abesínski -a -o prid. (ȋ) etiopski: abesinska kultura
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
ántski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Ante: antska kultura
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
babilónski -a -o prid. (ọ̑) - 1. nanašajoč se na Babilonce ali Babilon: babilonska kultura; babilonska klinopisna pisava
● babilonski stolp po bibliji stolp, ki naj bi segal do neba; babilonska sužnost sedemdesetletno izgnanstvo Izraelcev v Babilonu
// star., kot luteranska psovka za katoličane nesramen, razuzdan: vlačuga babilonska; prase babilonsko - 2. ekspr., v zvezi z zmešnjava, zmeda zelo velik: vladala je prava babilonska zmešnjava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
bacílen -lna -o (ȋ) pridevnik od bacil: bacilna kultura
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
baktêrijski -a -o prid. (é) nanašajoč se na bakterije: bakterijska kultura / bakterijski strup; bakterijska gniloba krompirja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
belobŕdski -a -o prid. (ȓ) arheol., v zvezi belobrdska kultura materialna kultura južnih Slovanov zgodnjega srednjega veka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
bleščèč -éča -e prid. (ȅ ẹ́) - 1. ki odbija iskrečo se svetlobo: bleščeč biser; bleščeči zobje; bleščeča belina snega; bleščeče kapljice rose; bleščeča kovina; z bleščečimi očmi je strmela vanj
// ki močno sije: bleščeča luč, svetloba - 2. knjiž. razkošen, sijajen: bleščeč dvorec, sprevod
// ekspr. ki zaradi popolnosti vzbuja občudovanje: bleščeča domišljija, kultura; pesnik je bleščeč v izrazu / bleščeč uspeh; napovedujejo mu bleščečo prihodnost; bleščeča umetniška slava
bleščéče prisl.: branilec je bleščeče branil obtoženca; bleščeče beli vrhovi gora; bleščeče črno perje
● bleščeče beli prti zelo beli; prim. bleščati se
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
breznároden -dna -o prid. (á) ki je brez narodnosti: breznarodni prebivalci države / breznarodna kultura
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
budístovski -a -o prid. (ȋ) redko budističen: budistovska kultura
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
bujónski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na bujon 2: bujonska kultura bakterij
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
činílec -lca [tudi u̯c] m (ȋ) zastar. faktor, činitelj, dejavnik: ljudska kultura je rezultat raznih činilcev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
dédovski -a -o prid. (ẹ̄) knjiž. nanašajoč se na dede: ko je gledal vnuka, mu je v očeh žarel dedovski ponos / dedovska kultura; dedovske šege
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
dôba -e ž (ó) - 1. s prilastkom omejeno trajanje
- a) v katerem se kaj dogaja, zgodi: predplačnikom so podaljšali čakalno dobo; začela se je tekmovalna doba; zima je za naravo doba mirovanja / ekspedicija je opravila svojo nalogo pred nastopom deževne dobe
- b) ki je potrebno, namenjeno za kaj: delovna doba; izvolili so ga za eno mandatno dobo; poskusna doba obratovanja
- c) v življenju, bivanju: moška, otroška doba / z oslabljenim pomenom v dobi pubertete v puberteti
// povprečna življenjska doba ljudi; pren. življenjska doba strojev
- 2. navadno s prilastkom omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: doba civilizacije, napredka; to je najbolj razgibana doba tega obdobja; prehodna doba med kapitalizmom in socializmom / živimo v dobi tehnike / študij prazgodovinskih dob; kultura sedanje dobe; zlata doba rimske arhitekture / duh dobe / baročna, krščanska doba; v fevdalni dobi v fevdalizmu
// velja za enega največjih umetnikov vseh dob vseh časov
// star. tistih dob je bila to najboljša literarna revija v tistem času, takrat; do tistih dob se je o tem dogodku le malo govorilo dotistihdob; od tistih dob je preteklo že dvesto let odtistihdob - 3. navadno s prilastkom omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja; čas: od takrat je minila le kratka doba; dolgo dobo ga že nisem videl; v dobi desetih let se marsikaj spremeni
- 4. zastar. starost, leta: bil je močen človek srednje dobe
● atomska doba 20. stoletje; knjiž., ekspr. bil je pravi sin svoje dobe človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal
♦ arheol. bronasta, kamena, železna doba; astr. obhodna doba čas, ki ga porabi eno nebesno telo, da obkroži drugo; bot. vegetacijska doba čas, ko rastlina raste in se razvija; čeb. brezpašna doba; fiz. nihajna doba čas, ki ga porabi nihajoče telo za pot od ene skrajne lege do druge in nazaj; geol. ledena doba starejša doba kvartarja; jur. pokojninska doba delovna doba, potrebna za dosego pokojnine; kem. razpolovna doba čas, v katerem razpade polovica atomov radioaktivne snovi; med. inkubacijska doba čas od okužbe do izbruha bolezni; ležalna doba čas, ko mora bolnik ležati; muz. doba osnovna metrična enota v taktu; šol. učna doba predpisan čas za izučitev v poklicu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
drúžben -a -o prid. (ȗ) - 1. nanašajoč se na družbo:
- a) družben pojav; družbeni odnosi; družbeni plan komune; imeti visok družben položaj; družbeni red, sistem / to je velikega družbenega pomena; družbena aktivnost žensk; publ. vključiti se v družbeno dogajanje; sodobno družbeno življenje
- b) družbeni problemi; družbeni razvoj, standard / družbeni kodeks sistem nepisanih pravil, ki uravnavajo moralne odnose med družbo in posamezniki ter med posamezniki samimi; družbena diferenciacija; družbena ekonomika; družbena odgovornost / družbena korist; družbena morala, norma; družbena ureditev, zavest / ljudje iz različnih družbenih plasti, slojev / publ. družbena stvarnost; družbeno gospodarstvo
- c) družbeni center del naselja z objekti za politično, kulturno-prosvetno in zabavno dejavnost; družbena kontrola; družbene organizacije politične organizacije, sindikati, mladinske organizacije, Rdeči križ; družbena prehrana delavcev prehrana, ki jo organizira podjetje, krajevna skupnost ipd.; družbene službe kultura, zdravstvo, državna uprava; družbeno samoupravljanje odločanje članov delovne skupnosti pri upravljanju delovne organizacije; družbeno upravljanje odločanje članov delovne skupnosti in predstavnikov družbe; družbeno varstvo otrok
- č) lanske družbene publikacije
// ki živi v kolektivu, v družbi: človek je družbeno bitje
- 2. ki je last družbe v okviru ene države: družbena lastnina, proizvodnja; družbeno posestvo, premoženje / družbeni sektor
♦ ekon. čisti družbeni proizvod v enem letu ustvarjena vrednost v kaki državi; družbena delitev dela; geogr. družbena geografija geografija, ki obravnava zakonitosti družbe na zemlji; jur. družbena pravna oseba pravna oseba, ki razpolaga z družbenim premoženjem ali opravlja družbeno pomembno dejavnost; lit. družbena drama drama, ki obravnava družbeno problematiko; soc. družbeni razred sloj ljudi, ki imajo enak odnos do proizvajalnih sredstev in enak delež pri bogastvu družbe; družbena bit gospodarska in socialna stvarnost družbe; družbena nadgradnja, nadstavba organizacijske in duhovne sestavine družbe, ki temeljijo na družbeni biti
drúžbeno prisl.: družbeno delovati; družbeno angažirana umetnost; družbeno neprilagojena in vzgojno zanemarjena mladina; družbeno organizirano gospodarstvo; družbeno prebujeno meščanstvo
♦ ekon. družbeno potrebno delo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
duhóven -vna -o prid. (ọ̄) - 1. nanašajoč se na duh duhá:
- a) duhovni in telesni razvoj človeka; čutili so njegovo duhovno moč; duhovno življenje / duhovni in čutni princip pri omenjenem pesniku; njuna ljubezen je bila le duhovna / izrazito duhovna usmerjenost generacije / duhovna kultura
- b) duhovni tokovi polpretekle dobe; duhovni vodja mlade generacije; duhovna kriza na prelomu stoletja / duhovni napredek človeštva; pri njem se je zbrala vsa duhovna elita; duhovno bogastvo naroda / duhovne dobrine, vrednote / duhovne vede
● ekspr. duhovni oče vstaje idejni utemeljitelj, pobudnik - c) duhovna bitja
- 2. verski, religiozen: duhovna rast vernikov; duhovno življenje faranov / pesmi duhovne in posvetne vsebine / nuditi bolniku duhovno tolažbo
♦ rel. duhovne vaje sistematično večdnevno premišljevanje in udeleževanje verskih obredov za obnovo verskega življenja - 3. star. duhovniški: duhovni in posvetni pisatelji dvajsetega stoletja; duhovni stan / duhovni gospod duhovnik
duhóvno prisl.: taka literatura človeka duhovno ne angažira; pred nastopom se je hotel še duhovno pripraviti; duhovno se zbližati; sam.: ne kaže zanimanja za duhovno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
dvajsetlétje -a s (ẹ̑) doba, ki traja dvajset let: v prvem dvajsetletju obstoja samostojne države se je kultura zelo razmahnila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
egéjski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na Egejsko morje: egejski otoki / egejska kultura kultura v deželah ob Egejskem morju pred grško kulturo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
eksótičen -čna -o prid. (ọ́) ki je iz tujih, navadno južnih dežel: eksotičen les;
eksotična rastlina;
eksotična akvarijska riba / eksotični motivi v glasbi; eksotična kultura // ki se loči od navadnega, znanega, domačega; nenavaden, tuj: ženska z eksotično lepoto; eksotično ime; eksotično vedenje / potovanje po eksotičnih deželaheksótično prisl.: eksotično učinkovati; eksotično folklorni ples
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
emanácija -e ž (á) - 1. knjiž. razširjanje, izžarevanje: neprestana emanacija naše narodne samobitnosti
// kar je izraz, rezultat tega: vsa ta dela so emanacija mogočnega stvariteljskega duha; kultura z vsemi emanacijami
