Tiskanje

izkŕčiti -im dov. (ŕ ȓ)
1. odstraniti grmovje, drevje s koreninami vred, zlasti za pridobitev obdelovalne zemlje: izkrčiti gozd, grmovje / ves breg je izkrčil in preoral; naselili so se na ozemlju, ki so ga izkrčili njihovi predniki
// odstraniti sploh: izkrčiti staro trsje; pren., ekspr. izkrčiti korenine zla
2. s krčenjem narediti: izkrčiti stezo / izkrčiti si pot skozi grmovje / izkrčiti si njivo; pren., ekspr. izkrčila sta si prostor za ples

izkŕčen

-a -o:

izkrčeni gozdovi

ta svet je že dolgo izkrčen

izkrčena površina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 6. 2024.

požárnica -e ž

Geografski terminološki slovar, www.fran.si, dostop 2. 6. 2024.

rúta2 rúte samostalnik ženskega spola [rúta]

načrt plovbe, plovbne poti

ETIMOLOGIJA: prevzeto (prek angl. route, nem. Route) iz frc. route < vulglat. (via) rupta ‛(izsekana, izkrčena) pot’, iz lat. rumpere ‛lomiti, razbijati’