1. 1. z udarci kladiva ali s strojnim stiskanjem oblikovati, obdelovati kovino: kovati jeklo, železo; kovati in variti / kovati v tanke železne palice / ročno, strojno kovati / kovati denar; kovati orožje; pren., ekspr. življenje ga je neusmiljeno kovalo
2. 2. opremljati s kovinskim delom: kovati hrastova vrata / kovati konja pritrjati mu podkev
   // kaznjence kovati v verige uklepati
3. 3. ekspr. z določenim ravnanjem pripravljati, ustvarjati kaj: koval je svojo lastno nesrečo; sami so si kovali svojo usodo / iz tuje nesreče kovati dobiček
   // sestavljati, delati kaj, navadno s težavo: govor sta skupaj kovala; dolgo v noč je koval primerne izraze / slabš. kuje verze sestavlja, piše
4. 4. ekspr. naskrivaj pripravljati, snovati kaj: kovati maščevanje; kovali so zaroto proti njemu; zvedel je, da se nekaj kuje / kuje nove načrte za bodočnost; kovati hudobne naklepe
5. 5. ekspr. močno biti, utripati: od strahu ji je kovalo srce / v sencih mu je kovala groza; brezoseb. v glavi ji je kovalo
   // redko udarjati, tolči: slepo kovati po nasprotnikovi sablji / na deblu je kovala žolna
   ● ekspr. kovati koga v deveta nebesa, v zvezde zelo hvaliti, povzdigovati; preg. kuj železo, dokler je vroče vplivaj na koga, kaj, dokler je mogoče; takoj izkoristi vsako ponujeno ugodnost

kováti se ekspr.  postajati bolj sposoben za kaj, navadno zaradi vpliva težkih razmer: v skupnem boju sta se kovala bratstvo in enotnost naših narodov; v tej šoli se kujejo in vzgajajo kadri

kován -a -o: kovani čevlji; kovani denar; kovano zlato zlat kovanec, zlatnik; kovano železo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.

1. 1. nanašajoč se na kri:
   1. a) v roki je držal krvav nož; krvav sneg; imel je krvave dlani, roke; bolnikovo blato je bilo krvavo / otrok je ves potolčen in krvav; po obrazu je krvav; obveza je že krvava / krvav madež na obleki; srna je puščala krvavo sled / krvavi telečji zrezki / krvava klobasa krvavica
      // krvavi žulji / ekspr. pogledal ga je s krvavimi očmi
   2. b) nav. ekspr.: krvavi boji; prišlo je do krvavega konca, obračuna; krvav pretep, zločin; krvave demonstracije; krvava zadušitev revolucije; krvavo dejanje; maščevanje je bilo krvavo / krvave izkušnje iz vojnih let / zavladal je krvav teror
   3. c) ekspr.: goreti s krvavim plamenom, žarom; oblaki so bili čisto krvavi; krvava zarja
2. 2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: krvava krivica se mu godi; krvava žalitev / to je v krvavem nasprotju / govoril je s krvavo resnobo / moral je plačevati krvave denarje
   ● ekspr. začel se je krvavi ples bitka, bojevanje; ekspr. potil je krvavi pot zelo se je trudil, trpel; knjiž., ekspr. jokati krvave solze zelo trpeti; ekspr. biti krvav pod kožo nagnjen k strastem, materialnim užitkom; ekspr. roke ima do komolcev krvave zakrivil je veliko smrti; veliko ljudi je pobil
   ♦ bot. krvavi mlečnik rastlina z zlato rumenimi cveti, ki ima v steblu temno rumen strupen sok, Chelidonium majus; etn., kot grožnja otrokom ubogaj, drugače te bo odneslo krvavo stegno; jur. krvavi denarič sodna pristojbina v srednjem veku v zvezi z umorom ali ubojem; krvavo sodišče; med. krvava griža griža s krvavim blatom; zool. krvava uš škodljiva žuželka, pokrita z belim voščenim puhom, Eriosoma lanigerum

krvávo 
1. 1. prislov od krvav: krava krvavo mokri / piše se narazen ali skupaj krvavo rdeč ali krvavordeč obraz
2. 2. ekspr. izraža visoko stopnjo, močno obliko česa: krivda se mu krvavo maščuje; krvavo mi bo plačal; to še krvavo potrebujem; hrane krvavo primanjkuje; krvavo zaslužen denar; krvavo zares gre; sam.: do krvavega ga je pretepel

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.

