birìč -íča m (ȉ í) 1. nekdaj nižji uslužbenec, izvrševalec odločb sodne ali zemljiške oblasti: birič je klical, zastar. oklicaval ukaze;
uiti biričem;
graščak je poslal biriče po kmeta;
mestni birič;
gleda kakor birič mrko, neprijazno;
zastar. beži, kakor bi ga devet biričev podilo
● ekspr. ni se bal ne biriča ne hudiča nikogar se ni bal; vse si je upal2. ekspr. osovražen predstavnik oblasti: preklinjati gospodo in biriče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
črnogléd2 -a -o prid.(ẹ̑ ẹ̄) 1. ki vidi vse v življenju slabše, kot je: opogumil je črnoglede malodušneže / črnoglede misli; črnogleda napoved o usodi človeštva 2. ki jezno, neprijazno gleda: oblasten in črnogled oficir črnoglédo prisl.:
črnogledo razpoložen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
čúk -a m (ū; četrti pomen ȗ) 1. majhna nočna ptica, podobna sovi: čuk čuka, se oglaša, skovika;
gleda kakor čuk jezno, neprijazno2. ekspr. čuden, nekoliko omejen človek: pa si res čuk;
ti čuk stari / glej ga čuka, že spet meče kamenje 3. star. zlatnik, goldinar: posodi mi petnajst čukov 4. pog., zlasti v sproščenem ožjem krogu vrednost tisoč denarnih enot: zaslužiti petsto čukov;
avtomobil sem prodal za ušivih sto petindvajset čukov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
gàd gáda m, im. mn. gádje in gádi (ȁ á) 1. strupena kača z verigi podobnimi lisami po hrbtu: gad ga je pičil;
ne razlikuje gada od modrasa // strupena kača sploh: varuj se gadov; sikanje gada; gledata se kakor dva gada sovražno, neprijazno; odskočila je, kakor da bi jo gad pičil zelo hitro; taji in skriva ko gad noge; sovraži ga kot gada
● ekspr. gojiti, rediti gada na prsih, na srcu izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen2. pog., ekspr. neugnan, podjeten človek: sami stari gadje so se zbrali;
pravi gad je
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
grdoglèd1 -éda m (ȅ ẹ́) knjiž. kdor grdo, neprijazno gleda: ustrašil se je grdogleda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
grdogléd2 -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄) ki grdo, neprijazno gleda: grdogled stražar / grdoglede oči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
húd -a -o in -ó prid., hújši (ȗ ú) 1. pretirano strog: bil je hud oče;
hudi starši / služi pri hudem gospodarju / imel je zelo hudo ženo 2. v povedni rabi ki ima zaradi nasprotja, spora z okoljem odklonilen odnos do njega: si še hud name;
huda je, ker nič ne pišeš;
hud kot sršen, ko osa / ekspr. hud je na ves svet / domači so bili hudi na otroka 3. ki izraža, kaže odklonilen odnos do okolja: zaslišal se je njegov hudi glas;
okrog sebe je videl same hude obraze / uporabljal je hude izraze 4. ki napada človeka: pri sosedovih imajo hudega psa;
medved je zelo huda zver / pes je bil tisti večer nenavadno hud 5. navadno v primerniku ali v presežniku ki ima v moralnem pogledu negativne lastnosti: sin je hujši kot oče;
hujša je od samega vraga;
najhujši so bili prav oni / obšla ga je huda misel, želja / hudo dejanje 6. ki prinaša trpljenje, težave: hudi časi so bili takrat;
huda novica, vest;
imeli smo hudo pot / hude sanje; obhajale so ga hude slutnje / ta človek ni za hudo delo težaško, težko / huda ura neurje7. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: hud mraz, potres;
huda lakota;
živi v hudi revščini, stiski;
huda suša / huda bolečina, nesreča; hude motnje / zgodila se je huda krivica, napaka; huda žalitev / posilil ga je hud kašelj / hud bolnik / hud breg, klanec zelo strm / hud strup / huda paprika paprika, ki ima zelo pekoč okus// nav. ekspr. zelo vnet, navdušen: hud lovec; hud pravdar / bil je hud pijanec
● star. storiti hud konec umreti nasilne smrti; očetova smrt je bila zanj hud udarec ga je zelo prizadela; hud je na denar izkoristi vsako priložnost za zaslužek; krivica dela hudo kri razburja, draži, jezi; ekspr. prav za hudo silo bi že bilo čeprav je malo, bo moralo zadostovati
