blúming neskl. pril. (ȗ) metal. nanašajoč se na grobo valjanje ploščatih kovinskih blokov: bluming stroj / bluming valjarna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
brisáča -e ž (á) kos blaga določene oblike za brisanje telesa: frotirati se z grobo brisačo;
lanena, umazana brisača / kopalna, kuhinjska brisača
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
brusíti1 in brúsiti -im nedov. (ī ú) - 1. delati rezilo ostro: brusiti dleto, koso, nož, orodje; na suho brusiti / mačka brusi kremplje; miška si brusi zobe
- 2. z brusom obdelovati predmete: brusiti kamen, steklo; brusiti tlak; fino, grobo brusiti; ročno, strojno brusiti / brusiti z abrazivom / zobozdravnik brusi zob
- 3. drgniti ob kaj: purani brusijo s perutnicami po tleh / golob si brusi kljun ob kamen
- 4. knjiž. dajati čemu bolj izdelano podobo: debata brusi mnenja; brusiti okus občinstva
● ekspr. ljudje si že brusijo jezike veliko govorijo o tem, opravljajo; ekspr. brusiti noge, pete hitro hoditi, teči; zastar. brusiti pero vaditi se v pisateljevanju, pisati
♦ etn. škarjice brusiti otroška igra, pri kateri se igralci lovijo od drevesa do drevesa; lov. divji petelin brusi poje zaključni del svojega speva; papir. brusiti les z brusilnikom pridobivati iz lesa lesovino
brúšen -a -o: brušen diamant; brušeni kozarci; brušeno ogledalo; mojstrsko brušena proza
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
bufoneríja -e ž (ȋ) gled. grobo komična razgibanost in razigranost: odrska bufonerija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
bukovína in búkovina -e ž (í; ú) - 1. bukov les: parjena, surova bukovina; toporišče iz bukovine
- 2. redko bukov gozd: hrib je porasel z bukovino
- 3. nar. zahodno grobo blago: hlače iz bukovine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
búrka -e ž (ȗ) - 1. nav. mn. norčavo vedenje ali govorjenje: izmišljati si burke; predpustne, razposajene burke / pustimo burke! začnimo (govoriti, ravnati) resno; uganjati, zbijati, zganjati burke
● burke briti iz vsega, z revežem norčevati se, šaliti se - 2. lit. dramsko delo s šaljivo, včasih grobo vsebino, komiko: gledati, igrati burko; burka v enem dejanju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
dréti se dêrem se nedov., deríte se; dŕl se (ẹ́ é) ekspr. oglašati se z močnim, neprijetnim glasom: nikar se ne deri;
dreti se na ves glas;
dere se kot sraka, kot žerjav / v kotu gostilne se je drl gramofon // zelo glasno jokati: otrok se kar naprej dere; drl se je, ko da bi ga kdo iz kože deval // grobo, glasno koga oštevati: vsi so se drli nanj; brez vzroka se je drl nad menoj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
grób -a -o stil. -ó prid. (ọ̑ ọ̄) - 1. ki ni dokončno izdelan, obdelan: groba keramika; obleka iz grobe volne; grobo platno / zaviti v grob papir ki nima gladke površine
// pulover z grobim vzorcem ki daje videz neizdelanosti
// cesto so posuli z grobim peskom debelim - 2. ki v odnosu do ljudi na žaljiv način kaže svoje negativne lastnosti: grob človek; zelo grob je do staršev / spet je bil grob z njo / grob dovtip; ima precej grobe navade
- 3. narejen, sestavljen po približni oceni: grobi predračuni; groba delitev prebivalcev na poljedelce in delavce v industriji / o njem si je že ustvaril grobo sliko / po grobih ocenah zaostaja produktivnost za več odstotkov / problem so prikazali le v grobih obrisih
- 4. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: to je groba kršitev sporazuma; naredil je grobo napako
♦ grad. grobi omet omet iz debelejšega peska; les. groba obdelava lesa začetna faza obdelave; petr. grobo zrno zrno z večjim premerom; strojn. groba pila pila, ki pusti površino hrapavo, raskavo
gróbo tudi grobó prisl.: igrali so precej grobo; zelo grobo se izraža; grobo kršiti zakon; grobo mleta moka
gróbi -a -o sam.: na grobo tkano platno; načrti so v grobem že izdelani
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
hodník in hódnik -a m (í; ọ̑) etn. grobo, ročno tkano platno: srajca iz hodnika // preja iz kratkih lanenih ali konopljenih izčesanih vlaken
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
hrulíti in hrúliti -im nedov. (ī ú) grobo, glasno oštevati: pazniki so hrulili jetnike;
mene ne bo nihče hrulil / zakaj zmeraj hruliš na svoje ljudi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
hudíč -a m (í) - 1. rel. duhovno bitje, ki biva zunaj vidne narave in pooseblja zlo: hudič ga zapeljuje; angeli in hudiči; imeti zveze s hudičem; črn, grd, hudoben kot hudič / prodati, zapisati se hudiču; izganjati hudiča / slika prikazuje Miklavža s hudičema / kot kletvica: hudič! o ti hudič ti! tristo hudičev! pri hudiču!
// ekspr., s prilastkom težnja, nagnjenost, navadno k čemu slabemu: prišel je v oblast kvartopirskega hudiča / knjiž., z oslabljenim pomenom hudič zavisti in sovraštva - 2. ekspr. zloben, hudoben človek: boj se ga, ta hudič je zmožen vsega / kot psovka boš, hudič, tiho / ta človek je pravi hudič
// pog., z oslabljenim pomenom izraža negativen odnos do osebe ali stvari, ki jo določa navadno prilastek: zaprl je vrata in noben hudič ni mogel noter; vsak hudič bi me že rad učil; pa dopovej hudiču babjemu, če moreš / pravi, da bo konja prodal, ker hudič preveč brca; kupil je novo žarnico, pa je hudič takoj pregorel; da ga ni (tega) hudiča sram / pripovedovala ji je vsega hudiča vse mogoče stvari - 3. pog., ekspr., navadno s prilastkom hrup, nemir: ne delajte takega hudiča, da vas ne slišijo nasprotniki / ne uganjajte, ne zganjajte (takega) hudiča / sosedovi so imeli včeraj goste in velikega hudiča / ta obleka bo med fanti naredila hudiča in pol veliko vznemirjenje, zanimanje
- 4. pog., ekspr. neprijetnosti, težave: hudič bo, če bodo izvedeli; otrok mu zmeraj naredi kakšnega hudiča; kadar se ga napije, je z njim hudič / hoditi ne morem in to je tisti hudič
- 5. pog., ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža
- a) neprijetnost, težavnost česa: hudič je stati dve uri na mrazu; hudič je, če te nihče ne uboga
- b) nezadovoljstvo nad čim: hudič je vse skupaj
- 6. pog., ekspr., v prislovni rabi izraža
- a) s predlogom visoko stopnjo: do hudiča vse so podrli; cesta se od hudiča vleče; bilo je od hudiča vroče; na hudiče sem truden
- b) močno zanikanje: »Saj je prinesel denar.« »Hudiča je prinesel!«; to ni (pol) hudiča vredno
- 7. pog., ekspr., v medmetni rabi izraža
- a) močno čustveno prizadetost: »Vlomilca so že prijeli.« »Ni hudič, kje pa?«; hudič (ga) vedi, kod se potepa; kdo, za hudiča, vas je poslal tja?
- b) močno zanikanje ali omalovaževanje: hudič, pa taka večerja
- c) podkrepitev trditve: ni hudič, da tega ne bi spravil v red; tristo hudičev, da je res!
