nèprijázen -zna -o prid., nèprijáznejši (ȅ-á ȅ-ā) 1. ki mu manjka prijaznosti: neprijazna ženska;
prodajalka je redkobesedna in neprijazna do kupcev;
bil je zelo neprijazen z njo / neprijazen pogled; neprijazne besede // ekspr. neprijeten, pust2: kraj se mu je zdel zelo neprijazen; stara, neprijazna hiša; bilo je neprijazno vreme / neprijazen veter hladen, mrzel / vztrajali so kljub neprijaznim razmeram težavnim2. zastar., z dajalnikom sovražen, nasproten: neprijazni mu ljudje so se veselili njegovega neuspeha;
sosed mi je neprijazen nèprijázno prisl.:
neprijazno se držati, gledati, odgovoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
húd -a -o in -ó prid., hújši (ȗ ú) 1. pretirano strog: bil je hud oče;
hudi starši / služi pri hudem gospodarju / imel je zelo hudo ženo 2. v povedni rabi ki ima zaradi nasprotja, spora z okoljem odklonilen odnos do njega: si še hud name;
huda je, ker nič ne pišeš;
hud kot sršen, ko osa / ekspr. hud je na ves svet / domači so bili hudi na otroka 3. ki izraža, kaže odklonilen odnos do okolja: zaslišal se je njegov hudi glas;
okrog sebe je videl same hude obraze / uporabljal je hude izraze 4. ki napada človeka: pri sosedovih imajo hudega psa;
medved je zelo huda zver / pes je bil tisti večer nenavadno hud 5. navadno v primerniku ali v presežniku ki ima v moralnem pogledu negativne lastnosti: sin je hujši kot oče;
hujša je od samega vraga;
najhujši so bili prav oni / obšla ga je huda misel, želja / hudo dejanje 6. ki prinaša trpljenje, težave: hudi časi so bili takrat;
huda novica, vest;
imeli smo hudo pot / hude sanje; obhajale so ga hude slutnje / ta človek ni za hudo delo težaško, težko / huda ura neurje7. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: hud mraz, potres;
huda lakota;
živi v hudi revščini, stiski;
huda suša / huda bolečina, nesreča; hude motnje / zgodila se je huda krivica, napaka; huda žalitev / posilil ga je hud kašelj / hud bolnik / hud breg, klanec zelo strm / hud strup / huda paprika paprika, ki ima zelo pekoč okus// nav. ekspr. zelo vnet, navdušen: hud lovec; hud pravdar / bil je hud pijanec
● star. storiti hud konec umreti nasilne smrti; očetova smrt je bila zanj hud udarec ga je zelo prizadela; hud je na denar izkoristi vsako priložnost za zaslužek; krivica dela hudo kri razburja, draži, jezi; ekspr. prav za hudo silo bi že bilo čeprav je malo, bo moralo zadostovati
♦ čeb. huda gniloba hudó
1. prislov od hud: blago se je hudo podražilo; včeraj nas je hudo zeblo; hudo bolan, jezen / hudo se drži, gleda neprijazno, namrščeno
2. v povedni rabi izraža neprijetnost, težavnost česa: hudo je, če nikogar nimaš; najhujše pri vsem je, da ni zdrav; hudo ga je gledati, kako trpi / pri nas je sedaj zelo hudo
3. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža duševno bolečino, žalost: materi je hudo zaradi sina; ekspr. ob slovesu ji je bilo na smrt hudo; hudo mu je pri srcu / hudo mu je po domu; hudo mu je, da ga je užalil / hudo ji je za izgubljeno ogrlico
● hudo je za denar težko ga je zaslužiti; denarja ni (dovolj); s starim človekom je hudo težko je z njim sodelovati, sporazumevati se; pog. hudo ga je imelo, da bi ga udaril komaj se je premagoval; oprosti, nisem mislil tako hudo nisem te hotel (u)žaliti
húdi -a -o sam.:
ekspr. shujšal sem, huda je bila bilo je hudo, težko; pog. huda je za delo težko ga je dobiti; ekspr. huda mu prede težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju; gospodarica mu je povedala precej hudih zelo ga je oštela; s hudo se pri njem ni dalo nič opraviti s silo, pritiskom; hudo in dobro; ekspr. umreti od samega hudega od velikega trpljenja, pomanjkanja; ima dosti hudega nad seboj storil je veliko slabega; prizadel ti je mnogo hudega; vsega hudega vajen; sporeči se do hudega zelo, hudo; ne jemlji tega za hudo ne zameri; sprijaznil se je s hudim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
podredíti -ím dov., podrédil (ī í) 1. narediti, da je kdo v takem odnosu do koga, da mora upoštevati njegovo voljo, zahteve: prav kmalu ga je podredil;
sin se noče podrediti očetu;
prostovoljno se mu je podredil;
žena si ga je hitro podredila / tega človeka je težko podrediti / stranke so se podredile odločitvi komisije; pren., ekspr. pohlep si ga še ni popolnoma podredil // z dajalnikom narediti, da ima kdo nižji, odvisen položaj: polkovnika so podredili staremu generalu 2. navadno z dajalnikom narediti, da je kdo gospodarsko, politično odvisen: obrobne pokrajine je podredil središču;
podredil si je velik del polotoka / vse okupirano ljudstvo je podredil svoji oblasti 3. navadno z dajalnikom narediti, da je kaj v odnosu do česa drugegaa) manj pomembno: slikar je obliko podredil barvi / zasebne potrebe se morajo podrediti javnim b) odvisno: podrediti tujo besedo domači / podrediti vožnjo prometnim pravilom podrejèn -êna -o
deležnik od podrediti: podrejen položaj; tam je žena podrejena možu; podrejena ljudstva so se uprla; to mesto je bilo podrejeno neposredno vladarju; vse je podrejeno enemu cilju
♦ jezikosl. podrejeni pomen
// publ. nepomemben, nevažen: podrejena vloga nekaterih držav v svetovnem gospodarstvu; opravljati podrejena dela; sam.: neprijazno ravnati s podrejenimi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
gàd gáda m, im. mn. gádje in gádi (ȁ á) 1. strupena kača z verigi podobnimi lisami po hrbtu: gad ga je pičil;
ne razlikuje gada od modrasa // strupena kača sploh: varuj se gadov; sikanje gada; gledata se kakor dva gada sovražno, neprijazno; odskočila je, kakor da bi jo gad pičil zelo hitro; taji in skriva ko gad noge; sovraži ga kot gada
● ekspr. gojiti, rediti gada na prsih, na srcu izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen2. pog., ekspr. neugnan, podjeten človek: sami stari gadje so se zbrali;
pravi gad je
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
iztrésati -am nedov. (ẹ́) 1. s tresenjem spravljati iz česa: iztresati moko;
iztresati orehe iz vreče // s tresenjem delati, da v čem ne bi bilo več določene stvari, vsebine: iztresati vreče; pren., ekspr. iztresal je svojo torbo z novicami 2. ekspr. izločati v velikih količinah: nebo je iztresalo dež in točo
● ekspr. iztresati dovtipe praviti, pripovedovati; ekspr. iztresati jezo, nejevoljo nad kom zaradi jeze, nejevolje zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati; ekspr. iztresati svojo ošabnost ošabno se vesti; prim. stresati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
iztrésti -trésem dov., iztrésite in iztresíte; nam. iztrést in iztrèst (ẹ́) 1. s tresenjem spraviti iz česa: iztresti jagode;
orehi so se iztresli // s tresenjem napraviti, da v čem ni več določene stvari, vsebine: iztresti vrečo 2. ekspr. izločiti v velikih količinah: oblaki so iztresli točo 3. silovito izraziti svoja čustva: nanj je iztresel ploho kletvic
● iztresti komu svojo dušo, srce povedati vse o svojih čustvih; ekspr. iztresti jezo, nejevoljo na koga, nad kom zaradi jeze, nejevolje zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati; ekspr. vse je iztresel v eni sapi hitro povedal; ekspr. nič ne premišljuj, kar iztresi povej, kaj misliš; ekspr. iztresel se je nad njim izrazil svojo jezo, nejevoljo v govorjenju, ravnanjuiztrésti se pog., ekspr.