♦ čeb. huda gniloba hudó
1. prislov od hud: blago se je hudo podražilo; včeraj nas je hudo zeblo; hudo bolan, jezen / hudo se drži, gleda neprijazno, namrščeno
2. v povedni rabi izraža neprijetnost, težavnost česa: hudo je, če nikogar nimaš; najhujše pri vsem je, da ni zdrav; hudo ga je gledati, kako trpi / pri nas je sedaj zelo hudo
3. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža duševno bolečino, žalost: materi je hudo zaradi sina; ekspr. ob slovesu ji je bilo na smrt hudo; hudo mu je pri srcu / hudo mu je po domu; hudo mu je, da ga je užalil / hudo ji je za izgubljeno ogrlico
● hudo je za denar težko ga je zaslužiti; denarja ni (dovolj); s starim človekom je hudo težko je z njim sodelovati, sporazumevati se; pog. hudo ga je imelo, da bi ga udaril komaj se je premagoval; oprosti, nisem mislil tako hudo nisem te hotel (u)žaliti
húdi -a -o sam.:
ekspr. shujšal sem, huda je bila bilo je hudo, težko; pog. huda je za delo težko ga je dobiti; ekspr. huda mu prede težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju; gospodarica mu je povedala precej hudih zelo ga je oštela; s hudo se pri njem ni dalo nič opraviti s silo, pritiskom; hudo in dobro; ekspr. umreti od samega hudega od velikega trpljenja, pomanjkanja; ima dosti hudega nad seboj storil je veliko slabega; prizadel ti je mnogo hudega; vsega hudega vajen; sporeči se do hudega zelo, hudo; ne jemlji tega za hudo ne zameri; sprijaznil se je s hudim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
hudogléd -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄) ki hudo, neprijazno gleda: hudogled človek / hudoglede oči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
iztrésati -am nedov. (ẹ́) 1. s tresenjem spravljati iz česa: iztresati moko;
iztresati orehe iz vreče // s tresenjem delati, da v čem ne bi bilo več določene stvari, vsebine: iztresati vreče; pren., ekspr. iztresal je svojo torbo z novicami 2. ekspr. izločati v velikih količinah: nebo je iztresalo dež in točo
● ekspr. iztresati dovtipe praviti, pripovedovati; ekspr. iztresati jezo, nejevoljo nad kom zaradi jeze, nejevolje zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati; ekspr. iztresati svojo ošabnost ošabno se vesti; prim. stresati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
iztrésti -trésem dov., iztrésite in iztresíte; nam. iztrést in iztrèst (ẹ́) 1. s tresenjem spraviti iz česa: iztresti jagode;
orehi so se iztresli // s tresenjem napraviti, da v čem ni več določene stvari, vsebine: iztresti vrečo 2. ekspr. izločiti v velikih količinah: oblaki so iztresli točo 3. silovito izraziti svoja čustva: nanj je iztresel ploho kletvic
● iztresti komu svojo dušo, srce povedati vse o svojih čustvih; ekspr. iztresti jezo, nejevoljo na koga, nad kom zaradi jeze, nejevolje zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati; ekspr. vse je iztresel v eni sapi hitro povedal; ekspr. nič ne premišljuj, kar iztresi povej, kaj misliš; ekspr. iztresel se je nad njim izrazil svojo jezo, nejevoljo v govorjenju, ravnanjuiztrésti se pog., ekspr.
povedati vse, zlasti kar koga teži, vznemirja: prišla je na obisk, da se iztrese;
prim. stresti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
jésih -a m (ẹ́) 1. nižje pog. kis: kupiti jesih;
drži se, kot bi pil jesih nakremženo, neprijazno2. nar. koroško pogostitev navadno teden dni po svatbi: oskrbeti jesih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
jéza -e ž (ẹ́) 1. močno kratkotrajno čustvo, ki povzroča napadalne težnje: ob pogledu na njihovo prizadetost ga je jeza kmalu minila;
jeza ga obide, se mu poleže, ga premaga, ga prevzame;
ekspr. jeza ga grabi, se mu izkadi, mu kopni, ga lomi, se mu ohladi, ga popade, mu prekipi, ga prime, ga razganja;
premagati, zadrževati jezo;
knjiž. brzdati, dušiti jezo;
