1. 1. nanašajoč se na ambulanto: ambulantni bolnik; ambulantni pregled; ambulantni zdravnik ga je poslal k specialistu; ambulantno zdravljenje / ambulantni voz z ranjenci / ambulantni vozel ploščat vozel pri zasilnem obvezovanju
2. 2. premičen, potujoč: ambulantna knjižnica; cestna ambulantna informacijska služba; ambulantna trgovina

ambulántno prisl.: lažji bolniki se zdravijo ambulantno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

1. 1. sistematično urejena zbirka knjig; knjižnica: dopolnjevati biblioteko z novimi knjigami; bogata biblioteka; privatna biblioteka
   // prostor ali stavba, kjer so urejene in shranjene knjige: iti v biblioteko; sedeti v biblioteki; univerzitetna biblioteka / Mestna biblioteka
2. 2. s prilastkom zbirka knjig iste izdaje in podobne vsebine: v Mali biblioteki izdaja založba manjša aktualna politična dela

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

1. 1. postajati bogat: on hitro bogati; bogateti na tuj račun, s tujim delom
2. 2. številčno večati se, množiti se: njegova knjižnica vidno bogati
   // postajati boljši, izpopolnjevati se: osebnost v boju bogati; duševno bogateti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

1. 1. knjižnica: ustanovili so slovensko bukvarnico
2. 2. knjigarna: povesti v bukvarnicah ne prodajajo več

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

1. 1. kar je zaključeno in sestavljeno iz dopolnjujočih se elementov: omenjene zgradbe tvorijo celoto; gradivo je avtor povezal v harmonično celoto; njegovo delo je zaokrožena celota / podrediti novo že obstoječim urbanističnim celotam; to je v interesu naroda kot celote / ljudstvo tvori enakopravno celoto skupnost
   // neokrnjen, poln obseg česa: deliti celoto na dele
   // z rodilnikom vsi posamezni deli, elementi skupaj: celota likovnih elementov; celota vseh problemov / posameznosti razume, celota pa mu je ostala nejasna
2. 2. v prislovni rabi, v zvezi v celoti izraža polnost, ne samo delnost česa: program je v celoti izpolnjen; razprave ni bilo mogoče v celoti ponatisniti / v celoti ga je polomil
   // izraža omejevanje na glavno, ne glede na posameznosti, podrobnosti: knjiga je v celoti sprejemljiva, le nekatere stvari so sporne; stanje se je, vzeto v celoti, nekoliko popravilo
   // izraža izčrpnost navedene količine: knjižnica ima v celoti milijon knjig

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

1. 1. prostor, hiša, kjer kdo stalno živi, od koder izhaja: bratova družina ima v mestu lep dom; urediti si dom; vse življenje je bil brez doma / koliko imaš do doma; vsako jutro gre zgodaj od doma, z doma; pozno je že bilo, ko sta se napotila proti domu; dostava mleka na dom na stanovanje
   // tu bo odslej tvoj dom tu boš prebival, živel
   ● ekspr. rad se drži doma veliko časa preživi domá; ima dva doma, v svoji družini in pri starših z obema družinama je enako tesno povezan; knjižnica izposoja knjige na dom izposojevalci jih lahko vzamejo s seboj; vznes. zadnji dom grob
   // družinska skupnost, v kateri kdo živi: šola in dom morata pri vzgoji sodelovati; ni mu bilo veliko do doma in ga je zanemarjal; skrbeti za dom / dobiti pismo od doma od domačih, od svoje družine; spodili so ga z doma; toži se mu po domu po domačih ljudeh, domačem kraju
   // zaradi prezaposlenosti otrokom ni mogla nuditi pravega doma družinskega vzdušja, topline; ustvariti si želita dom lastno družino
2. 2. navadno s prilastkom stavba, urejena za določen namen: društvo si je sezidalo dom / prireditev bo v prosvetnem domu; gasilski, zadružni, zdravstveni dom / podjetje ima svoj samski in počitniški dom; planinski, turistični dom
   // ustanova, ki omogoča bivanje in daje oskrbo: ves čas študija je stanoval v domu; upravnik doma / dijaški, invalidski, študentski, vajenski dom; kazensko-poboljševalni dom; dom igre in dela prva leta po 1945 otroški vrtec; dom onemoglih; dom za slepo mladino
3. 3. knjiž. kmečka hiša, navadno z gospodarskimi poslopji: ob cesti stoji velik dom; porušeni, požgani domovi / njive in travniki ležijo okrog doma
4. 4. posestvo, domačija: prevzeti dom po očetu; poročil se je na dom; sin je ostal na domu
   // vznes. domovina: bojevati se za dom in rod
5. 5. posvetovalno ali zakonodajno telo, ki zastopa določen sloj ali ima določeno funkcijo: seja obeh domov / spodnji in zgornji dom angleškega parlamenta
   ♦ ekon. delo na domu pod vodstvom podjetja za trg organizirana proizvodnja v zasebnih stanovanjih; geogr. stegnjeni dom pri katerem so gospodarska poslopja prizidana k hiši v isti smeri; dom v ključu pri katerem so gospodarska poslopja prizidana k hiši v dveh pravih kotih; prim. zdoma

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

1. 1. biblio. knjiga, ki sestoji iz tiskovnih pol, razdeljenih na dvanajst listov: knjižnica ima tudi nekaj dvanajsterk
2. 2. nav. mn., alp. dereza z dvanajstimi konicami: navezal si je dvanajsterke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

1. 1. ženska, ki je drugi ženski izredno podobna, zlasti po zunanjosti: to ni bila ona, pač pa njena dvojnica
   // film., gled. ženska, ki nadomešča pravo igralko v prizorih, ki zahtevajo kako posebno spretnost ali znanje: prizore na smučeh so posneli z dvojnico, smučarsko prvakinjo
2. 2. vsaka od dveh ali več enakih stvari: knjižnica si je za izposojanje knjig uredila oddelek dvojnic
   // lingv. vsaka od dveh ali več pojavnih oblik besede: akcentska, pravopisna dvojnica / pogovorna dvojnica sinonim
3. 3. etn. piščal iz enega kosa lesa z dvema cevema: pastir je piskal na dvojnico

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

1. 1. ki obstaja v enem primerku: to je edini izhod iz dvorane; bila je njegov edini otrok; dal mu je edino hčer za ženo / edini izhod iz stiske; to je še edina možnost, da bi preprečili nesrečo; edino upanje / ekspr. edina sreča, da si prišel
2. 2. ki je omejen samo na navedeno: edina izvoda dragocene knjige hrani naša knjižnica; to so bile edine besede, ki jih je spregovoril
   // ekspr., v prislovni rabi, zapostavljen poudarja omejenost na navedeno: on edini je prišel na cilj; vi edini mi morete pomagati; vznes. ljubezen edina prenese take težave / enega edinega človeka poznam, ki to ve; sam.: mi nismo edini, ki vam ne verjamemo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

izposójati si in sposójati si 
1. 1. dobivati v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne: ta gospodinja si pogosto izposoja živila pri sosedah; izposojati si denar; izposojati si knjige v knjižnici
   ● ekspr. noči mu niso bile dovolj, še dan si je izposojal za spanje spal je podnevi
2. 2. jemati, prevzemati: izposojati si besede iz drugih jezikov; izposojati si ideje od drugih avtorjev
3. 3. ekspr. norčevati se, šaliti se: izposojati si svoje tovariše; pošteno si ga izposojajo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

izposojeváti si tudi sposojeváti si 
1. 1. dobivati v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne: izposojevati si denar, knjige
2. 2. jemati, prevzemati: izposojevati si besede iz drugih jezikov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

