvezi kozji parkeljci lesnata popenjavka z velikimi rumenkasto rožnatimi cveti v socvetjih, strok. kovačnik: razcveteli kozji parkeljci
● poljud. medvedji parkeljci užitna, grmičasto razrasla goba z mesnatim betom, strok. rumena griva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
peščénka -e ž (ẹ̄) knjiž. - 1. peščena ura: obrniti peščenko
- 2. peščena prst: pognojiti peščenko
♦ bot. užitna goba z rumenkasto rjavim klobukom, Suilus variegatus; rastlina z nasprotno stoječimi listi in belimi ali rdečimi cveti, Arenaria
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
pískrič -a m (ī) nar. koroško - 1. lonček: piti iz piskriča / piskrič masla
- 2. golidi podobna lesena posoda za merjenje žita, približno 20 l: prodal mu je dva piskriča ovsa
♦ bot. črni piskrič užitna lijakasta goba temno sive ali črne barve; črna trobenta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
razrásti se -rástem se in -rásem se dov., razrásel se in razrástel se (á) - 1. narediti več poganjkov, vej: drevo se je razraslo; žito se je lepo razraslo; bujno, pahljačasto, vilasto se razrasti; razrasti se v širino, pri tleh
- 2. rastoč priti na večjo površino: korenine so se mrežasto, na široko razrasle; po njivi se je razrasel plevel / goba se je razrasla po vsem stanovanju
- 3. nav. ekspr. postati večji
- a) po obsegu: mesto se je v nekaj letih zelo razraslo / gibanje se je hitro razraslo
- b) po intenzivnosti: strah se je še bolj razrasel
- 4. v zvezi z v preiti, razviti se v to, kar izraža dopolnilo: grmovje se je razraslo v gosto živo mejo / v nekaj letih se je naselje razraslo v mesto / veter se je razrasel v orkan / zgodba se je razrasla v roman
● ekspr. dekle se je lepo razraslo razvilo; ekspr. v njunih srcih se je razrasla ljubezen zelo se imata rada
razráščen -a -o: razraščene korenine; lepo razraščeno žito; prim. razrasel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
sív -a -o stil. -ó prid. (ȋ í) - 1. ki je take barve kot pepel: gost siv dim; sivi lasje; siva megla; vojaki v sivih uniformah; ima sive oči; nebo je bilo sivo; siv v obraz; pepelnato, prsteno, srebrno, svinčeno siv; siv kot golob / v ljudski pesmi siva skala / sivo jesensko jutro / siva barva
// ki ima lase take barve: siv starček; je še mlad, toda že siv / ekspr. takrat boš imel že sive lase boš že star; v kratkem času je postal siv je osivel; njegova siva glava je vzbujala spoštovanje njegovi sivi lasje kot znamenje starosti; ekspr. še v sivi starosti dela v visoki starosti - 2. ekspr. ki je brez posebnosti, neizrazit in deluje zato pusto, dolgočasno: reportažno siv stil / sivo, prazno življenje / siva vsakdanjost / prikazovati kaj v sivih barvah
// za človeka neprijeten, dolgočasen: to so bili zanj sivi dnevi / sive, melanholične misli / svojo prihodnost vidi precej sivo
● ekspr. zaradi tega si ne delaj sivih las ne bodi v skrbeh, ne skrbi; ekspr. bilo je v sivi davnini pred zelo dolgim časom, zdavnaj; ekspr. siva eminenca kdor prikrit, iz ozadja odloča o vsem pomembnem
♦ agr. siva plesen glivična bolezen, ki se kaže kot sivkasta prevleka na zelenih delih rastline; anat. (siva) možganska skorja siva plast na površju velikih možganov z ganglijskimi celicami; siva živčna snov; bot. siva jelša jelša z gladkim sivim lubjem in na spodnji strani sivkastimi, gosto dlakavimi listi, Alnus incana; siva mušnica lističasta, mušnici podobna goba, Amanita rubescens; siva grozdna plesen glivica, ki povzroča bolezen dozorevajočih jagod vinske trte, Sclerotinia fuckeliana; geogr. Siva Istra srednja Istra, za katero je značilen fliš; med., vet. siva mrena očesna bolezen, pri kateri postane leča motna; metal. sivi grodelj grodelj s sivo prelomno ploskvijo; petr. sivi peščenjak; zool. sivi medved grizli; siva kuščarica martinček; siva penica penica rdečkasto rjavkaste barve s sivo kapico na glavi, Sylvia communis; siva podgana; siva veverica veverica z velikimi ušesi in širokim repom z belo liso na koncu, po izvoru iz Severne Amerike, Sciurus carolinensis; siva vrana kavka; siva žolna manjša siva ptica s črno progo pod kljunom; pivka
sívo prisl.: sivo se oblačiti; sivo bled obraz; sivo popleskane stene / piše se narazen ali skupaj: sivo lisast ali sivolisast; sivo moder; sivo zelen; sam.: moški v sivem sivo oblečen; okras v rjavem in sivem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
smrdljívka -e ž (ȋ) - 1. ekspr. ženska, ki smrdi: presesti se proč od smrdljivke
- 2. slabš. neprijetna, zoprna, slaba ženska: te smrdljivke ne želim več videti
- 3. star. petrolejka: v gostilni so prižgali smrdljivke
♦ bot. lističasta goba z votlim betom in rjavkastim klobukom, Russula foetens; gozdna rastlina z deljenimi listi, rumenimi cveti v koških in neprijetno dišečim mlečkom, Aposeris foetida
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
štórovka -e ž (ọ̄) goba medeno rjave barve s temnejšimi luskami na klobuku, ki raste v šopih na panjih in deblih: nabirati štorovke
♦ bot. mala štorovka užitna goba rjavkaste barve, ki raste v šopih na panjih listavcev, Kuehneromyces mutabilis; vrtn. štorovka prst iz preperelega lesa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
táca -e ž (á) - 1. spodnji del noge nekaterih sesalcev: pes je ležal z glavo na tacah; mačka zamahne s taco po hrošču / medved se je postavil na zadnje tace noge; odtisi pasjih tac; tapkanje tac / kot kletvica pasja taca, kakšna vročina
- 2. slabš. noga, roka: taca ga boli; težko najde čevlje za svoje tace; držal je kozarček v tresočih se tacah
● slabš. izteguje tace po očetovih žuljih prilašča si, hoče si prilastiti očetovo premoženje; ekspr. vem, kam pes taco moli kaj je skrivni namen govorjenja, ravnanja kake osebe; nar. pritiskati na taco pri kolovratu nožno gonilo, stopalnik; poljud. medvedje ali medvedove tace užitna, grmičasto razrasla goba z mesnatim betom, strok. rumena griva; poljud. medvedove tace travniška rastlina z velikimi listi in belimi cveti v kobulih, strok. navadni dežen; zajčja taca nekdaj blazinica za pudranje iz zajčje kože
♦ etn. morska taca narisano, vrezano znamenje, ki naj odganja moro; teh. taca široka podporna ploskev na spodnjem delu nosilne priprave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
táčka -e ž (á) - 1. manjšalnica od taca: psiček z belimi tačkami / zajec se je postavil na zadnje tačke noge; odtisi mačjih tačk / plašč iz lisičjih tačk iz lisičjega krzna s spodnjega dela nog
// naučil je psa dajati tačko dvigniti tačko tako, da se lahko prime kot v pozdrav
// kot ukaz psu daj tačko - 2. ljubk. nogica, rokica: rožnate tačke dojenčka
