izboklína tudi zboklína -e ž (í) kar je na ravni površini navzgor, navzven ukrivljeno: izboklina kosti; izboklina na hrbtu; izbokline na zidu; pločevina z izboklinami; vbokline in izbokline / zaradi izboklin na cesti je potrebna previdna vožnja / izboklina čela izbočenost, izboklost
♦ tisk. tisk z izbokline tiskanje z vzboklih delov tiskovne plošče; visoki tisk

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

grebén -a m (ẹ̑) 
  1. 1. podolgovata, ozka izboklina ali vzpetina: na sredi kolovoza se dela greben; odlitki so bili slabi in polni grebenov
    // izbokli del vala: na vodi so se delali grebeni; morski greben / ladja se ziblje na grebenih valov
  2. 2. podolgovata, strma gorska vzpetina: vzpeti se na greben; krenili smo po grebenu; gozdni, skalnati grebeni; vznožje grebena / gorski greben / koralni greben nadvodni ali podvodni greben, ki so ga zgradile korale
  3. 3. rdeč nazobčan kožni izrastek na vrhu petelinove glave: petelin z rdečim, pravilno zobčastim grebenom
    ●     ekspr. greben se mu je povesil ni mu bilo prav, čutil se je ponižanega; nehal je biti domišljav; ekspr. mu že raste greben postaja domišljav, prevzeten
  4. 4. vet. sprednji, izbočeni del hrbta: pobožati psa po grebenu; jezdec se je naslonil konju na greben viher
    ♦     anat. nosni greben vrhnji del nosu, ki daje nosu profil; lopatični greben izboklina na hrbtni ploskvi lopatice; arheol. greben ojačeni del oglavja čelade; grad. greben rob, stik strešnih nagibov; meteor. greben del anticiklona, ki je raztegnjen v eno stran; greben visokega zračnega pritiska slabi; teh. greben daljša, ozka enakomerna izboklina na strojnem delu za preprečevanje vzdolžnega premika; vtirjevalni greben kolobar na robu platišča, ki drži kolo na tirnici; tekst. greben del bila, ki drži osnovne niti v določenem razporedu; zool. grodnični greben izboklina na ptičji grodnici, ki daje oporo letalnim mišicam

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

tŕn -a m (ŕ) 
  1. 1. koničast izrastek
    1. a) pri lesnatih rastlinah: odstraniti trne s stebla; deblo in veje so porasli s trni; dolgi, kratki, ostri trni; trni in bodice / trn vrtnice ga je ranil, zbodel; izdreti, izpuliti komu trn iz prsta
    2. b) na telesu nekaterih živali: riba s trni na plavutih
      // temu podobna izboklina na čem: natakniti si boksar z velikimi trni; prstan s kovinskim trnom
  2. 2. teh. stožčasto orodje ali stožčasta os: vpeti trn v primež; pritrditi brusilni kolut na trn
  3. 3. ekspr., s prilastkom kar povzroča duševno trpljenje: trn ljubosumnosti, zavisti
    ●     ekspr. v duši, srcu mu tiči trn nekaj mu povzroča duševno trpljenje; ekspr. tukaj raste sam trn samo trnje; ekspr. že dolgo sem jim trn v peti mi nasprotujejo, me ne marajo; ekspr. vsa je na trnih, ker ga še ni vznemirjena, nestrpna; pasna zaponka s trnom z delom, ki se vtakne v luknjico na drugem koncu pasu; zmlada se trn ostri človeka je treba začeti vzgajati že v mladosti
    ♦     anat. trn koničast odrastek na zadnji strani vretenca; bot. listni, stebelni trn; beli trn trnat grm ali drevo z napiljenimi listi, belimi cveti in rdečimi koščičastimi plodovi; glog; črni trn trnat grm z belimi cveti in koščičastimi plodovi, Prunus spinosa; kristusov trn trnat kraški grm z jajčastimi listi in zelenkasto rumenimi cveti; bodčec; pasji trn trnat grm v živih mejah z majhnimi cveti in strupenimi plodovi; čistilna krhlika; vrtn. ognjeni trn zimzeleni okrasni grm z belimi cveti in živo rdečimi plodovi v kobulih, Pyracantha