1. 1. ki je v zvezi z družbeno skupnostjo in ne s posameznikom: javni interesi; zadeva javnega pomena; skrbeti za javno blaginjo; ogroziti javne koristi; brigati se za javne zadeve; pereča javna vprašanja
   // ki se kaže, izraža v kaki družbeni skupnosti: vplivati na javno moralo; vzbujati javno pohujšanje; ugotavljati javno razpoloženje / javno mnenje družbeno pogojeno mnenje večine prebivalstva ali reprezentančne skupine o določeni stvari
2. 2. namenjen uporabi, koristi vseh ljudi, skupnosti: javne dobrine; javne naprave / hoditi v javne lokale; javni park; skrbeti za red na javnih prostorih; javne ceste; javna knjižnica, tehtnica; javna dela; javno kopališče; javna prevozna sredstva
3. 3. ki se opravi tako, da se z njim javnost, ljudje lahko seznanijo: pripravljati se na javen obračun; dati javen odgovor; javna obsodba, polemika / javni natečaj za oddajo gradbenih del; imenovati direktorja na osnovi javnega razpisa / javna seja; delo državnih organov mora biti javno / to je bil njegov prvi javni nastop nastop v tisku, na radiu, televiziji ali pred občinstvom; javna anketa anketa, pri kateri so anketiranci znani; javno glasovanje glasovanje, pri katerem vsak svoje mnenje izrazi tako, da drugi zanj vedo
   // ki mu prisostvuje, se ga udeleži občinstvo navadno brez omejitve: javna predstava, razstava; javna razprava na sodišču; javna usmrtitev; javno predavanje / javne prireditve; javna radijska oddaja oddaja, pri kateri je občinstvo; javno predvajanje filma predvajanje v kinematografih ali na televiziji
   // ki se opravi pred ljudmi, vpričo ljudi: javen prepir; dobiti javno pohvalo
4. 4. nanašajoč se na družbenopolitično dejavnost, dogajanje: javni delavec, funkcionar / pripravljati se na javno delovanje; vključiti se v javno dogajanje; javno življenje / ima javne funkcije / državljan kot javno bitje
   ● javna hiša hiša, lokal, v katerem je za plačilo možno imeti spolne odnose; ekspr. javna skrivnost stvar, za katero že vsi vedo; ekspr. varuh javne varnosti miličnik, policaj; knjiž. javna ženska prostitutka; publ. sredstva javnega obveščanja časopisje, radio, televizija
   ♦ ekon. javni kapital kapital, ki je last države, političnoteritorialnih enot ali javnih ustanov; javna družba v kapitalistični ekonomiki družba, katere člani odgovarjajo s celotnim premoženjem; javna investicija investicija v objekt za splošne družbene potrebe; javna sredstva sredstva, ki so družbena last ali last državnih organov oziroma ustanov; fin. javni kredit kredit, ki ga najamejo državni organi; jur. javni organ; javni pravobranilec; javni red red, ki ga zahtevajo zakoni in drugi predpisi državnih organov ali ukrepi pooblaščenih oseb teh organov; javni tožilec; javni uslužbenec do 1965 oseba, ki opravlja pri državnih organih ali samostojnem zavodu javno službo kot svoj redni poklic; javna dajatev prisilna denarna dajatev, ki jo država enostransko naloži občanom; dajatev, ki si jo samoupravno naložijo občani, organizacije združenega dela in interesne skupnosti, navadno denarna; javna listina listina, ki jo izda javni organ v mejah svoje pristojnosti in v predpisani obliki; javna služba dejavnost, ki zadovoljuje določene potrebe skupnosti; javna uprava odločanje o javnih zadevah; sistem organov, ki odločajo o javnih zadevah; javna ustanova nekdaj organizacija javne uprave in družbene službe; javna varnost del državne uprave, ki skrbi zlasti za osebno, premoženjsko, prometno varnost; organi javne varnosti; javno pravo pravo, ki ureja odnose, v katerih je vsaj ena stranka nosilec javne oblasti, ali odnose, ki so splošnega pomena za družbeno skupnost; javno pravobranilstvo; javno tožilstvo; šol. javna šola šola, ki je dostopna vsem ljudem ob enakih pogojih; urb. javne zgradbe zgradbe za upravne, kulturne, zdravstvene, gospodarske dejavnosti

jávno prisl.: javno delovati; javno glasovati, govoriti, izjaviti; javno preklicati zmote; javno se je sprehajal z njo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

1. 1. trgovina s knjigami: v tej knjigarni se dobijo tudi najnovejše knjige; kupiti gramofonsko ploščo v knjigarni
2. 2. zastar. knjižnica: v svoji knjigarni je imel veliko dragocenih knjig in rokopisov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

1. 1. knjižnica: v gradu je bila bogata knjigarnica
2. 2. knjigarna: kupiti knjigo v knjigarnici

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

1. 1. ustanova, ki sistematično zbira, hrani in izposoja knjige: knjižnica ima nekaj zelo dragocenih rokopisov; knjižnica vpisuje nove člane; izposoditi si knjigo v knjižnici / ljudska, pionirska, študijska, znanstvena knjižnica / Narodna in univerzitetna knjižnica
   // sistematično urejena zbirka knjig: dopolnjevati knjižnico z novimi knjigami; ima bogato knjižnico; zasebna knjižnica
   // prostor ali stavba, kjer so urejene in shranjene knjige: študira v knjižnici; čaka ga pred knjižnico
2. 2. s prilastkom zbirka knjig iste izdaje in podobne vsebine: ima vse knjige knjižnice Sinjega galeba; urednik Zabavne knjižnice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

1. 1. dijakinja, učenka liceja: gruča licejk
2. 2. žarg. Licejska knjižnica v Ljubljani: študirati v licejki; vodja licejke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

1. 1. umetnost, ki ima za izrazno sredstvo besedo, jezik, književnost: zanimati se za literaturo; zgodovina literature; pogovor o literaturi; smeri v literaturi / družbeno angažirana, mladinska, poučna, pripovedna, socialna, tendenčna literatura / umetniška literatura
   // navadno s prilastkom dela te umetnosti: brati izvirno, prevodno, slovensko, rusko literaturo; knjižnica izposoja tudi potopisno in znanstvenofantastično literaturo; avtorji zabavne literature / ekspr. te pesmi so biseri naše literature / knjiž. lepa literatura leposlovje
2. 2. navadno s prilastkom celota umetniških, znanstvenih, poljudnih del naroda, človeštva; književnost, slovstvo: začetki francoske literature; Trubarjevo delo je temelj slovenske literature / žarg.: učenci ponavljajo literaturo in slovnico literarno zgodovino; predavati literaturo
3. 3. navadno s prilastkom knjige, spisi o kaki stroki, kakem področju: brati poljudnoznanstveno literaturo; kupovati filozofsko, partijsko, zgodovinsko literaturo; širiti revolucionarno literaturo; pri pisanju je uporabil vso dosegljivo strokovno literaturo; policija je zaplenila propagandno literaturo; literatura o Cankarju / na koncu razprave je navedena literatura naslovi knjig, del, iz katerih je avtor dobil podatke
   ♦ muz. klavirska literatura tiskane klavirske skladbe

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

1. 1. nanašajoč se na ljudstvo:
   1. a) velike ljudske manifestacije; zdrave ljudske sile; udeležiti se ljudskega zborovanja / ekspr. najširše ljudske množice / ljudska knjižnica; zastar. ljudska šola osnovna šola; ljudsko štetje / svet za ljudsko obrambo; Jugoslovanska ljudska armada [JLA]
   2. b) ljudska prosveta, vzgoja / ljudski običaji; ljudska govorica; ljudska miselnost; po ljudskem verovanju / ljudska veselica; ljudsko vozilo / ljudski pesnik; ljudski pisatelj pisatelj, ki piše za preproste, manj izobražene sloje; ljudski plesi; ljudska izdaja knjige izdaja v veliki nakladi in preprosti opremi; belokranjska ljudska noša; ljudska pesem pesem, ki se zlasti v péti obliki širi, ohranja in pri tem bolj ali manj spreminja; zbirati ljudsko blago dokumente ljudske kulture; ljudska glasbila / Ljudska pravica, glasilo Zveze komunistov Slovenije
   3. c) ljudsko trpljenje / ljudska revolucija revolucija ljudskih množic
   4. č) čutil je ljudsko zavist zavist ljudi
2. 2. nanašajoč se na oblast, nastalo med narodnoosvobodilnim bojem in ljudsko revolucijo: ljudska oblast / ljudski komisar v Sovjetski zvezi, do 1946 visok državni funkcionar, odgovoren za določeno področje državne uprave; ljudski odbor med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 organ državne oblasti za določeno območje; ljudski poslanec; ljudska fronta demokratične stranke in skupine okoli komunističnih partij za boj proti fašizmu po 1935; seja ljudske skupščine / prva leta po 1945 Ljudska republika Slovenija [LRS]
3. 3. navadno v povedni rabi prijazen do preprostih, manj izobraženih slojev prebivalstva: predsednik je preprost in ljudski; ta zdravnik je premalo ljudski
4. 4. star. ki ni domač, tuj: domači in ljudski mlatiči; stanovati v ljudski hiši; posestvo je prišlo v ljudske roke
   ● ljudski umetnik v nekaterih deželah častni naziv za umetnika, ki se posebno odlikuje; ekspr. to je bila prava ljudska igra zelo razširjena, splošno priljubljena; zastar. v nesreči ni bilo ljudskih žrtev človeških; ekspr. začelo se je pravo ljudsko slavje z zelo veliko udeležbo; preg. ljudski glas, božji glas ljudsko mnenje je navadno pravilno, odločujoče
   ♦ lingv. ljudski jezik jezik socialno in izobrazbeno navadno preprostejših slojev prebivalstva; ljudska etimologija (nestrokovno) razlaganje izvora besed po slučajni podobnosti; lit. ljudska igra igra, ki obravnava probleme preprostejših, navadno kmečkih ljudi; polit. ljudska demokracija demokracija, v kateri ima oblast delavski razred in druge napredne sile; rel. uvajati ljudsko petje petje vernikov v cerkvi; zgod. ljudski tribun zakoniti predstavnik plebejcev pri starih Rimljanih

ljúdsko prisl.: ljudsko drastičen humor; sam.: zdaj si mora pri ljudskih služiti kruh; pog. zapojmo kakšno ljudsko ljudsko pesem; delati škodo na ljudskem, po ljudskem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