- 3. del šivalnega stroja, ki pri šivanju drži blago: dvigniti, spustiti tačko; potisniti rob pod tačko; tačka in čolniček
● poljud. medvedje ali medvedove tačke užitna, grmičasto razrasla goba z mesnatim betom, strok. rumena griva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
véliki -a -o prid. (ẹ̑) - 1. določna oblika od velik:
- a) veliki kazalec ure; mali in veliki krožniki; zvoniti z velikim zvonom; male in velike črke; velika skakalnica; mala in velika začetnica
- b) pog. veliko pivo
- c) veliki narodi; veliki orkester sestavljen zlasti iz skupin godal, pihal, trobil in tolkal
- č) puška z velikim dometom
- d) te velike razlike so se še povečale
- e) kaj študira tvoj veliki sin
- f) veliki klanec je za nami
- g) vem za njegovo veliko bolečino
- h) velika kmetija je propadla
- i) poročati o velikem dogodku / veliki slovenski pesnik; Amerika, njihova velika soseda / odšel je v veliki svet; gostilna je stala ob veliki cesti / Velika Britanija; kot pristavek k imenu Peter Veliki
- 2. v zvezi velika potreba izločanje blata: mala in velika potreba / iti na veliko potrebo
● veliki hlapec hlapec, ki vodi druge hlapce na kmetiji; star. veliki srpan avgust; star. veliki traven maj; ekspr. prišel je njegov veliki trenutek dobil je priložnost za pomemben uspeh; veliki voz ozvezdje, katerega sedem najsvetlejših zvezd ima obliko voza; ekspr. obešati kaj na (veliki) zvon povsod razglašati, pripovedovati; velika dekla dekla, ki vodi druge dekle na kmetiji; ekspr. iti čez (veliko) lužo iskat zaslužka v Ameriko; ekspr. dolgo so pluli čez (veliko) lužo Atlantski ocean; nar. velika maša veliki šmaren; velika matura nekdaj zaključni izpit po višji srednji šoli; velika nagrada pri nekaterih tekmovanjih, zlasti športnih najvišje priznanje za zmago; velika plošča (gramofonska) plošča s premerom 30 cm
♦ anat. veliki možgani del možganov za dojemanje dražljajev in urejanje odnosov med organizmom in okolico; veliki krvni obtok del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi telo; velika medenica zgornji del medenice; astr. Veliki medved; bot. veliki jesen jesen z golimi cveti, Fraxinus excelsior; velika kopriva kopriva z večjimi, pri dnu prisekanimi listi, Urtica dioica; velika zraščenka užitna goba, zraščena iz številnih betov, ki imajo s strani nasajene klobučke, Grifola frondosa; film. veliki plan od zelo blizu prikazana oseba, stvar ali njun del, navadno čez celo filmsko platno, sliko; velika zlata arena priznanje za najboljši film puljskega festivala; fiz. velika kalorija kilokalorija; geom. velika os elipse najdaljši premer elipse; velika polkrožnica polkrožnica nad veliko osjo elipse; kem. velika molekula makromolekula; lingv. veliki stavek skupina zapleteno sestavljenih stavkov z dvema pomenskima deloma; lov. veliki lov lov na veliko ali zaradi načina lova pomembno divjad; velika divjad zlasti večja in zaradi načina lova pomembna divjad; mat. velika poštevanka sistem produktov po dveh celih števil od 10 do 20; muz. veliki interval; velika seksta, sekunda, septima, terca; navt. veliki jambor jambor, drugi od spredaj; veliko jadro spodnje največje jadro na glavnem jamboru jadrnice z več jambori; rel. veliki četrtek zadnji četrtek pred veliko nočjo; veliki duhovnik pri starih Judih najvišji duhovnik in hkrati predsednik velikega zbora; veliki šmaren praznik Marijinega vnebovzetja 15. avgusta; veliki teden teden pred veliko nočjo; veliki zbor pri starih Judih najvišji organ verske oblasti in najvišje sodišče; velika sobota zadnja sobota pred veliko nočjo; soc. veliki kmet kmet, ki ima navadno nad 10 ha zemlje; velika družina razširjena sorodstvena skupnost, ki temelji na skupnem družinskem predniku in nedeljivosti družinske lastnine; šah. velika kombinacija kombinacija, ki sestoji iz velikega števila potez; velika rokada rokada na damino stran; šport. veliki rokomet rokomet, pri katerem je na igrišču enajst igralcev; zgod. veliki inkvizitor vodja španske inkvizicije; velika antanta zveza Anglije, Francije in Rusije pred prvo svetovno vojno; zool. veliki metljaj; veliki vrtni polž; velika sinica
véliki -a -o sam.: publ. sestanek štirih velikih predstavnikov velesil Velike Britanije, Francije, Združenih držav Amerike in Sovjetske zveze; narediti kaj velikega; na veliko na veliko trgovati z žitom; na veliko zapravljati; prim. več, velik, veliko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
víme -na s (í) - 1. mlečna žleza v dimljah samic nekaterih kopitarjev, zlasti prežvekovalcev: teliček, žrebiček sesa iz vimena; kozje, kravje vime; nabreklo, težko vime; vime, polno mleka; vime z velikimi seski; umivanje vimena / krava že dela vime vime se ji napenja pred porodom; krava ima tele pod vimenom doji; jagnje od vimena ki še sesa
// redko mlečne žleze samic sesalcev: mačka ima vime na prsih in trebuhu; vime psice - 2. nizko dojka: ženska si je razkrila vimena
♦ bot. ovčje vime užitna luknjičasta goba s sivo rumenkastim, navadno nepravilno nagubanim klobukom in kratkim betom, Albatrellus ovinus; vet. kužna presušitev vimena vnetje vimena, zaradi katerega krava izgubi mleko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
vitálen -lna -o prid., vitálnejši (ȃ) - 1. ki je bistven za ohranjanje življenja: vitalni organi človeka; vitalni procesi v telesu; vitalne funkcije organov; vitalne potrebe bitja / vitalni deli rastline / vitalna moč življenjska
// knjiž. ki je bistven za obstoj, nadaljnji potek česa; ključen, osnoven: vitalni pogoji za delo; to je za nas vitalno vprašanje - 2. sposoben za življenje, obstajanje: vitalen rod; vitalna živalska vrsta / vitalna družba; vitalna narodna skupnost / hišna goba v lesu ni več vitalna živa
- 3. poln življenjske moči, volje do udejstvovanja: kdor se ukvarja s športom, je bolj vitalen; vitalna, razgibana osebnost; stara je, pa še zmeraj zelo vitalna / vitalna institucija
♦ filoz. vitalna sila življenjska sila; med. vitalna indikacija za operacijo zdravstveni znaki, po katerih je operacija nujna za ohranitev življenja; vitalna kapaciteta pljuč količina zraka, ki se izdihne po najglobljem vdihu; soc. vitalna statistika statistika, ki zbira in proučuje podatke o rojstvu, smrti, rodnosti, porokah prebivalstva; šport. vitalna točka pri karateju mesto na telesu, na katerem lahko uresničen udarec povzroči hudo poškodbo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
voščénka -e ž (ẹ̄) - 1. voščena sveča: prižgati voščenko; plamen voščenke / sveča voščenka
- 2. agr. debelo, rumeno jabolko z voščeno prevleko: ugrizniti v voščenko / cepiti, posaditi voščenko
- 3. vrtn. zimzelena sobna rastlina z olesenelim steblom, mesnatimi listi in belimi ali bledo rožnatimi voščenimi cveti v kobulih, Hoya carnosa: v loncih cvetijo voščenke