ekspr. hladiti si jezo s psovkami;
ekspr. potlačiti, požreti jezo;
pusti ga, sicer ga boš spravil v jezo;
ekspr. onemogla, slepa jeza;
izbruh jeze;
bled od jeze;
ekspr. je ves zelen od jeze;
ekspr. pograbila ga je taka jeza, da bi vse razbil / govoriti brez jeze; raztrgati pismo od jeze; ekspr. jokati, peniti se, pihati od jeze; pog., ekspr. kar požrl bi se od jeze; ekspr. na vso jezo se ga je napil; v jezi kaj narediti, reči; z jezo delati jezno, nejevoljno / tedaj ga je popadla jeza: Dovolj vas imam // ekspr. kar je posledica takega čustva: čutiti gospodarjevo jezo; braniti otroka pred očetovo jezo 2. nav. ekspr. negativen, odklonilen odnos: kazati jezo;
prizadeval si je potolažiti njihovo jezo;
s to odločitvijo si je nakopal jezo domačih / hiral je v jezi do sina, na otroke; razšla sta se v jezi in sovraštvu; pren., knjiž. jeza usode 3. knjiž., ekspr. silovitost, divjost: jeza valov
● ekspr. jeza govori iz njega njegovo govorjenje, ravnanje kaže, da je jezen; ekspr. dati duška svoji jezi sproščeno izraziti svojo jezo; ekspr. hladiti si jezo na kom, nad kom z neprijaznim govorjenjem, ravnanjem s kom si pomirjati, zmanjševati jezo; ekspr. kuhati jezo na koga biti jezen nanj; ekspr. stresti, zliti jezo na koga, nad kom zaradi jeze zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati; star. s sosedovimi so si v jezi so sprti; nar. babja jeza babje pšeno; pog. je hitre, nagle jeze se hitro razjezi, razburi; ekspr. ob taki surovosti ga je popadla sveta, star. pravična jeza pokazal je upravičeno ogorčenje, odpor; šalj. jeza škoduje lepoti
♦ rel. dan jeze sodni dan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
modràs -ása m (ȁ á) strupena kača z verigi podobnimi lisami po hrbtu in rožičkom na glavi: modras se greje na skali;
pičil ga je modras;
ubiti modrasa;
gleda kot modras sovražno, neprijazno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
mokrôten -tna -o prid. (ó) nekoliko moker, vlažen: mokroten zid / mokrotni pašniki; mokrotna pot; mokrotna tla / mokrotno stanovanje vlažno / mokroten dan; mokrotno vreme / mokroten oblak; mokrotna megla / v tej zgodnji uri je mesto še neprijazno in mokrotno / mokrotna izolacija izolacija proti vlagimokrôtno prisl., v povedni rabi:
če je le malo mokrotno, to seme že kali; ob zidu, v dolini je mokrotno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
molčáti -ím [mou̯čati] nedov., môlči; môlčal (á í) 1. ne govoriti: molčala je in se neprijazno držala;
vsi v sobi so molčali;
pri pogovorih je molčal;
dolgo, nekaj časa, nekaj trenutkov je molčal, nato je le spregovoril;
vso pot sta molčala / pevcem recite, naj molčijo // ekspr. ne oddajati glasov, šumov: v zgodnjem jutru so ptice molčale / bilo je brez vetra in drevesa so molčala / muzika molči ni muzike / pred njim je molčal gozd se tiho razprostiral, ležal// ekspr. ne opravljati dejavnosti, ki povzroča šume, zvoke: mlini ob vodah že dolgo molčijo; topovi že tri dni molčijo ne streljajo2. ekspr. ne izražati svojega mnenja: vprašal jih je, če so s predlogom zadovoljni, pa so molčali;
tisti, ki bi lahko stvari razložili, molčijo;
molči kot grob, kamen, zid / kot ukaz molči, tepec, saj nič ne veš / obtoženka je na vsa vprašanja molčala ni odgovarjala// ne pripovedovati zaupanih, zaupnih stvari: zdaj vse veš, vendar te prosim, da molči; upam, da boste molčali; njemu lahko poveš, ker zna molčati; molči še nekaj časa / tega ne morem več molčati 3. knjiž., ekspr. ne objavljati literarnih del: po prvem nastopu je pesnik nekaj let molčal / ta pokrajina literarno že dolgo molči
● ekspr. molčal sem, zdaj mi je pa vsega dovolj nisem se pritoževal, ugovarjal; ekspr. ne bom ti več molčal ne bom več dovolil, da z menoj svojevoljno ravnaš; ekspr. želodec mu ni hotel nikoli molčati zmeraj je bil lačen; preg. kdor molči, desetim odgovori v kočljivem primeru je najbolj učinkovito ne govoriti, odgovarjatimolčé :