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

líce -a s (ī) 
  1. 1. nav. mn. del obraza ob strani nosu in ust: napihniti lica; poljubiti na obe lici; uščipniti v lice; pobožati otroka po licu; po licih tečejo solze; bleda, napeta, rdeča, povešena, vroča lica; eno lice je že obrito; jamica na licu; imeti znamenje na desnem licu; lica kakor mleko in kri bela in rdeča
    // ekspr. lica ji gorijo od zadrege / v lica ga zebe; biti rdeč v lica
  2. 2. star. prednja stran glave; obraz: opazovati v ogledalu svoje lice; gledal ga je naravnost v lice; v lice mu je zapihal oster veter; nagubano, okroglo, upadlo, zagorelo lice; izraz na licu se ni spremenil / na licu se ji bere skrb
  3. 3. stran tkanine, pletenine, usnja, ki ima bolj izdelan, lepši videz kot druga stran: lice blaga je obledelo; prišiti krpo kar na licu / tkanina z dvojnim licem / obračati blago na lice in narobe; na lice plesti same desne petlje
    // prednja, prava stran, zlasti kovanca, bankovca ali medalje: položiti igralno karto z licem navzgor; lice bankovca, čeka, kovanca
  4. 4. knjiž. pročelje, fasada: pred vhodnimi vrati so stopnice, lice je lepo pobeljeno
  5. 5. knjiž., s prilastkom podoba, videz, zunanjost: lice pokrajine se je zdaj popolnoma spremenilo; dati okolici kulturnejše lice; soba je dobila bolj prijazno lice; mesto izgublja starinsko lice; prizadevanje za lepše lice mesta / njegova navzočnost je dala prireditvi slovesno lice / ekspr., z oslabljenim pomenom: izbrisati kaj z lica zemlje; te ideje bodo spremenile lice družbe in sveta
  6. 6. neustalj., v prislovni rabi, v zvezi na licu mesta tam, kjer se kaj zgodi, je; na kraju samem: storilca so prijeli na licu mesta; skupina je gradivo zbirala na licu mesta
    // brez odlašanja, takoj: ukrepal je na licu mesta
    ●     star. ko je to slišal, se mu je lice razjasnilo obraz; star. oblaki so se razgrnili in mesec je pokazal svoje lice je postal viden; star. šele zdaj je pokazal svoje pravo lice obraz; ekspr. kri mu je zalila lica zardel je; ekspr. vsa kri mu je izginila iz lic prebledel je; star. v lice kaj povedati komu v obraz, v brk; knjiž. na licih ji cvetejo rože je mlada in lepega obraza; star. poznam ga po licu, po imenu ne navidez
    ♦     lov. izboklina na levi strani kopita lovske puške, kamor se nasloni lovčevo lice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

napúšč -a m (ȗ) 
  1. 1. del strehe, ki sega čez zunanjo steno stavbe: hiša ima širok, velik napušč; napušč hiše, hleva / odpeljati voz izpod napušča; postaviti, zložiti pod napušč
  2. 2. knjiž., redko strešica, polička: napušč pod oknom teče okrog in okrog poslopja / kaminski napušč
    ♦     alp. (skalni) napušč ozka prečna izboklina v steni

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

opóra -e ž (ọ̑) 
  1. 1. predmet, zlasti v obliki droga, ki omogoča, da kaj je, ostane v pokončnem položaju: držati se opore; podpreti sadno drevje z oporami; lesena, žična opora; opora za jadro / vzgajati maline na oporah
  2. 2. kar omogoča, da kdo je, ostane v pokončnem položaju: izgubiti oporo / ogrodje daje telesu oporo
    // kar omogoča, da kaj lažje obstaja: taka prizadevanja so opora miru
    // kar komu kaj olajšuje, mu pomaga: to spoznanje mu je dajalo oporo; pri njem je zaman iskal oporo; biti brez moralne opore / mati je njegova glavna opora / sin ji je v veliko oporo
  3. 3. glagolnik od opirati: te naprave so potrebne zaradi opore zidov; postavljati kole za oporo
    ●     kaj je opora za njegova izvajanja izhodišče
    ♦     alp. opora razpoka, izboklina v steni, ki plezalcu omogoča, da se oprime, opre; grad. opora poševni tram povezja; opornik; šport. opora položaj telesa, ko se njegova teža prenaša na roke ali tudi na noge; ležna opora pri kateri sloni iztegnjeno telo na dlaneh in stopalih; opora na iztegnjenih rokah

