molítev -tve ž (ȋ) rel. - 1. usmerjanje misli, prošenj k Bogu, svetnikom: iskati uteho v molitvi; z molitvijo obračati se k Bogu; skupna molitev / molitev za sina / jutranja, večerna molitev; molitev pred jedjo
- 2. ustaljeno besedilo nabožne vsebine: naučiti se molitve; knjiga molitev / pogrebne molitve
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
molíti mólim nedov. (ī ọ́) - 1. rel. usmerjati misli, prošnje k Bogu, svetnikom: pokleknil je in molil; moliti k Bogu, v čast Materi božji; goreče, pobožno moliti / moliti za dež, zdravje; moli, da bi ozdravel / moliti za umrle
// izgovarjati besedilo molitve: moliti jutranjo molitev, očenaš, rožni venec / duhovnik moli naprej, drugi odgovarjajo vodi molitev - 2. po božje častiti: moliti boga / moliti luno, malike, živali; pren., ekspr. moliti mamona
● ekspr. ko bo ta nehal moliti, bom še jaz povedal svoje govoriti, pripovedovati
molèč -éča -e: moleč obrača oči proti nebu; moleči verniki
móljen -a -o: zbrano moljena molitev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
róžen -žna -o prid. (ọ̑) - 1. nanašajoč se na rože: rožne čebulice; otroci so pletli rožne kite / rožni vrt / rožni grm; rožni trni / rožno olje eterično olje iz cvetov vrtnic
// star. v rožnem maju cvetočem
● star. rožni cvet junij; ekspr. rožna mladost lepa, srečna; knjiž. rožno jutro lepo, jasno - 2. knjiž. rožnat: rožna svetloba / rožna lica
♦ bot. rožni koren rastlina s suličastimi, nazobčanimi listi in navadno zelenkasto rumenimi cveti v socvetjih, Sedum rosea; rel. rožni venec molitev iz zdravamarij, očenašev in razmišljanja o dogodkih iz Kristusovega življenja; priprava iz kroglic, nabranih na vrvico ali verižico, za molitev rožnega venca; zool. rožni škržat majhna zajedavska žuželka, ki sesa rastlinske sokove in je posebno škodljiva vrtnicam, Typhlocyba rosae
róžno prisl.: rožno cvetoča ajda / piše se narazen ali skupaj: rožno bel ali rožnobel; rožno rdeč
♦ bot. rožno rdeči dežen zaščitena alpska rastlina z rožnatimi cveti, Heracleum siifolium
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
vênec -nca m (é) - 1. iz cvetja, vej, zelenja spleten izdelek
- a) v obliki kroga, obroča: plesti, spletati venec; venec iz smrečja; venec z nageljni, s tulipani / položiti venec na grob neznanega junaka / lovorov venec iz lovorovih listov kot simbol zmage, (pesniške) slave; pogrebni, poročni venec / red republike z zlatim vencem visoko jugoslovansko odlikovanje za posebne zasluge na področju javnega delovanja
- b) podolgovate oblike: napeljati venec od stebra do stebra; oviti deblo mlaja z vencem; deset metrov dolg venec
- 2. navadno z rodilnikom skupek spletenih, nanizanih plodov, stvari: venec čebule, fig, klobas / venec spletenih las
// ekspr. skupina ljudi, stvari, stoječih v obliki kroga, obroča: na trgu se je zbral venec radovednih gledalcev / jezero obdaja venec gora; venec oblakov - 3. ekspr., navadno z rodilnikom vsebinsko povezana, zaključena skupina umetniških ali znanstvenih stvaritev; ciklus: venec treh dram; venec impresionističnih slik
● knjiž. lovorovega venca ni želel prepustiti drugim zmage, prvega mesta; knjiž., ekspr. pesniku so vili lovorove vence so ga slavili; šalj. vzel ji je deviški venec nedolžnost
♦ arhit. venec iz stenske ploskve izstopajoči del zidu za okras; astr. venec plast Sončeve atmosfere, ki prehaja v medplanetarni prostor; korona; bot. cvetni venec notranji listi dvojnega cvetnega odevala; grad. venec konstrukcijski element na obodu stavbe za vezavo, okrepitev zidu, objekta v ravnini stropa; igr. venec položaj, ko so podrti vsi keglji razen kralja; lit. sonetni venec skupina petnajstih sonetov, katerih vsak se začenja z zadnjim verzom predhodnega soneta, petnajsti sonet pa je sestavljen iz teh verzov; lov. venec spodnji, kolobarčasti del roga pri jelenu, srnjaku; roža; rel. rožni venec molitev iz zdravamarij, očenašev in razmišljanja o dogodkih iz Kristusovega življenja; priprava iz kroglic, nabranih na vrvico ali verižico, za molitev rožnega venca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
priprôšnji -a -e prid. (ó) nanašajoč se na priprošnjo: priprošnje besede
♦ rel. priprošnja molitev prosilna molitev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
vròč tudi vróč -óča -e prid. (ȍ ọ́; ọ̄ ọ́) - 1. ki ima razmeroma visoko temperaturo: vroč likalnik; vroča juha, voda / vroči poletni dnevi; vroča poletja in mrzle zime / vroči kraji z visoko povprečno temperaturo
// ki vzbuja, povzroča občutek vročine: pihal je vroč veter; sonce je že vroče / vroča volnena obleka / začutiti vročo bolečino pri srcu pekočo, žgočo - 2. pri katerem zaradi telesnega napora nastopi potenje, pride do večjega dotoka krvi v žile: vroč konj ne sme piti mrzle vode; ves vroč je prišel na vrh; bil je vroč od teka
// ki ima višjo telesno temperaturo, kot je navadno: potipal mu je čelo, bilo je vroče; vneto mesto je vroče / otrok je vroč in težko diha - 3. ekspr. strasten, čuten: vroč ljubimec; tako vroče dekle ga ne bo čakalo / vroč objem, pogled, poljub
// ki se hitro razburi, čustveno razvname: nagli in vroči ljudje / vroč temperament / vroča kri mu ni dala miru vzkipljiva narava; ima vročo kri, je vroče krvi je vzkipljiv
// navdušen, vnet: postal je vroč privrženec novega gibanja; bil je vroč za pravično stvar - 4. ekspr. oster, nepopustljiv: imeti vroč pogovor s kom; vroča polemika, razprava o čem; vroče prerekanje / vroč pretep; vroča seja / vroča agitacija
// ki se pojavlja z veliko intenzivnostjo: vroča ljubezen; vroča želja; vroče upanje / vroča molitev, prošnja - 5. ekspr. zaradi velike intenzivnosti določene dejavnosti nevaren, neprijeten: med vojno je bil poročevalec na najbolj vročih krajih / hriboviti svet je postal za okupatorja vroče področje / bližajo se vroči časi; jutri bodo imeli v šoli vroč dan
