baláden -dna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na balado: baladna snov; baladno pesništvo
// knjiž. grozljiv, mračen: baladna grozotnost; baladno razpoloženje / baladno izražanje zgoščeno, jedrnato

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.

dremôten -tna -o prid. (ó) 
  1. 1. raba peša ki čuti željo, potrebo po spanju: dremoten bolnik; bil je zelo dremoten / dremoten pogled; pren., knjiž. dremotne misli
    // knjiž. ki povzroča željo, potrebo po spanju: čemeren in dremoten dan; dremotna uspavanka; dremotno šumenje gozdov
  2. 2. knjiž. mračen, temačen: dremoten gozd; v dremotni kavarni je bilo samo še nekaj gostov / dremotna svetloba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.

dremôtičen in dremótičen -čna -o prid. (ó; ọ̄) 
  1. 1. nanašajoč se na dremotico: bil je še ves dremotičen / dremotična otopelost
  2. 2. redko mračen, temačen: dremotične sence

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.

mežàv -áva -o [məž in mežprid. (ȁ á) 
  1. 1. ki gleda z napol zaprtimi očmi: mežav človek
  2. 2. knjiž. oblačen, mračen: mežav dan; vreme je bilo mežavo; pren. prevzelo ga je mežavo čustvo
    // medel, nejasen, neizrazit: mežava svetloba / na vogalu je brlela mežava svetilka / vzhajalo je mežavo sonce

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.

mižàv -áva -o prid. (ȁ á) ekspr. oblačen, mračen: mižav jesenski dan; vreme je bilo mižavo
// medel, nejasen, neizrazit: mižava svetloba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.

mráčen -čna -o stil. -ó prid., mráčnejši in mračnéjši (á ā) 
  1. 1. v katerem je vidljivost zmanjšana: mračen gozd, prostor; mračna klet, soba, ulica; dolina je postajala mračna; mračno brezno / iti po mračnih stopnicah / zreti v mračen večer; mračna noč
    // ki je temnih barv ali v senci: obrisi predmetov postajajo mračnejši; gore so bile mračne; mračno polje
    // ekspr. ki je brez močnega sijaja, svetlobe: mračna luč, svetloba
  2. 2. ekspr. negativno, neugodno razpoložen: mračen človek; kaj si tako mračen; iz dneva v dan je postajal mračnejši; mračni in molčeči so sedeli za mizo
    // ki vsebuje, izraža negativno, neugodno razpoloženje: vprašati z mračnim glasom; njegov obraz je postajal vedno mračnejši / pesn. mračno čelo / mračen značaj; pren. mračno poslopje
    // ki prikazuje kaj z negativne, neugodne strani: pisatelj rad uporablja mračne motive; mračna pesem o čem / mračne statistike o nesrečah
  3. 3. ekspr. za človeka zelo neprijeten: imeti mračno mladost; njegova mračna usoda / preženi mračne misli; obhajajo ga mračne slutnje
    // ki vsebuje, izraža hudobijo, zlobo: kovati mračne naklepe
    // zelo negativen: v tej aferi so bile na delu neke mračne sile
    // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: mračen obup; mračna otožnost, žalost; mračna zloba
  4. 4. ekspr. ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju: tam vladajo mračne sile / mračni časi; mračne razmere / mračno nazadnjaštvo / mračni srednji vek
  5. 5. ekspr. časovno zelo odmaknjen (v neznano preteklost): pred mračnimi tisočletji
    ● 
    ekspr. mračni bogovi človeku sovražni; ekspr. prikazovati, slikati kaj v mračnih barvah negativno
    ♦ 
    zool. mračni termit termit, ki živi v lesu ali zemlji, Reticulotermes lucifugus

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.

