móžno prisl. (ọ́) 1. v povedni rabi, z nedoločnikom izraža možnost uresničitve; mogoče: z brezglavostjo ni možno ničesar doseči / elipt. vrzi, kolikor možno daleč 2. v členkovni rabi izraža zadržano pritrjevanje: včeraj si bil neznosen. Možno; prim. možen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
móžno povdk. (ọ́) S silo ni ~ ničesar doseči mogoče
Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
móžno1 -ega
s
SNOJ, Jerica, AHLIN, Martin, LAZAR, Branka, PRAZNIK, Zvonka, Sinonimni slovar slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024
móžno2 člen.
SNOJ, Jerica, AHLIN, Martin, LAZAR, Branka, PRAZNIK, Zvonka, Sinonimni slovar slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024
móžno3 povdk.
SNOJ, Jerica, AHLIN, Martin, LAZAR, Branka, PRAZNIK, Zvonka, Sinonimni slovar slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024
možno gl.
moč prisl.
GREGORIČ, Jože, Kostelski slovar, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
móžen -žna -o (ọ́; ọ́ ọ̑ ọ́) mogoč: poiskati ~o rešitev; Nastop službe je ~ takojmóžno -ega s, pojm. (ọ́) mogoče: pogovarjati se o ~emmóžnost -i ž, (ọ́) izbrati med dvema ~ma; ~i za zmago; publ. njegove ustvarjalne ~i zmožnosti; poud. dežela neomejenih ~i |dežela, kjer je mogoče uresničiti načrte, želje|
Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.