mèč mêča m (ȅ é) - 1. orožje z držajem in dolgim ravnim rezilom za sekanje in vbadanje: meč se sveti; izdreti, izvleči meč; nositi meč; vitez si je opasal meč; potegniti meč iz nožnice; prijeti za meč; zamahniti z golim mečem; krvav meč; oster meč; ročaj meča; slišalo se je žvenketanje mečev; boj, udarec z mečem; star. vihteti bridke meče ostre; svetli meč; zvezda repatica je bila kakor ognjen meč / dvorezen meč ki ima rezilo na obeh straneh; pren., ekspr. ostri meč mitraljezov je sekal skozi noč
// šport. sablja z rokobranom, topim rezilom in zaščitno kroglico na koncu za športno sabljanje: učiti se držati meč; tekmovalec z mečem - 2. knjiž., z oslabljenim pomenom, z rodilnikom kar se pojavlja z veliko močjo, silo: verjeti v meč pravice; žareči meči usode / pretresel nas je meč tujega gorja
- 3. nar. zahodno gladiola: na vrtu so visoko pognali meči
● star. meči se bliskajo boj je; star. potegniti, prijeti, zgrabiti za meč začeti se bojevati, pripraviti se na boj; star. končati pod mečem biti obglavljen; ekspr. zatreti kaj z ognjem in mečem s silo, nasilno, z orožjem; nad glavo mu visi Damoklejev meč je v nenehno preteči nevarnosti; ekspr. kdo bi si mislil, da je ta človek tak dvorezen meč človek, ki se kaže drugačnega, kot je; ekspr. križanje mečev boj, navadno z meči; nasprotovanje mnenj, nazorov; požiralec mečev artist, ki si med nastopom navidezno potiska v grlo rezilo meča; star. uma svetli meč razum, pamet
♦ etn. ples z meči pri nekaterih ljudstvih moški ples, pri katerem plesalci delajo figure z meči; igr. meč pri briškoli igralna karta s podobo meča; zgod. dva meča v fevdalizmu državna in cerkvena oblast
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
meč tekmovanje gl. match
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
potegníti in potégniti -em dov. (ī ẹ́) - 1. s sunkovitim gibom spraviti
- a) bližje k sebi: potegniti otroka na prsi; potegniti vrv gor; potegniti plezalca navzgor / potegnil je krožnik k sebi in začel jesti
- b) iz česa, s česa: potegniti žebelj iz deske; iz morja so potegnili polno mrežo rib; potegniti meč iz nožnice; potegniti nit iz tkanine; potegnil je voz izpod kozolca; otrok je potegnil prt z mize; potegniti kožo z živali odreti žival
// potegnila je denarnico iz torbice vzela; potegniti roke iz žepa - c) na drugo mesto, v drug položaj: potegniti klop v senco; potegniti zavese skupaj / potegniti klobuk čez oči; potegnila je krilo čez kolena; potegniti si ruto na oči; ekspr. potegnila je obleko nase se hitro oblekla; sonce sije v sobo, potegni rolete spusti
// potegnil ga je v kot in mu nekaj pripovedoval
- 2. krajši čas vleči: potegniti za vrv / potegniti za zvonec / potegnil ga je za rokav
- 3. premakniti kaj po površini: potegniti s čopičem po zidu; potegniti z dlanjo po kolenih; potegniti z jezikom po čem; potegnila je z likalnikom po tkanini; potegniti z roko po čelu; z žebljem je potegnil po zidu in naredil prasko / potegniti z glavnikom, s prsti skozi lase
- 4. s sunkovitim gibom spraviti v delovanje: potegniti ročico, zavoro / potegniti vodo v stranišču
- 5. s črtanjem narediti: potegniti črto; potegniti mejo na zemljevidu
- 6. navadno z močnim vdihom zajeti in spraviti vase: potegniti dim iz cigarete / močno potegniti cigaro / pog.: potegnil je požirek vina izpil; potegniti iz steklenice
- 7. začeti peljati, voziti: konj je težko potegnil naloženi voz / avtobus, vlak je že potegnil / žarg. na ravni cesti malo bolj potegnem hitreje vozim
- 8. pog. odpeljati: te bom jaz potegnil na postajo; z novim avtomobilom so se potegnili na izlet
- 9. pog. speljati, napeljati: čez travnik so potegnili novo cesto; potegniti elektriko in vodovod do hiše; okoli vrta bom potegnil ograjo naredil; potegniti vrv med dvema koloma napeti
- 10. nav. ekspr. povzročiti, da traja kaj dalj časa: predavatelj je potegnil predavanje; diskusija se je potegnila čez poldan / zjutraj je potegnil s spanjem spal dalj kot navadno
- 11. začeti pihati, vleči: potegnil je močen veter; brezoseb. hladno je potegnilo
- 12. ekspr., navadno v zvezi z v spraviti koga, navadno brez njegove vednosti, privolitve, v položaj, stanje, v katerem je osebek: potegnili so ga v nevarno pustolovščino; slaba družba ga je potegnila za seboj
- 13. žarg. nalagati, prevarati: spet ga je potegnil
- 14. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: potegniti jo spat; brez slovesa jo je potegnil od doma / čez mejo jo je potegnil odšel je ilegalno v tujino
- 15. pog. dobiti, prejeti denar: potegnil je lep honorar; za nastop potegne do deset tisoč dinarjev
● ekspr. potegnil je črto pod svojim dosedanjim življenjem napravil je obračun, pregled nad njim; pog., ekspr. potegnil je (ta) kratko stvar se je zanj končala manj ugodno kot za druge; težko je potegniti mejo med zdravo presojo in domišljijo ugotoviti, kaj sodi k enemu in kaj k drugemu; ekspr. potegniti komu mreno z oči omogočiti mu, da zagleda, spozna stvar, kakršna dejansko je; pog. selitev bom še malo potegnil odložil; pog. potegniti zadrgo zapeti, zapreti; žarg. avto potegne tudi do sto petdeset kilometrov njegova največja hitrost je 150 km na uro; ekspr. potegnil ga je iz gnoja rešil iz težkega položaja; ekspr. potegniti koga iz naftalina narediti, da kdo spet nastopa, se omenja v javnosti; žarg. potegniti bankovec iz obtoka vzeti; publ. iz razprave lahko potegnemo nekaj sklepov naredimo; ekspr. sončen dan me je potegnil na sprehod povzročil, da sem odšel na sprehod; star. potegniti za meč začeti se bojevati, pripraviti se na boj; ekspr. potegniti koga za nos prevarati, ukaniti; ekspr. treba ga bo potegniti za ušesa kaznovati ga s potegljaji za uhelj; kaznovati ga sploh; pog. ob tem dogodku je potegnil s sestro, ne z bratom izrazil, da se strinja z njo in jo podpira; ekspr. z zgodbo je potegnil za seboj vse poslušalce povzročil, da so ga pazljivo poslušali
potegníti se in potégniti se - 1. postati daljši, podaljšati se: krilo se je na eni strani potegnilo; sence so se potegnile / kolona se je potegnila / pog. dan se je že precej potegnil
- 2. pog. zrasti: v nekaj letih se je zelo potegnil
- 3. pog. umakniti se: čete so se potegnile v ozadje / ko je bilo treba izpolniti obljubo, se je potegnil nazaj
- 4. pog. zavzeti se, posredovati: potegniti se za prijatelja
● ekspr. letos se je jesen potegnila jesensko vreme traja dalj kot navadno; ekspr. obraz se mu je potegnil z mimiko na obrazu je izrazil razočaranje, žalost; ekspr. po udarcu z bičem se je potegnila po hrbtu rdeča proga je nastala; ekspr. iz grma se je potegnila lisica stekla; ekspr. blisk se je potegnil čez nebo švignil; ekspr. čez travnike so se potegnile megle nad travniki so megle; pog. po tem dogodku se je potegnil vase postal nedostopen, nepriljuden; pog. oprijel se je veje in se potegnil kvišku vzpel
potegnívši zastar.: skušala ga je zadržati, potegnivši ga za suknjič
potégnjen -a -o: tudi on je bil potegnjen v afero; ravno potegnjena črta; potegnjena postava; nogavice, potegnjene do kolen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
Dámoklejev in Damokléjev -a -o prid. (ȃ; ẹ̑) v zvezi Damoklejev meč nenehno preteča nevarnost: možna izključitev iz šole je bila takrat zanj Damoklejev meč / nad glavo mu visi Damoklejev meč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ob predl. - I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka ób- (ọ̑)
- 1. za izražanje premikanja v položaj, da pride
- a) do dotika s čim ovirajočim: spotakniti se, zadeti ob kamen; udariti s pestjo ob mizo; zadeti ob podboj; treščiti, vreči ob zid / dež bije ob šipe / upreti se ob tla; pren. na hodniku je trčil obenj; ekspr. vsakdo se je obregnil obnjo
- b) do tesnega približanja: puško je položil obse; ob vrata so postavili stražo; položiti lestev ob zid
// za izražanje premikanja v takem položaju: medved si drgne hrbet ob drevo; plošči se drgneta druga ob drugo
- 2. nav. ekspr. za izražanje izgube česa pozitivnega, vrednega: preproga je ob barvo, pog. je šla ob barvo; priti ob dobro ime; krava je ob mleko; ali si ob pamet; biti ob službo; če bo šlo tako naprej, bomo ob vse; njegov prihod nas je spravil ob zabavo
- 3. zastar. za izražanje časa, v katerem se kaj godi; čez: ob dan se sova skriva v duplu
- II. z mestnikom
- 1. za izražanje stanja v položaju, ko se kaj
- a) od strani dotika česa ali je v neposredni bližini česa: klobuk ima ob straneh zavihane krajce; meč mu visi ob boku; stojijo drug ob drugem, z glavo ob glavi / ob njem se počuti varno v njegovi bližini
// sloneti ob oknu / znamenje ob cesti; svetilnik ob morju; Šentjakob ob Savi; pren. pomudimo se malo ob Trubarju - b) nahaja vzdolž česa podolžnega: steza se vije ob potoku; železnica je speljana ob reki / ob stenah stojijo police s knjigami
- c) stika s čim v krožnici, spirali: slak se ovija ob deblu / pohod ob žici okupirane Ljubljane pohod po poteh partizanske Ljubljane
// za izražanje premikanja v takem položaju: medved si drgne hrbet ob drevesu
- 2. za izražanje časa, v katerem se kaj dogaja: ob nedeljah hodi na sprehod; ob sredah imamo sestanek krožka
// za izražanje časovne točke, v kateri se kaj zgodi: prišla sva ob istem času; ob koncu vojne, ob počitnicah, ob rojstvu, ob treh, ob sončnem zahodu; srečujem ga ob vsaki uri, tudi ob dveh ponoči - 3. za izražanje primerjave: ob njem sem kakor pritlikavec
- 4. za izražanje okoliščin, ki spremljajo dogajanje: pogovarjati se ob kozarcu vina; peti ob spremljavi klavirja; ob lepem vremenu je vse mesto na ulicah; pozdrav ob prihodu gostov / še zdaj se zgrozim ob misli na to nesrečo
// za izražanje vzroka, ki izhaja iz takih okoliščin: ob močnem poku lahko poči bobnič; ob taki vzgoji ne pričakujte uspehov - 5. za izražanje sredstva, s katerim se opravlja dejanje: hoditi ob berglah, ob palici; učiti se ob napakah / prebijati se ob skromni plači; študiral je ob podpori sorodnikov
