Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. s stiskanjem spravljati kaj tekočega iz česa: izžemati sok iz limon; izžemati vodo iz perila
   // s stiskanjem delati, da v čem ne bi bilo več določene tekočine: izžemati limono; izžemati mokro obleko
2. 2. ekspr. izčrpavati, slabiti: delo v rudniku ga izžema / nekatere rastline izžemajo zemljo / kmete so izžemali hudi davki
3. 3. ekspr. z vztrajnim, vsiljivim prigovarjanjem, s silo prihajati do česa: sinovi so izžemali iz njega denar; oderuh izžema iz ljudi velike obresti
   // izrabljati, izkoriščati: graščak je izžemal podložnike

izžéman -a -o: izžemano ljudstvo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. kos blaga, navadno manjši: položiti na čelo mokro krpo; pokriti kozarec s čisto krpo; platnena krpa / likati z vlažno krpo / na podstrešju je polno krp cunj
   // kožna krpa
   // kos blaga za brisanje ali čiščenje: obrisati prah s krpo; kuhinjska krpa; krpa za pomivanje posode
2. 2. manjši kos blaga, ki ostane pri krojenju: krojač je vrnil vse krpe; iz raznobarvnih krp narejena oblekica / od plašča je ostalo veliko krp
   // tak kos za prekrivanje, nadomeščanje raztrganega, izrabljenega dela: prišiti krpo na rokav / prilepiti krpo na zračnico kos gume
   // ekspr. na obleki je bila krpa pri krpi obleka je bila zelo zakrpana
3. 3. nav. ekspr. kar je po obliki podobno krpi: list je imel več krp / megla se je raztrgala na krpe; po njivah leži sneg v krpah
4. 4. ekspr., z rodilnikom manjši kos česa: imeli so samo dve krpi zemlje; videla se je krpa neba / niti krpe svojega sveta nima prav nič; pren., knjiž. meglene krpe spominov
   ♦ bot. krpa del deljenega cvetnega ali zelenega lista; gozd. sejati na krpe sejati na manjše, med seboj ločene površine; med. pljučna krpa pljučni reženj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. kar je namenjeno za ležanje, spanje: v sobi sta dve ležišči; imeti slabo ležišče; postlati ležišče; vstati z ležišča; premetavati se po ležišču; mehko, trdo, zasilno ležišče; oblazinjeno ležišče; širina ležišča / v sezoni je hotel najel tudi ležišča pri zasebnikih; počitniški dom ima petdeset ležišč / hotelska cena za ležišče za prenočevanje, prenočišče
   // otroško, pomožno ležišče; v planinski koči je dvajset skupnih ležišč preprostih ležišč, nameščenih v večjem številu v enem prostoru; prenočevali so na skupnem ležišču v prostoru, kjer so taka ležišča
   // mesto, prostor za ležanje, spanje: ležišče je imel na senu; pripraviti komu ležišče ob peči; ležišče na goli klopi
   // mesto, prostor, kjer žival (pogosto) leži: pes se je umaknil na ležišče; mokro ležišče prašičem škoduje; zajčje ležišče
2. 2. kraj, prostor, kjer je večja, za izkoriščanje primerna količina rudnine; nahajališče: najti, odkrivati nova ležišča; ležišče premoga / odpiranje, raziskovanje ležišč / ležišče nafte, plina
3. 3. mesto, predmet, na katerem kaj leži, sloni: razstavljati stroje in jih trgati z ležišč / ležišče za žarnico
   // grad. mesto na podpori, na katerem leži, sloni nosilni element: izdelati ležišča; ležišče strešne konstrukcije; ležišče nosilca
4. 4. zastar. (vojaški) tabor, (vojaško) taborišče: Turki so se umaknili v svoje ležišče
   ♦ anat. ležišče organa mesto, kjer je, se nahaja organ; jur. trdo ležišče nekdaj poostritev prestajanja zaporne kazni ali ukrep med kazensko preiskavo, po katerem mora kaznjenec, preiskovanec spati na golih deskah; teh. ležišče del cevi pri orožju, kjer je nameščen naboj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. delati kaj mokro, navadno z vodo: curek moči skalo; dež moči okno; segla je tako globoko, da ji je voda močila zavihan rokav; močiti prašna, suha tla / lase močiti vlažiti s kako tekočino
   // pog. na izletu nas je tri dni močil dež je tri dni deževalo; brezoseb.: tri dni nas je močilo; redko zunaj moči dežuje
   // z močenjem spravljati koga k zavesti: nezavestnega so močili; močili so mu glavo; močiti koga z mrzlo vodo
2. 2. knjiž. opravljati malo potrebo: razposajenci so močili po pločniku; zaradi obolelosti pogosto moči / otrok še moči opravlja malo potrebo v plenice, oblačilo; moči posteljo nehotno, bolezensko izpraznjuje mehur v spanju
   // ekspr. star pijanec je med preklinjanjem močil plot opravljal malo potrebo ob plotu
   ● pesn. moj znoj je močil tvoje trte delal sem v tvojem vinogradu zate; ekspr. ko bosta močila grlo, se vama še jaz pridružim pila, popivala; pesn. močiti lica, oči jokati; ekspr. grob je močila z gorkimi solzami jokala je za umrlim; ekspr. ni še dolgo tega, kar je močil plenice je bil otrok
   ♦ agr. močiti lan z namakanjem v vodi goditi ga; alp. ruša moči izceja vodo; čeb. panji močijo na žrelih se jim zjutraj pojavljajo kapljice

