delíkt -a m (ȋ) - 1. jur. kršitev pravila za družbeno sožitje, ki je zanjo s pravnim predpisom določena kazen: delikt obsega kazniva dejanja, gospodarske prestopke in vse vrste prekrškov / civilnopravni, mednarodnopravni delikt
- 2. nedopustno dejanje ali ravnanje: to je hud delikt; moralni delikt
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
herostrát in heróstrat -a m (ȃ; ọ̑) knjiž., ekspr. kdor stori slabo, nedopustno dejanje, da bi postal slaven: vse bi storil, ta herostrat, samo da bi pisali o njem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
morálen -lna -o prid. (ȃ) - 1. nanašajoč se na moralo:
- a) z moralnega stališča je to nedopustno / tovarištvo, vztrajnost in druge moralne lastnosti; estetske in moralne vrednote / moralno dejanje, ravnanje; tega ne bi smel storiti, to vendar ni moralno
- b) moralni propad, razkroj; moralna kritika družbe; držati se moralnih načel, zakonov; to ni le ekonomsko, ampak tudi moralno vprašanje / ima izostren moralni čut / moralna vzgoja otrok / slabš. deliti moralne nauke; moralna tendenca romana je preveč poudarjena / ekspr. moralni izprijenec; moralna čistost / slabš. moralno zgražanje moralistično
// moralen človek tega ne bi naredil; on je zelo moralen / moralno-politična karakteristika / moralni kodeks novinarjev, zdravnikov etični kodeks - c) to je moralni nauk basni, zgodbe
- 2. nanašajoč se na človekovo duševnost, čustva: moralna in materialna podpora; moralno zadoščenje / čutiti moralni pritisk / povzročiti veliko moralno škodo / pravna in moralna dolžnost, pravica / ekspr. dobiti moralno klofuto, lekcijo / moralni zmagovalec
● pog. imeti moralnega mačka občutek sramu, krivde zaradi dejanja, vedenja, ki ni v skladu s častjo, obljubo
♦ rel. moralna teologija teološki nauk, ki obravnava pravila človeškega hotenja in ravnanja glede na dobro in zlo
morálno prisl.: to ga je moralno dvignilo; on vrednoti odnose, stvari predvsem moralno; biti moralno odgovoren; prim. moralnopolitičen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
nèdopústen -tna -o prid. (ȅ-ú) ki ni dopusten, ni dovoljen: nedopustna konkurenca;
nedopustno ravnanje;
uporabljati nedopustna sredstvanèdopústno prisl.: nedopustno ravnati; nedopustno slab jezik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
nrávstven -a -o prid. (ȃ) knjiž. moralen:- a) z nravstvenega stališča je tako dejanje nedopustno / tega ne bi smel storiti, to vendar ni nravstveno
- b) nravstvena načela / nravstvena neoporečnost, zrelost / nravstvena vzgoja otrok / filozofsko-nravstveni nauk
♦ filoz. nravstvena filozofija etika; jur. nravstveno spričevalo nekdaj listina, ki jo izda občina o vedenju osebe
nrávstveno prisl.: to ga je nravstveno dvignilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.