// za izražanje dejstva, ki bi moglo ali moralo kaj preprečiti, pa ne prepreči; kljub, pri: ob vsem bogastvu je nesrečen / publ. nova vrsta žarnice daje ob manjši porabi toka več svetlobe
// za izražanje načina, kako dejanje poteka: delati ob dogovorjeni mezdi; to se razume samo ob sebi; publ. ob pravilni rešitvi rebusa dobiš znan pregovor / publ. služba je dostopna vsakomur ob enakih pogojih
● publ. stali so bok ob boku tesno skupaj; prišel je ob času pravočasno; publ. ob drugem so govorili tudi o delitvi dohodka med drugim; star. dejali so ga ob glavo obglavili so ga; star. to bom opravil ob kratkem v bližnji prihodnosti; star. da ob kratkem povem nakratko; obresti bo treba plačati ob letu čez eno leto; živeti ob njem z njim; publ. opombe ob robu dogodkov opombe k tekočim dogodkom; ekspr. vse je bob ob steno vse je zaman; pog. delavec dela ob svojem skrbi sam za hrano; ekspr. pritisnil, stisnil ga je ob zid spravil ga je v brezizhoden položaj; ekspr. stisnjen je ob tla nima nobene možnosti več za uspešen odpor, za samostojno delovanje
♦ šol. študij ob delu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izdréti -dêrem tudi -drèm tudi zdréti zdêrem tudi zdrèm dov., stil. izderó tudi zderó; izderíte tudi izdríte tudi zderíte tudi zdríte; izdŕl tudi zdŕl (ẹ́ é, ȅ) z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz snovi, v kateri tiči: zdravnik mu je izdrl dva zoba;
izdreti sekiro iz tnala;
klin se je izdrl;
izdreti si trn iz roke / izdreti meč, sabljo iz nožnice / ekspr. izdrla mu je roko, ki jo je držal; redko konj se mu je izdrl iz rok iztrgal
● ekspr. zdaj sem se iz boba izdrl zdaj se šele spoznam; dolgo sem premišljal, zdaj sem se šele spomnilizdŕt tudi zdŕt -a -o: izdrt meč; izdrt zob; prim. zdreti se
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
obérôčen in obéróčen -čna -o prid. (ẹ̑-ō; ẹ̑-ọ̄) knjiž. nanašajoč se na obe roki: oberočno orodje
● oberočni meč nekdaj meč, ki se drži z obema rokama
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
predréti -drèm tudi -dêrem dov., stil. prederó; predríte tudi prederíte; predŕl (ẹ́ ȅ, é) - 1. navadno s koničastim predmetom narediti luknjo
- a) skozi kaj: s svinčnikom predreti papir; okroglo predreti tkanino; gleda, kot bi ga hotel z očmi predreti / predreti zamašeno cev odmašiti; pren., knjiž. bridkosti meč je predrl srce
- b) skozi ovoj, steno česa: predreti bulo; predreti gnojni mehur; žulj se mu je predrl / predreti kolo; pren., ekspr. predreti mejo znanega; hotel je predreti krog danih možnosti
- 2. priti skozi kaj ovirajočega: lava je predrla zemeljsko skorjo; kal je predrla zemljo; mladi so kot hudournik, ki predre vsako oviro / sonce ni moglo predreti goste megle; blisk je predrl oblake / ekspr. bila je tema, da je pogled ni predrl / ogenj je predrl skozi špranjo
// ekspr. priti iz česa, razširiti se: njegov sloves ni mogel predreti krajevnega okvira; pren. skozi temo človeški um ne more predreti - 3. nav. ekspr. z bojem priti skozi nasprotnikove položaje v njegovo zaledje: naše sile so predrle nemške obrambne čete; predreti levo krilo fronte / ženske so predrle kordon
- 4. knjiž., s prislovnim določilom prodreti: v diru je predrl do poveljnikovega šotora / do tu so predrli predniki današnjih Slovencev
● ekspr. nasprotja so predrla preveč v globino so postala zelo velika
♦ petr. pojaviti se na zemeljski površini
predŕt -a -o - 1. deležnik od predreti: predrta zračnica; fronta je bila predrta na več mestih
- 2. nar. presnet, preklet: predrte trske, kako nerade gorijo / predrta reč! se je hudoval
● nar. ne dam mu niti predrte pare popolnoma nič denarja; prisl.: predrto previden in navihan človek; predrto res je to
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
opásati opášem dov. (ȃ) - 1. dati, namestiti komu pas: obleči in opasati otroka; počakaj, še opasati se moram
// narediti, da je kaj nameščeno okrog pasu: opasati jermen / opasati meč, sabljo; opasal si je oselnik in šel kosit; opasati si predpasnik - 2. knjiž. obdati, obkrožiti: mesto so opasali z bodečo žico
opásan -a -o: v sobo je stopil opasan z belim predpasnikom; tempelj je v notranjščini opasan z zlatom ima proge, črte iz zlata; opasana je bila s svilenim trakom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
pripéti -pnèm dov., pripél; nam. pripét in pripèt (ẹ́ ȅ) - 1. pritrditi, namestiti z iglo, zaponko: pripeti komu nagelj, šopek; pripeti nakit; pripeti z bucikami vzorec na tkanino; pripeti si uhane / pripeti lase z lasno sponko
// pritrditi, namestiti s kako pripravo sploh: pripeti vola k vozu; pripeti psa na verigo; pripeti se z varnostnim pasom / pripeti jadralno letalo z vrvjo k motornemu letalu; pripeti si meč / ptička je pripela gnezdo v rogovilo; pren. zemlja ga je pripela nase - 2. ne dokončno, le nekoliko pritrditi: rob krila je samo pripela; pripeti desko z nekaj žeblji
pripét -a -o: na klobuku ima pripete tri značke; čutila se je kakor pripeta na to zemljo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izmečkáti -ám [məč tudi meč] dov. (á ȃ) - 1. z mečkanjem, stiskanjem spraviti iz česa: izmečkati sok iz limone
- 2. ekspr. z vztrajnim prigovarjanjem izvedeti: izmečkal je iz njega, kar ga je zanimalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
krížast -a -o prid. (í) - 1. ki ima obliko križa: okno s križasto mrežo; križasto tramovje ostrešja / meč s križastim držajem; križaste antene
- 2. raba peša ki ima večbarven vzorec v obliki pravokotno se križajočih črt, prog; karirast: križast telovnik; križasta volnena obleka; križasto blago / križast vzorec
♦ lov. križasto rogovje rogovje pri srnjaku, če sta sprednji in zadnji parožek v isti višini
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
mečkáč -a [məč tudi meč] m (á) slabš. kdor počasi dela: mečkač je, pa še veliko napak naredi;
si pa že tak mečkač;
težko gledam tega mečkača / neodločen mečkač
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
mečkálast -a -o [məč tudi meč] prid. (á) slabš. ki počasi dela: mečkalast človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
mečkálnik -a [məč tudi meč] m (ȃ) stroj, priprava za mečkanje: mečkalnik za krompir
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
mečkálo -a [məč tudi meč] s (á) mečkač: še zmeraj si tako mečkalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
mečkánje -a [məč tudi meč] s (ȃ) glagolnik od mečkati: prepovedati otrokom mečkanje papirja / bat za mečkanje krme / poženi, dovolj je mečkanja / s tem je blago zavarovano proti mečkanju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
mečkáti -ám [məč tudi meč] nedov. (á ȃ) - 1. s stiskanjem povzročati, da postane kaj zgubano, stisnjeno: otrok mečka časopis; mečkati blago, papir; nervozno je mečkala robec / bolnik je z vročimi prsti mečkal odejo / ekspr. še vedno je mečkal v roki njeno pismo držal, imel
- 2. povzročati, da se kaj mehkega pod pritiskom stisne, razleze: otrok mečka borovnice; s prsti je mečkal jagode in jih jedel / mečkati prašičjo hrano, krompir / pred stiskanjem so grozdje mečkali
- 3. slabš. počasi delati: tesarji so sprva mečkali, nato pa jim je šlo delo hitro od rok / vsi so že naredili, ti pa še mečkaš
// nestrokovno delati: zidar nekaj mečka, pa vse skupaj ni nič; trto bom obrezal sam, ne dovolim, da bi kdo drug to mečkal
// obotavljati se, omahovati: ne mečkaj, odloči se že; kaj čakaš in mečkaš / vsi so že odšli, ti pa še mečkaš - 4. ekspr. težko razumljivo ali nerazumljivo govoriti, pripovedovati: v zadregi je mečkal, če mu posodim tri tisoč; tako mečka, da človek komaj razume, kaj hoče
- 5. nav. slabš. ljubkovalno prijemati, tipati koga, navadno žensko: začel jo je mečkati; nekaj parčkov se je mečkalo v parku / otroci so psička mečkali in ga podajali iz rok v roke
● ekspr. sklenil je, da ne bo nič izdal, če ga bodo še tako mečkali mučili, trpinčili
mečkáti se - 1. postajati zguban, stisnjen: krilo se mečka, če sedeš nanj; če plašča ne obesiš, se mečka
- 2. biti tak, da se (rad) zguba, stisne: to blago se ne mečka
mečkáje: mečkaje odide, potem se pa še enkrat ustavi sredi ceste; gledala je v tla, mečkaje rob predpasnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
mečkàv -áva -o [məč tudi meč] prid. (ȁ á) - 1. knjiž., redko ki se (rad) mečka: mečkavo blago
- 2. ekspr. ki počasi dela: mečkav človek / mečkava hoja
mečkávo prisl.: mečkavo se je odpravljala od doma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
mečkávec -vca [məč tudi meč] m (ȃ) redko mečkač: priganjal je mečkavce
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
mečkávost -i [məč tudi meč] ž (á) lastnost, značilnost mečkavega: preskusiti mečkavost tkanine / ekspr. študent je zaradi svoje mečkavosti dobil slabo oceno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
mečkljív -a -o [məč tudi meč] prid. (ī í) knjiž. ki se (rad) mečka: mečkljivo blago
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
mečkón -a [məč tudi meč] m (ọ̑) nar. mečkač: Bil je slaboten in počasen, mečkon, zato ga kmetje niso marali na dnino (C. Kosmač)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
opasováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. dajati, nameščati komu pas: opasovati otroka; oblačil in opasoval se je kar med tekom
// delati, da je kaj nameščeno okrog pasu: opasovati meč; opasovati si predpasnik - 2. knjiž. obdajati, obkrožati: okope so opasovali z žičnimi ovirami / hišo opasuje lesen hodnik; hribovje v polkrogu opasuje ravnino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
pognáti -žênem dov., stil. poženó (á é) - 1. narediti, povzročiti, da kaj začne