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

ráhel -hla -o [əu̯] prid., ráhlejši (á) 
  1. 1. ki ni trdno sprijet, gost: rahel skupek vlaken; rahel sneg; rahla zemlja / rahel kruh; rahlo testo / ima že rahle kosti / rahla tančica
    // ki ni trdno, tesno nameščen: rahel vozel; delala je rahle zanke
  2. 2. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: rahla vlaga; ekspr. rahle sence / cesta zavija v rahlem loku; rahla izboklina / obšel ga je rahel dvom, nemir; rahla pijanost; rahlo spanje / biti rahlega zdravja / v njenem glasu je bil rahel očitek, posmeh / med njima je le rahla podobnost
    // ki dosega nizko stopnjo
    1. a) glede na učinek, posledico: rahel dež, veter; rahla oblačnost
    2. b) glede na čutno zaznavnost: rahel dotik, sunek, udarec; rahel šum; pri srcu čuti rahlo zbadanje / zahvalil se je z rahlim poklonom, smehljajem
  3. 3. nav. ekspr. ki daje videz šibkosti, neodpornosti: bil je rahel otrok; preveč je rahla za take napore / ima rahle roke / odgovoril mu je rahel glas / duševno rahli ljudje občutljivi, neodporni
    ●     ekspr. imeti rahlo prednost pred kom majhno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

škóljka -e ž (ọ̑) 
  1. 1. morska ali sladkovodna žival z mehkim telesom, pokritim z dvema, navadno plitvo izbočenima lupinama: gojiti školjke / školjka se odpre, zapre / jezerske, morske školjke; školjka bisernica / jesti školjke
    // lupina te živali: otroci se igrajo s školjkami; zbirati pisane školjke; s školjkami okrašen okvir; nebo je bilo kot ogromna modra školjka / polna školjka v kateri je žival
  2. 2. navadno s prilastkom kar je podobno tej lupini: kamnita školjka vodometa; porcelanasta školjka za milo; školjka umivalnika / zamenjati telefonsko celico z govorilno školjko; straniščna školjka; pren., ekspr. školjka tišine
    ●     žarg., avt. zamenjati školjko kombija (samonosno) koroserijo
    ♦     anat. nosna školjka s sluznico pokrita parna koščena izboklina v steni nosne votline, podobna školjki; obrt. školjka školjki podobna prvina pri kvačkanju; ptt školjka školjki podoben del telefonskega aparata, ki pokriva vsakega od koncev slušalke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

vzbúh -a m (ȗ) 
  1. 1. močen, nenaden sunek zraka: vzbuh nas je vrgel po tleh / zaradi vzbuha eksplozije so popokale šipe
    // zamolkel glas ob takem sunku: najprej se je slišal vzbuh, potem je priletelo kamenje
  2. 2. glagolnik od vzbuhniti: vzbuh ognja; eksplozija je povzročila vzbuhe zemlje in kamenja / vzbuhi jeze in sovraštva / vzbuh razstreliva
    ●     knjiž., redko sredi ščita je jeklen vzbuh vzboklina, izboklina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

žmúla -e ž (ú) star. izboklina, nabuhlina: žmula pri odcepu veje / kostna žmula
// grbina, vzpetina: pogled so mu zakrivali grmi, drevesa in nizke žmule
● star. zviti kaj v žmulo zvitek, svitek
♦ alp. trebušasta izboklina v skalovju, steni; teh. rahlo odebeljen stik, ki nastane pri uporovnem varjenju z večkratnim pritiskanjem, stiskanjem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

gŕča -e ž (ŕ) 
  1. 1. trdi del veje, ki je ostal v deblu, lesu: deska ima grče; pipa iz bezgove grče; okrogla grča; grča v polenu; mož je trden kot gabrova grča
    ♦     les. izpadajoča ali mrtva grča; vrasla ali živa grča
    // anat. izboklina na kosti: čelnična, sednična grča
  2. 2. ekspr. krepek, trden človek: ti si še grča; je prava kmečka grča / kot nagovor kako je s teboj, stara grča
  3. 3. nar. koroško trebušasta posoda za pijačo: glinasta grča / povabil jih je na grčo mošta

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

nabreklína -e ž (í) izboklina na telesu, organu zaradi nabiranja tekočine: od udarcev so nastale podplutbe in nabrekline; nabreklina veke / nabreklina kože
// izboklina na površini česa sploh: take nabrekline na listih povzročajo zajedavci; koreninske nabrekline / po odjugi so na cesti nastale nabrekline