- č) jezo, nejevoljo nad kom: hudič naj ga vzame, pobere; da bi ga hudič
● pog., ekspr. tu ima hudič svoje kremplje vmes stvar, zadeva se nenavadno, nepričakovano zapleta; pog., ekspr. tam je cel hudič godijo se neprijetne, težke reči; pog., ekspr. to je vse en hudič vseeno je; pog., ekspr. kaj pa je to za en hudič kaj, kdo je to; pog., ekspr. sam hudič ga je prinesel prišel je v nepravem času; pog., ekspr. vse bo hudič vzel vse bo propadlo; nizko če bo še dolgo tako pil, ga bo kmalu hudič vzel bo umrl; ekspr. ni se bal ne biriča ne hudiča nikogar se ni bal; vse si je upal; pog., ekspr. ima hudiča v sebi doseže tudi kaj navidez nemogočega; zelo je hudoben; bibl. izganjati hudiča z belcebubom preganjati manjše zlo z večjim; pog., ekspr. pojedel bi hudiča in pol zelo veliko; pog., ekspr. ti bo že pokazal hudiča povzročil bo neprijetnosti, težave; prisilil te bo k poslušnosti, ubogljivosti; pog., ekspr. od hudiča je to izpeljal velikopotezno, predrzno, uspešno; pog., ekspr. vse je šlo k hudiču je propadlo; pog., ekspr. poslati koga k hudiču zelo grobo ga zavrniti; pog., ekspr. tega si za hudiča ni dal dopovedati nikakor; pog., ekspr. ta človek je od hudiča, s hudičem doseže tudi kaj navidez nemogočega; je zelo hudoben; pog., ekspr. pravi hudič, če boš zraven ali ne vseeno je; pog. pihalo je ko sto hudičev zelo močno; preg. kamor si hudič sam ne upa, pošlje babo; preg. v sili še hudič muhe žre v sili se je treba zadovoljiti s tistim, kar je mogoče dobiti
hudíča pog., ekspr.: hudiča, bo mir ali ne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
izčeljustáti -ám tudi sčeljustáti -ám dov. (á ȃ) slabš. reči, povedati: večkrat izčeljusta kako grobo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
izpásti -pádem dov., stil. izpàl izpála (á ā) - 1. zaradi popuščenih vezi, stika pasti iz naravnega, prvotnega položaja, mesta: vratca pri peči so izpadla; zagozda izpade / lasje, zobje izpadejo
♦ lingv. polglasnik v rodilniku izpade - 2. šport. zaradi premajhnih dosežkov ne imeti več pravice udeležiti se nadaljnjega tekmovanja: do konca tekmovanja se ni vedelo, kdo bo izpadel; letošnji državni prvak je izpadel že v predtekmovanju / publ.: zaradi zastarelosti strojev bomo izpadli iz mednarodne konkurence; ta odsek ceste je izpadel iz letošnjega programa dela ni upoštevan
// publ. prenehati delati, delovati: ob kritičnem energetskem stanju je izpadla tudi toplarna / za nekaj ur je izpadel električni tok - 3. redko izstopiti, odpasti: vsako leto izpade kak član
- 4. ne biti objavljen, natisnjen: izpadla je uvodna beseda; zaradi pomanjkanja prostora je izpadlo precej slik in diagramov
- 5. pog. ne biti več v spominu, zavesti: podrobnosti so mi že izpadle; številke mi hitro izpadejo / izpasti iz glave, spomina
- 6. neustalj. iziti se, končati se: stvar je dobro, slabo izpadla / razprava je izpadla obširneje, kot sem si jo zamislil je obširnejša
// učinkovati, delovati: film je izpadel kot povprečen dokumentarec; s svojim nastopom je grobo izpadel - 7. voj. napraviti izpad: izpasti iz trdnjave; obleganci so poskušali izpasti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
izrážati -am nedov. (á) - 1. z besedami, kretnjami posredovati drugim svoje misli, čustva, razpoloženja: izražati mnenja, pomisleke; izražati presenečenje, veselje; izražati miselno sorodnost s kom; burno izražati svoja čustva; javno izražati svoje prepričanje, pripadnost; ustno, pismeno izražati svoje zahteve; izražati svoje misli v pesniški obliki; izražati z besedami, kretnjami, mimiko; izražati doživetja z glasbo, s slikarskimi sredstvi
- 2. biti zunanja podoba, znamenje človekovega razpoloženja, čustvovanja: njen obraz izraža grozo, žalost; stroge oči so izražale nenaklonjenost; v njenih kretnjah se izraža milina
// biti zunanja podoba, znamenje česa sploh: umetnost izraža svojo dobo / izbrani so le tisti teksti, ki prepričljivo izražajo zahtevo po narodnostni enakopravnosti - 3. biti nosilec kakega pomena, lastnosti: pridevniki lahko izražajo več stopenj svojega pomena; izražati istočasnost dejanja
// biti nosilec kake vsebine: nekatere pesmi izražajo ilirsko tendenco; skupno sporočilo izraža pripravljenost vlad za nadaljnje sodelovanje - 4. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izražati komu občudovanje, priznanje; izražati podporo narodnoosvobodilnemu gibanju; izražati upanje v zmago / publ. obe strani izražata zadovoljstvo nad dosedanjim potekom pogovorov; vlada izraža zaskrbljenost zaradi tega incidenta / publ. s šolstvom izražamo posebno skrb za mladino
- 5. prikazovati, podajati z določenimi znaki, enotami: izražati dolžino v metrih; izražati vrednost blaga v dolarjih; dviganje cen se izraža v odstotkih
izrážati se - 1. uporabljati jezik za podajanje, posredovanje misli, čustev: tako so se izražali klasiki; fant se zna izražati; izbrano, lepo se izražati; izražati se knjižno, vulgarno; pismeno se slabo izraža; rad se izraža s frazami, manjšalnicami; z lahkoto, muko se izražati / so slikarji, ki se izražajo predvsem z barvo
// publ., navadno s prislovom pripovedovati svoje mnenje: grdo, grobo, spoštljivo, žaljivo se izražati o kom; o prireditvi se izražajo pohvalno, ugodno, ekspr. s samimi superlativi - 2. navadno s prislovnim določilom biti viden, kazati se v čem: ljubezen do domovine se izraža v vsem njegovem delu; v mitologiji se izražajo odnosi človeka do narave / knjiž. duh ljudstva se izraža v njegovem javnem življenju
izražajóč -a -e: izražajoč mnenje večine, ga je predlagal za delegata; pojem izražajoča beseda; kulturno snovanje, izražajoče se v umetnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
izrentáčiti -im dov. (á ȃ) ekspr. grobo, zadirčno reči, povedati: izrentačil je celo vrsto kletvicizrentáčiti se grobo, zadirčno izraziti jezo, nezadovoljstvo: izrentačil se je
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
jébati -am in jêbati -am nedov. (ẹ̑; ȇ) vulg. spolno občevati, spolno zadovoljevati: rad bi (jo) jebal // grdo, grobo ravnati s kom: takle bedak že ne bo več jebal poštenih ljudi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
jelovína -e ž (í) - 1. jelov les: grobo obdelana jelovina; klopi, miza iz jelovine
- 2. redko jelov gozd: velike površine jelovine
- 3. nar. les iglavcev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kiklópski tudi ciklópski -a -o prid. (ọ̑) knjiž., ekspr. nenavadno velik, velikanski: strmeli so nad temi kiklopskimi spomeniki;
kiklopski gorski velikani
♦ arhit. kiklopski zid zid iz velikih, grobo obdelanih kamnov s prilegajočimi se ploskvami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kókosov -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na kokos: kokosovi listi;
kokosovo deblo / kokosova moka grobo zmleta moka iz mesnatega dela kokosovega oreha; kokosova preproga preproga iz kokosovih vlaken; kokosovo milo milo iz kokosovega olja; kokosovo mleko užitna tekočina v kokosovem orehu; kokosovo olje olje iz mesnatega dela kokosovega oreha; kokosovo pecivo pecivo z dodatkom kokosove moke // kokosov oreh; kokosova palma; kokosova vlakna močna vlakna iz zunanjega dela kokosovega oreha
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kosmáč -a m (á) - 1. trajno zimsko jabolko s hrapavo lupino, navadno rjavkaste barve: za zimo se je preskrbel z bobovci in kosmači / na vrtu ima kosmače
♦ agr. boskopski kosmač zimsko jabolko s hrapavo lupino rjaste barve - 2. kosmata žival, navadno medved; kosmatinec: iz gozda se prikaže kosmač
- 3. les. skobljič z zaokroženim rezilom za grobo skobljanje: uporabljati kosmač
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kosmatíti -ím nedov. (ī í) delati kaj kosmato: kosmatiti pletenine;
kosmatiti in krtačiti / kosmatiti površino tkanine
♦ teh. na grobo obdelovati površino lesa, kovinkosmatíti se tvoriti kosme, kosmiče, svaljke, navadno na površini: blago se kosmati / jopica se ji je začela kosmatiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
láta -e ž (á) - 1. prečni tramič, drog, zlasti v kozolcu: stopiti na prvo lato; na latah se sušijo snopi; ogrodje za brajdo iz betonskih stebrov in žice ali lat / gledati skozi late; polne late
- 2. grobo obdelana deska, zlasti za plot: odtrgal je lato in se postavil v bran; late na zidarskem odru
- 3. nar. letev: sveženj lat / polagati opeko na late
♦ geod. nivelacijska lata priprava v obliki letve z zarisanimi centimetri, ki se uporablja pri določanju višinskih razlik med točkami na terenu; grad. poravnalna lata ravna deska, letev, ki se uporablja za izravnavo zidakov, ometa, tlaka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
malôra in malóra -e ž (ȏ; ọ̑) nar. zahodno, v zvezah: podjetje je šlo v maloro je propadlo;
poslati koga v maloro zelo grobo ga zavrniti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
mesár -ja m (á) - 1. kdor se poklicno ukvarja s klanjem živali, izdelovanjem mesnih izdelkov: mesar je prašiča zaklal in naredil klobase; izučiti se za mesarja; kupiti pri mesarju / mesar sekač
- 2. ekspr., navadno v povedni rabi kdor brezobzirno, grobo dela, ravna: ta zobozdravnik je pravi mesar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
mím in mímos -a m (ȋ) gled. - 1. umetniško podajanje zgodbe, čustev, razpoloženja samo z gibi telesa: obiskovati tečaj mima; strokovnjak za mim / mim je bil med vojno najbolj množična oblika gledališkega ustvarjanja
- 2. pri starih Grkih in Rimljanih kratka igra iz vsakdanjega življenja s šaljivo, včasih grobo vsebino, komiko: antični mimi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
mlétje -a s (ẹ̄) glagolnik od mleti: drobno, grobo mletje;
mletje žita / mletje lesa, rude / pogledala je v grot, koliko je še mletja kar se melje // slišati je bilo samo mletje z usti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
nadírati -am nedov. (ī ȋ) ekspr. grobo, glasno oštevati: za vsako malenkost ga nadira;
vsak dan jo nadira in zmerja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
nadréti -dêrem dov., naderíte; nadŕl (ẹ́ é) ekspr. grobo, glasno ošteti: brez vzroka ga je nadrla;
nadrl je vse od kraja / grdo, surovo nadreti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
nahrulíti in nahrúliti -im dov. (ī ú) grobo, glasno ozmerjati, ošteti: odposlance je nahrulil in nagnal;
nahrulil jo je, zakaj ni prišla;
nahruliti koga kot psa zelo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
napádati -am nedov. (ā ȃ) - 1. opravljati oboroženo vojaško akcijo z namenom uničiti, onesposobiti nasprotnikove sile: napadati mesto, utrdbo; znova so začeli napadati / bočno, čelno napadati / napadati zavezniške države