♦ filoz. emanacija v idealističnih filozofijah izhajanje vsega bivajočega iz najvišjega izvora, najpopolnejšega bitja - 2. kem. plin, ki ga oddaja radioaktivna snov: emanacija radioaktivnih elementov / radijeva emanacija radon; torijeva emanacija toron
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
etiópski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na Etiopce ali Etiopijo: etiopski cesar / etiopska kultura
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
etruščánski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Etruščane: etruščanska kultura, umetnost / etruščanska keramika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
evropéjstvo -a s (ẹ̑) evropska kultura in miselnost: navduševati se nad evropejstvom / ponosen je bil na svoje evropejstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
evrópski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na Evropejce ali Evropo: evropski jeziki, narodi;
evropske države, literature / evropska civilizacija, kultura; evropska družbena problematika / publ. ta arheološka zbirka je tudi v evropskem merilu med najbogatejšimi / Evropska gospodarska skupnost
♦ agr. (žlahtna) evropska trta trta, doma v Evropi, ki rodi žlahtno grozdje, ni pa odporna proti boleznim in nizki temperaturi; bot. evropski macesen gorsko drevo z mehkimi tankimi iglami v šopih, ki jeseni odpadejo, Larix decidua; zool. evropski boberevrópsko prisl.: bil je evropsko razgledan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
evrópstvo -a s (ọ̑) - 1. evropska kultura in miselnost: z navdušenjem govoriti o evropstvu; pisateljev odnos do evropstva
- 2. pripadnost k evropski kulturi, miselnosti: poudarjati svoje evropstvo; zavest evropstva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
fízičen -čna -o prid. (í) - 1. nanašajoč se na človeški organizem, telesen: fizični napor mu škodi; imeti dobro fizično kondicijo; njegove fizične potrebe so majhne; fizična zmogljivost, zrelost / ekspr. do tistega človeka je čutila nepremagljiv fizičen odpor; ob tem je začutil prav fizično bolečino / biti fizični delavec; fizično delo / evfem. fizično obračunavanje pretep, tepež
// redko fizična ljubezen čutna, spolna
// fizični dražljaj
// nanašajoč se na življenje, obstoj ljudi: podjarmljenemu ljudstvu je grozila nevarnost fizičnega iztrebljenja - 2. stvaren, predmeten: fizični obseg proizvodnje; fizični produkt; fizični svet
- 3. redko fizikalen: fizično telo / fizični zvezek
♦ geogr. fizična geografija geografija, ki obravnava naravne zakonitosti na zemlji; fizična karta karta, ki prikazuje naravne oblike zemeljskega površja; jur. fizična oseba človek kot nosilec pravic in obveznosti; šport. fizična kultura telesna kultura
fízično prisl.: fizično delati; tega fizično ne zdržim; fizično prizadet človek
● večkrat se je koga fizično lotil ga je pretepel, udaril
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
fízkultúra -e ž (ȋ-ȗ) pog. telesna kultura: gojiti fizkulturo;
delovati na področju fizkulture // telesna vzgoja, šport, telovadba: v šoli je imel od vseh predmetov najrajši fizkulturo; rad se ukvarja s fizkulturo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
folklóra -e ž (ọ̑) - 1. ljudska duhovna kultura: snov za literarna dela črpa iz folklore; glasbena, obredna folklora; slovenska folklora; gojenje folklore; zanimanje za domačo folkloro / iron. zmerjata se z izbrano, sočno folkloro s psovkami, vzdevki
- 2. redko folkloristika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
gladiátorstvo -a s (ȃ) kar se nanaša na gladiatorje ali gladiatorske igre: starorimsko gladiatorstvo / ekspr. telesna kultura ne sme postati gladiatorstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
glásben -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na glasbo: glasbena kritika, kultura, zgodovina;
sistematična glasbena vzgoja;
skladba je odlično glasbeno delo / glasbeni bienale; glasbena revija / glasbeni pedagog, pouk; obiskovati glasbeno šolo; izpit iz glasbene teorije / predvajati glasbeni film; glasbena oprema predstave; glasbena spremljava / glasbeni spored; radijska glasbena oddaja / glasbeni avtomat; glasbeni instrumenti; glasbena skrinja / glasbena križanka; pren., ekspr. glasbena govorica velikega mojstra
♦ muz. glasbeni izraz zvočna upodobitev skladateljevega doživljanja; glasbeni okrasek okrasni ton, ki ni bistveno vezan z melodičnim tokom; (glasbeni) stavek tehnično-kompozicijska uresničitev glasbenih idej; glasbena drama opera, v kateri sta si dramski tekst in glasba enakovredna; glasbena medigra glasba med dvema dejanjema odrskega dela; glasbene vilice kovinska palica, ki se končuje v obliki črke U, za dajanje intonacijeglásbeno prisl.: glasbeno opremiti film
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
gŕški -a -o prid. (ȓ) nanašajoč se na (stare) Grke ali Grčijo: grški jezik;
grški narod;
stara grška kultura;
grško-rimska civilizacija / ima grški nos nos v isti črti s čelom; lasje so ji bili zaviti v grški vozel v visoko, vozlu podobno pričesko
♦ bot. grško seno kulturna ali divja rastlina z rumenimi cveti, Trigonella foenum-graecum; rel. grški križ križ, ki ima vse krake enake; grška cerkev pravoslavna cerkev Grkov; vrtn. grška jelka parkovno iglasto drevo z vodoravnimi vejami, Abies cephalonica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
gŕštvo -a s (ȓ) miselnost, kultura starih Grkov: vpliv grštva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
hálštatski tudi hállstattski -a -o [halštat-] prid. (ȃ) arheol. nanašajoč se na starejše obdobje železne dobe: halštatska kultura / halštatska doba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
helenízem -zma m (ī) - 1. obdobje v antiki po Aleksandru Velikem, za katero je značilno zlivanje grške in orientalske kulture: kulturno življenje v dobi helenizma
// miselnost, kultura starih Grkov: vpliv helenizma na renesanso - 2. lingv. element grščine v kakem drugem jeziku; grecizem: helenizmi v latinščini
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
helénski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na Helene, stare Grke: helenska filozofija, kultura / helenske mestne državice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
helénstvo -a s (ẹ̑) miselnost, kultura starih Grkov: združitev praktičnega rimstva z duhovno bogatim helenstvom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
heterogén -a -o prid. (ẹ̑) ki ni enakih, istovrstnih sestavin; raznovrsten, neenoten: heterogena snov / heterogena družba, kultura / roman je vsebinsko zelo heterogen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
hetítski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na Hetite: hetitski hieroglifi;
hetitski jezik;
hetitska kultura
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
híperkultúra -e ž (ȋ-ȗ) knjiž., nav. slabš. pretirano razvita kultura: zablode evropske hiperkulture
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
humanístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na humaniste ali humanizem: humanistična filozofija;
humanistična kultura / njegov odnos do delavcev je globoko humanističen / humanistična in tehnična inteligenca; humanistične vede vede s področja umetnosti, kulture // ponaša se s svojo humanistično izobrazbo; humanistična gimnazija klasična gimnazijahumanístično prisl.: humanistično izobražen človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
indijánski -a -o prid. (ȃ) - 1. nanašajoč se na Indijance: indijanski jeziki; indijanski poglavar; indijanska kultura / indijansko pleme / indijanske povesti
- 2. ekspr. tak kot pri Indijancih: kljub tesnemu prostoru so uprizorili pravcati indijanski ples / sprejeli so jih z indijanskim kričanjem izredno glasnim, hrupnim
♦ meteor. indijansko poletje na ameriškem severu doba lepega vremena v začetku jeseni; babje poletje
indijánsko prisl.: indijansko rdeča barva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
índijski -a -o prid. (í) nanašajoč se na Indijce ali Indijo: indijski jeziki;
indijske kaste, vere;
indijska kultura / indijski fakirji / indijski lešniki; indijski riž
♦ bot. indijski lotos lotos z velikimi belimi ali rdečimi cveti, Nelumbo nucifera; indijski trst tropska ali subtropska rastlina z zelo visokim kolenčastim steblom; bambus; indijska figa opuncija; indijska konoplja konoplja, ki raste v Indiji in vsebuje smolo, Cannabis sativa forma indica; meteor. indijski monsun monsun, ki piha nad Indijo; šah. indijska otvoritev otvoritev igre, pri kateri beli fianketira enega ali oba lovca; kraljeva indijska otvoritev otvoritev igre, pri kateri beli fianketira kraljevega lovca; zool. indijski bivol, slon; indijski mungo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
ínkovski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na Inke: inkovska država, kultura / inkovski muzej
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
integrálen -lna -o prid. (ȃ) - 1. ki zajema določeno stvar v njenem polnem obsegu; cel, celoten: poznamo le odlomke dela, integralni tekst ni znan; integralna narodna kultura / publ. za to še nimamo integralnega kriterija enotnega, skupnega
// knjiž. integralna osebnost skladna, harmonična - 2. v zvezi integralni del del, potreben za obstoj ali popolnost česa, sestavni del: izobraževalne in raziskovalne ustanove so pomemben integralni del družbene kulture; kolonije so postale takrat integralni del državnega ozemlja
♦ ekon. integralna franšiza pogodbeno določeni znesek, do katerega zavarovalnica škode ne poravna, nad tem zneskom pa jo poravna v celoti; mat. integralni račun računanje, ki temelji na integriranju funkcij; integralna enačba enačba, v kateri nastopajo integrali funkcije
integrálno prisl.: integralno vključevati, vraščati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