povedati vse, zlasti kar koga teži, vznemirja: prišla je na obisk, da se iztrese;
prim. stresti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
jéza -e ž (ẹ́) 1. močno kratkotrajno čustvo, ki povzroča napadalne težnje: ob pogledu na njihovo prizadetost ga je jeza kmalu minila;
jeza ga obide, se mu poleže, ga premaga, ga prevzame;
ekspr. jeza ga grabi, se mu izkadi, mu kopni, ga lomi, se mu ohladi, ga popade, mu prekipi, ga prime, ga razganja;
premagati, zadrževati jezo;
knjiž. brzdati, dušiti jezo;
ekspr. hladiti si jezo s psovkami;
ekspr. potlačiti, požreti jezo;
pusti ga, sicer ga boš spravil v jezo;
ekspr. onemogla, slepa jeza;
izbruh jeze;
bled od jeze;
ekspr. je ves zelen od jeze;
ekspr. pograbila ga je taka jeza, da bi vse razbil / govoriti brez jeze; raztrgati pismo od jeze; ekspr. jokati, peniti se, pihati od jeze; pog., ekspr. kar požrl bi se od jeze; ekspr. na vso jezo se ga je napil; v jezi kaj narediti, reči; z jezo delati jezno, nejevoljno / tedaj ga je popadla jeza: Dovolj vas imam // ekspr. kar je posledica takega čustva: čutiti gospodarjevo jezo; braniti otroka pred očetovo jezo 2. nav. ekspr. negativen, odklonilen odnos: kazati jezo;
prizadeval si je potolažiti njihovo jezo;
s to odločitvijo si je nakopal jezo domačih / hiral je v jezi do sina, na otroke; razšla sta se v jezi in sovraštvu; pren., knjiž. jeza usode 3. knjiž., ekspr. silovitost, divjost: jeza valov
● ekspr. jeza govori iz njega njegovo govorjenje, ravnanje kaže, da je jezen; ekspr. dati duška svoji jezi sproščeno izraziti svojo jezo; ekspr. hladiti si jezo na kom, nad kom z neprijaznim govorjenjem, ravnanjem s kom si pomirjati, zmanjševati jezo; ekspr. kuhati jezo na koga biti jezen nanj; ekspr. stresti, zliti jezo na koga, nad kom zaradi jeze zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati; star. s sosedovimi so si v jezi so sprti; nar. babja jeza babje pšeno; pog. je hitre, nagle jeze se hitro razjezi, razburi; ekspr. ob taki surovosti ga je popadla sveta, star. pravična jeza pokazal je upravičeno ogorčenje, odpor; šalj. jeza škoduje lepoti
♦ rel. dan jeze sodni dan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
mokrôten -tna -o prid. (ó) nekoliko moker, vlažen: mokroten zid / mokrotni pašniki; mokrotna pot; mokrotna tla / mokrotno stanovanje vlažno / mokroten dan; mokrotno vreme / mokroten oblak; mokrotna megla / v tej zgodnji uri je mesto še neprijazno in mokrotno / mokrotna izolacija izolacija proti vlagimokrôtno prisl., v povedni rabi:
če je le malo mokrotno, to seme že kali; ob zidu, v dolini je mokrotno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
nèorokavíčen -a -o prid. (ȅ-ȋ) ekspr. ki nima (nataknjenih) rokavic: neorokavičeni prsti so mu na jeklu cepina otrpnili
● knjiž., ekspr. sprejeli so ga z neorokavičenimi rokami neprijazno, nevljudno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
odzívati se -am se nedov. (í) 1. udeleževati se česa na poziv, povabilo, prošnjo: že dve leti se odziva njihovim prireditvam / odzivati se na delo 2. oglašati se, odgovarjati: na trkanje se sploh ne odziva / samice murnov se odzivajo na samčevo petje / na njihove klice se ni odzival // knjiž. biti slišen, slišati se: iz daljave se odziva očetov glas / odmev se odziva 3. delati kaj, kazati določen odnos, ki se glede na določeno dejanje, odnos, stanje pričakuje: odzivati se dobrikanju koga;
odzivati se prošnjam / odzivati se željam drugih; čustveno, prizadeto se odzivati čemu / umetnik se odziva na dogodke; človek se v različnih položajih različno odziva / odzivati se na dražljaje // knjiž. biti viden, kazati se: utrujenost se ji odziva na obrazu; žalost se odziva v njenih očeh
● knjiž. dolina se odziva od vriskov odmeva; knjiž. neprijazno se odziva na njena vprašanja odgovarja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
strésati -am nedov. (ẹ́) 1. delati, povzročati, da se kaj sunkovito, hitro premika, navadno sem in tja: konj stresa grivo;
stresati hruško, jablano;
šipe so se stresale od grmenja;
vihar se zaganja v kočo, da se kar stresa / stresal ga je, da bi ga prebudil; stresati koga za ramo / pri pozdravu stresati komu roko / jok, smeh mu stresa telo; brezoseb. stresa ga ob misli na prizore, ki jih je videl; stresati se od groze, strahu // delati hitre, sunkovite gibe: stresati z glavo // ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: groza jo stresa / mraz ga stresa (po hrbtu) 2. ekspr. pojavljati se kje v veliki meri, z veliko intenzivnostjo: grom stresa dolino;
kriki so stresali ozračje 3. s tresenjem spravljati kam kaj sipkega, drobnega: stresati grozdje v čeber, krompir na kup;
stresati orehe;
ekspr. oblaki stresajo dež in točo na polje // raztresati: stresati papirčke po tleh; košara je prepolna, zato se jabolka stresajo 4. s tresenjem odstranjevati: stresati drobtine s prta;
veter stresa liste, sadeže z drevesa / stresati pepel s cigarete otresati// s tresenjem delati, da na čem ni več določene stvari: stresati prt; ne stresajte rjuh skozi okno
● ekspr. stresati dovtipe, šale praviti, pripovedovati; ekspr. stresati jezo, nejevoljo na koga, nad kom zaradi jeze, nejevolje zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati; ekspr. letnice, podatke je kar iz rokava stresal znal jih je povedati, našteti zelo hitro, brez premišljanja; ekspr. stresati ogenj in žveplo na nasprotnika silovito ga napadati z besedami; pog. že spet stresa sitnost sitnari; ekspr. stresati smeh zelo se smejati; smejal se je, kot bi orehe stresal glasno, hrupnostrésati se ekspr.