- 6. publ. ki v določenem času, kraju zelo prizadeva, vznemirja koga: vroči družbeni problemi / vzklikati vroča gesla politično nezaželena, nevarna; izogibati se vročih tem / ob gradnji šole je postalo vroče tudi vprašanje vodovoda pereče
- 7. teh. pri katerem je kovina v razbeljenem stanju: vroče kovanje, valjanje, vlečenje
● publ. vroči telefon neposredna telekomunikacijska povezava med vladama Združenih držav Amerike in Sovjetske zveze; ekspr. vroče barve živo rdeče, oranžne; ekspr. nosi vroče hlačke zelo kratke; ekspr. vročo kašo so mu skuhali povzročili so, da je v zelo neprijetnem, zapletenem položaju; ekspr. konj vroče krvi isker, živahen; ekspr. še vroča novica novica o stvari, ki se je pravkar zgodila; ekspr. preiskava ga je pripeljala na vročo sled sled, ki vodi k razkritju česa; žarg. pošiljka je vsebovala vroče blago tihotapsko, prepovedano; ekspr. tla mu tukaj postajajo vroča tukaj postaja zanj nevarno; njegov položaj postaja ogrožen; šalj. mrzle roke, vroče srce mrzle roke izdajajo čustvenost, zaljubljenost; preg. nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha vsaka zahteva, vsak ukrep je v začetku videti hujši, kot pa se izkaže kasneje; preg. kuj železo, dokler je vroče vplivaj na koga, kaj, dokler je mogoče; takoj izkoristi vsako ponujeno ugodnost
♦ agr. vroči gnoj živalski gnoj, ki se hitro razkraja in pri tem močno segreje; ekon. vroči denar kratkoročni denarni prihranki, ki prehajajo z enega denarnega trga na drugi glede na večjo donosnost in varnost; gastr. vroče polnjenje polnjenje, pri katerem se da, vlije vroča jed, živilo v ogreto posodo, ki se takoj zapre; jur. vroči žig žig, narejen z vročim predmetom; metal. vroče cinkanje cinkanje s pomakanjem v raztaljen cink; rad. vroča vaja vaja v studiu s priključenimi aparaturami; teh. vroči laki laki, ki se nanašajo v vročem stanju
vróče - 1. prislov od vroč: vroče jo ljubi; vroče razpravljati o čem; vroče zaželena stvar / v povedni rabi: bilo je vroče in soparno; tako mu je vroče, da mu pot kar lije z obraza
- 2. v povedni rabi izraža stanje hudega spopadanja: naredili so barikade, vroče bo; na prednjih položajih je bilo najbolj vroče / pri njih doma bo vroče
● ob tej misli mu je postalo vroče se je zelo vznemiril; ekspr. vroče vam bo, pomoči pa ne bo v zelo težkem položaju boste
♦ etn. vroče, mrzlo otroška igra, pri kateri se z vzklikom vroče, mrzlo opozarja na bližino ali oddaljenost skritega predmeta
vróči -a -e sam.: kaj vročega bi popil; ekspr. dobil je nekaj vročih klofut; sušiti na vročem; prim. vreti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
ángel -a m (á) - 1. rel. dobro duhovno bitje, ki biva zunaj vidne narave: čisti, dobri angeli; zbori angelov; lepa, dobra je kot angel / evfem. hudobni angel satan, hudič; angel varuh / angel gospodov zvonjenje zjutraj, opoldne in zvečer ali molitev za to priliko
// pesn. angel miru; angel smrti smrt
// angel iz belega marmorja - 2. ekspr. zelo dober človek, navadno ženska: moja mati je bila angel; vidiš, tak je, ti pa si ga imel za angela / kot nagovor angel moj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
apostólski -a -o prid. (ọ̑) - 1. nanašajoč se na apostole: apostolski časi / delovati z apostolsko gorečnostjo / apostolska vera molitev, ki obsega dvanajst temeljnih členov katoliške veroizpovedi; Apostolska dela knjiga svetega pisma, ki opisuje zgodovino prve Cerkve
- 2. rel. nanašajoč se na papeža, apostolski sedež: apostolski blagoslov / apostolski administrator upravitelj apostolske administrature; apostolski delegat papežev odposlanec za nadziranje cerkvenega življenja v državah, ki nimajo diplomatskih zvez z apostolskim sedežem; apostolski sedež papež, rimske kongregacije, sodišča in uradi skupaj; apostolska nunciatura stalno papeško poslaništvo za nadziranje cerkvenega življenja v državah, ki imajo diplomatske zveze z apostolskim sedežem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
glôrija in glórija -e ž (ó; ọ́) - 1. svetniški sij, gloriola: zlata glorija mu obdaja glavo; pren., knjiž. nadel si je glorijo junaka
// knjiž. sij, blišč, žar: vsa cerkev je bila v svetli gloriji; sonce obliva drevje z večerno glorijo; glorija sončnega zahoda - 2. ekspr. slava, čast, priznanje: v vsej gloriji se je čutil nesrečnejšega kot prej; iron. to je pomenilo konec njegove glorije / pog. sprejeli so ga z veliko glorijo z velikimi slavnostmi, s poveličevanjem
♦ alp. mavričast sij ob človekovi senci na nizko ležeči megli; rel. latinska molitev pri maši z začetkom: Gloria
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
míseln -a -o [səl] prid. (ȋ) - 1. nanašajoč se na mišljenje ali misel:
- a) računanje je miselni akt; to zahteva miseln napor; človekove miselne in čustvene sposobnosti / ekspr. čudil se je njegovi miselni ostrini / biti ustvarjalen na miselnem, teoretičnem področju / otrok je v miselnem razvoju zaostal umskem
- b) miselno obvladovanje sveta / to je podpiranje miselne lenobe; biti sposoben velike miselne zbranosti; tedaj se mu je razkrilo miselno ozadje problema
- c) ekspr. miselna globina knjige; miselno in čustveno bogastvo; izluščiti miselno jedro / poiskati miselne zveze / ni se mogel vključiti v njegov miselni krog / možni so različni miselni sistemi; ekspr. raziskati njegovo miselno pot od tolstojanstva do marksizma / ekspr. on je pravi miselni velikan
- č) miselna slika je vse bolj bledela
- d) sodobni miselni razvoj je šel v drugo smer; napredni miselni tokovi / miselno ozračje na šoli
- e) v tem filmu prevladuje miselni ton; to je miselna glasba