- 2. opravljati nenadno nasilno dejanje, s katerim se hoče kaj pridobiti, doseči ali komu škodovati: napadali so ljudi in jih ropali / napadati banke, trgovine / fizično napadati
- 3. nav. ekspr. ostro, grobo, žaljivo nastopati proti komu: žalili so ga in napadali; napadati koga v tisku; napadal ga je z žaljivimi izrazi / napadati čast, ugled; napadati vodstvo, zakone
- 4. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: bolezen, slabost ga napada / pogosto ga napada hud kašelj / dvomi ga napadajo / železo napada rja
- 5. šport. biti v fazi športne igre, ko si eden od nasprotnikov prizadeva izboljšati rezultat: v drugem polčasu so gostje ves čas napadali
napadajóč -a -e: napadajoča zver; sam.: odbiti napadajoče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
napásti -pádem dov., stil. napàl napála (á ā) - 1. narediti oboroženo vojaško akcijo z namenom uničiti, onesposobiti nasprotnikove sile: sovražnik je napadel ob peti uri; napasti z vsemi silami / letala so napadla mesto / bočno napasti; napasti iz zasede; napasti v hrbet / napasti brez vojne napovedi
- 2. narediti nenadno nasilno dejanje, s katerim se hoče kaj pridobiti, doseči ali komu škodovati: nekdo ga je napadel; napadli so jih z orožjem / napasti banko / fizično napasti
- 3. nav. ekspr. ostro, grobo, žaljivo nastopiti proti komu: s to izjavo je napadel mene; napasti koga v javnosti, tisku; uradno so ga napadli
- 4. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nagel nastop stanja, kot ga določa samostalnik: napadla ga je bolezen, slabost; zaspanost ga napade / napadel jo je hud kašelj / nemir ga napade / jabolka je napadla plesen
- 5. šport. začeti fazo športne igre, ko si eden od nasprotnikov prizadeva izboljšati rezultat: ko so dobili žogo, so napadli / napadel je s hitrimi udarci
- 6. redko zapasti: napadlo je pol metra snega
● ekspr. napadel me je, naj mu posodim tisočak prosil; ekspr. z velikim tekom je napadla zrezek ga je začela jesti
napáden -a -o: napaden človek; napadena postojanka; sam.: napadenega so odpeljali v bolnico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
naskakováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. delati naskok: sovražnik je začel znova naskakovati; naskakovali so mesta, sovražnikove položaje; naskakovati z boka, z vseh strani
// nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža nastopanje dejanja, kot ga določa sobesedilo: alpinisti naskakujejo goro s severne strani / naskakovati državni rekord / naskakovati ženska srca
● ekspr. znanstveniki so dolgo naskakovali ta problem so si prizadevali, da bi ga rešili - 2. ekspr. grobo, žaljivo nastopati proti komu: zaradi tega so ga vsi naskakovali / naskakovati članek
naskakujóč -a -e: naskakujoča množica; sam.: nekdo od naskakujočih je kriknil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
naskočíti -skóčim dov. (ī ọ̑) - 1. narediti naskok: vojaki so znova naskočili; naskočiti sovražnikovo armado; naskočiti mesto, okope; naskočiti z boka / ekspr. naskočil je fanta in ga udarjal s pestmi
// nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža nastop dejanja, kot ga določa sobesedilo: naskočiti najvišji vrh v pogorju / napovedal je, da bo znova naskočil svetovni rekord / skrbi so ga naskočile
● šalj. poželjivo je naskočil zrezek ga je začel jesti - 2. ekspr., redko grobo, žaljivo nastopiti proti komu: naskočiti koga v tisku / naskočiti vodstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
nazijáti -ám dov. (á ȃ) slabš. grobo, glasno ošteti: nazijala ga je, ker je zamudilnazijáti se nagledati se: ali se še niste nazijali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
nôrec -rca m (ó) - 1. ekspr. nespameten, neumen človek: saj nisem norec, da bi šel / takega norca ne bo več dobila, da bi ji vse naredil / kot psovka zakaj se pa smeješ, norec
- 2. ekspr. kdor v svojih zahtevah, ravnanju zelo pretirava: ta norec dela ves dan; kateri norec bi se pa upal spustiti po taki strmini; če to zahteva, je pravi norec; si videl tega norca, kako je prehiteval
- 3. zastar. duševno bolan človek, duševni bolnik: zdraviti norca; gleda kot norec / bolnišnica za norce
- 4. metal. težko mehanizirano kladivo za grobo obdelavo kovine: norec je tolkel po železu
// grad. batu podobno leseno ali kovinsko orodje za zabijanje pilotov: z norcem udarjati po kolu - 5. nar. zatič, zatikalo (pri verigi): zapeti verigo z norcem
● norce brije iz nas, z nami norčuje se, šali se; pog. dela se norca iz njega ne upošteva, ne obravnava ga resno; se norčuje, šali; star. uganjati norce norčevati se, šaliti se; ekspr. imeti koga za norca norčevati se iz koga; šaliti se s kom; varati ga; dvorni norec človek, ki z norčijami zabava vladarja in njegovo spremstvo; drvi kot norec zelo; šalj. bog daj norcem pamet, meni pa denar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
obklesáti -kléšem dov., obklêši obklešíte; obklêsal (á ẹ́) - 1. z dletom obdelati kamen: obklesati marmorni blok
- 2. knjiž. dati čemu bolj izdelano podobo: zgodbo bo moral avtor še obklesati
obklesán -a -o: grobo obklesani kamni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
obrusíti in obrúsiti -im dov. (ī ú) - 1. z brusom obdelati predmet: obrusiti kamen, tlak; fino, grobo obrusiti / obrusiti zob; pren. ledeniki so obrusili gorske hrbte
- 2. z brušenjem odstraniti: obrusiti ostrine, vzbokline
♦ teh. obrusiti iglo odstraniti ostanke kovine vzdolž rezila, ki so nastali pri brušenju
// ekspr. povzročiti, da postane kdo bolj umirjen, preudaren: delo v kolektivu ga je obrusilo; vzgoja obrusi ljudi; otroci se drug ob drugem obrusijo / njegovo vedenje se je obrusilo - 3. z brušenjem izrabiti, uničiti: obrusiti rezilo; nož se sčasoma obrusi; ekspr. čevlje si obrusiti
● ekspr. noge bi si lahko obrusil, pa ne bi nič dosegel zelo bi si lahko prizadeval; nekatere oblike se v pogovornem jeziku obrusijo posamezni glasovi v določenih oblikah se ne izgovarjajo
obrúšen -a -o: obrušen kamen; dolgočasne, obrušene fraze; obrušena osebnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
obtólči -tólčem [ou̯] dov., obtólci obtólcite in obtolcíte; obtólkel obtólkla (ọ́) s tolčenjem poškodovati: obtolči opeko, posodo / ekspr. ves avtomobil je že obtolkel; obtolkla si je koleno // s tolčenjem, udarjanjem obdelati: obtolči kamenobtólčen -a -o: odbirati obtolčeno sadje; grobo obtolčeno kamenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
obžírati -am nedov. (ī ȋ) - 1. obgrizovati, obglodavati: koze najraje obžirajo grmovje; gosenice obžirajo liste
- 2. slabš. grobo oštevati: nima miru pred njo, kar naprej ga obžira
- 3. nar. dolenjsko krošnjariti: po cele dneve je obžiral po vaseh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
obžréti -žrèm dov., obžŕl (ẹ́ ȅ) - 1. obgristi, obglodati: koza je obžrla brste in liste; mravlje so obžrle drevesa / obžreti do golega / bolhe so ga obžrle opikale
- 2. slabš. grobo ošteti: obžrl ga je in spodil / obžrla ga je do kosti
obžŕt -a -o: obžrto listje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
odslovíti -ím dov., odslóvil (ī í) - 1. z besedami, kretnjo sporočiti komu, naj odide: odsloviti spremljevalca; grobo ga je odslovila / odslovila je že več snubcev zavrnila; pren. tako misel je hitro odslovil
- 2. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo ni več v delovnem razmerju; odpustiti: odslovili so več delavcev / odsloviti iz službe
odslovljèn -êna -o: odslovljeni delavci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
ohladíti -ím dov., ohládil (ī í) - 1. narediti kaj hladno, mrzlo: ohladiti vino / nevihta je ohladila ozračje / ohladiti hrano na primerno temperaturo
- 2. povzročiti občutek hlada: veter mu je ohladil vročo glavo / sladoled jih je ohladil
- 3. ekspr. pomiriti, zmanjšati: to je nekoliko ohladilo njegovo navdušenje, strast; njegova ljubezen se je že ohladila / jeza se mu še ni ohladila
● ekspr. razgrajačem so ohladili kri v zaporu jih ukrotili; ekspr. ne gani se, sicer te ohladim ubijem; ekspr. ohladiti koga s palico nasilno, grobo ga ukrotiti
ohladíti se - 1. postati hladen, mrzel: juha, voda se je že ohladila; brezoseb. zadnje dni se je precej ohladilo / motor se je ohladil
- 2. dobiti občutek hlada: skoči v morje, da se ohladiš; v senci so se kmalu ohladili; ohladiti se pod prho
● ekspr. hitro se je ogrel za dekle in hitro se je tudi ohladil nehal čutiti do nje naklonjenost, ljubezen; ekspr. prvi mož se še ni ohladil (v grobu), že se je spet poročila hitro po moževi smrti se je spet poročila
ohlajèn -êna -o: ohlajeno ozračje; ohlajeno prijateljstvo; mleko je ohlajeno na štiri stopinje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
ožírati -am nedov. (ī ȋ) - 1. ekspr. obgrizovati, oglodavati: koze ožirajo grmičje
- 2. slabš. grobo oštevati: nobene stvari ji ne naredi prav, kar naprej ga ožira / že zdaj se boji, kako ga bodo ožirali, ko odide opravljali, obrekovali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
ožréti ožrèm dov., ožŕl (ẹ́ ȅ) - 1. ekspr. ogristi, oglodati: zajci so ožrli drevesca
- 2. slabš. grobo ošteti: zelo ga je ožrla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
pádati -am nedov. (ā ȃ) - 1. zaradi izgube ravnotežja, opore prihajati
- a) iz pokončnega položaja na tla zlasti v ležeči položaj: opotekal se je in padal; padati na obraz, naprej, vznak / drevesa so padala z velikim truščem; brazde so pri oranju lepo padale
- b) z višjega mesta: pri hoji po vrvi so sprva padali; ptice so zaradi mraza padale z vej / zavitki so mu padali iz naročja
// večkrat prenehati biti nameščen kje: stekelce pri očalih mu pada iz okvira; naramnica mu pada z rame / listje že pada z drevja odpada
- 2. premikati se v smeri navzdol zaradi lastne teže: v sanjah se mu je zdelo, da pada; podoba pastirja, ki pada v prepad; gledal je snežinke, kako se v vetru dvigajo in padajo; padati z veliko hitrostjo
// premikajoč se po zraku, zlasti v smeri navzdol zaradi lastne teže- a) pojavljati se: preden se je ulila ploha, so padale le debele kaplje; na tem mestu pada kamenje; vulkanski prah pada včasih tako na gosto, da se zmrači / v tem letnem času pogosto pada toča; sodra pada; dopoldne je padal dež je deževalo; v hribih bo padal sneg bo snežilo
// brezoseb. kaže, da bo padalo deževalo - b) prihajati kam: jabolka padajo na cesto in se obtolčejo; na mesto so padale bombe; seme pada na preorano zemljo / ekspr. čebele so težko obložene padale na brado so sedale, se spuščale; saje padajo na tla se usedajo
// udarjati, zadevati: kaplje so padale po dežniku; ekspr. če bi solze padale po trdi skali, bi se omehčala / ekspr.: palica je padala po njegovem hrbtu; trde pesti so padale po njem; brezoseb. padalo je po glavi, hrbtu, rokah; pren., ekspr. težko padajo njegove besede