močèč -éča -e: posteljo močeči otroci
♦ fiz. močeča tekočina tekočina, ki omoči stene posode

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. polit ali prepojen z vodo ali drugo tekočino, ant. suh: mokri čevlji, lasje; moker rokav; pesek je bil vedno bolj moker in težek; mokra brisača, cunja, obleka; cesta je mokra in spolzka; strehe so mokre; mokra drva nerada gorijo; vse, kar je imel na sebi, je bilo mokro; bil je premražen in moker; biti moker do kolen; ekspr. moker do kože premočen; moker od dežja, potu, rose; obraz, moker od solz; moker kakor miš zelo
   // slikati na moker omet svež omet
   // evfem. otrok je moker je naredil malo potrebo v obleko, posteljo
   // ekspr. znojen: obrisati si mokro čelo, lice; od napora je postal moker
   // ekspr. solzen: mokro oko / ozrla se je z mokrim pogledom / spominjati se česa z mokrim očesom v joku
2. 2. ki ima veliko vlage, mokrote: moker svet; mokri travniki; mokra tla / moker mraz, veter, zrak
3. 3. nav. ekspr. deževen: mrzel in moker april; mokra jesen; mokre jesenske noči; mokro jutro, poletje, vreme
4. 4. teh. pri katerem se uporablja tekočina: moker tisk; mokro brušenje, čiščenje
   ● zastar. mokri brat vinski brat, pijanec; publ. mokri element voda; moker sneg mehek, topeč se; ekspr. dokler bo sod moker dokler bo vino v njem; pog. je še moker pod nosom, za ušesi je še zelo mlad, neizkušen, otročji; publ. mokra arena tekmovalni plavalni bazen; publ. divji valovi so jim grozili z mokro smrtjo s smrtjo v vodi; pog. drži se kakor mokra kura boječe, preplašeno
   ♦ adm. mokri žig žig, pri katerem je barva raztopljena in se znak odtisne na papir; alp. mokri plaz plaz mokrega snega, ki v zaplatah pada ali drsi v dolino; elektr. mokri člen galvanski člen, v katerem je elektrolit v tekoči obliki; friz. mokro britje britje, pri katerem se obraz namaže z milnico; grad. mokra montaža montaža, pri kateri se uporablja moker, vlažen gradbeni material; kem. mokra destilacija ločitev snovi in topila z izparitvijo topila; obrt. mokra roba lončarski izdelki; teh. mokra barva

môkro tudi mokró prisl.: mokro gledati; pločnik se mokro sveti / v povedni rabi: na vrtu je še mokro; imeti mokro v čevljih
● ekspr. v sodu je še mokro je še vino

môkri -a -o, v predložni zvezi môkri in mókri sam.: iz mokrega so se vzdigovale megle; na mokrem sedeti; potovati po suhem in po mokrem po kopnem in po vodi; otrok je v mokrem; sejati v mokrem; v mokrem steza ne drži