1. 1. tisoč tisočev: šteti do milijon(a); dva milijona in pol / v prilastkovi rabi: posojilo znaša milijon dolarjev; knjižnica ima pol milijona knjig; več milijonov let; tudi nesklonljivo dežela z milijon prebivalci
   // pog. vrednost toliko denarnih enot: izposoditi si milijon; pri njegovem bogastvu se nekaj milijonov ne pozna; avto stane pet milijonov pet milijonov dinarjev
   // ekspr. svoje milijone bom lahko že sam zapravil
2. 2. ekspr., z rodilnikom nedoločena, zelo velika količina, množina: povedala ji je milijon stvari; elipt. milijoni umirajo od lakote milijoni ljudi
   // na nebu je na milijone zvezd
   ● ekspr. škoda gre že v milijone je zelo velika; pog., ekspr. saj ne sedim na milijonih nimam toliko denarja, da bi ga lahko nepremišljeno dajal, zapravljal

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

1. 1. delati kaj številnejše: s spretno igro je hitro množil frnikole; izostanki pri delu so se množili; sovražniki se množijo, prijatelji se pa umikajo; počitniške hišice so se ob reki hitro množile
   // delati kaj večje: množiti bogastvo, premoženje; delo se mu je množilo / z vprašanji o bolečinah so bolnici množili trpljenje večali, povečevali
2. 2. mat. delati računsko operacijo, pri kateri se množenec tolikokrat poveča, kolikor znaša množitelj: zna že množiti in deliti; množiti s pet
   ● redko svoje pesmi je množil na pisalni stroj razmnoževal

množíti se 
1. 1. dobivati čedalje večje število primerkov, članov: njegova knjižnica se hitro množi; to ljudstvo se množi
2. 2. razmnoževati se: rastline se množijo na različne načine
   ♦ biol. nespolno se množiti

množèč -éča -e: množeči se neuspehi; hitro množeče se bogastvo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

1. 1. nanašajoč se na narod:
   1. a) njihov narodni obstoj je ogrožen; narodne meje; narodno ozemlje / narodni buditelj, voditelj; narodni izdajalec / slovenska narodna himna, zastava / narodna nesreča, sramota; narodna osvoboditev / svet za narodno obrambo / narodni muzej; narodno in pokrajinsko gledališče / Narodna galerija; Narodna in univerzitetna knjižnica; od 1894 do 1918 Narodna napredna stranka
   2. b) narodni boji v 19. stoletju; narodni praznik; voditi narodno politiko; boriti se za narodne pravice / biti vzgojen v narodnem duhu; narodni ponos; narodna zavest
   3. c) pouk v narodnem jeziku v materinščini; narodna cerkev cerkvenopravno samostojna cerkev pripadnikov določenega naroda; narodna država država, katere prebivalci so (v veliki večini) pripadniki določenega naroda in imajo vse pravice; narodna jed jed, značilna za kak narod, kako področje; narodna manjšina; narodno vprašanje vprašanje obstoja, svobode, razvoja kakega naroda
2. 2. navadno v povedni rabi narodno zaveden: zlasti nižja inteligenca je bila narodna
3. 3. ljudski: narodni običaji / narodne pesmi, pripovedke; narodno blago / godci in drugi narodni umetniki / narodna noša obleka iz krajev nekdanje ljudske noše, zlasti za okras prireditev; narodne vezenine; narodno-zabavna glasba zabavna glasba, ki posnema ljudsko glasbo
   // pisal je narodne igre / narodna prosveta
   ● narodni heroj kdor ima red narodnega heroja; red narodnega heroja visoko jugoslovansko odlikovanje, ki se podeli za izredno junaška dejanja v boju s sovražnikom; narodni park večje, pretežno prvobitno pokrajinsko območje posebne naravne lepote z znamenitostmi, ki imajo izjemen narodni, kulturni pomen; Narodna banka Jugoslavije centralna (emisijska) banka Socialistične federativne republike Jugoslavije; knjiž. njegove pesmi so postale narodna lastnina pozna, ceni jih ves narod; na osvobojenem ozemlju se je formirala narodna oblast oblast narodnoosvobodilnih odborov; narodno vozilo glede na uporabnost, ceno najbolj pogosto vozilo v državi; ljudsko vozilo
   ♦ ekon. narodni dohodek novo ustvarjena vrednost v družbenopolitični skupnosti v določenem razdobju, izražena v denarju; narodno gospodarstvo gospodarstvo določene države; zgod. narodni davek davek, ki so ga zavedni Slovenci prostovoljno dajali Osvobodilni fronti (slovenskega naroda) med narodnoosvobodilnim bojem; (narodni) radikal pristaš Tavčarjeve in Hribarjeve, narodno odločnejše frakcije v kranjskem deželnem zboru v osemdesetih letih 19. stoletja; Narodni svet najvišji politični organ, ki so ga sestavljali zastopniki slovenskih strank, ustanovljen avgusta 1918; narodna garda v francoski revoluciji ustanovljene oborožene enote pristašev revolucije; iz meščanov sestavljene oborožene enote za ohranitev reda in miru na Slovenskem leta 1848; narodna straža v revoluciji 1848 oborožene enote pristašev revolucije na Slovenskem; ob razpadu Avstro-Ogrske pomožne krajevne enote za ohranitev reda in miru na Slovenskem

národno prisl.: narodno mešano ozemlje; narodno mlačen, zaveden človek; sam.: biti navdušen za narodno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

1. 1. delati, da lahko kdo kaj dobi, kupi, najame: nuditi hrano in prenočišče; knjižnica nudi bralcem domačo in tujo literaturo; v trgovini nudijo raznovrstno blago / nuditi celodnevno oskrbo / nuditi blago na kredit; publ. po petnajstem septembru nudimo storitve, usluge po znižanih cenah / nuditi veliko izbiro blaga imeti
2. 2. publ. ustvarjati kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti; dajati: plantažni nasad nudi sto vagonov jabolk / stanovanje nudi dovolj udobja; prazna hiša jim je nudila zavetje
   // povzročati, da kdo kaj dobi, ima: dogodek nam nudi priložnost, da popravimo zamujeno; ne nudite jim povoda za prepir; nuditi komu zgled poguma / delo mi nudi srečo in zadovoljstvo; poslušanje glasbe mi nudi velik užitek / šola nudi izobrazbo izobražuje
   // z oslabljenim pomenom: okno, terasa nudi lep razgled; lep primer za to nudi sosednja občina; z gradu se nudi lep pogled na mesto
   // imeti, vsebovati: dokumenti nudijo zanimive informacije / problem nudi dovolj gradiva za obravnavo
3. 3. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: nuditi ljudem razvedrilo; za ogrevano sobo nudim inštrukcije sem pripravljen inštruirati; nasprotnik je nudil močen odpor se je zelo upiral; nuditi pomoč pomagati
4. 4. zastar. siliti, spodbujati: položaj nas nudi, da to storimo
   ● publ. čeprav so mu nudili nagrado, dela ni sprejel ponujali, obljubljali; publ. nuditi komu roko biti pripravljen, želeti komu pomagati; želeti se s kom poročiti

núditi se, in nudíti se in núditi se publ., navadno z dajalnikom  ponujati se, kazati se: nudi se nam dober izhod; nudi se ugodna rešitev / vojakom se je povsod nudila enaka slika: požgane hiše, mrtvi ljudje / nudi se nam prilika prebiti dopust na morju
● zastar. pred beznicami so se nudile prostitutke so se nastavljale, ponujale