1. 1. delati hrano (bolj) užitno z delovanjem toplote: uči se kuhati; zna zelo dobro kuhati; kuha in pospravlja; pri tej hiši se slabo kuha / kuhati kosilo, večerjo / kuha le na olju / kuhati na elektriko, plin
   // imeti hrano v vreli vodi, da postane (bolj) užitna: kuhati meso, zelenjavo; kuhati v pokriti posodi; kuha in peče; v loncu se kuha krompir / kuhati čaj, kavo; kuhati juho / kuhati kaj do mehkega / kuha samo na kuhalniku
   // imeti kaj v vreli vodi zaradi čiščenja, pranja: kuhati perilo
2. 2. pridobivati kaj z delovanjem toplote: iz sliv kuhati marmelado; kuhati žganje / kuhati klej / kuhati, žgati apno pridobivati apno z žganjem apnenca
3. 3. ekspr. pripravljati kako dejavnost, akcijo, navadno skrivaj, zahrbtno: možje so kuhali maščevanje; neprestano nekaj kuha; spraševal se je, kaj se kuha proti njemu
4. 4. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: kar naprej kuha trmo; kuhati zavist / še vedno kuha jezo nanj
   ● pog. kuhati mulo kazati jezo, nejevoljo, navadno z vztrajnim molkom; ekspr. bolnika je vso noč kuhala vročina imel je visoko vročino; ekspr. jezen je, da ga kar kuha zelo
   ♦ les. kuhati les pripravljati les za nadaljnjo obdelavo s segrevanjem v vroči vodi

kúhati se ekspr.  
1. 1. pojavljati se v visoki stopnji: v srcu se mu kuha bes, sovraštvo; v njem se kuha jeza
2. 2. biti, zadrževati se v vročini: ljudje so se kuhali v nabito polni dvorani / bilo je tako vroče, da se je kar kuhal

kuhajóč -a -e: težko je zadrževal kuhajoče se sovraštvo

kúhan -a -o: jesti kuhan fižol, kostanj; na mleku kuhani riž; krompir je že kuhan; napol kuhana jed / kuhano maslo maslo, ki se mu s kuhanjem izloči voda; mehko ali v mehko kuhano jajce jajce z nezakrknjenim rumenjakom
● rdeč kot kuhan rak zelo; ekspr. kuhan in pečen je pri njih pogostokrat, dostikrat je pri njih
♦ gastr. kuhano vino vroča pijača iz prevretega vina, sladkorja in začimb

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.

1. 1. s pletenjem priti do določenega števila pletenih izdelkov: napletla je dve jopici, kapo in šal; naplesti za vso družino; letos je veliko napletla / nogavico je napletla do stopala spletla
   // naplesti več vencev
2. 2. ekspr. naskrivaj pripraviti, narediti komu, navadno kaj neprijetnega: napletel jim je že marsikaj hudega; ne vedo, kdo jim je to napletel
   // z oslabljenim pomenom narediti, da se uresniči, kar določa samostalnik: naplesti nove spletke; ni mogel razumeti, kako se mu je napletla ta nesreča / naplesti komu maščevanje
3. 3. ekspr. reči, povedati, navadno kaj izmišljenega, neresničnega: nekaj mu je napletel o njem / v zvezi s tem je napletel še druge zgodbe / pogovor je napletel na bližajoči se praznik usmeril, obrnil
   ● ekspr. znova jih je hotel naplesti prevarati, ukaniti
4. 4. ekspr. natepsti, pretepsti: zelo so ga napletli; naplesti z bičem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.

1. 1. kar se naredi, da komu kot nadomestilo, odškodnina: dati, terjati povračilo škode; povračilo izdatkov, potnih stroškov; ima pravico do povračila / odlašati s povračilom; določiti način povračila
   // znesek, ki se da, dobi za kaj drugega, pričakovanega: izplačati, odobriti povračilo za vožnjo / denarno povračilo
   ♦ jur. povračilo za osebni dohodek nadomestilo za osebni dohodek; povračilo za ločeno življenje nadomestilo za ločeno življenje
2. 2. kar se naredi zaradi enakega dejanja, ukrepa, ki ga je prej storil kdo drug: dobiti povračilo za pomoč; povračilo za ljubezen, skrb, trud / zagrozili so, da bodo za povračilo pobili dvajset talcev
   ● knjiž. prisegel mu je povračilo maščevanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.

