izboklína tudi zboklína -e ž (í) kar je na ravni površini navzgor, navzven ukrivljeno: izboklina kosti;
izboklina na hrbtu;
izbokline na zidu;
pločevina z izboklinami;
vbokline in izbokline / zaradi izboklin na cesti je potrebna previdna vožnja / izboklina čela izbočenost, izboklost
♦ tisk. tisk z izbokline tiskanje z vzboklih delov tiskovne plošče; visoki tisk
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
grebén -a m (ẹ̑) 1. podolgovata, ozka izboklina ali vzpetina: na sredi kolovoza se dela greben;
odlitki so bili slabi in polni grebenov // izbokli del vala: na vodi so se delali grebeni; morski greben / ladja se ziblje na grebenih valov 2. podolgovata, strma gorska vzpetina: vzpeti se na greben;
krenili smo po grebenu;
gozdni, skalnati grebeni;
vznožje grebena / gorski greben / koralni greben nadvodni ali podvodni greben, ki so ga zgradile korale3. rdeč nazobčan kožni izrastek na vrhu petelinove glave: petelin z rdečim, pravilno zobčastim grebenom
● ekspr. greben se mu je povesil ni mu bilo prav, čutil se je ponižanega; nehal je biti domišljav; ekspr. mu že raste greben postaja domišljav, prevzeten4. vet. sprednji, izbočeni del hrbta: pobožati psa po grebenu;
jezdec se je naslonil konju na greben viher
♦ anat. nosni greben vrhnji del nosu, ki daje nosu profil; lopatični greben izboklina na hrbtni ploskvi lopatice; arheol. greben ojačeni del oglavja čelade; grad. greben rob, stik strešnih nagibov; meteor. greben del anticiklona, ki je raztegnjen v eno stran; greben visokega zračnega pritiska slabi; teh. greben daljša, ozka enakomerna izboklina na strojnem delu za preprečevanje vzdolžnega premika; vtirjevalni greben kolobar na robu platišča, ki drži kolo na tirnici; tekst. greben del bila, ki drži osnovne niti v določenem razporedu; zool. grodnični greben izboklina na ptičji grodnici, ki daje oporo letalnim mišicam
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
grbína -e ž (í) rahla izboklina, vzpetina na ravnem ali položnem svetu: smučali so se po grbinah;
biti skrit za grbino zemlje // nav. mn. podolgovata nizka izboklina, ki poteka prečno čez cestišče, namenjena omejitvi, zmanjševanju hitrosti vožnje: vožnja čez grbine; kljub gostemu prometu se občina ni odločila za namestitev grbin / cestne grbine
♦ geol. hrib z zaobljenim pobočjem, ki ga je obrusil ledenik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
nabreklína -e ž (í) izboklina na telesu, organu zaradi nabiranja tekočine: od udarcev so nastale podplutbe in nabrekline;
nabreklina veke / nabreklina kože // izboklina na površini česa sploh: take nabrekline na listih povzročajo zajedavci; koreninske nabrekline / po odjugi so na cesti nastale nabrekline
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
žmúla -e ž (ú) star. izboklina, nabuhlina: žmula pri odcepu veje / kostna žmula // grbina, vzpetina: pogled so mu zakrivali grmi, drevesa in nizke žmule
● star. zviti kaj v žmulo zvitek, svitek
♦ alp. trebušasta izboklina v skalovju, steni; teh. rahlo odebeljen stik, ki nastane pri uporovnem varjenju z večkratnim pritiskanjem, stiskanjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
ležáti -ím nedov. (á í) 1. biti (iztegnjen) v vodoravnem položaju: nekateri so sedeli, drugi ležali;
vojaki so ležali in spali;
ležati na postelji;
ležati v senci;
mirno ležati;
napol ležati v naslonjaču;
negibno, vznak ležati;
ležali so tesno drug ob drugem kakor sardine;
ležati na boku, na hrbtu, trebuhu;
ležati na obrazu tako, da je obraz pritisnjen tesno na podlago;
ležati z rokami pod glavo;
leži kot klada;