- a) gibati se, premikati se: poženi konje, voz vendar ne more stati sredi ceste; pognati živino iz hleva, na pašnik / žarg. šofer je ravno hotel pognati, ko je pritekel še en potnik
- b) delati, delovati: pognati elektromotor, stroj / po eni minuti lahko poženete stroj s polno hitrostjo / publ. ob prazniku je predsednik skupščine pognal novo hidrocentralo / predica je spet pognala kolovrat; ekspr. kosci so že zgodaj pognali kose začeli kositi
- 2. narediti, povzročiti, da se kaj začne bolj hitro gibati, premikati: voznik je od časa do časa pognal konje / pognati konje v dir, drnec / žarg. pognati avtomobil čez sto petdeset kilometrov na uro; pren., ekspr. poženite zadevo, saj čakamo na odločbo že dve leti
- 3. narediti, povzročiti
- a) da kaj kam gre, pride: srce bolnega človeka požene trikrat manj krvi po telesu kot srce zdravega / črpalka požene pet litrov vode na sekundo
- b) da kdo zapusti določen kraj, prostor: pomanjkanje jih je pognalo iz vasi / pustolovstvo ga je pognalo v svet / ekspr. silen hrup ga je pognal iz sobe
- 4. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da pride kdo v določeno stanje: lakota ga je pognala v obup; pognati koga v smrt / to bi pognalo svet v vojno / z glagolskim samostalnikom pognati koga v beg, upor
- 5. ekspr. nagnati, napoditi: oče ga je pognal od doma / armada je pognala sovražnika nazaj / pognati otroke spat
- 6. ekspr. vreči, zagnati: palico je pognal v kot; v obraz mu je pognal tisti drobiž / pognal je čevlje vstran in bos stekel naprej / pognati puščico v sredino tarče zadeti z njo sredino
- 7. ekspr. zapraviti, lahkomiselno porabiti: ukradeni denar je hitro pognal / pognal je hišo in posestvo / več let je pognal za to delo
- 8. narediti poganjke: vrtnice so že pognale
// narediti, povzročiti, da iz česa kaj nastane: rastlina je pognala korenine; seme požene kal / veje so pognale liste / solata je pognala v cvet razvila cvet; pren. to gibanje pri nas ni pognalo korenin
// začeti rasti: na vrtu je pognal plevel; dojenčku so pognali zobje; pren., ekspr. v njegovem srcu je pognalo novo upanje
// ekspr. zrasti: krompir je že precej pognal; trava je letos visoko pognala; pren. ob obali je pognalo na stotine počitniških hišic
● žarg. drugo dejanje je režiser pognal hitro čez oder je bilo zrežirano tako, da so se dogodki na odru hitro vrstili; ekspr. boš že kako pognal te dni preživel; pog. kislo mleko ga je pognalo zaradi njega si je moral izprazniti črevesje; pognati korenine ekspr. v mestu ni nikoli pognal korenin se ni vživel, počutil doma; stal je tam, kot bi pognal korenine dolgo časa, vztrajno; ekspr. to mu je pognalo kri v glavo, lica zardel je; ekspr. to mu je pognalo kri po žilah ga je poživilo, razburilo; ekspr. pognal si je kroglo v glavo naredil je samomor z ustrelitvijo; ekspr. pognati komu meč v srce usmrtiti ga z mečem; ekspr. marsikatero noč je pognal s prijatelji preživel v popivanju, veseljačenju; pog. te tablete so mu hitro pognale krvni pritisk povišale, zvišale; ekspr. to mu bo pognalo strah v kosti prestrašilo ga, vznemirilo; pog. z enim udarcem je pognal žebelj v desko ga zabil; ekspr. pognati koga na boben narediti, povzročiti, da pride njegovo premoženje na prisilno dražbo, da gospodarsko propade; ekspr. pognati na cesto dati koga iz službe ali iz stanovanja; ekspr. visoka odkupnina je marsikaterega kmeta pognala v roke oderuhov ga je naredila denarno, gospodarsko odvisnega od njih; ekspr. pognati hišo, most v zrak razstreliti; ekspr. vse je pognal po grlu zapravil s pijačo, zapil; ekspr. le kaj ga je pognalo, da je to storil spodbudilo, bilo vzrok; pojavil se je pred nami, kot bi pognal iz tal nenadoma, nepričakovano
pognáti se - 1. začeti se hitro premikati: pognal se je iz hiše, na cesto; s startne črte se je pognala zadnja skupina kolesarjev; po smučini se je pognal naslednji smučar; letalo se je pognalo navzgor / v steno so se pognali prvi alpinisti začeli plezati
// pognati se v beg začeti bežati - 2. s silo, sunkom se premakniti z enega mesta na drugo: pognati se s čolna na kopno; riba se je pognala za mušico; plavalec se je nekajkrat pognal in dosegel ponesrečenko / pognal se je na konja in ušel / ekspr. skakalec se je pognal sto metrov daleč je skočil
- 3. s predlogom hitro, sunkovito se premakniti h komu z namenom napasti ga: dva orjaka sta se pognala name; pognal se je vanj in ga začel daviti
- 4. nav. 3. os., ekspr. vzpeti se: steza se je strmo pognala v breg / stena pred njimi se je pognala v nebo
● ekspr. kaj je rekel? so se nestrpno pognali vanj so ga nestrpno spraševali; ekspr. pesnik se je pognal v sam vrh slovenske književnosti se je uvrstil, ga je dosegel; ekspr. pognati se za reveže zavzeti se, postaviti se
pognàl -ála -o: knjiž. iz tradicije pognala poezija
pognán -a -o: pognan stroj; pognan od doma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
pomečkáti -ám [məč tudi meč] dov. (á ȃ) - 1. narediti, povzročiti, da postane kaj zgubano, stisnjeno: pomečkati obleko; oblačila so se v kovčku pomečkala; pomečkati si klobuk, krilo
- 2. povzročiti, da se kaj mehkega pod pritiskom stisne, razleze: pomečkati borovnice; slive so se pomečkale
- 3. slabš. izvesti, odigrati na hitro, nenatančno: godbeniki so zadnje takte kar pomečkali / baletka je nekaj gibov kar pomečkala, da je spet ujela ritem
- 4. ekspr. težko razumljivo ali nerazumljivo povedati: govornik je odgovor na neprijetno vprašanje kar pomečkal
● ekspr. ta nečedni posel hočejo pomečkati prikriti; ekspr. pomečkati si oči pometi
pomečkán -a -o: pomečkan klobuk; pomečkano krilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
poríniti -em dov. (í ȋ) - 1. s sunkom (od zadaj) povzročiti premikanje, hitrejše premikanje: poriniti avtomobil; porinil ga je, da je lahko splezal na drevo; malo poriniti voz / poriniti gugalnico / porinil je kolo po bregu zakotalil
// s prislovnim določilom s sunkom spraviti, dati kam: poriniti čoln v morje; desko je porinil skozi odprtino; poriniti meč v nožnico; omaro je treba poriniti bolj k zidu / knjigo je porinil od sebe odrinil
// ekspr. kozarec je porinil skozi okno vrgel - 2. s sunkom spraviti z določenega mesta, položaja: poriniti vrata; zapah je treba malo poriniti / porinil ga je, da je padel
- 3. pog. spraviti kam, dati kam kaj odvečnega: svoje izdelke so porinili v izvoz / to delo so porinili meni
// navadno v zvezi z v spraviti koga v določen položaj, stanje, navadno brez njegove vednosti, privolitve: porinili so ga v rezervo / niso vedeli, kam naj ga porinejo, pa so ga imenovali za pomočnika / drugi so ga porinili v to
● ekspr. gospodar mu porine kozarec vina in kos pečenke dá, ponudi; ekspr. slabo blago porinejo nestalnim kupcem prodajo, ponudijo; ekspr. porinil mu je nož v prsi zabodel ga je z nožem; publ. poriniti žogo v mrežo dati gol
porínjen -a -o: naprej porinjena čeljust; preplezali so škrbino, ki je kakor zagozda porinjena med gori
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
požírati -am nedov. (ī ȋ) - 1. spravljati iz ust v požiralnik, želodec: požirati hrano, tekočino; meso je požiral kar neprežvečeno; vročo pijačo je počasi požirala; gristi in požirati / ekspr. požirati prah vdihavati zrak, poln prahu
- 2. biti tak, da lahko kaj prehaja skozi: cev, kanal več ne požira; požiralnik sproti požira vodo / ekspr. ozka cesta je težko požirala toliko vozil
// ekspr. sprejemati vase za obdelovanje, navadno hitro, v veliki količini: mlatilnica je požirala snop za snopom; žaga noč in dan požira les žaga
// ekspr. sprejemati vase sploh, navadno v veliki količini: visoka stavba je požirala ljudi; brezno je požiralo enega za drugim eden za drugim so padali, se spuščali, izginjali v prepad
// mesto je požiralo kmečko delovno silo; pren. trg proizvodnje ne požira - 3. ekspr. ne izrekati, molčati: besede, ki so mu prihajale v razburjenju, je rajši požiral
// ne odzivati se na kaj, zlasti z besedami: požirati očitke, žalitve; požirati sramoto / požirati krivico
// obvladovati, zadrževati: požirati jezo, slabo voljo / požirati solze - 4. ekspr. pri svojem delovanju porabljati velike količine česa: motor je požiral bencin, elektriko / ogrevanje prostorov z električnimi pečmi je energijo kar požiralo / ta dejavnost požira veliko denarja
// zmanjševati količino česa: bolezen mu je požirala prihranke / šport ji požira ves prosti čas / organizacijsko delo ga je požiralo zelo zaposlovalo
// hrup z ulice je požiral njegove besede jih delal manj slišne
// uničevati: plamen požira gospodarsko poslopje / vojne so požirale gozdove, ljudi / trnje požira njive
● artist požira meč, nož med nastopom si navidezno potiska v grlo rezilo meča, noža; pog. avto je požiral kilometre zelo hitro se premikal, vozil; ekspr. megla je požirala gozdove nad mestom jih zagrinjala, zakrivala; ekspr. učenci kar požirajo učiteljeve besede z velikim zanimanjem poslušajo, kar pripoveduje; ekspr. požirati knjige hitro, površno brati; veliko brati; ekspr. požirati sline ob pogledu na jedi zelo si jih želeti; ekspr. delal je dolge korake in hitro požiral strmino se hitro vzpenjal; ekspr. končne zloge požira jih ne izgovarja; ekspr. požirati koga s pogledi poželjivo ogledovati
požiráje: prisegali so, težko požiraje slino
požirajóč -a -e: vse požirajoči plamen, vrtinec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
premečkáti -ám [məč tudi meč] dov. (á ȃ) z mečkanjem predelati: premečkati glino;
premečkati sadje
● slabš. otroci so premečkali vse mačke pretipali, otipali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
presúniti -em dov. (ú ȗ) - 1. vzbuditi močen čustveni odziv, zlasti
- a) sočutje, žalost: pogled na bolnika jih je presunil; njegova smrt jo je presunila; žalostna usoda pregnancev ga je presunila; brezoseb.: presunilo me je, ko sem slišal za nesrečo; ekspr. presunilo me je do dna srca