izražati svojo jezo, nejevoljo v govorjenju, ravnanju: spet se stresa nad njo; v službi ima težave, doma se pa stresa
stresáje :
stresaje z glavo, mu je segel v besedo
stresajóč -a -e:
jokal je, stresajoč glavo; nebo in zemljo stresajoč grom; telo stresajoč smeh;
prim. iztresati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
strésti strésem dov., strésite in stresíte; nam. strést in strèst (ẹ́) 1. narediti, povzročiti, da se kaj sunkovito, hitro premakne, navadno sem in tja: veter strese veje;
počilo je, da so se stresla okna / stresel ga je, da bi ga zbudil; stresti koga za ramo / pri pozdravu stresti komu roko / pog. elektrika ga je stresla; brezoseb. streslo ga je, ko je prijel za električno žico / jok ji je stresel telo; brezoseb. streslo ga je ob tej misli; stresti se od groze, strahu // narediti hiter, sunkovit gib: komaj opazno je stresel z glavo // ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: groza mu je stresla ude / mraz ga je stresel (po hrbtu) 2. ekspr. pojaviti se kje v veliki meri, z veliko intenzivnostjo: grom je stresel pobočja;
nenaden krik strese ozračje 3. s tresenjem spraviti kam kaj sipkega, drobnega: stresti krompir na kup;
stresti zrnje v vrečo / stresti polento na krožnik; stresti steljo pod živino // raztresti: spotaknila se je in stresla jagode 4. s tresenjem odstraniti: stresti drobtine s prta;
stresti sadeže z drevesa // s tresenjem narediti, da na čem ni več določene stvari: stresti obleko, prt
● ekspr. stresti jezo, nejevoljo na koga, nad kom zaradi jeze, nejevolje zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati; ekspr. na fanta je stresel ploho kletvic s kletvicami je izrazil svojo jezo, nejevoljo; ekspr. stresel sem iz njega vse, kar me je zanimalo izvedel; ekspr. stresti kaj iz rokava povedati, našteti zelo hitro, brez premišljanja; stresti koga za lase, za ušesa povleči; ekspr. zaklel je, da se je zemlja stresla zelostrésti se ekspr.
izraziti svojo jezo, nejevoljo v govorjenju, ravnanju: spet se je stresel nanj; otroci ga ujezijo, potem se pa na ženo strese
strésen -a -o:
stresen krompir; stresena krpa;
prim. iztresti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
vtakníti in vtákniti -em dov. (ī á) 1. dati kaj v odprtino, notranjost česa razmeroma ozkega: vtakniti bankovec v žep;
s težavo vtakniti ključ v ključavnico;
vtakniti meč v nožnico;
vtakniti roko v rokav;
vtakniti si rožo v gumbnico / vtakniti nogo med špice kolesa; vtakniti prst skozi mrežo / ekspr.: vtakniti nit v šivanko vdeti; vtakniti opico v frak obleči; vtaknila je papir v pisalni stroj in začela pisati vložila, vstavila; pero je vtaknil za trak na klobuku zataknil
♦ agr. vtakniti jarmnik v jarem // dati kaj ozkega, podolgovatega v kako snov: otrok je vtaknil prst v smetano / vtakniti roko v ogenj / vtaknil je v dračje ogorek, da je zagorelo // ekspr. dati kaj kam sploh: vtakniti toplomer pod pazduho; v kovček je vtaknil še topel pulover; ne vem, kam sem vtaknil očala 2. ekspr. nadeti komu kaj, kar mu omejuje gibanje: vtakniti bolnika v prisilni jopič;
vtakniti ujetnika v lisice, verige 3. ekspr. spraviti, dati koga kam, da tam prebiva: vtaknili so jo v samostan / vtakniti koga v ječo, zapor zapreti ga// vključiti koga v kako skupnost, navadno proti njegovi volji: vtakniti koga med mornarje; vtaknili so ga v upravni odbor 4. ekspr. porabiti za kaj, vložiti v kaj: v posestvo je vtaknil veliko denarja;
vse vtakne v obleke / ves kupljeni material je vtaknil v garažo porabil pri zidanju garaže
● pog. vse premoženje so njemu vtaknili dali, zapustili; ekspr. vtakniti glavo v levje žrelo izpostaviti se veliki nevarnosti; ekspr. v vsak kot je vtaknil svoj nos povsod je pogledal, vse je pregledal; ekspr. v vsako reč vtakne svoj nos se vmeša; ekspr. povsod vtakne svoje prste vmes vmeša se v stvari, ki se ga ne tičejo; ekspr. vtakniti rep med noge umakniti se, zbežati; vdati se, odnehati; ekspr. vtakniti koga pod nadzorstvo narediti, da je nadzorovan; ekspr. pri večjih naročilih vtakne v žep več milijonov zasluži; si prisvoji; dobi kot podkupnino; pog. ne vem, kam naj vtaknem to žensko ne morem se spomniti, kdo jevtakníti se in vtákniti se ekspr.