leži kot mrtev negibno / plavalec leži na vodi in se odpočiva negibno, v iztegnjenem položaju na površini vode / maček leži na peči // biti v takem položaju zaradi spanja, počitka: lenuh leži do devetih; dolgo leži / zvečer gre zgodaj ležat spat / v taborišču je ležal na slami, golih tleh za ležišče je imel slamo, gola tla// biti v (pretežno) takem položaju zaradi bolezni: prehladil se je in leži; že mesec dni leži je bolan / od ponedeljka leži v bolnišnici je2. ekspr., s prislovnim določilom biti pokopan: na tem pokopališču ležijo njegovi predniki;
rad bi ležal v domači zemlji;
kdo leži tukaj 3. pog., v zvezi s pri, z opravljati spolno združitev, imeti spolne odnose: ležati pri dekletu;
ona leži z drugimi 4. biti nameščen na podlagi z daljšo, širšo stranjo: ena bukev še stoji, dve pa že ležita;
knjige na polici ležijo in stojijo;
vse prekle so po nevihti ležale 5. navadno s prislovnim določilom biti, nahajati se na površini: zvezek leži na klopi;
vzel je denar, ki je ležal na mizi;
na pohištvu leži prah;
na travi leži rosa;
po pločniku ležijo smeti / sneg leži meter na debelo // biti, nahajati se na določenem mestu, navadno na večji površini: mesto leži ob reki; okoli jezera ležijo gozdovi; ta dežela leži na severu; njiva leži v ravnini; pokrajina leži pred nami kot na dlani je dobro, razločno vidna / kje leži Amerika; v ljudskih pesmih leži, leži ravnó poljé // biti, nahajati se kje sploh: oči ležijo pod čelom; njegove oči so ležale globoko v jamicah; knjige ležijo v omari; ti organi ležijo v trebušni votlini; gred leži počez je nameščena / dlačice ležijo v eno smer / nad reko leži meglica; pod zemljo ležijo naravni zakladi; za hlevom je ležal kup gnoja / z oslabljenim pomenom: okoli njiju je ležal opoldanski mir; čudna napetost leži v zraku; senca nezaupanja leži med njima 6. s prislovnim določilom biti kje nastanjen iz vojaških vzrokov: ležati v strelskih jarkih, okopih;
star. vojska leži pod trdnjavo 7. biti, zadrževati se kje brez koristi: po skladiščih ležijo velike zaloge;
denar leži v blagajni, doma / pismo je tri dni ležalo na pošti ni bilo dostavljeno naslovniku// čakati na primernost za uporabo: meso naj pred uporabo en dan leži; vino mora nekaj časa ležati, preden gre v prodajo 8. knjiž., s prislovnim določilom biti opazen, viden: na obrazu ji leži zadrega;
na ustnicah ji je ležal blažen nasmeh;
v njenem pogledu leži žalost / v glasu leži trpkost 9. z oslabljenim pomenom, s povedkovnim določilom izraža stanje osebka: leži bolan, nezavesten, pijan;
knjige ležijo razmetane / leži v hudi vročici; leži za pljučnico / cesta je prazna ležala pred njim; ležal je zvezan na tleh
● jeziki mu ležijo lahko, z uspehom se jih uči; publ. poudarek predstave je ležal na tem prizoru je bil; ekspr. čez tri ure bo že vsa trava ležala bo pokošena; star. trdnjava že leži je porušena; je osvobojena, zavzeta; publ. igralcu ta vloga ne leži ni v skladu z njegovo igralsko usmerjenostjo, je ne more dobro odigrati; ekspr. denar ne leži na cesti se ne zasluži na lahek način; ekspr. za vse so krivi oni, to leži na dlani je očitno, jasno; do pogreba leži pokojni na svojem domu v osmrtnicah je položen na mrtvaški oder; ekspr. povej, kar ti leži na duši, na srcu kar (že dolgo) želiš povedati; ekspr. to dejanje mu težko leži na duši čuti se krivega; publ. krivda za to leži na inteligenci tega je kriva inteligenca; publ. vsa odgovornost leži na nas mi smo za vse odgovorni; star. žena leži na porodu je blizu poroda; je pred kratkim rodila; ležati na smrtni postelji umirati; ekspr. vsa skrb leži na mojih ramah za vse moram skrbeti jaz; ležati