brísati bríšem nedov., tudi brisála (í ȋ) - 1. delati kaj suho, čisto z drgnjenjem, zlasti s tkanino: brisati pohištvo, posodo; brisati očala z robcem; brisati se v brisačo; brisati si čelo, oči; brisati si čevlje ob travo
// odstranjevati kaj z drgnjenjem, zlasti s tkanino: brisati prah; brisati gnoj z rane; brisala si je solze; brisala mu je pot - 2. delati manj vidno: veter briše stopinje / meje med narodi se brišejo
// dov. in nedov. izbrisati: brisati dolgove, magnetofonski zapis; brisati ime s seznama - 3. pog., ekspr. tepsti, tolči: neusmiljeno ga je brisal / žarg. mitraljez briše po tanku
● ekspr. burja briše sneg v obraz meče; nebo se briše se jasni; ekspr. vsak si ob tebe prste briše počenja s teboj, kar hoče; pog., ekspr. briše jo po cesti hitro gre, teče
brišóč -a -e: sprejme ga, brišoč si s predpasnikom roke
♦ voj. brišoči let letala let nizko nad tlemi
brísan -a -o: brisan magnetofonski trak
♦ voj. brisani prostor kroglam in granatam popolnoma izpostavljen prostor pred obrambno linijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
čŕtati -am nedov. (ŕ ȓ) - 1. delati črte: črtati s kredo po tabli / solze so mu črtale bele proge po licih
- 2. dov. in nedov. prečrtati: učitelj je črtal nepotrebno besedo; pisal je, črtal in dostavljal
// izbrisati, opustiti: črtati iz dnevnika, z dnevnega reda; črtati davek, dolg / pog. kino in ples bova črtala, zvečer boš lepo doma - 3. zastar. zarezavati, vrezavati: črtati z nožem v klop začetnico; pren. čas črta gube v obraz
- 4. redko opisovati, prikazovati: pesnik mojstrsko črta in popisuje boj
čŕtati se kazati se v obrisih: planine se ostro črtajo na svetlem ozadju; njeno telo se je razločno črtalo pod gubami obleke; pren. na obrazu se ji črta skrb
čŕtan -a -o: kdor ne bo plačal vpisnine, bo črtan; problem je črtan z dnevnega reda / črtani papir, zvezek ki ima črte
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dúša -e ž (ú) - 1. v različnih religijah nematerialno, neumrljivo bistvo človeka: človek ima telo in dušo; pogubiti dušo; skrbeti za dušo / v krščanstvu: moliti za pokoj, zveličanje duš; trpljenje duš v vicah / ekspr. tekel je, da bi kmalu dušo izpustil zelo hitro; vpije kot duša v vicah / pog., kot podkrepitev pri moji duši da ni res
// v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega, kar je; duh: človekova duša je le del vesoljne duše - 2. čustveno-moralna stran človeka: njegova duša se temu upira; s pogovarjanjem si lajša dušo; dvomi mu trgajo dušo; izbrisati sovraštvo iz duše; boriti se v duši / občutek krivde mu teži dušo vest; ima čisto dušo / razkril mu je svojo dušo misli, čustva; biti brez duše usmiljenja, sočutja; posvetil mu je vse moči svoje duše duha; pren. spoznati dušo mesta, umetnine
// s prilastkom skupek človekovih čustvenih, miselnih in voljnih značilnosti; duševnost: spoznati mladostnikovo dušo; značilnosti ženske duše; vživeti se v dušo sočloveka
// s prilastkom narava, čud: ima birokratsko, pogumno dušo; človek umetniške duše; je vesele duše in dobrega srca / mehka slovanska duša
// ekspr., v prislovni rabi, s predlogom, v zvezi dno duše izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz dna duše ti želim; v dno duše ga je bilo sram / v dno duše se je čutil ponižanega - 3. ekspr., navadno s prilastkom človek, zlasti z vidika njegovih značajskih, čustvenih značilnosti: iskal je sočutno dušo; živel je med samimi kramarskimi dušami; bil je zlata duša; neka zlobna duša ga je zatožila / kot psovka odpri, pasja duša / njegov oče je duša dobrosrčen, ustrežljiv
// knjiž. oseba, človek sploh: ti si prva duša, ki sem jo srečal; mesto šteje deset tisoč duš prebivalcev
// kot nagovor: duša, dušica, pridi sem; tako ne bo šlo dalje, duša draga; ljuba duša, počakajte no malo / ekspr.: žive duše nisem videl na cesti nikogar; živi duši tega ne povej nikomur - 4. z rodilnikom najvažnejši, najpomembnejši član ali del: postal je duša društva; mati je duša družine; publ. duša drame je konflikt
- 5. osrednji, notranji del česa: žogi je počila duša; duša kabla; žica z jekleno dušo
- 6. priprava s stenjem pri svetilki na olje: duša plava na olju
● ekspr. komaj se ga še duša drži je tako slab, da bo kmalu umrl; šalj. duša se mu je prirasla kljub starosti še ne bo kmalu umrl; ekspr. dušo bi dala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti; evfem. izdihniti dušo umreti; star. duše pasti opravljati duhovniški poklic; šalj. podpreti, privezati si dušo utešiti si žejo, glad; ekspr. še dušo bi prodal ima močno trgovsko strast; pri izbiri sredstev za dosego česa ne spoštuje ničesar; pog., ekspr. na dušo ji piha vneto ji prigovarja, dvori; star. vzeti kaj na svojo dušo prevzeti odgovornost, krivdo; vznes. njena podoba se mu je vtisnila v dušo zapomnil si jo je; to mu ni po duši mu ni všeč; tesno mu je pri duši čuti nedoločen strah; nihče ni vedel, kako ji je bilo tedaj pri duši kaj je občutila; ekspr. za to sem z dušo in telesom popolnoma, brez pridržka; mirne duše lahko greste brez pomislekov, skrbi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
eksmatrikulírati -am dov. in nedov. (ȋ) adm. izbrisati iz matične knjige ali z univerze
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
ekstabulírati -am dov. in nedov. (ȋ) jur. črtati, izbrisati intabulacijo, izknjižiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
iz... ali iz... in z... ali iz... in s... ali iz... tudi z... ali iz... tudi s... predpona - 1. v glagolskih sestavljenkah, včasih okrepljena z iz, izpod za izražanje
- a) premikanja ali usmerjenosti iz notranjosti česa navzven: izbrizgati, izčenčati, izčrpati, izluščiti, izseliti, izseljevati, izstopiti, iztisniti / izgnati iz dežele; izkopati izpod razvalin
- b) izhodišča, izvora: izhajati, izvirati
- c) dosege zaželenega namena, cilja: izberačiti, izbojevati, izprositi, izučiti
- č) prenehanja obstajanja, stanja: izginiti, izginjati / v zvezi s se izbliskati se, izdišati se, izgnojiti se
- d) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka): izbočiti, izbrisati, izdelati, izdelovati, izkristalizirati, izračunati
- 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: izboljšava, izdelek, izdelovalen, izgon, izvor
- 3. v imenskih sestavljenkah in sestavljenih prislovih za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: izglagolski, izimenski, izreden; izbliza; prim. z...