1. vmešati se: vtakniti se v pogovor, prepir; nihče ne sme vedeti, da se je vtaknil v to zadevo / ali veš, kaj je to, se je vtaknil vmes / mogoče bo fantek, se je vtaknila sestra je pripomnila
2. vsiljivo ogovoriti koga, približati se komu: če se je kdo vtaknil vanj, mu je neprijazno odgovoril; v vsako mlado žensko se vtakne
● nar. gorenjsko njegova odločnost se ji je vtaknila ji ni bila všeč; pog. ne vem, kam se je vtaknil kam je šel, kje je
vtaknívši star.:
ugasnil je svečo, vtaknivši jo v vodo
vtáknjen -a -o:
s sekiro, vtaknjeno za pas, je šel v gozd
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
zadržánje -a s (ȃ) 1. glagolnik od zadržati: zadržanje premika / zadržanje odločbe / zadržanje učencev po pouku / brez zadržanja v mestu se je napotil dalje / dostojanstveno zadržanje v nesreči; neprijazno zadržanje do koga, proti komu / politično zadržanje 2. star. vedenje2:
lepo, surovo zadržanje / dobiti slabo oceno v zadržanju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
zbóčki prisl. (ọ̑) nar. vzhodno z bočne strani: stisniti zbočki / zbočki leči na bok, postrani
● nar. vzhodno gledati koga zbočki neprijazno, sovražno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
zèl2 zlà zlò [zəu̯] prid., zlêjši (ə̏ ȁ ȍ) knjiž. 1. ki drugim želi in povzroča zlo, slabo: zel človek;
ni vedel, da je kdo lahko tako zel / zla oblast / v različnih mitologijah in religijah dobri in zli duhovi / zla usoda / zlo dejanje // ki izraža, kaže tako željo: zel pogled; imeti zle namene 2. ki prinaša veliko trpljenje, velike težave: zli časi;
zla novica / zle posledice; zla slutnja huda// ekspr. hud, težek: zla bolezen; zla rana; zla zima
● knjiž. zli jeziki opravljivci, obrekljivci; ekspr. on je njegov zli duh kvarno vpliva nanj; knjiž. z zlo besedo pri njem malo opraviš z neprijazno izraženo željo, zahtevo; knjiž. razšli so se brez zle misli prijazno, prijateljsko; knjiž. biti zle volje slabe volje; sam.: nič zlega ni nameraval; spopad med dobrim in zlim; prim. zali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
zlíti zlíjem dov. (í) 1. z nagnjenjem posode narediti, da kaj tekočega kam pride: zliti mleko v lonec;
zliti vodo po tleh;
zliti proč, skupaj;
vino se je zlilo čez rob kozarca
● ekspr. pijačo je zlil vase in odšel hitro, v velikih požirkih spil; ekspr. zliti jezo na koga, nad kom zaradi jeze zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati2. knjiž., ekspr., navadno v zvezi z v izraziti, izpovedati kaj tako, da nastane to, kar določa samostalnik: zliti svoja čustva v pesmi / svoje gorje je zlila v besede ga popisalazlíti se
1. tekoč priti skupaj: v dolini se potoka zlijeta
2. preiti drug v drugega: barve, zvoki se zlijejo / vozila in ljudje so se pred njegovimi očmi zlili v pisano gmoto / ekspr. pričevanja so se zlila v celoto
// ekspr. postati eno, enovito: pesem se je zlila z ropotom koles; krošnje dreves so se zlile s temo / konj in jezdec sta se zlila v eno / priseljenci so se zlili z domačim prebivalstvom / njune ustnice so se zlile v poljub
3. ekspr. (hitro) množično priti: ljudje so se zlili na trg / pevski zbori so se zlili od blizu in daleč
4. brezoseb., ekspr. prenehati deževati: vedrili smo, dokler se ni zlilo / kaže, da se je zlilo
zlít -a -o:
v njem sta zlita dva človeka; program je zlit v en sam stavek; z življenjem zlita književnost
♦ jezikosl. zliti glas glas, sestavljen iz zaporniške in priporniške prvine;
prim. izliti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
zlívati -am nedov., tudi zlivájte; tudi zlivála (í) 1. z nagnjenjem posode delati, da kaj tekočega kam pride: zlivati vodo iz vedra, po tleh;
zlivati juho na krožnik;
umazanijo zlivajo v jamo;
voda se je zlivala čez rob
● ekspr. zlivati gnojnico na ljudi, po ljudeh grdo, nesramno govoriti o njih; ekspr. zlivati jezo, žolč na koga, nad kom zaradi jeze zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati; ekspr. zlivati vodo v morje delati kaj odvečnega, nesmiselnega; ekspr. zlivati alkohol vase v velikih požirkih piti; zelo piti2. knjiž., ekspr., navadno v zvezi z v izražati, izpovedovati kaj tako, da nastane to, kar določa samostalnik: zlivati srečo in veselje v pesem / svoje gorje je zlivala na papir ga popisovalazlívati se
1. tekoč prihajati skupaj: pred mestom se reki zlivata / tu se zlivata Sava in Sora
2. prehajati drug v drugega: barve, vonji se zlivajo; večji kolobarji se zlivajo v manjše / ekspr.: zgodovina se je zlivala z legendo; v njegovi liriki se narodnostne teme zlivajo z ljubezenskimi
// ekspr. postajati eno, enovito: glas trobente se je zlival z drugimi glasovi; obrisi so se zlivali s temo / tam, kjer se morje in nebo zlivata / sence se zlivajo v eno
3. ekspr. (hitro) množično prihajati: množice so se zlivale na trg / od severa se zliva sovražna vojska
4. ekspr. v veliki količini tekoč pojavljati se kje: voda se je zlivala po skalni steni; znoj se mu zliva s čela, po hrbtu
● ekspr. dež se je zlival ves dan močno padal; ekspr. sredstva se zlivajo v sklad stekajo; ekspr. ulica se zliva na trg vodi
♦ fiz. jedra lažjih elementov se zlivajo v težja
zlivajóč -a -e:
z bučanjem valov zlivajoči se kriki;
prim. izlivati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
znêsti1 znêsem dov., znésel znêsla (é) 1. z nošenjem spraviti kam: dragocenosti so znesli v skrivališče;
pohištvo so mu znesli pred vrata;
znesti na kup;
znesti stran // z nošenjem spraviti skupaj: material sta znesla od vsepovsod; taki so, kot bi jih zneslo z vseh vetrov / znesla jim je skupaj, kar je imela 2. pri perutnini izločiti jajce: kokoš je že znesla / samička znese štiri do pet jajc izleže
● ekspr. znesti jezo, nejevoljo nad kom zaradi jeze, nejevolje zelo neprijazno s kom govoriti, ravnatiznêsti se ekspr., v zvezi z nad
z besedami, dejanji izraziti jezo, nezadovoljstvo: znesel se je nad otroki / ker niso mogli drugega, so se znesli nad avtomobilom / nad dolino se je znesla huda nevihta