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. dati v tekočino, navadno z določenim namenom: fižol preberemo in ga namočimo; namočiti umazano perilo; namočiti za nekaj ur v raztopino; namočiti v špiritu
   // pomočiti: najprej je namočil le prst, potem šele celo roko; namočiti pero v črnilo
2. 2. narediti kaj mokro, navadno z vodo: dež je namočil zemljo; namočiti robec; namočiti kruh z vinom; brezoseb. to nas je namočilo

namočíti se ekspr.  (s)kopati se: letos se še nisem namočil v morju

namóčen -a -o: v mleku namočen kruh; perilo je že namočeno; polja so dobro namočena
● ekspr. bili so premraženi in namočeni mokri, premočeni; ekspr. sledilo je izrazito namočeno leto, obdobje mokro, vlažno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

otrésniti se zastar.  odgovoriti, reči: lažeš, se otresne

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

poslánjati se nar. vzhodno  naslanjati se: poslanjala se je nanj / od utrujenosti se je poslanjala ob ograji
// postopati, postavati: do jutra so se poslanjali po vasi; tu se ne boste več samo poslanjali, treba bo delati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

premóčen -a -o: premočeni čevlji; domov so prišli premočeni in premraženi; premočena zemlja; popolnoma premočen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. delati, da na kaj deluje sila: pritiskati na gumb, kljuko, ročico; z roko ji je pritiskal na sence; pritiskati na žilo / vzvod pritiska na sprožilec; pri pisanju s peresom preveč pritiskaš
   // zaradi svoje teže delovati na kaj s silo: telesa pritiskajo na podlago; tekočina pritiska na stene posode / sila, s katero pritiskata kolesi navzdol
2. 2. delati, da je kaj tesno na drugem, ob drugem: vzel je žig in ga pritiskal na dokumente; pritiskati dlani na senca; pritiskati si mokro brisačo na čelo / z vso močjo ga je pritiskal ob tla
   // objemajoč delati, da je kaj tesno ob čem: pritiskala je otroka na prsi / pritiskal jo je k sebi
3. 3. ekspr. hitro, neurejeno prihajati kam v velikem številu: ljudje so pritiskali na trg; panično so pritiskali k vratom / Slovani so pritiskali proti zahodu so se pomikali, selili
   // približevati se komu, navadno s sovražnim namenom: sovražne kolone so pritiskale proti njihovim položajem; zasledovalci so pritiskali za njim / od vseh strani, z vso močjo so pritiskali na sovražnika ga napadali
   // pojavljati se kje v veliki količini: kri ji je začela pritiskati v glavo / voda je vse bolj pritiskala naraščala; pren. skrbi so pritiskale vsak dan bolj
4. 4. ekspr., navadno v zvezi z na z besedami, ravnanjem izražati zahtevo, da kdo kaj naredi, pove: pritiskali so nanje, da bi se jim pridružili; moralno pritiskati na koga; na volitvah so politično pritiskali na volivce / pog.: pritiskal je za novo obleko prizadeval si jo je dobiti; pritiskali so ga za plačilo zahtevali so plačilo
5. 5. ekspr. pojavljati se, nastopati: v tem letnem času zjutraj pritiska megla
   // z oslabljenim pomenom izraža nastop visoke stopnje stanja, kot ga določa samostalnik: mraz, suša, vročina pritiska / draginja že dolgo pritiska; kriza, revščina je pritiskala vedno huje
6. 6. ekspr. neprijetno delovati, učinkovati: njegova prisotnost je pritiskala name / skrbi so ga pritiskale vsak dan bolj
   ● ekspr. leta ga že pritiskajo postaral se je; star je; ekspr. še bolj so nategovali meh in pritiskali na bas kot prej igrali; ekspr. pritiskati na kljuke hoditi prosit za posredovanje, zaščito; žarg. rad pritiska na plin hitro vozi z motornim vozilom; ekspr. tako vreme ga pritiska ob tla ga dela nerazpoloženega, žalostnega; ekspr. zelo je pritiskal za njo si prizadeval pridobiti njeno ljubezensko naklonjenost, se poročiti z njo; pritiskali so jih z davki stiskali

pritiskajóč -a -e: jokala je, pritiskajoč otroka na prsi; zadrževati pritiskajočega sovražnika; pritiskajoča sila tekoče vode