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
izbrís -a m (ȋ) glagolnik od izbrisati: izbris črte, napisa / izbris iz volilnega imenika / izbris dolga
♦ jur. izbris iz zemljiške knjige
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
izbrísati -bríšem tudi zbrísati zbríšem dov., tudi izbrisála tudi zbrisála (í ȋ) - 1. odstraniti z drgnjenjem, zlasti s tkanino: izbrisati gnoj iz rane; izbrisati pomožne črte z radirko; izbrisati si pot, solze
- 2. povzročiti, napraviti, da kaj ne obstaja več: dež je izbrisal napis; kar je napisano s svinčnikom, se kmalu izbriše / izbrisati magnetofonski zapis / ekspr.: okupator je hotel izbrisati naš narod s sveta; potres je izbrisal skoraj celo mesto porušil, uničil; pren. s tem se krivda ne da izbrisati
// s črtanjem označiti za opustitev, izločitev: izbrisati ime iz seznama / izbrisati dolg - 3. napraviti nevidno: izbrisati sled v snegu / izbrisati razlike v vzgoji
● ekspr. prestane ječe še ne morem izbrisati še mislim nanjo, sem pod njenim vtisom; star. temeljito so mi izbrisali oči povzročili, da imam drugačen, realen odnos do stvari; ekspr. to željo si boš moral izbrisati iz glave jo opustiti; ekspr. izbrisati koga iz spomina, srca ga pozabiti; redko čas vse izbriše sčasoma se vse pozabi
izbrísati se tudi zbrísati se prenehati biti član kake organizacije, društva: izbrisati se iz kluba, šole / elipt. fant se je izbrisal prenehal hoditi v šolo
izbrísan tudi zbrísan -a -o: izbrisani sledovi; napis je izbrisan; izbrisan iz spomina; kraj je izbrisan s površja zemlje; prim. zbrisati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
izbrísen -sna -o prid. (ȋ) ki se da izbrisati: izbrisen napis
♦ jur. izbrisna pobotnica dokument, s katerim se potrjuje, da je terjatev zastavnega upnika v zemljiški knjigi črtana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
izbrisljív -a -o prid. (ī í) ki se da izbrisati: izbrisljiv napis
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
izknjížiti -im dov. (í ȋ) jur. črtati, izbrisati vknjižbo: izknjižiti dolg na posestvu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
líce -a s (ī) - 1. nav. mn. del obraza ob strani nosu in ust: napihniti lica; poljubiti na obe lici; uščipniti v lice; pobožati otroka po licu; po licih tečejo solze; bleda, napeta, rdeča, povešena, vroča lica; eno lice je že obrito; jamica na licu; imeti znamenje na desnem licu; lica kakor mleko in kri bela in rdeča
// ekspr. lica ji gorijo od zadrege / v lica ga zebe; biti rdeč v lica - 2. star. prednja stran glave; obraz: opazovati v ogledalu svoje lice; gledal ga je naravnost v lice; v lice mu je zapihal oster veter; nagubano, okroglo, upadlo, zagorelo lice; izraz na licu se ni spremenil / na licu se ji bere skrb
- 3. stran tkanine, pletenine, usnja, ki ima bolj izdelan, lepši videz kot druga stran: lice blaga je obledelo; prišiti krpo kar na licu / tkanina z dvojnim licem / obračati blago na lice in narobe; na lice plesti same desne petlje
// prednja, prava stran, zlasti kovanca, bankovca ali medalje: položiti igralno karto z licem navzgor; lice bankovca, čeka, kovanca - 4. knjiž. pročelje, fasada: pred vhodnimi vrati so stopnice, lice je lepo pobeljeno
- 5. knjiž., s prilastkom podoba, videz, zunanjost: lice pokrajine se je zdaj popolnoma spremenilo; dati okolici kulturnejše lice; soba je dobila bolj prijazno lice; mesto izgublja starinsko lice; prizadevanje za lepše lice mesta / njegova navzočnost je dala prireditvi slovesno lice / ekspr., z oslabljenim pomenom: izbrisati kaj z lica zemlje; te ideje bodo spremenile lice družbe in sveta
- 6. neustalj., v prislovni rabi, v zvezi na licu mesta tam, kjer se kaj zgodi, je; na kraju samem: storilca so prijeli na licu mesta; skupina je gradivo zbirala na licu mesta
// brez odlašanja, takoj: ukrepal je na licu mesta
● star. ko je to slišal, se mu je lice razjasnilo obraz; star. oblaki so se razgrnili in mesec je pokazal svoje lice je postal viden; star. šele zdaj je pokazal svoje pravo lice obraz; ekspr. kri mu je zalila lica zardel je; ekspr. vsa kri mu je izginila iz lic prebledel je; star. v lice kaj povedati komu v obraz, v brk; knjiž. na licih ji cvetejo rože je mlada in lepega obraza; star. poznam ga po licu, po imenu ne navidez
♦ lov. izboklina na levi strani kopita lovske puške, kamor se nasloni lovčevo lice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
nèizbrísen -sna -o prid. (ȅ-ȋ) ki se ne da izbrisati: neizbrisne črte / okovi so mu vtisnili neizbrisne sledove; neizbrisno znamenje časa / ekspr. tista leta so mu ostala v neizbrisnem spominu ni jih pozabil; pren. trpljenje je vtisnilo njenemu življenju neizbrisen pečat // nepozaben: neizbrisen dogodek, vtisnèizbrísno prisl.: neizbrisno si vtisniti v spomin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
oblíčje -a s (ȋ) - 1. knjiž. prednja stran glave; obraz: opazovati svoje obličje v ogledalu; bledo, nagubano obličje; pren. hotel je spoznati njegovo duhovno obličje