molče delati, gledati, poslušati
● iti molče preko česa ne reagirati na kaj, zlasti z besedami
molčèč -éča -e
1. deležnik od molčati: za mizo so sedeli trije molčeči ljudje; molčeč zaupnik / molčeča globel, noč tiha
2. ki rad molči: molčeč fant; po naravi je bil tih in molčeč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
mračíti -ím nedov. (ī í) 1. knjiž. delati mrko, neprijazno: težko življenje mu je mračilo obraz;
kaj ti mrači oko;
kaj se mračiš;
izraz se mu je čedalje bolj mračil 2. knjiž. delati nejasno, zmedeno: gorje mu je mračilo duha;
duh se mu je mračil / solze so mu mračile pogled ni več razločno videl
● knjiž. um se mu mrači postaja duševno bolan3. knjiž. delati mračno, temno: nobena meglica ni več mračila sonca;
goste zavese so mračile sobo mračíti se
1. brezoseb. prehajati iz dneva v mrak: mrači se; začelo se je mračiti
2. postajati mračen, temen: dan se mrači; nebo se mrači / luna se mrači; pren., ekspr. začel se mu je mračiti življenja dan
● ekspr. pred očmi se mi mrači zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da vidim nejasno, mračno
mračèč -éča -e:
mračeč se je spregovoril; mračeče se dvorišče, nebo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
mrkogléd2 -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄) 1. ki mrko, neprijazno gleda: bledikav mrkogled fant;
mrkogledi stražniki 2. črnogled2:
mrkogledi pisatelji;
ni bila mrkogleda, pa tudi ne lahkomiselna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
nèorokavíčen -a -o prid. (ȅ-ȋ) ekspr. ki nima (nataknjenih) rokavic: neorokavičeni prsti so mu na jeklu cepina otrpnili
● knjiž., ekspr. sprejeli so ga z neorokavičenimi rokami neprijazno, nevljudno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
nèprijázen -zna -o prid., nèprijáznejši (ȅ-á ȅ-ā) 1. ki mu manjka prijaznosti: neprijazna ženska;
prodajalka je redkobesedna in neprijazna do kupcev;
bil je zelo neprijazen z njo / neprijazen pogled; neprijazne besede // ekspr. neprijeten, pust2: kraj se mu je zdel zelo neprijazen; stara, neprijazna hiša; bilo je neprijazno vreme / neprijazen veter hladen, mrzel / vztrajali so kljub neprijaznim razmeram težavnim2. zastar., z dajalnikom sovražen, nasproten: neprijazni mu ljudje so se veselili njegovega neuspeha;
sosed mi je neprijazen nèprijázno prisl.:
neprijazno se držati, gledati, odgovoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
odzívati se -am se nedov. (í) 1. udeleževati se česa na poziv, povabilo, prošnjo: že dve leti se odziva njihovim prireditvam / odzivati se na delo 2. oglašati se, odgovarjati: na trkanje se sploh ne odziva / samice murnov se odzivajo na samčevo petje / na njihove klice se ni odzival // knjiž. biti slišen, slišati se: iz daljave se odziva očetov glas / odmev se odziva 3. delati kaj, kazati določen odnos, ki se glede na določeno dejanje, odnos, stanje pričakuje: odzivati se dobrikanju koga;
odzivati se prošnjam / odzivati se željam drugih; čustveno, prizadeto se odzivati čemu / umetnik se odziva na dogodke; človek se v različnih položajih različno odziva / odzivati se na dražljaje // knjiž. biti viden, kazati se: utrujenost se ji odziva na obrazu; žalost se odziva v njenih očeh
● knjiž. dolina se odziva od vriskov odmeva; knjiž. neprijazno se odziva na njena vprašanja odgovarja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
omračíti -ím dov., omráčil (ī í) knjiž. 1. narediti mrko, neprijazno: težave mu niso omračile obraza;
zaradi takega govorjenja se mu je čelo omračilo 2. narediti nejasno, zmedeno: žalost mu je omračila duha;
tudi vino mu ni omračilo glave;
zaradi mnogih dogodkov se mu je omračil spomin 3. narediti mračno, temno: nobena meglica ni omračila neba;
za hip se je soba omračila
● knjiž. um se mu je omračil postal je duševno bolan; knjiž., ekspr. pred očmi se mu je omračilo zaradi slabosti, bolezni se mu je zdelo, da vidi nejasno, mračnoomračèn -êna -o
