Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

debelíti se postajati (bolj) debel: v mladosti je bil suh, pozneje se je začel debeliti; govedo se debeli / drevo se debeli / ekspr. bratov mošnjiček se hitro debeli brat hitro bogati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

1. 1. podoben dimu: dimasti oblaki; dimasta megla / dimasta mesečina nejasna, motna
   // ki je temno sive barve: dimasto govedo
2. 2. poln dima: dimast plamen; dimasto ozračje nad mestom
3. 3. sajast, okajen: dimasti tramovi; dimasta svetilka je slabotno brlela

dímasto prisl.: dimasto bele meglice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

1. 1. načrtno se ukvarjati z rastlinami ali živalmi, zlasti v gospodarske namene: gojiti hmelj, čebele, vinsko trto; na farmi gojijo govedo za zakol; gojiti gozd, sadno drevje / na šolskih gredah gojijo cvetlice učenci sami; laboratorijsko gojiti glivice
   ● ekspr. gojiti gada na srcu izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen
   // star. negovati: brke je vedno skrbno gojil; gojiti (si) polt
   // knjiž. krepiti, razvijati, utrjevati: gojiti občutek odgovornosti; gojiti otrokove sposobnosti; pri pouku gojijo v učencih humana čustva / gojiti voljo, značaj
2. 2. biti dejaven na določenem področju: gojiti atletiko, smučanje; gojiti glasbo; že od mladih nog je gojil šport / gojil je predvsem ljudsko kulturo
   // knjiž., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: gojiti upe; gojiti sovraštvo, spoštovanje do koga; veliko ljubezen je gojil do otroka; gojiti simpatijo / po tem dogodku ni mogel gojiti več nobenih iluzij

gojèn -êna -o: gojen gozd; skrbno gojeni nasadi; gladil si je lepo gojeno brado

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

1. 1. večja domača žival z rogovi, ki se goji zlasti zaradi mesa in mleka: ima nekaj goved in konja; na travniku se je paslo pet goved
   ♦ zool. moškatno govedo govedu podobna žival z dolgo dlako, ki živi v tundri, Ovibos moschatus
   // ed. več goved, goveda: v reki napajajo govedo; bolezen goveda; meso z glave goveda / bohinjsko govedo; pincgavsko govedo rjavo z belimi lisami; farma za pitovno govedo / divje govedo
2. 2. slabš. neroden, navadno surov človek: ta fant je pravo govedo / kot psovka govedo neotesano

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

1. 1. (s silo) spraviti iz sebe: bolnik je s kašljanjem izvrgel kri; izvreči hrano iz želodca / vulkan je izvrgel veliko lave / voda je izvrgla utopljenca / publ. elektronski računalnik izvrže podatke
2. 2. nav. ekspr. imeti, šteti za neprimernega, nesposobnega; izločiti: zaradi slabega vida so ga na naboru izvrgli / konja so pred tekmovanjem izvrgli / izvreči defektno blago / njegov članek so na seji uredništva izvrgli
3. 3. nav. ekspr. napraviti, da kdo ni več član kake organizacije, skupnosti, društva; izključiti: vsi člani so bili za to, da ga izvržejo / izvrgli so ga iz svoje srede
4. 4. vet. spraviti iz rodil odmrl, nezrel plod: krava, svinja izvrže

izvréči se tudi zvréči se 
1. 1. izroditi se, degenerirati: govedo, krompir se izvrže / sin se jim je izvrgel; plemstvo se je večinoma izvrglo
2. 2. ekspr., v zvezi z v spremeniti se (v kaj slabšega); sprevreči se: oblast se je izvrgla v tiranstvo; moja žalost se je izvrgla v bolezen
3. 3. redko postati neraven, kriv: les se izvrže; smuči se izvržejo

izvŕžen tudi zvŕžen -a -o: izvržen les; izvržen iz družbe, na naboru; izvrženo blago; prim. zvreči

