môtnja -e ž (ó) pojav, ki ni usklajen s pravilnim, normalnim delovanjem- a) organizma: odpraviti, odstraniti motnje v rasti, razvoju; motnje prebave / duševne, fiziološke motnje; govorne motnje
- b) radijskih, televizijskih naprav, zlasti sprejemnikov: v radiu so bile zvečer hude motnje; slabo vreme povzroča motnje; zaradi motenj ni mogoče poslušati radia / atmosferske motnje pri radijskem sprejemu zaradi razelektritve v atmosferi
- c) ozračja: včeraj so že nastale motnje v vremenu / vremenske motnje
♦ meteor. frontalne motnje pojavi, ki nastanejo na mejah različnih zračnih gmot in ki prinašajo močen veter, padavine - č) ekspr. družbenih dejavnosti: motnje v mednarodnem financiranju; motnje v preskrbi s hrano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
šók -a in šòk šôka m (ọ̑; ȍ ó) - 1. med. zelo močen odziv organizma na hujšo telesno poškodbo, na duševni pretres: ponesrečenec je doživel šok; motnje v krvnem obtoku, dihanju in drugi znaki šoka / biti v šoku / psihični šok kot posledica duševnega pretresa; travmatski šok kot posledica hujše telesne poškodbe; živčni šok katerega glavna motnja je v delovanju osrednjega živčevja
// psiht. tak odziv organizma, povzročen umetno: pripraviti duševnega bolnika na šok; zdravljenje s šokom / inzulinski šok - 2. ekspr. veliko presenečenje, osuplost: taki prizori vzbudijo pri gledalcih šok / dogodek je bil zanjo šok; neskl. pril.: pog. šok soba soba za intenzivno nego
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
šúm -a m (ȗ) - 1. neizraziti, nezveneči, med seboj pomešani glasovi: delati, povzročati šume; zaslišati šum; vznemiriti se zaradi vsakega šuma; glasen, pridušen, rahel, tih, zamolkel šum / brez šuma oditi iz sobe; s šumom pasti na tla
// šumenje: šum listja v vetru; šum morja, reke / igranje je prešlo v nerazločen šum - 2. ekspr. šumu podobni glasovi, nastali zaradi govorjenja, premikanja, navadno več osebkov: iz razreda je bilo slišati pritajen šum; v dvorani je nastal velik šum; z ulice je prihajal šum množice
- 3. knjiž. živahno, vznemirljivo, razburljivo dogajanje; hrup: njena poroka je povzročila velik šum / njegovi nastopi so povzročili veliko šuma
● nar. šum pada v globino slap
♦ fiz. šum zvok, v katerem so sestavine s širokega frekvenčnega območja; lingv. soglasniški šum glasovna prvina, značilna zlasti za izgovor nezvočnikov; med. šum zvok, ki se sliši pri avskultaciji; ptt šum prostora skupek zvokov v prostoru, ki motijo telefonski pogovor; rad. šum šumenju podobni glasovi v radijskem, televizijskem sprejemniku kot motnja zaradi šibkega vhodnega signala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
žívčen -čna -o prid. (ȋ) - 1. nanašajoč se na živec, živce: živčna debelina, dolžina / živčni sistem / živčna bolezen, okvara; živčna izčrpanost, preobčutljivost / živčni napad; živčna napetost
- 2. ki je v stanju velike napetosti, ki se izraža kot nemir, strah, zlasti pred pomembnejšimi dogodki: živčen človek; ne bodi živčen / živčen obraz; živčne roke / ekspr.: živčen gib, korak; živčen glas, smeh
● živčni zlom stanje nenadne popolne duševne izčrpanosti zaradi duševnih naporov, čustvenega pretresa; publ. živčna vojna prizadevanje, pri katerem skušata nasprotni strani z grožnjami, dezinformacijami doseči, da katera od obeh popusti, se ni sposobna več obvladati
♦ anat. živčni center ali živčno središče del možganske skorje ali hrbtenjače, ki ima določeno funkcijo; živčni končič razcepljeni konec živčnega vlakna; živčni pleksus skupek prepletajočih se živcev; centralni živčni sistem možgani in hrbtenjača; periferni živčni sistem živčevje, ki povezuje možgane in hrbtenjačo z organi, deli telesa; živčni vozel skupek živčnih celic v možganih ali v obrobnem živčevju; ganglij; živčna celica celica, ki prevaja dražljaje; živčna proga skupek živčnih vlaken v osrednjem živčevju; bela, siva živčna snov; živčno tkivo; živčno vlakno daljši izrastek živčne celice; biol. (živčni) impulz vzburjenje, ki se širi iz osrednjega živčevja; farm. živčni strup bojni strup, ki že v zelo majhni količini ohromi živčni sistem; med. živčni šok šok, katerega glavna motnja je v delovanju osrednjega živčevja; živčna slabost bolezen, ki nastane zaradi izčrpanosti živčevja; nevrastenija
žívčno prisl.: živčno govoriti, hoditi, mežikati; živčno bolan, oslabel; živčno napet, občutljiv
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
funkcíjski in fúnkcijski -a -o prid. (ȋ; ú) nanašajoč se na funkcijo: funkcijska dolžnost;
funkcijska doba ljudske skupščine poslovna // funkcijska klasifikacija naselij / funkcijska motnja organa / funkcijska vrednost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