- 2. nanašajoč se na pravilno, logično mišljenje: miselna utemeljenost trditve / delati miselne napake / miselni problemi; miselna igra / ekspr. miselna telovadba; miselno delo ga utruja umsko
- 3. v zvezi miselni svet skupek misli, pojmov, sodb o življenju, svetu, morali; miselnost: hotel je pobliže spoznati njihov miselni svet / miselni svet srednjega veka / njegov miselni svet je ozek
♦ lingv. miselni prislov prislov, ki izraža razmerje govorečega do povedanega; lit. miselni prestop pojav, da se stavek ne zaključi hkrati z verzom, ampak sega v naslednji verz; enjambement; miselna lirika; rel. miselna in ustna molitev
míselno prisl.: miselno aktivizirati učence; miselno se zbrati; čustveno in miselno zrel človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
mlínček -čka m (ȋ) - 1. ekspr. manjšalnica od mlin: ob potoku je klopotal mlinček; jezik mu drdra kot mlinček
- 2. igrača, ki predstavlja mlinsko kolo: otroci so ob vodi delali, postavljali mlinčke
- 3. gospodinjska priprava za mletje kave, orehov: vrteti mlinček / električni mlinček; kavni mlinček; mlinček za kavo
- 4. del ptičjega želodca z močno mišičnato steno: kokošja jetra, mlinček in kremplje je vrgel psu
● žarg. mlinček ročni računski stroj(ček); molilni mlinček zlasti v tibetanskem okolju priprava za mehanično opravljanje molitev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
očenàš -áša m (ȁ á) rel. molitev z začetkom: Oče naš: moliti očenaš;
pet očenašev in zdravamarij;
pravila zna kot očenaš
● nar. pri vratih je visel dolg očenaš rožni venec; star. za očenaš ali dva pozneje je v taboru nastal nemir čez kratek čas; to je gotovo kot amen v očenašu popolnoma, čisto
♦ etn. zlati očenaš molitev v obliki dvogovora med Kristusom in Marijo, nastala med ljudstvom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
očíten -tna -o prid., očítnejši (í ī) - 1. razumljiv, pojmljiv brez dodatnih podatkov: to je očiten dokaz, da smo imeli prav; očiten primer medsebojne nesloge; to je več kot očitno
- 2. lahko ugotovljiv, zaznaven: očitna laž; podobnost med njima je očitna; te stvari so še bolj očitne v drugi knjigi
// ekspr. zelo velik, hud: storil ji je očitno krivico; gre za očitno pomoto; nova zamisel je bila v očitnem nasprotju s tedanjimi razmerami - 3. zastar. javen: zasliševali so ga pred vsemi in na očitnem kraju / očitna dražba
● star. očitna grešnica vlačuga, prostitutka
♦ rel. očitna spoved molitev, s katero se grehi na splošno javno izpovejo in obžalujejo
očítno - 1. prislov od očiten: očitno se ga izogiba; zaslišali so ga očitno pred ljudstvom / v povedni rabi očitno je, da to ni mogoče
// izraža precejšnjo verjetnost, prepričanost: očitno sta tujca; očitno je zamudil avtobus - 2. v primerniku izraža večjo mero glagolskega dejanja ali stanja; bolj: njegove pripombe to še očitneje poudarjajo; publ. to je vedno očitneje prihajalo do izraza
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
rubríka -e ž (ȋ) - 1. navadno s črtami omejen prostor v obrazcih, poslovnih knjigah za vpisovanje podatkov; razpredelek, stolpec: izpolniti vse rubrike; razdeliti polo na rubrike; vpisati v rubriko; rubrika formularja; rubrike v knjigovodski knjigi
- 2. stalni oddelek, stran s specializirano vsebino v časopisu, reviji; razpredelek, razdelek: odpreti novo rubriko; urednik rubrike / gospodarska, kulturna, lokalna, športna rubrika / časopisna rubrika
// stalna radijska oddaja s specializirano vsebino: zabavna rubrika se je poslušalcem kmalu priljubila
● ekspr. igralka že nekaj let polni rubrike časopisov veliko pišejo o njej
♦ jur. marginalna rubrika kratka označba vsebine nad posamezno določbo zakona; rel. rubrika navodilo v liturgičnih knjigah, kako naj se obred, molitev opravlja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
sláva -e ž (á) - 1. splošno priznanje velike vrednosti, veljave: slava mine, ekspr. se razkadi; slava ga je naredila ošabnega; niso mu kratili zaslužene slave; biti željen slave; izkazovati komu čast in slavo slaviti ga
// moja pesem naj mu bo v slavo v čast
// velik ugled, veljava: njegova slava raste; bojna, pisateljska slava; ekspr. dvomljiva slava - 2. v medmetni rabi izraža poveličevanje, slavljenje: slava ti, junak / ob spominu na umrle: slava mu; slava njegovemu spominu
- 3. v srbski pravoslavni cerkvi praznik na godovni dan zavetnika družine: praznovati slavo / krstna slava
● ekspr. kar naprej mu pojejo slavo zelo ga slavijo; publ. delati noče, slavo bi pa rad požel se proslavil; ekspr. slavo mu je prinesel že prvi film že s prvim filmom je zaslovel; ekspr. v svoji slavi ni pozabil domače hiše čeprav je bil zelo slaven; ekspr. vrnil se je ovenčan s slavo kot zmagovalec; star. pasti na polju slave na bojišču
♦ rel. molitev pri maši z začetkom: Slava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
vzíti1 vzídem dov., vzšèl vzšlà vzšlò tudi vzšló (í) - 1. dvigniti se izza obzorja, nad obzorje: luna, sonce vzide / vzšla je rdeča zarja / ekspr. izza hriba vzide oblak / ekspr. vzšel je nov dan začel se je
♦ astr. zaradi vrtenja Zemlje navidezno dvigniti se nad obzorje - 2. knjiž. priti, pojaviti se: od nekod vzide šum / iz srca mu vzide molitev, prošnja / iz tega je vzšlo vse zlo
// nastati, pojaviti se: v duši vzide upanje, vera / nenadoma mu vzide spoznanje spozna
● ekspr. naj mi več ne vzide dan naj več ne doživim naslednjega dne, naslednjega sončnega vzhoda; vznes. tudi njim bo vzšel dan svobode tudi oni bodo svobodni, osvobojeni; knjiž. končno je vzšlo sonce tudi za nas smo tudi mi srečni
vzšèl vzšlà vzšlò knjiž.: vzšla luna
vzíšel -šla -o zastar. vzšel: vzišlo sonce