- 2. knjiž., s prilastkom podoba, videz, zunanjost: obličje pokrajine se je spremenilo / ekspr., z oslabljenim pomenom: to lahko dokažemo pred obličjem vsega človeštva; izbrisati kaj, koga z obličja zemlje
- 3. nar. zahodno maska, krinka: natakniti (si) obličje / pustna obličja
● knjiž. gledati, videti koga iz obličja v obličje iz oči v oči; knjiž., ekspr. srečati se s kom iz obličja v obličje tako, da se ne more izmakniti določeni neprijetnosti; knjiž., ekspr. boji se stopiti pred očetovo obličje pred očeta; star. v obličje komu kaj povedati v obraz, v brk; knjiž., ekspr. marsikdaj je zrl smrti v obličje je bil v smrtni nevarnosti; star. poznam ga po obličju, po imenu ne navidez
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
pólkróg -a [u̯k] m (ọ̑-ọ̑) - 1. geom. vsak od dveh delov kroga, razdeljenega s premerom: ploščina polkroga / izbrisati polkrog polkrožnico
- 2. kar je po obliki temu podobno: polkrogi v cestnem tlaku / z roko opisati polkrog / občudovali so polkrog gorskih vrhov / v polkrogu izkopati zemljo; stati v polkrogu
♦ voj. polkrog v levo kot povelje obrat za 180° v levo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
pomóžen -žna -o prid. (ọ́) ki omogoča, pomaga, da bistveno, glavno navadno bolje deluje: pomožni jezovi;
pomožne naprave;
astronavta sta krmarila s pomožnima raketama / ta knjiga je pomožni učbenik za študente prvega letnika; izbrisati pomožne črte; prave dolžine daljic določimo na pomožni risbi / ker nima nobene izobrazbe, opravlja le pomožna dela manj zahtevna // ki začasno prevzame funkcijo, delo česa drugega: pristali so na pomožnem letališču; ker se ni odprlo glavno padalo, so poskušali aktivirati še pomožno / sedel je na pomožnem sedežu; v hotelu so jim za otroka pripravili pomožno ležišče
● materinščina je bila takrat le pomožni jezik za učenje tujih jezikov sredstvo, pripomoček
♦ elektr. pomožna razsvetljava razsvetljava, ki se ob izpadu omrežne napetosti avtomatično preklopi na pomožni energetski vir; lingv. pomožni glagol glagol, s katerim se tvorijo časi, nakloni ali načini; pomožni sinonim; navt. pomožna vojna ladja; pomožno jadro; ptt pomožna pošta redna poslovna enota v manjšem kraju, kjer opravljajo le po pogodbi določene vrste poštnih storitev; rel. pomožni škof škof, ki pomaga rednemu škofu pri upravljanju škofije, nima pa nasledstvene pravice; šah. pomožni mat mat pri problemskem šahu, kjer pri izvedbi mata sodeluje tudi tista stran, ki bo matirana; šol. pomožni asistent študent, ki pomaga profesorju pri praktičnih vajah; pomožni oddelek razvojni oddelek za podpovprečno razvite učence; žel. pomožni vlak vlak za reševalna dela pri železniških nesrečah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
površína -e ž (í) - 1. zunanji, vrhnji del česa: načeti, poškodovati, razbrazdati površino; dlakava, luknjičasta površina lista; gladka, hrapava, ravna, valovita površina; tkanina z grobo, zankasto površino; obdelana površina lesa; površina kamna, kože, možganov / znoj na telesni površini izhlapeva; zemeljska površina / podmornica je naglo izginila pod površino; voda je zamrznila na vsej površini
- 2. razsežnost česa glede na dolžino in širino: hiša ima majhno površino; povečati površino plodne zemlje; površina ladijskega skladišča / stanovanje ima šestdeset kvadratnih metrov površine; to mesto je po površini drugo v republiki
// skupek ploskev, ki omejujejo telo: površina kocke, valja; površina in prostornina - 3. s prilastkom zunanji, vrhnji del česa glede na njegov namen: delovna, odlagalna površina; kamion ima veliko nakladalno površino; ogrevalna površina; rezalna površina orodja / dihalna površina pljuč
- 4. nav. mn., s prilastkom del zemeljskega površja, namenjen, določen za kaj: z izsušitvijo močvirja so pridobili velike površine; površine, ki jih je uničil požar, so zasadili z borovci / obdelovalne, orne, pašne površine; parkovne površine; setvene površine; za javni promet namenjene površine; publ. zasejati njivske površine
// navadno večja ploskev česa sploh: s plastičnimi folijami preoblečene površine; zasteklenele površine
● knjiž. kritika ostaja na površini ne obravnava bistva, ne seže do bistva stvari; ekspr. izbrisati s površine zemlje uničiti, odstraniti
♦ aer. nosilna površina letala na katero delujejo sile, ki držijo letalo v zraku; geom. površina mersko število površja telesa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
prečŕtati -am dov. (ŕ r̄) s črto, črtami čez kaj označiti za opustitev, izločitev: prečrtati nekatere besede, stavek;
prečrtati in izbrisati // narediti črte po čem: otrok je list križem prečrtal / ekspr. meteor je prečrtal temno ozadje
● smrt mu je prečrtala načrte prekrižala; ekspr. prečrtaj, kar sem rekel ne upoštevaj, pozabi; knjiž. pesnik ni mogel prečrtati tradicionalnega sveta opustiti, izločitiprečŕtan -a -o: prečrtana beseda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
regíster -tra m (í) - 1. uradni seznam, ki daje vpisanemu določen pravni položaj, pravice: izbrisati iz registra; vpisati v register / ladijski, letalski register; register avtomobilov; register gospodarskih organizacij