1. deležnik od omračiti: omračen obraz; človek z omračenim umom
2. ki vsebuje, izraža mrkost, neprijaznost: njihovi omračeni pogledi niso obetali nič dobrega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
pès psà m (ə̏ ȁ) 1. domača žival zelo raznolikih pasem, zlasti za družbo, čuvanje, lov: pes cvili, laja, renči;
pes je prijazno mahal z repom;
ugriznil ga je pes;
dražiti, naščuvati psa;
izpustiti psa z verige;
voditi psa na vrvici;
dolgodlak pes;
popadljiv, stekel pes;
pes s košatim repom, visečimi uhlji;
biti lačen kot pes zelo;
biti komu pokoren, vdan, zvest kot pes zelo, brezpogojno;
pog. laže, kot pes teče zelo; pogosto;
odšel je kot pretepen pes ponižno, nesamozavestno;
slabš. gleda me kot psa sovražno, neprijazno;
ozmerjati koga kot psa zelo; vulgarno;
pobili so jo kot psa neusmiljeno; na krut, grozovit način;
pokopali so ga kot psa brez običajnega obreda, brez pietete;
preganjali so jih kot pse neusmiljeno; neprenehoma;
oče ga je pretepel kot psa zelo, neusmiljeno;
zebe me kot psa zelo / kot opozorilo pozor, hud pes / čistokrvni pes; hišni pes ki prebiva v stanovanju, hiši, zlasti za družbo, zabavo; lavinski psi izučeni za reševanje izpod plazov; lovski psi; službeni psi ki se glede na sposobnosti uporabljajo v vojski, policiji in za reševanje; vlečni psi ki se glede na sposobnosti uporabljajo za pasjo vprego; pes čuvaj // samec take živali: pes in psica 2. nizko, navadno s prilastkom hudoben, nasilen človek: pazi se tega psa, ker te bo ogoljufal;
s tem psom se že eno leto ne menim / kot psovka: ti bom že pokazal, pes garjavi; prekleti pes, kaj si drzne; molči, ti pes / fašistični psi spet ropajo in požigajo fašisti3. v medmetni rabi izražaa) prepričanost o čem: ni pes, da ga ne bi dohiteli;
ni pes, da tega tudi jaz ne bi zmogel b) močno čustveno prizadetost: pes vedi, od kod se je nenadoma vzel 4. ekspr., v povedni rabi, s predlogom izraža zelo nizko stopnjo: njihova morala je na psu;
umetniška raven predstave je pod psom / hrana, preskrba je pod psom zelo slaba
● ekspr. vem, kam pes taco moli kaj je skrivni namen govorjenja, ravnanja kake osebe; ekspr. to vam je vreme, da bi se še pes obesil slabo, neprijetno, pusto; pog., ekspr. ko je obubožal, ga še pes ni povohal se nihče ni zmenil zanj, mu pomagal; ekspr. takih knjig pri nas še pes ne povoha nihče ne bere, kupuje; pog., ekspr. nisi vreden, da te pes povoha slab, ničvreden si; nekoristen, nesposoben si; pog., ekspr. tega še psu ne privoščim nikomur, niti največjemu sovražniku; gled. žarg. dobiti, igrati psa zelo nepomembno vlogo; ekspr. priti na psa finančno, materialno propasti; priti v težek, neprijeten položaj; tadva sta si, se gledata kot pes in mačka sovražita se; počutim se kot pes v cerkvi odveč, nezaželen; ekspr. naj se pes obesi, če sem vedel za to izraža podkrepitev trditve; pog., ekspr. še pes ima rad pri jedi mir med jedjo se ljudje ne smejo motiti, nadlegovati s kakimi opravki; preg. pes, ki laja, ne grize človek, ki veliko govori ali grozi, ne naredi hudega; preg. izgovor je dober, tudi če ga pes na repu prinese v sili se izkoristi kakršnokoli opravičilo; preg. dosti psov je zajčja smrt dosti sovražnikov vsakogar ugonobi; preg. enkrat z betom, drugič s psom živeti zdaj razsipno, zdaj revno