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
zatopíti -ím dov., zatópil (ī í) star. preplaviti, prepojiti: narasla voda je zatopila zemljišče / sreča mu je zatopila srce / vonj po razkužilih je zatopil vse druge vonje
● star. v pijači je skušal zatopiti svoje koprnenje utopitizatopíti se ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop- a) intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zatopiti se v delo, igro, molitev, razmišljanje; zatopiti se v pogovor s kom; tako se je zatopil v branje, da ni slišal trkanja / zatopil se je v svoje misli; zatopiti se vase / elipt. zatopiti se v časopis, knjigo
- b) stanja osebka, kot ga določa samostalnik: zatopiti se v molk, žalost
zatopljèn -êna -o - 1. deležnik od zatopiti: ljudje, zatopljeni v pogovor; zatopljen v delo, igro, molk
- 2. knjiž. zamišljen: zatopljen človek; biti zatopljen; sedel je ves zatopljen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
zdúšen -šna -o prid. (ȗ) zastar. - 1. navdušen, zanosen: zdušno odobravanje občinstva / biti zdušen za slovenstvo zelo vnet; zdušna molitev romarjev goreča
- 2. pošten, vesten: bil je zdušen trgovec, zato so radi kupovali pri njem
zdúšno prisl.: zdušno opravljati delo, dolžnosti; zdušno zapeti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
zlát -a -o prid. (ȃ á; četrti pomen ȃ) - 1. nanašajoč se na zlato: najti v pesku zlata zrna; zlata žila / zlati rudnik; zlata ruda / zlate zaloge / poljud. zlati pesek zlatonosni pesek
// ki je iz zlata: zlat nakit, prstan; napisati ime na spomenik z zlatimi črkami; zlata krona / zlati okviri slik pozlačeni; zlate kupole / pog. zlat(i) zob ki ima zlato krono
// zlata kolajna, medalja kolajna, medalja, ki se podeli za prvo mesto v posameznih športnih disciplinah; zlata obreza obreza, na katero se nanese tanka plast zlata - 2. take barve kot zlato: zlati čevlji; pletenine z zlatimi nitkami / ekspr. zlati sončni žarki / poljud. zlata bronsa bakrova bronsa
// zlata barva
// ekspr. rjavkasto, rdečkasto rumen: dekle z zlatimi lasmi; piti zlato kapljico; zlata pšenica / zlati oktober - 3. ki predstavlja petdeseto obletnico česa: zlati jubilej organizacije / praznovati zlato poroko petdesetletnico poroke
- 4. ekspr. zelo dober, dobrosrčen: bil je zlat človek, iskren prijatelj; ima zlate starše; bil bi zlat, če ne bi pil / tisti dan je bila vsa zlata in je vsem stregla ustrežljiva, pozorna
// v nagovoru moj zlati otrok, varuj se
// ki vzbuja zelo pozitiven čustveni odnos: bili so zlat razred; ta otrok je zlat / v nagovoru sinek moj zlati, hitro se vrni - 5. ekspr. zelo dragocen, koristen: ni poslušal zlatega nauka; to so zlate besede; zlato spoznanje / posnemati zlat zgled koga; zlato pravilo pravilo, ki ga je v kaki zadevi zelo koristno upoštevati
// zelo ugoden: ponuja se mu zlata priložnost / bili so zlati časi za špekulante - 6. ekspr. poln uspehov, pomembnih del: minili so zlati časi reprezentance; zlati vek italijanskega slikarstva; zlata doba znanosti
// poln zadovoljstva, sreče: zlati trenutki življenja; zlata mladost, prihodnost / sanjati zlate sanje - 7. ekspr. zvonek, svetel: ima zlat glas; zlat smeh
- 8. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se nanaša: izgubil je svoj zlati mir; zlata resnica, sreča; hrepeni po zlati svobodi; zlato upanje
● ekspr. imaš zlat čas, da to narediš veliko prostega časa; ekspr. to je zlatega denarja vreden delavec zelo dober, marljiv; ekspr. obljubljal ji je zlate gradove srečo, bogastvo; ekspr. to dejanje bo zapisano v zgodovini z zlatimi črkami dobilo bo pomembno mesto, ohranilo se bo v častnem spominu; ekspr. ta obrt je zanj zlata jama prinaša mu zelo velik dobiček; ekspr. njegovo ime je zapisano v zlati knjigi zgodovine on je zelo zaslužen; učenca so vpisali v zlato knjigo nekdaj v knjigo z imeni odličnjakov; ekspr. to zbirko poezij so označili za zlato knjigo izredno dobro knjigo; iron. zlata mladina razvajeni mladi ljudje, zlasti iz bogatejših družin; ekspr. zlata mrzlica povečano iskanje zlata; zlata parmena jesensko jabolko rumene barve z rdečimi progami, lisami; otr. ti si pa danes zlata ptička kot pohvala pri jedi si prvi pojedel; zlate ribice akvarijske ribe zlasti zlato rumene barve; ekspr. ta fant ima zlate roke zna dosti stvari spretno narediti, izdelati; ekspr. bila je dobrega srca in zlatih rok zelo radodarna; ekspr. držati se zlate sredine biti zmeren, v ničemer ne pretiravati; ekspr. vkovati koga v zlate verige dati mu dober gmotni položaj, a odvzeti mu samostojnost; zlato jabolko kaki; zlato runo v grški mitologiji runo zlatega ovna s čudežnimi lastnostmi; red zlatega runa nekdaj visoko avstrijsko in špansko viteško odlikovanje za plemiče in državne voditelje; ekspr. ima zlato srce je zelo dobrosrčen; zlato tele po bibliji zlat kip živali, ki so ga častili Izraelci med Mojzesovim bivanjem na gori Sinaj; ekspr. častiti zlato tele bogastvo, denar; preg. zlat ključ vsaka vrata odpre z denarjem se vse doseže; preg. srednja pot — zlata pot najbolj priporočljiva je zmernost, umerjenost v vsem; preg. dokler prosi, zlata usta nosi, kadar vrača, hrbet obrača dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno, ko pa bi bilo treba dobljeno vrniti, je neprijazen, nehvaležen; preg. rana ura — zlata ura če se začne zgodaj delati, se veliko naredi