- 2. uradni seznam z določenimi podatki, namenjen evidenci: register dopisov, prebivalstva
// knjiga, kartoteka s takim seznamom: najti podatek v registru
// oddelek organa ali ustanova, ki vodi tak seznam: delati v registru - 3. seznam v knjigi obravnavanih imen, besed z navedbo strani, kazalo: na koncu knjige je več registrov; register imen
// seznam sploh: register kratic; sestaviti register jezikovnih napak / register (besed) v Dalmatinovi Bibliji - 4. ekspr., navadno s prilastkom skupek česa glede na obseg, razpon: register daril je širok; nima ravno skromnega registra kletvic / pevka s širokim registrom
- 5. muz. razpon glasbila ali človeškega glasu, katerega toni se izvajajo na enak način in imajo enako barvo: ločiti glasove po registrih; nizek register; prsni register; registri trobente / peti vse registre
// skupina piščali, jezičkov pri določenem glasbilu, ki dajejo ton enake barve: register je razglašen; vključiti drug register; harmonika z osmimi registri / orgelski registri / odpreti vse registre
// vzvod z gumbom, stikalom za vključitev take skupine piščali, jezičkov: register se je zlomil; pritisniti na register
● ekspr. njegova angleščina ima širok register: od knjižnega do pouličnega jezika razpon, obseg; ekspr. odprla je vse svoje registre zelo glasno je govorila, pela
♦ elektr. register skupina pomnilnih elementov, ki lahko shrani eno podatkovno enoto; jur. sodni register ki ga vodi sodišče o delovnih organizacijah; zunanjetrgovinski register register delovnih organizacij ali register njihovih delavcev, ki smejo opravljati določene zunanjetrgovinske posle; navt. register ladij ustanova, ki z izdajanjem spričeval določa ladjam razrede ter z nadzorom gradnje in naprav skrbi za varno plovbo; tisk. register prostorsko ujemanje, pokrivanje enobarvnega tiska v knjigi, reviji ali prostorsko ujemanje barv pri barvnem tisku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
spomín -a m (ȋ) - 1. ed. sposobnost človeka, da lahko predstave, misli, podatke v zavesti ohrani, obnovi: spomin mu odpoveduje, ekspr. peša; zanesti se na svoj spomin; imeti dober, slab, zanesljiv spomin / ekspr. če me spomin ne vara, sem to dekle že nekje videl; ponesrečenec je izgubil spomin; uriti spomin / glasbeni, motorični spomin; vizualni spomin; spomin za številke
- 2. ed., nav. ekspr. zavest, v kateri so ohranjene predstave, misli, podatki o preteklosti: v spominu se mu je vrstila podoba za podobo / izbrisati koga iz spomina pozabiti ga; priklicati (si) v spomin spomniti se; poskušal sem se spomniti imena, a v spominu je bila luknja nisem se mogel spomniti; ohraniti kaj v spominu zapomniti si; ta dogodek mu je ostal v lepem spominu se ga rad spominja
// v osmrtnicah ohranili ga bomo v lepem spominu - 3. predstava, misel, podatek o preteklosti, ohranjen v zavesti: spomini ga težijo, vznemirjajo; jasen, neprijeten, vesel spomin / spomini segajo daleč nazaj; spomin na ta dogodek je še živ; vse to je zdaj samo še spomin; skupaj obujati spomine / navesti podatke po spominu
- 4. oseba glede na zavestno obnovitev v zavesti koga: počastiti spomin na padle z enominutnim molkom; vznes.: oddolžiti se spominu umrlega; človek blagega spomina / v medmetni rabi, ob spominu na umrle slava njegovemu spominu
- 5. mn. popis dogodkov, srečanj, ki jih je pisec sam doživel: brati, izdati spomine; druga knjiga spominov
- 6. v zvezi s predlogom v, za izraža, da je namen določenega dejanja, stvari spominjanje na koga ali kaj: postaviti kip v spomin pesnika, pesniku, na pesnika; praznik v spomin na zmago / dobiti kaj v spomin, za spomin; posvetiti knjigo komu v spomin / kot posvetilo materi v spomin / v osmrtnicah v spomin
● ekspr. te hiše, palače so okamneli spomini nekdanjih časov ostanki, preostanki, ki spominjajo na nekdanje čase; v njegovih dogodivščinah ni nič spomina vredno kar bi si bilo vredno zapomniti; ostati zvest spominu in delu koga ravnati, delati tako, kot je kdo delal; star. od takrat sina ni vzela več v spomin ga ni več omenjala, ni govorila o njem; ekspr. imeti kratek spomin biti pozabljiv
♦ etn. glas, znamenje, ki naznanja smrt v hiši ali v ožjem sorodstvu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
sramôta -e ž (ó) - 1. stanje, ko je ugled, veljava koga zmanjšana: bala se je sramote, zato se ni vrnila; ni mogel prenesti sramote, ki ga je zadela; doživeti sramoto; ekspr. nakopati si sramoto / spraviti koga v sramoto / na njegovo sramoto so ga spodili / ekspr. izbrisati, oprati sramoto s svojega imena
- 2. nav. ekspr., v povedni rabi kar ni v skladu s človeškim dostojanstvom, ponosom: beg bi bil za nas prava sramota; sramota je biti tako len; sramota je, da niste dokončali tega dela / on je sramota za vso družino; tako ravnanje je kulturna sramota
- 3. v medmetni rabi izraža ogorčenje, zgražanje: sramota, še tega ne veš; tri dni že popiva. Sramota
● star. skrivati svojo sramoto spolovilo; ekspr. v svojo sramoto moram priznati, da sem to pozabil poudarja povedano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