na tleh ekspr. sunil sem ga in že je ležal na tleh padel na tla; ko je bukev ležala na tleh, so jo začeli obsekavati ko je bila podrta, posekana; star. oblast, zakon in red so v tistih časih ležali na tleh so bili brez veljave, moči; že dolgo leži v grobu, pod zemljo je mrtev, pokopan; vznes. naši sovražniki bodo ležali v prahu bodo premagani, ponižani; ekspr. ne bi se mu bilo treba toliko truditi, lahko bi ležal doma v senci počival, živel brez dela; pog., ekspr. ta človek mi leži v želodcu mi je zoprn, mi vzbuja odpor zaradi kakega svojega dejanja; vznes. mirno leži med svečami je na mrtvaškem odru; publ., ekspr. takrat je bila igralka na vrhu slave in občinstvo ji je ležalo pred nogami jo je občudovalo, oboževalo; letos je sneg dolgo ležal dolgo ni skopnel; ekspr. v hipu sem ležal vznak v snegu padel vznak v sneg; kakor si si postlal, tako boš ležal tvoje (dobro, slabo) življenje bo posledica tvojih prejšnjih odločitev; kjer osel leži, dlako pusti nekulturen človek se (rad) podpisuje, kjer ni primerno; nereden človek se spozna po tem, da za seboj pušča nered
♦ geom. kot leži nasproti osnovnici; točka leži na premici; navt. ladja leži v pristanišču je privezana ob pomolu ali zasidrana; šport. skakalec leži na smučeh je med skokom, letom globoko sklonjen nad smučmiležé :
požvižgaval je, leže v hladni senci; tiho leže je prisluškoval; leže brati; spati leže na trebuhu
ležèč -éča -e
1. deležnik od ležati: ležeč na hrbtu, je dojenček zadovoljno brcal; na tleh ležeči ranjenec; knjiga, ležeča na mizi; nižje ležeči kraji; globoko ležeče oči / nav. mn. ležeči policaj podolgovata nizka izboklina, ki poteka prečno čez cestišče, namenjena omejitvi, zmanjševanju hitrosti vožnje
♦ med. ležeči bolnik bolnik, ki mora ležati; obl. ležeči ovratnik ovratnik, položen po ramah; ptt poštno ležeča pošiljka pošiljka, ki se ne dostavi, ampak jo naslovnik osebno prevzame na naslovni pošti; strojn. ležeči stroj stroj, pri katerem je os (valja) vodoravna; tisk. ležeča črka črka, oblikovana postrani
2. ne strm, položen: ležeče stopnice; prisl.: tiskati ležeče / zastar., v povedni rabi: na metodi je veliko ležeče od metode je veliko odvisno; veliko mi je ležeče na tem, da veliko mi je do tega, da
♦ ptt poštno ležeče označba na pošiljki pošiljko naslovnik osebno prevzame na naslovni pošti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
césten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na cesto: cestni ovinek;
ves bel je od cestnega prahu;
vročina kar puhti od cestnega tlaka / cestna razsvetljava, svetilka / v načrtu je več cestnih podvozov; modernizacija cestnega omrežja / cestni promet; električna cestna železnica; cestna vozila / stavbni in cestni delavci; cestni valjar / cestni obroč cesta, pot, speljana v obliki obroča okrog naseljenega kraja; cestna ovira podolgovata nizka izboklina, ki poteka prečno čez cestišče, namenjena omejitvi, zmanjševanju hitrosti vožnje
♦ avt. cestna služba organizirana tehnična pomoč avtomobilistom na turistično pomembnih cestah; ekon. cestni sklad sklad za gradnjo in vzdrževanje cest
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
gŕbica -e ž (ŕ) manjšalnica od grba: grbica na hrbtu se skoraj ni videla
♦ nav. mn., lov. rožena izboklina na rogovju srnjaka, jelena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
grblína -e ž (í) grbina: smučar se je spustil navzdol med grblinami
♦ alp. manjša izboklina na površini skale
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
gródničen -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na grodnico: grodnične mišice