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

1. 1. ki ima velik obseg, veliko ploskovno razsežnost: obsežen gozd, travnik; območje občine je precej obsežno / obsežno področje visokega zračnega pritiska / ekspr. razgled s te gore je zelo obsežen
   // redko velik: obsežen kamen / ima obsežen trebuh
2. 2. ki ima veliko razsežnost
   1. a) glede na število sestavin, delov: obsežna knjižnica; obsežna zbirka pesmi / roman je precej obsežen / doslej najobsežnejša izdaja pisateljevih del
   2. b) glede na problematiko, vsebino: naredili so obsežen načrt; napisati obsežno razpravo; vaše vprašanje je obsežno / ima obsežno znanje
   3. c) glede na število udeležencev: začeti z obsežno akcijo; obsežne priprave na kongres

obséžno prisl.: obsežno razložiti problem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

1. 1. s cepljenjem odstraniti: odcepiti kos lesa / odcepiti veje, vrh
2. 2. s cepitvijo ločiti: deželo so odcepili od matične države; knjižnica se je odcepila od centralne knjižnice
3. 3. narediti, da od česa glavnega, pomembnejšega gre v drugo smer: odcepiti kabel, vod; cesta, steza se odcepi; proga se tam odcepi proti severu
   ♦ anat. žila se odcepi

odcépljen -a -o: odcepljena cev, dežela

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

1. 1. kar se namesti, pritrdi na določeno površino za zaščito, olepšanje: popraviti opaž pri svinjaku; zavarovati cevi z opažem; lesen opaž; opaž iz slame; knjižnica z opažem iz orehovine / stenski, stropni opaž
2. 2. grad. priprava, navadno iz desk, po kateri se oblikuje vanjo dana, vlita snov: narediti, odstraniti, tesati opaž; za betoniranje loka pri mostu so postavili jeklen opaž / drsni opaž; izgubljeni opaž navadno iz izolacijskega materiala, ki po betoniranju ostane kot del objekta; premični opaž

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

1. a) pionirski krožek; pionirska organizacija / pionirska knjižnica / pionirski pozdrav; pionirska ruta rdeča ruta kot znak članstva v Zvezi pionirjev; pionirska soba soba, prostor za dejavnost pionirjev
   // pionirski odred osnovna organizacijska enota Zveze pionirjev
2. b) pionirska alpinistična odprava / pionirska doba filma; opraviti pionirsko delo v znanosti / pionirska enota je gradila cesto
   ♦ agr. pionirska rastlina rastlina, ki ustvarja razmere, ustrezne za uspevanje gospodarsko pomembnejših vrst

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

1. 1. delati, da lahko kdo kaj
   1. a) dobi: natakarji ponujajo jedi okoli mize; za uslugo mu je ponujal nagrado / ponujati komu svoje prijateljstvo / ker je deževalo, so mu ponujali dežnik / ekspr. ponujali so ji več ženinov, pa ji nobeden ni bil všeč
   2. b) kupi, najame: branjevke ponujajo zelenjavo / oglas ponuja hrano in prenočišče v hotelu / ponujati blago po različnih cenah prodajati
2. 2. ustvarjati kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti; dajati: češnja na vrtu vsako leto ponuja veliko sadežev / življenje nam ponuja mnogo lepega / predpisi ponujajo samo eno rešitev
   // povzročati, da kdo kaj dobi, ima: ta dogodek nam ponuja priložnost, da nadomestimo zamujeno; zdelo se mu je, da se mu tam ponuja bogastvo / z oslabljenim pomenom: hrib je ponujal lep razgled na mesto; z vrha gore se je ponujal pogled na jezero
3. 3. knjiž. imeti, vsebovati: njegova knjižnica ponuja dovolj gradiva za različne referate, razprave
   ● za atentatorjevo glavo ponujajo nagrado kdor bo omogočil, da bo atentator aretiran, bo dobil nagrado; ponujali so mu potico, pa je ni jedel ga silili, naj jo jé; ekspr. ponujal ji je zakon izražal željo, naj se poroči z njim

ponújati se 
1. 1. izražati pripravljenost za kako dejanje: dve leti se je hodil ponujat v službo; ponujal se je, da jih odpelje v mesto / ponujal se je za pomoč; kar naprej se ji ponuja za spremstvo
2. 2. ekspr. siliti se, truditi se jesti, piti: dolgo se je ponujala z juho; ves večer se je ponujal s kokto / pa pusti, kaj se ponujaš
   ● ekspr. dež, sneg se ponuja začenja zelo rahlo deževati, snežiti; ekspr. dobra jed se sama ponuja je ni potrebno priporočati; ekspr. ponujale so se ji črne misli jo vznemirjale, jo mučile; ekspr. pred beznicami so se ponujale prostitutke so bile pripravljene imeti spolne odnose za plačilo; ekspr. ponujajo se nova in nova vprašanja se pojavljajo, nastopajo

ponújan -a -o: ponujanih jedi se ni niti dotaknil; zavrnil je ponujano pomoč; sprejel je ponujano službo; kvaliteta ponujanega blaga je slaba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

1. a) splošno znano, priljubljeno: popularizirati dobre knjige; s svojimi članki je popularizirala naše turistične kraje; med mladino popularizirajo šport / knjižnica popularizira svoje delo z izdajanjem katalogov; popularizirati kulturne prireditve
2. b) splošno znano, razširjeno: popularizirati revolucionarne ideje, znanost / popularizirati moderno agrotehniko

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

1. 1. opravljati delo v zvezi z nalogami, obveznostmi, za katere je kdo pristojen, zadolžen: agencija, podjetje posluje; ta pošta posluje v avtomobilu; formalistično, malomarno, počasi poslovati; vsaka poslovalnica posluje samostojno / poslovati v slovenskem jeziku / upravni odbor posluje samo na sejah
   // s prislovnim določilom s takim delom pridobivati materialne dobrine: podjetje dobro, uspešno posluje / poslovati z izgubo
   // biti v delovnem stanju: banka posluje od sedmih naprej; knjižnica posluje vsak dan; ta urad več ne posluje / trenutno posluje v hotelu samo bife
2. 2. zastar. delovati: vsi deli telesa mu dobro poslujejo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

1. 1. nanašajoč se na potovanje: skrajšati potovalni čas; potovalni načrt; potovalne potrebščine; ekspr. potovalna mrzlica / potovalni urad; potovalna agencija; potovalna torba
2. 2. zastar. potujoč: potovalni igralci; potovalna knjižnica
   ♦ fin. potovalni ček ček, s katerim je mogoče dvigati gotovino pri različnih bankah; šol. potovalna šola nekdaj manjša šola, v kateri le nekajkrat tedensko poučujejo učitelji z matične šole; žel. potovalna hitrost razmerje med časom, ki ga s postanki vred porabi vozilo za vožnjo od odhodne do namembne postaje, in dolžino poti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

1. 1. premikati se iz kraja v kraj, zlasti s prevoznim sredstvom: potovati po železnici, z avtomobilom, letalom; potovati v skupini; potovati peš; pren. njegove misli potujejo od spomina do spomina
   // ekspr. premikati se kam sploh: kazalci potujejo od številke do številke; oblaki potujejo po nebu; steklenice potujejo po tekočem traku / sonce potuje na zahod
2. 2. s prislovnim določilom opravljati določeno daljšo pot: koliko časa si potoval do tja; potovati okoli sveta; potovati v mesto; tokrat smo dolgo potovali; srečno potuj / potovati na počitnice; pren. pismo je potovalo dva tedna
3. 3. prehajati, prenašati se: dražljaj potuje po živcu v možgane
   ● ekspr. nato je spis potoval k javnemu tožilcu je bil poslan; ekspr. potovati s prstom po zemljevidu s premikanjem prsta po njem označevati smer potovanja
   ♦ etn. potujemo v Beograd otroška igra s petjem, pri kateri eden od igralcev z dotikom izbere drugega igralca, da se mu pridruži

potováje star.: potovaje po deželi, je videl veliko zanimivega

potujóč -a -e 
1. 1. deležnik od potovati: potujoč po tujini, je obiskal več znanih mest; potujoč priti v mesto; potujoči oblaki
2. 2. ki opravlja svoje delo, službo tako, da se premika iz kraja v kraj: potujoči igralec, pevec, prodajalec / potujoči kino; potujoča knjižnica, razstava; potujoče gledališče gledališče, ki nima stalnega poslopja, prostora in ima svoje predstave v različnih krajih
   ♦ fiz. potujoče valovanje valovanje, pri katerem se valovni vrhovi in doli širijo po prostoru; ptt potujoča pošta pošta, ki posluje v posebnem vozilu, navadno vagonu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