srcé -á s, tož. ed. v prislovni predložni zvezi tudi sŕce; kot nagovor tudi sŕce (ẹ̑; ȓ) - 1. votel mišičast organ v prsni votlini, ki poganja kri po žilah: srce bije, utripa; med boleznijo mu je opešalo srce; srce udari približno 70-krat na minuto; imeti močno, zdravo srce; krogla jo je zadela v srce; brezoseb. stiska, zbada ga pri srcu; bolezni srca in ožilja; operacija srca / biti bolan na srcu / ekspr. srce ji razbija, tolče od strahu; v osmrtnicah prenehalo je biti srce naše mame umrla je; vznes. nosi otroka pod srcem je noseča
// kupiti goveje srce / srce v omaki
// ekspr. predel prsnega koša pred tem organom: prijeti se za srce / pritisnil jo je na srce objel jo je
// ekspr. ta organ pri človeku kot središče čustvovanja, zavesti: njegovo srce je na strani zatiranih; srce ga boli zaradi sinove neposlušnosti; srce ji ledeni, ko to posluša; srce ne uboga razuma; srce me vleče v domovino; pesn. ganiti srce; taka pesem pretrese srce; lahko, težko mu je pri srcu; v njegovem srcu se je naselil mir; človeško srce je nerazumljivo; moje srce je prazno; knjiž. poslušati glas srca; skrivnosti srca; vznes. bil mu je brat po srcu; govoril je z grenkobo v srcu / srce mu igra od veselja zelo je vesel; knjiž. od groze se ji je krčilo srce groza jo je bila; srce se ji je paralo, ko je odhajal bilo ji je zelo hudo; srce mu je poskočilo od sreče bil je zelo srečen
// ekspr. ta organ pri človeku kot središče ljubezenskega čustva, naklonjenosti: njegovo srce hrepeni po njej; priljubil se je njenemu srcu; osvojil si je njeno srce; izrinil jo je iz očetovega srca; star. izvoljenka njegovega srca - 2. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz srca se nasmejati; ljubi jo iz vsega srca; od srca mu to privoščim; z vsem srcem sem na vaši strani; nanj se je navezala z vsem srcem zelo ga ljubi
// iz dna srca sem ti hvaležen; užaljen je do dna srca; v dno srca ga je sram - 3. nav. ekspr., s prilastkom skupek človekovih značajskih, čustvenih značilnosti: imeti čisto, plemenito srce; biti odkritega srca; materino zlato srce; knjiž. mož blagega srca; fant z junaškim srcem / pričakal jih je s sovražnim srcem
- 4. ekspr., navadno s prilastkom človek glede na njegove značajske, čustvene značilnosti: v mladih srcih gojiti ljubezen do domovine; v tej družini sem spoznal samo plemenita srca / beseda je šla od srca do srca; znala je omrežiti moška srca; osvajalec ženskih src / kot nagovor: srce moje, samo še en poljub; srce mamino, pridi sem
- 5. ekspr., z rodilnikom najpomembnejši, osrednji človek v kaki skupini, gibanju: mati je srce družine; bil je srce upora
// najpomembnejši, osrednji del česa: strojnica je srce ladje
// središče: industrijsko srce države; vojaki so prodrli v srce mesta / biti v srcu življenja - 6. srednji, najmlajši listi solate, zelja: solati je zgnilo srce; odstraniti liste do srca; srce artičoke
- 7. kar je po obliki podobno temu organu: v drevo je vrezal srce, prebodeno s puščico; zibelka, okrašena z rdečimi srci / kupiti lectovo srce; radenska tri srca
- 8. igralna karta z enim ali več znaki v obliki srca: imel je dva križa in nekaj src
● star. srce mu za drugo bije ljubi drugo; ekspr. srce mu gori zanjo zelo jo ima rad; ekspr. morda se mu bo kdaj le oglasilo srce bo postal usmiljen, dober; pog., ekspr. ti je srce v hlače padlo si se zbal, izgubil pogum; ekspr. od žalosti ji je počilo srce je umrla; ekspr. ob misli na to mu je pokalo srce mu je bilo zelo hudo; ekspr. jedel je, kolikor mu je srce poželelo kolikor je hotel, mogel; ekspr. srce mu pravi, da se ne bodo več videli čuti, zdi se mu; ekspr. ta človek nima srca je brezsrčen, neusmiljen; ekspr. namesto srca ima kamen je neusmiljen, nesočuten; ekspr. dati, knjiž. podariti komu srce čustveno, zlasti ljubezensko se navezati na koga; ekspr. ima srce na jeziku hitro zaupa svoja čustva; ekspr. izgubiti srce zaljubiti se; lajšati si srce z govorjenjem, z jokom s pogovarjanjem, z jokanjem si manjšati duševno bolečino; ekspr. nositi srce na dlani vedno očitno kazati svoja čustva; ekspr. glasba jim je odpirala srca jih je delala dovzetne za čustva; ekspr. odpreti, razkriti, razodeti komu svoje srce izpovedati mu svoja čustva, misli; slovo od doma mu je otežilo srce mu povzročilo žalost, duševno bolečino; vznes. položiti svoje srce k nogam koga postati čustveno popolnoma vdan komu; ekspr. tvoje besede mi prebadajo srce povzročajo žalost; ekspr. njegove prošnje so jim šle do srca so jih ganile; ekspr. njene besede so mu segale do srca, v srce so ga prizadevale; ekspr. izbrisati koga iz srca ga pozabiti; ekspr. ne more je iztrgati iz srca pozabiti nanjo; jo prenehati ljubiti; ekspr. pogovorila sta se iz srca iskreno, odkritosrčno; ekspr. težek kamen se mu je odvalil od srca rešil se je velike skrbi, nadloge; preveč si ženeš k srcu preveč se žalostiš, vznemirjaš; ekspr. fant jim je kmalu prirastel k srcu vzljubili so ga; ekspr. govoriti komu na srce prizadevno prepričevati koga, zlasti o pravilnosti