iránski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Irance ali Iran: iranska kultura, zgodovina
♦ lingv. iranski jeziki skupina indoevropskih jezikov, govorjena zlasti med zgornjim tokom Evfrata in reko Ind
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
írski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na Irce ali Irsko: irska kultura / irsko ljudstvo
♦ lov. irski seter večji lovski pes vitke postave z dolgimi ušesi in dolgo dlako; obrt. irska čipka kvačkana čipka iz bombažnega sukanca; tekst. irsko platno tanka, gosta lanena tkanina; vrtn. irski brin okrasni grm pokončne, vitke rasti, Juniperus communis hibernica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
íslam -a m (ȋ) vera, ki jo je osnoval Mohamed: sprejeti islam;
širjenje islama // publ. miselnost, kultura, ki je pod vplivom te vere: umetnost islama
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
italijánstvo -a s (ȃ) državna in politična pripadnost k Italiji: ob vsaki priložnosti poudarja svoje italijanstvo // italijanska kultura in miselnost: širjenje, vpliv italijanstva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
izrážanje -a s (á) glagolnik od izražati: izražanje čustev, misli, mnenj / izražanje žalosti z jokom / izražanje pripadnosti / izražanje rasti proizvodnje z grafikoni / izbrano, jasno izražanje; biti spreten v izražanju; kultura govornikovega izražanja / likovno, umetniško izražanje; pismeno, ustno izražanje
♦ lingv. glagolsko izražanje izražanje s pretežno uporabo glagolskih konstrukcij
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
jadránski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Jadran: jadranske ribe / jadranska kultura / Jadransko morje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
jezikóven -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na jezik 3: jezikovni pojav, sistem;
jezikovni zakoni;
jezikovna enota, prvina;
jezikovna sredstva / jezikovni razvoj; jezikovna reforma, ustaljenost / jezikovni pouk; jezikovna vadnica; jezikovno predavanje; pomanjkljivo jezikovno znanje / opraviti jezikovni pregled knjige; jezikovne napake; oceniti vsebinsko in jezikovno plat dela; jezikovne značilnosti omenjenega romana / nemški jezikovni otoki; slovenska jezikovna meja; jezikovna pripadnost, razcepljenost / jezikovni čut
♦ jur. jezikovno pravo pravo, ki določa jezik v uradnem poslovanju; lingv. jezikovna kulturajezikóvno prisl.: jezikovno popraviti spis; jezikovno mešano ozemlje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
judaízem -zma m (ī) vera, miselnost, kultura Judov: judaizem in krščanstvo
♦ rel. smer v prvem krščanstvu, ki je zagovarjala ohranitev obrednih predpisov iz stare zaveze
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
júdovstvo -a s (ú) - 1. vera, miselnost, kultura Judov: študirati judovstvo; odklon krščanstva od judovstva
- 2. redko Judje, Židi: judovstvo je hranilo izročilo, da je izvoljeno ljudstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
késteljski tudi késtheljski -a -o prid. (ẹ̑) arheol., v zvezi kesteljska kultura avarska in slovanska materialna kultura zgodnjega srednjega veka s središčem v Panoniji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
ketlaški tudi kötlaški -a -o [két-] prid. (ẹ̑) arheol., v zvezi ketlaška kultura materialna kultura zgodnjega srednjega veka s središčem v jugovzhodnih Alpah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
kitájski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Kitajce ali Kitajsko: kitajski jezik;
kitajska kultura;
kitajska pisava / kitajski porcelan; kitajska vaza / kitajski zid obrambni zid severne in severozahodne Kitajske proti Mongolom; kitajsko srebro novo srebro, alpaka // ekspr., v zvezi kitajski zid velika ovira, zapreka: med nama je kitajski zid
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
korelácija -e ž (á) knjiž. medsebojna odvisnost, soodvisnost: zdi se, da med pojavoma ni korelacije / tudi kultura je v neki korelaciji z družbenim življenjem odvisnosti
♦ adm. koeficient korelacije koeficient, ki izraža stopnjo povezanosti med dvema spremenljivkama; lingv. korelacija razmerje soodnosnih jezikovnih prvin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
krétski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na Kreto: kretski prebivalci
♦ arheol. kretsko-mikenska kultura kultura na Peloponezu, v Beociji in na Kreti pred grško kulturo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
krščánstvo -a s (ȃ) vera, ki priznava Kristusa za boga: oznanjati, sprejeti krščanstvo;
začetki krščanstva // miselnost, kultura, ki temelji na krščanski veri: krščanstvo v umetnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
kultúra -e ž (ȗ) - 1. skupek dosežkov, vrednot človeške družbe kot rezultat človekovega delovanja, ustvarjanja: raziskovati stare kulture; spomeniki izumrlih kultur; stičišče dveh kultur; antična, srednjeveška kultura; evropska, orientalska kultura; gotska, grška, rimska kultura / duhovna zlasti na področju miselnega ustvarjanja, materialna kultura zlasti na področju tehničnega ustvarjanja
// človeško delovanje, ustvarjanje, katerega rezultat so ti dosežki, te vrednote: mešanje kultur na področju Evrope; razvoj novejših kultur; vplivi grške, rimske kulture; kultura in civilizacija - 2. ed. dejavnost, ki obsega področje človekovega umskega, zlasti umetniškega delovanja, ustvarjanja: financiranje kulture in znanosti; področje kulture; skrbeti za hitrejši razvoj kulture / sekretariat za prosveto in kulturo / dom kulture / razvoj filmske, glasbene kulture
// dosežki te dejavnosti: ustvarjati kulturo; je dober poznavalec slovenske sodobne kulture; zanimanje za kulturo / publ. množična kultura namenjena širokemu krogu ljudi
// poznavalci sodobne slovenske filmske, glasbene kulture - 3. ed., navadno s prilastkom lastnost človeka glede na obvladanje, uporabljanje splošno veljavnih načel, norm, pravil pri vedenju, ravnanju: imeti zelo visoko kulturo; ekspr. s takim vedenjem prav gotovo ne kažeš svoje kulture; človek brez kulture / splošna kultura in razgledanost; pomanjkanje srčne kulture
// s prilastkom lastnost človeka, družbe glede na obvladanje, uporabljanje delovnih načel, pravil, dosežkov določenih področij pri delu: ima visoko filmsko, gledališko, pevsko kulturo; uprizoritev tega dela zahteva izredno visoko govorno kulturo; igralec je presenetil z izrazito igralsko kulturo; zbori s precej visoko pevsko kulturo; tehniška kultura naših ljudi; prizadevanja za boljšo zdravstveno kulturo / kultura pesnikovega izraza; kultura mišljenja / kultura trgovanja še ni dovolj razvita - 4. ed., v zvezi telesna kultura dejavnost, ki si prizadeva zlasti za razvijanje in ohranjevanje človekovih telesnih sposobnosti in zmogljivosti: posvetiti večjo skrb telesni kulturi; ustvariti pogoje za razvoj telesne kulture; doseči množičnost v telesni kulturi / visoka šola za telesno kulturo
- 5. agr. rastlina, ki se goji, prideluje za prehrano in (industrijsko) predelavo: menjavati kulture na istem zemljišču; uvajati donosnejše kulture; proti mrazu odporne kulture / jesenska kultura; krmne kulture; oljka in druge mediteranske kulture
// gojenje take rastline: pospeševati kulturo bombaža; zemlja, primerna za kulturo riža - 6. biol. umetno razmnoženi mikrobi, celice: kultura je negativna; zasejati kulturo na novo gojišče; čistost kulture
// gojenje teh mikrobov, celic: preiskati kri, tkivo s kulturo
♦ arheol. belobrdska kultura materialna kultura južnih Slovanov zgodnjega srednjega veka; halštatska kultura; kesteljska kultura avarska in slovanska materialna kultura zgodnjega srednjega veka s središčem v Panoniji; ketlaška kultura materialna kultura zgodnjega srednjega veka s središčem v jugovzhodnih Alpah; latenska kultura; megalitska kultura; kultura žarnih grobišč; kultura mostiščarjev; etn. ljudska kultura materialna, družbena in duhovna kultura posameznega ljudstva, naroda; lingv. jezikovna kultura gojenje, razvijanje knjižnega jezika; lastnost koga glede na obvladanje jezika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
kvartáren -rna -o prid. (ȃ) - 1. nanašajoč se na kvartar: kvartarne plasti / kvartarno rastlinstvo
- 2. ekon., navadno v zvezi kvartarne dejavnosti zdravstvo, šolstvo, znanost, kultura, državna uprava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
lák -a m (ȃ) - 1. raztopina, ki tvori, tanko nanesena na površino, zaščitno ali polepševalno prevleko: nanašati lak; obrizgati, premazati z lakom; tovarna lakov; topilo za lak; trgovina z laki / avtomobilski laki; brezbarvni, motni, sijajni lak; sintetični lak / notranji lak za lakiranje predmetov, ki so v stavbi; zunanji lak za lakiranje predmetov, ki so na prostem; lak za čolne zelo kakovosten zunanji lak, odporen proti vodi; lak za lase, nohte; lak za pohištvo
// tanka prevleka iz tega: lak se lušči, se sveti; pren., ekspr. to ni prava kultura, to je le civilizacijski lak
● pog., ekspr. avto je ves v laku in kromu zelo se sveti
♦ kem. asfaltni ali bitumenski lak raztopina bitumena v organskem topilu za zaščitne premaze kovin; nitrocelulozni lak raztopina nitrata celuloze v organskem topilu; oljni lak; teh. film laka - 2. usnje, strojeno in obdelano tako, da se zelo sveti: lak za čevlje; torbica iz črnega, rdečega laka / goveji, telečji lak
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
langobárdski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Langobarde: langobardska kultura
♦ zgod. langobardski limes nekdaj limes na vzhodnem obrobju Furlanije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
laténski -a -o prid. (ẹ̑) arheol. nanašajoč se na mlajše obdobje železne dobe: latenska kultura / latenska doba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