1. 1. glagolnik od prepisati: pri prepisu se je zmotil / opraviti prepis posestva / prepis na drugo šolo / kot pripis na listini, dokumentu prepis je točen
2. 2. izdelek, ki nastane pri prepisovanju: prepis se ujema z izvirnikom; overiti prepis; prepis je poslal prijatelju; predložiti overovljen prepis odločbe, spričevala / knjižnica hrani pismo v prepisu; pesem se je širila v prepisih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

1. 1. ki rad, dosti dela: priden delavec, pomočnik; gospodinja je pridna in skrbna; videti je priden; priden je kot mravlja zelo; ekspr. priden je, da je veselje zelo
   // ekspr. pridne roke / biti moramo pridni, če hočemo delo pravočasno končati potruditi se moramo
   // navadno v povedni rabi, navadno v zvezi z za ki ima željo, voljo za kako opravilo: biti priden za delo, hojo; za pisanje ni preveč pridna / ekspr. te rože so pridne za cvetenje rade cvetijo
2. 2. ki izpolnjuje dolžnosti, zahteve: pridni učenci; hčerka je zelo pridna, sin pa ne; na vajah, pri delu, v šoli je priden / pes je priden in ubogljiv / kot pohvala priden, sinko
   // ki ne povzroča neprijetnosti, nevšečnosti: dojenček je priden; otroci so bili dopoldne še kar pridni; ni preveč priden, rajši nagaja / kot poziv: priden bodi, če ne boš tepen; bodite pridni, dokler se ne vrnem / pridna dekleta so v tem času že doma
   ● knjižnica ima nekaj pridnih bralcev vnetih, vztrajnih; ekspr. pridni Janezek človek dobrega, pozitivnega značaja; ekspr. ta je pa priden pivec zelo rad pije; ekspr. ali je kaj priden? Priden je, kadar spi ni priden

prídno prislov od priden: pes ga je pridno čakal; pridno delati, se učiti
// ekspr. velikokrat, pogosto: pridno jim je nalival kozarce; pridno jih je obiskovala / voda pridno curlja neprenehoma; pridno so jedli in pili dosti; kokoši pridno nesejo; sam.: pridnemu ni treba stradati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

1. 1. ki po velikosti, obliki dobro ustreza svojemu namenu: v grmovju si je odrezal priročno palico; ta sekira je zelo priročna / časopis je dobil nov, priročnejši format
   // primeren, uporaben za kak namen sploh: energija morskih valov je velika, vendar ni posebno priročna za izkoriščanje / ta beseda je prav priročna, a ni domača
2. 2. sposoben z lahkoto, brez spodrsljajev opravljati delo; pripraven: naredi to, da vidim, kako si priročen; pri vsakem delu je priročen
3. 3. manjši in blizu kraja določene dejavnosti: priročna shramba; glavno in priročno skladišče / priročna knjižnica z najbolj uporabljanimi knjigami; priročna lekarna z najnujnejšimi zdravili
4. 4. redko lahko, hitro dostopen: šola je zgrajena na priročnem kraju / ta trgovina mu je bolj priročna
5. 5. pri vpreženi živini levi: priročni konj, vol
   ● publ. moderna drama je temu režiserju zelo priročna je v skladu z njegovo usmerjenostjo, sposobnostmi; gasiti začetne požare s priročnimi sredstvi ki se dobijo na kraju samem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

1. 1. ki je brez obveznosti in lahko sam razpolaga s svojim časom: vse sem naredil, do večera sem prost; otroci so dosti prosti / ob sobotah in nedeljah so delavci prosti / dva prosta delavca je mojster poslal po cement
   // s katerim lahko človek sam razpolaga, ker nima določene obveznosti: prvi prosti večer so se spet sešli / ima veliko prostega časa; v prostem času se rad sprehaja / ob novem letu bodo štirje dnevi prosti / proste sobote
2. 2. navadno z rodilnikom ki ga to, kar izraža dopolnilo, ne veže, ne omejuje: vojaščine sem prost / carine prosto blago / star.: biti prost krivde biti oproščen krivde; biti prost predsodkov biti brez predsodkov
3. 3. ki pri določenem dejanju ni vezan, omejen s kako zahtevo, predpisom: pri izbiri pomočnikov ste prosti / razvezal se je in zdaj je prost / star. prosti stan stan neporočenih
4. 4. ki ni oviran, omejen v svobodi gibanja: konji se pasejo prosti; biti prost kot ptiček na veji / lahko greste, jim je rekel stražar, prosti ste
5. 5. ki ne ovira, omejuje gibanja zaradi določenega predmeta, dejstva: odstranili so skale in cesta, pot je bila prosta / vojska je z orožjem izsilila prost prehod / knjižnica s prostim dostopom knjižnica, v kateri imajo bralci sami neposreden dostop do knjig
   // elipt. vstop prost vstop je vsakomur dovoljen; za vstop ni treba plačati vstopnine
6. 6. ki ni zaseden, oddan: v avtobusu ni nobenega prostega sedeža več; dvorana je danes prosta / v hotelih je še dovolj prostih sob / razpisati prosta dela in naloge
7. 7. ki ni s čim povezan, oviran in se lahko uporabi za določen namen: prosti konec vrvi je ovil okoli stebra / v desni roki ima dežnik, leva pa je prosta
8. 8. ki opravlja svoje delo, dejavnost brez pripomočkov: risati s prosto roko; s prostim očesom nevidna žival
9. 9. star. preprost, neizobražen: učeni in prosti ljudje / knjiga je namenjena prostemu ljudstvu
10. 10. star. neolikan, prostaški: ne bodi tako grob, tako prost; njegovo prosto vedenje jih je odbijalo / ni hotela poslušati prostih šal
11. 11. zastar. preprost, enostaven: oblečena je bila v zelo prosto obleko / razložiti s prosto besedo / prosti vojak navadni vojak
    ● besedilo se v prostem prevodu glasi takole v prevodu, ki ni dobeseden; ritem pesmi je prost ni vezan na določeno shemo; star. rad hodi v prosto naravo v naravo, ven; dal mi je proste roke dovolil mi je, da ravnam po svojem preudarku; ekspr. imeti proste roke biti pri odločitvah brez prejšnjih obveznosti; pri delu mu je pustil proste roke ga ni oviral, onemogočal; star. narediti kaj iz proste volje svobodno, brez prisile; pog. imeti tri proste vožnje brezplačne vožnje; publ. prosto morje morje, ki je z istimi pravicami dostopno vsem državam; odprto morje
    ♦ anat. prosta rebra zadnja dva para reber, ki se ne stikajo niti s prsnico niti z nepravimi rebri; avt. prosti tek vrtenje avtomobilskega motorja, pri katerem ta ne poganja vozila; ekon. prosti trg trg brez trgovinskih omejitev; proste cene; prosta carinska cona del pristanišča, ki je odprt za mednarodni promet in v katerem veljajo razne olajšave; prosta prodaja količinsko neomejena prodaja vsakemu kupcu; fiz. prosti elektron elektron, ki ni vezan na strukturo atoma; prosti pad gibanje prostega telesa v prostoru brez zraka zaradi delovanja teže; gastr. prosta potica jed iz vlečenega ali nekvašenega testa navadno z nadevom iz skute, znana v Beli krajini; kem. prosti kisik kisik, ki ni vezan v spojino; lingv. prosti stavek stavek z enim povedkom; navt. prosta luka luka, izločena iz carinskega območja države, ki ji pripada; prosta plovba plovba brez stalne proge in brez stalnega voznega reda; šah. prosti kmet kmet, ki ga pri napredovanju proti nasprotnemu robu šahovnice ne more ovirati noben nasprotnikov kmet; šol. prosti spis izvirno oblikovan pismeni izdelek, ki se ne nanaša na neko že oblikovano besedilo; šport. prosti met met žoge v korist nasprotnika zaradi kršenja pravil igre; prosti premet; prosti program poljubno izbrana, po glasbi sestavljena in časovno omejena celota likov pri umetnostnem drsanju; rokoborba v prostem slogu rokoborba, pri kateri so dovoljeni prijemi z rokami in nogami po vsem telesu; prosti strel strel z žogo v korist nasprotnika zaradi kršenja pravil igre; prosta vaja telovadna vaja brez orodja in brez pomoči drugih; voj. prosti korak korakanje brez sočasne izmenjave iste noge

prôsto stil. prostó prisl.: prosto se gibati; prosto razpolagati z denarjem; prosto stoječa kad; (navajati) prosto po Prešernu
● govoriti prosto brez pismene priprave, predloge
♦ šport. plavati sto metrov prosto plavati v kateremkoli slogu, navadno kravl; premet prosto premet brez hipne opore na rokah

prôsti -a -o, v predložni zvezi prôsti in prósti sam.: užival je spoštovanje pri prostih in učenih; srečno so prišli na prosto ven; ležati na prostem zunaj; muzej na prostem objekti, predmeti, postavljeni v naravno okolje; predstava na prostem / dati komu prôsto in prostó