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

razmóčen -a -o: razmočena glina; razmočena tla; popolnoma razmočen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. prenehanje življenja, življenjskih procesov: izguba krvi je povzročila smrt; nesreča se je končala s smrtjo; lahka, naravna, navidezna, težka smrt; ugotoviti vzrok smrti / do smrti pretepsti
   // stanje, ko prenehajo življenjski procesi: smrt je nastopila zaradi bolezni, starosti, zastrupitve; zdravnik je ugotovil smrt; znaki smrti
   // konec življenja: bil ji je zvest do smrti; ekspr. človek se do smrti uči vse življenje; vznes. hvaležen ti bom do smrti
2. 2. dejstvo, da kdo umre: očetova smrt ga je zelo prizadela; bati se smrti; bili so krivi njegove smrti; rešiti koga smrti; ekspr. za las uiti smrti; obletnica prijateljeve smrti; pozabil je na to kot na svojo smrt popolnoma
   // pasti junaške smrti; publ. umreti nasilne smrti umreti zaradi (posledic) nasilnega dejanja, uboja
3. 3. okostnjak s koso, ki pooseblja to dejstvo: ob postelji je stala smrt; če bi srečal samo smrt, me ne bi bilo tako strah; pesn. bela smrt; bled, suh kot smrt
4. 4. podoba mrtvaške glave s prekrižanima kostema kot opozorilo na smrtno nevarnost: narisati na nalepko smrt; označiti strup s smrtjo
5. 5. ekspr., v povedni rabi kar je za koga
   1. a) škodljivo, uničevalno: alkohol je zanj smrt / sonce je smrt za njene bolne oči
   2. b) neprijetno, mučno: zgodnje vstajanje je zanje smrt; življenje v mestu je smrt za kmečkega človeka / mlečne jedi so zame smrt nimam jih rad, zelo nerad jih jem
      // v prislovni rabi smrt je poslušati tako govorjenje
6. 6. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi na smrt zelo, močno: na smrt se bojim; na smrt se dolgočasi; na smrt se prestrašiti; na smrt utrujen, zaljubljen / potovanje nas je utrudilo do smrti
   ● ekspr. smrt mu je že za petami kmalu bo umrl; ekspr. vse nas čaka smrt vsi bomo umrli; vznes. smrt mu je izvila pero iz rok pesnil, pisateljeval je do smrti; evfem. zdaj ga je smrt odrešila po hudem trpljenju je umrl; ekspr. v hiši se je oglasila smrt nekdo v hiši je umrl; ekspr. smrt ga je pobrala umrl je; ekspr. smrt ga je že večkrat potipala že večkrat je bil zelo bolan, v smrtni nevarnosti; ekspr. pri pisanju spominov ga je prehitela smrt umrl je, preden jih je napisal, dokončal; ekspr. zavedali so se, da preži nanje smrt da so v smrtni nevarnosti; ekspr. gledati smrti v obraz biti v smrtni nevarnosti; ekspr. ta živalska vrsta je obsojena na smrt bo izumrla; ekspr. njega bi bilo treba poslati po smrt je zelo počasen; ekspr. iti v smrt za domovino umreti; vznes. med delom, sredi velikih načrtov je omahnil v smrt je umrl; ekspr. pognati, poslati koga v smrt povzročiti njegovo smrt, usmrtiti ga; boriti se s smrtjo biti v agoniji, umirati; ekspr. igrati se s smrtjo lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti, smrti; publ. plazovi v gorah grozijo z belo smrtjo s smrtjo v snegu; star. črna smrt kuga; slabš. tak je kot konjska smrt zelo suh, slaboten; zelo grd, neprikupen; publ. divji valovi so jim grozili z mokro smrtjo s smrtjo v vodi; nar. pasja smrt strupena rastlina z deljenimi listi in somernimi cveti v socvetju; preobjeda; knjiž. priti v objem smrti umreti; pog. bil je na smrt bolan tako, da so pričakovali, da bo umrl; Smrt fašizmu — svobodo narodu med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja; zaključek uradnih dopisov; preg. dolga bolezen, gotova smrt; preg. dosti psov je zajčja smrt dosti sovražnikov vsakogar ugonobi
   ♦ agr. na smrt obrezana trta trta, ki se ji pri obrezovanju pustijo samo šparoni; med. (biološka) smrt stanje, ko preneha spontano dihanje, delovanje možganov, srca in oživljenje ni več mogoče; blaga smrt pospešitev smrti iz usmiljenja; evtanazija; klinična smrt stanje, ko preneha dihanje, oživljenje pa je še mogoče; rel. mučeniška smrt vdano sprejeta nasilna smrt zaradi vere ali verskih, nravnih načel; šport. spirala smrti lik umetnostnega drsanja v parih, pri katerem drsalka, zelo nagnjena nazaj, drsa v velikem loku na eni nogi okoli drsalca, ki jo drži za roko; smrtni zavoj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. ki zaradi gladkosti, vlažnosti
   1. a) povzroča pri premikanju nevarnost padca: spolzek kamen, led; zaradi dežja je cesta spolzka; spolzka tla; pren. ta trditev stoji na spolzkih tleh
   2. b) uhaja iz prijema: obeljen hlod je spolzek; ribe so spolzke; spolzek kot riba / spolzka koža, sluznica
   3. c) povzroča neprijeten občutek: spolzek dotik
2. 2. ki izraža ali vzbuja na izživljanju temelječ odnos do spolnosti: spolzki prizori v filmu; spolzka šala; predstava je bila na več mestih spolzka; spolzko govorjenje