latínski -a -o prid. (ȋ) - 1. nanašajoč se na jezik starih Rimljanov: latinski napisi na spomenikih; latinske besede; latinsko-slovenski slovar / latinska kultura / latinski jezik / latinska pisava latinica; v srednjem veku so bile šole latinske z latinskim učnim jezikom
- 2. nanašajoč se na narode, katerih jezik se je razvil iz latinščine: njegov živahni latinski temperament; latinske poteze obraza / latinske dežele / ekspr. organizacija prireditve je bila latinska ne dobra, nekoliko površna
// Latinska Amerika države Srednje in Južne Amerike
● Latinska četrt četrt v Parizu, kjer so visoke šole; star. tri leta je sedel v latinskih klopeh je obiskoval gimnazijo; ekspr. latinska šola nekdaj srednja šola, gimnazija s poudarkom na latinskem jeziku
♦ navt. latinsko jadro trikotno jadro, privezano na poševni križ; rel. latinski križ križ, ki ima spodnji krak daljši; križ, pri katerem se prsti dotaknejo čela, prsi, leve in desne rame; latinska cerkev katoliška cerkev zahodnega obreda; zahodna cerkev
latínsko prisl.: govoriti (po) latinsko; sam.: star. naredil je nekaj latinskih nekaj razredov gimnazije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
latínstvo -a s (ȋ) miselnost, kultura, ki izhaja iz latinske tradicije, literature: posnemanje latinstva;
zadnji predstavnik mednarodnega latinstva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
legitimácija -e ž (á) - 1. potrdilo v obliki kartončka, knjižice o članstvu ali usposobljenosti, pravicah kake osebe, izkaznica: nimam pri sebi legitimacije; izdati komu legitimacijo; na zahtevo pokazati legitimacijo / miličnik je zahteval od njega legitimacijo zahteval, da pokaže legitimacijo; nalepiti fotografijo v legitimacijo / članska, novinarska, partijska, sindikalna legitimacija; osebna legitimacija ki dokazuje istovetnost osebe; osebna izkaznica; pren. kultura je legitimacija, ki omogoča vstop med evropske narode
- 2. publ. usposobljenost, upravičenost, pravica: za to službo nima potrebne legitimacije; zaradi prestopka je izgubil legitimacijo, da zastopa svoje tovariše; človek s tako znanstveno legitimacijo ima dostop na vse univerze
♦ jur. aktivna legitimacija upravičenost biti tožnik; pasivna legitimacija upravičenost biti toženec; legitimacija otroka pozakonjenje, pozakonitev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
líkoven -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na umetnost oblikovanja in upodabljanja: likovni elementi;
moderen likovni izraz;
likovni svet japonskih grafikov;
likovna kritika, kultura;
velike likovne stvaritve / obiskovati likovni krožek na šoli; likovni pedagog; razstavljati v likovnem salonu; likovni umetnik / likovna oprema knjige / najboljša dela naše likovne umetnosti slikarstva, kiparstva, arhitekture
♦ šol. likovni pouk učni predmet, pri katerem se poučujejo osnove risanja, slikanja in oblikovanjalíkovno prisl.: likovno upodobiti zgodovinski prizor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
lúžiški -a -o prid. (ū) nanašajoč se na Lužičane ali Lužico: govori oba lužiška jezika;
lužiška literatura / lužiška srbščina / Lužiški Srbi
♦ arheol. lužiška kultura materialna kultura bronaste in železne dobe s središčem ob Visli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
májevski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Maje: majevska in inkovska kultura / majevska piramida
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
materiálen -lna -o prid. (ȃ) - 1. nanašajoč se na materijo: duhovni in materialni svet / materialna kultura
- 2. nanašajoč se na material: imeti materialne rezerve; materialna škoda
- 3. nanašajoč se na proizvajalna sredstva: razvoj družbene materialne baze; nezadostna materialna razvitost družbe / ta dežela ima materialne pogoje za gospodarski razvoj naravna bogastva
- 4. nanašajoč se na osnovo za življenje, na življenjsko raven, gmoten: izboljšati materialni položaj v državi; upoštevati materialne razmere učencev; ugodno materialno stanje / iskati le materialne koristi
// nanašajoč se na denarna sredstva: prireditev je imela velik materialen in moralen uspeh; za novo šolo bo potrebna večja materialna pomoč občine; biti v materialni stiski
♦ ekon. materialni stroški vrednost pri delu uporabljenega materiala, energije in porabljenih storitev; materialna proizvodnja; fin. materialno knjigovodstvo količinska in vrednostna evidenca o stanju in gibanju zalog materiala; jur. materialno pravo pravna pravila, ki določajo vsebino pravic in dolžnosti pravnih subjektov; kazensko materialno pravo pravna pravila, s katerimi se določajo kazniva dejanja in kazenske sankcije zoper storilca takih dejanj
materiálno prisl.: materialno podpirati koga; naša družba je danes materialno veliko močnejša kot pred vojno; biti materialno in disciplinsko odgovoren; v starosti je bil materialno preskrbljen; sam.: razlike med duhovnim in materialnim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
megalítski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na megalit: megalitski spomeniki / megalitski grobovi / megalitska kultura materialna kultura mlajše kamene in bronaste dobe s središči v zahodni in severni Evropi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
méšati tudi mešáti -am nedov. (ẹ́ á ẹ́) - 1. premikati delce kake snovi, da se ta združi, enakomerno porazdeli: mešati polento; mešati s kuhalnico, žlico; hitro, počasi mešati; strojno mešati
// premikati prste, roke v čem gostem: mešati z roko po kupu fižola, po laseh - 2. dajati skupaj različne snovi, da se združijo v enotno (novo) snov: ta slikar barve vedno meša; dobro zna mešati pijače / mešati vino z vodo; olje se ne meša z vodo / mešati koruzo s pšenico / cel dan je mešal beton, malto; mešati cocktaile
// dajati, postavljati skupaj stvari, ki po lastnostih, značilnostih ne spadajo skupaj: ne mešaj čistega perila z umazanim / mešati karte delati, povzročati, da so v kupu skupaj karte različne vrednosti, barve
// otroci mu v knjižnici mešajo knjige; nikar ne mešajte listkov - 3. miselno združevati, povezovati znake, pojme za kaj z napačnim pomenom, predstavo: mešati formule, končnice; mešati pojma konkaven in konveksen / mešati imena učencev / mešati sanje z resničnostjo
// uporabljati v kakem jezikovnem sistemu jezikovne elemente drugega, tujega jezika: izseljenci so mešali angleščino in slovenščino; v poljščino je mešal ruske besede - 4. ekspr. povzročati, da postane kdo udeležen pri čem: zdaj meša še brata v spor; kar naprej se mešajo v njegove pristojnosti
- 5. ekspr. povzročati, da kdo nima urejenih, pravilnih misli, predstav: samo meša ga s svojimi nazori; mešati ljudstvo / taki filmi mešajo mladim glavo
● dve uri je mešal blato po hribih hodil po blatu; pog. mešati glavo dekletu vzbujati ljubezen; pog. avto mu meša glavo veliko premišljuje, govori o avtu; ekspr. ne mešaj te godlje ne povzročaj, da bo neprijeten, zapleten položaj še bolj neprijeten, zapleten; ekspr. meša mu načrte, pog. štrene preprečuje, ovira njegove načrte; nar. mešati redi razmetavati redi, trositi; pog. tega ne bom pil, ker sem že vino, pa nočem mešati piti različne pijače drugo za drugo; pog. ne mešaj se med njiju pusti ju, naj svoje zadeve sama urejujeta; ekspr. njihova kri se ne bo mešala z našo ne bomo v (krvnem) sorodstvu z njimi
♦ rad. združevati, sestavljati posnete zvoke, govorjenje ali slike v skladno, smiselno celoto
méšati se tudi mešáti se - 1. biti, pojavljati se skupaj, istočasno: v njegovem glasu se mešata ganjenost in navdušenje / pesem se meša med ropotanje strojev; radijske postaje se mešajo
// dobivati značilnosti drug drugega: na tem področju se narečja mešajo / rase se mešajo - 2. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku v vročici zmedeno govoriti; blesti: vročico ima in meša se ji
● ekspr. vse to se mu je mešalo po glavi o vsem tem je mislil, premišljeval; ekspr. od dela, skrbi se mi kar meša sem zmeden; ekspr. kaj se ti meša, da to delaš, govoriš zakaj delaš, govoriš tako neumno
♦ fiz. snovi se mešata njune molekule se med seboj enakomerno porazdelijo
méšan -a -o: mešana krma; mešana pijača; sladkost, mešana z bolečino; jezikovno, narodnostno mešano ozemlje, prebivalstvo
● ekspr. vest je sprejel z mešanimi občutki z različnimi, nasprotujočimi si občutki; ekspr. za mizo je sedela mešana družba družba, v kateri so bili moški in ženske, ljudje dveh ali več narodnosti, ras; mešana hrana hrana iz živil rastlinskega in živalskega izvora; publ. mešana komisija komisija iz predstavnikov dveh ali več držav, organizacij; trgovina z mešanim blagom trgovina s špecerijskim, galanterijskim, manufakturnim blagom
♦ agr. mešana kultura istočasno gojenje dveh ali več kulturnih rastlin na istem zemljišču; ovce z mešano volno s tanko in debelo volno; alp. mešana naveza naveza iz oseb različnega spola; gastr. mešana solata solata iz dveh ali več vrst solate; gozd. mešani gozd gozd, v katerem raste več drevesnih vrst; jur. mešani zakon zakon med osebama različne narodnosti, vere; mešana družba podjetje, v katerem je udeleženih dvoje ali več držav; lingv. mešani naglasni tip naglasni tip, v katerem je naglas zdaj na osnovi, zdaj na končnici; mat. mešano število število iz celega števila in ulomka; muz. mešani zbor zbor iz moških in ženskih glasov; ptt mešana pošiljka pošiljka v mednarodnem prometu iz tiskovin, vzorčnih pošiljk in listin, ki nimajo osebnega pismenega sporočila; šol. mešana šola šola za učence obeh spolov; žel. mešani vlak vlak iz potniških in tovornih vagonov; mešano zaviranje istočasno zaviranje z ročno, zračno zavoro; prisl.: mešano zavirani vlak
♦ šport. plavati 400 m mešano plavati enake dele tekmovalne proge v slogu delfina, hrbtno, prsno in kravl
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