- 3. pojavljati se, nastopati na površini: svetloba pada na mizo; njegova senca je padala na pesek / zavese so bile spuščene, da sonce ne bi padalo v sobo sijalo
// ponoči pada rosa
// z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: v tem času že začne padati slana; ekspr. na zemljo pada noč noči se - 4. pog. nepričakovano, nenapovedano prihajati: v sobo so padali drug za drugim kakor brez uma / pisma s fronte so le poredkoma padala v našo hišo
- 5. biti v položaju v smeri navzdol: črni brki mu padajo čez ustnice; dolgi lasje so ji padali na ramena
// navadno s prislovnim določilom biti tak, da se lepo prilega, ne dela počeznih gub: svilene tkanine lepo padajo; narediti zavesi dvojni rob, da lepše pada - 6. biti čedalje nižji v določeni smeri: pot je začela padati; planota proti jugu rahlo pada / ekspr. strmo pobočje pada v sotesko
- 7. manjšati se, zniževati se, navadno v precejšnji meri: zračni pritisk pada; njegov vpliv pada; zanimanje za knjigo je začelo padati / cene padajo; kvaliteta izdelkov pada / obisk pada / publ. dinar pada vrednost dinarja se manjša
// publ. kulturno padati postajati manj kulturen
// prihajati na nižji ton, manjšo glasnost: pesem je padala in naraščala; glas ji je postopoma padal
// s prislovnim določilom prihajati v moralnem pogledu na nižjo stopnjo: padal je čedalje globlje; sovražniki naše države so padali vse nižje in nižje - 8. biti drug za drugim osvojen, vdajati se: mesta so padala skoraj brez odpora / zaradi izdaj so padale tudi javke
// publ. izgubljati vpliv, veljavo, položaj: stare teorije padajo in nastajajo nove / rekordi padajo jih presegajo
// politična nasprotja padajo izginjajo - 9. biti drug za drugim ubit v boju: na fronti so padali možje in fantje / publ. v Gramozni jami so padali talci so streljali talce
// ekspr. ljudje so padali od neke čudne bolezni umirali; zaradi insekticidov so čebele padale v rojih; padali so kot muhe - 10. ekspr., navadno v zvezi s po ostro, grobo, žaljivo nastopati proti komu: ni mogel do besede, kar naprej so padali po njem / sovražniki so padali po naši deželi si jo prisvajali, jo napadali
- 11. publ., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: padajo očitki, da so ljudje premalo obveščeni; med streljanjem so glasno padali ukazi; padala so vprašanja vpraševali so
// žarg., šol. padali so ukori dani so bili - 12. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z v izraža nastopanje stanja, kot ga nakazuje določilo: padati v apatijo; padal je v hude duševne krize; pog. zdelo se mu je, da pada v nezavest omedleva; publ.: padati v obup postajati obupan; iz dneva v dan pada v večjo odvisnost postaja bolj odvisen
// publ. padati v napako delati napako - 13. pog. večkrat priti na, biti na: državni prazniki padajo na različne dneve v tednu / njegovo bivanje v Franciji pada v čas okupacije v Franciji je bival med okupacijo
● pog. v prepirih so padale ostre besede bile izrečene; ekspr. za to bodo še glave padale bodo ljudi ubijali; ekspr. če ne boš ubogal, bo padalo boš tepen; ekspr. padati iz hajke v hajko doživljati pogostne hajke; ekspr. zadovoljiti se z drobtinami, ki padajo z bogatinove mize z dobrinami, ugodnostmi, ki so za tega, ki jih da, nekaj nepomembnega, odvečnega; pog. prišel bo, pa če bi ošpičene prekle padale z neba gotovo, zagotovo; vznes. fantje so padali v prerane grobove prezgodaj umirali; ekspr. te besede so mu padale v srce so ga prizadevale; pog. težke veke mu same od sebe padajo vkup postaja zelo zaspan
♦ mat. funkcija pada z večanjem neodvisne spremenljivke se odvisna spremenljivka zmanjšuje
padáje knjiž., redko padajoč: padaje v prepad
padajóč -a -e: padajoča in vzpenjajoča se cesta; padajoče kamenje; mehko padajoče tkanine
♦ lingv. padajoča intonacija intonacija z upadajočim ali visokim tonskim potekom naglašenega zloga in s tonsko nižjim naslednjim nenaglašenim zlogom; mat. padajoče zaporedje števil; meteor. padajoči veter veter, ki nastane pri prehajanju hladnega zraka čez gorsko prepreko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
pásti pádem dov., stil. pàl pála (á ā) - 1. zaradi izgube ravnotežja, opore priti
- a) iz pokončnega položaja na tla zlasti v ležeči položaj: spotaknil se je in padel; pasti naprej, vznak, zviška; padel je kot pokošen / dobro prisloni lestev, da ne bo padla; drevo se mora prav zasekati, da pade v želeno smer / pasti po stopnicah / zadeta žival je padla se je zgrudila; konj je padel pod njim / ekspr.: zaradi dolgov je moral gozd pasti so ga morali posekati; pšenica je v dveh dneh padla bila požeta; od utrujenosti je kar padel na stol se brez moči usedel; padel je pred njim na obraz vrgel se je
- b) z višjega mesta: veja se je odlomila in je padel; pasti s konja; pasti z ladje v morje; knjiga je padla s police; pasti v brezno, za omaro / milo mu je padlo iz rok; otrok ji je padel iz naročja
// prenehati biti nameščen kje: kamenček je padel iz prstana; jermen je padel s kolesa se snel; petlje so padle s pletilke; ekspr. od presenečenja so mu oči skoraj padle iz jamic zelo je izbuljil oči
// listje je že padlo z drevja odpadlo
- 2. premikajoč se po zraku, zlasti v smeri navzdol, zaradi lastne teže priti kam: bomba je padla na hišo; jabolko mu je padlo na glavo / ogrizek je padel zraven koša; gošča je padla na dno se usedla; smet mu je padla v oko; žoga je padla v koš / ekspr.: race padejo na vodo zlasti zvečer priletijo, se spustijo; jed je kar padla vanj zelo hitro jo je pojedel; neka roka mu je trdo padla na ramo začutil je močen prijem na rami
// v zvezi z na pri premikanju po zraku, zlasti v smeri navzdol, zaradi lastne teže udariti, priti z določenim delom na podlago: skakalec se je v zraku obrnil in srečno padel na bok; lahko bi padel na glavo in se ubil; maček pade na noge - 3. s prislovnim določilom pojaviti se, nastopiti na površini: mesečina je padla v sobo; svetloba mu je padla na obraz / njena senca je padla na steno / megla je padla na polje; spraviti seno v kopice, preden pade rosa / padlo je le nekaj kapelj le malo je deževalo
// z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: zgodaj je padel mrak; padla je rosa; bojijo se, da bo padla slana; ekspr. noč je padla na zemljo znočilo se je - 4. pog. nepričakovano, nenapovedano priti: padel je k njemu ravno ob kosilu; ni pisal, kar padel je v hišo / v podjetje je padel inšpektor
// nehote, po naključju priti: iskal sem izhod, pa sem padel v stanovanje / padel je med veseljake; pasti v slabo družbo / padel je v to delo in ga mora končati nehote, po naključju ga je dobil; naložili so mu ga - 5. spremeniti položaj v smeri navzdol: ko je odpela lase, so ji padli po hrbtu / glava mu je padla na prsi se mu povesila
// navadno s prislovnim določilom biti tak, da se lepo prilega, ne dela počeznih gub: svilene tkanine lepo padejo - 6. zmanjšati se, znižati se, navadno v precejšnji meri: hitrost vožnje je v drugem krogu padla; pritisk in temperatura sta padla / cena nekaterih izdelkov je padla / število obiskovalcev je padlo pod lansko povprečje / disciplina je padla se je poslabšala; publ. njihova morala je padla
// priti na nižji ton, manjšo glasnost: pasti z glasom ob zaključku misli; ekspr. glas sirene je v žalostnem tonu padel in izzvenel
// s prislovnim določilom priti v moralnem pogledu na nižjo stopnjo: tako daleč je padla, da je začela vohuniti; globoko ste padli, odkar ste brez varstva; nižje je padel, kot smo mislili / glede okusa smo zelo padli - 7. biti osvojen, vdati se: okoliščine, v katerih je mesto padlo; po večdnevnem obleganju je trdnjava padla / publ. v tem času je padel najvišji vrh so prišli nanj
// publ. izgubiti vpliv, veljavo, položaj: realizem je padel, na njegovo mesto je stopila nova romantika / rekord bo padel bo presežen; vojaška vlada je padla morala odstopiti
// publ. biti odstranjen, izginiti: s tem je padla zadnja ovira za razvoj; pregraje med ljudmi so padle / padel je tudi ta dvom - 8. biti ubit v boju: padel je na fronti; pasti v napadu na sovražnikovo postojanko; padel je med vojno kot partizan / pasti za domovino, svobodo; pasti junaške smrti
- 9. ekspr., navadno v zvezi s po napasti: letala so padla po nas; padel je z veliko vojsko po njih / padli so po njih s palicami
// ostro, grobo, žaljivo nastopiti proti komu: ko je povedal svoje mnenje, so vsi padli po njem / padli so po njegovi knjigi
// začeti hlastno jemati, si prisvajati: pasti po plenu / tujci so padli po naši zemlji / pasti po jedi in pijači začeti hlastno, obilno jesti, piti; pren. kar padel je po knjigi - 10. nav. ekspr., v zvezi z na, s izraža, da kaj neprijetnega začne ali preneha
- a) biti obveznost za koga: dajatve so padle na ljudstvo; skrb za otroka je padla na stare starše / pog.: njeno delo je padlo nanj je moral opravljati on; odgovornost za nesrečo pade tudi na vas tudi vi ste odgovorni zanjo; sum bo padel na vse vsi bodo osumljeni; očetova jeza je padla tudi nanj tudi njega je oče kaznoval
- b) prizadevati koga: težko breme mu je padlo s pleč; hudo gorje mu je padlo na glavo / utrujenost je padla z njega; ko smo to izvedeli, je padla na nas težka mora
// pog. priti v posest koga, postati last koga: po materini smrti je hiša padla na sina / nanj je padlo premalo dediščine prišlo, je dobil
// nekaj njegove slave je padlo tudi na druge tudi drugi so je bili deležni
- 11. publ., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: odločitev o tem še ni padla; padlo je povelje za naskok; padlo je nekaj predlogov nekaj stvari je bilo predlaganih; padlo je vprašanje, kje dobiti sredstva vprašali so
// padlo je nekaj strelov; v prvem polčasu sta padla dva gola bila dosežena - 12. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: pasti v duševno krizo; padla je v apatijo, obup postala je apatična, obupana; pasti v dvome začeti dvomiti; pazi, da ne padeš v nesrečo ne boš nesrečen; pog. pasti v nezavest omedleti
- 13. ne izdelati v šoli, pri izpitu: v prvem letniku je padel in ponavljal / pasti iz matematike / pasti pri izpitu, maturi
- 14. ekspr. narediti moralno slabo, neprimerno dejanje: v takih okoliščinah marsikdo pade; vsak lahko pade
- 15. pog. priti na, biti na: državni praznik pade na nedeljo; novo leto je padlo na petek / ti dogodki padejo v zadnje leto vojne so se zgodili v zadnjem letu vojne