znesèn tudi znešèn -êna -o:
na mizo znesene jedi; jajce je bilo pravkar zneseno;
prim. iznesti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
žôlč -a [žou̯č] m (ȏ) 1. grenka, zelenkasto rumena tekočina, ki jo izločajo jetra: bruhati žolč;
preiskava žolča;
sestavine žolča;
okus po žolču;
grenek kot žolč 2. ekspr. jeza, togota: žolč mu je prekipel, zavrel;
izbruh žolča;
bled od žolča / vsi so občutili njegov žolč / brez žolča, z žolčem v srcu misliti na koga // strastno, popadljivo sovraštvo: kritika, polna žolča / z žolčem kaj pripomniti
● žolč se mu je razlil je iztekel iz žolčnega mehurja; ekspr. žolč ga zvija ima težave z žolčem; ekspr. zlivati žolč na koga, nad kom zaradi jeze zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
birìč -íča m (ȉ í) 1. nekdaj nižji uslužbenec, izvrševalec odločb sodne ali zemljiške oblasti: birič je klical, zastar. oklicaval ukaze;
uiti biričem;
graščak je poslal biriče po kmeta;
mestni birič;
gleda kakor birič mrko, neprijazno;
zastar. beži, kakor bi ga devet biričev podilo
● ekspr. ni se bal ne biriča ne hudiča nikogar se ni bal; vse si je upal2. ekspr. osovražen predstavnik oblasti: preklinjati gospodo in biriče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
čúk -a m (ū; četrti pomen ȗ) 1. majhna nočna ptica, podobna sovi: čuk čuka, se oglaša, skovika;
gleda kakor čuk jezno, neprijazno2. ekspr. čuden, nekoliko omejen človek: pa si res čuk;
ti čuk stari / glej ga čuka, že spet meče kamenje 3. star. zlatnik, goldinar: posodi mi petnajst čukov 4. pog., zlasti v sproščenem ožjem krogu vrednost tisoč denarnih enot: zaslužiti petsto čukov;
avtomobil sem prodal za ušivih sto petindvajset čukov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
jésih -a m (ẹ́) 1. nižje pog. kis: kupiti jesih;
drži se, kot bi pil jesih nakremženo, neprijazno2. nar. koroško pogostitev navadno teden dni po svatbi: oskrbeti jesih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
modràs -ása m (ȁ á) strupena kača z verigi podobnimi lisami po hrbtu in rožičkom na glavi: modras se greje na skali;
pičil ga je modras;
ubiti modrasa;
gleda kot modras sovražno, neprijazno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
molčáti -ím [mou̯čati] nedov., môlči; môlčal (á í) 1. ne govoriti: molčala je in se neprijazno držala;
vsi v sobi so molčali;
pri pogovorih je molčal;
dolgo, nekaj časa, nekaj trenutkov je molčal, nato je le spregovoril;
vso pot sta molčala / pevcem recite, naj molčijo // ekspr. ne oddajati glasov, šumov: v zgodnjem jutru so ptice molčale / bilo je brez vetra in drevesa so molčala / muzika molči ni muzike / pred njim je molčal gozd se tiho razprostiral, ležal// ekspr. ne opravljati dejavnosti, ki povzroča šume, zvoke: mlini ob vodah že dolgo molčijo; topovi že tri dni molčijo ne streljajo2. ekspr. ne izražati svojega mnenja: vprašal jih je, če so s predlogom zadovoljni, pa so molčali;
tisti, ki bi lahko stvari razložili, molčijo;
molči kot grob, kamen, zid / kot ukaz molči, tepec, saj nič ne veš / obtoženka je na vsa vprašanja molčala ni odgovarjala// ne pripovedovati zaupanih, zaupnih stvari: zdaj vse veš, vendar te prosim, da molči; upam, da boste molčali; njemu lahko poveš, ker zna molčati; molči še nekaj časa / tega ne morem več molčati 3. knjiž., ekspr. ne objavljati literarnih del: po prvem nastopu je pesnik nekaj let molčal / ta pokrajina literarno že dolgo molči
● ekspr. molčal sem, zdaj mi je pa vsega dovolj nisem se pritoževal, ugovarjal; ekspr. ne bom ti več molčal ne bom več dovolil, da z menoj svojevoljno ravnaš; ekspr. želodec mu ni hotel nikoli molčati zmeraj je bil lačen; preg. kdor molči, desetim odgovori v kočljivem primeru je najbolj učinkovito ne govoriti, odgovarjatimolčé :
molče delati, gledati, poslušati
● iti molče preko česa ne reagirati na kaj, zlasti z besedami
molčèč -éča -e
1. deležnik od molčati: za mizo so sedeli trije molčeči ljudje; molčeč zaupnik / molčeča globel, noč tiha
2. ki rad molči: molčeč fant; po naravi je bil tih in molčeč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
pès psà m (ə̏ ȁ) 1. domača žival zelo raznolikih pasem, zlasti za družbo, čuvanje, lov: pes cvili, laja, renči;
pes je prijazno mahal z repom;
ugriznil ga je pes;
dražiti, naščuvati psa;
izpustiti psa z verige;
voditi psa na vrvici;
dolgodlak pes;
popadljiv, stekel pes;
pes s košatim repom, visečimi uhlji;
biti lačen kot pes zelo;
biti komu pokoren, vdan, zvest kot pes zelo, brezpogojno;
pog. laže, kot pes teče zelo; pogosto;
odšel je kot pretepen pes ponižno, nesamozavestno;
slabš. gleda me kot psa sovražno, neprijazno;
ozmerjati koga kot psa zelo; vulgarno;
pobili so jo kot psa neusmiljeno; na krut, grozovit način;
pokopali so ga kot psa brez običajnega obreda, brez pietete;
preganjali so jih kot pse neusmiljeno; neprenehoma;
oče ga je pretepel kot psa zelo, neusmiljeno;
zebe me kot psa zelo / kot opozorilo pozor, hud pes / čistokrvni pes; hišni pes ki prebiva v stanovanju, hiši, zlasti za družbo, zabavo; lavinski psi izučeni za reševanje izpod plazov; lovski psi; službeni psi ki se glede na sposobnosti uporabljajo v vojski, policiji in za reševanje; vlečni psi ki se glede na sposobnosti uporabljajo za pasjo vprego; pes čuvaj // samec take živali: pes in psica 2. nizko, navadno s prilastkom hudoben, nasilen človek: pazi se tega psa, ker te bo ogoljufal;
s tem psom se že eno leto ne menim / kot psovka: ti bom že pokazal, pes garjavi; prekleti pes, kaj si drzne; molči, ti pes / fašistični psi spet ropajo in požigajo fašisti3. v medmetni rabi izražaa) prepričanost o čem: ni pes, da ga ne bi dohiteli;
ni pes, da tega tudi jaz ne bi zmogel b) močno čustveno prizadetost: pes vedi, od kod se je nenadoma vzel 4. ekspr., v povedni rabi, s predlogom izraža zelo nizko stopnjo: njihova morala je na psu;