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

1. 1. dajati hrano, jed v usta in požirati: sedel je pri mizi in jedel; jesti jabolko, juho; večerjo so jedli brez besed večerjali so; iti jest; poklicati jest; začeti jesti; jesti hitro, hlastno, s tekom / bolnik že je in pije; po kosilu navadno jedo kompot; od skrbi ne je, ne more jesti; dosti, rad, zmerno je; ekspr. je za tri zelo dosti; star. je kot mlatič z velikim tekom; je kot ptiček zelo malo; je kot volk hlastno; z velikim tekom; drugega ne dela, kot je in spi; suh je, kot bi nič ne jedel zelo je suh
   // jesti iz sklede zajemati jed iz (skupne) sklede; jesti z rokami z rokami prijemati jed in jo dajati v usta; jesti z vilicami, z žlico z vilicami, z žlico zajemati jed in jo dajati v usta; ranjenec ni mogel sam jesti ni si mogel sam dajati hrane v usta
   // v nedoločniku: dal mu je jesti hrane, jedi; prositi, vzeti si jesti / pog. ona je preveč tablet uživa
   // rad bi kaj jedel
   ♦ gost. jesti po naročilu jedi po naročilu
   // nepreh. dobi(va)ti obrok(e) hrane: konji danes še niso jedli; jesti trikrat na dan / jesti doma, v menzi; pri njih je jedel zastonj
2. 2. preh. uporabljati, imeti za hrano, jed: govedo je rastlinsko hrano; v nekaterih deželah jedo celo mačke; nekaterih gob ne smete jesti / živali se je poznalo, da je jedla deteljo; jedli so pretežno krompir; jedo premalo sadja in zelenjave / za kosilo bodo jedli štruklje
3. 3. z grizenjem uničevati: gosenice jedo repo; uši so začele jesti vrtnico / redko: rja jé železo razjeda; voda jé zemljo izpodjeda, odnaša
   // ekspr., redko porabljati, zmanjševati: nizke amortizacije jedo osnovni kapital; neprestana skrb mu je moči / papir na oknih je jedel svetlobo
4. 4. redko povzročati neprijeten, pekoč občutek; gristi: prah ga jé; rese so ga začele jesti / bolhe me jedo pikajo
   // ekspr. vznemirjati, mučiti: samota ga jé; brezoseb. jedlo ga je in peklo, ko je videl, kako se mu vse podira
   ● nizko že dolgo ga jedo črvi je mrtev; star. jesti komis biti pri vojakih; ekspr. jesti bel(i), črn(i) kruh živeti v izobilju, v pomanjkanju; ekspr. jé njegov kruh on mu daje sredstva za življenje; ekspr. dober sir lahko jeste samo v Franciji kupite, dobite; ekspr. tak je, da bi z roke jedel zelo je krotek, ubogljiv; ekspr. na gostiji se je jedlo z veliko žlico dobro in obilno; niso imeli kaj jesti bili so brez hrane, živeža; nižje pog. kaj bo danes za jesti kaj bomo danes jedli; pog. imate kaj za jesti hrane, jedi (zame); preg. kdor ne dela, naj ne je

jedóč -a -e redko: bil je tako utrujen, da je jedoč zaspal

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

1. 1. ekspr., redko rabelj, krvnik: biriči in krvavci
   // krvav, ranjen človek: vklenjeni krvavec
2. 2. nar. koroško govedo, ki krvavo mokri: bil je priča, da je vol krvavec (Prežihov)
   ● slabš. obtoženec na procesu proti delavskim voditeljem, ki so pozivali na nasilno spremembo družbenega sistema, v Celovcu leta 1884
   ♦ bot. šentjanževka; min. hematit

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

1. 1. delati (neurejene) gibe, navadno z rokami: pri govorjenju maha okrog sebe; razlagal je in mahal z rokami / ptič maha s perutmi; pes maha z repom / od jeze je mahal s knjigo na levo in desno / z oslabljenim pomenom: ekspr. komaj je še mahal s koso kosil; ekspr. pometač maha z metlo pometa; mahati s signalno zastavico dajati znake
   // delati gibe z roko za izražanje česa, navadno pozdrava: ko je vlak odpeljal, je še dolgo mahala; mahati z robcem (v pozdrav) / mahal mu je, naj ustavi; mahal jim je, kakor bi jim hotel nekaj povedati
2. 2. nav. ekspr. viseti in se gibati: dolgi lasje so mahali po vratu; čez ramo mu je mahala prazna torba; veje žalujk so rahlo mahale
3. 3. ekspr. udarjati, tolči: jezno mahati koga s palico; z gorjačo začne mahati po volu; z mečem, s sabljo mahati / govedo leži, maha po muhah in prežvekuje
   // očitati napake, zabavljati: če je le mogel, je mahal po njem, po ženskah / s humorjem je mahal politične dogodke
4. 4. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, hoditi: malo je počakal in jo potem spet dalje mahal; mahati jo proti šoli, v šolo; mahati jo po sredi ceste; kam pa mahaš; mahati jo peš
   ● slabš. v prazno mahati govoreč, razpravljajoč o čem ne zadeti bistva; ekspr., redko po starem je mahal naprej živel, delal; ekspr. pogumno, slastno je mahal po žgancih je jedel žgance