● pog. tu in tam pade kaka kletev je izrečena; ekspr. kocka je padla ob pomembni odločitvi z negotovim izidom odločeno je; ekspr. krinka je padla pokazalo se je pravo, resnično bistvo, podoba česa; ekspr. z njim stvar stoji in pade on je odločilnega pomena za stvar; pog. upal je, da bo tudi njemu kaj padlo (v žep) da bo tudi on kaj dobil; pog. vse letnice so mu padle iz glave je pozabil; publ. sklepni prizori so padli iz okvira niso bili v skladu s celoto; žarg., gled. pasti iz vloge prenehati igrati skladno z vlogo; pog. pasti komu okrog vratu objeti ga; pog., ekspr. tega mi ne pravi, saj nisem s hruške padel saj nisem tako neizkušen, naiven; pog. čakal je tisti, ki je s hruške padel ne bom te počakal; pog., ekspr. zaradi tega ti ne bo krona z glave padla se ne bo zmanjšal tvoj ugled; pog., ekspr. mi tudi nismo z lune padli nismo nespametni, naivni; ekspr. ali si z lune padel slabo si obveščen o aktualnih dogodkih; nihče ne pade učen z neba vsak si mora pridobiti znanje z učenjem, trudom; pojavil se je, kakor bi padel z neba nepričakovano, nenadoma; ekspr. šele takrat mu je padla mrena z oči šele takrat je zagledal, spoznal stvar, kakršna je dejansko bila; pog., ekspr. saj nisem na glavo padel, da bi hodil tja nikakor ne bom šel tja, ker bi bilo to zame slabo; bibl. beseda je padla na kamen nauk, nasvet ni imel zaželenega uspeha; ekspr. pasti na kolena poklekniti; biti premagan, vdati se; ekspr. pasti na kolena pred kom kleče ga prositi; ekspr. hiša je padla na kup se je podrla, je razpadla; ekspr. to mi ni padlo na misel, na pamet tega se nisem spomnil; na to nisem pomislil; star. nate je padla izbira ti si izbran; ekspr. oko mu je padlo nanjo pogledal jo je; vzbudila je njegovo zanimanje; je kot maček, vedno pade na noge v vsakem položaju, stanju se znajde; bibl. seme je padlo na rodovitna tla nauk, nasvet je imel zaželeni uspeh; publ. društvo je padlo pod zakon je moralo podrediti svoje delovanje zakonu; pog. pasti komu v besedo prekiniti ga pri govorjenju; pasti občini v breme živeti na stroške občine; pog. dela, kar mu v glavo pade kar se mu ljubi; pog. le kaj ti je spet padlo v glavo česa si se domislil; pog., ekspr. ti je srce v hlače padlo? si se zbal, izgubil pogum; pog. sovražnik jim je padel v hrbet napadel jih je od zadaj; zahrbtno napadel; ekspr. sekira mu je padla v med življenjske razmere so se mu nenadoma zelo izboljšale; ekspr. padel je policiji v mrežo, zanke policija ga je odkrila, ujela; ekspr. čakal je, da mu bo padla v naročje pristala na ljubezenski odnos z njim; to mu je padlo v naročje kot zrela hruška to je dobil brez prizadevanja, truda; pog., ekspr. padel sem v nemilost pri njem zameril sem se mu, ni mi več naklonjen, ne zaupa mi več; pog. to je tako, da pade v oči zelo opazno; pog. to mi je takoj padlo v oči udarilo; ekspr. v njenih očeh je padel začela ga je manj ceniti, spoštovati; vznes. pasti v prah pred kom zelo se ponižati; ekspr. načrt je padel v vodo se ni uresničil; žarg., lov. na lovu je padlo več srn bilo uplenjenih, ustreljenih; pog. tepel ga je, ne da bi pazil, kam pade po katerem delu; nižje pog. voz je bil ves zvezan, da ne bi padel narazen razpadel; nižje pog. pasti noter priti v neprijeten, kočljiv položaj; nižje pog. od slabosti okoli pasti omedleti; nižje pog. oči so mu padle skupaj zaspal je, zadremal je; preg. jabolko ne pade daleč od drevesa otrok je tak kot starši; preg. če slepec slepca vodi, oba v jamo padeta iskanje nasveta, opore pri enako neizkušenem človeku je pogubno; preg. kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade nesreča, ki jo kdo pripravlja drugim, navadno zadene njega samega; preg. kdor visoko leta, nizko pade kdor ima pretirano dobro mnenje o svoji družbeni pomembnosti in pretirane zahteve po družabnem uspehu, ugledu, doživi pogosto neuspeh
♦ fin. tečaj dolarja je padel; šah. figura je padla nasprotnik jo je odstranil s svojo potezo iz igre; šport. pri doskoku je padel
pádel -dla -o: postaviti spomenik padlim borcem; nanovo padli sneg
● evfem. padla dekleta vlačuge, prostitutke
♦ rel. padli angel hudič; sam.: grobovi padlih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
pést -í ž (ẹ̑) - 1. roka s tako skrčenimi prsti, da se dotikajo upognjene dlani: dvigniti pest; odpreti, stisniti pest; tiščati kovanec v pesti; s pestjo groziti, žugati; udariti, razbijati s pestjo po mizi; za pest velika odprtina; kakor pest debel kamen / prsti so se mu skrčili v pest; stisniti roko v pest / bojevanje s pestmi
// star. roka, prsti: zgrabil ga je s koščenimi pestmi za ovratnik in ga stresel / rokavi za pestmi so umazani na zapestjih - 2. s predlogom prostor med skrčenimi prsti in upognjeno dlanjo: izbiti komu kamen iz pesti; v pesti je tiščal nekaj drobiža / ekspr. stisnil mu je kovanec v pest skrivoma dal
- 3. z rodilnikom količina česa, ki se lahko naenkrat zagrabi, drži s skrčenimi prsti in upognjeno dlanjo: pest drobiža; dala ji je dve pesti moke / dobiti za pest zlatnikov / pest prediva; odžeti pest pšenice
// ekspr. zelo majhna količina česa sploh: teh nekaj pesti sena bomo že še pograbili; dragocena je vsaka pest zemlje / redko: v svoji lasti nima niti pesti zemlje prav nič; okoli hiše je komaj za pest zemlje zelo malo - 4. ekspr. (telesna) moč, sila: morali so se pokoriti njegovi pesti; če ne bo šlo drugače, jim bo treba to dokazati s pestjo z nasiljem; krojiti si, pisati si pravico s pestmi
- 5. nekdaj dolžinska mera, približno 10,5 cm: petnajst pesti dolg / meriti na pesti
● pog. pazi se, ker me močno srbijo pesti zelo si želim, da bi te udaril; ekspr. po vaseh so se pesti krčeviteje stiskale jeza, upornost vaščanov je naraščala; držati, tiščati pesti za koga želeti komu, da bi se mu kaj uresničilo, posrečilo; pog., ekspr. jaz sem že okusil njegove pesti mene je že natepel, pretepel; kmalu jim je pokazal svoje pesti jih fizično napadel; publ. partizanska vojska je postala udarna pest narodne oblasti udarna (vojaška) moč, sila; ekspr. to je pravici pest v obraz to je grobo kršenje pravice; pog. dobiti koga v pest ujeti in kaznovati ga; pog. kogar je dobil v pest, vsak je moral poslušati njegovo tarnanje kogar je srečal, s komer se je pogovarjal; ekspr. priti v pest paragrafom zaradi kršenja zakonitosti biti kaznovan; pog. smejati se komu v pest komu se (skrivaj) posmehovati; ekspr. lakota, žeja ga ima v pesteh zelo je lačen, žejen; ekspr. začelo se je s prepirom, končalo s pestmi s tepežem, pretepom; pog. na sestanku je treba udariti s pestjo po mizi odločno, ostro nastopiti, zahtevati; publ., ekspr. z jekleno pestjo narediti red v državi z oboroženimi silami, nasiljem; delati na lastno pest na svojo roko; ekspr. to je človek nagle jeze in trdih pesti je močen, divji človek, zlasti v tepežu, pretepu; publ., ekspr. režim železne pesti ki temelji zlasti na vojaških, policijskih metodah in nasilju; ekspr. upošteva samo moč pesti telesno moč; ekspr. vladala je pravica pesti oblast je imel, kdor je bil močnejši, brezobzirnejši
♦ jur., zgod. pravica pesti v srednjem veku pravica plemstva, da uveljavi svoje pravne zahteve tudi s silo, orožjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
planíti in plániti -em, tudi plániti -em dov. (ī á ȃ; á ȃ) - 1. nenadoma, zelo hitro
- a) priti, oditi: planiti iz hiše; planiti skozi vrata, v sobo / otroci so planili v vodo / v jurišu planiti med hiše / ekspr.: solze so ji planile iz oči, v oči zajokala je; vlak je planil v predor zelo hitro zapeljal
// planiti v beg, tek začeti bežati, teči; pren. v sobo so planili glasovi; odprl je vrata in iz kuhinje je planila luč - b) se približati: planila je k očetu; planiti k oknu; planila sta drug proti drugemu
- c) vstati: planiti iz postelje; planili so pokonci in zbežali / planiti na noge
- 2. ekspr., navadno v zvezi planiti v jok, smeh nenadoma glasno zajokati ali zasmejati se: ko ga je zagledala, je planila v jok; planil je v krohot, smeh
- 3. ekspr., s predlogom napasti: ko se je prikazal izza hiše, so planili po njem; planil je nanj kot lev, ris
// ostro, grobo, žaljivo nastopiti proti komu: kritiki so planili po njem - 4. ekspr. nenadoma močno zagoreti: ko je zapihal veter, je ogenj planil; brezoseb. iz tleče žerjavice je planilo
- 5. ekspr. s silo se zadeti ob kaj: nenadoma je planil vanj veter / stopil je iz teme in vanj je planila močna sončna svetloba / v nosnice mu je planil vonj po trohnobi
- 6. ekspr., v zvezi s po začeti hlastno jemati, si prisvajati: planiti po plenu, zlatu / po očetovi smrti so otroci planili po posestvu / planiti po jedi in pijači začeti hlastno, obilno jesti, piti
// bralci so kar planili po znanstveni fantastiki zelo so jo brali
● ekspr. tega nisem jaz naredil, je planil hitro rekel; ekspr. kri, rdečica ji je planila v obraz zelo je zardela; ekspr. med ljudi je planila novica med ljudmi se je razvedelo; ekspr. kar planilo je iz njega silovito, brez pridržkov je izrazil svoja čustva, svoje razpoloženje; ekspr. planila mu je okrog vratu navdušeno ga je objela; ekspr. planil je ob žalitvi razburil, razjezil se je
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
plátno -a s (á) - 1. močna lanena tkanina: beliti, tkati platno; kupiti platno za srajce; bila je bleda kot platno / gumirano, povoščeno platno; knjigoveško, šotorsko platno / bombažno, konopljeno platno
- 2. navadno manjši kos take tkanine za umetniško slikanje: slikar je napel platno na okvir in začel nanašati barvo; na platno je skušal prenesti podobo kmečkega življenja / slikati na platno
// žarg. slika na takem kosu tkanine: rad bi kupil njegovo platno; dela, slika majhna in velika platna; platna impresionistov; pren. široka epska platna z opisi v tem romanu niso zaživela - 3. velik kos napete bele tkanine, na katero se projicira film: strmela sta na platno in zbrano sledila filmu / filmsko, projekcijsko platno
// žarg., navadno v zvezi filmsko platno filmska umetnost, filmska proizvodnja: znal je umetniško prenesti dogajanje na filmsko platno; tudi na filmskem platnu ločiti laž od resnice; vse je potekalo tako hitro kot na platnu / novi val je kmalu obogatil italijanska platna
● ekspr. imeti škarje in platno v rokah imeti moč, oblast odločati o čem; ekspr. zadnjič sem ga videl, ko je še platno prodajal ko je bil še majhen; ekspr. strgal si je hlače in je potem celo pot platno prodajal videlo se mu je spodnje perilo; publ. cirkuško platno cirkuški šotor, cirkus
♦ etn. domače platno ki je ročno tkano iz ročno predene preje; hodnično platno grobo, ročno tkano platno; film. široko platno katerega širina je precej večja kot višina; obrt. knjiga je vezana v platno hrbet in platnice so prevlečeni s platnom; tekst. četrtinsko, polovično, popolnoma beljeno platno; irsko platno tanka, gosta lanena tkanina; vezava platno; zal., kot označba načina vezave Prešeren, Poezije, platno [pl.]
