čêlo -a s (é) - 1. del obraza nad očmi: gubati, gubančiti, nabrati, nagubančiti čelo; poljubil jo je na čelo; pot mu stopi na čelo; zdaj se spomnim, je rekel in se udaril po čelu; nizko, visoko čelo; briše si potno čelo / kot povelje s čelom levo! / pesn. jasno, mračno čelo obraz, obličje
- 2. sprednji, začetni del
- a) skupine ljudi, živali: čelo kolone, sovražnikove vojske; čelo sprevoda / biti, hoditi na čelu pred skupino
- b) predmeta, stvari: posadijo ga na čelo mize; veter piha v čelo ladje; čelo zibelke / hiša je obrnjena s čelom proti ulici s pročeljem; zastar. na čelu knjige je bilo zapisano: za prosto ljudstvo
- 3. manjša, končna ravna ploskev podolgovatega orodja: čelo kladiva, sekire, zagozde
- 4. navadno v zvezi z biti, postaviti se, stopiti na prvo, vodilno mesto ali položaj: postaviti se, stopiti na čelo delavskega gibanja; stati na čelu organizacije; delavski razred s komunistično partijo na čelu
● gleda ga izpod čela grdo, jezno; pogledoval ga je izpod čela plašno, skrivaj; med tekmovanjem je bil ves čas na čelu prvi; star. saj nima na čelu zapisano, kaj misli na zunaj se ne vidi
♦ arhit. čelo trikotni vrh stene pod streho; geogr. čelo ledenika spodnji konec; čelo strmo se dvigajoči del pobočja gore ali stene; les. čelo čelna ploskev lesa ali lesnih izdelkov; mont. čelo stena odkopnega prostora, iz katere se koplje ruda; um. nadvratno čelo ploskev med preklado in lokom nad portalom; timpanon
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
glávnja -e ž (ȃ) nar. zahodno veliko (tleče) poleno, navadno na ognjišču ali v peči: glavnja že dogoreva;
glavnja je mračno osvetljevala prostor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
mól1 -a m (ọ̑) - 1. muz. diatonična lestvica s poltonoma med 2. in 3. ter 5. in 6. stopnjo: iz mola preiti v dur / skladba v d-molu / zmeraj mu je bil bolj pri srcu veseli, zanosni dur kot pa otožni mol; pren., šalj. smrčal je v vseh durih in molih
- 2. knjiž. mračno, žalostno razpoloženje: temni mol njegove notranjosti je prepleten z zanosnim durom življenjske volje; prebral je množico knjig, napisanih v duru in v molu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
mráčen -čna -o stil. -ó prid., mráčnejši in mračnéjši (á ā) - 1. v katerem je vidljivost zmanjšana: mračen gozd, prostor; mračna klet, soba, ulica; dolina je postajala mračna; mračno brezno / iti po mračnih stopnicah / zreti v mračen večer; mračna noč
// ki je temnih barv ali v senci: obrisi predmetov postajajo mračnejši; gore so bile mračne; mračno polje
// ekspr. ki je brez močnega sijaja, svetlobe: mračna luč, svetloba - 2. ekspr. negativno, neugodno razpoložen: mračen človek; kaj si tako mračen; iz dneva v dan je postajal mračnejši; mračni in molčeči so sedeli za mizo
// ki vsebuje, izraža negativno, neugodno razpoloženje: vprašati z mračnim glasom; njegov obraz je postajal vedno mračnejši / pesn. mračno čelo / mračen značaj; pren. mračno poslopje
// ki prikazuje kaj z negativne, neugodne strani: pisatelj rad uporablja mračne motive; mračna pesem o čem / mračne statistike o nesrečah - 3. ekspr. za človeka zelo neprijeten: imeti mračno mladost; njegova mračna usoda / preženi mračne misli; obhajajo ga mračne slutnje
// ki vsebuje, izraža hudobijo, zlobo: kovati mračne naklepe
// zelo negativen: v tej aferi so bile na delu neke mračne sile
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: mračen obup; mračna otožnost, žalost; mračna zloba - 4. ekspr. ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju: tam vladajo mračne sile / mračni časi; mračne razmere / mračno nazadnjaštvo / mračni srednji vek
- 5. ekspr. časovno zelo odmaknjen (v neznano preteklost): pred mračnimi tisočletji
● ekspr. mračni bogovi človeku sovražni; ekspr. prikazovati, slikati kaj v mračnih barvah negativno
♦ zool. mračni termit termit, ki živi v lesu ali zemlji, Reticulotermes lucifugus
mráčno tudi mračnó prisl.: mračno gledati izpod čela; mračno naslikati prihodnost človeštva / piše se narazen ali skupaj mračno sive ali mračnosive gruče / v povedni rabi: postalo je mračno; v sobi je bilo nekam mračno; bilo mu je mračno pri duši
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
mračíti -ím nedov. (ī í) - 1. knjiž. delati mrko, neprijazno: težko življenje mu je mračilo obraz; kaj ti mrači oko; kaj se mračiš; izraz se mu je čedalje bolj mračil
- 2. knjiž. delati nejasno, zmedeno: gorje mu je mračilo duha; duh se mu je mračil / solze so mu mračile pogled ni več razločno videl
● knjiž. um se mu mrači postaja duševno bolan - 3. knjiž., redko delati mračno, temno: nobena meglica ni več mračila sonca; goste zavese so mračile sobo
mračíti se - 1. brezoseb. prehajati iz dneva v mrak: mrači se; začelo se je mračiti
- 2. postajati mračen, temen: dan se mrači; nebo se mrači / luna se mrači; pren., ekspr. začel se mu je mračiti življenja dan
● ekspr. pred očmi se mi mrači zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da vidim nejasno, mračno
mračèč -éča -e: mračeč se je spregovoril; mračeče se dvorišče, nebo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