♦ astron. Veliki pes ozvezdje na južni nebesni poluti, katerega najsvetlejša zvezda je Sirius; etn. pes velikemu nožu podobna lesena priprava za zagrebanje žerjavice na odprtem ognjišču pastirske koče; lov. pes dobro drži vztrajno goni divjad; pes kreše laja po sledi, ki navadno ne vodi do divjadi; odložiti psa ukazati mu, da ostane, počaka na določenem mestu; vzgajati psa privajati ga na okolico in poslušnost; nemi pes ki pri iskanju, gonjenju divjadi ne laja; šolani pes ki je ubogljiv vedno in povsod in je opravil tovrstni izpit; šport. psi trakovi, navadno iz tjulenje kože, ki se pritrdijo, prilepijo na drsno stran smuči, da pri hoji navkreber ne spodrsuje; vet. pastirski pes pes, ki brani čredo pred napadalci, zlasti volkovi; velik močen pes z dolgo belo dlako in košatim repom; zool. psi volkovi, šakali, domači psi, lisice, Canidae; leteči pes večji netopir, ki živi na Malajskem otočju in se hrani s sadeži, Pteropus vampirus; morski psi velike morske ribe hrustančnice z vretenčasto obliko telesa, Selachoidei; prerijski pes večji rdečkasto rjav glodavec, ki živi v srednjem delu Severne Amerike, Cynomys
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
podredíti -ím dov., podrédil (ī í) 1. narediti, da je kdo v takem odnosu do koga, da mora upoštevati njegovo voljo, zahteve: prav kmalu ga je podredil;
sin se noče podrediti očetu;
prostovoljno se mu je podredil;
žena si ga je hitro podredila / tega človeka je težko podrediti / stranke so se podredile odločitvi komisije; pren., ekspr. pohlep si ga še ni popolnoma podredil // z dajalnikom narediti, da ima kdo nižji, odvisen položaj: polkovnika so podredili staremu generalu 2. navadno z dajalnikom narediti, da je kdo gospodarsko, politično odvisen: obrobne pokrajine je podredil središču;
podredil si je velik del polotoka / vse okupirano ljudstvo je podredil svoji oblasti 3. navadno z dajalnikom narediti, da je kaj v odnosu do česa drugegaa) manj pomembno: slikar je obliko podredil barvi / zasebne potrebe se morajo podrediti javnim b) odvisno: podrediti tujo besedo domači / podrediti vožnjo prometnim pravilom podrejèn -êna -o
deležnik od podrediti: podrejen položaj; tam je žena podrejena možu; podrejena ljudstva so se uprla; to mesto je bilo podrejeno neposredno vladarju; vse je podrejeno enemu cilju
♦ jezikosl. podrejeni pomen
// publ. nepomemben, nevažen: podrejena vloga nekaterih držav v svetovnem gospodarstvu; opravljati podrejena dela; sam.: neprijazno ravnati s podrejenimi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
pomračíti -ím dov., pomráčil (ī í) knjiž. 1. narediti mrko, neprijazno: nove skrbi so mu pomračile obraz;
ob slabi novici se je pomračil 2. narediti nejasno, zmedeno: bridkost mu je pomračila duha
● knjiž. um se mu je pomračil postal je duševno bolanpomračíti se
postati mračen, temen: nebo se je pomračilo / luna se je pomračila; brezoseb. pomračilo se je zmračilo se je
pomračèn -êna -o:
pomračen spomin; sonce bo deloma pomračeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
potemníti -ím [potəmniti] dov., potemnì in potèmni; potèmnil (ī í) 1. narediti kaj (bolj) temno: lak včasih potemni naravno barvo lesa;
puh mu je potemnil lica;
senca je padla na obraz in ga potemnila;
nebo se je potemnilo;
potemniti si trepalnice 2. narediti, da kaj izgubi močen sijaj, svetlobo: meglice so potemnile sonce;
sonce se je potemnilo;
pren. ta dogodek ne bo potemnil igralčeve podobe 3. knjiž. narediti kaj mrko, neprijazno: nejevolja mu je potemnila obraz;
obraz se mu je potemnil potemnjèn -êna -o:
potemnjen zlat okvir; dekle s potemnjenimi obrvmi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
prezíren -rna -o prid. (ī) knjiž. 1. prezirljiv: odgovoril mu je s prezirnim glasom;
preziren nasmeh;
prezirno vedenje 2. prevzeten, ošaben: neprijazno in prezirno dekle prezírno prisl.:
prezirno gledati, se smejati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
regljáti -ám nedov. (á ȃ) 1. oglašati se z glasom rega: v mlaki regljajo žabe;
kvakati in regljati 2. povzročati enakomerno se ponavljajoče rezke glasove: regljati z ragljami / ekspr. strojnice so spet začele regljati 3. slabš. govoriti, pripovedovati: kar naprej reglja o tem;
reglja in reglja, delo pa čaka / celo uro že regljata govorita, se pogovarjata// neprijazno, jezno govoriti: regljala je, naj nehajo, oni pa so mirno delali dalje / regljati na moža kričati, vpitiregljáti se nar.