- 4. voščena kreda: risati z voščenkami
// slika ali risba, narejena s to kredo: razstava gvašev in voščenk - 5. star. voščena vžigalica: uprasniti z voščenko
♦ bot. marčna voščenka užitna lističasta goba sive barve, ki raste zgodaj spomladi; marčnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
vrážji -a -e prid. (ȃ) - 1. nanašajoč se na vraga: čarovnice v vražji družbi / praprot je vražje zelišče / kot kletvica vražja strela; kot psovka izgini, seme vražje
- 2. ekspr. do katerega ima osebek negativen odnos: vsega tega je kriv ta vražji voz; ta vražja krava kar naprej sili v deteljo / kot psovka čakaj, vrag vražji, ti že pokažem
- 3. ekspr. ki prinaša veliko trpljenje, velike težave: to so bili vražji časi; to delo je res vražje / vražje vreme zelo slabo, neugodno
- 4. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo: vražji pogum / imeti vražjo srečo
- 5. ekspr. zelo iznajdljiv, spreten: vražji fant, vse zna; ima vražjo ženo
// živahen, nagajiv: vražje dekle se ni pustilo ujeti; pusti ga, preveč je vražji
● zastar. vražje podobice igralne karte; nar. vražja trava rastlina z vejasto razraslim steblom in drobnimi bledo rumenimi cveti; drobnocvetni rogovilček
♦ bot. vražji goban strupena goba z rdečo trosovnico in rdečim betom, Boletus satanas; vražji grmič grmičasta rastlina z belimi jagodami, ki raste na vejah listnatega drevja; bela omela; zool. vražji cvet cvetu podobna afriška bogomolka, Idolum diabolicum
vrážje prisl.: vražje se mudi; bilo mu je vražje mraz; vražje hudoben; vražje težko je bilo; sam.: v tem človeku je nekaj vražjega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
zájček -čka m (ȃ) - 1. manjšalnica od zajec: zajklja in zajčki / ekspr. ustrelil je lepega zajčka / ne bodi tak zajček
- 2. nav. mn. rastlina s temno rdečimi, rožnatimi, belimi cveti, razvrščenimi v grozdih: natrgati šopek zajčkov
- 3. ekspr. svetlobni pojav, ki se kaže na površini česa zaradi svetlobe, odbite zlasti od ogledala: delati zajčke z ogledalom; zajček na steni, stropu
♦ bot. rjavi zajček užitna goba z rjavim klobukom, rastoča v gručah, Lyophyllum decastes; zool. morski zajček morski polž z lupinasto tvorbo, skrito v telesu, Aplysia
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
želatínast -a -o prid. (ī) - 1. podoben želatini: topilo je izhlapelo, ostala je želatinasta snov
♦ bot. želatinasta ledenka užitna belkasta zdrizasta goba, ki raste na štorih iglavcev, Pseudohydnum gelatinosum - 2. ki je iz želatine: zdravilo v želatinastem ovoju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
črvív -a -o prid. (ī í) - 1. razjeden od črvov: črviv les; črviva goba, miza
// ki ima črve: črvive češnje; črvivo sadje - 2. ekspr. ničvreden, slab: črviv čas; pravi, da je ves svet črviv
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
slúzast -a -o prid. (ū) - 1. pokrit s sluzom: sluzasta goba; sluzasta koža, riba / ekspr. cesta je sluzasta spolzka
- 2. podoben sluzu: sluzast izcedek; zelena sluzasta voda; sluzasto blato / želodčne stene pokriva sluzasta plast sluznata, sluzna
// ekspr. sluzasta megla vlažna
● slabš. sluzast glas pretirano prijazen, priliznjen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
sŕkati -am nedov. (ŕ ȓ) - 1. spravljati v usta kaj tekočega in požirati ob hkratnem vlečenju zraka vase, pri čemer nastajajo sikajoči glasovi: srkati vroč čaj iz skodelice; pri jedi srka in mlaska / srkati sok iz pomaranče / čebele srkajo med iz cvetov
- 2. ekspr. piti v majhnih požirkih: srkale so liker in se pogovarjale; počasi je srkal kavo in opazoval mimoidoče / zbrali so se v zidanici in srkali novo vino pili
- 3. sprejemati vase: goba srka vodo; korenine srkajo vlago iz zemlje
● ekspr. otrok je srkal njegove besede pazljivo ga je poslušal; ekspr. zasopel je srkal čisti gorski zrak vdihaval; pog., ekspr. rad ga srka pije (alkoholne pijače)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
brézov -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na brezo: brezov les;
brezova veja;
brezovo lubje / brezov gaj / brezova metla, šiba
● ekspr. izgovor je brezov izmišljen, neverjeten; brezove oči s svetlejšimi pegami na temnejši šarenici; ekspr. namazati otroka z brezovim oljem natepsti z brezovo šibo; natepsti sploh
♦ bot. brezov goban užitna goba s temnimi luskami po kocenu, Leccinum scabrum; kozm. brezova voda tekočina iz brezovega lubja, listja za nego las
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
cigánček -čka m (ȃ) - 1. ciganski otrok, navadno deček: umazan ciganček; črn kot ciganček
- 2. bot. užitna lističasta, kukmaku podobna goba s svetlo rjavim klobukom, Rozites caperata
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
čêsnovka -e ž (é) bot. - 1. visoka rastlina senčnatih krajev, ki diši kot česen, Alliaria officinalis: česnovka spada v družino križnic
- 2. užitna goba z rjavkastim klobukom in mesom, ki diši kot česen, Marasmius scorodonius
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
dežníca -e [dəž] ž (í) voda, zbrana, prestrežena ob dežju; deževnica: prati, zalivati z dežnico;
dežnica in snežnica
♦ bot. užitna lističasta goba z gibljivim obročkom na betu; dežnikarica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
dežník -a [dəž] m (í) priprava z ročajem in z zložljivo streho za zaščito pred dežjem: odpreti, razpeti dežnik;
ker je nehalo deževati, je zaprla dežnik;
svilen dežnik;
stojalo za dežnike / moški, ženski dežnik
♦ bot. orjaški dežnik užitna lističasta goba z visokim, votlim betom, Macrolepiota procera
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
dežníkarica -e [dəž] ž (ȋ) ženska oblika od dežnikar: dežnikarica je odprla še eno popravljalnico
♦ bot. užitna lističasta goba z gibljivim obročkom na betu, Macrolepiota
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
glíva -e ž (í) - 1. nav. mn., bot. rastline, ki so brez klorofila in živijo kot gniloživke ali zajedavke, Mycophyta: glive se uvrščajo med nižje rastline / gliva zajedavka
♦ biol. gliva cepljivka bakterija; gliva kvasovka - 2. star. goba: strupene, užitne glive
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
híšen -šna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na hišo: hišni prag, vogel / hišni gospodar, lastnik / hišna dela; manjša hišna popravila / hišna centralna kurjava / povabili so vse hišne prijatelje / hišni pes pes, ki se goji v stanovanju, zlasti za družbo, zabavo; hišni red pravila o pravicah in dolžnostih stanovalcev, navadno v večstanovanjski hiši; hišni svet izmed stanovalcev izvoljen samoupravni organ; hišni telefon; hišni zdravnik; hišna goba rastlina zajedavka, ki uničuje vlažen vgrajen les; hišna pomočnica gospodinjska pomočnica; hišna številka; hišno ime ime hiše, domačije, ki ga uporablja bližnja okolica; hišna vrata glavna, vhodna vrata hiše, zgradbe