mračnogléd -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄) ki mračno, žalostno gleda: redkobeseden in mračnogled človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
mŕščiti -im nedov. (ŕ r̄) - 1. delati gube, poteze kot pri napetem razmišljanju, zaskrbljenosti, jezi: mrščiti čelo; obraz se mu je mračno mrščil / mrščil se je zaradi sonca; pren., ekspr. veter mršči morje
// z gubanjem kože spravljati v tak položaj, kot so bodice pri ježu: mrščiti obrvi; bolni živini se dlaka mršči ježi - 2. redko mršiti: veter mu mršči brado
mŕščiti se z delanjem takih gub, potez izražati napetost, zaskrbljenost, jezo: na vse prigovarjanje se je samo mrščil in zmigoval z rameni; obraz se mu je jezno mrščil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
omračeváti -újem nedov. (á ȗ) knjiž. - 1. delati nejasno, zmedeno: lažne trditve omračujejo resnico
● knjiž. um se ji omračuje postaja duševno bolna - 2. redko delati mračno, temno: meglice so omračevale luno; pren. trpljenje mu je omračevalo zadnja leta življenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
omračíti -ím dov., omráčil (ī í) knjiž. - 1. narediti mrko, neprijazno: težave mu niso omračile obraza; zaradi takega govorjenja se mu je čelo omračilo
- 2. narediti nejasno, zmedeno: žalost mu je omračila duha; tudi vino mu ni omračilo glave; zaradi mnogih dogodkov se mu je omračil spomin
- 3. redko narediti mračno, temno: nobena meglica ni omračila neba; za hip se je soba omračila
● knjiž. um se mu je omračil postal je duševno bolan; knjiž., ekspr. pred očmi se mu je omračilo zaradi slabosti, bolezni se mu je zdelo, da vidi nejasno, mračno
omračèn -êna -o - 1. deležnik od omračiti: omračen obraz; človek z omračenim umom
- 2. ki vsebuje, izraža mrkost, neprijaznost: njihovi omračeni pogledi niso obetali nič dobrega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ozvézditi -im dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž., redko narediti, da so kje zvezde: umetno nebo mora še ozvezditi;
pren. s svojim prihodom si ozvezdila mojo mračno nočozvézditi se postati zvezdnat: počasi se je nebo ozvezdilo
ozvézden -a -o: ozvezden nebesni svod
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
predpóldne -dnéva [u̯d] s (ọ̑ ẹ̑) ed., redko del dneva od jutra do poldneva; dopoldan: mračno jesensko predpoldne;
prim. poldne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
roló -ja m (ọ̑) - 1. priprava navadno iz rebraste pločevine za zavarovanje, zapiranje vratne, izložbene odprtine, rebrača: dvigniti rolo; spustiti in zakleniti roloje na izložbenih oknih; ropot rolojev
// priprava iz med seboj povezanih deščic, ploščic za zapiranje omar: omara z rolojem - 2. roleta: v sobi je bilo mračno, ker so bili roloji spuščeni; neskl. pril.: rolo omara
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
vjédati se -am se nedov. (ẹ́) knjiž. zajedati se, prodirati: rja se vjeda v železo / svedri se vjedajo v skale / pas težke torbe se vjeda v ramena / njive so se vjedale vse globlje v travnike so segale // mračno razpoloženje se mu vjeda v dušo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
zamračeváti -újem nedov. (á ȗ) knjiž. - 1. delati mrko, neprijazno: žalost mu je zamračevala obraz
- 2. delati nejasno, zmedeno: to je zamračevalo njegovo zavest
- 3. redko delati mračno, temno: oblaki so zamračevali nebo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
zamračíti -ím dov., zamráčil (ī í) knjiž. - 1. narediti mrko, neprijazno: ta misel mu je zamračila obraz; ob teh besedah se mu je zamračilo čelo / spletke so mu zamračile zadnja leta življenja
- 2. narediti nejasno, zmedeno: novica mu je zamračila duha; spomin se mu je zamračil
- 3. redko narediti mračno, temno: oblaki so zamračili nebo; soba se je zamračila
● knjiž. um se mu je zamračil postal je duševno bolan
zamračíti se brezoseb. zmračiti se: vrnil se je, ko se je zamračilo
zamračèn -êna -o - 1. deležnik od zamračiti: od jeze zamračen obraz; pokrajina je bila zamračena
- 2. ki vsebuje, izraža mrkost, neprijaznost: prestrašili so ga njegovi zamračeni pogledi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
zmračíti -ím dov., zmráčil (ī í) - 1. knjiž. narediti mrko, neprijazno: spomin na trpeče mu je zmračil obraz; čelo se mu je zmračilo; njegov pogled se je zmračil; ob tej novici se je kar zmračil
- 2. knjiž. narediti nejasno, zmedeno: žalost mu je zmračila pamet; zaradi teh dogodkov se mu je zmračilo v možganih
● knjiž. um se mu je zmračil postal je duševno bolan
zmračíti se - 1. brezoseb. preiti iz dneva v mrak: zmračilo se je; ko se je popolnoma zmračilo, je prižgal luč; pozimi se zgodaj zmrači
- 2. postati mračen, temen: dan se zmrači; nebo se zmrači; pokrajina se je zmračila
● zastar. v tistem letu se je luna dvakrat zmračila sta bila dva lunina mrka; ekspr. pred očmi se mu je zmračilo zaradi slabosti, bolezni se mu je zdelo, da vidi nejasno, mračno
zmračèn -êna -o: zmračen obraz; ves zmračen je stopal po sobi; zmračeno nebo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.