kitára -e ž (ȃ)
glasbilo s šestimi strunami in trupom v obliki osmice: brenkati na kitaro; peti ob spremljavi kitare / zna igrati (na) kitaro / havajska kitara manjša kitara z dolgim vratom in štirimi strunami, razširjena zlasti na Havajih
♦ glasb. električna kitara pri kateri se toni ojačujejo s pomočjo električnih naprav

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.