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

Ádamov in Adámov -a -o prid. (ȃ; ȃ) rel. nanašajoč se na Adama: Adamova žena Eva
● šalj. bil je v Adamovem kostumu nag, gol; tudi on je Adamov sin navaden človek z vsemi slabostmi; Adamovo jabolko in adamovo jabolko vidna hrustančna izboklina na moškem vratu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

grámpa -e ž (ā) 
  1. 1. star. hrapava, raskava izboklina: grampe na rokah še niso izginile / blatne grampe na cesti
  2. 2. nar. usedlina, ki se nabira na notranji strani soda; vinski kamen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

gŕba -e ž (ŕ) 
  1. 1. večja izboklina na hrbtu zaradi skrivljene hrbtenice: grbo je imel že od rojstva
    // pog., ekspr. hrbet: mahnil ga je po grbi
  2. 2. izbočeni del hrbta nekaterih živali: velblodova grba; pren. gorski greben s strmo grbo
  3. 3. zastar. guba (na koži): čelo je bilo polno grb; grbe na licih
    ●     pog., ekspr. če njemu ustrežem, bom kmalu dobil vso vas na grbo vsi vaščani me bodo nadlegovali s prošnjami; pog., ekspr. na grbi ima tri otroke skrbeti mora za tri otroke; pog., ekspr. na grbi jih imam že šestdeset star sem že šestdeset let; pog., ekspr. to sem občutil na svoji grbi na sebi, sam; pog., ekspr. dobiti jih po grbi biti tepen; biti premagan
    ♦     rib. mreni podobna sladkovodna riba, Barbus plebejus

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

gŕbica -e ž (ŕ) manjšalnica od grba: grbica na hrbtu se skoraj ni videla
♦ nav. mn., lov. rožena izboklina na rogovju srnjaka, jelena

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

grblína -e ž (í) grbina: smučar se je spustil navzdol med grblinami
♦ alp. manjša izboklina na površini skale

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

gródničen -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na grodnico: grodnične mišice
♦ zool. grodnični greben izboklina na ptičji grodnici, ki daje oporo letalnim mišicam

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

izbuhlína -e ž (í) redko  
  1. 1. oteklina, buška: njegov obraz je bil poln izbuhlin
  2. 2. vzboklina, izboklina: izbuhline na cesti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

lopátičen -čna -o prid. (á) nanašajoč se na lopatico: lopatična kolesa / bolečine v lopatičnem predelu
♦ anat. lopatični greben izboklina na hrbtni ploskvi lopatice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

nadzídek -dka m (ȋ) 
  1. 1. zgoraj dodan del zidu, zlasti za okras: plezati na nadzidke; grad z zobčastimi nadzidki
  2. 2. izboklina na zidu; strešica, polička: golobi so posedali na nadzidkih; vrata z nadzidkom v slogu Ludovika XIV.; pren., ekspr. modre oči pod nadzidkom tankih obrvi
  3. 3. pozneje dograjen zgornji del stavbe: z nadzidkom bi pridobil precej prostora

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

odrástek -tka m (ȃ) 
  1. 1. mladika, poganjek: porezati odrastke na deblu; razmnoževanje kaktusov z odrastki
  2. 2. navadno s prilastkom stranski, skrajni del česa: Alpe segajo s svojimi odrastki daleč v ravnino / Sredozemsko morje je odrastek Atlantskega oceana; pren. ilirizem je bil odrastek literarnega panslavizma
  3. 3. anat. večja hrapava izboklina na kosti: sklepni, vretenčni odrastek
    ♦     lov. izrastek na rogu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

políčka -e ž (í) manjšalnica od polica1: odložiti rokavice na poličko; polička za kozarce; cvetlično stojalo s poličkami / okenska polička
♦ alp. ozka prečna izboklina v steni

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

protuberánca -e ž (ȃ) astr. plamenu, oblaku podoben pojav svetleče se materije nad Sončevo kromosfero: protuberance se vidijo ob popolnem sončnem mrku / sončne protuberance
♦ anat. izboklina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

razčlémba -e ž (ẹ̑) glagolnik od razčleniti: razčlemba kaže, potrjuje; kritična, podrobna razčlemba; slogovna razčlemba; razčlemba pesmi, podatkov / v razčlembi so navedeni tudi statistični podatki
♦ alp. razpoka, izboklina v steni

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

skálen1 -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na skala1: skalni previs; skalna polica; skalne razpoke / skalna votlina / skalni klini
♦ alp. (skalni) napušč ozka prečna izboklina v steni; bot. skalni petoprstnik petoprstnik z belimi cveti in pernatimi listi pri tleh, Potentilla rupestris; skalna špajka rastlina z belimi cveti v socvetju in lopatičastimi pritličnimi listi, Valeriana saxatilis; zool. skalni jereb sivkasta ptica z rdečim kljunom, ki živi v skalnatih gorskih predelih, Alectoris graeca; skalni plezalček plezalček z velikimi belimi lisami po krilih in repu, Tichodroma muraria; skalna lastovka lastovka z malo ali nič izrezanim repom, Hirundo rupestris

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

stòp1 stópa m (ȍ ọ́) 
  1. 1. alp. razpoka, izboklina v steni, ki plezalcu omogoča, da se opre, stopi: plezal je in iskal stop; v živo skalo vsekani stopi
  2. 2. redko korak, stopinja: dolgi stopi / stop za stopom se je pomikal naprej
    ●     star. hoditi, jahati v stop v korak