♦ agr. zlati delišes sladko rumeno zimsko jabolko, po izvoru iz Amerike; astr. zlato število število, ki določa zapovrstnost leta v Luninem krogu; bot. zlati grmiček zdravilna rastlina z drobnimi rožnatimi cveti; tavžentroža; zlati klobuk rastlina z velikimi temno rožnatimi cveti z nazaj zavihanimi listi, Lilium martagon; zlato jabolko gorska rastlina s pokončnim steblom in oranžnim rjavo lisastim cvetom z nazaj zavihanimi listi; kranjska lilija; ekon. zlate palice zlato v obliki kvadrov; zlate rezerve zlato, ki ga ima centralna banka; zlata valuta denarni sistem, v katerem je vrednost denarne enote določena z vrednostjo zlata; etn. zlati očenaš molitev v obliki dvogovora med Kristusom in Marijo, nastala med ljudstvom; film. zlati lev priznanje za najboljši film mednarodnega festivala v Benetkah; velika zlata arena priznanje za najboljši film puljskega festivala; filoz. zlato pravilo (moralnega vedenja) po Kantu pravilo, po katerem naj človek ne stori drugim, česar ne želi, da drugi storijo njemu; geom. zlati rez daljice točka na daljici, ki deli daljico na dva dela tako, da je razmerje med daljico in večjim delom enako razmerju med večjim in manjšim delom; med. zlata žila bolezenska razširitev vene ob zadnjični odprtini; muz. zlata plošča plošči podobno priznanje, ki se podeli izvajalcu za 50.000 prodanih plošč; obl. zlata košuta najvišje priznanje na mednarodnem sejmu mode v Beogradu; šport. zlata lisica priznanje, ki se podeli najboljši tekmovalki na tradicionalnem ženskem tekmovanju v slalomu in veleslalomu na Pohorju; um. zlati oltar rezljan in bogato pozlačen leseni oltar, značilen za 17. stoletje; zlati rez sorazmerje med dvema količinama, pri katerem je razmerje med večjo in manjšo količino enako razmerju med večjo količino in celoto; vrtn. zlati šeboj grmičasta vrtna ali lončna rastlina z dišečimi rumenimi ali rjavimi cveti, Cheiranthus cheiri; zool. zlata minica hrošč bleščeče rumenkasto zelene barve, ki se hrani s cvetnim prahom, Cetonia aurata
zláto prisl.: posoda se je zlato svetila; zlato obrobljena očala; zlato vezeni plašči / piše se narazen ali skupaj: zlato pisano ali zlatopisano listje; zlato rjava skorja
zláti -a -o sam.: dvorana je bila v belem in zlatem; star. dal mu je pet zlatih zlatnikov
// ljubk., kot nagovor: zlata moja, nič ne skrbi; zdaj pa spančkaj, zlato moje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
domolíti -mólim dov. (ī ọ́) končati molitev: župnik je ravno domolil;
domoliti večerno molitev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
gorèč -éča -e prid. (ȅ ẹ́) - 1. ki gori: goreč kup sena; goreča bakla; goreča hiša; v roki je držal gorečo trsko / še gorečo pipo je vtaknil v žep
// ki gori in daje svetlobo: goreča sveča / goreča žepna svetilka; pren., knjiž. okna, goreča v večerni zarji - 2. pesn. ki je po barvi podoben ognju: šopek gorečega maka; goreče rože
- 3. ekspr. razgret od bolezni, napora: hladila si je goreča lica
- 4. ekspr. zelo prizadeven, navdušen: postal je goreč privrženec sistema; goreč govornik, politik; za delo je bil ves goreč / bil je njen goreč častilec / goreče srce
// ki izraža, kaže veliko prizadevnost, navdušenje: z gorečim glasom ji je začel govoriti; goreč pogled / goreč poljub / njegove goreče besede so jo prevzele - 5. ki se pojavlja z zelo veliko intenzivnostjo: goreča molitev, prošnja; imel je eno samo gorečo željo / goreča ljubezen
goréče prisl.: goreče hrepeneti, ljubiti, prositi; goreče mu je stisnil roko; prim. goreti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
hválen -lna -o prid. (ā) - 1. ki izraža hvalo, priznanje: v hvalnem govoru je omenil tudi njegovo humanost; hvalna molitev, pesem
- 2. star. vreden hvale, priznanja: hvalna prizadevnost dijakov; hvalno dejanje rešitelja
hválno prisl., v povedni rabi izraža primernost, koristnost česa: hvalno je, da ni odpovedala svojega sodelovanja; sam.: dobiti hvalno iz fizike nekdaj drugo najvišjo pozitivno oceno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
odžebráti -ám dov. (á ȃ) - 1. nar. koroško odmoliti: odžebral je večerno molitev in zaspal
- 2. ekspr. hitro in enolično odmoliti: odžebrali so in začeli jesti / odžebrati očenaš
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
prídiga -e ž (í) - 1. rel. govorno podajanje vsebinsko zaokrožene verske snovi: poslušati pridigo; molitev pred pridigo / nedeljska pridiga; pridiga na gori Kristusov govor, ki vsebuje povzetek krščanskega moralnega nauka
// besedilo za tako podajanje: knjiga pridig - 2. ekspr. (vsiljivo) dajanje naukov: vse pridige nič ne pomagajo; le obdrži svojo pridigo zase
// opominjanje, oštevanje: za vsak prestopek je moral poslušati pridigo; zaslužil si pridigo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
zarotovánje -a s (ȃ) - 1. po ljudskem verovanju izgovarjanje določenih besed, delanje določenih kretenj, da se kaj hudega odvrne, da kaj izgubi moč: obvladati sovražne sile z zarotovanjem; zarotovanje hude ure
// besede, s katerimi kdo roti: zasikal je proti njemu zarotovanje - 2. rel. izganjanje hudobnega duha: obredi zarotovanja
// molitveni obrazec za odvrnitev vpliva hudobnega duha; zarotilna molitev: govoriti, uporabljati zarotovanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
ángelov -a -o prid. (á) nanašajoč se na angela: angelova trobenta / angelovo češčenje zvonjenje zjutraj, opoldne in zvečer ali molitev za to priliko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
ángelski -a -o prid. (á) nanašajoč se na angele: angelski zbori / ta otrok ima angelski obraz; angelska lepota / angelsko češčenje zvonjenje zjutraj, opoldne in zvečer ali molitev za to prilikoángelsko prisl.: angelsko čista duša; ekspr. s tem otrokom je treba biti angelsko potrpežljiv zelo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
crédo tudi krédo -a [kre-] m (ẹ̑) - 1. rel. latinska molitev pri maši z začetkom: Credo: duhovnik moli credo
● prišel sem med umetnike kot Pilat v credo brez zaslug, slučajno - 2. knjiž., navadno s prilastkom načela, nazori, prepričanje: izpovedati svoj življenjski credo / estetski, politični, umetniški credo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