♦ zool. grodnični greben izboklina na ptičji grodnici, ki daje oporo letalnim mišicam
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
líce -a s (ī) 1. nav. mn. del obraza ob strani nosu in ust: napihniti lica;
poljubiti na obe lici;
uščipniti v lice;
pobožati otroka po licu;
po licih tečejo solze;
bleda, napeta, rdeča, povešena, vroča lica;
eno lice je že obrito;
jamica na licu;
imeti znamenje na desnem licu;
lica kakor mleko in kri bela in rdeča / ekspr. lica ji gorijo od zadrege / v lica ga zebe; biti rdeč v lica 2. star. prednja stran glave; obraz: opazovati v ogledalu svoje lice;
gledal ga je naravnost v lice;
v lice mu je zapihal oster veter;
nagubano, okroglo, upadlo, zagorelo lice;
izraz na licu se ni spremenil / na licu se ji bere skrb 3. stran tkanine, pletenine, usnja, ki ima bolj izdelan, lepši videz kot druga stran: lice blaga je obledelo;
prišiti krpo kar na licu / tkanina z dvojnim licem / obračati blago na lice in narobe; na lice plesti same desne petlje // prednja, prava stran, zlasti kovanca, bankovca ali medalje: položiti igralno karto z licem navzgor; lice bankovca, čeka, kovanca 4. knjiž. pročelje, fasada: pred vhodnimi vrati so stopnice, lice je lepo pobeljeno 5. knjiž., s prilastkom podoba, videz, zunanjost: lice pokrajine se je zdaj popolnoma spremenilo;
dati okolici kulturnejše lice;
soba je dobila bolj prijazno lice;
mesto izgublja starinsko lice;
prizadevanje za lepše lice mesta / njegova navzočnost je dala prireditvi slovesno lice / ekspr., z oslabljenim pomenom: izbrisati kaj z lica zemlje; te ideje bodo spremenile lice družbe in sveta 6. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi na licu mesta tam, kjer se kaj zgodi, je; na kraju samem1:
storilca so prijeli na licu mesta;
skupina je gradivo zbirala na licu mesta // brez odlašanja, takoj: ukrepal je na licu mesta
● star. ko je to slišal, se mu je lice razjasnilo obraz; star. oblaki so se razgrnili in mesec je pokazal svoje lice je postal viden; star. šele zdaj je pokazal svoje pravo lice obraz; ekspr. kri mu je zalila lica zardel je; ekspr. vsa kri mu je izginila iz lic prebledel je; star. v lice kaj povedati komu v obraz, v brk; knjiž. na licih ji cvetejo rože je mlada in lepega obraza; star. poznam ga po licu, po imenu ne na videz
♦ lov. izboklina na levi strani kopita lovske puške, kamor se nasloni lovčevo lice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
lopátičen -čna -o prid. (á) nanašajoč se na lopatico: lopatična kolesa / bolečine v lopatičnem predelu
♦ anat. lopatični greben izboklina na hrbtni ploskvi lopatice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
napúšč -a m (ȗ) 1. del strehe, ki sega čez zunanjo steno stavbe: hiša ima širok, velik napušč;
napušč hiše, hleva / odpeljati voz izpod napušča; postaviti, zložiti pod napušč 2. knjiž. strešica, polička: napušč pod oknom teče okrog in okrog poslopja / kaminski napušč
♦ alp. (skalni) napušč ozka prečna izboklina v steni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
opóra -e ž (ọ̑) 1. predmet, zlasti v obliki droga, ki omogoča, da kaj je, ostane v pokončnem položaju: držati se opore;
podpreti sadno drevje z oporami;
lesena, žična opora;
opora za jadro / vzgajati maline na oporah 2. kar omogoča, da kdo je, ostane v pokončnem položaju: izgubiti oporo / ogrodje daje telesu oporo // kar omogoča, da kaj lažje obstaja: taka prizadevanja so opora miru // kar komu kaj olajšuje, mu pomaga: to spoznanje mu je dajalo oporo; pri njem je zaman iskal oporo; biti brez moralne opore / mati je njegova glavna opora / sin ji je v veliko oporo 3. glagolnik od opirati: te naprave so potrebne zaradi opore zidov;