česa; pog., ekspr. pihati dekletu na srce vneto ji prigovarjati, dvoriti; ekspr. položiti komu kaj na srce priporočiti komu kaj, prositi ga za kaj; položite roko na srce in priznajte bodite odkritosrčni; ekspr. potrkati na srce koga skušati mu vzbuditi čustva; ekspr. pogledati komu v srce spoznati, kakšen v resnici je, kaj v resnici čuti; ekspr. gojiti gada na srcu izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen; ekspr. povej, kar ti leži na srcu kar (že dolgo) želiš povedati; ta stvar mi ni pri srcu mi ne ugaja, mi ni všeč; zdaj mu je lažje pri srcu duševno se bolje počuti; ekspr. milo se mu je storilo (pri srcu) postal je otožen, ganjen; ekspr. v srcu je sklenil, da se jim maščuje sam pri sebi; misli bolj s srcem kakor z glavo je bolj čustven človek kakor razumski; on je dobrega srca, ima dobro srce je usmiljen, dobrohoten; ekspr. z lahkim srcem se bom ločila od njih ne da bi čutila žalost, skrb; mati je mehkega srca, ima mehko srce je usmiljena; je hitro ganjena; knjiž., ekspr. človek z mrtvim srcem čustveno otopel; ekspr. ravnati se po logiki srca, ne po logiki razuma glede na čustva, ne glede na razum; pesn. sok srca kri; ekspr. te besede so bile zanj (kakor) nož v srce so ga zelo prizadele; šalj. mrzle roke, vroče srce mrzle roke izdajajo čustvenost, zaljubljenost; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. daleč od oči, daleč od srca
♦ anat. enoprekatno srce; les. srce temnejši les v sredini debla; med. srce dilatira, hipertrofira; masirati srce; uspešno presaditi srce; umetno srce naprava, ki opravlja funkcijo srca zunaj telesa; aritmija neenakomerno, nepravilno utripanje, evritmija srca enakomerno, pravilno utripanje srca; žel. srce kretnice del kretnice, na katerem se križajo notranje tirnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
štiríca -e ž (í) - 1. pog. številka štiri: izbrisati štirico / štirica vozi vsakih petnajst minut tramvaj, avtobus številka štiri
- 2. pog. pozitivna ocena (v šoli), za stopnjo nižja od odlične; prav dobro: dobiti štirico / nalogo je pisal za štirico
- 3. igralna karta s štirimi znaki: pikova štirica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
volívec -vca m (ȋ) kdor ima pravico voliti: izbrisati, vpisati volivca;
seznam, zbor volivcev // kdor voli: volivci so oddajali glasovnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
vrézati vréžem dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. z rezanjem narediti, izoblikovati kaj v kaj: vrezati napis, podobo, znamenje; vrezati v drevo, kovino, steklo; vrezati z nožem; dati si vrezati začetnici imen v prstan vgravirati
// lisice so mu vrezale krvavo progo v zapestje / reka je vrezala svojo strugo v skrilavce; pren., ekspr. nič ni moglo izbrisati podobe, ki so jo vrezali prvi stiki s tujim svetom
♦ teh. vrezati navoj - 2. z rezanjem prodreti v tkivo, snov: vrezati v organ; vrezati s skalpelom
vrézati se - 1. narediti se v površino česa v obliki, kot jo določa samostalnik: v čelo so se mu vrezale gube
- 2. ekspr. boleče se zajesti v kaj, pritisniti ob kaj: naramnica se mu je vrezala v ramo
- 3. ekspr. z globokim duševnim delovanjem, učinkom priti trajno v kaj: ta prizor se mu je vrezal v spomin, zavest
vrézan -a -o: v lesen strop vrezana letnica
♦ obrt. vrezani žep žep, pri katerem se odprtina vreže v oblačilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
vŕsta -e ž, rod. ed. stil. vrsté (ŕ) - 1. kar tvori več oseb, stvari, razvrščenih druga poleg druge ali druga za drugo v eni smeri: vrsta se je pretrgala, strnila; otroci so naredili vrsto; poravnati vrsto; stopiti iz vrste; vključiti se v vrsto; dolga, ravna vrsta; stoji v prvi vrsti / pred delavnico so se sušile vrste loncev; travnik je bil obdan z vrsto topolov; pokazal je vrsto belih zob / dobiti sedež v drugi vrsti parterja skupini sedežev, razvrščenih drug poleg drugega od ene strani parterja do druge; izkopal je dve vrsti krompirja; ima nekaj vrst vinograda / posaditi sadike v vrsto; postaviti se v vrsto; zrna na storžih so razvrščena v pravilnih vrstah; hiše stojijo v vrsti
// kar tvori več ljudi, zbranih kje v določenem redu z namenom, da kaj dobijo, opravijo: pred blagajno je vrsta; pred trgovinami stojijo vrste / vrsta za kruh, vstopnice / uvrstiti se, zapisati se v vrsto za kaj / odstopiti, rezervirati komu vrsto za avtomobil mesto v seznamu - 2. grafična enota iz znakov, razvrščenih drug poleg drugega v eni smeri: natipkati štiriindvajset vrst na stran; pri branju je izpustil, preskočil vrsto; nečitljive, slabo odtisnjene vrste; presledek med vrstami / pustiti eno vrsto prazno prostor za tako enoto; napisal je prvo vrsto pesmi verz, vrstico
// tisk. kovinska ali na film narejena predloga za tiskanje, ki obsega tako enoto: razmakniti, spirati vrste / strojna vrsta; stroji za ulivanje vrst
// nav. mn., ekspr. besedilo, sestavek: te vrste so napisane samo vam; ko boste brali te vrste, bom že daleč - 3. z rodilnikom večja množina sledečih si pojavov, stvari: to sklepanje je potrdila vrsta dogodkov; sledila je vrsta odločitev; vrsta potresnih sunkov