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
poròg -óga m (ȍ ọ́) zelo očitno, grobo izražanje negativnega, odklonilnega odnosa do koga, navadno z vsebinsko pozitivnimi besedami: bal se je njihovega poroga;
ni se hotela izpostaviti porogu;
komaj opazen porog / v njegovih besedah je čutila prikrit porog / govorila je z rahlim porogom; s porogom je pokazal nanj / vse so mu pobrali, le denar so mu kakor v porog pustili
● ekspr. biti komu v porog zaradi kake lastnosti, storjenega dejanja biti vzrok za roganje // izraz, ki kaže tak odnos: v očeh mu je ostal porog / ustnice so se mu zakrivile v zaničljiv porog
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
porógati se -am se dov. (ọ̑) zelo očitno, grobo izraziti negativen, odklonilen odnos do koga, navadno z vsebinsko pozitivnimi besedami: dober avtomobil imate, se je porogala;
ni se jezil, če so se mu kdaj porogali zaradi debelosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
porogljív -a -o prid. (ī í) ki zelo očitno, grobo izraža negativen, odklonilen odnos do koga, navadno z vsebinsko pozitivnimi besedami: v pogovoru je bil velikokrat porogljiv / govoril je s porogljivim glasom porogljivo // njegov obraz je imel porogljiv izraz; porogljiv nasmeh / pripombe s porogljivim prizvokom / porogljive besedeporogljívo prisl.: porogljivo ga je gledal; porogljivo govoriti, se smejati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
posláti póšljem dov., pôšlji pošljíte (á ọ́) - 1. narediti, da pride kaj na določen kraj, naslov, navadno z določenim namenom: poslati brzojavko, pismo; naročene knjige so jim že poslali; poslal ji je rože / poslati prošnjo komisiji / poslati pomoč ponesrečenim / poslati sporočilo sporočiti
// poslati knjigo po kurirju, po pošti / poslati delo v oceno - 2. izraziti željo, zahtevo
- a) navadno s prislovnim določilom da kdo odide kam, navadno z določeno nalogo, z določenim naročilom: poslal ga je ven; tja smo poslali delegacijo; poslati otroka v trgovino po mleko in kruh / poslati enoto v boj; poslal ga je v izvidnico / otroke je poslala spat; poslali so ga na zdravljenje / oče ga je poslal v šole ga je šolal
- b) v zvezi s po da kdo pride h komu: poslala je ponj; poslati so morali po zdravnika / poslati po pomoč
- 3. ekspr. izraziti svoja čustva, razpoloženje, navadno z gibom, pogledom: z roko ji je poslal poljub / poslala mu je zapeljiv pogled
● publ. poslati silovito bombo v gol močno, neubranljivo brcniti žogo v gol; ekspr. poslati komu kroglo v glavo ustreliti ga; pog., ekspr. poslati koga k hudiču zelo grobo ga zavrniti; evfem. poslati koga na oni svet povzročiti njegovo smrt, usmrtiti ga; publ. podjetje je poslalo na trg nov izdelek dalo v prodajo; ekspr. lahko te pošljem po cigarete si mlajši; ekspr. poslali so ga po kostanj v žerjavico opraviti je moral nevarna dela, od katerih imajo drugi koristi; ekspr. njega bi bilo treba poslati po smrt je zelo počasen; ekspr. okupatorji so veliko ljudi poslali pred puške obsodili na smrt z ustrelitvijo; publ. poslati sporočilo v eter, po etru sporočiti po radiu; žarg., šol. poslati učenca v klop reči mu, naj se vrne na svoje stalno mesto v razredu; dati mu negativno oceno; pog. poslati most v zrak minirati ga; preg. kamor si hudič sam ne upa, pošlje babo ženski se posreči izpeljati tudi navidez nerešljivo zadevo
poslán -a -o: zavitek je že poslan; na pomoč poslana četa; po pošti poslano pismo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
površína -e ž (í) - 1. zunanji, vrhnji del česa: načeti, poškodovati, razbrazdati površino; dlakava, luknjičasta površina lista; gladka, hrapava, ravna, valovita površina; tkanina z grobo, zankasto površino; obdelana površina lesa; površina kamna, kože, možganov / znoj na telesni površini izhlapeva; zemeljska površina / podmornica je naglo izginila pod površino; voda je zamrznila na vsej površini
- 2. razsežnost česa glede na dolžino in širino: hiša ima majhno površino; povečati površino plodne zemlje; površina ladijskega skladišča / stanovanje ima šestdeset kvadratnih metrov površine; to mesto je po površini drugo v republiki
// skupek ploskev, ki omejujejo telo: površina kocke, valja; površina in prostornina - 3. s prilastkom zunanji, vrhnji del česa glede na njegov namen: delovna, odlagalna površina; kamion ima veliko nakladalno površino; ogrevalna površina; rezalna površina orodja / dihalna površina pljuč
- 4. nav. mn., s prilastkom del zemeljskega površja, namenjen, določen za kaj: z izsušitvijo močvirja so pridobili velike površine; površine, ki jih je uničil požar, so zasadili z borovci / obdelovalne, orne, pašne površine; parkovne površine; setvene površine; za javni promet namenjene površine; publ. zasejati njivske površine
// navadno večja ploskev česa sploh: s plastičnimi folijami preoblečene površine; zasteklenele površine
● knjiž. kritika ostaja na površini ne obravnava bistva, ne seže do bistva stvari; ekspr. izbrisati s površine zemlje uničiti, odstraniti
♦ aer. nosilna površina letala na katero delujejo sile, ki držijo letalo v zraku; geom. površina mersko število površja telesa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
prebáviti -im dov. (á ȃ) - 1. spremeniti hrano v prebavnih organih, da jo organizem lahko sprejme: kuhano zelenjavo lažje prebavimo kot svežo; dobro prebaviti; hrana se prebavi v želodcu in črevesju / nekaterih snovi želodec ne prebavi; pren., ekspr. narava ne more prebaviti vseh odpadkov
- 2. ekspr. premisliti, razmisliti: hotel je pridobiti nekaj časa, da bi to novico prebavil; prebaviti predlog / prebaviti roman s težavo prebrati
- 3. ekspr. (s soglašanjem) sprejeti: kritiki tega ne bodo prebavili / njegovo grobo pripombo je težko prebavila
prebávljen -a -o: prebavljena hrana; s težavo prebavljena knjiga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
préšati -am nedov. (ẹ́) pog. delati, da na predmet, snov po vsej površini deluje sila, da se izloči tekočina; stiskati: prešati vinsko drozgo;
prešati grozdje, sadje / prešati olje iz semen // z delovanjem sile na vso površino delati, da kaj dobi določeno obliko: prešati čaj v majhne kocke; prešati kose kovinepréšan -a -o: prešani izdelki; pijača iz prešanega sadja; v bale prešano seno
♦ gastr. prešana šunka kuhana, v modelu stisnjena gnjat brez kosti; usnj. prešano usnje grobo, močno usnje zlasti za galanterijske izdelke, oblazinjeno pohištvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
raševína in ráševina -e ž (í; á) - 1. grobo domače sukno: tkati raševino; obleka iz raševine / biti oblečen v sivo raševino / jetniška raševina
- 2. etn. jed iz kaše in moke, znana na Gorenjskem: jesti, zabeliti raševino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
rentáčiti -im nedov. (á ȃ) ekspr. - 1. z grobim, zadirčnim govorjenjem izražati jezo, nezadovoljstvo: nič ji ni prav, zmeraj rentači; rentačiti zaradi slabega vremena / rentačiti na koga, nad kom
// s prislovnim določilom tako izražajoč jezo, nezadovoljstvo iti: rentačiti dalje po cesti - 2. grobo, zadirčno govoriti: kaj tako rentačiš, mirno povej / vse so pokvarili, je rentačil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
rítati -am nedov. (ī) suvati z zadnjima nogama nazaj: žrebec se je postavljal na prednje noge in rital;
vznemirjene živali so ritale in brcale / ta kobila rita rada napada z nogami
● nizko spet je začel ritati grobo nasprotovati, ugovarjati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
rógati se -am se nedov. (ọ̄) zelo očitno, grobo izražati negativen, odklonilen odnos do koga, navadno z vsebinsko pozitivnimi besedami: rogata se drug drugemu;
ti si pa res junak, se mu je rogal;
zaničljivo se rogati;
ekspr. rogati se komu v brk, v obraz predrzno, nesramno // rogala se je njegovemu vprašanju // ekspr. imeti negativen, odklonilen odnos do česa: zdaj se rogam graji in hvali; s takim ravnanjem se roga svojim obljubam
● knjiž. to dejanje se roga zdravemu razumu ni premišljeno, razsodnorogáje se: odvrnil se je od njih, rogaje se njihovim napakam
rogajóč se -a -e: srepo je gledala v rogajočega se človeka; rogajoče se besede
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
rústika -e ž (ú) arhit. zid iz grobo obdelanih kamnitih kvadrov: rustika renesančne palače;
rustika v pritličju
● knjiž. ta predalnik je rustika je iz (nekdanje) kmečke hiše
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
rustikálen -lna -o prid. (ȃ) - 1. preprosto, grobo izdelan: okrasiti stene z rustikalnimi predmeti; rustikalna hiša / rustikalna izdelava, zidava / rustikalni modeli, vzorci; rustikalno pohištvo pohištvo, ki v izdelavi, oblikah posnema pohištvo (nekdanje) kmečke hiše
- 2. knjiž. kmečki, podeželski: rustikalna podoba naselja / opisi rustikalnega življenja / lokal, opremljen v francoskem rustikalnem slogu