postavljati kole za oporo
● kaj je opora za njegova izvajanja izhodišče
♦ alp. opora razpoka, izboklina v steni, ki plezalcu omogoča, da se oprime, opre; grad. opora poševni tram povezja; opornik; šport. opora položaj telesa, ko se njegova teža prenaša na roke ali tudi na noge; ležna opora pri kateri sloni iztegnjeno telo na dlaneh in stopalih; opora na iztegnjenih rokah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
políčka -e ž (í) manjšalnica od polica1: odložiti rokavice na poličko;
polička za kozarce;
cvetlično stojalo s poličkami / okenska polička
♦ alp. ozka prečna izboklina v steni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
ráhel -hla -o [rahəu̯] prid., ráhlejši (á) 1. ki ni trdno sprijet, gost: rahel skupek vlaken;
rahel sneg;
rahla zemlja / rahel kruh; rahlo testo / ima že rahle kosti / rahla tančica // ki ni trdno, tesno nameščen: rahel vozel; delala je rahle zanke 2. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: rahla vlaga;
ekspr. rahle sence / cesta zavija v rahlem loku; rahla izboklina / obšel ga je rahel dvom, nemir; rahla pijanost; rahlo spanje / biti rahlega zdravja / v njenem glasu je bil rahel očitek, posmeh / med njima je le rahla podobnost // ki dosega nizko stopnjoa) glede na učinek, posledico: rahel dež, veter;
rahla oblačnost b) glede na čutno zaznavnost: rahel dotik, sunek, udarec;
rahel šum;
pri srcu čuti rahlo zbadanje / zahvalil se je z rahlim poklonom, smehljajem 3. nav. ekspr. ki daje videz šibkosti, neodpornosti: bil je rahel otrok;
preveč je rahla za take napore / ima rahle roke / odgovoril mu je rahel glas / duševno rahli ljudje občutljivi, neodporni
● ekspr. imeti rahlo prednost pred kom majhnoráhlo prisl.:
rahlo drhteti; začelo je rahlo rositi; rahlo čuteča žena
● ekspr. to mi že rahlo preseda tega sem se že naveličal;
prim. narahlo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
skálen1 -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na skala1: skalni previs;
skalna polica;
skalne razpoke / skalna votlina / skalni klini
♦ alp. (skalni) napušč ozka prečna izboklina v steni; bot. skalni petoprstnik petoprstnik z belimi cveti in pernatimi listi pri tleh, Potentilla rupestris; skalna špajka rastlina z belimi cveti v socvetju in lopatičastimi pritličnimi listi, Valeriana saxatilis; zool. skalni jereb sivkasta ptica z rdečim kljunom, ki živi v skalnatih gorskih predelih, Alectoris graeca; skalni plezalček plezalček z velikimi belimi lisami po krilih in repu, Tichodroma muraria; skalna lastovka lastovka z malo ali nič izrezanim repom, Hirundo rupestrisskálno prisl.:
bil je skalno trden, odločen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
škóljka -e ž (ọ̑) 1. morska ali sladkovodna žival z mehkim telesom, pokritim z dvema, navadno plitvo izbočenima lupinama: gojiti školjke / školjka se odpre, zapre / jezerske, morske školjke; školjka bisernica / jesti školjke // lupina te živali: otroci se igrajo s školjkami; zbirati pisane školjke; s školjkami okrašen okvir; nebo je bilo kot ogromna modra školjka / polna školjka v kateri je žival2. navadno s prilastkom kar je podobno tej lupini: kamnita školjka vodometa;
porcelanasta školjka za milo;
školjka umivalnika / zamenjati telefonsko celico z govorilno školjko; straniščna školjka; pren., ekspr. školjka tišine
● pog. zamenjati školjko kombija (samonosno) koroserijo
♦ anat. nosna školjka s sluznico pokrita parna koščena izboklina v steni nosne votline, podobna školjki; obrt. školjka školjki podobna prvina pri kvačkanju; ptt školjka školjki podoben del telefonskega aparata, ki pokriva vsakega od koncev slušalke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