● iron. v stanovanju je našel hišnega prijatelja ženinega ljubimca; ekspr. v razpredelnico je napisal same hišne številke izmišljene, neprave
♦ zool. hišni pajek pajek, ki prede lijakaste mreže po kotih, Tagenaria domestica; hišna miš
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
hŕček -čka m (ȓ) zool. poljski glodavec s pisanim, po trebuhu črnim kožuhom, Cricetus cricetus: hrčki si pod zemljo pripravljajo zalogo
♦ bot. pomladanski ali strupeni hrček strupena goba z rjavim, nepravilno nagubanim klobukom, Gyromitra esculenta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
hrúševka -e ž (ú) voda, v kateri so se kuhale (suhe) hruške: piti hruševko;
hruševka iz tepk
♦ bot. užitna lističasta rdeče rjava goba z belim mlečkom; mlečna pečenica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
japónski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na Japonce ali Japonsko: japonski jezik;
japonska industrija / japonska moda / poljud. japonska goba rumenkasta zdrizasta snov, ki jo sestavljajo bakterije in glive kvasovke, strok. kombuša
♦ papir. japonski (svileni) papir tanek papir, izdelan iz dolgih vlaken eksotičnih rastlin; tekst. japonska svila zelo tanka enobarvna ali potiskana tkanina iz prave svile, tkana v platneni vezavi; vrtn. japonski hmelj okrasna rastlina z ovijajočim se steblom in razdeljenimi svetlo zelenimi listi, Humulus japonicus; japonski macesen macesen z rumenkasto zelenimi storžki, Larix leptolepis; japonska češnja okrasno drevo ali grm z belimi ali rožnatimi cveti; japonska kutina okrasni grm, ki pred ozelenitvijo rdeče vzcvete, Chaenomeles japonica; japonska nešplja grmičasta lončna rastlina z velikimi, spodaj močno dlakavimi listi, Eriobotrya japonica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
jélševka -e [u̯š] ž (ẹ́) - 1. nar. užitna goba rjavkaste barve, ki raste v šopih na panjih listavcev; mala štorovka: nabirati jelševke
- 2. zool. vodna žuželka z dvema paroma skoraj enakih kril, Sialis lutaria: uporaba jelševke za ribjo hrano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
júrjevka -e ž (ú) - 1. bot. užitna goba, ki raste spomladi in katere meso ima duh po moki; majniška kolobarnica: jurjevke že rastejo
- 2. nar. narcisa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
kámnica tudi kámenica -e ž (ȃ) - 1. zool. sivkasta ptica z rdečim kljunom, ki živi v skalnatih gorskih predelih; kotorna: v rušju je gnezdila kamnica
- 2. bot. užitna goba, ki z micelijem poveže apnenčasto zemljo v debelo, lehnjaku podobno kepo, Polyporellus tuberaster; prim. kamenica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
kosmatínka -e ž (ȋ) ekspr. samica kosmate živali, navadno medveda: opazil je kosmatinko z mladiči
♦ bot. užitna goba s tanjšim betom in z večinoma razpokano sivkasto rjavo kožo na klobuku, Xerocomus subtomentosus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
kresílen -lna -o [tudi u̯n] prid. (ȋ) nanašajoč se na kresilo: kresilna naprava / kresilni kamen kremen; kresilna goba rastlina zajedavka, zlasti na bukvah ali brezah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
krvníca -e ž (í) - 1. ženska oblika od krvnik: izročena je bila krvnici
- 2. bot. navadno užitna goba belkaste ali rjavkaste barve, brez klobuka; prašnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
ledénka -e ž (ẹ̄) vrtn., navadno v zvezi ljubljanska ledenka glavnata spomladanska solata s krhkimi listi: gojiti ljubljansko ledenko
♦ bot. želatinasta ledenka užitna belkasta zdrizasta goba, ki raste na štorih iglavcev, Pseudohydnum gelatinosum
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
lisíčka -e ž (í) - 1. manjšalnica od lisíca: lisica in lisičke / ekspr. ustrelil sem krasno lisičko / ti si pa lisička
- 2. užitna lijakasta goba rumene barve: nabirati lisičke / lisičke v omaki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
májniški -a -o prid. (á) majski: bil je krasen majniški dan / majniška jutra / vreme je bolj aprilsko kot majniško
♦ bot. majniška kolobarnica užitna goba, ki raste spomladi in katere meso ima duh po moki, Calocybe georgii; šol. majniški izlet izlet proti koncu šolskega leta, navadno meseca maja; zgod. majniška deklaracija izjava jugoslovanskih poslancev v dunajskem parlamentu leta 1917 o zahtevah jugoslovanskih narodov v Avstro-Ogrski
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
márčen -čna -o prid. (á ā) nanašajoč se na marec: topel marčni dan;
marčno sonce / marčna številka časopisa // knjiž. nanašajoč se na mesec marec 1848 v Avstriji: marčni dogodki
♦ bot. marčna voščenka užitna lističasta goba sive barve, ki raste zgodaj spomladi; marčnica; zgod. marčna revolucija buržoaznodemokratična revolucija v mesecu marcu 1848 v Avstriji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
maslénka -e ž (ẹ̄) - 1. hruška z mehkim in sladkim mesom: vkuhavati maslenke; košara maslenk / jesenske maslenke
- 2. vrtn., navadno v zvezi ljubljanska maslenka glavnata solata z mehkimi listi, ki porumenijo: kupiti kilogram ljubljanske maslenke
- 3. bot. užitna goba s sluzastim rjavim klobukom, Suillus luteus: nabirati lisičke, sivke in maslenke
♦ gastr. pletena štruca iz kvašenega testa, ki so mu dodana jajca in maslo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
medvédji -a -e prid. (ẹ̑) nanašajoč se na medvede: medvedji kožuh;
medvedja šapa;
medvedje brundanje / medvedji brlog / njegovi medvedji koraki; imel je medvedjo moč; fantovo medvedje obnašanje okorno, nerodno
● ekspr. napraviti komu medvedjo uslugo napraviti komu kaj, kar mu bolj škoduje, kot koristi; poljud. medvedji parkeljci ali medvedje tačke užitna, grmičasto razrasla goba z mesnatim betom, strok. rumena grivamedvédje prisl.: medvedje je zagodrnjal; prav po medvedje se je prestopal; medvedje močen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
mléčnica -e ž (ẹ̄) - 1. knjiž. mlekarica, molznica: posestvo redi šeststo mlečnic / krava je dobra mlečnica
- 2. nar. prostor za hlajenje in shranjevanje mleka: odnesti mleko v mlečnico
- 3. bot. lističasta goba z brezbarvnim ali obarvanim mlečkom, Lactarius: užitne in strupene mlečnice / poprova mlečnica
♦ bot. mlečnice rastline z zelo drobnimi cveti v socvetjih, Euphorbiaceae
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
mókarica -e ž (ọ̑) - 1. prodajalka moke: mokarice na živilskem trgu