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

1. 1. prva izdaja tiskanega dela: zbirati prvotiske slovenskih realistov
2. 2. biblio. knjiga, tiskana pred letom 1500; inkunabula: knjižnica ima okoli petsto prvotiskov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

1. 1. ki je bolj v tekočem kot v trdnem stanju: redka omaka; malta je preveč redka
2. 2. razvrščen v velikih medsebojnih presledkih: redke veje; trava je zaradi suše redka; redko drevje / redki lasje; ima zelo redko brado
   // ki sestoji iz enot, razvrščenih v velikih medsebojnih presledkih: redek glavnik; redek gozd / redka mreža mreža z večjimi luknjicami; redko blago
3. 3. skozi katerega se lahko vidi: redka megla / ekspr. redka tema
4. 4. ki obstaja v majhni meri: promet v tistih krajih je še redek; redka naseljenost
5. 5. ki je glede na določeno dejstvo tak, kakršnih je v določeni skupini malo: on je eden izmed redkih ljudi, ki mu je to uspelo; to vedo le redki posamezniki
   // ki je tak, kakršnih je malo sploh: knjižnica hrani več redkih starih knjig; ta rastlina, žival je redka
6. 6. ki se pojavlja v velikih časovnih presledkih: redki streli / njegovi obiski so postajali vse bolj redki / na redke čase se vidiva malokdaj, poredkoma
7. 7. ki se malokdaj pojavi, ponovi: dočakati redek jubilej; taki prizori v sodobni dramatiki niso redki; izkoristiti redko priložnost / postreči z izbranimi, redkimi jedmi
   // ki ima razmeroma majhno frekvenco: to so redki primeri; slovar vsebuje tudi redke besede
   ● ta človek je redkih besed zelo malo govori; preg. goste službe, redke suknje kdor zelo pogosto menjava delo, službe, revno živi
   ♦ les. redki les les z redkimi, širokimi letnicami; metal. redke kovine kovine, ki se zaradi dragih postopkov pridobivanja redko uporabljajo

rédko prisl.: redko prihaja k nam; redko obljudeni kraji; ekspr. redko redko se to zgodi

rédki -a -o sam.: le redki to razumejo; jesti kaj redkega; na redko mu piše naredko; po redkem se vidita poredkoma

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

1. 1. izraža medsebojno združenost ali združevanje, ant. narazen: dati skupaj različne snovi; držati prste, stopala skupaj; držite se skupaj, da se ne izgubite; tovornjaki so zaradi varnosti vozili skupaj; znosil je vsa drva skupaj; ekspr. fantje iz cele vasi so drli skupaj; stali so blizu, tesno skupaj; na tej strani so vrste gosto skupaj / kot povelje pete skupaj, trebuh noter / pog. sestaviti, sklicati, zbrati (se) skupaj sestaviti, sklicati, zbrati (se)
   // toliko ljudi skupaj še nisem videl
   // izraža družbo, stike, povezavo z drugimi: bila sta skupaj v vojski; vedno so bili, ekspr. tičali skupaj; gorje, če ju najdejo skupaj; po večerji smo ostali še kako uro skupaj; pogosto so ju videli skupaj / ekspr. ne vem, kaj sta imela skupaj / ostani še skupaj z nami; skupaj z njim ureja literarno revijo; domov je prišla skupaj z zaročencem / skupaj so hodili na izlete, v šolo; spali, stanovali, živeli so skupaj v veliki hiši / delati, peti, učiti se skupaj / v medmetni rabi le skupaj, skupaj, prijatelji
2. 2. izraža istočasnost: skupaj s sejmom bo tudi modna revija; preveč stvari skupaj se ne da delati; končati, začeti skupaj
3. 3. navadno v zvezi z ves, vsi izraža izčrpnost, celoto navedene količine: knjižnica ima skupaj milijon knjig; vse skupaj stane, znese pet tisoč dinarjev; oba skupaj imata dovolj denarja / on ve več kot vsi drugi skupaj; pravda je stala več, kot sta bila njivica in gozd skupaj vredna / šli so po trije, štirje skupaj v skupini
   // plačala je in vse skupaj dala v košaro; vsi skupaj so se mu zdeli nekoliko smešni / ekspr.: spoznala je, da je vse skupaj brez smisla; s tem ste vse skupaj samo še poslabšali / v nagovoru: pridite sem, vsi skupaj; dober dan vsem skupaj
   ● pog., ekspr. sam vzdigni vrečo, dosti te je skupaj si velik, močen; pog. v nekaj minutah je bil mitraljez spet skupaj sestavljen; ekspr. vse skupaj ni vredno počenega groša zelo malo, nič; pog. sošolci držijo skupaj se razumejo, med seboj podpirajo; pog. že dolgo hodita skupaj sta v ljubezenskem odnosu; iti skupaj barvi gresta lepo skupaj sta ustrezni glede na estetske lastnosti; pog. blago je šlo skupaj se je skrčilo, uskočilo; pog. vse to ji nekako ni šlo skupaj ni mogla dojeti; pog. vožnja in pijančevanje ne gresta skupaj se medsebojno izključujeta; ekspr. denar mu kar leti skupaj ga na lahek način zasluži; pog. oči mu že lezejo skupaj postaja zelo zaspan; pog. spet sta padla, trčila skupaj se nepričakovano srečala; pog. kar padla, zlezla je skupaj omedlela; ekspr. saj nisva krav skupaj pasla nisva enaka, iste starosti, izobrazbe; priti skupaj pog. ta dva ne bosta prišla skupaj se ne bosta poročila; pog. kadar prideta skupaj, se prepirata se srečata; pog. glede odškodnine še nista prišla skupaj se nista zedinila; ekspr. pazi se, bova že še prišla skupaj maščeval se ti bom; pog. imata se rada, tudi spala sta že skupaj spolno občevala; spraviti skupaj pog. ne morem spraviti skupaj toliko denarja zbrati, privarčevati; pog. izpit iz matematike boš že spravil skupaj naredil, opravil; pog. ona ju je spravila skupaj seznanila; pomagala, da sta se zbližala; pog. čestitam, lepo prireditev ste spravili skupaj pripravili, organizirali; pog. pohištvo spravljava skupaj kupujeva, zbirava; pog. stopili, usedli so se skupaj in se dogovorili sestali, zbrali so se; star. dobro se vzameta skupaj dobro se razumeta; dobro sodelujeta; star. pohiti v cerkev, že zvoni skupaj zvoni zadnjič pred začetkom maše; pog. že nekaj let živita skupaj v zunajzakonski skupnosti; pog. ta dva nista za skupaj, ekspr. ne spadata skupaj nista taka, da bi lahko sodelovala; nista taka, da bi se lahko poročila
   ♦ lingv. nekatere prislove pišemo skupaj ali narazen; šport. pri pluženju sta prednja konca smuči skupaj, zadnja pa narazen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