- b) ekspr. občudovanje: lepota gor človeka presune / presunila jih je taka pripravljenost na žrtve; njena vdanost ga je presunila
- 2. knjiž. prevzeti, obiti: nova moč je presunila njeno telo / groza presune; presunil ga je strah pred ljudmi
- 3. star. prebosti, predreti: presuniti komu srce z mečem, s sulico / nasprotnikov nož ga je presunil; pren. tvojo dušo bo presunil meč; puščica iz njenih oči ga je presunila
● presunilo jo je po vsem hrbtu začutila je ostro bolečino
presúnjen -a -o: presunjen do dna duše; biti presunjen od lepote; kip ima srce presunjeno z mečem
● spregovoril je s presunjenim glasom zelo ganjenim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
priséči -séžem dov., prisézi prisézite; priségel priségla; nam. priséč in prisèč (ẹ́) - 1. na določen način dati zagotovilo o resničnosti v postopku izpovedanega: priča je prisegla; pismeno, ustno priseči / nekdaj priseči na sveto pismo, svoj meč / z notranjim predmetom priseči prisego / ekspr. prisegel je, da se ne bo vtikal v naše odnose zagotovil
// kot podkrepitev: vse je res, prisežem; prisežem, da ni kriv; prisežem na svojo čast, da je bilo res tako
♦ jur. po krivem priseči - 2. javno, po določenem postopku obljubiti ravnati se po načelih, navedenih v izjavi; slovesno izjaviti: predsednik skupščine je prisegel / prisegel je, da bo varoval uradno tajnost
- 3. ekspr. trdno obljubiti: prisegel ji je zvestobo; prisegla sta si prijateljstvo za vse življenje
priséžen -a -o: tu je bilo priseženih veliko priseg
● star. priseženi izvedenec zapriseženi izvedenec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
priségati -am nedov. (ẹ̄) - 1. na določen način dajati zagotovilo o resničnosti v postopku izpovedanega: priče prisegajo / nekdaj prisegati na boga, meč / ekspr. prisegal je, da se ne šali zagotavljal
// dov., kot podkrepitev prisegam, da je res - 2. javno, po določenem postopku obljubljati ravnati se po načelih, navedenih v izjavi; slovesno izjavljati: včeraj so prisegali novi sodniki
- 3. ekspr. trdno obljubljati: prisegati zvestobo domovini; prisegala sta si prijateljstvo
● ekspr. ne bi prisegal na njegove besede ne zaupam mu popolnoma; ekspr. nekateri so prisegali na njegovo ime zelo so ga cenili, spoštovali
prisegajóč -a -e: poslušal ga je, slepo prisegajoč na njegove besede
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
súkati -am in súčem nedov., tudi sukájte; tudi sukála (ú) - 1. vzdolžno viti kaj drugo okoli drugega, da nastane ena nit, en pramen: sukati pramene, vlakna / sukati volno / sukati niti v sukanec / ekspr. sukati (si) brke
- 2. premikati kaj okoli njegove osi v manjših, krajših premikih: med prsti sukati bilko; sukati glavo, telo; sukati volan zdaj v levo, zdaj v desno / sukati radijski gumb; sukati raženj / ekspr. na svatbi so fantje veselo sukali dekleta
- 3. ekspr. ustrezno namenu uporabljati kaj, delati s čim: to orodje, orožje zna dobro sukati / sukati iglo, šivanko šivati; spretno sukati kuhalnico kuhati; sukati meč mečevati se; sukati pero pisati; sukati volan voziti avtomobil, vozilo
// zna sukati jezik spretno govoriti; hitro sukati pete hoditi, plesati
● ekspr. ona pa zna sukati moške jih podrejati svoji volji, zahtevam; knjiž. sukati oči v strop obračati
súkati se - 1. v manjših, neenakomernih zavojih se premikati okoli svoje osi: v reki se je sukal vrtinec / dim se suka proti nebu / zemlja se suka se vrti
- 2. s prislovnim določilom premikati se, hoditi, spreminjajoč smer: sukal se je po sobi, ne vedoč, kaj naj stori
// ekspr. opravljati svoje delo, premikajoč se zdaj v eno, zdaj v drugo smer: že eno uro se suka po kuhinji, pa še ni nič na mizi; bilo je veliko gostov, zato so se morali natakarji dobro, hitro sukati / dva mehanika sta se sukala okoli avtomobila; mati se kar preveč suka okoli dojenčka se ukvarja z njim - 3. ekspr., s prislovnim določilom biti, zadrževati se kje z določenim namenom: rad se suka okoli deklet / zna se sukati v visoki družbi vesti
- 4. ekspr. biti, nastopati v majhnem razponu: hitrost se je sukala okoli sedemdeset kilometrov na uro; višina teh hribov se suka okrog tisoč metrov / proizvodnja se suka med dvajsetimi in petindvajsetimi milijoni se giblje
- 5. ekspr., v zvezi z okoli, okrog izraža, da je kaj središče ukvarjanja, zanimanja, spreminjajočega se glede na vidik, odnos: njegove misli so se sukale okoli dekleta; pogovor se je sukal okoli zadnjih dogodkov / poezija se suka najraje okoli ljubezni
● ekspr. kako se sukajo naše stvari, zadeve potekajo, se razvijajo; ekspr. zanima ga, kako se suka svet kako se svet spreminja, kaj se po svetu dogaja; ekspr. misliš, da se bo ves svet sukal okoli tebe da bodo vsi skrbeli zate, stregli tebi
sukáje: pripovedovala je, sukaje stebelce med prsti; sukaje se v krogu, so peli; sukaje si brke, je bral
sukajóč -a -e: sukajoče se vreteno; stal je tam, sukajoč klobuk v roki
súkan -a -o: tanko sukana nit
♦ tekst. sukana preja nit, sukana iz dveh ali več prej
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
svêtel tudi svetál svêtla -o tudi -ó in svètel -tla -o [əu̯; druga oblika vət] prid., svetléjši (é ȃ é; ə̀) - 1. po stopnji barvne izrazitosti podoben navadni, dnevni svetlobi: stene so iz svetlega lesa, strop pa iz temnega; svetli oblaki; okvir za sliko je preveč svetel; svetla lisa, ploskev / svetli lasje; žival s svetlo dlako; kupila je svetlo pohištvo / svetle kovine; svetla omaka; svetlo pivo / pesn. svetle daljave / letos so moderne svetle barve
- 2. ki odbija razmeroma veliko svetlobe: svetli lakasti čevlji; svetli kovanci; svetla gladina vode; rezilo je bilo svetlo / svetle kapljice znoja; ekspr. svetle solze
- 3. ki oddaja močno svetlobo, ima močen sijaj: svetel plamen; mesec je bil to noč zelo svetel; svetla luč; svetla zvezda / svetla zarja
- 4. v katerem je veliko svetlobe: svetli hodniki, prostori; soba je svetla in zračna / svetel dan; noč je bila svetla / svetel gozd z bujno podrastjo
- 5. ekspr. za človeka zelo prijeten: tedaj so se zanj začeli svetli dnevi; svetli trenutki življenja; svetlo doživetje / svetli spomini; svetle misli, sanje
// ki vsebuje kaj lepega, dobrega, ugodnega: verovati v svetlo prihodnost; njegovo otroštvo je bilo svetlo / sončno svetla poezija
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: svetla vera; svetlo upanje - 6. nav. ekspr. zelo pozitiven, posnemanja vreden: svetel lik, zgled / svetli cilji / to je eno najsvetlejših imen tistega časa / svetla ljubezen do domovine velika
// svetla beseda lepa, spodbudna; svetla tradicija - 7. ekspr. pozitivno, ugodno razpoložen: iz dneva v dan je bolj svetel / bil je ves svetel od nje
// ki vsebuje, izraža pozitivno, ugodno razpoloženje: svetel smeh / njen obraz je bil svetel in miren
// ki izraža navdušenje, občudovanje, zadovoljstvo: pogledala ga je s svetlim pogledom / njihove oči so bile svetle in vlažne od ganjenosti - 8. visok, lepo zveneč: svetel glas; svetli toni; kovinsko svetel zvok
● ekspr. bil je že svetel dan, ko se je zbudil zelo pozno se je zbudil; star. uma svetli meč razum, pamet; ekspr. edini svetli žarek v njegovem enoličnem življenju so bila njena pisma edini lepi doživljaji; ekspr. njegovo ime je s svetlimi črkami zapisano v zgodovini je slaven; ekspr. stvar ima svetle in temne strani dobre in slabe; ekspr. v tem času njegova zvezda ni bila več tako svetla kakor prva leta ni bil več tako slaven
♦ agr. svetlo seme podolgovato, zelo gladko seme trave čužke, ki se uporablja za ptičjo krmo; grad. svetla odprtina odprtina, določena z razdaljami med nasproti si stoječimi ploskvami odprtine; psiht. svetli trenutek (duševnega bolnika) trenutek, ko je bolnik popolnoma razsoden, se popolnoma zaveda; tisk. svetla črka tiskarska črka s tankimi potezami
svetló tudi svêtlo in svètlo prisl.: svetlo goreti; svetlo pogledati koga; zapel je svetlo in toplo; svetlo pobeljeni prostori / piše se narazen ali skupaj: svetlo moder ali svetlomoder cvet; nosi svetlo siv kostim / v povedni rabi: postalo je svetlo; svetlo mu je pri duši; bilo je svetlo kot podnevi
● ekspr. to bo svetlo pogledal, ko bo izvedel bo zelo začuden
♦ zool. svetlo rdeči ara velika svetlo rdeča papiga z dolgim repom, Ara macao
svêtli in svètli -a -o sam.: vse svetlo v njem je ugasnilo; nekaj svetlega, otroškega je v njem; star. knjigo na svetlo dati izdati, objaviti; stopiti na svetlo; oblačiti se v svetlo; odšli so še ob svetlem ko je bil še dan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
tičáti -ím nedov. (á í) - 1. s prislovnim določilom biti, nahajati se kje zataknjen, zapičen, obdan od česa: ključ tiči v ključavnici; v zidu tičijo krogle; bodica mu je tičala v prstu / tičal je do pasu v snegu / med cvetjem je tičal bel listek
// biti, nahajati se kje negibno sedeč, čepeč: maček tiči za dimnikom; mladič je tičal na samičinem hrbtu; v grmu je tičal zajec; ves čas tiči skrit v kotu
// ekspr. biti, nahajati se kje sploh: med njima je tičala ograja; ob boku mu je tičal meč visel
// v dolini je tičala koča stala; pod hribom tiči vas leži - 2. ekspr., v zvezi z v biti obut, oblečen v kaj: tičati v preozkih hlačah / nogi sta ji tičali v copatah / ranjenec je tičal v povojih
- 3. ekspr., s prislovnim določilom zadrževati se, muditi se: kar naprej tiči v gozdu; vedno tiči doma; oglasi se, kje pa tičiš / več let je tičal v zaporu bil zaprt
- 4. ekspr. biti, obstajati: treba je ugotoviti, kje tiči vzrok za tako stanje; v teh besedah tiči nekaj žalostnega te besede vsebujejo; v pogledih je tičala nevoščljivost se je izražala, kazala