- 2. bot., navadno v zvezi užitna mokarica po moki dišeča užitna goba belkaste barve, Clitopilus prunulus: nabirati užitne mokarice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
móžek -žka m (ọ̑) ekspr. manjšalnica od mož: droben, prileten možek / ljubk. ima zlatega možka
♦ bot. goba z rjavim povešenim klobukom, Polyporus pes caprae
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
mráznica -e ž (ȃ) - 1. bot. goba medeno rjave barve s temnejšimi luskami na klobuku, rastoča v šopih na panjih in deblih, Armillariella mellea: nabirati mraznice
- 2. nar. meglica, ki označuje mejo med mrzlim in toplim zrakom: nad vasjo leži zimska mraznica
// drobna, suha snežinka: mraznice naletavajo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
orjáški -a -o prid. (á) nanašajoč se na orjake: ima orjaško postavo / voz sta vlekla dva orjaška konja // ekspr. zelo velik: orjaški človek; orjaški motorji, stroji / udaril ga je s svojo orjaško pestjo / prostor orjaških razsežnosti / orjaške gore, stene zelo visoke
● ekspr. industrija je napredovala z orjaškimi koraki se je zelo hitro razvijala; ekspr. čakajo ga orjaške naloge težke, zelo zahtevne
♦ bot. orjaški dežnik užitna lističasta goba z visokim, votlim betom, Macrolepiota procera; pal. orjaški jelen zelo velik izumrli jelen iz mlajše ledene dobe; orjaški lenivec v pleistocenu izumrli južnoameriški sesalec slonove velikosti; zool. orjaška morska krava sredi prejšnjega stoletja izumrla morska krava, Hydrodamalis gigas
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
ostrígar -ja m (ȋ) kdor išče, nabira ostrige: ostrigarji so živeli v kolibah na peščenih otokih
♦ bot. užitna, na deblih rastoča lističasta goba s sivim klobukom školjkaste oblike, Pleurotus ostreatus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
ovčárka -e ž (á) - 1. samica ovčarja: ovčarka je lajala in cvilila vso noč
- 2. bot. užitna goba z rjavkastim ali rumenkastim klobukom in drobnimi zrnci na betu; slinavka: nabirati ovčarke in maslenke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
ôvčji -a -e prid. (ō) nanašajoč se na ovce: ovčja koža;
ovčje meso, mleko / ovčje usnje / ima topel ovčji kožuh; ovčja volna / ovčji sir / ovčji pastir; ovčja staja / ovčje garje
● ekspr. to je volk v ovčji koži slab človek, ki se dela, kaže dobrega, plemenitega
♦ bot. ovčje vime užitna luknjičasta goba s sivo rumenkastim, navadno nepravilno nagubanim klobukom in kratkim betom, Albatrellus ovinus; zool. ovčji zolj žuželka, katere ličinka zajeda ovco v nosnih in čelnih votlinah, Oestrus ovis
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
pánterjev -a -o prid. (á) nanašajoč se na panterje: panterjeva koža
♦ bot. panterjeva mušnica strupena lističasta goba s sivo rjavim klobukom, prekritim z belimi pikami, Amanita pantherina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
párkelj -klja m (á) rožena tvorba na koncu prstov nekaterih sesalcev: vol si je poškodoval parkelj;
v blatu so bile vidne sledi parkljev / kupiti svinjske parklje // slabš. roka: pokaži mi svoje parklje
♦ bot. kozji parkelj goba z rjavim povešenim klobukom; možek; vet. obrezati parkelj z nožem odstraniti odvečno parkljevo roževino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
pečeníca -e ž (í) sveža klobasa iz debelo zrezanega svinjskega mesa in začimb: jesti kruh in pečenico;
speči pečenico;
pečenica z gorčico, repo, zeljem
♦ bot. mlečna pečenica užitna lističasta rdeče rjava goba z belim mlečkom, Lactarius volemus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
pégast -a -o prid. (ẹ́) ki ima pege: pegast obraz;
biti pegast po obrazu, rokah / pegasta deklica // lisast: perje je rjavo in temno pegasto
♦ bot. pegasti kačnik rastlina vlažnih, senčnatih krajev s socvetjem, ki ga obdaja zelenkast, belkast ali rdečkast tulec, Arum maculatum; pegasta mušnica strupena lističasta goba s sivo rjavim klobukom, prekritim z belimi pikami, Amanita pantherina; med. pegasti tifus pegavica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
poléten1 -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na poletje: bil je vroč poletni dan;
poletni meseci / poletna nevihta, suša / poletne čebele čebele, ki se izležejo poleti; poletna obleka; poletne (šolske) počitnice // nav. ekspr. značilen za poletje: prav poletno vreme je še, čeprav smo sredi jeseni
● poletni čas v nekaterih državah uradno za eno uro naprej premaknjen čas od druge polovice maja do druge polovice septembra
♦ agr. poletna rez; astr. poletni sončni obrat čas okoli 21. junija, ko doseže Sonce najsevernejšo lego na nebu; bot. poletni jurček užitna goba s svetlo rjavim klobukom, Boletus reticulatus; poletni veliki zvonček rastlina s črtalastimi listi in belimi cveti v kobulih, Leucojum aestivum; les. poletni les gostejša plast lesa v letnici; pozni les; meteor. poletni monsun; šol. poletni (izpitni) rok (izpitni) rok ob koncu šolskega leta; vrtn. poletna cipresa cipresi podobna enoletna vrtna rastlina, Kochia scopariapolétno prisl.: poletno se obleči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
pomladánski -a -o prid. (á) nanašajoč se na pomlad: prvi pomladanski dan;
pomladanski meseci / pomladansko cvetje / pomladanska dela / pomladanski čas / pomladansko gnezdo prašičev // nav. ekspr. značilen za pomlad: sonce je že kar pomladansko, čeprav je še zima / pomladanske obleke; pomladansko deževje / prišla je vsa pomladanska pomladansko oblečena; razigrana, dobre volje
♦ astr. pomladansko enakonočje enakonočje 21. marca; bot. pomladanski hrček strupena goba z rjavim, nepravilno nagubanim klobukom, Gyromitra esculenta; pomladanski žafran rastlina z vijoličastimi cveti, ki rastejo iz gomolja, Crocus neapolitanus; gozd. pomladanski les redkejša plast lesa v letnici; zgodnji lespomladánsko prisl.: pomladansko oblečen; pomladansko svež
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
pôprast -a -o prid. (ó) tak kot pri popru: poprast okus gobe
♦ bot. poprasta mlečnica užitna lističasta goba bele barve in pekočega okusa; poprova mlečnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
pôprov -a -o prid. (ó) nanašajoč se na poper: poprovo zrno / poprov okus // navadno v zvezi poprova meta zdravilna rastlina ostrega vonja s podolgastimi listi in rdečimi, vijoličastimi cveti: čaj iz poprove mete
♦ bot. poprova mlečnica užitna lističasta goba bele barve in pekočega okusa, Lactarius piperatus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
pôprovka -e ž (ó) vrtn. sobna rastlina z mesnatimi listi in majhnimi cveti v socvetjih, Peperomia: presaditi poprovko
● nar. užitna lističasta goba bele barve in pekočega okusa; poprova mlečnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