1. 1. preveč grozen: novica je bila pregrozna, da bi jo lahko povedal materi
2. 2. ekspr. grozen: videl je pregrozne prikazni / pregrozno maščevanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.

1. 1. knjiž. povračilo, oddolžitev: pri dragem darilu je treba misliti na revanšo / opustil je misel na revanšo maščevanje
   // dati komu revanšo
2. 2. žarg., šport. povratna tekma: dobiti, izgubiti revanšo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.

1. 1. sestavljati, ustvarjati kaj, navadno v začetni, nedokončni obliki: pisatelj je snoval roman več let; snovati nove modele / v tej hiši je živel in snoval znanstvenik ustvarjal
   // njegova domišljija vedno kaj snuje
2. 2. naskrivaj pripravljati: snovati maščevanje, umor, zaroto; nekaj snuje proti njim
3. 3. knjiž. ustanavljati: snovati stranko; že dolgo časa se snuje nov odbor
   ♦ tekst. izdelovati osnovo za tkanje ali pletenje

snováti se ekspr.  nastajati, pojavljati se: kakšne misli se snujejo za njegovim čelom; nejasni načrti se mu snujejo po glavi

snujóč -a -e: sprehajal se je, snujoč načrte; snujoča domišljija

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.

1. 1. narediti, da preneha biti pri osebku to
   1. a) kar se ne želi več imeti, se več ne potrebuje: jedli so hrano, ki so jo zavrgli vojaki; zavreči staro obleko; vode, v kateri se kuha zelje, ne zavržemo
   2. b) kar je neuporabno: vse blago z napako zavržejo; tiskarji izrabljene črke zavržejo; zavreči polomljene igrače
2. 2. ekspr. zaradi odklanjanja ravnanja koga prenehati biti z njim v pozitivnem odnosu, zvezi: družina ga je zavrgla; ko se je poročila, jo je oče zavrgel; zavreči in razdediniti / mati je zavrgla otroka je prenehala skrbeti zanj; ga je zapustila
   // zaradi odklanjanja ravnanja koga narediti, da v kaki skupnosti ni več upoštevan, je iz nje izločen: družba ga je zavrgla / zaradi izdaje so ga tovariši zavrgli
3. 3. ekspr. prenehati uporabljati kaj zaradi negativnega odnosa do tega: zavrgli so metode dotedanjih raziskovalcev / zavreči je treba ustaljeno reševanje teh problemov; zavreči domačo tradicijo v slikarstvu / zavreči vero staršev
4. 4. ekspr. zaradi odklonilnega odnosa ne sprejeti, upoštevati česa: zavreči mnenje manjšine; zavreči nasvet, predlog; njegovo teorijo so zavrgli kot neznanstveno / zavrgel je njeno ljubezen
   // ne sprejeti, odkloniti: zavreči pomoč, ponudbo; sodišče je zavrglo pritožbo
5. 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža prenehanje dejanja, kot ga določa samostalnik: zavreči slabe navade; zavrgel je misel na maščevanje / lesene pluge so že zdavnaj zavrgli jih prenehali uporabljati

zavréči se ekspr.  prenehati živeti v skladu z vrednotami, zlasti moralnimi, priznanimi v določeni družbi: pustil je študij in se zavrgel; bali so se, da bi se v tujini zavrgla; do konca, popolnoma se zavreči

zavŕžen -a -o 
1. 1. deležnik od zavreči: zavrženi deli avtomobila; zavržen otrok; biti zavržen od očeta in matere; zavržene ideje
2. 2. knjiž. nemoralen, pokvarjen: zavržena ženska / zavrženo dejanje
   ● knjiž. zavrženi angel hudič; knjiž. zavržena duša pogubljena; knjiž. živeti v zavrženih razmerah slabih, človeka nevrednih; sam.: sočustvovati z zavrženimi in ponižanimi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.