tŕn -a m (ŕ) 1. koničast izrasteka) pri lesnatih rastlinah: odstraniti trne s stebla;
deblo in veje so porasli s trni;
dolgi, kratki, ostri trni;
trni in bodice / trn vrtnice ga je ranil, zbodel; izdreti, izpuliti komu trn iz prsta b) na telesu nekaterih živali: riba s trni na plavutih // temu podobna izboklina na čem: natakniti si boksar z velikimi trni; prstan s kovinskim trnom 2. teh. stožčasto orodje ali stožčasta os: vpeti trn v primež;
pritrditi brusilni kolut na trn 3. ekspr., s prilastkom kar povzroča duševno trpljenje: trn ljubosumnosti, zavisti
● ekspr. v duši, srcu mu tiči trn nekaj mu povzroča duševno trpljenje; ekspr. tukaj raste sam trn samo trnje; ekspr. že dolgo sem jim trn v peti mi nasprotujejo, me ne marajo; ekspr. vsa je na trnih, ker ga še ni vznemirjena, nestrpna; pasna zaponka s trnom z delom, ki se vtakne v luknjico na drugem koncu pasu; zmlada se trn ostri človeka je treba začeti vzgajati že v mladosti
♦ anat. trn koničast odrastek na zadnji strani vretenca; bot. listni, stebelni trn; beli trn trnat grm ali drevo z napiljenimi listi, belimi cveti in rdečimi koščičastimi plodovi; glog; črni trn trnat grm z belimi cveti in koščičastimi plodovi, Prunus spinosa; kristusov trn trnat kraški grm z jajčastimi listi in zelenkasto rumenimi cveti; bodčec; pasji trn trnat grm v živih mejah z majhnimi cveti in strupenimi plodovi; čistilna krhlika; vrtn. ognjeni trn zimzeleni okrasni grm z belimi cveti in živo rdečimi plodovi v kobulih, Pyracantha
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
vzbúh -a m (ȗ) 1. močen, nenaden sunek zraka: vzbuh nas je vrgel po tleh / zaradi vzbuha eksplozije so popokale šipe // zamolkel glas ob takem sunku: najprej se je slišal vzbuh, potem je priletelo kamenje 2. glagolnik od vzbuhniti: vzbuh ognja;
eksplozija je povzročila vzbuhe zemlje in kamenja / vzbuhi jeze in sovraštva / vzbuh razstreliva
● knjiž. sredi ščita je jeklen vzbuh vzboklina, izboklina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
Ádamov in Adámov -a -o prid. (ȃ; ȃ) rel. nanašajoč se na Adama: Adamova žena Eva
● šalj. bil je v Adamovem kostumu nag, gol; tudi on je Adamov sin navaden človek z vsemi slabostmi; Adamovo jabolko in adamovo jabolko vidna hrustančna izboklina na moškem vratu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
gŕča -e ž (ŕ) 1. trdi del veje, ki je ostal v deblu, lesu: deska ima grče;
pipa iz bezgove grče;
okrogla grča;
grča v polenu;
mož je trden kot gabrova grča
♦ les. izpadajoča ali mrtva grča; vrasla ali živa grča // anat. izboklina na kosti: čelnična, sednična grča 2. ekspr. krepek, trden človek: ti si še grča;
je prava kmečka grča / kot nagovor kako je s teboj, stara grča 3. nar. koroško trebušasta posoda za pijačo: glinasta grča / povabil jih je na grčo mošta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
króglast -a -o prid. (ọ̑) podoben krogli ali delu krogle: kroglasti biseri;
kroglasta izboklina;
kroglasta kamnita tvorba / ekspr. kroglaste rjave oči / kroglasta oblika svetilke
♦ anat. kroglasti sklep sklep s polkrogli podobno sklepno glavico in ustrezno ponvicokróglasto prisl.:
kroglasto pristriženi grmi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
léčen1 -čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na lečo: lečna izboklina / lečna odprtina / lečna tvarina / lečna juha
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