agnóstičen -čna -o prid. (ọ́) nanašajoč se na agnostike ali agnosticizem: agnostični nauk;
njegovo agnostično stališče
♦ med. agnostična motnja agnozija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
bolézen -zni ž (ẹ̑) - 1. motnja v delovanju organizma: bolezen se prenaša z dotikom ali z izmečki; nalesti se bolezni; dobiti bolezen; kakšno bolezen pa ima; ozdraviti, preboleti bolezen; huda, neozdravljiva, smrtna bolezen; dedna, nalezljiva, poklicna bolezen; duševna bolezen; bolezni dihal, srca; povzročitelj bolezni je virus; bolnica za ženske bolezni / bolezen se me loteva, se me prijemlje, me napada; bolezen jo je zdelala; nakopati si bolezen / star. francoska bolezen sifilis
// v osmrtnicah po mučni bolezni nas je zapustil naš dragi oče / rastlinske, živalske bolezni
● preg. dolga bolezen, gotova smrt
♦ med. angleška bolezen rahitis; gorska bolezen slabost zaradi zredčenega zraka; kronična bolezen; morska bolezen slabost zaradi guganja ali tresenja; sladkorna bolezen; med., vet. Bangova bolezen bruceloza - 2. ekspr. pomanjkljivosti, napake: predaprilske bolezni Jugoslavije / otroška bolezen samoupravljanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
brnênje -a s (é) glagolnik od brneti: sliši se drdranje in brnenje;
brnenje televizijskih kamer, motorja;
brnenje strune, brzojavnih žic;
pesn. brnenje poletja
♦ rad. motnja, ki jo pri sprejemu povzroča omrežna frekvenca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
motnjáva -e ž (ȃ) nav. ekspr. - 1. nejasnost, zamegljenost ozračja: luči so le slabo prodirale skozi motnjavo / noč se je prelila v motnjavo dneva / gledati v motnjavo brezkončne ravnine / oči so ga pekle od motnjave slabe svetilke; pren., knjiž. motnjave prividov; iz motnjave, v kateri sem živel zadnje čase, se mi že kažejo resnični obrisi sveta
- 2. knjiž. kar povzroča nejasnost, zamegljenost gledanja, vida: motnjava ni hotela z njenih oči / na oči mu je legla nekaka motnjava / gledati skozi motnjavo solz
♦ med. motnjava v steklovini - 3. redko motnja: ta dogodek utegne povzročiti motnjave tudi drugod / biti odvisen od slučajnih gospodarskih motnjav
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
rotacízem -zma m (ī) - 1. lingv. sprememba nekaterih soglasnikov v glas r: može je po rotacizmu prešlo v more
- 2. med. govorna motnja, pri kateri je glas r izpuščen, zamenjan z drugim glasom ali izgovorjen nepravilno: rotacizem in jecljanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
trávma -e ž (ȃ) - 1. med. sprememba, prizadetost tkiva, organa, organizma zaradi nenadnega delovanja zunanje sile; poškodba: udarec je povzročil travmo; zlomi, opekline in druge travme / akustična travma ki jo povzroči hrup, pok; porodna travma ki nastane pri porodu
- 2. psih. duševna motnja zaradi (duševnega) pretresa: osvoboditi, rešiti se travme; očitki so v njem povzročili travmo; preboleti travmo / duševna travma
- 3. knjiž. zelo hudo, zelo težko doživetje: vojni poraz je bil dolgo narodna travma; spremlja ga travma grozovitega prizora; travme iz otroških let
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
defékt -a m (ẹ̑) okvara, poškodba, zlasti na vozilu: imeti, popraviti defekt;
defekt na pnevmatiki;
na cilj je pripeljal brez defekta / pog. gumi defekt // pomanjkljivost, motnja, napaka: duševni, etični, telesni defekt
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
trófičen -čna -o prid. (ọ́) med. nanašajoč se na prehranjenost organizma, organa, tkiva: trofična motnja organa / trofični živec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
asfiksíja -e ž (ȋ) med. huda motnja v dihanju ali zastoj dihanja zaradi pomanjkanja kisika: smrt je nastopila zaradi asfiksije;
asfiksija novorojenčka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
distoníja -e ž (ȋ) med. motnja mišičnega ali žilnega napona: iskati zdravniško pomoč zaradi distonije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
híba -e ž (í) raba peša napaka, motnja: govorna, prirojena, telesna hiba / tehniki so hitro odpravili hibe v mehanizmu / roman ni brez večjih hib pomanjkljivosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
paramnezíja -e ž (ȋ) psih. motnja spomina, ki se kaže v zamenjevanju domišljijskih in resničnih dogodkov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
perturbácija -e ž (á) knjiž. pretres, motnja: doživeti hudo perturbacijo / perturbacije v družbenem življenju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
preslúh -a m (ȗ) elektr. motnja na telekomunikacijskih vodih in napravah, ko se signali, ki normalno potekajo po enem vodu, zaznavajo tudi na drugem, vzporednem vodu: odpraviti presluh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.