iatrogen -a -o [jatrogén] prid. (ẹ̑) med. ki ga nenamerno povzroči zdravnik, kirurg ali zdravstveni delavec med zdravljenjem bolnika: iatrogeni zaplet;
iatrogena bolezen, okužba, okvara
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
kirúrg -a m (ȗ) zdravnik specialist za kirurgijo: je odličen kirurg;
zborovanje kirurgov / pljučni, srčni kirurg za operacije pljuč, srca; kirurg ortoped
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
možgánski -a -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na možgane: možganski živci;
popokalo mu je več možganskih žilic;
možgansko tkivo / možganska poškodba; možgansko vnetje / možganska prostornina / možganski kirurg / operacija možganskega tumorja 2. publ. duševen, razumski: možganska sposobnost / možganski človek / možgansko delo / možganski kapital inteligenca, znanstveniki kot pomemben člen v družbenem razvoju; ekspr. možganski trust skupina ljudi, ki opravlja raziskovalno, svetovalno delo v kaki dejavnosti
♦ anat. možganski center ali možgansko središče del možganske skorje, ki ima določeno funkcijo; možganski ganglij skupek živčnih celic v možganih; možganski prekat votlina v možganih, napolnjena z možgansko tekočino; možganski privesek ali možganski podvesek hipofiza; možganska hemisfera ali možganska poluta polovica velikih ali malih možganov; možganska ovojnica; možganska skorja siva plast na površju velikih možganov z ganglijskimi celicami; možganska vijuga guba možganovine med dvema brazdama; možgansko-hrbtenjačna tekočina likvor; med. možganska kap naglo prenehanje delovanja možganov zaradi krvavitve ali zamašitve žil; možganska krvavitev izliv krvi v možgane iz pretrgane žile
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
opŕsnica -e ž (ȓ) 1. priprava iz jermenov in zaponk, ki se živali, zlasti psu, namesti okoli vratu in čez prsi, da se jo lahko vodi: psi, ki vodijo slepe, so označeni z rdečim križem na oprsnici 2. anat. kost prsnega koša, na katero so pritrjena rebra; prsnica: poseg se izvede z vodilom, ki ga kirurg vpelje pod oprsnico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
plástik -a m (á) 1. publ. plastična masa: plastik uporabljajo tudi za izdelovanje čevljev;
včasih so poznali le malo vrst plastikov;
smuči iz plastika 2. voj. žarg. plastično razstrelivo: minerji so vžigali plastik in ga metali na bunker;
s plastikom so razstrelili vrata v skladišče 3. predelovalec plastičnih mas: v obratu so zaposlili nekaj novih plastikov 4. med. žarg. kirurg za plastične operacije: želel se je specializirati za plastika
● bil je najboljši plastik svojega časa kipar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
pljúčen -čna -o prid. (ȗ) 1. nanašajoč se na pljuča: pljučno tkivo / prebolel je več pljučnih bolezni / pljučni kirurg kirurg za operacije pljuč; pljučna tuberkuloza 2. v zvezi pljučna pečenka goveje meso s hrbtnega dela ob ledvicah, gastr. goveji file: očiščena, uležana pljučna pečenka;
kos, rezina pljučne pečenke / svinjska pljučna pečenka
♦ anat. pljučni mehurček najmanjša votlinica v pljučih; pljučni krvni obtok del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi pljuča; pljučni vrh koničasti, zgornji del pljučnega krila; pljučna arterija arterija, ki dovaja kri v pljuča; pljučna mrena mrena, ki obdaja pljuča; med. pljučni infarkt; pljučna kuga pljučnica, ki jo povzroča bacil kuge; pljučno krilo vsak od dveh delov pljuč; nav. mn., zool. pljučni meh kožni izrastek pljuč pri pticah, ki sega med drobovje, mišice in v votle kosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
skálp -a m (ȃ) koža z lasmi na človeški glavi: kirurg je odrezal košček skalpa in ga presadil / Indijanec je premaganemu sovražniku vzel skalp // ta koža, odstranjena z glave sovražnika, kot trofeja: ob sedlu so Indijancu viseli skalpi / indijanski skalp
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
sŕčen1 -čna -o prid. (ȓ) nanašajoč se na srce: srčni utrip;
srčna mišica / srčni bolnik; srčno-žilne bolezni; dobiti srčni napad / srčni kirurg; srčno-žilna kirurgija / srčna bolečina, rana; srčne skrivnosti / knjiž. srčni izlivi; srčne težave ljubezenske; srčne vezi; rad se pogovarja o srčnih zadevah o ljubezenskih čustvih; srčno nagnjenje / srčni mir; srčna dobrota; to je moja srčna želja; srčno veselje / srčna kultura / srčna devetka
● srčna kri pesn. žrtvovati srčno kri za domovino življenje; pesn. s srčno krvjo je rosil zemljo bil je smrtno ranjen; ekspr. sedi na mojo srčno stran levo
♦ anat. srčni prekat vsaka od dveh sprednjih srčnih votlin; srčni pretin mišična pregrada med levim in desnim delom srca; bot. srčna korenina najmočnejša korenina, iz katere rastejo stranske korenine; glavna korenina; srčna moč zdravilna rastlina z rumenimi cveti, Potentilla erecta; igr. srčna desetica, osmica; med. srčni infarkt; srčni kolaps; srčni krč angina pectoris; srčni spodbujevalnik priprava, ki z električnimi impulzi spodbuja bitje srca; srčna kap; srčna napaka nepravilen razvoj ali bolezenska sprememba srčnih zaklopk; srčna nevroza sŕčno
1. prislov od srčen: srčno se vam zahvaljujem za prijaznost
2. ekspr. izraža veliko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: srčno ljubiti koga; biti srčno dober; srčno rad jo ima
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.