mezopotámski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Mezopotamce ali Mezopotamijo: mezopotamska kultura
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
mikénski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na Mikene: mikenski prebivalci
♦ arheol. mikenska kultura kultura na Peloponezu, v Beociji in na Kreti pred grško kulturo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
mnóžičen -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na množico:- a) publ. elitna in množična kultura / redko ta avto je množično vozilo ljudsko
- b) množičen beg ljudi z okupiranega ozemlja; množična zastrupitev s hrano; množično ubijanje, umiranje / prirediti množični izlet; omenjeno društvo je najbolj množično športno društvo / redko: množični izdelki zelo številni; množičen pojav zelo pogosten
// množični sestanek; množična organizacija; publ. sredstva množičnega obveščanja ali množična komunikacijska sredstva časopisje, radio, televizija
♦ biol. množična delitev delitev, pri kateri nastane iz ene celice več celic; ekon. množična proizvodnja proizvodnja, organizirana v velikem obsegu; gled. množični prizor prizor, v katerem nastopa množica ljudi; jur. množični morilec morilec, ki ubija iz koristoljubja, spolne naslade, maščevanja; muz. množična pesem zborovska pesem, navadno enoglasna, z aktualnim družbenopolitičnim besedilom; zal. množična izdaja izdaja v veliki nakladi in preprosti opremi; ljudska izdaja
mnóžično prisl.: množično se boriti proti čemu; množično prihajati na prostovoljno delo; množično streljati, zapirati ljudi; množično razširjen avto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
mostíščar -ja m (ȋ) arheol. prebivalec mostišča: kultura mostiščarjev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
moustérien -a [musterjén] m (ẹ̑) arheol. kultura neandertalskega človeka: raziskovati moustérien
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
muslimánstvo -a s (ȃ) vera, miselnost, kultura muslimanov: sprejeti muslimanstvo;
širjenje, vpliv muslimanstva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
napredováti -újem tudi naprédovati -ujem nedov. (á ȗ; ẹ̑) - 1. prehajati z nižje stopnje na višjo
- a) glede na kakovost, pozitivne lastnosti: človeštvo neprestano napreduje / gospodarsko, kulturno napredovati / napredovati na vseh področjih / slovenski jezik je v tistem času precej napredoval; znanost hitro napreduje / dojenček lepo napreduje raste, se razvija; učenci dobro napredujejo si dobro pridobivajo znanje
- b) glede na količino, intenzivnost: bolezen napreduje; bilateralni odnosi so v preteklem letu zelo napredovali
- 2. uspešno potekati: vidimo, da delo napreduje / gradnja napreduje po načrtu; celjenje napreduje normalno / ekspr. knjiga, ki jo je začel pisati pred leti, le počasi napreduje
- 3. nedov. in dov. pomikati se od izhodišča proti cilju: napredovali smo pet kilometrov na dan; zaradi slabega vremena smo le počasi napredovali; v strmini je težko napredoval / sovražnik je napredoval le v začetku, nato pa se je moral začeti umikati je pridobival območje napadenega
- 4. dov. preiti, biti povišan z nižjega službenega mesta na višje: ali je že napredoval; napredovati v službi / napredoval je v oficirja
● zaradi spremenjenega načina gospodarjenja gozd vedno bolj napreduje se vedno bolj širi, razrašča; v slovenščini je toliko napredoval, da je lahko bral časopise slovenščine se je toliko naučil; kdor ne napreduje, nazaduje kdor vztraja pri doseženem, zaradi napredovanja drugih zaostaja
♦ šah. kmet napreduje le pri prvi potezi za dve polji se pomakne naprej; šol. napredovati doseči uspeh, ki omogoča vstop v višji razred
napredujóč -a -e: napredujoč uradnik; napredujoča bolezen; napredujoča kultura
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
nasàd -áda m (ȁ á) - 1. zemljišče, na katerem rastejo rastline v določeni razvrstitvi: iti skozi nasad / hmeljev, oljčni nasad; nasad bombaža, krompirja, vinske trte; riževa polja in tobačni nasadi / intenzivni, poskusni nasadi; javni nasad park; plantažni, terasasti nasad
// rastline, ki rastejo v taki razvrstitvi: pobočje je pokrival bukov nasad; neznanci so poškodovali nasade v parku / obnavljati, redčiti nasad / cesta z nasadi - 2. agr. jajca, ki se istočasno valijo: pokazal mu je, kje je nasad / kupiti jajca za nasad / nasad jajc
- 3. etn. snopi, položeni v dveh vzporednih vrstah, ki se istočasno mlatijo: na podu so napravili nasad; mlatijo že osmi nasad / zlagati snope v nasad / nasad snopja
♦ agr. mešani nasad v katerem raste več vrst rastlin, rastlinskih sort; biol. nasad bakterij kultura
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
nèmateriálen -lna -o prid. (ȅ-ȃ) nasproten, drugačen od materialnega: nematerialni svet;
nematerialne dobrine / materialna in nematerialna kultura duhovna kultura // nastala je tudi velika nematerialna škoda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
némštvo -a s (ẹ̄) - 1. državna in politična pripadnost k Nemčiji: poudarjal je svoje nemštvo
// nemška kultura in miselnost: vpliv nemštva / dokazovati nemštvo pokrajine - 2. ekspr. prebivalci nemške narodnosti: avstrijsko nemštvo si je lastilo vso oblast v državi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
nètváren -rna -o prid. (ȅ-á ȅ-ā) knjiž. nematerialen, negmoten: tvarni in netvarni svet;
netvarne dobrine;
netvarna škoda / tvarna in netvarna kultura duhovna kultura
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
nôvogŕški -a -o prid. (ō-ȓ) nanašajoč se na sodobne Grke ali Grčijo: novogrški jezik;
novogrška kultura
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
očlovéčiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) knjiž. narediti kaj človeško, dobro, plemenito; humanizirati: kultura očloveči človeka / očlovečiti medsebojne odnose / s tem je skušal pisatelj svojega junaka očlovečiti / očlovečiti naravoočlovéčen -a -o: očlovečen človek; očlovečeno bitje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
omíka -e ž (ȋ) knjiž. - 1. kultura: širiti omiko med barbari / vplivi grške omike / razvoj filmske, glasbene omike / čovek brez omike; omika in olika / srčna omika / ima visoko gledališko, pevsko omiko
- 2. izobrazba, vzgoja: gimnazija daje splošno omiko / truditi se za omiko ljudstva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
oplemenitováti -újem nedov. (á ȗ) knjiž., redko plemenititi: kultura oplemenituje življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
orientálec -lca m (ȃ) knjiž. prebivalec dežel na vzhodu od Sredozemskega morja: v pristanišču je bilo precej orientalcev;
kultura orientalcev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
paleolítski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na paleolitik: paleolitski človek / paleolitska kultura / odkriti paleolitsko postajo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
pogánstvo -a s (ȃ) za kristjane pripadnost veri, ki ne priznava Kristusa za boga: poganstvo in krščanstvo // miselnost, kultura, ki temelji na tej veri: posamezna področja so se oklepala poganstva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
pôznorímski -a -o prid. (ó-í) nanašajoč se na zadnje obdobje starih Rimljanov: poznorimska kultura / poznorimska doba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
prákultúra -e ž (ȃ-ȗ) knjiž. prvotna, najstarejša kultura: raziskovati prakulture ob Egejskem morju;
mezopotamska prakultura
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
priblížati -am dov. (ȋ) - 1. spraviti v večjo bližino česa, zraven česa: previdno je približal svojo roko njeni; vozilo je preveč približal robu cestišča / približal je njen stol k mizi primaknil, pomaknil; približala si je svetilko, da bi bolje videla
- 2. narediti, povzročiti, da postane kaj komu bolj dostopno, razumljivo: s slikami jim je hotel približati neznane kraje; v predavanju jim je približal razmere v svoji deželi; približati ljudem moderno umetnost / približati kulturne dobrine delovnim ljudem omogočiti jim uživati jih
- 3. narediti, da je kaj bolj ustrezno čemu: približati šolo življenju, vsebino pouka praktičnim potrebam
priblížati se - 1. priti bližje čemu v prostoru: četa se je približala prvim hišam; vsak dan se je približal cilju za dvajset kilometrov; boječe se mu je približal in ga ogovoril / približati se na doseg roke, na dva metra, na streljaj / gozd se širi in se vsako leto nekoliko približa dolini; zdelo se mu je, kot da so se zvezde približale zemlji
- 2. priti časovno bližje: večer se je približal; hitro se je približal čas odhoda
- 3. vzpostaviti prijazno razmerje s kom: rad bi se približal tej deklici; znal se je približati mladim ljudem; nikoli jima ni uspelo, da bi se približala drug drugemu
- 4. postati kakorkoli podoben, soroden: približal se je svojemu idealu / stališča držav so se na konferenci nekoliko približala
- 5. priti do tega, da se kaj skoraj doseže: v storilnosti se približati evropskemu povprečju / publ. Olimpija se je s to tekmo približala favoritu / približati se resnici skoraj jo spoznati, dojeti
● publ. temu delu se je približal nestrokovno se ga je lotil; igralka se je zelo približala dramatikovi zamisli glavne junakinje njena igra, interpretacija je ustrezala
približávši zastar.: približavši se vasi, je opazil ogenj
priblížan -a -o: predmeti na sliki so videti približani; kultura mora biti približana delavcem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
psévdokultúra -e ž (ẹ̑-ȗ) lažna, navidezna kultura: obsoditi psevdokulturo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
razúmarski -a -o prid. (ȗ) nav. slabš. ki sprejema razum kot edino vodilo pri mišljenju, ravnanju: bil je razumarski človek;
ne bodi tako razumarski // ki izraža tako mišljenje, ravnanje: razumarski odnos do ljudskega blaga; razumarski pouk / razumarska kultura