prášnica -e ž (ȃ) - 1. bot. zgornji, navadno razširjeni del prašnika: prašnična nit in prašnica
- 2. bot. navadno užitna goba belkaste in rjavkaste barve, brez klobuka, Lycoperdon: nabirati prašnice / betičasta prašnica
- 3. nekdaj vdolbina za smodnik v cevi ob petelinu pri kremenjači: nasul je smodnika v prašnico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
rumèn -êna -o prid. (ȅ é) ki je take barve kot rumenjak ali limona: rumen cvet;
rumena bluza;
šopek belih in rumenih narcis;
rumeno klasje, listje;
bledo, rjavo, svetlo, zelenkasto rumen;
slamnato, zlato rumen;
rumen kot kanarček, vosek;
rumeno-črna zastava / rumena barva / rumeni zlatniki; pesn.: rumena zarja; rumeno sonce / koncert za rumeni abonma abonma z vstopnicami rumene barve; žarg.: na semaforju se prižge rumena luč svetlobni prometni znak, ki pomeni skorajšnjo spremembo glede prepovedi ali dovolitve prometa v določeni smeri; utripajoča rumena luč (na semaforju) // ki je temu podobne svetle barve: rumeni lasje; papir je bil od starosti rumen; rumena svetloba; krompir z rumenim mesom; ekspr. piti rumeno vino / bolnik je bil rumen v obraz; rumen od strahu bled; voščeno rumene roke / Rumeno morje // ki ima plodove ali gomolje take barve: rumeni krompir; rumeni muškat; rumena koleraba
● star. rumen denar zlat denar; publ. rumeni kontinent Azija; žarg., avt. rumeni pas vozni pas za avtobuse, taksije in vozila s prednostjo, ločen z rumeno, navadno neprekinjeno črto; nar. ti si pa res rumen neumen, nespameten; ekspr. rumena nevarnost naraščanje političnega, gospodarskega vpliva pripadnikov rumene rase; zastar. rumeno lice rdeče; slabš. črno-rumena monarhija Avstro-Ogrska
♦ agr. rumena pritlikavost virusna bolezen krompirja, čebule, pri kateri postane rastlina rumenkasta in zaostane v rasti; anat. rumena pega za svetlobo najbolj občutljivo mesto mrežnice; rumeno telesce skupek celic v jajčniku, ki izloča hormone; antr. rumena rasa; bot. rumeni lan rastlina z ostrorobim steblom in rumenimi cveti v socvetju, Linum flavum; rumena griva užitna, grmičasto razrasla goba z mesnatim betom, Clavaria flava; fot. rumeni filter rumenica; les. rumena pegavost začetna faza razkroja lesa, zlasti hrastovine in lesa iglavcev; med. rumena mrzlica tropska virusna bolezen z zlatenico in visoko temperaturo; šport. rumena majica majica rumene barve, ki jo nosi na etapnem tekmovanju vodeči kolesar; voj. rumeni našitki našitki, ki označujejo podoficirske čine; zool. rumeni strnadrumêno prisl.: rumeno se lesketati; rumeno zapečena skorja / piše se narazen ali skupaj: rumeno lisast ali rumenolisast; rumeno rjav; rumeno zelen
● ekspr. na travniku je vse rumeno zlatic zelo veliko
rumêni -a -o sam.: zmagali so rumeni; dekle v rumenem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
sívka -e ž (ȋ) - 1. siva žival, navadno krava: sivka se pase na travniku; sivka in rjavka
♦ čeb. kranjska čebela; zool. divja raca sivkaste barve z modrikastim pasom preko kljuna, Aythya ferina - 2. zelo dišeča divja ali gojena rastlina z dlakavimi listi in modrimi cveti v socvetjih: cvetoča sivka; šopi sivke / dati sivko med perilo; diši po sivki
- 3. bot. užitna goba s temno sivim klobukom in bledo rumenim betom; zimska kolobarnica: nabirati jurčke in sivke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
slínar -ja m (ȋ) ekspr. kdor se slini: kar naprej je morala brisati malega slinarja / polž slinar
● slabš. bil je spreten intrigant in slinar pretirano prijazen, priliznjen človek
♦ bot. veliki slinar užitna lističasta goba s sluzastim rjavkastim klobukom in rumenkastim betom, Gomphidius glutinosus; zool. poljski slinar polž brez hišice, ki ima belkasto ali rjavo telo s črnimi lisami, progami ali mrežo, Deroceras agreste
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
slínavka -e ž (í) anat. žleza v ustih, ki izloča slino: preiskovati slinavke;
vnetje slinavk;
slinavke in sluzne žleze / obušesna, podčeljustna slinavka / ustna slinavka // v zvezi trebušna slinavka za želodcem ležeča žleza, ki izloča prebavni sok in hormone: obolenje trebušne slinavke
♦ bot. slinavka užitna goba z rjavkastim ali rumenkastim klobukom in drobnimi zrnci na betu, Suillus granulatus; vet. slinavka in parkljevka nalezljiva virusna bolezen z mehurjastimi izpuščaji v gobcu, na parkljih in vimenu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
slívarica -e ž (ȋ) nekdaj ženska, ki se ukvarja s predelavo sliv v prunele: slivarice z Bizeljskega
♦ bot. po moki dišeča užitna goba belkaste barve; užitna mokarica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
smŕček -čka m (ȓ) - 1. naprej štrleči del gobca z odprtinama za vohanje pri nekaterih sesalcih: dotakniti se s smrčkom; zdrav pes ima mrzel in vlažen smrček; pasji smrček
- 2. užitna goba z jajčastim ali koničastim nepravilno jamičastim klobukom; mavrah: nabirati smrčke
● ekspr. dobiti jih po smrčku biti tepen, biti premagan
♦ bot. užitni smrček; vet. smrček bela lisa na smrčku pri konjih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
strupenjáča -e ž (á) - 1. strupena kača: pičila ga je strupenjača; pozna le dve strupenjači, gada in modrasa / kača strupenjača
- 2. strupena goba: mušnice so strupenjače
- 3. ekspr. hudobna, zlobna ženska: soseda je prava strupenjača
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
strupénka -e ž (ẹ̄) knjiž. - 1. strupena žival, navadno kača: na skalah je bilo več strupenk / krastača strupenka
- 2. strupena rastlina, navadno goba: odtrgati strupenko; med gobami je bilo nekaj strupenk
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
škóljkar -ja m (ọ̑) kdor goji, nabira školjke: školjkarji in ribiči
♦ bot. (pozni) školjkar užitna, na deblih rastoča lističasta goba s sivim klobukom školjkaste oblike; ostrigar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
topôlovka -e ž (ó) - 1. bot. užitna lističasta goba z rumeno rjavim klobukom in ukrivljenim vitkim betom, ki raste zlasti ob topolih, Agrecybe aegerita: nabirati topolovke
- 2. zool. hrošč z modro zelenim ovratnikom in rdečim vratnim ščitom, ki obžira topolove liste, Melasoma populi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
trávniški -a -o prid. (ā) nanašajoč se na travnik: travniške rastline;
travniško cvetje;
njivski in travniški / travniško zemljišče / travniški sadovnjak