mračíti -ím nedov. (ī í) 
  1. 1. knjiž. delati mrko, neprijazno: težko življenje mu je mračilo obraz; kaj ti mrači oko; kaj se mračiš; izraz se mu je čedalje bolj mračil
  2. 2. knjiž. delati nejasno, zmedeno: gorje mu je mračilo duha; duh se mu je mračil / solze so mu mračile pogled ni več razločno videl
     
    knjiž. um se mu mrači postaja duševno bolan
  3. 3. knjiž., redko delati mračno, temno: nobena meglica ni več mračila sonca; goste zavese so mračile sobo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.

mrakôten -tna -o prid. (ó) 
  1. 1. v katerem je vidljivost nekoliko zmanjšana: mrakoten hodnik, prostor; mrakotna soba; mrakotno dvorišče, ozadje / mrakoten dan; noč je mrakotna
    // ki je temnejših barv ali v senci: mrakotne stene
    // ekspr. ki je brez močnega sijaja, svetlobe: mrakotna luč, svetloba
  2. 2. ekspr. negativno, neugodno razpoložen: on je mrakoten čudak; zakaj si tako mrakoten
    // ki vsebuje, izraža negativno, neugodno razpoloženje: imeti mrakoten obraz; mrakotne gube na čelu / mrakoten smehljaj, značaj; mrakotne misli; mrakotna otožnost
  3. 3. ekspr. zelo negativen: mrakotna afera
  4. 4. ekspr. ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju; mračen: mrakotne razmere

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.

mŕk -a -o prid. (ȓ r̄) 
  1. 1. nav. ekspr. ki redko pokaže pozitivno razpoloženje, pozitiven čustveni odnos: mrki in zagrenjeni otroci; bila je mrka ženska; pren. šumenje mrkih borov
    // negativno, neugodno razpoložen: gospodar je bil mrk in nejevoljen; ves mrk je gledal za odhajajočim; sedel je mrk kot nevihta
    // ki vsebuje, izraža negativno razpoloženje, negativen čustveni odnos: mrki obrazi delavcev; mrk pogled
  2. 2. nav. ekspr. ki je temnejših barv: dan je silil izza mrkih vrhov; mrke strehe; mrko obzidje / mrka svetloba
    // knjiž. pust, dolgočasen: mrka pokrajina, vas
  3. 3. redko mračen, črn: bodočnost se mu je zdela vsa mrka in pusta / mrke misli / mrko sovraštvo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.

mŕkel -kla -o [əu̯prid. (ŕknjiž.  
  1. 1. redko ki je mrknil: mrkla luna
  2. 2. mračen, mrk, temen: mrklo jutro / mrkle stene jetnišnice / mrkli, brkati stražniki / mrkel pogled

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.

pepélnat -a -o [ln in u̯nprid. (ẹ̑) nanašajoč se na pepel: kruh je spodaj pepelnat / čisto pepelnat je v obraz / pepelnati golobi sivi
// nosila je plašč pepelnate barve
// ekspr. meglen, mračen: izgubljal se je v pepelnatem obzorju / pepelnata svetloba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.

