dolžnik -a (dolžnik, dalžnik, delžnik, dulžnik) samostalnik moškega spola1. kdor mora komu kaj vrniti, poravnati, zlasti v denarju; SODOBNA USTREZNICA: dolžnik
2. komur se mora vrniti dolg, poravnati obveznost; SODOBNA USTREZNICA: upnik
3. kdor stori kaj slabega, nezaželenega; SODOBNA USTREZNICA: krivec
4. versko kdor stori kaj v nasprotju z božjimi zapovedmi in zasluži božjo kazen; SODOBNA USTREZNICA: grešnik
5. s prilastkom kdor mora kaj delati, storiti zaradi dejanja, dejanj, ki jih je storil kdo drug; SODOBNA USTREZNICA: dolžnik
5.1 kdor je obvezan kaj delati, storiti zaradi svoje narave
FREKVENCA: 125 pojavitev v 33 delih
Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
kozodèr, -dę́ra, m. 1) der Ziegenschinder, Habd.-Mik.; — 2) veter, ki kozolce podira, krivec, Dol.
PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
krívčək, -čka, m. dem. krivec; — krivčki, krumme Federn als Hutschmuck: za klobuk vtekniti krivčke, DSv.
PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
krívəc 1., -vca, m. 1) der Krummfuß, M.; — 2) ein gekrümmter Gegenstand: der Krummsäbel, C.; — das Krummesser, das Garten- oder Rebenmesser, Cig., Jan., C., Goriška ok.-Erj. (Torb.), Rez. (Baud.); das Schroteisen der Schuster, Cig.; črevljarski k.: e je podoben črevljarskemu krivcu, LjZv.; — ein gekrümmter Hebel, Notr.; — der Birkhuhnschwanz als Hutschmuck, C.; (nav. pl. krivci), Gor.; — 3) der Nordostwind, Št.-Kres IV. 401.; vstal je vihar, kateri se imenuje krivec ("eine Windsbraut, die man nennet Nordost"), Dalm.; (der Nordwind, Mur., Cig., Jan., Mik.; der Ostwind, Tolm.); — 4) der Schuldtragende, der Schuldige, der Thäter, Meg., Mur., Cig., Jan., Mik., Hip. (Orb.), Npes.-Vraz, DZ., Dol.; vseh teh grehov si ti krivec, Jsvkr.
PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
krívəc 2., -vca, m. = krovec, der Dachdecker, Celjska ok.
PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
krívec -vca m krivec: Kardinál Luthera za krivcza nájdenoga prigovárja KOJ 1845, 57; Krivczi sze ogiblejo Goszpodé KOJ 1845, 28; Krivci otemnejnya Bele II. sztrepetani szo KOJ 1848, 27; i na kaſtigo te krivcze zvati KŠ 1754, 18; je krivce do szmrti na vouzo oszodjene vöpüszto KOJ 1848, 123
NOVAK, Vilko, Slovar stare knjižne prekmurščine, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
krivec [krȋvǝc]
samostalnik moškega spolakrivec, tj. kdor je povzročil kaj slabega, nezaželenega
Slovar Pohlinovega jezika, spletna izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
krivec m krivec:
leta je mene sapelala, satorai jest nej ſim tulikain Kriviz im. ed. ǀ de ſi lih per temu on nej kriviz im. ed. ǀ vſyh teh grehou ſi ti kriviz im. ed. ǀ Sam ſi ſebi Krivizh im. ed. de sdaj v'teh teshkeg boleſnah ſe najdesh Zapis krivizh ima h verjetno zaradi tiskarske napake.
SNOJ, Marko, Slovar jezika Janeza Svetokriškega, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.