♦ bot. travniški kukmak užitna travniška goba z rdečkastimi ali rjavo črnimi lističi in belim mesom, Agaricus campester; travniška kadulja travniška rastlina s temno modrimi cveti v socvetju, Salvia pratensis; travniška kozja brada travniška rastlina z bledo rumenim koškom in ozkimi listi, Tragopogon pratensis; travniška latovka latovka z modro ali rjavkasto obarvanimi klaski, Poa pratensis; zool. travniška mravlja mravlja s temno liso na temno rdečem zadku, Formica pratensis; rumena travniška mravlja mravlja temno rumene ali svetlo rjave barve, ki se hrani s sokovi koreninskih uši, Lasius flavus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
trobénta -e ž (ẹ̑) glasbilo z višje ležečim tonskim obsegom v obliki spredaj razširjene kovinske cevi: trobente trobijo in bobni ropotajo;
igrati (na) trobento;
glas trobente / vojaška trobenta // kar je temu podobno: naredil si je trobento iz lubja; trobenta cveta
● jerihonske trobente po bibliji ki so imele tako močen glas, da se je zrušilo obzidje Jerihe; žarg. biti prva trobenta v orkestru prvi, vodilni trobentač
♦ bot. črna trobenta užitna lijakasta goba temno sive ali črne barve, Craterellus cornucopioides; muz. bachovska trobenta manjša trobenta z visoko ležečim tonskim obsegom za izvajanje zlasti baročnih skladb; jazz trobenta dolga, ozka trobenta, ki daje svetel in oster zvok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
zájčji -a -e prid. (ȃ) nanašajoč se na zajce: zajčji uhlji;
zajčja dlaka / zajčje krzno; zajčje meso / zajčji mladiči / zajčji hlevček / posmehovali so se mu zaradi njegove zajčje narave / otrok z zajčjo ustnico prirojeno preklano zgornjo ustnico
● poljud. zajčji parkeljci užitna, grmičasto razrasla goba z mesnatim betom, strok. rumena griva; preg. dosti psov je zajčja smrt dosti sovražnikov vsakogar ugonobi
♦ bot. zajčji mak rastlina s pernato deljenimi listi in rdečimi ali rumenimi cveti, Adonis; zajčja deteljica detelji podobna rastlina z belimi zvezdastimi cveti, ki raste po senčnatih gozdovih, Oxalis acetosella; lov. zajčje večalo piščalka, ki posnema glas zajca v stiski, za vabljenje živali, zlasti lisice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
zelênka in zelénka -e ž (é; ẹ̄) - 1. ekspr. mlada, neizkušena ženska: imajo jo še za zelenko
- 2. bot. užitna goba s klobukom rumeno rjavkaste ali olivno zelene barve, Tricholoma flavovirens: nabirati jurčke, lisičke in zelenke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
zelénkast in zelênkast -a -o prid. (ẹ̑; ȇ) ki ni popolnoma zelen: zelenkaste oči;
zelenkasta svetloba;
zelenkasto jezero / zelenkasta barva
♦ bot. zelenkasta strniščnica užitna lističasta goba z modro zeleno lepljivo sluzjo na klobuku, Stropharia aeruginosazelénkasto in zelênkasto prisl.: zelenkasto odsevati / piše se narazen ali skupaj zelenkasto modro ali zelenkastomodro morje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
zímski -a -o prid. (í) nanašajoč se na zimo: bil je mrzel zimski dan;
zimski meseci / zasnežena zimska pokrajina / žival ima že zimsko dlako; zimske gume globoko narezane gume; zimska obleka; zimske zaloge (hrane); zimska jabolka jabolka, ki so primerna za uživanje čez zimo // zimske (šolske) počitnice / zimski čas // nav. ekspr. značilen za zimo: pravo zimsko vreme je, čeprav je že pomlad / zimski mraz; hladno zimsko sonce
● zimska pomoč denarna pomoč socialno ogroženim občanom za nakup kurjave, zimskih oblačil; zimski športi smučanje, drsanje, sankanje; ekspr. zimsko veselje sneg; igre na snegu
♦ agr. čas zimskega počitka čas od odpadanja listja do brstenja; astr. zimski sončni obrat čas okoli 21. decembra, ko doseže Sonce najjužnejšo lego na nebu; bot. zimska kolobarnica užitna goba s temno sivim klobukom in bledo rumenim betom, Tricholoma portentosum; čeb. zimska gruča gruča, v katero se stisnejo čebele pozimi zaradi ogrevanja; gastr. zimska salama suha salama iz zelo drobno sesekljanega svinjskega in govejega mesa in slanine; gozd. zimska sečnja; strojn. zimsko olje motorno olje za avtomobile, po viskoznosti primerno za zimski čas; šol. zimski semester; šport. zimska olimpiada olimpiada, ki obsega zimske olimpijske športe; vrtn. zimski vrt prostor v javnih, stanovanjskih zgradbah z večinoma velikimi rastlinami za okras in, zlasti v zimskem času, za gojenje; zimska solata solata, ki se seje jeseni in prezimi na prostem; zool. zimska raca rjavkasta raca, ki gnezdi v tundri, Clangula hyemalis; zimsko spanje medvedazímsko prisl.: zimsko hladno; biti zimsko oblečen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
žémljast -a -o prid. (ẹ̑) tak kot pri žemlji: žemljasta oblika / cvet, goba žemljaste barve rjavkasto rumenežémljasto prisl.: žemljasto hrustljava skorja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
žémljevka -e ž (ẹ̑) - 1. pecivo iz žemelj, jabolk in jajc: speči žemljevko
- 2. bot. užitna goba z več svetlo rjavimi klobuki na betu, Albatrellus confluens: nabirati mlade žemljevke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
žólčast -a -o [u̯č] prid. (ọ̑) podoben žolču: žolčasta tekočina / žolčast okus
♦ bot. žolčasti goban neužitna goba s svetlo rjavim klobukom in rožnato trosovnico, Tylopilus felleus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
kresílo -a s (í) kamen, navadno kremen, ob katerega se tolče, drgne, da nastanejo iskre: loviti iskre s kresila;
kresilo in kresilna goba / naredil si je kresilo iz kremena in kosa železove rude
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
krompírjast -a -o prid. (ī) podoben krompirju: goba krompirjaste oblike / ekspr. krompirjast nos
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
mášča -e ž (á) redko mast, maščoba: čevelj je pil maščo kakor suha goba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
prirásel -sla -o tudi prirástel -tla -o [əu̯] prid. (ā á) ki se je prirasel: na deblo prirasla goba
♦ med. prirasli jezik; prirasla pljuča; prim. prirasti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
slúzek -zka -o prid. (ú) knjiž. sluzast: sluzka goba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
vpíjanje -a s (í) glagolnik od vpijati: goba, krpa za vpijanje vode;
sposobnost vpijanja / vpijanje hranilnih snovi skozi stene črevesa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
zakresáti -kréšem dov., zakrêši zakrešíte; zakrêsal (á ẹ́) udariti s čim ob kaj trdega, tako da pride do trenja in nastanejo iskre: zakresal je kamen in kresilna goba se je vžgala / železje zakreše po steni, da zasmrdi po ognju
● star. v njem zakreše jeza postane jezen; zastar. zakresati star papir zažgati; star. dogodek mu zakreše nove pomisleke vzbudi; star. rad zakreše kako šaljivo reče, povezakresáti se - 1. nastati zaradi udarca česa ob kaj trdega, tako da pride do trenja: pod čevlji se zakrešejo iskre
- 2. ekspr. močno se zaiskriti, se zasvetiti: zakresati se v soncu / oči se zakrešejo