// večje število česa sploh: o tem je napisana že vrsta knjig; razpravljajo o vrsti gospodarskih vprašanj / s tem se ukvarja že vrsto let - 4. mn., s prilastkom celota pripadnikov, članov kake stranke, poklicne, socialne skupine, vojske: stranka izpopolnjuje, širi svoje vrste; te šole so bile nedostopne otrokom iz delavskih vrst iz delavskega sloja
// z oslabljenim pomenom: polemika v odvetniških vrstah med odvetniki; nemiri v študentskih vrstah med študenti
// vojaki, vojska, razporejena za boj: med vrstami se je raznesla vest, da se sovražnik umika; prebili so se skozi sovražnikove vrste - 5. navadno s prilastkom kar v okviru kake celote tvorijo posamezne stvari z določeno skupno lastnostjo: navesti vrsto in kakovost blaga; uporabiti dve vrsti črk za tiskanje; vrste energije, postopkov; govedina in druge vrste mesa; predmeti iste vrste / ni človek moje vrste; nova vrsta mednarodnega financiranja nov način
// z oslabljenim pomenom: ta dekleta so lahke vrste lahka; njegova služba je posebne vrste posebna; dobiti razne vrste pomoč razno, različno pomoč; ekspr. je tat redke vrste poseben, nenavaden
// z oslabljenim pomenom, z zaimkom poudarja ali daje kakovostni pomen zaimkom: on je druge vrste človek drugačen; to je neke vrste kozmopolitizem nekak; te, take vrste ljudje mu niso všeč ti, taki ljudje; izdeluje opremo vsake vrste vsakršno, zelo različno - 6. kar v okviru celote tvorijo posamezne rastline ali živali, ki imajo skupne lastnosti in se med seboj razmnožujejo: onesnaževanje ogroža nekatere drevesne vrste; spreminjanje rastlinskih vrst; iztrebljanje živalskih vrst / zgodnje vrste krompirja sorte
// biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od rodu: dvobesedno poimenovanje vrst; rod in vrsta / endemna vrsta omejena na določen kraj, določeno področje - 7. v zvezi z biti, priti in z na izraža mesto, položaj v zaporedju, na katerem je kdo ali kaj, ko more ali mora uresničiti, pretrpeti določeno dejanje ali stanje: priti na vrsto; biti na vrsti za plačilo / na tebi je vrsta, da poročaš; ko je prišla vrsta nanj, je vstopil / ekspr. zdrav je in mlad, vendar bo prišla tudi nanj vrsta vendar bo tudi on zbolel, umrl; nesreče so na vrsti vsak dan se vrstijo
- 8. s prilastkom stopnja kakovosti: blago druge, prve vrste; prenočevati v hotelu druge vrste slabšem; človek je bitje najvišje vrste najvišje; bila je šivilja prve vrste zelo dobra
// v prislovni rabi, v zvezi v prvi vrsti izraža, da ima kaj prednost pred vsem drugim: v prvi vrsti so morali graditi šole / tega ne boste razumeli, v prvi vrsti, ker ste nam sovražni / knjiga je namenjena v prvi vrsti odraslim posebno, zlasti - 9. nar. pokošena trava v vrsti, kakršna nastaja ob košenju; red: raztrositi vrste / pokosil je dve vrsti
- 10. nekdaj ruska dolžinska mera, približno 1.050 m: prehoditi trideset vrst
● star. njegovi deželi ni vrste enake; pog. držati komu vrsto stati v vrsti namesto koga; star. Slovence so hoteli izbrisati iz vrste narodov jih narodno zatreti; učiteljica kliče otroke po vrsti povrsti; to je napisano, povedano med vrstami tako, da se lahko ugotovi iz celote, ne da bi bilo določno izraženo; njihovo kulturo je mogoče postaviti v isto vrsto s starimi kulturami je tem enakovredna; ekspr. biti, stati v boju za mir v prvih vrstah biti med najbolj prizadevnimi; ekspr. ta stvar je nadloga prve vrste zelo velika
♦ fot. zaslonska vrsta zaporedje zaslonskih števil; geogr. gorska vrsta gorska veriga; kor. vrsta plesalci, stoječi drug poleg drugega in obrnjeni v eno smer; odpirati vrste razdeljevati vrste tako, da se del vrste premika v eno smer, del pa v drugo; lingv. besedna vrsta vrsta besed z istimi oblikoslovnimi značilnostmi, sintaktičnimi funkcijami in pomenom; glagolska vrsta skupina glagolov pri delitvi glagolov glede na isto sedanjiško ali nedoločniško pripono; lit. književna vrsta najvišja sistematska skupina pri delitvi književnih del; mat. vrsta matematični izraz, ki ima obliko neskončne vsote; divergentna, konvergentna vrsta; muz. vrsta v dodekafoniji in serialni glasbi vnaprej določeno zaporedje dvanajstih različnih tonov v okviru oktave, veljavno za celo skladbo ali njen del; serija; obrt. vrsta kar tvorijo petlje, stoječe druga poleg druge od ene strani pletenine do druge; strojn. tolerančna vrsta tolerančna polja, ki se med seboj razlikujejo po tolerančnih enotah; šah. vrsta vsako od vodoravnih zaporedij polj na šahovnici; osnovna vrsta na kateri stojijo figure na začetku partije; šport. krilska vrsta igralci, ki povezujejo obrambo in napad, zlasti pri nogometu; napadalna vrsta igralci pri nekaterih igrah z žogo, ki igrajo zlasti v napadu; telovadna vrsta telovadci, ki skupno nastopajo ali tekmujejo; prim. povrsti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
zbrísati zbríšem dov., tudi zbrisála (í ȋ) - 1. narediti kaj suho, čisto z drgnjenjem, zlasti s tkanino: zbrisati posodo, tablo; zbrisati z brisačo, gobo, vlažno krpo; temeljito zbrisati