maháje: ob odhodu vlaka se je več rok mahaje dvignilo v slovo; pes je pritekel v sobo, veselo mahaje z repom

mahajóč -a -e: govorila je, razburjeno mahajoč z rokami; sam.: mahajočega na vse strani so komaj zvezali

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

1. 1. delati barvna znamenja na poti do turističnih točk zlasti v hribih in gorah ali na vrhove; označevati, zaznamovati: markirati planinsko pot, transverzalo
   // postavljati, delati znamenja za označevanje poti, smeri sploh: markirati mejo / z odlomljenimi vejami markirati neznano pot; pren. ta dela markirajo njegov umetniški razvoj
2. 2. opremljati z znamenji za razpoznavo: markirati zavarovano govedo; z aluminijevimi lističi markirati ribe za raziskovanje
3. 3. knjiž. ponazarjati, predstavljati, posnemati: sedel je na klopi in markiral občinstvo / gibe le markira jih le nakazuje; pog. drugi delajo, on pa samo markira dela le navidezno
   ♦ gled. markirati naučeno vlogo nedoživeto ponavljati; markirati sceno delati prizorišče s pomožnimi elementi; voj. markirati sovražnika posnemati sovražnikovo delovanje na vojaških vajah

markíran -a -o: markirana riba; markirana steza; pot je dobro markirana; markirano delo
♦ kem. markirane spojine spojine, ki vsebujejo izotope, za zasledovanje molekul določene snovi pri raznih procesih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

1. 1. loj, zastal v zunanjem delu žleze lojnice: iztiskati ogrce / po obrazu ima ogrce
2. 2. agr. ličinka majskega hrošča in nekaterih drugih hroščev, ki objeda korenine, gomolje rastlin: uničevati ogrce; krt se hrani tudi z ogrci
   ♦ vet. podkožna tvorba pri govedu, ki jo povzroča ličinka govejega zolja; zool. ličinka govejega zolja, ki se zajeda v govedo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

1. 1. hraniti z dajanjem hrane v usta: pitati bolnika; do drugega leta otroka še pitajo / čebele pitajo ličinke; vrana pita mladiče
   // ekspr. hraniti, dajati jesti: pitajo nas s samimi ribami; konje kar naprej pitajo s sladkorjem; sedi v fotelju in se pita s čokoladnimi bonboni / zdravnik nas pita s tabletami nam daje velike količine tablet
2. 2. načrtno krmiti žival, da bi se zredila: pitati gos, govedo; svinje pitati z žirom
3. 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo v veliki meri deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: nehajte nas pitati s pridigami / pitati koga s psovkami / pita nas z lepimi besedami, obljubami / ta časopis pita bralce z lažmi iz določenih namenov objavlja neresnične, izmišljene, zmotne stvari
   ● ekspr. pitati koga z beračem, izdajalcem zmerjati; ekspr. misliš, da te bomo s pečenimi piškami pitali hranili s samimi izbranimi jedmi
   ♦ agr. pitati prašiča za mast, meso zaradi pridobivanja masti, mesa; čeb. pitati čebele krmiti

pítan -a -o: pitani kopuni, prašiči; prim. pitan

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

1. 1. agr. ki je za pitanje: pitovna svinja; pitovno govedo / pitovna pasma
2. 2. zastar. cepljen, gojen: pitovno drevo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

1. 1. ponovno žvečiti hrano, ki se vrača iz vampa in kapice v usta: drobnica, govedo prežvekuje; prežvekovati krmo; enakomerno prežvekovati; govori počasi, kot da prežvekuje vsako besedo / opazil je, da krava ne prežvekuje
2. 2. ekspr. jesti: neprenehoma nekaj prežvekuje
3. 3. ekspr. pogovarjati se, govoriti o čem: prežvekovati novice / to zgodbo že deset let prežvekuje ponavlja
4. 4. ekspr. premišljevati: to stvar je dolgo prežvekoval / prežvekovati svojo misel

prežvekováje: govedo je ležalo, počasi prežvekovaje

prežvekujóč -a -e: čreda je počivala, mirno prežvekujoč; prežvekujoče govedo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