● ekspr. v očeh se mu je zakresalo upanje je bilo videti, da je začel upati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
ájdovček -čka m (á) bot. užitna goba s temno rjavim klobukom; jesenski jurček
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
blágva -e ž (ȃ) užitna goba z oranžnim klobukom in rumenkastim betom; karželj: nabirati jurčke in blagve
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
boróvka -e ž (ọ̄) bot. slabša užitna goba svetlo rjave barve; kravjača
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
drvojédka -e ž (ẹ̑) redko hišna goba: drvojedka je napadla les
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
frlínka -e ž (ȋ) bot. užitna goba, zraščena iz številnih betov, ki imajo s strani nasajene klobučke; velika zraščenka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
glibánja -e ž (á) nar. vzhodno užitna goba s svetlo rjavim ali s temno rjavim klobukom; jurček: nabirati glibanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
glívec -vca m (ȋ) bot., v zvezi borov glivec užitna, grmičasto razrasla goba rumene barve, Sparassis crispa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
globánja2 -e ž (á) nar. vzhodno užitna goba s svetlo rjavim ali s temno rjavim klobukom; jurček: nabiral je lisičke in globanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
góbica -e ž (ọ́) manjšalnica od goba: v gozdu je rastlo vse polno gobic / vložene gobice / kupil mu je barvne krede in gobico za brisanje
♦ med. gobica zvitek gaze za brisanje krvi ali gnoja; ustne gobice glivična bolezen zlasti pri dojenčkih, pri kateri se pojavijo bele pike v ustih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
gomoljíka -e ž (í) bot. užitna goba, ki raste pod zemljo in je podobna krompirjevim gomoljem, Tuber: pri iskanju gomoljik si pomagajo z dresiranimi psi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
grbán in grbàn -ána m (ȃ; ȁ á) nar. vzhodno užitna goba s svetlo rjavim ali s temno rjavim klobukom; jurček
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
hójkovka -e ž (ọ̄) nar. štajersko užitna goba temno rjave barve z belkastim mesom, ki prerezano pomodri; kostanjevka: nabirati hojkovke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
júr1 -ja m (ú) redko užitna goba s svetlo rjavim ali s temno rjavim klobukom; jurček: nabirati, sušiti jurje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
kárželj -žlja tudi -na [žəl] m (á) užitna goba z oranžnim klobukom in rumenkastim betom: nabirati jurčke in karžlje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
kolobárnica -e ž (ȃ) bot., navadno v zvezi majniška kolobarnica užitna goba, ki raste spomladi in katere meso ima duh po moki, Calocybe georgii: nabirati majniške kolobarnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
kostánjevka -e ž (á) bot. užitna goba temno rjave barve z belkastim mesom, ki prerezana pomodri, Xerocomus badius: nabirati kostanjevke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
krástavka -e ž (á) bot. strupena lističasta goba s sivo rjavim klobukom, prekritim z belimi pikami; panterjeva mušnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
kravjáča -e ž (á) bot. slabša užitna goba svetlo rjave barve, Suillus bovinus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
kúkmak -a m (ȗ) bot. navadno užitna goba z belim ali rjavkastim klobukom in obročkom na betu, Psalliota: poljski, travniški kukmak
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
márčnica -e ž (ā) bot. užitna lističasta goba sive barve, ki raste zgodaj spomladi, Hygrophorus marzuolus: nabirati marčnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
mávelj -vlja m (á) bot. užitna goba s tanjšim betom in z navadno razpokano sivkasto rjavo kožo na klobuku, Xerocomus subtomentosus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
mávrah -a m (ā) užitna goba z jajčastim ali koničastim nepravilno jamičastim klobukom: nabirati mavrahe
♦ bot. koničasti, užitni mavrah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
múšnica -e ž (ȗ) strupena goba, katere vidni del beta ima obroček, podzemni del pa je gomoljasto odebeljen: zastrupiti se z mušnicami;
kukmaki in mušnice
♦ bot. panterjeva ali pegasta mušnica; rdeča mušnica; zelena mušnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
noroglávka -e ž (ȃ) bot. strupena goba z rdečkasto trosovnico in rdečim, mrežastim betom, Boletus luridus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
pánjevka -e ž (ȃ) nar. goba medeno rjave barve s temnejšimi luskami na klobuku, rastoča v šopih na panjih in deblih; mraznica: nabirati panjevke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
prosénka -e ž (ẹ̄) nar. užitna goba z rumenkasto rjavim klobukom; peščenka: nabirati prosenke
♦ zool. ptica selivka z zlato rjavimi pegami po temnem hrbtu, Pluvialis apricaria
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
prúsnica -e ž (ȗ) bot. užitna goba, ki raste spomladi in katere meso ima duh po moki; majniška kolobarnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
sehlíca in séhlica -e [prva oblika səh] ž (í; ẹ̄) bot. manjša užitna lističasta goba s tankim žilavim betom, Marasmius: nabirati sehlice / dišeča sehlica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
sírovka -e ž (í) bot. lističasta goba z brezbarvnim ali obarvanim mlečkom, Lactarius: nabirati sirovke / strupena, užitna sirovka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
šampinjón -a m (ọ̑) bot. navadno užitna goba z belim ali rjavkastim klobukom in obročkom na betu; kukmak: nabirati šampinjone
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
tíntnica -e ž (ȋ) bot. užitna lističasta goba z belim, črnim valjastim ali zvonastim klobukom, Coprinus: nabirati tintnice / velika tintnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
túrek -rka m (ú) bot. užitna goba z oranžno rdečim klobukom in belim betom z rjavimi ali črnimi luskami, Leccinum: nabirati turke / brezov turek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
zráščenka -e ž (ȃ) bot., v zvezi velika zraščenka užitna goba, zraščena iz številnih betov, ki imajo s strani nasajene klobučke, Grifola frondosa: nabirati velike zraščenke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
žrdána -e ž (ȃ) nar. užitna goba z oranžnim klobukom in rumenkastim betom; karželj: nabirati jurčke in žrdane
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
žveplenjáča -e ž (á) bot., v zvezi navadna žveplenjača strupena goba z žvepleno rumenim klobukom in dolgim rumenim betom, Hypholoma fasciculare
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.