1. 1. nanašajoč se na šolo
   1. a) šolski okoliš / šolski avtobus avtobus za prevoz učencev v šolo; šolski kabineti; šolski zvonec; šolska klop, tabla; šolska knjižnica, telovadnica; šolska poliklinika / šolski izlet; ustanoviti šolski pevski zbor; sodelovati na šolski proslavi; izdajati šolsko glasilo; letno šolsko poročilo / šolski pouk / šolski sluga nekdaj kdor opravlja pomožna, zlasti manjša oskrbniška dela na šoli
      // Slovenski šolski muzej
   2. b) šolski dnevi v letu; šolske počitnice / izvesti šolsko reformo / šolska izobrazba; osemletna šolska obveznost / šolske knjige učbeniki; kupiti zvezke in druge šolske potrebščine / šolska ura čas 45 minut; šolsko leto leto, ki traja od 1. septembra do 31. avgusta; priložiti prošnji zadnje šolsko spričevalo / šolska ladja ladja za praktični pouk pomorstva, navtike; šolsko letalo letalo za praktični pouk letenja
      // šolska torba / šolski in predšolski otroci; šolska mladina
   3. c) prebeliti šolske hodnike; šolsko dvorišče
2. 2. nav. slabš. ki ima togo, ustaljeno, navadno poenostavljeno obliko: šolsko pojmovanje sveta; ta razlaga je zelo šolska / njeno igranje, recitiranje je preveč šolsko
   ● ekspr. letos je prestopil šolski prag je šel prvič v šolo; ekspr. ta roman je šolski primer klasične zgradbe besedila nazoren, jasen, poučen; star. bil je njegov šolski tovariš sošolec; pog. drgniti šolske klopi hoditi v šolo; ekspr. poznata se že iz šolskih klopi iz let skupnega šolanja
   ♦ rel. šolska sestra redovnica reda, ki se ukvarja s poučevanjem verouka, strežbo bolnikov, vodenjem gospodinjstva v verskih zavodih; šol. šolski nadzornik kdor poklicno nadzoruje in usmerja učno in vzgojno delo šol; izpolniti šolsko obveznost končati osem let šolanja v osnovni šoli; šolska naloga v šoli ob nadzorstvu, prisotnosti učitelja pisana naloga za dokaz, preveritev določenega znanja; voj. šolski naboj naboj brez smodnika in vžigalne kapice

šólsko prisl.: njegove slike delujejo šolsko in prazno; problem so reševali preveč šolsko; spraševal ga je čisto po šolsko; šolsko pravilna pisava; sam.: žarg. danes pišemo matematično šolsko šolsko nalogo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

1. 1. imenovati števila po vrsti: otrok že zna šteti; šteti od ena do sto; šteti na prste
2. 2. ugotavljati število česa: šteti drevesa na vrtu; volilna komisija je štela glasove; šteti hiše ob cesti; štel je, koliko dni je še do novega leta; odzdaj se bo vse blago štelo, da ne bo goljufije preštevalo; trikrat so se šteli, če so vsi / vojna leta se mu za pokojnino štejejo dvojno / šteti denar
3. 3. s števnikom ali z izrazom količine izraža, da so pri osebku sestavine, deli v takem številu, kot ga nakazuje števnik ali izraz količine: garnitura šteje več elementov; njegova knjižnica je štela več tisoč knjig; mesto šteje sto tisoč prebivalcev; odbor šteje petnajst ljudi
4. 4. upoštevati pri štetju, številu česa: ali mene ne boste šteli zraven; če ne štejem tebe, nas bo devet
   // upoštevati, obravnavati v kaki celoti: pri ceni šteti zraven tudi delo in prevoz / ta opravila štejemo v redno zaposlitev; vsak tek posebej se šteje v končni vrstni red
5. 5. z ocenitvijo vrednosti, značilnosti uvrščati: marsikdo bi se rad štel k umetnikom; šteti koga med slavne osebnosti; štel se je med njegove prijatelje / kite štejemo k sesalcem / z oslabljenim pomenom: štejejo ga k dobrim delavcem je dober delavec; star. srečnega se štejem, da sem vas spoznal srečen sem
   // knjiž. spadati, soditi: k domačiji šteje tudi hlev; ljubezenski prizori štejejo med priljubljene pisateljeve motive; določiti, kaj šteje v redno delo; ta država šteje v skupino gospodarsko nerazvitih
6. 6. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka; imeti: tako ravnanje štejem za napačno, žaljivo; štel jo je za zelo srečno; to mestno zemljišče se šteje za urejeno / sestri sta svojega brata šteli za nasprotnika; ne šteje ga več za sina; štel se je za Slovenca; to dejanje se je štelo za upor
   ● ekspr. šteje samo dokaz, drugo ne upošteva se; ekspr. njegovi romani (nekaj) štejejo so pomembni, dobri; v takih razmerah noben predpis več ne šteje ne velja; ekspr. že štejem dneve do počitnic nestrpno čakam počitnice; ekspr. gospodar ji je štel grižljaje pazil, da ne bi veliko pojedla; ekspr. šteti komu kosti zelo ga pretepati, tepsti; knjiž. dekle šteje dvajset let je staro; šteti komu kaj v dobro, v zlo, za slabo upoštevati, da je kdo kaj dobrega, zlega, slabega naredil; šteli so, da smo si v sorodu imeli so nas za sorodnike; drži se, kot da ne zna do pet šteti nevedno, naivno; ekspr. tako je suha, da bi ji lahko rebra štel zelo

štéti se nar.  biti domišljav, prevzeten: sosed se šteje; kaj se boš štela, saj nisi nič posebnega

štéti si z oslabljenim pomenom, v zvezi z v  izraža priznanje velike vrednosti ali veljave: v čast si štejem, da ste prišli; v posebno prijetno dolžnost si štejem, da vas lahko pozdravim med nami; štejem si v srečo, da sem te našla / tega si ne moreš šteti v (veliko) zaslugo

štét -a -o: šteti dnevi so že minili; štet je med najboljše delavce
● ekspr. dnevi so mu šteti kmalu bo umrl; sam.: opozarjati na značilnosti štetega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

1. a) študijski predmet; študijski program / študijsko leto leto, ki traja od 1. septembra do 31. avgusta
2. b) študijska vnema / študijski dopust; študijska soba; študijsko potovanje / študijska knjižnica knjižnica, v kateri se zbira literatura za študijske namene in gradivo določenega območja, pokrajine
   ♦ filat. študijska zbirka znamke, pisma, dopisnice določenega področja, z določenim motivom in dokumentacija o njih

štúdijsko prisl.: študijsko se lotevati problemov; študijsko obdelati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

1. I. med členi v stavku
   1. 1. pri naštevanju, pri menjavanju z in za vezanje predzadnjega in zadnjega člena: prinesti pecivo in vino ter kozarce; kupiti sladkor in moko ter olje / v osmrtnicah žalujoči: hčerka Pavla z družino, sin Andrej, sestri Marjana in Micka ter ostalo sorodstvo
      // nav. ekspr. za vezanje členov sploh: upoštevati telesne posebnosti ter naše standarde, sociološke in druge elemente; zanimivi so razni obredi ter plesi in igre; knjižnica in čitalnica sta odprti vsak dan od 7. do 18. ure ter ob sobotah od 8. do 12. ure
   2. 2. za vezanje dveh istovrstnih členov; in: izhaja več periodičnih publikacij ter časopisov v obeh jezikih; prireditev sta organizirali pionirska ter mladinska organizacija / prerivati se sem ter tja; pot je bila spolzka, sem ter tja blatna semintja; sem ter tam še najdeš kako mravljišče tuintam
      // pri naštevanju za vezanje predzadnjega in zadnjega člena: blago rdeče, modre ter zelene barve; prinesti obleko, perilo ter čevlje; razpravljali so o spremembah ustave, amandmajih ter o usmeritvi gospodarstva
2. II. v vezalnem priredju, navadno z izpuščanjem pomožnih besed v drugem stavku
   1. 1. pri naštevanju, pri menjavanju z in za vezanje predzadnjega in zadnjega stavka: prestopal se je in pokašljeval ter si na vse načine prizadeval, da bi ga opazila
      // nav. ekspr. za vezanje stavkov sploh: stoji ter gleda in čaka, kaj bo; vstal je ter se umil, obril in oblekel; ozrla se je in požugala s prstom ter se nasmehnila in mu pomežiknila / hitro je izvedela vse novice, zgodbe in skrivnosti ter jih sporočala naprej
   2. 2. za vezanje dveh stavkov, ki izražata sočasnost ali zaporednost; in: pridi ter poglej; kozarec je padel na tla ter se razbil / uvidela je, da je vsaka beseda zaman ter da se ne da pregovoriti
      // pri naštevanju za vezanje predzadnjega in zadnjega stavka: vstala je, stopila k predavatelju ter mu čestitala; navije uro, natlači pipo ter gre sedet pred hišo
3. III. knjiž., navadno v protivnem priredju, z vejico
   1. 1. za izražanje nasprotja s prej povedanim; pa: pomagal mu je orati, ter ga ni vprašal: kaj boš sejal ali sadil / denarja vas ne bom prosil, ter ničesar drugega pa tudi
   2. 2. za izražanje vzročno-posledičnega razmerja: dovolj si pametna, ter sama veš, da tega ne smeš