1. 1. narediti, povzročiti, da pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: prignati govedo v klavnico; prignati ovce zgodaj domov / ekspr.: prignali so zvezanega moža; v svojo družbo je prignal nekaj novincev pripeljal, privedel
   // nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo kam pride sploh: hlad jih je prignal k ognju; lakota je prignala volka v vas / srce jo kmalu prižene nazaj k možu
2. 2. nav. ekspr., navadno v zvezi z do narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje, kot ga določa samostalnik: neozdravljiva bolezen jo je prignala do obupa / osamljenost in potrtost človeka lahko priženeta do samomora
   // narediti, da kaj doseže določeno stopnjo: prignati krizo do vrha / prignati zmogljivost naprave do skrajne meje / stvari je prignala tako daleč, da se je ves kolektiv uprl

prignáti se ekspr.  hitro priti, pridrveti: po cesti se prižene gruča otrok; prignal se je na konju mimo njih / s pobočja se prižene močen veter

prignán -a -o: s paše prignana živina; nravstvena izprijenost in laž sta v romanu prignani do skrajnosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

1. a) po obsegu, količini: nekatere vrste drevja hitro priraščajo
2. b) po teži: govedo te pasme počasi prirašča
   // povečevati se, pomnoževati se z novimi osebki: prebivalstvo še prirašča

priráščati se z rastjo postajati povezan, združen s čim: mišica se prirašča na kost / bršljan se prirašča na steno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

1. 1. načrtno se ukvarjati z živalmi, zlasti v gospodarske namene: rediti govedo, konje, prašiče; v hribovitih krajih redijo ovce; rediti piščance za zakol / redili so nekaj krav in konja; telička bodo redili in ne prodali
2. 2. načrtno krmiti žival, da bi se zredila; pitati: mesec dni pred zakolom so prašiča začeli rediti
3. 3. delati (bolj) debelo: breje živali ne smemo preveč rediti / kruh, sladkor redi
4. 4. raba peša preživljati, vzdrževati: s temi dohodki lahko redi ženo in otroke; ekspr. dela naj, dovolj dolgo so ga drugi redili / ekspr. ta kmetija brez hudega dela redi družino
5. 5. zastar. hraniti, krmiti: rediti rake z mesom; sebe sta slabo redila, a še slabše konja
   ● star. pravijo, da vino redi kri ugodno vpliva na kri; ekspr. rediti gada na prsih, na srcu izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen; ekspr. nima drugega dela, kot da si redi trebušček veliko, z užitkom jé; ekspr. sedel je v zaporu in redil uši imel

redíti se 
1. 1. postajati (bolj) debel: zaradi dobre hrane in sedenja se redi; preveč, zelo se redi / nar. če bo deževalo, se bo krompir redil debelil
2. 2. star. rasti, razvijati se: postrvi se najbolje redijo v čisti vodi; telička sta ostala živa in se dobro redila
   ● ekspr. ne boš se redil od dela drugih bogatel

rejèn -êna -o: v voz je bil vprežen par rejenih konj; majhen rejen moški; s koruzo rejeni prašiči
● ekspr. nositi rejene nahrbtnike zelo polne; ekspr. imeti rejeno denarnico imeti veliko denarja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

1. 1. ki je take barve kot čokolada ali kostanj: rjav kožuh; rjavi lasje; rjav suknjič; oči ima rjave; rjavo deblo; čokoladno, kostanjevo, opečnato, rjasto rjav; rdeče rjav; temno rjav; rjavo-rumen hrošč / rjavi kopalci zagoreli; od sonca rjav obraz / rjava barva
   ● publ. po naftovodih teče rjava kri nafta
2. 2. slabš. nacionalsocialističen: rjavi režim / rjave srajce nacionalsocialisti
   ♦ bot. rjave alge; gastr. rjava omaka omaka, ki nastane pri praženju kosti in pečenju mesa; gozd. rjava gniloba glivična bolezen, pri kateri se les rjavo obarva; petr. rjavi premog premog z nižjo stopnjo pooglenitve; teh. rjavo steklo steklo rjave barve za izdelavo steklenic; vet. rjava pasma goveda pasma sivo rjavega goveda, ki se goji zaradi mleka in mesa; rjava štajerka kokoš rjave barve, ki se goji zaradi jajc; rjavo govedo govedo rjave pasme; zool. rjavi hrošč hrošč rjave barve, s pahljačastimi tipalnicami, ki se v velikih množinah pojavlja vsako četrto leto, Melolontha vulgaris; rjavi lunj lunj z rjavim in sivim perjem, Circus aeroginosus; rjavi medved medved, ki se hrani pretežno z rastlinsko hrano in ima rjav kožuh, Ursus arctos; rjavi srakoper