- 3. knjiž. robat, grob: človek rustikalne zunanjosti / rustikalne navade
♦ zgod. rustikalna zemlja zemlja, ki jo podložnik obdeluje in od nje živi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
saláma -e ž (ȃ) podolgovat, valjast izdelek z nadevom iz sesekljanega mesa, slanine, začimb: narezati, olupiti salamo;
predelati meso v salame;
pojesti košček, rezino salame / domača salama z nadevom iz grobo sesekljanega svinjskega in govejega mesa in začimb, zlasti česna; navadna salama iz sesekljanega svinjskega in govejega mesa najslabše kakovosti in slanine
♦ gastr. goveja salama suha salama iz drobno sesekljanega govejega mesa, slanine in začimb; ljubljanska, ogrska, pariška salama; posebna salama manjšega premera s podobnim nadevom kot hrenovka; suha salama; trajna salama; zimska salama suha salama iz zelo drobno sesekljanega svinjskega in govejega mesa in slanine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
samokòv -óva m (ȍ ọ̄) metal. težko mehanizirano kladivo za grobo obdelavo kovine; norec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
skopáti skópljem tudi -ám dov., skôplji skopljíte tudi skôpaj skopájte; skôpal (á ọ́, ȃ) s kopanjem odstraniti: skopati vrhnjo plast zemljeskopáti se ekspr. - 1. s težavo priti kam: počasi se je skopal na peč / skopati se na noge, pokonci s težavo vstati
- 2. v zvezi z na, nad ostro, grobo, žaljivo nastopiti proti komu; napasti: vsi so se skopali nanj / v članku se je spet skopal nad sodobno pesništvo; prim. izkopati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
skórja -e ž (ọ̄) - 1. zunanja plast lubja, sestavljena iz odmrlega tkiva: ostrgati skorjo z debla, vej; gladka, hrapava, razpokana skorja; hrastova, smrekova skorja; skorja, porasla z lišajem, mahom; roke ima trde in raskave kot hrastova skorja / lupiti skorjo lubje
// drevesna skorja - 2. zunanja, trša plast kruha, peciva: hrustava skorja; hlebec, žemlja z lepo skorjo; premalo, preveč zapečena skorja; obrezati zažgano skorjo; skorja in sredica / pobrala je skorje kruha posušene koščke kruha; ekspr. med vojno dostikrat niso imeli niti suhe skorje / krušna skorja; skorja kruha
// zunanja, trša plast živila sploh: nahitro opeči meso, da dobi lepo skorjo; odrezati siru skorjo; zlato rumena skorja pečenega piščanca - 3. navadno s prilastkom vrhnja, trša plast na površini česa: prekopati zemljo, na kateri se je zaradi suše naredila skorja; snežna skorja se ni udirala / z oslabljenim pomenom: ledena skorja na jezeru se je začela lomiti; vse je prekrito s skorjo umazanije; pren., ekspr. njegov mladostni idealizem se je počasi prevlekel s trdo realistično skorjo
♦ agr. vrhnja, trša varovalna plast trdih, poltrdih sirov
// ekspr. zunanji videz, vedenje, zlasti grobo, neprijazno: pod raskavo, trdo skorjo se je skrivalo sočutno srce / hribovci so ponavadi ljudje trde skorje - 4. geol., v zvezi zemeljska skorja zunanja plast zemeljske oble, ki jo sestavljajo trdne kamnine: vrtati tisoč metrov globoko v zemeljsko skorjo; gubanje zemeljske skorje; plasti, zgradba zemeljske skorje; razpoke v zemeljski skorji; zemeljska skorja in zemeljski plašč
- 5. anat., navadno s prilastkom vrhnja plast nekaterih notranjih organov: debelina, plasti, zgradba skorje / ledvična skorja; (siva) možganska skorja siva plast na površju velikih možganov z ganglijskimi celicami; skorja malih možganov; operacija skorje nadledvične žleze
● cimetova skorja posušeno lubje cimetovca, ki se uporablja kot dišava; ekspr. boj za vsakdanjo skorjo kruha za najosnovnejša materialna sredstva, materialne dobrine; ekspr. obubožali so do zadnje skorje popolnoma; ekspr. rudarska skorja kruha je zelo trda rudarsko delo, rudarski poklic je težek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
spopádati se -am se nedov. (ā ȃ) - 1. uporabljati silo drug proti drugemu z namenom
- a) obvladovati, onesposabljati koga: fantje se radi spopadajo; spopadati se s koli
- b) uničevati, onesposabljati sovražnika: spopadati se s sovražnikovimi enotami; že več dni se spopadajo / spopadati se s tanki
// s takimi dejanji skušati doseči kaj, priti do česa: spopadati se za blago, plen / golobi se spopadajo za zrnje
- 2. nav. ekspr. ostro, grobo, žaljivo nastopati drug proti drugemu: voditelja strank se pogosto spopadata; spopadati se s predstojnikom; javno se spopadati
- 3. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom, v zvezi s s, z prizadevati si rešiti, odpraviti kaj težavnega, neprijetnega: s temi težavami, vprašanji se spopada vsak dan / spopadati se s predsodki, z negativnimi težnjami
spopadajóč se -a -e: spopadajoče se struje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
spopásti se -pádem se dov., stil. spopàl se spopála se (á ā) - 1. uporabiti silo drug proti drugemu z namenom
- a) obvladati, onesposobiti koga: fantje so se spopadli; užalil ga je, zato sta se spopadla; spopasti se s koli / petelina sta se spopadla
- b) uničiti, onesposobiti sovražnika: četa se je spopadla s sovražnikom; na meji so se spopadli / spopasti se z letali
// s takim dejanjem poskušati doseči kaj, priti do česa: spopadla sta se za dekle / psi se spopadejo za kost
- 2. nav. ekspr. ostro, grobo, žaljivo nastopiti drug proti drugemu: stranki sta se na zborovanju spopadli; spopadla sta se v časopisu; javno se spopasti
- 3. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom, v zvezi s s, z začeti reševati, odpravljati kaj težavnega, neprijetnega: spopasti se s problemom, težavami; spopasti se s šovinizmom / spopasti se z debelostjo; spopasti se z obsežnim gradivom začeti ga pregledovati, proučevati; spopasti se z življenjem
spopásti zastar. popasti: spopasti koga za lase / jeza jih je spopadla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
stesáti stéšem tudi iztesáti -téšem dov., stêši stešíte tudi iztêši iztešíte; stêsal tudi iztêsal (á ẹ́) s tesanjem narediti, izoblikovati: stesati ostrešje;
stesati iz macesnovega lesa;
stesati si čoln, posteljostesán tudi iztesán -a -o: lepo stesani in izrezljani stebri; grobo stesana zibelka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
šíntar -ja m (í) - 1. nižje pog. kdor se (poklicno) ukvarja z odstranjevanjem živalskih trupel; konjač: šintar je odpeljal truplo poginulega konja / mestni šintar
- 2. nizko kdor brezobzirno, grobo dela, ravna: k temu šintarju ne grem več, čeprav bi me zob spet začel boleti; ne bodi tak šintar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
šrót -a m (ọ̑) nižje pog. grobo zmleto zrnje, zlasti koruze: krmiti s šrotom / koruzni šrot
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
tŕganka -e ž (r̄) um. slikarska tehnika, pri kateri se podoba oblikuje z lepljenjem odtrganih koščkov papirja, folije: obvladati lepljenko in trganko // slika v tej tehniki: razstavljati trganke
♦ agr. grobo zmleto zrnje, zlasti koruze
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
voščíti1 in vóščiti -im dov. in nedov. (ī ọ́) - 1. izraziti komu dobre želje ob prazniku: tudi sosedje so prišli voščit; voščiti za rojstni dan, god; voščiti za praznik(e); pismeno, ustno voščiti
// izraziti komu željo, navadno z določeno frazo, da bi bil deležen česa dobrega: voščiti srečno novo leto; voščiti komu vse najboljše / voščiti dobro jutro, dober večer / dober dan voščim, je rekel / voščiti komu lepo nedeljo, srečno pot želeti; dober tek voščim - 2. star. privoščiti: voščiti komu uspeh / takega trpljenja še sovražniku ne voščim / voščiti komu prijazno besedo
● ekspr. on je zmeraj pripravljen komu z nožem, s sekiro dobro jutro voščiti koga grobo napasti, glasno ošteti; ekspr. kraj, kjer ti lisica lahko noč vošči samoten, odmaknjen kraj, zlasti blizu gozda; ekspr. najbolje je, da si voščimo zbogom, sicer se bomo še sprli da se poslovimo, razidemo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
vreščáti -ím nedov., vréšči in vrêšči; vréščal in vrêščal (á í) - 1. oglašati se z močnimi, rezkimi, neprijetnimi glasovi: gosi, šoje vreščijo; v kletki so vreščale opice; vreščati kot sraka / ekspr. meso je prijetno vreščalo nad plamenom cvrčalo
// z močnimi, rezkimi, neprijetnimi glasovi izražati vznemirjenost, bolečino: čoln se je gugal in ljudje so vreščali; ni oblikovala več besed, samo vreščala je; vreščati od strahu - 2. slabš. zelo kričati: ženske so vreščale in se pogajale za ceno; vreščali so, da je šlo skozi ušesa / kaj tako vreščiš, saj slišim glasno govoriš
// preh.: ni je razumel, kaj vrešči govori, pripoveduje; na sodišče boš šel, je vreščal; kar naprej vrešči nad njimi jih grobo, glasno ošteva
// zvočniki po mestu spet vreščijo
// zelo glasno jokati: otrok je kljub zibanju vreščal
vreščé: vrešče čofotati po vodi
vreščáje neprav. vrešče: ženske so vreščaje zbežale
