imenovȃłnik, m. der Nominativ (gramm.), Cig., Jan., Levst. (Sl. Spr.).

PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

imenüváven -vnoga m imenovalnik: Nominati-vus (nevezö, imenüváven) KOJ 1833, 20

NOVAK, Vilko, Slovar stare knjižne prekmurščine, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

já os. zaim., samo imenovalnik jaz: Ia-szem tvoi mocsni Bogh ABC 1725, A4b; Ja ſze li oſzmeávam ſnyih SM 1747, 74; Ja ſzem te mocsni Boug KŠ 1754, 14; Ovo ja ſem zvami vſzákom vrejmeni KŠ 1754, 112; ja ſzam, ne bojte ſze KŠ 1771, 49; ja ſzem Kriſztus KŠ 1771, 79; I ja ſzam ſze jáko joukao KŠ 1771, 775; Tak bodem zadoſzta Etak oſznáj'zen ja BKM 1789, 366

NOVAK, Vilko, Slovar stare knjižne prekmurščine, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

nominatīv, m. imenovalnik, prvi sklon, der Nominativ (gramm.).

PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.