// za to ponudbo nekaj tiči nastala je iz določenega namena - 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža, da kdo opravlja to, kar določa samostalnik: ves tiči v delu, opravkih; zmeraj tiči v računih / rad tiči v knjigah bere, študira
// s povedkovim določilom izraža stanje, položaj, kot ga določa samostalnik: tiči v dolgovih; tiči v predsodkih ima jih
// tiči v revščini, zaostalosti / še vedno tičijo v fevdalizmu imajo take razmere kot v fevdalizmu
● ekspr. ne prodajaj kože, dokler medved še v brlogu tiči ne razpolagaj s stvarjo, ki je še nimaš; ekspr. do kolen tičati v blatu biti v zelo neprijetnem, zapletenem položaju; ekspr. srce mu je tičalo v grlu zaradi močnega bitja srca ob razburjenju je imel neprijeten občutek v grlu; ekspr. srce mu tiči v hlačah boji se, nima poguma; ekspr. strah mu tiči v kosteh zelo se boji; ekspr. tiči v pasti je v položaju, ko se bo težko rešil; ekspr. vedno tičita skupaj se družita; ekspr. v tem grmu tiči zajec tu je jedro problema, bistvo stvari; preg. kdor doma tiči, se malo nauči izkušnje, znanje se pridobivajo v stikih z drugimi ljudmi
tičèč -éča -e: v škornjih tičeče noge; pod košatimi obrvmi tičeče oči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
úm -a m, v drugem pomenu mn. stil. umóvi (ȗ) - 1. sposobnost mišljenja, spoznavanja: ponesrečenčev um je prizadet; otrokov um se razvija; bistriti mladini um; meje človeškega uma; um in razum / spoznati s srcem, ne z umom / knjiž. um se mu je omračil postal je duševno bolan; imeti bister, pronicljiv um; star. bolan na umu duševno bolan
// zavest, duh glede na to sposobnost: um marsičesa ne zna razložiti; razum razčlenjuje, povezuje, um pa ustvarja ideje; dejavnost uma - 2. navadno s prilastkom človek glede na to sposobnost: iščoč, kritičen, ustvarjalen um; največji umi človeštva / biti velik politični um
● star. ni mu šlo do uma ni doumel; ekspr. od razburjenja, strahu biti čisto iz uma nerazsoden, zmeden; star. to mi ne gre iz uma, z uma tega ne morem pozabiti; ekspr. to bi ga spravilo iz uma naredilo nerazsodnega, zmedenega; naredilo duševno bolnega; star. to mi ni padlo, prišlo na um tega se nisem spomnil; na to nisem pomislil; star. to mi ne gre v um v glavo; imeti na umu star. kaj je imel na umu, je težko reči kaj je mislil, nameraval; star. vse to morate imeti na umu, če hočete biti pravični vse to morate upoštevati; zastar. najti pot po umih po občutku; zastar. po mojih umih jim še veliko manjka po moji presoji, oceni; star. uma svetli meč razum, pamet; ekspr. delati, kričati kakor iz uma zelo
♦ filoz. čisti um bistvena lastnost duha ustvarjati misel in oblikovati spoznanje; praktični um po Kantu človekova moralna dejavnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
viséti -ím nedov., vísel (ẹ́ í) - 1. biti oprt, pritrjen na kaj ob zgornjem delu ali nad seboj brez opore na tleh, spodaj: svetilka, zavesa visi; klobuk visi na klinu; slika visi na steni; na veji visi roj; držeč se vrvi, viseti nad prepadom; pod stropom visi lestenec / ključi visijo na obročku; na verižici visijo obeski / po listih in vejicah visijo dežne kaplje / čez ramo mu visi puška; okrog vratu ji visi ogrlica
♦ šport. viseti na bradlji, drogu
// nav. ekspr. biti kje, držeč se z rokami brez zadostne opore na tleh: otroci visijo na ograji in opazujejo; ljudje so viseli na stopnicah prenapolnjenega vlaka; ranjenec je skoraj visel na tovariševi rami
// biti v položaju, ko ima okrog vratu z lastno težo zadrgnjeno zanko vrvi: prišli so prepozno, obupanec je že visel / ekspr. ta človek bo še visel bo kaznovan z obešenjem - 2. segati, razprostirati se v smeri navzdol od izhodišča: brki mu visijo; psu visi jezik iz gobca; od streh visijo ledene sveče; z oken visijo rože; roke mu negibno visijo ob telesu / viseti do pasu skozi okno sklanjati se
// ekspr. z neba visijo oblaki
// segati kam čez rob podlage, opore: skale visijo nad globel - 3. biti nagnjen: drevo, steber nekoliko visi; viseti v levo / ladja malo visi; miza zaradi neravnih tal visi / dolina visi proti vzhodu pada, se niža; travnik precej visi; položno, strmo viseti / ekspr. po strmih pobočjih visijo njive strmo ležijo
- 4. navadno s prislovnim določilom biti, mirovati prosto, nepritrjen v prostoru nad tlemi; lebdeti: sipa v vodi lahko visi; telo visi v plinu, če sta teži enaki / v zraku visi postovka / ekspr. na nebu visijo težki deževni oblaki
- 5. ekspr., s prislovnim določilom biti opazen, viden: v očeh ji visijo solze / na licih, ustnicah mu visi nasmeh; na obrazih vseh je visel nemir
// biti, obstajati kje: nad pokrajino visi mir, noč / v zraku še visijo kriki žrtev / med njimi visi molk - 6. ekspr., s prislovnim določilom biti, zadrževati se kje: vsak dan visi pri prijatelju, v gostilni; kaj bi visel samo doma, pojdi z menoj
// delati, kar izraža določilo: cele dneve visi na računalniku; ure in ure visi na telefonu telefonira
// v zvezi z na skrbno obdelovati kaj: visi na vsaki besedi, vsakem stavku; pisatelj preveč visi na sami zgodbi - 7. ekspr., v zvezi z med biti glede na svoje lastnosti vmes med čim: televizija visi med gledališčem in filmom; njihova družina je visela med kmeti in bajtarji
// biti v stanju, ko se lahko uresniči slabša od dveh možnosti: svet visi med vojno in mirom; ranjenec visi med življenjem in smrtjo / visel je med ljubeznijo in sovraštvom - 8. ekspr., v zvezi z nad biti v stanju, ko lahko kaj koga prizadene: nad človeštvom visi atomska vojna / nad njim visi poguba
- 9. preh., ekspr., v zvezi z na biti čustveno zelo navezan na koga, kaj: visi bolj na stricu kakor na očetu; kmet z vsem srcem visi na svoji zemlji; zelo visi na otrocih
- 10. ekspr. biti negotov: vreme visi / odločitev, pojasnilo še visi
● žarg., šah. figura visi je v ogroženem položaju; pog., ekspr. tekal je po opravkih, da mu je jezik visel iz ust da se je zelo upehal; tekal je zelo hitro; ekspr. oči vseh so visele na njem nepremično, pozorno so ga gledali; ekspr. obleka kar visi na njem je zelo suh; viseti na lasu, na niti, na nitki ekspr. njegovo življenje visi na lasu, na niti, na nitki je zelo ogroženo; je zelo bolan; njegova služba visi na nitki je zelo negotova; ekspr. poslušalci so kar viseli na njegovi pripovedi zelo pozorno so ga poslušali; ekspr. vsa družina visi na njenih ramah za vso družino mora skrbeti ona; viseti na vratu ekspr. gostje so jim ves teden viseli na vratu bili v breme, nadlego; ekspr. policija mu visi na vratu ga zasleduje, nadzoruje; nar. viseti pri gostilničarju imeti dolg pri njem; viseti v zraku ekspr. trditve visijo v praznem, v zraku so neprepričljive, neutemeljene; ekspr. aretacije visijo v zraku se pričakujejo; ekspr. pomlad visi v zraku opazni so znaki pomladi; ekspr. potovanje visi v zraku še ni gotovo; nad glavo mu visi Damoklejev meč je v nenehno preteči nevarnosti; vulg. vsi mi že dol visijo vsi mi že presedajo; vulg. njihova zahteva mi dol visi mi ni prav nič mar
visé knjiž.: vise na veji se gugati viseč
visèč -éča -e: telovaditi, viseč na drogu; nizko viseči oblaki; viseči uhlji; na steni viseča podoba; viseča tla / viseči kapnik kapnik, ki nastane na stropu kraške podzemeljske jame; redko viseča ključavnica obešanka; viseča omarica omarica, ki se pritrdi na steno; viseča svetilka svetilka, ki se obeša s podaljškom na strop; viseča tehtnica tehtnica za tehtanje v visečem položaju
● viseči vrtovi nekdaj terasasti vrtovi v kraljevem gradu v Babilonu
♦ gled. viseča lutka lutka, ki se premika z nitmi; marioneta; grad. viseči most most, ki visi na jeklenih kablih, vrveh; viseči strop pod stropom nameščena lahka obloga za prikritje inštalacijske napeljave ali za znižanje prostora; viseči pilot pilot, ki se samo zaradi trenja opira v mehka tla; les. viseča krožna žaga nihalna krožna žaga; mont. viseči oder železna konstrukcija, ki se pri obzidavi spušča v jašek po škripcu; rib. viseča mreža stoječa mreža, ki ne leži na dnu; vrtn. viseča pelargonija bršljanu podobna lončna rastlina z živobarvnimi cveti; bršljanka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
zamečkáti -ám [məč tudi meč] dov. (á ȃ) - 1. slabš. s počasnim urejanjem česa povzročiti, da se čemu ne posveča več pozornost: vse so nekako zamečkali
- 2. slabš. s počasnim, nestrokovnim delom povzročiti pri kom slabe posledice: bolnika so zamečkali
- 3. ekspr. počasi, neodločno reči, povedati: v odgovor je nekaj zamečkal / no prav, je zamečkal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
zgrabíti in zgrábiti -im, in zgrábiti -im dov. (ī á ȃ; á ȃ) - 1. z grabljami spraviti skupaj: zgrabiti listje, pesek; zgrabiti na kup; zgrabiti seno v ograbke
- 2. močno, sunkovito prijeti kaj: zgrabiti bič, palico; zgrabiti za vrv; zgrabiti z obema rokama; jezno, trdno zgrabiti / zgrabil ga je in zvezal; zgrabiti koga za vrat; zgrabiti se za glavo / pes zgrabi mačko; zgrabiti s kremplji, z zobmi / zgrabiti s kleščami / stroj mu je zgrabil roko / vrtinec ga je zgrabil in potegnil vase / klic psu zgrabi
// nav. ekspr. z nenadnim, sunkovitim gibom vzeti: zgrabil je knjigo in odšel; zgrabil je šop bankovcev in mu jih dal / riba je zgrabila za vabo - 3. ekspr. odvzeti komu prostost; prijeti: zgrabiti begunca; tatu so zgrabili, ko je lezel skozi okno / zgrabiti sovražnikove vojake ujeti
- 4. začeti intenzivno delati; zagrabiti: fantje, zdaj bomo pa zgrabili / znava vse in zgrabiva vsak za tri narediva
// z glagolskim samostalnikom, v zvezi z za izraža nastop intenzivnega opravljanja dela, opravila, kot ga določa samostalnik: z veseljem so zgrabili za delo / spet so zgrabili za vesla začeli veslati - 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop intenzivnega telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: zgrabila jih je morska bolezen; človeka zgrabi groza, hrepenenje, jeza; zgrabil jo je kašelj; krč ga je zgrabil v roko