umetniška raven predstave je pod psom / hrana, preskrba je pod psom zelo slaba
● ekspr. vem, kam pes taco moli kaj je skrivni namen govorjenja, ravnanja kake osebe; ekspr. to vam je vreme, da bi se še pes obesil slabo, neprijetno, pusto; pog., ekspr. ko je obubožal, ga še pes ni povohal se nihče ni zmenil zanj, mu pomagal; ekspr. takih knjig pri nas še pes ne povoha nihče ne bere, kupuje; pog., ekspr. nisi vreden, da te pes povoha slab, ničvreden si; nekoristen, nesposoben si; pog., ekspr. tega še psu ne privoščim nikomur, niti največjemu sovražniku; gled. žarg. dobiti, igrati psa zelo nepomembno vlogo; ekspr. priti na psa finančno, materialno propasti; priti v težek, neprijeten položaj; tadva sta si, se gledata kot pes in mačka sovražita se; počutim se kot pes v cerkvi odveč, nezaželen; ekspr. naj se pes obesi, če sem vedel za to izraža podkrepitev trditve; pog., ekspr. še pes ima rad pri jedi mir med jedjo se ljudje ne smejo motiti, nadlegovati s kakimi opravki; preg. pes, ki laja, ne grize človek, ki veliko govori ali grozi, ne naredi hudega; preg. izgovor je dober, tudi če ga pes na repu prinese v sili se izkoristi kakršnokoli opravičilo; preg. dosti psov je zajčja smrt dosti sovražnikov vsakogar ugonobi; preg. enkrat z betom, drugič s psom živeti zdaj razsipno, zdaj revno
♦ astron. Veliki pes ozvezdje na južni nebesni poluti, katerega najsvetlejša zvezda je Sirius; etn. pes velikemu nožu podobna lesena priprava za zagrebanje žerjavice na odprtem ognjišču pastirske koče; lov. pes dobro drži vztrajno goni divjad; pes kreše laja po sledi, ki navadno ne vodi do divjadi; odložiti psa ukazati mu, da ostane, počaka na določenem mestu; vzgajati psa privajati ga na okolico in poslušnost; nemi pes ki pri iskanju, gonjenju divjadi ne laja; šolani pes ki je ubogljiv vedno in povsod in je opravil tovrstni izpit; šport. psi trakovi, navadno iz tjulenje kože, ki se pritrdijo, prilepijo na drsno stran smuči, da pri hoji navkreber ne spodrsuje; vet. pastirski pes pes, ki brani čredo pred napadalci, zlasti volkovi; velik močen pes z dolgo belo dlako in košatim repom; zool. psi volkovi, šakali, domači psi, lisice, Canidae; leteči pes večji netopir, ki živi na Malajskem otočju in se hrani s sadeži, Pteropus vampirus; morski psi velike morske ribe hrustančnice z vretenčasto obliko telesa, Selachoidei; prerijski pes večji rdečkasto rjav glodavec, ki živi v srednjem delu Severne Amerike, Cynomys
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
prezíren -rna -o prid. (ī) knjiž. 1. prezirljiv: odgovoril mu je s prezirnim glasom;
preziren nasmeh;
prezirno vedenje 2. prevzeten, ošaben: neprijazno in prezirno dekle prezírno prisl.:
prezirno gledati, se smejati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
regljáti -ám nedov. (á ȃ) 1. oglašati se z glasom rega: v mlaki regljajo žabe;
kvakati in regljati 2. povzročati enakomerno se ponavljajoče rezke glasove: regljati z ragljami / ekspr. strojnice so spet začele regljati 3. slabš. govoriti, pripovedovati: kar naprej reglja o tem;
reglja in reglja, delo pa čaka / celo uro že regljata govorita, se pogovarjata// neprijazno, jezno govoriti: regljala je, naj nehajo, oni pa so mirno delali dalje / regljati na moža kričati, vpitiregljáti se nar.
smejati se: veselo, na glas se regljati
regljajóč -a -e:
regljajoče strojnice; regljajoče žabe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
renčáti -ím nedov., rênči in rénči; rênčal in rénčal (á í) 1. oglašati se z zamolklim, grozečim glasom: medved, pes renči;
divje, močno renčati / grozeče renčati 2. slabš. govoriti z nizkim, neprijaznim glasom: slabe volje je, zato renči;
nekaj je godrnjal in renčal predse // s predlogom neprijazno, zadirčno govoriti s kom: renčati drug na drugega, v drugega renčé :
pes se je renče pritajil
renčèč -éča -e:
renčeč glas
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
skórja -e ž (ọ̄) 1. zunanja plast lubja, sestavljena iz odmrlega tkiva: ostrgati skorjo z debla, vej;
gladka, hrapava, razpokana skorja;
hrastova, smrekova skorja;
skorja, porasla z lišajem, mahom;
roke ima trde in raskave kot hrastova skorja / lupiti skorjo lubje / drevesna skorja 2. zunanja, trša plast kruha, peciva: hrustava skorja;
hlebec, žemlja z lepo skorjo;
premalo, preveč zapečena skorja;
obrezati zažgano skorjo;
skorja in sredica / pobrala je skorje kruha posušene koščke kruha; ekspr. med vojno dostikrat niso imeli niti suhe skorje / krušna skorja; skorja kruha // zunanja, trša plast živila sploh: na hitro opeči meso, da dobi lepo skorjo; odrezati siru skorjo; zlato rumena skorja pečenega piščanca 3. navadno s prilastkom vrhnja, trša plast na površini česa: prekopati zemljo, na kateri se je zaradi suše naredila skorja;
snežna skorja se ni udirala / z oslabljenim pomenom: ledena skorja na jezeru se je začela lomiti; vse je prekrito s skorjo umazanije; pren., ekspr. njegov mladostni idealizem se je počasi prevlekel s trdo realistično skorjo
♦ agr. vrhnja, trša varovalna plast trdih, poltrdih sirov// ekspr. zunanji videz, vedenje, zlasti grobo, neprijazno: pod raskavo, trdo skorjo se je skrivalo sočutno srce / hribovci so ponavadi ljudje trde skorje 4. geol., v zvezi zemeljska skorja zunanja plast zemeljske oble, ki jo sestavljajo trdne kamnine: vrtati tisoč metrov globoko v zemeljsko skorjo;
gubanje zemeljske skorje;
plasti, zgradba zemeljske skorje;
razpoke v zemeljski skorji;
zemeljska skorja in zemeljski plašč 5. anat., navadno s prilastkom vrhnja plast nekaterih notranjih organov: debelina, plasti, zgradba skorje / ledvična skorja; (siva) možganska skorja siva plast na površju velikih možganov z ganglijskimi celicami; skorja malih možganov; operacija skorje nadledvične žleze