direktórij -a m (ọ́) skupina ljudi, ki vodi podjetje, zavod ali ustanovo: ustanovo vodi direktorij;
član direktorija;
sklepi direktorija
♦ rel. koledar z navodili za maševanje in za molitev brevirja; zgod. petčlanski ustavni organ z izvršilno oblastjo v Franciji v letih od 1795 do 1799
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
godljáti -ám nedov. (á ȃ) ekspr. nerazločno, momljaje govoriti: nekaj je godljal sam s seboj;
godlja kakor medved / začel je godljati svojo molitev / kar naprej se jezi in godlja godrnja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
godrnjàv -áva -o prid. (ȁ á) ki (rad) godrnja: godrnjav človek;
bil je siten in godrnjav;
stanoval je pri godrnjavi gospodinji / razvlečena, godrnjava molitev / iz sobe so se slišali godrnjavi zvokigodrnjávo prisl.: godrnjavo ji je odgovarjal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
goréčen -čna -o prid., goréčnejši (ẹ́ ẹ̄) zelo prizadeven, navdušen: gorečen zagovornik;
bil je njihov najgorečnejši pristaš / gorečna molitev / to je bila njegova gorečna željagoréčno prisl.: gorečno je čakala na sinovo vrnitev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
gospódov -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na gospoda: čisti gospodovo obleko / na mizi je ležal gospodov brevir / vznes. gospodov dan nedelja; star. v letu Gospodovem 1664 leta 1664
♦ rel. angel gospodov zvonjenje zjutraj, opoldne in zvečer ali molitev za to priliko; razglašenje Gospodovo praznik v spomin na tri kralje, ki so počastili in obdarovali novorojenega Kristusa, 6. januarja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
hímna -e ž (ȋ) - 1. pesem kot simbol države, organizacije, gibanja: godba je zaigrala himno; državna, narodna, pionirska, proletarska himna
- 2. lit. pesem v počastitev, hvalo česa, hvalnica: napisati himno; himna ljubezni, pomladi, svobodi / zmagoslavna himna dela
- 3. rel. molitev v čast, zahvalo Bogu, hvalnica: moliti, peti himne
// pri starih Grkih pesem v čast bogov ali herojev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
hválnica -e ž (ȃ) - 1. lit. pesem v počastitev, hvalo česa: napisati hvalnico; mogočna, veličastna hvalnica; hvalnica stvarstva, življenja; hvalnica ljubezni, naravi, svobodi
● ekspr. vedno mu poje hvalnice zelo ga hvali - 2. rel. molitev v čast, zahvalo Bogu: moliti, peti hvalnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
hvalospèv in hvalospév -éva m (ȅ ẹ́; ẹ̑) - 1. rel. hvalna molitev, navadno kot uvod v osrednji del maše: moliti hvalospev / velikonočni hvalospev
- 2. redko slavospev, hvalnica: hvalospev zaslužnemu možu; hvalospev pomladi
● ekspr. neprestano mu poje hvalospeve zelo ga hvali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
imám tudi imán -a m (ȃ) v muslimanskem okolju - 1. nekdaj naslov za vladarja: vrsta imamov, ki so sledili Mohamedu / jemenski imam
- 2. kdor vodi skupno molitev: izbrati imama
// duhovnik: smrt starega imama - 3. naslov pomembnega učenjaka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
kesánje -a [kəs] s (ȃ) neprijetno čustvo človeka ob spoznanju, da je naredil kaj slabega, nepravilnega ali opustil kaj dobrega, koristnega: muči ga kesanje;
globoko, iskreno kesanje zaradi česa / čutiti, imeti kesanje / knjiž. tekle so mu solze kesanja
♦ rel. kesanje čustvo zaradi lastnega greha, združeno s sklepom poboljšanja; zmoliti kesanje molitev, navadno na koncu spovedi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
kontemplácija -e ž (á) knjiž. poglobljeno razmišljanje, razglabljanje o kaki stvari, zlasti duhovni: sposoben za kontemplacijo in introspekcijo / gre za globoko vživetje v umetniško delo, za estetsko kontemplacijo; odmika se v svet filozofske kontemplacije / kontemplacija smrti
♦ filoz. stanje, ki se doseže s poglabljanjem v nedoumljivo; rel. molitev, pri kateri se človek popolnoma zatopi v premišljevanje o Bogu in verskih resnicah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
litaníje -níj ž mn. (ȋ) - 1. rel. molitev iz vzklikov in refrenov, ki jih izmenoma izgovarjajo duhovnik in verniki: moliti litanije / iti k litanijam k popoldanskemu cerkvenemu opravilu; pren., ekspr. če bi hotel vse našteti, bi bile dolge litanije
- 2. ekspr. dolgo trajajoče, dolgočasno grajanje, tožbe: spet moram poslušati stare litanije o njegovih težavah; kdaj bo konec teh litanij
- 3. ekspr., z rodilnikom velika množina: litanije kletvic, obtožb
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
meditácija -e ž (á) knjiž. globoko premišljevanje, razmišljanje: poglabljati se v meditacije;
filozofska meditacija;
meditacija o minljivosti / publ. knjiga meditacij
♦ rel. premišljevalna molitev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
molílen -lna -o prid. (ȋ) redko s katerim se moli: Ker je videl, da Ajta že prebira patnušter, je tudi on izvlekel svoje molilno orodje (Prežihov) / molilni mlinček zlasti v tibetanskem okolju priprava za mehanično opravljanje molitev; molilna preproga v muslimanskem okolju preproga, na kateri se opravljajo molitve
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
molítven -a -o prid. (ȋ) - 1. nanašajoč se na molitev: molitvena vsebina / molitvena knjižica; star. molitvene bukve, bukvice molitvenik
// udeleževati se molitvenih ur / molitveni obrazec besedilo molitve - 2. rel. ki rad moli: molitven človek; bila je zelo pobožna in molitvena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
molítvica -e ž (ȋ) - 1. manjšalnica od molitev: učiti se molitvic; izmoliti kratko molitvico; molitvica za srečno pot / opravil je kratko večerno molitvico