rjávo prisl.: rjavo zapečen hlebec / piše se narazen ali skupaj: rjavo pikčast ali rjavopikčast; rjavo rdeč; rjavo rumen; rjavo siv; sam.: okras v rjavem in sivem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

slovénsko prisl.: govoriti (po) slovensko, star. slovenski, zastar. po slovenski

slovénski -a -o sam.: rad bi bral kaj slovenskega; žarg. ta teden bomo pisali slovensko slovensko šolsko nalogo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

sponášati se zastar.  uspevati: govedo se ne sponaša posebno dobro; nekatere vrste sadja se sponašajo tudi v teh krajih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

1. 1. nar. severozahodno ograjen prostor, v katerega se zapira živina; staja: zapreti, zganjati govedo v tamar; ovčji tamar
2. 2. nar. koroško preprosta stavba za bivanje živali: številni tamarji na planini

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

1. 1. ki s svojo hranljivostjo hitro poteši tek: zaradi napornega dela potrebuje tečno hrano; kruh s slanino je tečna malica
2. 2. ki se jé s tekom: govedo je našlo tečno pašo, travo; korenčkov sok naredi hrano bolj tečno
3. 3. ekspr. ki je zaradi določene lastnosti, pogostnosti komu odveč, nezaželen: podrobni opisi delajo pripoved tečno; tečno govorjenje / tečno delo
4. 4. ekspr., v povedni rabi ki z neprimernim vedenjem, govorjenjem povzroča komu neprijetnosti, slabo voljo: če ga vprašam, kam gre, mi reče, da sem tečen; otrok je tečen, ker je lačen in zaspan / biti tečen s svojimi vprašanji
5. 5. ekspr. ki si z vztrajnimi, nepopustljivimi prošnjami, zahtevami prizadeva za kaj: tečen nadzornik; prodajalec je tečni stranki zamenjal čevlje; bodi malo tečen, pa ti bodo ustregli; tečen kot podrepna muha, stenica, uš / komarji so tečni

téčno prisl.: tečno govoriti, se vesti; sam.: izogibati se tečnih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

1. 1. narediti, da postane kaka divja žival domača: lovec je udomačil srno; ta žival se težko udomači / človek je udomačil govedo / ekspr. udomačiti rastlino
2. 2. ekspr. narediti, da se kdo prilagodi novemu okolju: sodelavca so hitro udomačili / udomačiti tujo besedo, navado

udomáčiti se ekspr.  prilagoditi se novemu okolju: spoznal je navade prebivalcev in se hitro udomačil; v mestu se je dobro udomačil
● ekspr. knjige so se udomačile med ljudmi zelo razširile; jih veliko berejo

udomáčen -a -o: udomačeni in divji konji

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

1. 1. zool. del želodca prežvekovalcev, v katerem se kopiči hrana: ko je vamp poln, začne govedo prežvekovati; vamp in kapica
2. 2. mn. goveji želodec kot hrana: kupiti, izplakovati vampe / goveji vampi
   // jed iz majhnih kosov tega dela: jesti, kuhati vampe / vampi v omaki; vampi s krompirjem / pog. naročiti male, velike vampe malo, veliko porcijo te jedi
   ♦ gastr. tržaški vampi
3. 3. trebuh prežvekovalcev: voda je segala govedu do vampa; suniti vola v vamp; napet, velik vamp / dlaka na vampu
   // ekspr. trebuh živali, zlasti velik, debel: vamp prašiča
   // nizko trebuh človeka, zlasti velik, debel: vamp mu visi čez hlače / imeti prazen vamp biti lačen; skrbijo samo za svoj vamp samo zase
4. 4. nizko trebušast, požrešen človek: ta vamp bi vse pojedel / kot psovka vamp požrešni
5. 5. ekspr. izbočeni, širši del posode, predmeta: vamp soda
   // notranjost česa, zlasti votlega: tovor v vampu ladje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

zagovédno prisl.: zagovedno se vesti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