spólzko prisl.: spolzko govoriti / v povedni rabi bilo je mokro in spolzko

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. snovni del človeškega ali živalskega bitja: mokro oblačilo se oprijemlje telesa; utrditi, zdrgniti si telo; imeti rane po celem telesu; golo, mišičasto telo; moško telo; telesa kopalcev; s perjem pokrito telo ptice; glava in drugi deli telesa; hrbtna stran telesa; pretakanje krvi po telesu; ekspr. boj med telesom in duhom / s celim telesom se vreči na tla; ekspr.: z lastnim telesom zaščititi koga; gniti, zgoreti pri živem telesu; biti operiran pri živem telesu brez narkoze
   // človeško, živalsko telo / ekspr. onemogla telesa so se pomikala dalje človeška, živalska bitja
   // ekspr. ta del človeškega bitja kot predmet, sredstvo spolnega dejanja, užitka: polastil se je njenega telesa; prostitutke prodajajo svoje telo
2. 2. evfem. truplo: telo v zemlji razpade, strohni; položiti telo v grob; telesa ubitih / mrtvo telo
3. 3. redko trup: hermelin nosi telo tik ob tleh; vzravnati telo; glava in telo / telo in vrat čutare; telo ladje
4. 4. od okolja ločena snovna celota: elastično, prozorno telo; delovanje telesa na telo; meje, velikost telesa / plinasta, trdna telesa / sonce, planeti in druga nebesna telesa / odstraniti tuje telo iz očesa tujek
5. 5. navadno s prilastkom določena naprava, priprava kot funkcijska celota: hladilno telo / svetlobna telesa svetila
   // knjiž. astralno telo v okultizmu duhovni dvojnik fizičnega telesa
6. 6. knjiž., navadno s prilastkom skupina, skupnost na določen način povezanih ljudi kot kaka celota: po prvi svetovni vojni je bilo slovensko narodno telo razdeljeno na tri države / delovna, politična, predstavniška, skupščinska telesa; posvetovalno, volilno telo; komisije, odbori in druga telesa
7. 7. rel., v zvezi sveto rešnje telo posvečena hostija, ki se deli navadno med mašo: prejeti sveto rešnje telo
   // tretji od sedmih zakramentov katoliške cerkve: pridiga o svetem rešnjem telesu
8. 8. geom. s ploskvami omejen del prostora: prostornina telesa; kocka, valj in druga telesa / rotacijska telesa / geometrijsko telo
   ● evfem. po prvem otroku se ji je telo zaprlo ni mogla več zanositi, roditi; star. njegova duša se je ločila od telesa umrl je; ekspr. za to sem z dušo in telesom popolnoma, brez pridržka; vznes. ljubila je sad svojega telesa svojega otroka; zdrav duh v zdravem telesu
   ♦ anat. maternično telo zgornji del maternice; fiz. črno telo trdno telo z določeno temperaturo, ki vpija vse sevanje in od vseh teles najmočneje seva; točkasto telo katerega razsežnosti so zanemarljive v primerjavi z opazovanim premikom; togo telo; jur. zakonodajno telo; zemljiškoknjižno telo eno ali več enako obremenjenih zemljišč istega lastnika v isti katastrski občini; rel. (sveto) rešnje telo praznik na drugi četrtek po binkoštih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. delovati s silo na kaj prožnega, podolgovatega na dveh koncih in v nasprotni smeri krožno okrog vzdolžne osi: viti mokro brisačo; viti srobot, vrbovo šibo / viti pramen prediva sukati
   // viti prejo presti
   // od zadrege je vila prste
2. 2. zvijati: viti papir / začel si je viti cigareto; viti piščal iz muževnega lubja / sedi pri peči in vije štrene; viti vrv v osmico / viti nit na tulec navijati
   // dajati, polagati okrog česa; ovijati: viti vence okrog stebrov; viti si šal okrog glave
3. 3. delati, povzročati, da deli česa pridejo v nenaravne položaje: veter vije veje, vrhove dreves / ptič vije glavo / ženske so vile roke in jokale / vili so ga krči; božjast ga je vila imel je božjastni napad
   // brezoseb., ekspr. vilo ga je od smeha zvijal, pripogibal se je
   // kriviti: viti palice za obroče / ekspr. revmatizem mu vije prste
4. 4. knjiž. plesti, spletati: dekleta vijejo vence / lastovke vijejo gnezda
5. 5. ekspr. povzročati bolečine, težave: bolezen ga je hudo vila; protin ga vije / brezoseb. po trebuhu, v trebuhu ga vije
   // povzročati težave pri opravljanju, premagovanju česa: delo ga vije; služba ga je prve dni hudo vila
   // z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: jeza, strah ga vije; skrbi ga vijejo
6. 6. redko močno pihati: burja vije čez skale; brezoseb. vihar ni ponehal, še huje je vilo
7. 7. nar. dolenjsko hiteti s čim: vil je z zidanjem / viti z delom pozno v noč
   ● star. sušec zmeraj vije, če ne z glavo, pa z repom v začetku ali ob koncu marca je navadno viharno, slabo vreme; nar. «Ne jutri, še danes je zdravnik potreben,» je deseti brat vil svojo (I. Zorec) vztrajal pri svojem mnenju; knjiž., ekspr. pesniku so vili lovorove vence so ga slavili
   ♦ etn. kačo viti otroška igra, pri kateri udeleženci, držeč se za roke, tekajo v vijugah