smejati se: veselo, na glas se regljati
regljajóč -a -e:
regljajoče strojnice; regljajoče žabe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
renčáti -ím nedov., rênči in rénči; rênčal in rénčal (á í) 1. oglašati se z zamolklim, grozečim glasom: medved, pes renči;
divje, močno renčati / grozeče renčati 2. slabš. govoriti z nizkim, neprijaznim glasom: slabe volje je, zato renči;
nekaj je godrnjal in renčal predse // s predlogom neprijazno, zadirčno govoriti s kom: renčati drug na drugega, v drugega renčé :
pes se je renče pritajil
renčèč -éča -e:
renčeč glas
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
skórja -e ž (ọ̄) 1. zunanja plast lubja, sestavljena iz odmrlega tkiva: ostrgati skorjo z debla, vej;
gladka, hrapava, razpokana skorja;
hrastova, smrekova skorja;
skorja, porasla z lišajem, mahom;
roke ima trde in raskave kot hrastova skorja / lupiti skorjo lubje / drevesna skorja 2. zunanja, trša plast kruha, peciva: hrustava skorja;
hlebec, žemlja z lepo skorjo;
premalo, preveč zapečena skorja;
obrezati zažgano skorjo;
skorja in sredica / pobrala je skorje kruha posušene koščke kruha; ekspr. med vojno dostikrat niso imeli niti suhe skorje / krušna skorja; skorja kruha // zunanja, trša plast živila sploh: na hitro opeči meso, da dobi lepo skorjo; odrezati siru skorjo; zlato rumena skorja pečenega piščanca 3. navadno s prilastkom vrhnja, trša plast na površini česa: prekopati zemljo, na kateri se je zaradi suše naredila skorja;
snežna skorja se ni udirala / z oslabljenim pomenom: ledena skorja na jezeru se je začela lomiti; vse je prekrito s skorjo umazanije; pren., ekspr. njegov mladostni idealizem se je počasi prevlekel s trdo realistično skorjo
♦ agr. vrhnja, trša varovalna plast trdih, poltrdih sirov// ekspr. zunanji videz, vedenje, zlasti grobo, neprijazno: pod raskavo, trdo skorjo se je skrivalo sočutno srce / hribovci so ponavadi ljudje trde skorje 4. geol., v zvezi zemeljska skorja zunanja plast zemeljske oble, ki jo sestavljajo trdne kamnine: vrtati tisoč metrov globoko v zemeljsko skorjo;
gubanje zemeljske skorje;
plasti, zgradba zemeljske skorje;
razpoke v zemeljski skorji;
zemeljska skorja in zemeljski plašč 5. anat., navadno s prilastkom vrhnja plast nekaterih notranjih organov: debelina, plasti, zgradba skorje / ledvična skorja; (siva) možganska skorja siva plast na površju velikih možganov z ganglijskimi celicami; skorja malih možganov; operacija skorje nadledvične žleze
● cimetova skorja posušeno lubje cimetovca, ki se uporablja kot dišava; ekspr. boj za vsakdanjo skorjo kruha za najosnovnejša materialna sredstva, materialne dobrine; ekspr. obubožali so do zadnje skorje popolnoma; ekspr. rudarska skorja kruha je zelo trda rudarsko delo, rudarski poklic je težek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
sosédstvo -a s (ẹ̑) 1. dejstvo, da je kdo sosed: veselili so se sosedstva z njimi;
zbližati se zaradi sosedstva / za to pokrajino je bilo turško sosedstvo neugodno / dobro sosedstvo med državama dobri sosedski odnosi2. najbližji del naselja, najbližji kraji: poročiti se v sosedstvu;
znanec iz sosedstva / priseliti se, priti v mesto iz sosedstva okolice3. sosedje: sosedstvo je neprijazno sprejelo novega lastnika;
biti brez sosedstva
● imajo močen čut za vaško sosedstvo sosedsko skupnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
sôva -e ž (ó) 1. večja roparska nočna ptica z mehkim perjem, okroglo glavo in velikimi očmi: sova huka, skovika, uka;
neslišen let sove;
gleda kot sova jezno, neprijazno / leksikon ima za zaščitni znak stilizirano sovo
● postal je prava sova postal je pravi nočni ptič; preg. sova sinici glavana pravi človek (rad) očita človeku napake, kakršne ima sam v še večji meri
♦ zool. lesna sova sivkaste ali rjavkaste barve, ki živi v gozdu, Strix aluco; pegasta sova s kapljicam podobnimi temnimi pegami, Tyto alba; snežna sova ki živi v arktičnih predelih Evrope, Azije in Amerike, Nyctea scandiaca; uralska sova velika sova sivkasto bele barve s širokimi rjavimi lisami, Strix uralensis2. slabš. grda, neprijazna ženska: kaj sploh hoče ta stara sova
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
strésati -am nedov. (ẹ́) 1. delati, povzročati, da se kaj sunkovito, hitro premika, navadno sem in tja: konj stresa grivo;
stresati hruško, jablano;
šipe so se stresale od grmenja;
vihar se zaganja v kočo, da se kar stresa / stresal ga je, da bi ga prebudil; stresati koga za ramo / pri pozdravu stresati komu roko / jok, smeh mu stresa telo; brezoseb. stresa ga ob misli na prizore, ki jih je videl; stresati se od groze, strahu // delati hitre, sunkovite gibe: stresati z glavo // ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: groza jo stresa / mraz ga stresa (po hrbtu) 2. ekspr. pojavljati se kje v veliki meri, z veliko intenzivnostjo: grom stresa dolino;
kriki so stresali ozračje 3. s tresenjem spravljati kam kaj sipkega, drobnega: stresati grozdje v čeber, krompir na kup;
stresati orehe;
ekspr. oblaki stresajo dež in točo na polje // raztresati: stresati papirčke po tleh; košara je prepolna, zato se jabolka stresajo 4. s tresenjem odstranjevati: stresati drobtine s prta;
veter stresa liste, sadeže z drevesa / stresati pepel s cigarete otresati// s tresenjem delati, da na čem ni več določene stvari: stresati prt; ne stresajte rjuh skozi okno
● ekspr. stresati dovtipe, šale praviti, pripovedovati; ekspr. stresati jezo, nejevoljo na koga, nad kom zaradi jeze, nejevolje zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati; ekspr. letnice, podatke je kar iz rokava stresal znal jih je povedati, našteti zelo hitro, brez premišljanja; ekspr. stresati ogenj in žveplo na nasprotnika silovito ga napadati z besedami; pog. že spet stresa sitnost sitnari; ekspr. stresati smeh zelo se smejati; smejal se je, kot bi orehe stresal glasno, hrupnostrésati se ekspr.