1. 1. manjšalnica od žaba: mlada žabica; regljanje žabic / obleči otroku žabice / plavati žabico
   // igrača v obliki te živali: otrok se igra z leseno žabico
2. 2. ljubk. majhen otrok, navadno deklica: naša žabica še spančka / kot nagovor kaj pa jokaš, žabica mala
3. 3. ključavnica z ukrivljenim paličastim delom, s katerim se ta pri zaklepanju namesti na kaj; obešanka: na vratih visi žabica; vtakniti ključ v žabico / varnostna žabica
4. 4. večkrat prepognjen papir z eksplozivno snovjo, ki ob vžigu odskakuje od tal in poka: pod nogami je pokala žabica
5. 5. odboj vrženega kamna od vodne gladine: otroci mečejo kamne in štejejo žabice / metati, vreči žabico metati, vreči majhen, ploščat kamen, da se odbije, odbija od vodne gladine
   ● nar. govedo, ovca ima žabico bolezen, za katero je značilno napenjanje, zaprtje; nar. nasaditi žabice zajčke; zapeti žabico na nogavici zaponko z gumijastim jezičkom za držanje obutih dolgih nogavic; pog. zavesa visi na žabicah ščipalkah, zaponkah; ekspr. ne molči, pa če mu zapreš usta z žabico nikakor ne molči
   ♦ agr., gozd. hoditi z žabicami z enostavnimi derezami s štirimi zobmi za hojo po strmem svetu, travi; alp. žabica priprava, ki s čeljustmi stisne obremenjeno jekleno vrv, da se ne izmakne; etn. žabice igrača iz polovice orehove lupine, pokrite z napetim papirjem, ki pri kroženju po zraku daje kvakanju podobne glasove; lit. žabica med črkarsko pravdo metelčica; med., vet. žabica voden mehur na dnu ust; muz. žabica spodnji konec, držaj loka za godala; obrt. žabica element klekljane čipke, podoben drži nog žabe pred skokom; tisk. žabica iz sredine levo in desno poševno potekajoča guba, nastala zaradi slabega zgibanja pole

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

1. 1. navadno večje domače živali, ki se redijo, vzrejajo zaradi gospodarskih koristi, zlasti govedo: živina muka, se pase; skidati živini; gojiti, rediti živino; krmiti, napajati živino; lepa, suha živina; čreda živine; imeti dvajset glav živine; trgovina z živino; živina in ovce; dela, gara, trudi se kot (črna) živina zelo, hudo; pije kot živina zelo, veliko; ravnati s kom kot z živino zelo surovo
   // klavna, mlečna, plemenska živina; pašna, vprežna živina; rogata živina govedo; tovorna živina konji, mule, osli
   // goveja živina / ekspr. te rastlinske uši so domača živina mravelj
   ● šalj. ščetinasta živina prašiči
2. 2. nizko nasilen, surov človek: ta živina jo je pretepel / kot psovka ti prekleta živina, pusti ga
3. 3. ekspr., navadno s prilastkom kdor ima pomembnejši družbeni položaj: spoznal je vse živine te ustanove; biti pomembna, velika, vplivna živina / ministrska, politična živina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

1. 1. nav. ekspr. navadno večja domača žival, ki se redi, vzreja zaradi gospodarskih koristi, zlasti manjše govedo: živinče se pase; pomolsti, vpreči živinče; bolehno, preplašeno živinče; dela kot živinče, pa še ni dovolj zelo, hudo
   // vprežno živinče
   // ed., redko manjšalnica od živina: skrbi za konje in drugo živinče
2. 2. ekspr. kdor opravlja zelo težka, naporna dela: otrok ni živinče / ali misliš, da sem tovorno živinče
3. 3. slabš. kdor dela, kar se naroči, zahteva: neumno živinče mu seveda ni ugovarjalo
4. 4. ekspr. nasilen, surov človek: to živinče jo bo uničilo / kot psovka pusti me, živinče
5. 5. ekspr., navadno s prilastkom kdor ima pomembnejši družbeni položaj: na lov je prišlo nekaj imenitnejših živinčet

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.