- 2. ekspr. kar naprej ponavljajoče se govorjenje o isti stvari: dobro že poznam tvojo molitvico o zaslugah
● šalj. naučiti koga kozjih molitvic s strogostjo, kaznimi navaditi koga prav ravnati, delati; šalj. brati fantu kozje molitvice oštevati ga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
molívec -vca m (ȋ) rel. kdor moli: duhovnik blagoslovi molivce;
zategli, enakomerni glasovi molivcev / prvi molivec kdor vodi molitev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
oratórij -a m (ọ́) - 1. muz. večja vokalna in instrumentalna skladba dramske vsebine za soliste, zbor in orkester: poslušati Bachov oratorij; oratoriji in kantate
- 2. rel. prostor za opravljanje molitev, namenjen določeni skupini vernikov: stopiti v oratorij
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
premišljeválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na premišljevanje: premišljevalni teksti
♦ rel. premišljevalna molitevpremišljeválno prisl.: njegovi sodelavci so usmerjeni bolj premišljevalno kakor pa dejavno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
prosílen -lna -o prid. (ȋ) knjiž. s katerim se prosi: prosilno pismo
♦ rel. prosilna molitev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
spóved -i ž (ọ̑) rel. obred v katoliški cerkvi, pri katerem vernik pove svoje grehe duhovniku in jih obžaluje z namenom dobiti odvezo: opraviti spoved;
iti k spovedi in obhajilu;
pripraviti se na spoved;
povedal je vse kot pri spovedi / očitna spoved molitev, s katero se grehi na splošno javno izpovejo in obžalujejo; prva, velikonočna spoved; (sveta) spoved četrti od sedmih zakramentov; pren., ekspr. s sinom sta imela dolgo spoved; prim. izpoved
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
uslíšati -im dov. (í ȋ) narediti, da kdo dobi, doseže, kar prosi, želi: prosil je tako dolgo, da so ga uslišali / uslišati prošnjo / ekspr. uslišati ljubezen začeti jo vračati
♦ rel. uslišati molitev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
večéren -rna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na večer: večerni mrak;
večerna zarja / večerne ure / večerni sprehod; večerni tečaj; večerni vlak; večerna predstava / večerni časopis večernik; večerni veter večernik; večerna dolga obleka dolga obleka za večerne prireditve; večerna šola od 1950 do 1970 osnovna in srednja šola za odrasle s poukom navadno v večernih urah
● zastar. večerna stran jezera zahodna
♦ rel. večerna molitev; zool. večerni pavlinček nočni metulj s podobo velikega modrega očesa na zadnjih krilih, Smerinthus ocellatus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
véra -e ž (ẹ́) - 1. zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: vera se kaže v različnih oblikah; tudi primitivni človek ni bil brez vere; ugotavljati izvor vere
- 2. sistem naukov, norm, vrednot in dejanj, obredov, v katerih se kaže zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: širiti, učiti, zavračati vero; vzgojiti otroke v veri; nauki, resnice, skrivnosti vere / pripadati kaki veri; odpasti od vere; prestopiti v drugo vero / preganjati vero versko dejavnost, vernike; zatajiti vero staršev; zlorabiti vero v politične namene / to uči vera nauki vere; živeti po veri / državna vera v nekaterih državah ki jo država z zakonodajo priznava za svojo; judovska, krščanska, muslimanska vera; biti rimskokatoliške vere; kriva vera za pripadnike določene krščanske veroizpovedi ki je zaradi nepriznavanja kake dogme druga, drugačna
♦ rel. prejeti tolažila vere zakramente za umirajoče; vera, upanje, ljubezen - 3. prepričanost o obstoju, resničnosti tega, kar vsebujejo nauki o bogu, nadnaravnem: njegova vera peša, raste; izgubiti, ohraniti vero; ekspr. vzeti komu vero; preganjati koga zaradi vere; potrditi koga v veri; imeti močno, ekspr. živo vero / svoboda vere izražanja vere, verske dejavnosti
// vera v posmrtno življenje
// prepričanost o obstoju česa skrivnostnega, skrivnostni moči česa: vera v duhove, čarovnice - 4. s tradicijo prenašano mnenje o obstoju česa skrivnostnega, skrivnostni moči česa: zavračati vero, da črna mačka prinaša nesrečo / ekspr. babja vera; vraže in prazne vere
- 5. nav. ekspr. prepričanost o obstoju, možnosti nastopa, uresničitve zlasti česa zaželenega: v izgnancih je še živela vera; krepiti v ljudeh vero v lepšo prihodnost; vera v prijateljstvo, uspeh; tolažila ga je vera, da bo še vse dobro
// prepričanost o možnosti, obstoju česa domnevanega, predpostavljanega, napovedovanega: v ljudeh se je utrjevala vera, da je na tem kraju v globinah voda / njeno vedenje mu je potrjevalo vero, da ni več prisebna prepričanje
// pustil jih je v veri, da je sprejel njihove predloge - 6. nav. ekspr., navadno v zvezi z v prepričanost o uspešnosti, učinkovitosti koga ali česa: izgubiti vero v zdravnike / dati otrokom vero v življenje; neuspeh mu je omajal vero v lastne sposobnosti; zavreči vero v silo / manjka mu vera vase zaupanje vase; samozavest
- 7. star. prepričanost o poštenosti, iskrenosti koga: ta človek je vreden vere, zasluži vero; s svojim ravnanjem je zapravil vero ljudi
- 8. ekspr., s prilastkom skupek načel, nazorov, naukov: oznanja novo estetsko vero; nevarna politična vera / ne verjame več tvoji veri tvojim naukom, pogledom
- 9. rel. molitev, ki obsega dvanajst temeljnih členov krščanske vere: moliti vero / apostolska vera
- 10. v medmetni rabi izraža podkrepitev trditve: ne, vere mi, tega nisem naredil / na mojo vero, tako je, kot sem rekel; pri moji veri, da je res
