meningokók meningokóka samostalnik moškega spola [meningokók] iz medicine bakterija, ki se nahaja v sluznici dihal in zlasti pri mlajših otrocih in mladostnikih povzroča meningitis, sepso; primerjaj lat. Neisseria meningitidis
ETIMOLOGIJA: prevzeto iz nlat. meningococcus, iz lat. mēninga ‛možganska ovojnica’, prevzeto iz gr. mē̃ninks ‛koža, membrana’ + ↑kok
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.
stafilokók stafilokóka samostalnik moškega spola [stafilokók] iz medicine bakterija, ki se nahaja v sluznicah, na koži, v prebavilih in lahko povzroča manjša vnetja, redkeje pljučnico; primerjaj lat. Staphylococcus
ETIMOLOGIJA: prevzeto iz nlat. staphylococcus, iz gr. staphylḗ ‛grozd’ + coccus ‛kok, bakterija v obliki kroglice’, prevzeto iz gr. kókkos ‛jagoda’
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.
streptokók streptokóka samostalnik moškega spola [streptokók] iz medicine bakterija, ki se nahaja v sluznici dihal, v blatu sesalcev in ob zmanjšani telesni odpornosti povzroča vnetje žrela, prebavne motnje; primerjaj lat. Streptococcus
ETIMOLOGIJA: prevzeto iz nlat. streptococcus, iz gr. streptós ‛gibljiv, zavit’ + coccus ‛kok, bakterija v obliki kroglice’, prevzeto iz gr. kókkos ‛jagoda’
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.