n [èn in nə̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, n êna tudi n-ja (ȅ ȇ; ə̏) petnajsta črka slovenske abecede: mali n; napisano z enim n
// soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: n je zvočnik
♦ lingv. mehki ali palatalni n [ń] izgovorjen z zaporo, ki jo napravi sprednja jezična ploskev za zgornjimi zobmi; mehkonebni n izgovorjen z zaporo, ki jo napravi zadnji del jezika na mehkem nebu; deležnik na -n; mat. n znak, navadno za poljubno naravno število; an a na (potenco) n; prim. n-ti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 4. 2024.

n-ti -a -o [ên- in nə̀-] štev. (ȇ; ə̏) mat. ki v zapovrstju ustreza poljubnemu naravnemu številu: n-ti koren; n-ta potenca; prim. n

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 4. 2024.