- 2. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo oditi, zbežati: pravi čas so jo zbrisali; zbrisati jo domov
zbrísan -a -o - 1. deležnik od zbrisati: zbrisana klop
- 2. star. prebrisan: fant je zbrisan; prim. izbrisati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
zêmlja -e tudi -é ž, tož. ed. v prislovni predložni zvezi tudi zémljo (é) - 1. tretji soncu najbližji planet osončja: oddaljenost lune od zemlje; nastanek življenja na zemlji; satelitski posnetek zemlje; star kot zemlja zelo star
// vznes. mati zemlja / v astronomiji Zemlja kroži okoli Sonca - 2. površina tega planeta: letalo se je strmo oddaljevalo od zemlje; satelit je zgorel, še preden je priletel na zemljo; speljati vod pod zemljo / na obzorju se stikata nebo in zemlja / tu se zemlja dviga, tam pa pogreza
// površina tega planeta kot podlaga, po kateri se hodi, na kateri kaj stoji: sneg je zametel zemljo in drevje; skloniti se k zemlji; pasti na zemljo; ležati na zemlji; plaziti se, valjati se po zemlji; gola, poraščena zemlja; pas zemlje sega globoko v morje - 3. trdna plast pod površino tega planeta: izkopati bunker v zemljo; stroj vrta globoko v zemljo; klet je cela v zemlji; nekatere živali živijo v zemlji, druge na njeni površini
- 4. zmes zdrobljenih kamnin zemeljske skorje in organskih snovi, ki tvori to plast: izpuljene pese se je držala zemlja; nasuta zemlja se je počasi posedala; voda izpodjeda, odnaša zemljo; odpeljati izkopano zemljo; črna, ilovnata, peščena zemlja; vrtna zemlja; tla v koči so iz steptane zemlje; zemlja je lepljiva, mokra, da se prijemlje motike; pesek in zemlja / bolj debela zemlja se je nabrala le v kotanjah plast zemlje; fosforja skoraj v vseh zemljah primanjkuje vrstah zemlje
// ob spominu na umrle naj mu bo lahka domača zemlja
// vrhnja plast te zmesi, ki omogoča uspevanje rastlin: zemlja se sčasoma izčrpa; gnojiti, kopati, preorati zemljo; obdelovati zemljo; korenine segajo globoko v zemljo; zakopati gomolje v zemljo; rahla, zbita zemlja; rodovitna zemlja / kolesa so se ugrezala globoko v zemljo; zemlja je suha, da poka; pren. njegova misel je padla v rodovitno zemljo - 5. del površine tega planeta kot gospodarska dobrina: imeti, kupiti, podedovati, prodati zemljo; navezanost na zemljo / obdelovalna zemlja in pašniki; orna zemlja / ljudje zapuščajo zemljo opuščajo obdelovanje zemlje; živeti od zemlje preživljati se s poljedelstvom, kmetijstvom
- 6. knjiž. kopno: po dolgi plovbi so srečni stopili na zemljo / Nova zemlja
- 7. ta planet kot človekov življenjski prostor: prizadevati se za mir na zemlji / nič dobrega ni užil na zemlji / v krščanstvu prišel je čas, ko je moral zapustiti zemljo umreti
- 8. publ. dežela, država: obiskovati tuje zemlje; vojska je zasedala zemljo za zemljo
● ekspr. ni vreden, da ga zemlja nosi slab, ničvreden je; knjiž. noč je prekrila zemljo znočilo se je; ekspr. nesrečen je, odkar zemljo tlači odkar živi; ekspr. denar moram dobiti, čeprav ga iz zemlje izkopljem ne glede na izbiro sredstev, na vsak način; ekspr. stopiti z oblakov na zemljo postati bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju; ekspr. že dolgo je, leži pod zemljo je mrtev (in pokopan); ekspr. več let je vihtel kramp globoko pod zemljo je bil rudar; ekspr. spraviti koga pod zemljo, v zemljo povzročiti njegovo smrt; pokopati ga; ekspr. trdno stati na zemlji biti zelo stvaren; vznes. že dolgo počiva v hladni zemlji je mrtev; ekspr. izravnati kaj z zemljo popolnoma uničiti, odstraniti; ekspr. še mlad je zapustil domačo zemljo domovino; star. podedoval je pol zemlje pol posestva; knjiž., ekspr. izbrisati kaj z lica, obličja zemlje porušiti, uničiti; bibl. vi ste sol zemlje vi morate skrbeti za ohranitev moralnih vrednot človeštva; ekspr. narediti komu pekel na zemlji povzročiti mu veliko trpljenje, bolečine; ekspr. imeti raj na zemlji dobro, srečno živeti; ekspr. klel je, da se je zemlja tresla zelo; ekspr. sram ga je bilo, da bi se najraje v zemljo udrl zelo; ekspr. izginil je, kot bi ga zemlja požrla, kot bi se v zemljo udrl nenadoma, nepričakovano; ekspr. biti česa potreben kot suha zemlja dežja zelo potrebovati kaj
♦ agr. lahka, težka zemlja; kem. redke zemlje oksidi lantana in njemu sorodnih elementov; voj. raketa zemlja-zrak raketa, ki se izstreli z zemlje na cilj v zraku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
zemljevíd -a m (ȋ) papir, platno z upodobitvijo zemeljskega površja, objektov na njem v pomanjšanem merilu: brati zemljevid;
obesiti, razgrniti zemljevid;
poiskati kraj na zemljevidu;
ravnati se po zemljevidu / zemljevid Slovenije
● publ. ta narod so hoteli izbrisati z zemljevida uničiti // s prilastkom tak papir, platno s podatki o pojavih, stanjih: astronomski, geološki, meteorološki zemljevid; pren. zemljevid evropskih literatur
♦ geogr. politični zemljevid ki prikazuje politično-upravne ozemeljske enote; navt. pomorski zemljevid ki prikazuje morske površine z označenimi globinami in obalni pas z orientacijsko pomembnimi objekti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.