poglèd -éda (ȅ ẹ́) 
  1. 1. dejanje, dejavnost organa vida: pogled nanje ga je pretresel; opaziti, prestreči pogled; dolg, hiter, kratek pogled; pogleda vreden prizor; pren., ekspr. pogled v preteklost jih navdaja s ponosom
    // nav. ekspr. to dejanje glede na način, kot ga določa glagol: čutil je njen pogled na sebi / njihovi pogledi so počivali na domači hiši dalj časa so jo gledali; njuna pogleda sta se srečala spogledala sta se; pogled jim je uhajal skozi okno pogledovali so skozi okno; njen pogled se je ustavil na njem začela ga je gledati; očetov pogled se je zapičil vanj preiskujoče, ostro ga je pogledal, gledal; star. danes nima pogleda zanjo je ni pogledal, ni čutil potrebe po njeni družbi; ni mogel ločiti, odmakniti, odtrgati, odvrniti pogleda od nje neprestano jo je gledal; dvigniti pogled h komu pogledati ga; metati poglede za kom pogledovati, ogledovati ga; pasti pogled na čem dalj časa poželjivo gledati kaj; upreti pogled v koga začeti ga gledati; meriti s pogledom gledati, ogledovati; s pogledom je objel vse navzoče pogledal; ošiniti s pogledom nahitro pogledati; požirati koga s pogledi poželjivo ogledovati; prebadati koga s pogledom strogo, pozorno ga gledati; s pogledom so jo kar slačili poželjivo, pohotno ogledovali; vrtati v koga s pogledom pozorno ga gledati z namenom ugotoviti, odkriti resnico
    // z oslabljenim pomenom pogledati z jeznim, žalostnim pogledom jezno, žalostno
    // nav. ekspr., s prilastkom to dejanje glede na izražanje
    1. a) čustva, razpoloženja: boji se njegovih črnih pogledov; divji, hladen, jezen, prijazen pogled; preplašen, začuden pogled
    2. b) lastnosti, stanja: fant bistrega pogleda; mil, odsoten, oster, strog, trd pogled / kalen, moten pogled
  2. 2. kar je predmet zaznavanja z gledanjem: na vrhu se jim je odprl zelo lep pogled; opisati pogled s svojega okna / redko nudil se jim je nenavaden pogled prizor
  3. 3. s prilastkom kar se pojavi v zavesti kot rezultat
    1. a) gledanja, zaznavanja: pogled na mesto ga je prevzel; prišel je do trupla: strašen pogled; pogled v razmetano sobo mu je veliko povedal
    2. b) dojemanja, razumevanja: pogled po zbranem gradivu odkriva zanimive značilnosti
  4. 4. kar izraža odnos do kakega dejstva, pojava: o teh vprašanjih imajo različne poglede; kritizirati, razložiti poglede na kaj; njegov pogled na življenje je mračen; novi pogledi na umetnost; publ.: med pogovori so izmenjali, razčistili poglede o številnih problemih; zavzeti enotne poglede na kaj; predstava je bila sprejeta z deljenimi pogledi o njej so imeli različna mnenja
  5. 5. v prislovni rabi, s prilastkom, v zvezi z v izraža omejitev trditve na določeno: v tem pogledu ni prav nič boljši od njega; v marsikaterem pogledu mu je moral pritrditi v marsičem; v nobenem pogledu ga ne prekaša v ničemer
    // v estetskem pogledu je knjiga zanimivo delo; v nekem pogledu imaš prav deloma; to je v vsakem pogledu upravičeno popolnoma, čisto
  6. 6. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi na pogled izraža ocenitev, presojo
    1. a) s kratkotrajnim vidnim zaznavanjem: na pogled bi mu prisodil petdeset let; na pogled se zdi, da je ladja že blizu / na prvi pogled je precej nerodna
    2. b) z nekritičnim dojemanjem, mišljenjem: na pogled nerazumljivo dejanje; na pogled preprosta stvar
      // v zvezi na prvi pogled izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času: vsem se je prikupil na prvi pogled / ljubezen na prvi pogled
  7. 7. star. vid: to slepcu ne bo vrnilo pogleda
    ● 
    od tu je lep pogled na mesto od tu se mesto lepo vidi; ekspr. kamor nese pogled, so sama žitna polja vsenaokrog; ekspr. bila je taka megla, da mu je pogled nesel le nekaj metrov da je videl le nekaj metrov daleč; ekspr. odpira se mu pogled v ozadje zadeve spoznava ozadje zadeve; star. moj pogled v mraku ne razločuje obrazov moje oči; star. ta človek je zelo kratkega pogleda ni sposoben pravilno oceniti, predvideti dogajanje; ekspr. želel se je skriti radovednim pogledom radovednim ljudem; ekspr. našemu kratkovidnemu pogledu se zdi taka prihodnost nemogoča naši majhni sposobnosti predvidevanja; ekspr. ona ima oster pogled, gotovo ga bo spregledala je sposobna kritično gledati, opazovati; pog. bilo mu je nerodno, da je izmaknil pogled pogledal vstran; pog. močna svetloba mu je jemala pogled ga je slepila; ekspr. dekle že obrača pogled po fantih kaže zanimanje zanje; ekspr. s svojo lepoto je vlekla vse poglede nase povzročala, da so jo vsi gledali; ekspr. kritik je skušal vreči pogled na njegovo celotno delo ga (na kratko) oceniti, ovrednotiti; ekspr. to mu je zameglilo pogled na prednosti predloženega načrta to je povzročilo, da jih je manj jasno videl, se jih zavedal; star. izginiti iz pogleda izpred oči; star. ne smemo izgubiti iz pogleda končnega cilja pozabiti; star. storilo se mu je črno pred pogledom pred očmi; ekspr. s pogledom se je prilepil nanjo neprestano jo je gledal; žarg., lov. dober pogled kot voščilo za uspešen lov; star. poznati koga samo na pogled navidez; zastar. to se ni zgodilo na pogled, temveč skrivaj vidno, očitno; ekspr. bil je grozljiv na pogled po videzu, zunanjosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.