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

vsebujóč -a -e: tkivo, vsebujoče vodo

vsebován -a -o: v zraku vsebovana para se zgosti; načela, vsebovana v izjavi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

1. 1. večja količina skritih dragocenosti, denarja, za katere se ne ve, čigave so: na dnu jezera leži zaklad; iskati, odkriti zaklad; bogat, velik zaklad; zgodba o zakladu / zaklad cvete po ljudskem verovanju plamen kaže, kje je
   // večja količina dragocenosti, navadno denarja: skriti zaklad na varno mesto
   // mn. večja količina česa, navadno dragocenega: imeti zaklade zlata in srebra
   // nav. mn. dragocenosti, denar: kopičiti zaklade; naropani zakladi; ekspr. tega ne bi storil za vse zaklade sveta sploh ne
2. 2. s prilastkom zbirka dragocenosti, denarja, ki se hrani kje: ogledati si svetiščni zaklad
   // nav. mn. zbirka dragocenih, vrednih predmetov, ki se hrani kje: muzejski zakladi; knjižnica je razstavila svoje zaklade
3. 3. ekspr., s prilastkom kar je za koga zelo dragoceno, veliko vredno: otrok je spravil svoj zaklad v žep / dober sosed je največji zaklad / zdravje je velik zaklad
   // kar je za koga v določenem položaju zelo dragoceno, veliko vredno: vzel je cigarete in zaklad razdelil sojetnikom
   // nav. mn. kar je dragoceno, vredno sploh: umetnostni zakladi dežele; zakladi kulture so pripovedke, ljudska glasba, arhitekturni spomeniki / ne zavedamo se še, kakšne zaklade duha smo izgubili z njim
4. 4. nav. mn., navadno s prilastkom kar kje obstaja v veliki količini in se da izkoriščati: najpomembnejši zakladi države so njeni gozdovi in nahajališča nafte; izrabljati naravne zaklade dežel
5. 5. ekspr. kar vsebuje veliko dragocenega, vrednega in se lahko iz njega črpa: knjiga je resničen zaklad; priročnik je pravi zaklad podatkov / on je zaklad izkušenj, modrosti
6. 6. v zvezi besedni zaklad vse besede, rabljene v kakem jeziku, delu: slovenski besedni zaklad / v slovarju zajet besedni zaklad
   // vse besede, ki jih kdo pozna in jih lahko uporablja: bogatiti svoj besedni zaklad / aktivni, pasivni besedni zaklad
7. 7. zastar. sklad: dobiti denar za kaj iz različnih zakladov / rezervni zaklad
   ● minister za javni zaklad v nekaterih državah zakladni minister
   ♦ ekon. denar, ki začasno ni v prometu in pri zlati valuti uravnava količino denarja v obtoku

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

1. 1. prva stopnja, oblika tega, kar začenja nastajati, se ustvarjati: ta knjižnica je zametek poznejše znanstvene knjižnice; risba je prvi zametek slike; srednjeveški zametki velikih mest / zametke čutil najdemo že pri najnižjih organizmih; zametki pleše se že kažejo
   // ekspr. nedokončna, nepopolna oblika česa: te zgodbe so še neizdelane, samo zametki
2. 2. prvi pojav tega, kar se začenja razvijati, se pojavljati: zametki romantike v 18. stoletju
3. 3. knjiž. zasnova: zametek cveta, lista; zametek organa, organizma

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

1. 1. v mislih izoblikovati, ustvariti: zamisliti si načrt za pobeg; za pogovor si je že vnaprej zamislil vprašanja; stvar poteka drugače, kot si jo je zamislil / storili so, kakor si je zamislil; ali si lahko zamisliš, kako bo potekal ta poskus
2. 2. v mislih izoblikovati, ustvariti podobo, predstavo česa
   1. a) kar v resničnosti (še) ne obstaja: zamislite si črto med dvema točkama; risba je taka, kot si jo je zamislil; njegovo zunanjost sem si drugače zamislil / ni si mogoče zamisliti bolj različna značaja
   2. b) kot posledico obnovitve zaznav: trudil se je, da bi si zamislil njen obraz

zamísliti se postati intenzivno dejaven v zavesti: postal je in se zamislil; zamisliti se ob čem; globoko se je zamislila; tako so se zamislili, da niso ničesar slišali
// navadno v zvezi z v, nad izraža usmerjenost take dejavnosti: zamisliti se v preteklost; zamislili so se nad njihovimi trditvami; zamisliti se nad seboj / ekspr. nad tem dejstvom bi se morali zamisliti posvetiti bi mu morali vso pozornost; to dejstvo je zelo zaskrbljujoče
● knjiž. zamisliti se v položaj koga drugega vživeti se

zamíšljen -a -o 
1. 1. deležnik od zamisliti si: vnaprej zamišljen načrt; biti zamišljen v preteklost; idealno zamišljena družba; knjižnica je zamišljena tudi kot raziskovalno središče
2. 2. ki zaradi intenzivnega premišljanja, razmišljanja ne spremlja dogajanja okoli sebe: biti, postati zamišljen; slabe volje je in ves zamišljen; iti zamišljen proti domu; tiha in zamišljena ženska
   // ekspr. ki izraža, kaže tako spremljanje dogajanja okoli sebe: zamišljen korak; zamišljen obraz; zamišljen pogled; prisl.: zamišljeno gledati, spregovoriti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

1. 1. ki je last posameznika, posameznikov: zasebna gostilna; zasebno premoženje / najeti zasebno sobo sobo pri osebi, ki se ne ukvarja poklicno z gostinstvom, oddajanjem sob
   // nanašajoč se na posameznika, posameznike kot lastnika proizvajalnih sredstev: zasebna obrt; zasebna proizvodnja / zasebni delodajalec, obrtnik / zasebni sektor / ekspr. tovarna je v zasebnih rokah
   // namenjen uporabi, koristi določenega posameznika, določenih posameznikov: zasebna plaža / zasebna in javna uporaba
2. 2. nanašajoč se na posameznika, posameznike in ne na družbeno skupnost: zasebne koristi, potrebe; delati kaj iz zasebne pobude; zasebna in družbena stran življenja / razstavljene slike so zasebna last / zasebna knjižnica; zasebna šola šola, ki jo ustanovi, vzdržuje zasebnik ali kako društvo
   // nanašajoč se na posameznika kot neuradno osebo: zaseben opravek; zasebni tajnik; pogovor predsednika s člani sveta je bil zaseben; zasebno in uradno mnenje; zasebno pismo; zasebno in javno življenje / službeni in zasebni naslov
   ♦ ekon. zasebna proizvodnja proizvodnja s proizvajalnimi sredstvi v zasebni lastnini; proizvodnja zasebnikov, zlasti obrtnikov; filoz. zaseben ki obstaja samo v odnosu do človeške zavesti; fin. zasebno posojilo posojilo, ki se najame pri zasebniku; jur. zasebni obisk obisk državnega ali strankarskega funkcionarja iz osebnih razlogov; zasebna tožba tožba za družbeno manj pomembna kazniva dejanja, pri katerih družba prepušča pregon prizadeti osebi; zasebno pravo pravo, ki ureja osebnostna in premoženjska razmerja državljanov; soc. zasebna lastnina lastninska pravica posameznika ali skupine do proizvajalnih sredstev

zasébno prisl.: zasebno opravljanje zdravniškega poklica; zasebno povedati svoje mnenje; sam.: ločevati družbeno od zasebnega; povedati kaj zasebnega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

1. 1. kraj, prostor, zavarovan pred vetrom: trta v zavetju dobro uspeva; zavetje ob zidu / hiša daje marelici zavetje
2. 2. kraj, prostor, kjer je kdo zavarovan, zaščiten pred čim: iskati zavetje pred dežjem; iz zavetja gledati šviganje bliskov / ekspr. v sobi je našla zavetje njegova obsežna knjižnica / ekspr., z oslabljenim pomenom: hiteti v zavetje gora; biti varen v zavetju noči
3. 3. kraj, prostor, kjer lahko kdo varno prebiva: prositi za zavetje; dati komu zavetje za nekaj dni; iz domačega zavetja oditi v mesto v šolo / koča je bila priljubljeno zavetje planincev / prositi za zavetje v tuji državi azil; pren. skriti se v zavetje ideologije

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.