óblast2 -a -o prid.(ọ̑) podoben obli: oblasta izboklina / žival oblastega telesa okroglegaóblasto prisl.:
oblasto pristriženo grmovje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
protuberánca -e ž (ȃ) astron. plamenu, oblaku podoben pojav svetleče se materije nad Sončevo kromosfero: protuberance se vidijo ob popolnem sončnem mrku / sončne protuberance
♦ anat. izboklina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
razčlémba -e ž (ẹ̑) glagolnik od razčleniti: razčlemba kaže, potrjuje;
kritična, podrobna razčlemba;
slogovna razčlemba;
razčlemba pesmi, podatkov / v razčlembi so navedeni tudi statistični podatki
♦ alp. razpoka, izboklina v steni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
temeníčen tudi témeničen -čna -o (ȋ; ẹ́) pridevnik od temenica: temenična izboklina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
terénski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na teren: terenska izboklina;
terenske razmere / terensko vozilo vozilo z močno konstrukcijo in pogonskim motorjem, visokim podvozjem in pogonom na vsa štiri kolesa za neasfaltirane, strme ceste / terenski delavec; terenski dodatek dodatek za delo na terenu; terenske vaje za študente; terensko delo / terenski aktivisti; terenski odbor Osvobodilne fronte
● šport. žarg. nogometaši so izkoristili terensko premoč boljši, ugodnejši teren
♦ geogr. terenska depresija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
bočína -e ž (í) knjiž. vzboklina, izboklina: bočina ščita
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
boklína -e ž (í) knjiž. vzboklina, izboklina: boklina ščita
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
gléženj -žnja m (ẹ́) nav. mn. izboklina kosti v sklepu med golenjo in stopalom: obleka ji je segala do gležnjev;
do gležnjev se je udiral v blato;
zlomil si je nogo v gležnju;
notranji, zunanji gleženj;
gleženj, nart, peta
● ekspr. ne seže mu niti do gležnjev po kaki pozitivni lastnosti, značilnosti mu nikakor ni enak, enakovreden
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
grámpa -e ž (ā) 1. star. hrapava, raskava izboklina: grampe na rokah še niso izginile / blatne grampe na cesti 2. nar. usedlina, ki se nabira na notranji strani soda; vinski kamen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
gŕba -e ž (ŕ) 1. večja izboklina na hrbtu zaradi skrivljene hrbtenice: grbo je imel že od rojstva // pog., ekspr. hrbet: mahnil ga je po grbi 2. izbočeni del hrbta nekaterih živali: velblodova grba;
pren. gorski greben s strmo grbo 3. zastar. guba (na koži): čelo je bilo polno grb;
grbe na licih
● pog., ekspr. če njemu ustrežem, bom kmalu dobil vso vas na grbo vsi vaščani me bodo nadlegovali s prošnjami; pog., ekspr. na grbi ima tri otroke skrbeti mora za tri otroke; pog., ekspr. na grbi jih imam že šestdeset star sem že šestdeset let; pog., ekspr. to sem občutil na svoji grbi na sebi, sam; pog., ekspr. dobiti jih po grbi biti tepen; biti premagan
♦ rib. mreni podobna sladkovodna riba, Barbus plebejus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
hrápa -e ž (á) star. izboklina, brazgotina: bila je bele polti brez vsake hrape
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
húla -e ž (ú) zastar. rahla izboklina, vzpetina na ravnem ali položnem svetu; grbina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
izbočína -e ž (í) knjiž. vzboklina, izboklina: izbočine in vdolbine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
izbòk -óka m (ȍ ọ̑) vzboklina, izboklina: vbokline in izboki / zaradi izboka se je zid podrl
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