// izraža nastop intenzivnega razpoloženja, kot ga določa sobesedilo: kaj te je zgrabilo, da si vse pustil; brezoseb. včasih ga zgrabi, pa kar odide / zgrabila ga je misel na beg - 7. ekspr. intenzivno prevzeti in ohraniti pod vplivom, v oblasti: prijateljeva nesreča ga je zgrabila / pesem, povest človeka zgrabi; zgrabila jih je veličina gora
● ekspr. zgrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; ekspr. zgrabiti vsako priložnost izkoristiti; če mu prst ponudiš, pa roko zgrabi če pokažeš pripravljenost storiti majhno uslugo, zahteva veliko; zgrabiva zadevo pri glavi začniva z bistvom stvari; ekspr. pisatelj je zgrabil življenje s prave strani opisal, prikazal; ekspr. spet je zgrabil za krmilo prevzel vodilni položaj, vodstvo; ekspr. zgrabiti za orožje, puško, star. za meč začeti se bojevati, pripraviti se na boj; ekspr. zgrabili te bodo za ušesa kaznovali te bodo; ekspr. zgrabilo ga je pri srcu, v križu začutil je močno bolečino; ekspr. fanta so trdo zgrabili strogo so ravnali z njim
zgrabíti se in zgrábiti se, in zgrábiti se ekspr. spopasti se, spoprijeti se: fantje so se zgrabili; patrulja se je zgrabila s sovražnikom; zgrabiti se z orožjem / zgrabila sta se zaradi zemlje / zgrabiti se z življenjem
zgrábljen -a -o: krivci še niso zgrabljeni; zgrabljeno seno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
zmečkanína -e [məč tudi meč] ž (í) - 1. nav. ekspr. kar je zmečkano: razlikati zmečkanine / po trčenju je od avtomobila ostala le zmečkanina
- 2. med. poškodba podkožnega tkiva zaradi udarca, stisnjenja: dobiti zmečkanine; odrgnina in zmečkanina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
zmečkáti -ám [məč tudi meč] dov. (á ȃ) - 1. narediti, povzročiti, da postane kaj zgubano, stisnjeno: zmečkati obleko, papir; oblačila so se v kovčku zmečkala; v avtomobilu si je zmečkala krilo
- 2. povzročiti, da se kaj mehkega pod pritiskom stisne, razleze: zmečkati borovnice, krompir; zmečkati med prsti, z roko / zmečkati grozdje pred stiskanjem; zmečkati sadje s tolkačem / zmečkati cigaretni ogorek
- 3. s pritiskom, stiskom kaj poškodovati, da izgubi naravno, pravilno obliko: hlod mu je zmečkal nogo, roko; pri prekladanju zabojev si je zmečkal prste; brezoseb. v rudniku ga je zmečkalo / pri trčenju si je zmečkal blatnik in razbil luč
- 4. ekspr. slabo, nezadovoljivo narediti, napisati: na hitro zmečkati nalogo, spis / pravilnika še niso zmečkali naredili, napisali
● ekspr. zmečkala je nekaj v opravičilo težko razumljivo, nerazumljivo rekla
zmečkán -a -o: zmečkan krompir; bil je ves umazan in zmečkan; zmečkana obleka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
žaríti -ím tudi žáriti -im nedov. (ī í; ā ȃ) - 1. s segrevanjem povzročati, da kaj začne žareti: žariti kovino; žariti iglo s plamenom / ekspr. sonce žari skale
// z dovajanjem zraka povzročati, da kaj začne žareti: žariti oglje
// metal. segrevati jeklo določen čas pri določeni temperaturi zaradi izboljšanja njegovih lastnosti: žariti ulitke, žico; žariti pri 1.000° C / žariti jeklo - 2. ekspr. povzročati, da postane kaj zaradi vročine, napora rdeče, vroče: sonce in veter sta mu žarila obraz / misel nanj jo je žarila
žaríti se, tudi žáriti se knjiž. - 1. biti močno obsijan, osvetljen: od požara za hribom se je nebo žarilo; brezoseb. na vzhodu se že žari / hiše so se žarile v soncu
- 2. biti viden, opazen zaradi odbijajoče se svetlobe: v rokah se mu je žaril meč / znamenje se ji žari na čelu
- 3. izražati, kazati veliko čustveno vznemirjenost: pevcu se je žaril obraz; oko se ji je žarilo od veselja; brezoseb. dekletom se je žarilo v očeh
žárjen -a -o in žarjèn -êna -o: žarjena žica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bók -a in bòk bôka m (ọ̑ ọ̄; ȍ ó) - 1. spodnji stranski del trupa: upreti roke v boke; meč mu je visel ob boku; ženska širokih bokov; riba s progami na bokih; zibanje v bokih / kot povelje roke v bok!
// nav. ed. stran telesa: ležati na boku; obrnil se je z boka na bok; levi, desni bok - 2. stranski, vzdolžni del
- a) predmeta, stvari, zlasti prevoznega sredstva: avto se je prevrnil na bok / ladja se je nagnila na bok; voda se peni ob bokih
♦ navt. desni, levi bok ladje gledano od krme proti premcu - b) skupine ljudi, živali: napasti bok kolone; vpasti sovražniku v bok / udariti na nasprotnika z boka
● lahko ga postavimo ob bok najboljšim režiserjem ga enačimo, vzporejamo z njimi; publ. stali so bok ob boku tesno skupaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brídek -dka -o stil. -ó prid., bridkéjši tudi brídkejši (í ī) - 1. nav. ekspr. ki vzbuja duševno bolečino: obšel ga je bridek spomin; izučile ga bodo bridke izkušnje; prizadejal mu je marsikatero bridko uro; ganila ga je njena bridka usoda / bridek smeh; točiti bridke solze / trpeti bridke bolečine hude; star. bridka smrt / vljudnostna fraza ob smrti iskreno sožalje ob bridki izgubi
● star. bridka martra križ s podobo Kristusa
// ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: igralci so bili za tekmo premalo pripravljeni, to je bridka resnica; bridka zmota - 2. star. oster: bridki meč; bridka sablja
- 3. nar. vzhodno grenek: bridek okus zdravila
brídko stil. bridkó - 1. prislov od bridek: bridko se nasmehniti, vzdihovati, zajokati
- 2. ekspr. izraža veliko mero: še bridko se boš kesal; bridko se motiš, če misliš tako; držala se je bridko resno / bridko pogrešati, žalovati; sam.: preslišati mora marsikatero bridko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
díka -e ž (í) zastar. - 1. okras: meč mu je samo za diko / prijaznost in dobrota sta njegova dika / sin mu bo gotovo v diko v ponos, čast
- 2. slava, odličnost: zdaj je konec tvoje moči in dike; znamenje časti in dike
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dvórézen -zna -o prid. (ọ̑-ẹ̄ ọ̑-ẹ̑) - 1. ki ima rezilo na obeh straneh: dvorezen meč, nož; pren. v tem primeru je oklevanje dvorezno sredstvo
● ekspr. kdo bi si mislil, da je ta človek tak dvorezen nož človek, ki se kaže drugačnega, kot je - 2. knjiž. dvoumen, dvosmiseln: dvorezen poklon; dvorezno vprašanje / branje ga je navdajalo z dvoreznimi občutki dvojnimi, dvovrstnimi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izvléči -vléčem dov., izvléci izvlécite in izvlecíte; izvlékel izvlékla (ẹ́) - 1. z vlečenjem, potegovanjem spraviti iz česa: izvleči meč iz nožnice, nit iz blaga, zamašek iz steklenice / izvleči posekano drevje iz gozda; ladjico so izvlekli na kopno / izvleči žebelj iz deske
// z vlečenjem podaljšati: izvleči anteno - 2. spraviti iz česa ovirajočega: izvleči voz iz blata; obtičal je do kolen v snegu in se ni mogel izvleči; s težavo se je izvlekel izpod ruševin
- 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom vzeti iz česa: iz listnice je izvlekel šop bankovcev; izvleči roke iz žepa potegniti
// počasi je izvlekla svojo roko iz njegove - 4. ekspr. s prizadevanjem, vztrajnostjo spraviti koga iz neprijetnega, zapletenega položaja: on te je izvlekel, ko so te zaprli; trudi se, da bi jo izvlekel iz revščine; izvleči koga iz težav, zadrege; ljudstvo se je izvleklo iz zaostalosti
- 5. ekspr. s silo, vztrajnostjo priti do česa: ves denar je izvlekel iz njega; pri prodaji hoče izvleči čim več dobička / iz ljudi je izvlekel stvari za smešno nizko ceno kupil; gospodar je hotel kar največ izvleči iz delavcev doseči, da bi kar največ naredili
// z vztrajnim poizvedovanjem, povpraševanjem izvedeti: sodniki niso mogli prav nič izvleči iz njega; poskušal je izvleči nekatere podrobnosti o dogodku; izvlekel je iz nje skrivnost - 6. teh. dokončati risbo, navadno s tušem: črte je treba še izvleči; izvleči načrt
// narediti nepretrgano črto: vidne robove na skici izvlečemo, nevidne pa črtkamo
● ekspr. komaj je izvlekel iz nje kako besedo s težavo jo je pripravil, da je govorila; publ. iz razprave lahko izvlečemo nekaj splošnih zaključkov naredimo
izvléčen -a -o: izvlečen zamašek; izvlečena risba; kosmičasto sukno ima na površini zelo izvlečena vlakna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
matadór -ja m (ọ̑) - 1. zlasti v španskem okolju bikoborec, ki zabode bika: matador porine meč biku v tilnik; obleka matadorjev
- 2. star. vplivna oseba stranke, skupine: liberalni matadorji
- 3. igrača v obliki raznih elementov za sestavljanje, oblikovanje poljubnega predmeta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
match tudi meč -a [mêč] m (ȇ) šport. tekmovanje dveh posameznikov ali moštev; dvoboj: boksarski, šahovski match;
boks match / olimpijski match strelska disciplina, v kateri tekmovalec z malokalibrsko puško leže opravi šestdeset strelov na petdeset metrov; neskl. pril.: šah. match turnir turnir, na katerem igra vsak udeleženec dvoboj z vsakim udeležencem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
odpásati -pášem dov. (ȃ) odstraniti komu pas: odpasala ga je in mu slekla plašč;
da bi bolj sproščeno hodili, so se odpasali // narediti, da kaj preneha biti nameščeno okrog pasu: odpasati jermen; odpasati si pas / odpasati si meč, oselnik; odpasati si predpasnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
óster -tra tudi ôstra -o stil. -ó prid., ostréjši (ọ́, ó) - 1. ki dobro reže, seka, grize: oster meč, nož; ostri zobje; ostra kosa; ostro rezilo; oster kot britev
// ki bode, zbada: oster trn; ostra brada, dlaka / ostra bodica / ostri kremplji / oster pesek; na ostri skali se je opraskal - 2. ki je ozke, koničaste oblike: ostri vrhovi gor; ostre ličnice / pokončna, ostra pisava / ekspr. ima dolg, oster nos
// ki ima izrazite mejne črte: ostri obrisi, robovi; ostre sence - 3. zelo sposoben za sprejemanje dražljajev: oster sluh, vid, voh / ostro oko, uho