víti se 
1. 1. premikati telo lokasto od namišljene vzdolžne osi; zvijati se: črv se vije na soncu; telo se vije od bolečine; viti se od smeha; viti se pri plesu, pod udarci
   // tako premikajoč telo lesti, iti: po prekopani zemlji se vijejo deževniki; po poti se vije gad
2. 2. s prislovnim določilom vijugasto odmikajoč se levo in desno od ravne smeri
   1. a) premikati se: sprevod se vije od cerkve do trga; kolona se vije po cesti / kólo se že vije že plešejo
   2. b) razprostirati se: cesta, potok se vije po dolini; za vasjo se vije železnica; steza se vije navzgor / izpod klobuka se vijejo kodri; trta se vije po zidu / s stolpa se vije zastava plapolaje visi
      // ekspr. širiti se, prihajati: iz kuhinje se vije prijeten vonj
3. 3. premikati se v kaki smeri, krožeč okrog namišljene osi: dim se vije iz pipe; sokol se vije kvišku
   // potekati v kaki smeri okrog namišljene osi: stopnice se polžasto vijejo navzgor / srobot se vije okrog vej / okrog glave se ji vijejo debele kite
4. 4. biti v stanju, ko deli nimajo več pravilne oblike, položaja: deska se vije; platnice se vijejo
   // biti v stanju, ko se krivi okrog namišljene osi: koruzni listi se vijejo od suše / lasje se vijejo kodrajo

