mežàv -áva -o [məžav- in mežav-] prid. (ȁ á)
1. ki gleda z napol zaprtimi očmi: mežav človek
2. knjiž. oblačen, mračen: mežav dan; vreme je bilo mežavo; pren. prevzelo ga je mežavo čustvo
// medel, nejasen, neizrazit: mežava svetloba / na vogalu je brlela mežava svetilka / vzhajalo je mežavo sonce

mežávo prisl.:
mežavo gledati; mesec je mežavo posvetil skozi gosto meglo / v povedni rabi zunaj je bilo mežavo in dež je rosil

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

vrésje vrésja samostalnik srednjega spola [wrésje]

grmičasta rastlina z navadno vijoličastimi cvetovi v dolgih, pokončnih socvetjih, ki cveti zlasti zgodaj jeseni; primerjaj lat. Calluna vulgaris; SINONIMI: jesenska resa, vresa, iz botanike jesenska vresa, iz botanike jesensko vresje

STALNE ZVEZE: jesensko vresje
ETIMOLOGIJA: ↑vresa

eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.