izbúh -a m (ȗ) zastar. izboklina: kamnit izbuh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
izbuhlína -e ž (í) zastar. 1. oteklina, buška: njegov obraz je bil poln izbuhlin 2. vzboklina, izboklina: izbuhline na cesti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
nabuhlína -e ž (í) izboklina na površini česa: denarnica mu dela nabuhlino v suknjiču / od gub in nabuhlin razbrazdan obraz nabreklin, oteklin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
nadzídek -dka m (ȋ) 1. zgoraj dodan del zidu, zlasti za okras: plezati na nadzidke;
grad z zobčastimi nadzidki 2. izboklina na zidu; strešica, polička: golobi so posedali na nadzidkih;
vrata z nadzidkom v slogu Ludovika XIV.;
pren., ekspr. modre oči pod nadzidkom tankih obrvi 3. pozneje dograjen zgornji del stavbe: z nadzidkom bi pridobil precej prostora
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
nèravnína -e ž (ȅ-í) izboklina, vzpetina na ravni, gladki površini: izravnati neravnine;
ker so nad kolesi pritrjene vzmeti, pri vožnji z avtom ne čutimo neravnin;
blage neravnine;
neravnine kože
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
odrástek -tka m (ȃ) 1. mladika, poganjek: porezati odrastke na deblu;
razmnoževanje kaktusov z odrastki 2. navadno s prilastkom stranski, skrajni del česa: Alpe segajo s svojimi odrastki daleč v ravnino / Sredozemsko morje je odrastek Atlantskega oceana; pren. ilirizem je bil odrastek literarnega panslavizma 3. anat. večja hrapava izboklina na kosti: sklepni, vretenčni odrastek
♦ lov. izrastek na rogu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
oteklína -e ž (í) izboklina na delu telesa ali organu zaradi poškodbe ali bolezni: oteklina je splahnela;
rdeča oteklina / oteklina gležnja / vodenična oteklina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
plêsno -a s (é) vet. mehka izboklina na šapah; blazinica: pes si je ranil plesno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
robícelj -clja tudi -na [robicəlj] m (í) nar. robič, izboklina: doseči robicelj v skalnati steni / travniki so bili neravni, polni robicljev // grič, vzpetina: na vsak robicelj se je povzpel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
stòp2 stópa m (ȍ ọ́) 1. alp. razpoka, izboklina v steni, ki plezalcu omogoča, da se opre, stopi: plezal je in iskal stop;
v živo skalo vsekani stopi 2. zastar. korak, stopinja: dolgi stopi / stop za stopom se je pomikal naprej
● star. hoditi, jahati v stop v korak
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
stôpa2 tudi stópa -e ž (ó; ọ́) 1. zastar. korak, stopinja: vsako stopo je moral preudariti 2. alp. razpoka, izboklina v steni, ki plezalcu omogoča, da se opre, stopi; stop2:
v skalah je nastalo več majhnih stop;
plezal je od stope do stope
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
vzbóček -čka m (ọ̑) zastar. vzboklina, izboklina: koničast vzboček
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
vzbočína -e ž (í) knjiž. vzboklina, izboklina: vzbočina na zidu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
vzbòk vzbóka m (ȍ ọ̑) zastar. vzboklina, izboklina: vzbok na tilniku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
zabreklína -e ž (í) izboklina na telesu, organu zaradi nabiranja tekočine: otipati zabreklino na trebuhu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
zabuhlína -e ž (í) izboklina na telesu, organu navadno zaradi bolezenskega nabiranja, pritiska tekočine: zabuhline od udarcev / zabuhlina lica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
zboklina gl. izboklina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.