● star. smo te vere, da se je knjiga bralcem prikupila prepričani smo; dati vero star. s solzami je dal vero svojim besedam jih je podkrepil; star. njegovim trditvam niso dali vere niso jim verjeli; star. dal ji je vero obljubil ji je zvestobo; star. ne drži vere ne drži (dane) besede; nima (nobene) vere je neveren; star. dati komu kaj na vero na upanje; zastar. živita na veri živita skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze; posodil jim je v dobri veri, da bodo vrnili v trdnem prepričanju; to je storil v dobri veri v prepričanju, da je tako prav; ekspr. ti oznanjaš, učiš krivo vero tvoji nazori, nauki niso v skladu z določeno ideologijo, normami, navadami; tvoja razlaga, trditev ni pravilna; ekspr. to je mož vere zelo je veren; vreden je zaupanja; živa vera gore prestavlja kdor trdno veruje, lahko napravi skoraj nemogoče stvari
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
zadostílen -lna -o prid. (ȋ) star. s katerim se zadosti za storjeno krivico, povzročeno škodo, žalitev: zadostilno dejanje
♦ rel. zadostilna molitev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
zahválen -lna -o prid. (ā) nanašajoč se na zahvalo: zahvalne besede;
zahvalna pesem soncu;
zahvalno pismo
♦ rel. zahvalna molitev; zahvalna nedelja navadno prva nedelja v novembru, z mašo v zahvalo za dobro letino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
zarotílen -lna -o prid. (ȋ) po ljudskem verovanju s katerim se zaroti: zarotilne besede / zarotilni obrazci zarotitveni obrazci
♦ rel. zarotilna molitev molitveni obrazec za odvrnitev vpliva hudobnega duha
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
žebráti -ám nedov. (á ȃ) - 1. ekspr. hitro in enolično moliti: starka sedi na klopi in žebra; polglasno so žebrali latinske molitve
// hitro in enolično govoriti: starec nekaj žebra; ženski sta ves večer žebrali / žebrati pesmico na pamet - 2. nar. koroško moliti: žebrati za očetovo ozdravitev
žebráje: žebraje je bral iz knjige
žebrajóč -a -e: sedela je žebrajoč molitev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
ávemaríja -e ž (ā-ȋ) rel. zvonjenje zvečer v čast Mariji: ob avemariji mora biti doma / avemarijo zvoni // molitev z začetkom: Zdrava Marija; zdravamarija: začela je moliti avemarijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
brezbeséden -dna -o prid. (ẹ̑) ki je brez besed: brezbesedni dogovor;
brezbesedna molitev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
pustinják -a m (á) star. puščavnik: molitev pustinjaka / ne bodi tak pustinjak samotar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
češčênamaríja -e in češčêna maríja češčêne maríje ž (é-ȋ) star. molitev z začetkom: Zdrava Marija; zdravamarija: moliti češčenamarijo;
pet očenašev in češčenamarij
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
konfíteor tudi confíteor -ja [kon-] m (ȋ) rel. molitev, s katero se grehi na splošno javno izpovejo in obžalujejo, očitna spoved: moliti konfiteor;
pren., knjiž. to pismo je bilo njegov konfiteor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
líbera -e ž (ȋ) rel., nekdaj obred za pokojnika, pri katerem se moli, poje latinska molitev z začetkom: Libera me: maša z libero / peti libero
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
môlek -lka m (ō) star. priprava iz kroglic, nabranih na vrvico ali verižico, za molitev rožnega venca; rožni venec: na steni je visel molek;
imeti med prsti molek;
majhne vasi se vrstijo pod gorami kot jagode na molku / moliti na molek
● ekspr. cel molek vprašanj velika množina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
molílnica -e ž (ȋ) zlasti pri judih in muslimanih stavba, namenjena za opravljanje skupnih molitev: postaviti molilnico;
iti v molilnico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
namolíti -mólim dov. (ī ọ́) v krščanskem okolju zmoliti določeno (večje) število molitev: ni več vedela, koliko (očenašev) je namolilanamolíti se ekspr. zadovoljiti svojo potrebo, željo po molitvi: težko je čakal, da so se namolili / v samostanu se je namolila za vse življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
odmolíti -mólim dov. (ī ọ́) rel. končati molitev: odmolil je in se pokrižal;
pobožno odmoliti / odmoliti rožni venec
● slabš. naj že odmoli ta svoj veliki govor konča; ekspr. ta je svojo molitvico že odmolil je mrtev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
paternóšter -tra [tudi tər] m (ọ́) star. priprava iz kroglic, nabranih na vrvico ali verižico, za molitev rožnega venca; rožni venec: v rokah je držala star paternošter;
jagode na paternoštru
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
patnúšter -tra m (ú) nar. priprava iz kroglic, nabranih na vrvico ali verižico, za molitev rožnega venca; rožni venec: Ker je videl, da Ajta že prebira patnušter, je tudi on izvlekel svoje molilno orodje (Prežihov)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
prefácija -e ž (á) rel. hvalna molitev, navadno kot uvod v osrednji del maše; hvalospev: moliti, peti prefacijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
sinagóga -e ž (ọ̑) pri judih stavba, namenjena za skupno opravljanje molitev in proučevanje svetih knjig, shodnica: zgraditi sinagogo;
iti v sinagogo / judovska sinagoga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
starogôrski in starogórski -a -o prid. (ó; ọ̑) lit., v zvezi starogorski rokopis in Starogorski rokopis zapisi treh molitev v slovenskem jeziku s konca 15. stoletja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
zdrávamaríja -e in zdráva maríja zdráve maríje ž (ā-ȋ) rel. molitev z začetkom: Zdrava Marija: moliti zdravamarijo;
pet očenašev in zdravamarij // zvonjenje zvečer v čast Mariji: ob zdravamariji so bili vsi doma / odzvoniti zdravamarijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.