pólmráčen -čna -o [u̯mprid. (ọ̑-á ọ̑-ā) ki ni popolnoma mračen: polmračen prostor / polmračen dan / polmračne sence

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.

pomračíti -ím dov., pomráčil (ī íknjiž.  
  1. 1. narediti mrko, neprijazno: nove skrbi so mu pomračile obraz; ob slabi novici se je pomračil
  2. 2. narediti nejasno, zmedeno: bridkost mu je pomračila duha
     
    knjiž. um se mu je pomračil postal je duševno bolan

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.

pomrkávati -am nedov. (ȃ) knjiž., redko postajati mračen, temen; mračiti se: nebo je začelo pomrkavati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.

samôtnež -a (ȏ) ekspr. osamljen človek, samotar: mračen samotnež / v hribih je srečal nekaj samotnežev; pren. prikazal se je mesec, samotnež na nebu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.

somóren -rna -o prid. (ọ̄) zastar. mračen: somorna dvorana / bleda, somorna svetloba / kaj si tako somoren / somorne misli / somorna okolica pusta, puščobna

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.

temnogléd -a -o [təmprid. (ẹ̑ ẹ̄) 
  1. 1. ekspr. ki temno, neprijazno gleda: temnogled človek; temnogled in mračen
  2. 2. knjiž. ki vidi vse v življenju slabše, kot je; črnogled: temnogled malodušnež

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.

turôben -bna -o prid., turôbnejši (ó ō) knjiž. žalosten, mračen: fant je nekam turoben / spregovoriti s turobnim glasom / turobne misli / turoben jesenski dan / turobna pokrajina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.

zamólkel -kla -o [u̯kəu̯prid. (ọ́) 
  1. 1. ki ima nizek, temen, neizrazit zven: zamolkel glas, zvok; zamolkel ropot; zamolklo grmenje / zamolkli udarci vesel; zamolklo trkanje
  2. 2. temen, neizrazit, brez leska: tapete v zamolklih barvah; zamolkla belina snega; zamolkla rdečica na obrazu
    // temne, neizrazite barve, brez leska: zamolkla polt / zamolkla svetloba
  3. 3. ekspr. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: zamolkla bolečina / zamolkla grožnja v glasu
  4. 4. knjiž. za človeka zelo neprijeten; temen, mračen: zamolkli spomini / zamolkli časi
    ● 
    zastar. vrat si je ovil s šalom, da ne bi postal zamolkel hripav; zastar. danes si pa zelo zamolkel, še odgovoriš ne molčeč

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.

zmračíti -ím dov., zmráčil (ī í) 
  1. 1. knjiž. narediti mrko, neprijazno: spomin na trpeče mu je zmračil obraz; čelo se mu je zmračilo; njegov pogled se je zmračil; ob tej novici se je kar zmračil
  2. 2. knjiž. narediti nejasno, zmedeno: žalost mu je zmračila pamet; zaradi teh dogodkov se mu je zmračilo v možganih
     
    knjiž. um se mu je zmračil postal je duševno bolan

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.

Število zadetkov: 21