● cimetova skorja posušeno lubje cimetovca, ki se uporablja kot dišava; ekspr. boj za vsakdanjo skorjo kruha za najosnovnejša materialna sredstva, materialne dobrine; ekspr. obubožali so do zadnje skorje popolnoma; ekspr. rudarska skorja kruha je zelo trda rudarsko delo, rudarski poklic je težek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
sosédstvo -a s (ẹ̑) 1. dejstvo, da je kdo sosed: veselili so se sosedstva z njimi;
zbližati se zaradi sosedstva / za to pokrajino je bilo turško sosedstvo neugodno / dobro sosedstvo med državama dobri sosedski odnosi2. najbližji del naselja, najbližji kraji: poročiti se v sosedstvu;
znanec iz sosedstva / priseliti se, priti v mesto iz sosedstva okolice3. sosedje: sosedstvo je neprijazno sprejelo novega lastnika;
biti brez sosedstva
● imajo močen čut za vaško sosedstvo sosedsko skupnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
sôva -e ž (ó) 1. večja roparska nočna ptica z mehkim perjem, okroglo glavo in velikimi očmi: sova huka, skovika, uka;
neslišen let sove;
gleda kot sova jezno, neprijazno / leksikon ima za zaščitni znak stilizirano sovo
● postal je prava sova postal je pravi nočni ptič; preg. sova sinici glavana pravi človek (rad) očita človeku napake, kakršne ima sam v še večji meri
♦ zool. lesna sova sivkaste ali rjavkaste barve, ki živi v gozdu, Strix aluco; pegasta sova s kapljicam podobnimi temnimi pegami, Tyto alba; snežna sova ki živi v arktičnih predelih Evrope, Azije in Amerike, Nyctea scandiaca; uralska sova velika sova sivkasto bele barve s širokimi rjavimi lisami, Strix uralensis2. slabš. grda, neprijazna ženska: kaj sploh hoče ta stara sova
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
tólikodanè člen. (ọ̑-ȅ) knjiž. skoraj: gledali so nas neprijazno, tolikodane sovražno;
segal je tolikodane do stropa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
znášati1 -am nedov. (ȃ) z nošenjem spravljati kam: nosači znašajo prtljago k vlaku, v letalo;
znašati kamenje na kup;
ranjence so znašali pod šotore // z nošenjem spravljati skupaj: znašala jim je hrano in kurjavo; vse popoldne so znašali stvari za praznovanje; material sta znašala od vsepovsod / čebele znašajo med in cvetni prah; ptice znašajo gnezda / znašati skupaj
● ekspr. znašati jezo nad kom zaradi jeze zelo neprijazno s kom govoriti, ravnatiznášati se
1. ekspr., v zvezi z nad z besedami, dejanji izražati jezo, nezadovoljstvo: sovražnik se je znašal nad prebivalstvom; grdo se je znašal nad njo
2. star. maščevati se: znaša se za krivico;
prim. iznašati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
žóhar -ja m (ọ̄) nar. ščurek: zatirati žoharje;
stenice in žoharji;
gledajo me kakor črnega žoharja v skledi neprijazno, sovražno;
čepeti, skrivati se kakor žohar v luknji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
črnogléd2 -a -o prid.(ẹ̑ ẹ̄) 1. ki vidi vse v življenju slabše, kot je: opogumil je črnoglede malodušneže / črnoglede misli; črnogleda napoved o usodi človeštva 2. ki jezno, neprijazno gleda: oblasten in črnogled oficir črnoglédo prisl.:
črnogledo razpoložen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
grdoglèd1 -éda m (ȅ ẹ́) knjiž. kdor grdo, neprijazno gleda: ustrašil se je grdogleda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
grdogléd2 -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄) ki grdo, neprijazno gleda: grdogled stražar / grdoglede oči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
hudogléd -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄) ki hudo, neprijazno gleda: hudogled človek / hudoglede oči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
mračíti -ím nedov. (ī í) 1. knjiž. delati mrko, neprijazno: težko življenje mu je mračilo obraz;
kaj ti mrači oko;
kaj se mračiš;
izraz se mu je čedalje bolj mračil 2. knjiž. delati nejasno, zmedeno: gorje mu je mračilo duha;
duh se mu je mračil / solze so mu mračile pogled ni več razločno videl
● knjiž. um se mu mrači postaja duševno bolan3. knjiž. delati mračno, temno: nobena meglica ni več mračila sonca;
goste zavese so mračile sobo mračíti se
1. brezoseb. prehajati iz dneva v mrak: mrači se; začelo se je mračiti
2. postajati mračen, temen: dan se mrači; nebo se mrači / luna se mrači; pren., ekspr. začel se mu je mračiti življenja dan
● ekspr. pred očmi se mi mrači zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da vidim nejasno, mračno
mračèč -éča -e:
mračeč se je spregovoril; mračeče se dvorišče, nebo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
mrkogléd2 -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄) 1. ki mrko, neprijazno gleda: bledikav mrkogled fant;
mrkogledi stražniki 2. črnogled2:
mrkogledi pisatelji;
ni bila mrkogleda, pa tudi ne lahkomiselna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
omračíti -ím dov., omráčil (ī í) knjiž. 1. narediti mrko, neprijazno: težave mu niso omračile obraza;
zaradi takega govorjenja se mu je čelo omračilo 2. narediti nejasno, zmedeno: žalost mu je omračila duha;
tudi vino mu ni omračilo glave;
zaradi mnogih dogodkov se mu je omračil spomin 3. narediti mračno, temno: nobena meglica ni omračila neba;
za hip se je soba omračila
● knjiž. um se mu je omračil postal je duševno bolan; knjiž., ekspr. pred očmi se mu je omračilo zaradi slabosti, bolezni se mu je zdelo, da vidi nejasno, mračnoomračèn -êna -o
1. deležnik od omračiti: omračen obraz; človek z omračenim umom
2. ki vsebuje, izraža mrkost, neprijaznost: njihovi omračeni pogledi niso obetali nič dobrega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
pomračíti -ím dov., pomráčil (ī í) knjiž. 1. narediti mrko, neprijazno: nove skrbi so mu pomračile obraz;
ob slabi novici se je pomračil 2. narediti nejasno, zmedeno: bridkost mu je pomračila duha
● knjiž. um se mu je pomračil postal je duševno bolanpomračíti se
postati mračen, temen: nebo se je pomračilo / luna se je pomračila; brezoseb. pomračilo se je zmračilo se je
pomračèn -êna -o:
pomračen spomin; sonce bo deloma pomračeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
potemníti -ím [potəmniti] dov., potemnì in potèmni; potèmnil (ī í) 1. narediti kaj (bolj) temno: lak včasih potemni naravno barvo lesa;
puh mu je potemnil lica;
senca je padla na obraz in ga potemnila;
nebo se je potemnilo;
potemniti si trepalnice 2. narediti, da kaj izgubi močen sijaj, svetlobo: meglice so potemnile sonce;
sonce se je potemnilo;
pren. ta dogodek ne bo potemnil igralčeve podobe 3. knjiž. narediti kaj mrko, neprijazno: nejevolja mu je potemnila obraz;
obraz se mu je potemnil potemnjèn -êna -o:
potemnjen zlat okvir; dekle s potemnjenimi obrvmi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
temníti -ím [təmniti] nedov., temnì in tèmni (ī í) 1. delati kaj (bolj) temno: temniti risbo s plosko stranjo krede / dimniki so temnili nebo s črnim dimom 2. delati, da kaj izgublja močen sijaj, svetlobo: temniti luč 3. knjiž. delati kaj temno, neprijazno: novica jim temni obraze / ta spomin mu temni življenje temníti se
1. postajati (bolj) temen: nebo se že temni / v sobi se temni večer / brezoseb. začelo se je temniti
● ekspr. pred očmi se mu je temnilo zaradi slabosti, razburjenja se mu je zdelo, da nič ne vidi
2. temno se odražati, kazati: v bregu se temni domačija
temnèč -éča -e:
temneč se večer
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
temnogléd -a -o [təmnogled-] prid. (ẹ̑ ẹ̄) 1. ekspr. ki temno, neprijazno gleda: temnogled človek;
temnogled in mračen 2. knjiž. ki vidi vse v življenju slabše, kot je; črnogled2:
temnogled malodušnež
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
zamračeváti -újem nedov. (á ȗ) knjiž. 1. delati mrko, neprijazno: žalost mu je zamračevala obraz 2. delati nejasno, zmedeno: to je zamračevalo njegovo zavest 3. delati mračno, temno: oblaki so zamračevali nebo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
zamračíti -ím dov., zamráčil (ī í) knjiž. 1. narediti mrko, neprijazno: ta misel mu je zamračila obraz;
ob teh besedah se mu je zamračilo čelo / spletke so mu zamračile zadnja leta življenja 2. narediti nejasno, zmedeno: novica mu je zamračila duha;
spomin se mu je zamračil 3. narediti mračno, temno: oblaki so zamračili nebo;
soba se je zamračila
● knjiž. um se mu je zamračil postal je duševno bolanzamračíti se brezoseb.
zmračiti se: vrnil se je, ko se je zamračilo
zamračèn -êna -o
1. deležnik od zamračiti: od jeze zamračen obraz; pokrajina je bila zamračena
2. ki vsebuje, izraža mrkost, neprijaznost: prestrašili so ga njegovi zamračeni pogledi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
zaregljáti -ám dov. (á ȃ) 1. oglasiti se z glasom rega: tu in tam je zaregljala kaka žaba / žabe so hkrati zaregljale začele regljati2. povzročiti enakomerno se ponavljajoče rezke glasove: namesto zvonjenja so zaregljale raglje / ekspr. sredi noči je zaregljal mitraljez / strojnice so zaregljale s stolpa 3. slabš. neprijazno, jezno reči: predrzno mu je zaregljala v obraz zaregljáti se nar.
zasmejati se: veselo se je zaregljala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
zatemníti -ím [zatəmniti] dov., zatemnì in zatèmni; zatèmnil (ī í) 1. z zakritjem narediti, da kaj ne prepušča, ne oddaja svetlobe: zatemniti okna;
zatemniti svetilko / ekspr. črn oblak je zatemnil sonce zakril// na tak način narediti, da je kje temno: zatemniti dvorano; zatemniti sobo zaradi predvajanja filma; zatemniti z zavesami 2. knjiž. narediti, da postane kaj neizrazito, nejasno: zatemniti osnovni problem / obup je zatemnil upanje 3. knjiž. narediti kaj mrko, neprijazno: skrbi so mu zatemnile obraz 4. knjiž. povzročiti, da je kaj deležno manjše pozornosti; zasenčiti: zatemnil je vse mestne veljake / skoraj bi zatemnil slavo največjega pesnika / s svojo lepoto je zatemnila vse druge zatemníti se
1. postati temen: nebo se zatemni / brezoseb. zaradi nizkih oblakov se je še pred nočjo zatemnilo stemnilo
2. knjiž. postati mrk, neprijazen: obraz se mu je ob novici zatemnil / prijazne oči so se ji zatemnile od žalosti
zatemnjèn -êna -o:
zatemnjena luč, soba; okna so zatemnjena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
zatemnjeváti -újem [zatəmnjevati] nedov. (á ȗ) 1. z zakrivanjem delati, da kaj ne prepušča, ne oddaja svetlobe: zatemnjevati luči;
zatemnjevati okna / ekspr. oblaki zatemnjujejo luno zakrivajo// na tak način delati, da je kje temno: zatemnjevati prostor; zatemnjevati z zavesami 2. knjiž. delati, da postane kaj neizrazito, nejasno: zatemnjevati osnovno misel knjige;
zatemnjevati ozadje neprijetnih dogodkov 3. knjiž. delati kaj mrko, neprijazno: skrbi so mu zatemnjevale čelo / problemi mu zatemnjujejo življenje 4. knjiž. povzročati, da je kaj deležno manjše pozornosti; zasenčevati: ta napaka zatemnjuje druge
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
zlogléd -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄) ekspr. ki hudobno, neprijazno gleda: zlogled človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
zmračíti -ím dov., zmráčil (ī í) 1. knjiž. narediti mrko, neprijazno: spomin na trpeče mu je zmračil obraz;
čelo se mu je zmračilo;
njegov pogled se je zmračil;
ob tej novici se je kar zmračil 2. knjiž. narediti nejasno, zmedeno: žalost mu je zmračila pamet;
zaradi teh dogodkov se mu je zmračilo v možganih
● knjiž. um se mu je zmračil postal je duševno bolanzmračíti se
1. brezoseb. preiti iz dneva v mrak: zmračilo se je; ko se je popolnoma zmračilo, je prižgal luč; pozimi se zgodaj zmrači
2. postati mračen, temen: dan se zmrači; nebo se zmrači; pokrajina se je zmračila
● zastar. v tistem letu se je luna dvakrat zmračila sta bila dva lunina mrka; ekspr. pred očmi se mu je zmračilo zaradi slabosti, bolezni se mu je zdelo, da vidi nejasno, mračno
zmračèn -êna -o:
zmračen obraz; ves zmračen je stopal po sobi; zmračeno nebo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.