- 4. ki vsebuje, izraža strog, neprizanesljiv odnos: z ostrim glasom vprašati; oster odgovor; ni vzdržal njegovega ostrega pogleda; ostre besede; ostra kazen, kritika, ocena / predstojnik je bil oster človek; ne bodi tako oster
- 5. nav. ekspr. ki se pojavlja
- a) v visoki stopnji, v močni obliki: oster glas, krik, pok, žvižg; oster okus, vonj; ostra bolečina; ostra svetloba / oster mraz hud; oster veter, zrak veter, zrak, ki vzbuja občutek hudega mraza; letos bo ostra zima / ostro podnebje podnebje s hudim mrazom in veliko vročino
- b) v zelo izraziti obliki: oster ovinek / oster boj, spor; prišlo je do ostre medsebojne konkurence / ostre črte, poteze na obrazu; med obema področjema ni ostre meje
- 6. ekspr. bister, prodoren: oster opazovalec / oster duh, razum, um; ostro mišljenje
● ekspr. biti ostrega jezika odrezav, napadalen; ekspr. ima oster nos bistro, pravilno predvideva; žarg., šport. ostra igra neobzirna, zelo borbena igra; ostra paprika pekoča paprika
♦ bot. ostri mleček rastlina z belim sokom v steblih, ki raste na močvirnatih travnikih, Euphorbia esula; film. ostri rez zaporedje dveh različnih posnetkov brez vmesne slikovne povezave; fot. ostri posnetek posnetek, pri katerem je posneti predmet, pojav jasno, razločno viden; ostra slika; gastr. ostra moka moka iz drobnih delcev; geom. ostri kot kot, manjši od 90°; voj. ostri naboj naboj s kovinsko kroglo
óstro in ostró tudi ôstro prisl.: ostro dišati; ostro kaznovati, obsoditi, odgovoriti; ostro pogledati; pot zavije ostro na levo; ostro začrtane meje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
otročè -éta s (ȅ ẹ́) - 1. ekspr. otrok, navadno droben, majhen: otroče v naročju je zajokalo; otročeta so bežala pred njim; obnašal se je kakor otroče osmih let
- 2. slabš. mladenič, fant: spravi svoj meč, otroče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
pobésiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. drugega za drugim obesiti: nekaj so jih ustrelili, druge pa pobesili / hitro pobesiti okraske
- 2. premakniti tako, da je usmerjeno nižje, navzdol; povesiti: ko ga je prepoznal, je pobesil meč / pobesiti roke v naročje
// spraviti iz pokončnega položaja v smer proti tlom: žival je pobesila rep / pobesiti glavo / rože so pobesile cvete
● pobesiti oči, pogled povesiti oči, pogled
pobésiti se spremeniti navadni, naravni položaj v smeri navzdol, zlasti v enem delu: vrata so se pobesila / lica, usta so se mu pobesila
● nos (se mu) je pobesil povesil
pobéšen -a -o: pobešeni brki; pobešen klas
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ráženj -žnja m (á) - 1. priprava s palico, na katero se natakne žival, za pečenje navadno nad žerjavico: peči na ražnju / električni, prenosni raženj / vrteti raženj; natakniti jagnje na raženj
● ekspr. kriči, kot bi ga na ražnju pekli zelo
// priprava z rešetko, ploščo za pečenje navadno nad žerjavico: peči jetrca na ražnju - 2. nar. palica, na katero se obesi, natakne meso, da se suši v dimu: natakniti mesene klobase na raženj / za žetev so prihranili raženj klobas
- 3. zastar. tanjši kol, prekla: z ražnjem klatiti sadje; biti suh kot raženj / fižolovi ražnji
// dolg meč, kopje: vitez je s svojim ražnjem spretno odbijal napadalce
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
šáka -e ž (á) zastar. - 1. roka, zlasti velika: v šaki je držal meč; stisnil jo je s svojimi šakami
// pest: s šako je razbil steklo na vratih - 2. šapa, taca: medvedja šaka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
tòp tôpa -o stil. -ó prid. (ȍ ó) - 1. ki slabo reže, seka: top meč, nož; topa kosa, sekira / topo rezilo
● topa stran noža rezilu nasprotna stran - 2. ki nima (ostre) konice: top svinčnik; topa šivanka; topo pero / riba s topim gobcem; top nos; topa brada
- 3. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: top zadah po trohnobi; topa bolečina
// ki povzroča nizek, nezveneč, zamolkel glas: top padec, udarec; topo pokanje z bičem
// nizek, nezveneč, zamolkel: top glas, zvok - 4. neobčutljiv za zunanje dražljaje: gledal je v knjigo, toda bil je tako top, da ni videl črk / ekspr. glušec je top za slavčevo petje
- 5. ki je brez volje, zanimanja: top je za vse, kar se dogaja okoli njega / top nasmeh, pogled / topa vdanost / ekspr. sončen dan ga je izvabil iz topega ždenja k delu
- 6. knjiž. neumen, omejen: top človek; bistri in topi učenci / tope besede
♦ geom. topi kot kot, večji od 90° in manjši od 180°; les. topi spah spah, pri katerem so ravni robovi lesenih delov, navadno v vzdolžni smeri, tesno sestavljeni
tôpo in topó prisl.: topo gledati predse; nesrečo je topo prenašal; topo udarjati; starčevsko topo mežikati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
upériti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. obrniti orožje proti komu z namenom zagroziti, zapretiti: uperiti puško, strojnico v koga; uperil je meč v njegov trebuh
- 2. knjiž. naravnati, usmeriti: uperiti daljnogled proti goram / uperiti vse svoje sile v kaj / uperiti svojo politiko proti vojni / z oslabljenim pomenom: uperiti pogled v koga; ekspr.: uperiti protest proti krivici protestirati; uperiti kritiko zoper to metodo kritizirati jo
- 3. obrt. opremiti z naperami: uperiti kolo
upérjen -a -o: na jetnike uperjene puške; njegova dejavnost je uperjena proti sodelavcem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
víteški -a -o prid. (ȋ) - 1. nanašajoč se na viteze: viteški meč, oklep / viteška vzgoja / viteška vojska
♦ lit. viteški roman v visokem srednjem veku pripovedno delo v verzih ali prozi, ki podaja idealizirano podobo viteškega življenja, vitezov; od 16. stoletja pripovedno delo v prozi z viteškimi snovmi, motivi; rel. viteški red red, ustanovljen v času križarskih vojn za obrambo romarjev, bolnikov in bojevanje proti nekristjanom; malteški viteški red viteški red, ki se ukvarja zlasti s strežbo bolnikov; nemški viteški red viteški red, ki se ukvarja z dušnim pastirstvom, s strežbo bolnikov; nekdaj viteški red, ki je vojaško deloval zlasti v Prusiji - 2. knjiž. kavalirski: viteški priklon; viteško ravnanje / biti viteški do nasprotnika plemenit, velikodušen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
vtakníti in vtákniti -em dov. (ī á) - 1. dati kaj v odprtino, notranjost česa razmeroma ozkega: vtakniti bankovec v žep; s težavo vtakniti ključ v ključavnico; vtakniti meč v nožnico; vtakniti roko v rokav; vtakniti si rožo v gumbnico / vtakniti nogo med špice kolesa; vtakniti prst skozi mrežo / ekspr.: vtakniti nit v šivanko vdeti; vtakniti opico v frak obleči; vtaknila je papir v pisalni stroj in začela pisati vložila, vstavila; pero je vtaknil za trak na klobuku zataknil
♦ agr. vtakniti jarmnik v jarem
// dati kaj ozkega, podolgovatega v kako snov: otrok je vtaknil prst v smetano / vtakniti roko v ogenj / vtaknil je v dračje ogorek, da je zagorelo
// ekspr. dati kaj kam sploh: vtakniti toplomer pod pazduho; v kovček je vtaknil še topel pulover; ne vem, kam sem vtaknil očala - 2. ekspr. nadeti komu kaj, kar mu omejuje gibanje: vtakniti bolnika v prisilni jopič; vtakniti ujetnika v lisice, verige
- 3. ekspr. spraviti, dati koga kam, da tam prebiva: vtakniti koga v internat; vtaknili so jo v samostan / vtakniti koga v ječo, zapor zapreti ga
// vključiti koga v kako skupnost, navadno proti njegovi volji: vtakniti koga med mornarje; vtaknili so ga v upravni odbor - 4. ekspr. porabiti za kaj, vložiti v kaj: v posestvo je vtaknil veliko denarja; vse vtakne v obleke / ves kupljeni material je vtaknil v garažo porabil pri zidanju garaže
● pog. vse premoženje so njemu vtaknili dali, zapustili; ekspr. vtakniti glavo v levje žrelo izpostaviti se veliki nevarnosti; ekspr. v vsak kot je vtaknil svoj nos povsod je pogledal, vse je pregledal; ekspr. v vsako reč vtakne svoj nos se vmeša; ekspr. povsod vtakne svoje prste vmes vmeša se v stvari, ki se ga ne tičejo; ekspr. vtakniti rep med noge umakniti se, zbežati; vdati se, odnehati; ekspr. vtakniti koga pod nadzorstvo narediti, da je nadzorovan; ekspr. pri večjih naročilih vtakne v žep več milijonov zasluži; si prisvoji; dobi kot podkupnino; pog. ne vem, kam naj vtaknem to žensko ne morem se spomniti, kdo je
vtakníti se in vtákniti se ekspr. - 1. vmešati se: vtakniti se v pogovor, prepir; nihče ne sme vedeti, da se je vtaknil v to zadevo / ali veš, kaj je to, se je vtaknil vmes / mogoče bo fantek, se je vtaknila sestra je pripomnila
- 2. vsiljivo ogovoriti koga, približati se komu: če se je kdo vtaknil vanj, mu je neprijazno odgovoril; v vsako mlado žensko se vtakne
● nar. gorenjsko njegova odločnost se ji je vtaknila ji ni bila všeč; pog. ne vem, kam se je vtaknil kam je šel, kje je
vtaknívši star.: ugasnil je svečo, vtaknivši jo v vodo
vtáknjen -a -o: s sekiro, vtaknjeno za pas, je šel v gozd
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
zasúkati -am in -súčem dov., tudi zasukájte; tudi zasukála (ú) - 1. vzdolžno zaviti kaj, da dobi obliko spirale: zasukati nit na koncu in jo vdeti / ekspr. zasukati (si) brke
- 2. premakniti kaj okoli njegove osi v manjšem, krajšem premiku: zasukati glavo; zasukati radijski gumb; zasukati ključ, volan na desno; zasukati za deset stopinj
- 3. obrniti: napadalci zasukajo konje in zbežijo; popoldne se je veter zasukal / zasukati top proti utrdbi; zasukati se v levo / zasukati oči / ekspr. zasukati pogovor drugam
- 4. ekspr. ustrezno namenu začeti uporabljati kaj, delati s čim: zasukati meč, orodje
- 5. ekspr. spremeniti, obrniti: odločitev je zasukala položaj; njuni odnosi so se zasukali / življenje se mu je zasukalo
● zasukati kolo zavrteti; ekspr. zasukati (si) rokave z vnemo, prizadevnostjo (začeti) delati; ekspr. zasukati stavek drugače povedati, izraziti
zasúkati se - 1. v manjšem, neenakomernem zavoju se premakniti okoli svoje osi: vrtinec se je nekajkrat zasukal / dim, plamen se zasuka proti nebu