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
rímski -a -o prid. (í) - 1. nanašajoč se na (stare) Rimljane ali Rim: rimski časopisi; rimske znamenitosti / rimski cesar; v starem veku rimski imperij; rimska kultura / rimski nos nos z izbočenim vrhnjim delom; rimski pozdrav v fašistični Italiji pozdrav z dvigom iztegnjene desne roke v skoraj navpično lego
● rimska volkulja podoba volkulje kot simbol rimskega imperija - 2. rimskokatoliški: rimska in pravoslavna cerkev
♦ arheol. rimske naselbine v naših krajih; astr. Rimska cesta medlo se svetlikajoči pas na nebu, ki ga sestavljajo številne, zelo oddaljene zvezde; jur. rimsko pravo civilno pravo rimske sužnjelastniške družbe; mat. rimske številke številke tipa I, V, X; rel. (rimska) kongregacija najvišji upravni organ za določeno področje v katoliški cerkvi; rimski misal misal, ki se uporablja v katoliški cerkvi zahodnega obreda; šport. rokoborba v grško-rimskem slogu rokoborba, pri kateri so dovoljeni prijemi od pasu navzgor; zgod. rimski limes nekdaj limes po Donavi in Renu ter med njima; Rimsko cesarstvo nemške narodnosti od 15. stoletja do 1806 naslov za nemško cesarstvo; rimsko število v srednjeveških listinah število, ki označuje vrstni red določenega leta v petnajstletnem ciklusu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
rímstvo -a s (ī) miselnost, kultura starih Rimljanov: vpliv rimstva
● knjiž. omahovati med rimstvom in protestantsko vero katolištvom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
samobíten -tna -o prid. (í ī) knjiž. ki nastane, se razvije sam, brez pomoči, vpliva drugega: samobitna kultura naroda
● knjiž. opisal je samobitne kmete kmete, ki v svojem bistvu niso podlegli vplivom okolja // samostojen, neodvisen: bil je samobitna ustvarjalna osebnost / samobitno ustvarjanje // izviren, originalen: samobiten umetniški izrazsamobítno prisl.: to je nastalo samobitno; sam.: v pojavu so videli nekaj novega, samobitnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
samoníkel -kla -o [əu̯] prid. (í) - 1. ki nastane, se razvije sam, brez pomoči, vpliva drugega: imajo lastno pisavo in samoniklo arhitekturo; samonikla kultura naroda
♦ agr. samonikla rastlina rastlina, ki (z)raste, ne da bi jo posejal, posadil človek
// knjiž. izviren, originalen: pesmi niso samonikle niti po vsebini niti po obliki / biti samonikel kipar, pesnik
// knjiž. samostojen, neodvisen: biti samonikla osebnost - 2. značilen, tipičen za določen osebek: samoniklo doživljanje česa / samonikli nazori
samoníklo prisl.: samoniklo rasti, se razvijati; sam.: v takem mišljenju ni nič samoniklega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
samorásel -sla -o [əu̯] prid. (ā á) - 1. ki (z)raste, ne da bi ga posejal, posadil človek: samorasla rastlina; samoraslo drevo
- 2. ki se oblikuje sam, brez pomoči, vpliva drugega: to so samorasli ljudje; samorasel rod; samorasel umetnik / samorasla kultura naroda
● knjiž. samoraslih misli ni imel izvirnih, originalnih; ker je bil samorasla osebnost, nanj ni bilo mogoče vplivati samostojna, neodvisna
samoráslo prisl.: samoraslo ustvarjati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
samoróden -dna -o prid. (ọ̄) - 1. ki (z)raste, ne da bi ga posejal, posadil človek: samorodna rastlina; samorodno drevo
♦ agr. samorodna trta križanka ameriške in evropske trte; samorodno vino vino iz grozdja samorodne trte - 2. knjiž. ki nastane, se razvije sam, brez pomoči, vpliva drugega: samorodna kultura naroda
// izviren, originalen: samorodne ideje - 3. min. ki se dobi v naravi in je skoraj brez primesi: samorodno srebro, zlato, železo; samorodno žveplo
● knjiž. samorodni prebivalci in priseljenci avtohtoni prebivalci
samoródno prisl.: rasti samorodno po gozdovih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
skúpen -pna -o prid. (ū) - 1. pri katerem je udeleženih več ljudi: nalogo so opravili s skupnim naporom; skupen obisk razstave; hodili so na skupne sprehode; navajati otroke na individualno in skupno igro; druži jih skupno delo; gostje so imeli skupno kosilo; skupno reševanje problemov; skupno življenje / živeti v skupnem gospodinjstvu / skupni grob
// namenjen uporabi, koristi več ljudi: stanovanji imata skupen vhod; velike stanovanjske hiše imajo skupne hišne naprave; osebna in skupna oprema gasilcev / v planinski koči je dvajset skupnih ležišč preprostih ležišč, nameščenih v večjem številu v enem prostoru; prenočevali so na skupnem ležišču v prostoru, kjer so taka ležišča
// prostori za skupno uporabo - 2. ki pripada več ljudem, stvarem: imeti skupnega prednika; skupna os obeh koles; vse stopnje razvoja imajo nekatere skupne značilnosti; ljubkost je skupna vsem otrokom / kmetje in meščani so imeli v revoluciji skupen cilj; po pogovorih sta državnika podpisala skupno izjavo; pokrajine so prišle pod skupno upravo / državi imata skupen pogled na potek prihodnje konference
- 3. ki izhaja iz skupnosti, ki je skupnosti lasten: v tistem času je bil jezik še skupen; dati prednost skupnim koristim; narod je oblikovala skupna kultura; zadovoljevanje skupnih potreb občanov v krajevni skupnosti; vežejo jih skupne težnje in skupna prizadevanja; prevladalo je skupno mnenje, da predstava ni dobra / pretila jim je skupna nevarnost / skupna lastnina
- 4. ki zajema določeno stvar, skupino stvari v njenem polnem obsegu: visok znesek skupnih življenjskih stroškov; izračunati skupno površino gozdov; sredstva presegajo skupno vsoto prispevkov; za ocenjevanje uspehov na različnih delovnih področjih še nimajo skupnih meril / zmagovalec v skupni uvrstitvi
● publ. njegovi pripovedi manjka skupni imenovalec kar bi pripoved povezovalo; publ. najti skupni imenovalec imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; govoriti, najti skupni jezik imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; ekspr. včeraj sta nastopila skupno življenjsko pot sta se poročila; žarg., jur. skupne službe delovna skupnost
♦ ekon. skupni prihodek vsota prihodkov, ki jih ustvari več organizacij zaradi skupne proizvodnje, skupnega poslovanja; skupni trg sodelovanje med državami, ki omogoča trgovino brez carinskih in trgovinskih omejitev; sklad skupne porabe del dohodka delovne organizacije ali delovne skupnosti za gradnjo stanovanj in zadovoljevanje drugih potreb delavcev; jur. skupna hipoteka hipoteka, pri kateri je ista terjatev nerazdelno zavarovana na več zemljiščih; skupna uprava politična in gospodarska oblast dveh ali več držav na istem ozemlju; kondominij; lingv. skupno ime samostalnik, ki označuje več predmetov iste vrste; mat. največji skupni delitelj največje celo število, s katerim se delijo dana cela števila; skupni imenovalec imenovalec, ki je skupen več ulomkom; najmanjši skupni mnogokratnik najmanjše število, deljivo z vsemi danimi števili
skúpno prisl.: vse probleme so rešili skupno; alga in gliva živita skupno v obliki lišaja; sam.: raziskovane kulture imajo marsikaj skupnega; čeprav sta brata, nimata nič skupnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
slovénstvo -a s (ẹ̑) - 1. pripadnost slovenskemu narodu: Trubar povsod poudarja slovenstvo; biti ponosen na svoje slovenstvo
● ekspr. biti na mrtvi straži slovenstva za vsako ceno biti Slovenec na določenem, zelo izpostavljenem ozemlju
// slovenska kultura in miselnost: slovenstvo ni izginilo v nemštvu; poveličevati za slovenstvo zaslužne može - 2. ekspr. prebivalci slovenske narodnosti: ljudstvo je v Linhartovem času pomenilo slovenstvo, gospoda nemštvo; bilo je, kot da se je v čitalnici zbralo vse slovenstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
sodôbnost -i ž (ó) - 1. novejši čas, sedanjost: ta kultura se je ohranila v sodobnost; sodobnost in prejšnja obdobja
- 2. čas, v katerem kdo živi: pisatelji snovi za satire niso jemali iz sodobnosti / ekspr. njegovih idej sodobnost ni razumela sodobna družba; sodobniki; prepričljiv prikaz sodobnosti v njegovih delih sodobnih razmer
- 3. značilnost sodobnega: sodobnost opreme / sodobnost nazorov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
sŕčen1 -čna -o prid. (ȓ) nanašajoč se na srce: srčni utrip;
srčna mišica / srčni bolnik; dobiti srčni napad / srčni kirurg / srčna bolečina, rana; srčne skrivnosti / knjiž. srčni izlivi; srčne težave ljubezenske; srčne vezi; rad se pogovarja o srčnih zadevah o ljubezenskih čustvih; srčno nagnjenje / srčni mir; srčna dobrota; to je moja srčna želja; srčno veselje / srčna kultura / srčna devetka
● srčna kri pesn. žrtvovati srčno kri za domovino življenje; pesn. s srčno krvjo je rosil zemljo bil je smrtno ranjen; ekspr. sedi na mojo srčno stran levo
♦ anat. srčni prekat vsaka od dveh sprednjih srčnih votlin; srčni pretin mišična pregrada med levim in desnim delom srca; bot. srčna korenina najmočnejša korenina, iz katere rastejo stranske korenine; glavna korenina; srčna moč zdravilna rastlina z rumenimi cveti, Potentilla erecta; igr. srčna desetica, osmica; med. srčni infarkt; srčni kolaps; srčni krč angina pectoris; srčni spodbujevalnik priprava, ki z električnimi impulzi spodbuja bitje srca; srčna kap; srčna napaka nepravilen razvoj ali bolezenska sprememba srčnih zaklopk; srčna nevrozasŕčno - 1. prislov od srčen: srčno se vam zahvaljujem za prijaznost
- 2. ekspr. izraža veliko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: srčno ljubiti koga; biti srčno dober; srčno rad jo ima
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
sredozémski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na Sredozemsko morje ali obkrožajoče ga dežele: sredozemske države / sredozemske rastline / sredozemska kultura