vijóč -a -e: navzgor vijoča se pot; iz predora v predor vijoča se železnica

vít -a -o: vita vrv; močno vita preja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. z zlivanjem, škropljenjem tekočine dati rastlinam vlago: zaliti cvetje, sadike / vsak večer zalije vrt; zaliti s postano vodo
2. 2. z zlivanjem tekočine narediti kaj bolj redko: zaliti omako, rižoto / zaliti vino z vodo
3. 3. z zlivanjem tekočine narediti kaj mokro, vlažno, da se ne zažge, zapeče: zaliti pečenko
4. 4. z zlivanjem česa tekočega zapolniti: zaliti špranje
   // z zlivanjem kake tekočine napolniti: zaliti posodo do vrha
5. 5. ekspr. tekoč pokriti, zakriti: valovi so zalili čoln; reka je zalila travnik / voda je zalila rove / lava je zalila vas
6. 6. zakriti, obdati kaj s tekočo snovjo: zaliti drogove z betonom
7. 7. ekspr. pojaviti se, razširiti se v veliki količini po telesu, delu telesa, navadno zaradi razburjenja, velikega telesnega napora: pot ji je zalil obraz / spet so ji solze zalile oči / kri, rdečica ga je zalila zardel je
8. 8. ekspr., navadno v zvezi z z v veliki količini dati komu piti (alkoholno pijačo): sosed ga je zalil z vinom
9. 9. ekspr. proslaviti kaj s pitjem, navadno v veliki meri: zaliti diplomo; zaliti dobro kupčijo
10. 10. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: utrujenost ji je zalila telo / zalila jo je groza; zalili so me spomini; srce se ji je zalilo s sovraštvom / sobo je zalila svetloba

zalíti se ekspr.  napiti se (alkoholne pijače): najedli smo se in se zalili; zalili so se z žganjem

zalít -a -o 
1. 1. deležnik od zaliti: trg, zalit z asfaltom; dobro zalita rastlina; prikuha, zalita z vodo
2. 2. zaradi tolšče, mesa okrogel, zaobljen: zalit obraz, podbradek; ni suh, ampak lepo zalit

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. z zlivanjem, škropljenjem tekočine dajati rastlinam vlago: zalivati rože, zelenjavo / zalivati gredice, vrt / zalivati z deževnico; zalivati s škropilnico
2. 2. z zlivanjem tekočine delati kaj bolj redko: zalivati juho z vodo; zalivati omako / zalivati vino
3. 3. z zlivanjem tekočine delati kaj mokro, vlažno, da se ne zažge, zapeče: zalivati odojka na ražnju; zalivati pečenko
4. 4. z zlivanjem česa tekočega zapolnjevati kaj: z betonom zalivati razpoke v steni
   // z zlivanjem kake tekočine napolnjevati: zalivati sod do vrha
5. 5. ekspr. tekoč pokrivati, zakrivati: voda je zalivala travnike, trg / vosek zaliva svečo
6. 6. zakrivati, obdajati kaj s tekočo snovjo: zalivati vložene kumare s kisom
7. 7. knjiž. v tekočem stanju pokrivati, prekrivati: kotlino je nekoč zalivalo jezero, morje
8. 8. ekspr. pojavljati se, razširjati se v veliki količini po telesu, delu telesa, navadno zaradi razburjenja, velikega telesnega napora: od napora ga je zalival znoj / solze so ji kar naprej zalivale oči / kri, rdečica ji zaliva obraz zardeva
   // večerno sonce je zalivalo dolino
9. 9. ekspr., navadno v zvezi z z v veliki količini dajati komu piti (alkoholno pijačo): zalivati ljudi z vinom, žganjem / cele dneve ga je zalivala s čajem
10. 10. ekspr. proslavljati kaj s pitjem, navadno v veliki meri: slovesni dogodek so zalivali v restavraciji; zalivali so sinov rojstni dan
11. 11. med. hraniti dojenčka po steklenički: zalivati dojenčka s kozjim, kravjim mlekom
12. 12. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: začela ga je zalivati jeza; obup, žalost mu zaliva srce
    ● slabš. mast ga zaliva zelo je debel; ekspr. z vinom zalivati kosilo, ribe ob uživanju, po uživanju česa piti vino

zalívati se ekspr.  veliko piti (alkoholne pijače): večkrat so se zalivali v gostilni / zalivati se z vinom

zalivajóč -a -e: opazoval je fante, zalivajoče se z vinom

zalívan -a -o: zalivan otrok; zalivano cvetje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

zamakajóč -a -e: zamakajoča streha

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

zmočíti se knjiž.  opraviti malo potrebo: pijanec se je zmočil kar pred vrati / zmočiti se v posteljo nehotno, bolezensko izprazniti mehur v spanju

zmóčen -a -o: zmočen robec; zmočen od rose
● star. opazil je, da ima zmočene oči solzne