- 2. zaviti, obrniti se: pot se zasuka proti jugu, v gozd / reka se zasuka v loku
- 3. ekspr. začeti hitro opravljati delo, premikajoč se zdaj v eno, zdaj v drugo smer: zasukala se je in kosilo je bilo pripravljeno; zasukajte se, da končamo pred nočjo
- 4. ekspr. zaplesati: na plesišču so se zasukali prvi pari
● ekspr. zasukalo se mu je postal je zmeden, nerazsoden
zasúkan -a -o: zasukani brki
● star. bil je dober človek, toda malo na posebno stran zasukan čudaški, nenavaden; ekspr. z zasukanimi vprašanji jih je spravil v zadrego zapletenimi, zavitimi
♦ gozd. zasukana rast debla pojav, da lesna vlakna ne potekajo vzporedno z daljšo osjo debla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
iztólči -tólčem [ou̯] dov., iztólci iztólcite in iztolcíte; iztólkel iztólkla (ọ̑) - 1. s tolčenjem spraviti iz česa: iztolči opeko iz zida
- 2. s tolčenjem narediti, izoblikovati: iztolči luknjo v zid
♦ um. iztolči ornament
iztólčen -a -o: iztolčen relief; meč s srebrnimi iztolčenimi ročaji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
kalíti2 -ím nedov. (ī í) razbeljeno jeklo hitro hladiti v vodi ali olju: kovač je kalil in brusil svedre / kovina se da kaliti / kaliti jeklo
♦ metal. površinsko kalitikalíti se ekspr. postajati bolj utrjen, sposoben za kaj, navadno zaradi vplivanja težkih razmer: brigada se je kalila v neštetih bojih; trdo življenje mu je kalilo značaj / kaliti se za boj
kaljèn -êna -o: oster, kaljen meč; slabo kaljena sekira; kaljeno jeklo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
méča méč in mêča mêč s mn. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ) zadnji, mišičasti del goleni: pes ga je ugriznil v leva meča;
krč v mečih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
mêček -čka m (ē) - 1. nav. ekspr. manjšalnica od meč: z mečkom v roki se mu previdno bliža
- 2. bot. liliji podobna divja ali vrtna rastlina z dolgimi, trdimi listi in velikimi cveti, Gladiolus: gojiti mečke / ilirski meček
♦ rib. majhna riba, katere samec ima v obliki meča podaljšano repno plavut, Xiphophorus helleri
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ovijáča -e ž (á) - 1. nav. mn. širši trak iz tkanine za ovijanje meč: noge je imel ovite z ovijačami
// kos blaga za ovijanje česa sploh: okrog bokov je imel ovijačo iz grobega platna - 2. star. turban: glavo mu je pokrivala pisana ovijača
- 3. zastar. ovijalka: hodnik je bil ves prepreden z ovijačami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ovójka -e ž (ọ̑) - 1. nav. mn. širši trak iz tkanine za ovijanje meč: meča je imel ovita z ovojkami; volnene ovojke
- 2. knjiž., redko kuverta, ovojnica: odpreti ovojko / dati bankovec v pisemsko ovojko
- 3. star. ovoj: cevi so ovijale volnene ovojke / vrat si je zavila z mehko ovojko s šalom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
pogubonôsen -sna -o prid. (ó ō) knjiž. poguben: pogubonosne besede;
nekatere bolezni so pogubonosne / pogubonosni meč, ogenj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
skováti skújem tudi izkováti -kújem dov., skovál tudi izkovál (á ú) - 1. s kovanjem narediti, izoblikovati: skovati denar; skovati orodje, orožje; skovati iz zlata, železa / skovati železo; pren., ekspr. življenje ga je skovalo v moža
- 2. ekspr. z določenim ravnanjem pripraviti, ustvariti kaj: skovati bratstvo in enotnost; v težkih dneh se je skovalo njuno prijateljstvo; sam si je skoval nesrečo / iz tega je skoval lep denar, dobiček
// sestaviti, narediti kaj, navadno s težavo: dolgo se je trudil, da je skoval primeren govor; skovati ime za nov izdelek; skovati domač izraz za tujko / slabš. v tem času je skoval svojo prvo pesem sestavil, napisal - 3. ekspr. naskrivaj pripraviti, osnovati kaj: nihče ni vedel, kdo je skoval zaroto / skovati podroben načrt
skován tudi izkován -a -o: skovan meč; načrt je bil skrbno skovan; ti zlatniki so bili skovani v petnajstem stoletju; skovan iz železa; skovana beseda; enotnost narodov je bila skovana v narodnoosvobodilnem boju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
skŕhati -am dov. (ŕ r̄) narediti, povzročiti, da rezilo izgubi ostrino: skrhati nož, sekiro;
kosa se mu je skrhala;
pren. skrhati ostrino problema
● ekspr. ob tem si bo skrhal zobe ne bo uspel // ekspr. narediti, povzročiti, da kaj izgubi popolnost svojih značilnosti: bolezen je skrhala njegovo moč; spretno so skrhali njen odpor; disciplina se je skrhala; njuno prijateljstvo se je skrhalo / nameraval je spregovoriti, a se mu je glas skrhalskŕhati se knjiž. okrušiti se, oškrbiti se: steklena posoda se je skrhala
skŕhan -a -o: povedati s skrhanim glasom; skrhan meč; skrhana britev; skrhano družinsko življenje; prisl.: skrhano spregovoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
vihtíti -ím nedov. (ī í) star. vihteti: vihtiti šibo v roki / dobro zna vihtiti meč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
vstáviti -im dov. (á ȃ) dati, namestiti kaj v za to namenjeno odprtino: vstaviti sodu dno;
vstaviti kamenček v prstan;
vstaviti očalne leče v okvire;
vstaviti nova okna / vstaviti šivanko v stroj / vstaviti meč v nožnico vtakniti // dati, namestiti kaj med kaj: vstaviti plast izolatorja; vstaviti kartonček med listke / vstaviti manjkajoče podatke
♦ elektr. vstaviti podatke v (elektronski) računalnik vnesti; mat. vstaviti eno enačbo v drugovstávljen -a -o: v pisalni stroj vstavljen papir; rokavi so vstavljeni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
zaríniti -em dov. (í ȋ) s potiskanjem, sunkom narediti, da kaj deloma ali v celoti pride v kaj: zariniti kol v seno;
zariniti palico v sneg / zariniti si roke v lase / zariniti iglo v žilo zabosti; zariniti lopato v zemljo zasaditi; zariniti meč v nožnico vtakniti, poriniti // s potiskanjem spraviti v določen položaj: trdo je zarinil zapah, zatič
● nar. pobral je kamen in ga zarinil proti meni vrgelzaríniti se zaradi kake sile prodreti v kaj: krogle so se zarinile v tla / ekspr. zariniti se z avtomobilom v kup snega; pren., ekspr. strah se je zarinil vanj
// ekspr. spraviti se v kako snov, kaj tesno obdajajočega; zariti se: zarinil se je v seno in zaspal / zariniti se v gosto grmovje
zarínjen -a -o: slabo zarinjen zapah; palica, zarinjena v razpoko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ênorézen -zna -o prid. (ē-ẹ̄ ē-ẹ̑) ki ima rezilo na eni strani: enorezen meč, nož
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
glavìč -íča m (ȉ í) odebeljeni konec predmeta, zlasti palice: meč je imel medeninast glavič;
palica s srebrnim, zlatim glavičem / sedelni glavič sprednji, nekoliko privzdignjeni del sedla
♦ alp. nižja pečina z zaobljenim vrhom; um. zgornji zaključni del stebra; kapitel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
jêklo -a s (é) zelo trdna železova zlitina z majhno količino ogljika in drugih kovin: kovati, proizvajati jeklo;
veliki bloki jekla;
rezilo iz jekla;
železo in jeklo;
ima mišice, kot bi bile iz jekla / kaliti jeklo; nož iz nerjavečega jekla; pren., ekspr. poleg mehkobe ima v sebi tudi dosti jekla
♦ metal. elektro jeklo elektrojeklo; kromovo jeklo ki vsebuje od 4 do 30 odstotkov kroma; legirano jeklo; teh. hitrorezno jeklo; konstrukcijsko jeklo za izdelavo konstrukcij in strojev; paličasto jeklo; plemenito jeklo; vzmetno jeklo // star. meč, nož: porinil mu je jeklo med rebra; žvenketanje jekel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
kêrubov -a -o (ȇ) pridevnik od kerub: kerubov meč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
križàt -áta -o prid. (ȁ ā) zastar. ki ima obliko križa; križast: križat meč / nekdaj križati tolar križavec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
nèkrváv -a -o prid. (ȅ-ȃ) ki ni krvav: v roki je držal nekrvav meč / ekspr.: nekrvav boj; nekrvava zmaga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
obéróč prisl. (ẹ̑-ọ̑) knjiž. z obema rokama: oberoč nositi na mizo;
oberoč se prijeti za glavo;
oberoč vihteti meč
● knjiž. oberoč dajati biti radodaren, velikodušen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
páličast -a -o prid. (á) ki ima obliko palice, paličice: imel je dolg, paličast meč;
ekspr. njegovo telo je bilo tanko, paličasto
♦ biol. paličaste bakterije; fiz. paličasti magnet; teh. paličasti termometer; paličasto jeklo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
pripasováti -újem nedov. (á ȗ) delati, da je kaj nameščeno okrog pasu: hitel je pripasovati meč;
pripasoval si je oselnik, da bi šel kosit
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
rokobrán -a m (ȃ) šport., voj. del ročaja pri meču, ki ščiti roko pred udarci: meč z velikim rokobranom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
tríceps -a m (ȋ) anat. mišica, ki ima na enem koncu tri krake, triglava mišica: triceps meč, nadlakta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
mečenósec -sca m (ọ̑) nekdaj plemič, ki nosi vladarju meč: cesarjev mečenosec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
mêčev -a -o (é) pridevnik od meč: mečev ročaj;
mečeva konica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
pálaš -a m (ȃ) nekdaj meč z ostrino na eni strani rezila: konjeniki so si opasali palaše / nabrusiti palaš
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
pólškórenj -rnja [u̯š] m (ọ̑-ọ̑) nav. mn., obrt. škorenj, ki sega približno do srede meč: obuti polškornje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
rapír -ja m (ī) nekdaj ozek, ostro koničast, navadno lahek meč, zlasti za vbadanje: potegniti rapir iz nožnice;
dvobojevati se z rapirjem;
pren. rapir kritike je usmeril na moderne pesnike
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.