♦ arhit. sredozemska hiša kamnita hiša s položno streho, krito s korci; mediteranska hiša; geogr. sredozemsko morje morje, zajedeno globoko v celino in povezano z oceanom z ozkimi prelivi; sredozemsko podnebje subtropsko podnebje z milo, deževno zimo in suhim, vročim poletjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
stanovánjski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na stanovanje: stanovanjski prag;
izmeriti stanovanjsko površino / stanovanjski prostori / stanovanjski lastnik, najemnik / stanovanjska oprema; oblikovalec stanovanjskega pohištva / stanovanjski blok; stanovanjska etaža; stanovanjska hiša / stanovanjska četrt, soseska / stanovanjski sklad; stanovanjska komisija; podpisati stanovanjsko pogodbo; stanovanjsko varčevanje / stanovanjska kultura; slabe stanovanjske razmere; stanovanjska stiska je velika / stanovanjska skupnost do 1965 skupnost, ki skrbi za komunalno in socialno politiko občine in za napredek naselja
♦ tur. stanovanjska prikolica hiši podobno vozilo brez lastnega pogona za prebivanje, prenočevanje, zlasti na počitnicah; urb. stanovanjska struktura razmerje med različnimi velikostmi stanovanj v stanovanjskem objektu, stanovanjski soseski
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
stároíndijski -a -o prid. (ȃ-í) nanašajoč se na Indijo ali Indijce do približno 12. stoletja: staroindijski jeziki;
staroindijska književnost, kultura
♦ šah. staroindijska obramba otvoritev igre, pri kateri črni postavi lovca z osnovnega polja v središče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
stárorímski -a -o prid. (ȃ-í) nanašajoč se na stare Rimljane ali stari Rim: starorimska hiša / starorimska kultura; starorimsko slovstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
starosélski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na staroselce: staroselski običaji;
staroselska kultura / staroselsko prebivalstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
súbkultúra -e ž (ȗ-ȗ) posebna kultura kake skupine ljudi, drugačna od kulture, katere del je: nekatere skupine prebivalstva oblikujejo v razširjenih kulturah subkulture s posebnimi sistemi norm in načinov ravnanja / mestna, vaška subkultura; subkultura hipijev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
súbstándard -a m (ȗ-ȃ) knjiž. družbeno, javno nepriznana kultura, prilagojena množičnim estetskim potrebam: likovni, literarni substandard
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
šépati -am nedov. (ẹ̄) - 1. nenormalno hoditi zaradi krajše ali bolne noge: zaradi rane na nogi šepa; šepati od rojstva; na eno nogo rahlo šepa / konj šepa / ekspr. mladi so skoraj tekli, stari pa so šepali za njimi težko, nerodno hodili; pren., ekspr. teorija šepa za prakso
- 2. ekspr. ne potekati gladko, brez zastojev, težav: delo, preskrba šepa; izvoz je začel šepati / gospodarstvo, kultura šepa
// imeti kako pomanjkljivost: njegov izgovor tujk šepa; ritem v tej pesmi šepa; ta trditev šepa ni prepričljiva, utemeljena
// beseda mu je šepala zatikalo se mu je; tvoja francoščina šepa je slaba, nepravilna; primera šepa ne ustreza popolnoma
● ekspr. ura je začela šepati nihalo pri uri se je začelo ustavljati; ekspr. v matematiki šepa matematike ne zna dobro
šepáje: šepaje hoditi; šepaje na eno nogo, je prišel odpret
šepajóč -a -e: šepajoč na levo nogo, je pobegnil; šepajoč konj; šepajoča postrežba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
šíriti -im nedov. (ī ȋ) - 1. delati kaj (bolj) široko: širiti cesto; širiti odprtino; pri slabi svetlobi se zenica širi / prsni koš širijo in ožijo medrebrne mišice / širiti obleko
// delati, povzročati, da je kaj videti širše: svetle obleke širijo postavo; modri barvni odtenki širijo prostor - 2. delati, da prilegajoči se deli česa pridejo v položaj, ko so (najbolj) oddaljeni drug od drugega: širila je roke, da bi objela otroka / širiti nosnice
- 3. delati, da pride kaj na večjo površino: širiti naselje; mesto se širi proti jugu / širiti preizkušene vrste krompirja / stara kultura je širila svoj vpliv na sosednje ozemlje
- 4. delati, da se s čim seznani, da kaj spozna veliko ljudi: širiti revolucionarne ideje; širili so laži in obrekovanja / bral je ilegalne časopise in jih širil
- 5. delati, povzročati, da postaja kaj večje glede na obseg, količino: širiti dnevni red seje / podjetje širi svojo dejavnost / širiti krog sodelavcev / širiti svoje znanje; širiti si obzorje
- 6. biti izvor tega, kar prehaja v okolico: cvetje širi prijeten vonj; svečnik je širil medlo svetlobo
šíriti se - 1. pojavljati se, nastopati
- a) na vedno večji površini: še vedno je lilo in povodenj se je širila; požar se je hitro širil / svetloba se širi v ravni črti / iz pekarne se je širil vonj po svežem kruhu
- b) v vedno večjem številu: z iznajdbo tiska so se knjige hitro širile
- c) pri vedno večjem številu osebkov: bolezen se je širila hitro, po vsej deželi / o njem se širijo različne govorice
- 2. navadno s prislovnim določilom biti, obstajati na razmeroma veliki površini: okoli poslopja se širi park; dvorišče se širi od hiše do ceste; nad pokrajino se širi jasno nebo
● knjiž., ekspr. srce se mu je širilo od sreče zelo je bil srečen
širèč -éča -e: cvet se je odprl, šireč okoli sebe prijeten vonj; nad dolino šireča se megla
šírjen -a -o: glasilo društva je bilo širjeno ilegalno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
telésen -sna -o prid. (ẹ̑) - 1. nanašajoč se na telo: telesni deli; telesna višina / telesne mere; telesna napaka; telesna nega; telesna poškodba / telesna temperatura / telesni napor; telesno delo; telesno trpljenje / telesna virtuoznost igralca / telesna kultura dejavnost, ki si prizadeva zlasti za razvijanje in ohranjevanje človekovih telesnih sposobnosti in zmogljivosti; zadovoljevanje telesnih potreb potreb po hrani, pijači, spanju; telesna straža straža, ki varuje, brani koga pred napadom, nasiljem
- 2. čuten, spolen: telesna ljubezen; telesno poželenje / telesna privlačnost; izzivalno telesna ženska
● ekspr. pokojnikove telesne ostanke so položili na mrtvaški oder mrtvo telo, truplo; ekspr. bil je dolg in precej telesen močen, čokat; knjiž. telesno perilo spodnje perilo
♦ anat. telesni krvni obtok del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi telo; geom. telesna diagonala; jur. telesna kazen v nekaterih deželah kazen, pri kateri se obsojenec kaznuje s telesnim trpljenjem, z izgubo pomembnega organa; šol. telesna vzgoja učni predmet, pri katerem se s telesnimi vajami, športnimi aktivnostmi prizadeva za razvijanje telesnih sposobnosti in zmogljivosti; zool. telesna os hrbtenica in lobanja vretenčarjev
telésno prisl.: telesno privlačna ženska; telesno prizadet otrok; sam.: razmerje med telesnim in duševnim v človeku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
tísočléten -tna -o prid. (ȋ-ẹ̑) - 1. star tisoč let: tisočletno mesto / tisočletna kultura
- 2. ki traja tisoč let: tisočleten razvoj / tisočletna zgodovina naroda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
tkíven -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na tkivo: tkivne celice, plasti / ugotavljati tkivno skladnost
♦ anat. tkivna tekočina tekočina med celicami v tkivu; biol. tkivna kultura celice enega tkiva, ki rastejo v umetnem gojišču zunaj telesa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
tŕgoma prisl. (ȓ) knjiž. pretrgano: trgoma dihati;
trgoma pripovedovati
● knjiž. slovenska kultura si je trgoma utirala pot težko, s težavo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
tripóljski in trípoljski -a -o prid. (ọ̑; ȋ) arheol. nanašajoč se na materialno kulturo od mlajše kamene do bronaste dobe s središčem v Ukrajini: tripoljska keramika / tripoljska kultura
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
trójstvo -a s (ọ̑) knjiž. - 1. skupina treh izrazov, pojmov: razvijati šolstvo v skladu s trojstvom družba, ekonomika in kultura
- 2. trojnost: trojstvo nalog
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
učlovéčiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) knjiž. - 1. narediti, povzročiti, da kdo dobi lastnosti, značilnosti, bistvene za človeka kot družbeno, biološko bitje: pokončna hoja je pomagala učlovečiti človekovega prednika; učlovečiti se z delom / biološko, sociološko se učlovečiti
- 2. narediti kaj človeško, dobro, plemenito; počlovečiti: kultura učloveči človeka
- 3. prikazati kako lastnost, kak pojav v veliki meri v določenem človeku: pisatelj je v glavnem junaku učlovečil etično načelo
učlovéčiti se pojaviti se v človeški podobi: verjel je, da se dekličin duh v pomladnih nočeh učloveči
♦ rel. Kristus se je učlovečil
učlovéčen -a -o: v glavni osebi romana je učlovečena narodna ideja; stal je pred njim kot učlovečeno zdravje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
univerzálen -lna -o prid. (ȃ) - 1. ki se nanaša na celoto, splošnost, ne na posamezno, posebno: vrednote imajo univerzalen pomen; univerzalna veljavnost zakonov splošna
// univerzalne lastnosti; univerzalna resnica - 2. ki obsega različna področja, ustreza različnim zahtevam: univerzalna kultura, znanost; imeti univerzalno znanje / univerzalna organizacija / univerzalno doživljanje umetnosti
- 3. ki je primeren, uporaben za različne namene, vsestranski: les je univerzalna surovina; univerzalno lepilo; univerzalna čistilna sredstva; univerzalno zdravilo / univerzalni ključi, stroji; punčka je za deklice univerzalna igrača / univerzalni leksikon; univerzalne vžigalice vžigalice, ki se vžgejo pri drgnjenju ob poljubno (trdno) ploskev
// kraj se je razvil v univerzalno smučarsko središče
// ki velja za več različnih stvari: univerzalno pravilo - 4. ki ima veliko različnih dobrih lastnosti, sposobnosti: postal je univerzalen poznavalec literature; ekspr. ta človek je pa res univerzalen