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

stôpa tudi stópa -e ž (ó; ọ́) 
  1. 1. redko korak, stopinja: vsako stopo je moral preudariti
  2. 2. alp. razpoka, izboklina v steni, ki plezalcu omogoča, da se opre, stopi; stop1: v skalah je nastalo več majhnih stop; plezal je od stope do stope

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

króglast -a -o prid. (ọ̑) podoben krogli ali delu krogle: kroglasti biseri; kroglasta izboklina; kroglasta kamnita tvorba / ekspr. kroglaste rjave oči / kroglasta oblika svetilke
♦ anat. kroglasti sklep sklep s polkrogli podobno sklepno glavico in ustrezno ponvico

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

léčen1 -čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na lečo: lečna izboklina / lečna odprtina / lečna tvarina / lečna juha

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

óblast -a -o prid. (ọ̑) podoben obli: oblasta izboklina / žival oblastega telesa okroglega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

temeníčen tudi témeničen -čna -o (ȋ; ẹ́) pridevnik od temenica: temenična izboklina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

terénski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na teren: terenska izboklina; terenske razmere / terensko vozilo vozilo z močno konstrukcijo in pogonskim motorjem, visokim podvozjem in pogonom na vsa štiri kolesa za neasfaltirane, strme ceste
// terenski delavec; terenski dodatek dodatek za delo na terenu; terenske vaje za študente; terensko delo / terenski aktivisti; terenski odbor Osvobodilne fronte
● žarg., šport. nogometaši so izkoristili terensko premoč boljši, ugodnejši teren
♦ geogr. terenska depresija

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

bočína -e ž (í) knjiž. vzboklina, izboklina: bočina ščita

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

boklína -e ž (í) knjiž. vzboklina, izboklina: boklina ščita

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

gléženj -žnja m (ẹ́) nav. mn. izboklina kosti v sklepu med golenjo in stopalom: obleka ji je segala do gležnjev; do gležnjev se je udiral v blato; zlomil si je nogo v gležnju; notranji, zunanji gleženj; gleženj, nart, peta
● ekspr. ne seže mu niti do gležnjev po kaki pozitivni lastnosti, značilnosti mu nikakor ni enak, enakovreden

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

grbína -e ž (í) rahla izboklina, vzpetina na ravnem ali položnem svetu: smučali so se po grbinah; biti skrit za grbino zemlje
♦ geol. hrib z zaobljenim pobočjem, ki ga je obrusil ledenik

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

hrápa -e ž (á) star. izboklina, brazgotina: bila je bele polti brez vsake hrape

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

húla -e ž (ú) zastar. rahla izboklina, vzpetina na ravnem ali položnem svetu; grbina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

izbočína -e ž (í) knjiž. vzboklina, izboklina: izbočine in vdolbine

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

izbòk -óka m (ȍ ọ̑) redko vzboklina, izboklina: vbokline in izboki / zaradi izboka se je zid podrl

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

izbúh -a m (ȗ) redko vzboklina, izboklina: kamnit izbuh

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

nabuhlína -e ž (í) izboklina na površini česa: denarnica mu dela nabuhlino v suknjiču / redko od gub in nabuhlin razbrazdan obraz nabreklin, oteklin

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

oteklína -e ž (í) izboklina na delu telesa ali organu zaradi poškodbe ali bolezni: oteklina je splahnela; rdeča oteklina / oteklina gležnja / vodenična oteklina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

plêsno -a s (é) vet. mehka izboklina na šapah; blazinica: pes si je ranil plesno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

robícelj -clja tudi -na [cəl] m (í) nar. robič, izboklina: doseči robicelj v skalnati steni / travniki so bili neravni, polni robicljev
// grič, vzpetina: na vsak robicelj se je povzpel

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

vzbóček -čka m (ọ̑) zastar. vzboklina, izboklina: koničast vzboček

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

vzbočína -e ž (í) knjiž. vzboklina, izboklina: vzbočina na zidu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

vzbòk vzbóka m (ȍ ọ̑) redko vzboklina, izboklina: vzbok na tilniku

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

zabreklína -e ž (í) izboklina na telesu, organu zaradi nabiranja tekočine: otipati zabreklino na trebuhu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

zabuhlína -e ž (í) izboklina na telesu, organu navadno zaradi bolezenskega nabiranja, pritiska tekočine: zabuhline od udarcev / zabuhlina lica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

zboklina gl. izboklina 

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

Število zadetkov: 52