vreščèč -éča -e - 1. deležnik od vreščati: otroci so se vreščeč podili okrog hiše; vreščeča šoja
- 2. ekspr. rezek, oster: vreščeč glas; vreščeč smeh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
zadírati se -am se nedov. (ī ȋ) ekspr. oglašati se z močnim, neprijetnim glasom: vrana se zadira // z ostrimi besedami izražati nezadovoljstvo, nesoglasje: brez razloga se zadirati; zaradi razdraženosti se je zadiral // grobo, glasno oštevati: za vsako malenkost se zadira name
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
zadréti se -dêrem se dov., zaderíte se; zadŕl se (ẹ́ é) ekspr. oglasiti se z močnim, neprijetnim glasom: zadrl se je v pozdrav / ali prideš, se je zadrl za menoj / na strehi se je zadrla mačka / šolski zvonec se je zadrl // grobo, glasno koga ošteti: zadreti se na koga; za vsako stvar se zadere name
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
zaríbati -am dov. (ȋ) - 1. pog. namerno povzročiti neprijetnosti, težave: zaradi ugovarjanja ga je zaribal; s prenagljeno odločitvijo se je zaribal / nepričakovan napad je zaribal vso situacijo zapletel
- 2. pog. odrezavo zavrniti, spraviti v zadrego: v hipu ga je zaribal / ti molči o vzgoji, ga je zaribal
♦ grad. zaribati beton grobo zgladiti svežo betonsko površino
zaríbati se - 1. pog. prevarati se, zmotiti se: pri prodaji smo se zaribali
- 2. žarg., teh. poškodovati se zaradi prevelikega trenja med gibljivim in negibljivim delom: ležaji koles so se zaribali; če olje odteče, (se) valj motorja zariba
zaríban -a -o: zariban bat
● pog. to življenje je že samo po sebi zaribano težavno, neprijetno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
zarógati se -am se dov. (ọ̄) knjiž. zelo očitno, grobo izraziti negativen, odklonilen odnos do koga, navadno z vsebinsko pozitivnimi besedami: se bomo že še videli, se je zarogal sosedu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
zaséka in záseka -e ž (ẹ̑; á) prekajena ali neprekajena sesekljana, grobo mleta začinjena slanina: namazati zaseko na kruh;
zabeliti z zaseko;
žlica zaseke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
zdírati se -am se nedov. (ī ȋ) ekspr. grobo, glasno oštevati: kar naprej se zdirajo nanjo;
za vsako malenkost se zdira
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
zdréti se zdêrem se dov., zderíte se; zdŕl se (ẹ́ é) - 1. ekspr. grobo, glasno koga ošteti: zdreti se na tovariše; zdreti se nad otroki
● ekspr. ko se je zdrl, se je pomiril silovito, brez pridržkov izrazil svoja čustva, razpoloženje - 2. nar. oglasiti se z močnim, neprijetnim glasom; zadreti se: zdreti se komu v uho / stoj, se je zdrl
zdŕt -a -o nar. grob, zadirčen: zdrt človek; prisl.: zdrto odgovoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
zelèn -êna -o prid. (ȅ é) - 1. ki je take barve kot trava ali (mlado) listje: zeleni bori; zelena obleka, uniforma; zelene oči; zeleno listje; bledo, rjavo, svetlo zelen; jabolčno, olivno, steklenično zelen; zelen kot kuščar; belo-zelena zastava / zelena barva / drevo postaja zeleno dobiva zelene liste
// koncert za zeleni abonma z vstopnicami zelene barve; zeleni slad slad, pri katerem so že razviti zeleni listi; zelena krma sveža; žarg. na semaforju se prižge, sveti zelena luč svetlobni prometni znak, ki pomeni dovolitev prometa v določeni smeri; pog. iti čez cesto pri zeleni luči ko je na semaforju prižgana zelena luč
// ki ima plodove ali nadzemne dele take barve: zeleni radič; zelena in rdeča paprika / zelene lončnice listnate lončnice
// ki je porasel z (zelenim) rastlinjem: zeleni griči; zelena dolina; zelena polja - 2. v katerem še potekajo življenjski procesi: nasekati zelenih vej; smreka je bila že zelena
- 3. ki ni dozorel, še ni zrel: jesti zeleno sadje; žito je še zeleno
// ekspr. mlad, neizkušen: zelen študent; videti so še zelo zeleni / biti v zelenih letih - 4. ekspr. zelo bled: ves zelen je v obraz; biti zelen od jeze, strahu, zavisti
● publ. zeleni kader med prvo svetovno vojno dezerterji avstrijske vojske, ki se skrivajo v gozdovih; publ. zeleni kontinent Južna Amerika; žarg., avt. zeleni val druga za drugo usklajeno prižigajoče se zelene luči na zaporednih semaforjih; ekspr. zelena bratovščina lovci; publ. prižgati zeleno luč za kaj omogočiti, dati dovoljenje; publ. državniki so ponovno sedli za zeleno mizo so se začeli pogajati; publ. predsednikovo delo ni samo za zeleno mizo ni samo pisarniško, administrativno; poljud. zelena mrena očesna bolezen, za katero je značilen povečan pritisk v zrklu, strok. glavkom; ekspr. priti na zeleno vejo gmotno si opomoči; nestrok. (zeleni) volk zaradi stika z ocetno kislino nastala zelena prevleka na bakru, strok. bazični bakrov acetat; publ. zeleno zlato hmelj; zelen božič, bela velika noč če ob božiču ni snega, je ob veliki noči
♦ agr. zelena magdalenka hruška podolgovate oblike, zelene barve in sladkega okusa, ki dozori ob koncu julija; alp. zeleni sneg grobo zrnat, najmanj eno leto star sneg v gorah, ki se spreminja v led; avt. zelena karta dokument s podatki o zavarovanju vozila za tujino; bot. zelena ajda njivski plevel med ajdo; nora ajda; zelene alge; zelena jelša jelša, ki raste v gorah kot grm, Alnus viridis; zelena mušnica mušnica s sprva rumenkasto zelenim, nato olivno zelenim klobukom in tankim betom, Amanita phalloides; etn. zeleni Jurij z zelenjem okrašen fant, ki ga vodijo v spomladanskem obhodu, zlasti v Beli krajini; fot. zeleni filter zelenica; gastr. zelena solata solata iz glavnate solate, berivke ali endivije; kem. zelena galica železov sulfat s kristalno vodo; rel. zelena barva v bogoslužju simbol upanja; teh. zeleno steklo steklo zelene barve za izdelavo steklenic; urb. zeleni pas s travo, drevjem poraslo zemljišče med dvema cestiščema, okrog mesta; zool. zelena rega majhna zelena žaba, ki živi na drevju, Hyla arborea
zelêno prisl.: zeleno se svetlikati; zeleno obarvana stekla / piše se narazen ali skupaj: zeleno lisast ali zelenolisast; zeleno moder
zelêni -a -o sam.: na volitvah so zmagali zeleni stranka, gibanje, ki si prizadeva za čisto in zdravo okolje; pog. spil je deci zelenega žganja zelene barve, navadno pelinkovca; suša je uničila vse zeleno; bila je v zelenem v zeleni obleki
// kot kletvica tristo zelenih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
zíd -a in -ú m, mn. zidóvi (ȋ) - 1. vsak od delov stavbe, narejen z gradbenim materialom, zlasti z zidaki, ki omejuje prostor, prostore ob straneh: v kleti so zidovi vlažni; porušiti, sezidati zid; krogla je prebila zid; pomakniti posteljo do zida, k zidu; obesiti sliko na zid; zabiti žebelj v zid; betonski, opečnat zid; stavba z debelimi zidovi; odprtina, razpoka v zidu; bled kot zid / hišni zid; samostanski, tovarniški zidovi / čelni zid pročelje; notranji, zunanji zidovi hiše; predelni, temeljni zid; slepi zid brez oken, odprtin
// obrnil se je k zidu in zaspal k steni
// temu podoben samostojen objekt: parceli je ločil zid; postaviti zid okrog gnojišča; obdati, zapreti z zidom; nizek, visok zid; vodoraven zid pred odprtino kmečke peči; gore stojijo kot zid med obema pokrajinama / obrambni, požarni, zaščitni zid; pokopališki, vrtni zid; zid proti vetru / kitajski zid obrambni zid severne in severozahodne Kitajske proti Mongolom
// ekspr.: množica je naredila živi zid; zid strmih hribov; pren., ekspr. obdaja jo gluhi zid samote - 2. ekspr. kar onemogoča sodelovanje, zaupnost: ni znal premagati, premostiti zida med njima; predlagal je veliko izboljšav, a je naletel na zid niso ga poslušali, upoštevali
// z oslabljenim pomenom: loči ju zid predsodkov predsodki; med njima se je vzdigoval zid nezaupanja, odtujenosti
● ekspr. govoriti zidu prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; ekspr. pritisnil ga je ob zid spravil ga je v brezizhoden položaj; ekspr. postaviti koga pred zid obsoditi na smrt z ustrelitvijo; hoteti, riniti z glavo skozi zid hoteti izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. v zid se zaleti izraža nejevoljo, nestrpno odklanjanje, zavračanje; ekspr. med njima je kitajski zid velika ovira, zapreka; ekspr. naveličan je mestnih zidov življenja v mestu; ekspr. vedno je želel imeti svoje štiri zidove bivališče, dom; ekspr. okrog sebe je sezidal visok zid postal je nedostopen; prebiti zvočni zid biti hitrejši od zvoka; gluh je kot zid popolnoma, zelo
♦ arhit. kiklopski zid iz velikih, grobo obdelanih kamnov s prilegajočimi se ploskvami; grad. ojačevalni zid ki povzroča večjo nosilnost; podporni zid ki preprečuje premik zemlje, materiala; polnilni zid s katerim se zapolni odprtina, presledek med nosilnimi, navadno zunanjimi elementi; suhi zid kamnit zid, pri katerem fuge niso zapolnjene z malto; teh. nosilni zid
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.