♦ filoz. univerzalno načelo načelo, ki poudarja pomen celote, splošnega pred posameznim, posebnim; jur. univerzalno nasledstvo nasledstvo, pri katerem se pridobi vse premoženje in pravice ali dolžnosti, vesoljno nasledstvo; mat. univerzalna množica množica, ki vsebuje vse množice, ki se bodo obravnavale
univerzálno prisl.: univerzalno razgledan in izobražen človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
vèčvréden -dna -o prid. (ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄) - 1. ki ima večje telesne ali umske sposobnosti: čutil se je večvrednega; imeti se za večvredno raso
- 2. ki je višje, bolj kakovostne vrste: večvredna hrana / večvredna kultura
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
vézati in vezáti véžem nedov. (ẹ́ á ẹ́) - 1. z namestitvijo vrvi, traku, verige okrog česa delati, da to je, ostane skupaj: vezati lase; žrtvam so vezali noge in roke; vezati smuči z jermeni / vezati koruzne storže; vezati dračje v butaro; vezati pšenico v snope / vezati lončeno posodo za zaščito, trdnost jo obdajati z žico
// vezati trte h kolom privezovati; vezati čoln, ladjo v pristanišču / vezati konce niti zavezovati; dolgo si je vezal kravato / vezati vozel
// na tak način delati, izdelovati: vezati metle, šopke; v mladosti je vezal splave - 2. delati, da je kaj
- a) skupaj, združeno: hodnik veže stanovanjske prostore / korenine vežejo zemljo; sila, ki veže sonce in planete
- b) dostopno: cesta, pot veže tovarno z javno cesto; most veže otok s kopnim
// delati, da kaj postane celota, eno: vezati glasove v besede / ljubezen ju veže v veselju in trpljenju; ekspr. otroci so ju trdno vezali
- 3. teh. na določen način, z določenimi pripravami delati, da je kaj tako skupaj, da tvori celoto: vezati kovinske, lesene dele; vezati ostrešje; vezati električne vodnike; vezati z lesenimi klini, kovicami
- 4. obrt. šivati, lepiti (natisnjene) pole in jih spajati s platnicami in hrbti: vezati knjigo / vezati v platno, usnje
- 5. delati, da ima kdo s kom kaj skupnega: veže jih jezik, kultura; vežejo jih sorodstvene vezi so sorodniki
// vežejo ju nekdanji skupni nastopi; z njim ga je vezalo enako mišljenje / veže ju prijateljstvo - 6. delati, povzročati, da se kdo ne more svobodno premikati: spone so ga trdno vezale / obleka veže / ekspr. nemoč mu veže korake
- 7. delati, povzročati, da kdo mora ravnati v skladu z dogovorjenim, sklenjenim: veže ga dolžnost, obljuba, prisega, ekspr. beseda; pogodba, zakon jih ne veže
// delati, da je kdo dolžen- a) ravnati se po čem: pri izbiri zaves so jo vezale barve sten in pohištva
- b) izpolniti svoje dolžnosti: družina, služba ga veže; ne prisegaj, nočem te vezati; vezal se je za eno leto v gledališču
- 8. nedov. in dov., v zvezi z na delati, povzročati, da je kdo odvisen od koga, povezan s kom: trgovino so vezali na enega samega dobavitelja / s prijaznostjo jih je vezal nase; nanjo ga ne veže nič več; začel se je vezati na novo družbo in okolje / vezati se na tradicijo; vezati se na zemljo / spomin ga veže na rojstni kraj
// delati, povzročati, da ima kdo do koga pozitivna čustva; navezovati: vse bolj ga je vezala nase; počasi sta se vezala drug na drugega - 9. z orodnikom delati, da je kaj v kaki zvezi, odvisnosti: vezati študij psihologije s pedagogiko; stensko slikarstvo se veže z arhitekturo / njegovo delo se veže s slovenskim gledališčem / vezati prodajo otrobov s prodajo moke
- 10. nedov. in dov., v zvezi z na delati, da je uresničitev, veljavnost česa odvisna od uresničitve, izpolnjevanja česa drugega: prenos posesti sta vezala na preskrbo starih staršev / vezati pogodbo na pogoje, rok
- 11. nedov. in dov., ptt delati, da kdo dobi telefonsko zvezo z drugim telefonskim priključkom: centrala, telefonist veže; takoj so jo vezali z njegovo novo številko; direktno vezati
- 12. nedov. in dov., fin. s pogodbo določati rok, pred katerim vlagatelj ne more razpolagati z vloženim denarjem: vezati hranilno vlogo / podjetje je vezalo sredstva na tri leta / vezati denar v banki
// omejevati razpolaganje z vrednostnim papirjem na pogoj, naveden na njem; vinkulirati: vezati hranilno knjižico - 13. delati, povzročati, da kaj postane sestavni del tega, v čemer se nahaja: krvno barvilo veže kisik; snov, ki veže nafto; kemično vezati
// nepreh. imeti vezalno lastnost, moč: apno, cement, mavec veže; lepilo veže po nekaj urah
● star. stala sta pred hišo in vezala besede se pogovarjala; vezati birmo biti za botra; ekspr. otrobe vezati vsebinsko prazno govoriti; knjiž. spanec ji je začel vezati oči postala je zaspana; publ. vezati začetke te ideologije na romantiko povezovati jih z romantiko; premlad si še, da bi se že vezal se poročil; ekspr. ni si pustil vezati rok hotel je svobodno odločati
♦ elektr. vzporedno, zaporedno vezati; fin. vezati valuto na vrednost marke; gastr. vezati dodati juhi, omaki mešanico rumenjaka in smetane, da se maščoba enakomerno porazdeli in jed izboljša; kem. vezati spojine z vodo v hidrate; atom kisika se veže z dvema atomoma vodika; les. vezati (deske) na pero in utor; lingv. predlog pri se veže z mestnikom ima poleg sebe samostalnik v mestniku; voj. vezati sovražnikove sile s svojo navzočnostjo zadrževati jih na določenem področju
vežóč -a -e: most, vežoč otok s celino
vézan -a -o: na osebo vezan dokument; preveč je vezan na domače kraje; biti vezan na uvoz / vezana cena določena, omejena; vezane in broširane knjige; vezana hranilna vloga
● vezani kozolec dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem; vezan moški poročen
♦ fiz. vezani elektron; kem. vezani kisik kisik v spojini; na kisik vezana kovina; les. vezani les vezane in panelne plošče; vezana plošča plošča iz navzkrižno lepljenih furnirjev; lit. vezani ritem ritem, pri katerem so poudarki stalni; vezana beseda poezija; obrt. vezano okno okno iz dvojnih okenskih kril, nasajenih na ena nasadila; vezan v polusnje vezan z usnjenim hrbtom; šah. vezana figura figura, ki se ne more premakniti, ker krije vrednejšo figuro ali kralja; prisl.: učenci že berejo vezano z naravnim izgovorom, ne zlogovaje; vezano varčevati
♦ muz. vezano označba za način izvajanja legato
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
vstáti vstánem dov. (á ȃ) - 1. spraviti se iz ležečega ali sedečega položaja v pokončnega: govoreči je vstal, da bi ga bolje slišali; hitro, sunkovito vstati; vstati iz postelje, izza mize, s stola / vstati komu odstopiti mu sedež
// spraviti se v pokončen položaj po spanju, počitku: mati je že vstala, otroci pa še spijo; vstati ob šestih; pozno, zgodaj vstati
// (po ozdravljenju) zapustiti bolniško posteljo: bolnik je že vstal; en teden ne sme vstati; danes je prvič vstala; kmalu ne bo mogel več vstati / pog. bali so se, da ne bo več vstala iz postelje ozdravela; star. vstati od bolezni - 2. ekspr., v zvezi z od prenehati delati kaj v sedečem položaju: vstati od dela, učenja / težko vstane od knjige preneha brati, se učiti
- 3. nav. ekspr., s prislovnim določilom pokazati se višje od okolice: iz morja je vstal otok; pred njim je vstala tovarna / sonce je že vstalo vzšlo
// pojaviti se premikajoč se s tal navzgor: z jezera je vstala megla; za njimi je vstal oblak prahu / pred njim so vstale čudne pošasti so se pojavile
// nastati, pojaviti se sploh: na teh tleh je vstala kultura, edinstvena na svetu; pri njih je vstalo novo življenje / sredi noči je vstala burja začela pihati; pojavili so se oblaki in vstal je vihar / vstal mu je dvom, sum začel je dvomiti, sumiti; v srcu mu vstane jeza, skrb, žalost postane jezen, zaskrbljen, žalosten; v ljudeh je vstalo sovraštvo do tujcev začeli so sovražiti tujce
// v njem so vstale maščevalne misli - 4. ekspr. pojaviti se v zavesti koga: iz pozabe so vstali dogodki iz mladosti; pred njim je vstalo nerešljivo vprašanje / v spominu so mu vstali neznani obrazi spomnil se je neznanih obrazov
- 5. ekspr. prenehati biti v negativnem, neugodnem stanju: vstati iz revščine, sužnosti / pesn. vstati od smrtnega spanja / verjeli so, da bo njihova domovina nekoč vstala se obnovila, okrepila; že ugasla ljubezen je spet vstala
- 6. ekspr., navadno v zvezi s proti upreti se, začeti nasprotovati komu: ljudstvo je vstalo proti taki odredbi; vstati proti krivici; vstali so kot en mož proti sovražniku
- 7. v krščanstvu priti v stanje združitve duše s telesom ob koncu sveta: verovati, da bodo mrtvi vstali / vstati od mrtvih / Kristus je vstal od mrtvih vstal tretji dan po smrti
● vznes. vstal je velik pesnik, prerok nastopil; ekspr. vstal je vik in krik začeli so se zelo razburjati; ekspr. vstati z levo nogo biti slabo razpoložen; knjiž. vstal je na pot odšel je; od mize je vstal še lačen ni se najedel do sitega
vstávši zastar.: komaj vstavši ranjenec je spet padel
vstàl -ála -o: kip vstalega Kristusa; pravkar vstali otrok; krotil je vstalo jezo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
žáren2 -rna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na žaro: žarni pokrov / žarni grob; žarno pokopališče
♦ arheol. žarno grobišče grobišče z žarnimi grobovi; kultura žarnih grobišč kultura v Evropi v pozni bronasti dobi, za katero so značilna žarna grobišča; obdobje te kulture
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
žárnogrobíščen -čna -o prid. (ȃ-ȋ) nanašajoč se na žarno grobišče: žarnogrobiščna najdba
♦ arheol. žarnogrobiščna kultura kultura v Evropi v pozni bronasti dobi, za katero so značilna žarna grobišča; obdobje te kulture
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
železnodôben -bna -o prid. (ó ō) nanašajoč se na železno dobo: železnodobne gomile / železnodobna kultura
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.
žídovstvo -a s (í) - 1. vera, miselnost, kultura Židov: zgodovina židovstva
- 2. redko Židi, Judje: vse židovstvo se je vrnilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.