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. dogovorjen lik, ki ima določen pomen: ta znak pomeni bolnišnico, letališče; napisati, narisati znak; razpoznavati, uporabljati znake; dogovorjeni, ustaljeni znaki; grafični, pisni znaki; znak iz več črk in številk; znak za deljenje; znaki na načrtu, zemljevidu; oblika, pomen znaka; črke, simboli in drugi znaki / jezikovni, korekturni, prometni znaki; znaki na igralnih kartah
   // lik, ki označuje, pomeni določeno osebo, organizacijo: izdelovalec je na zadnji strani kipa vklesal svoj znak; klubski znaki na oblačilih športnikov; znak društva, organizacije
   // predmet z dogovorjeno obliko, lastnostjo, ki ima določen pomen: znaki oficirskega čina / krona in drugi vladarski znaki / postaviti prometne znake
2. 2. gib, zvok, s katerim se
   1. a) kaj sporoča: sporazumevati se z znaki / dati komu znak z glavo, roko / žvižg je znak za napad, odhod
   2. b) na kaj opozarja: svetlobni, zvočni znaki / opozorilni, signalni znak; znak za nevarnost
3. 3. kar omogoča sklepanje na
   1. a) nastop, pojavitev česa v (bližnji) prihodnosti: nekateri znaki kažejo, da se bo kmalu vrnil; dobri, slabi znaki / to je gotovo znak nesreče znamenje
   2. b) obstoj česa: soditi po vidnih, zunanjih znakih; dihanje, prehranjevanje, rast in drugi življenjski znaki; umetniško delo kot znak umetnikove ustvarjalne moči
4. 4. navadno z rodilnikom kar kaže na obstoj tega, kar izraža samostalnik: kazati znake napetosti, živčnosti; opaziti znak olajšanja, zaskrbljenosti na obrazu; vidni znaki staranja, utrujenosti / bolezenski znak sprememba, ki kaže na določeno bolezen ali je značilna zanjo
   // nadaljevati stavko v znak nestrinjanja, protesta
5. 5. navadno s prilastkom lastnost, sestavina, ki označuje, določa kaj: ugotavljati skupne znake pri opazovanih pojavih / bistveni znaki kakega pojma
   ● knjiž. astrološki znaki zodiakalna znamenja; knjiž. biti rojen v znaku bika v znamenju bika
   ♦ adm. nemi znak stenografski znak, ki se ne izgovarja; avt. znak stop in stop znak v križišču, pred katerim mora voznik vozilo ustaviti; znak ustavi; znaki za obvestila za opozarjanje na bližino objektov, kjer so na razpolago določene storitve; biol. spolni znaki znaki, pojavi, po katerih se razlikujejo med seboj pripadniki iste vrste glede na spol; primarni spolni znaki spolni organi, spolne žleze; jur. blagovni znak zaščiten grafični, črkovni, številčni znak za razlikovanje istovrstnega blaga; storitveni znak zaščiten grafični, črkovni, številčni znak za razlikovanje istovrstnih storitev v gospodarskem prometu; znak kakovosti ki dokazuje, da kakovost blaga, izdelka ustreza določenim predpisanim zahtevam; lingv. diakritični znak ki pri črkah zaznamuje poseben izgovor; mehki znak trideseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; trdi znak osemindvajseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; lov. strelni znak značilni gib, reakcija zadete živali glede na mesto zadetka; mat. znak minus, plus; muz. prestavni znak za znižanje ali zvišanje tona za polton ali dva poltona ali za vračanje na prvotno višino; predznak; num. emisijski znak na kovancu ali bankovcu, značilen za določeno izdajo; papir. vodni znak v mokro papirno snov vtisnjen znak na bankovcu, pisalnem papirju, viden pri presvetlitvi; ptt klicni znak zvočni ali svetlobni znak, s katerim se kdo kliče k telefonskemu, telegrafskemu aparatu, napravi; tisk. tiskarski znaki za črke, ločila in druga znamenja; zal. bralni znak vložen znak za zaznamovanje strani; tiskovni znak črka, znak v rokopisu ali natisnjenem besedilu, po katerem se izračunavata obseg in plačilo izdaje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.