izražati svojo jezo, nejevoljo v govorjenju, ravnanju: spet se stresa nad njo; v službi ima težave, doma se pa stresa
stresáje :
stresaje z glavo, mu je segel v besedo
stresajóč -a -e:
jokal je, stresajoč glavo; nebo in zemljo stresajoč grom; telo stresajoč smeh;
prim. iztresati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
strésti strésem dov., strésite in stresíte; nam. strést in strèst (ẹ́) 1. narediti, povzročiti, da se kaj sunkovito, hitro premakne, navadno sem in tja: veter strese veje;
počilo je, da so se stresla okna / stresel ga je, da bi ga zbudil; stresti koga za ramo / pri pozdravu stresti komu roko / pog. elektrika ga je stresla; brezoseb. streslo ga je, ko je prijel za električno žico / jok ji je stresel telo; brezoseb. streslo ga je ob tej misli; stresti se od groze, strahu // narediti hiter, sunkovit gib: komaj opazno je stresel z glavo // ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: groza mu je stresla ude / mraz ga je stresel (po hrbtu) 2. ekspr. pojaviti se kje v veliki meri, z veliko intenzivnostjo: grom je stresel pobočja;
nenaden krik strese ozračje 3. s tresenjem spraviti kam kaj sipkega, drobnega: stresti krompir na kup;
stresti zrnje v vrečo / stresti polento na krožnik; stresti steljo pod živino // raztresti: spotaknila se je in stresla jagode 4. s tresenjem odstraniti: stresti drobtine s prta;
stresti sadeže z drevesa // s tresenjem narediti, da na čem ni več določene stvari: stresti obleko, prt
● ekspr. stresti jezo, nejevoljo na koga, nad kom zaradi jeze, nejevolje zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati; ekspr. na fanta je stresel ploho kletvic s kletvicami je izrazil svojo jezo, nejevoljo; ekspr. stresel sem iz njega vse, kar me je zanimalo izvedel; ekspr. stresti kaj iz rokava povedati, našteti zelo hitro, brez premišljanja; stresti koga za lase, za ušesa povleči; ekspr. zaklel je, da se je zemlja stresla zelostrésti se ekspr.
izraziti svojo jezo, nejevoljo v govorjenju, ravnanju: spet se je stresel nanj; otroci ga ujezijo, potem se pa na ženo strese
strésen -a -o:
stresen krompir; stresena krpa;
prim. iztresti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
temníti -ím [təmniti] nedov., temnì in tèmni (ī í) 1. delati kaj (bolj) temno: temniti risbo s plosko stranjo krede / dimniki so temnili nebo s črnim dimom 2. delati, da kaj izgublja močen sijaj, svetlobo: temniti luč 3. knjiž. delati kaj temno, neprijazno: novica jim temni obraze / ta spomin mu temni življenje temníti se
1. postajati (bolj) temen: nebo se že temni / v sobi se temni večer / brezoseb. začelo se je temniti
● ekspr. pred očmi se mu je temnilo zaradi slabosti, razburjenja se mu je zdelo, da nič ne vidi
2. temno se odražati, kazati: v bregu se temni domačija
temnèč -éča -e:
temneč se večer
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
temnogléd -a -o [təmnogled-] prid. (ẹ̑ ẹ̄) 1. ekspr. ki temno, neprijazno gleda: temnogled človek;
temnogled in mračen 2. knjiž. ki vidi vse v življenju slabše, kot je; črnogled2:
temnogled malodušnež
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
tólikodanè člen. (ọ̑-ȅ) knjiž. skoraj: gledali so nas neprijazno, tolikodane sovražno;
segal je tolikodane do stropa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
vtakníti in vtákniti -em dov. (ī á) 1. dati kaj v odprtino, notranjost česa razmeroma ozkega: vtakniti bankovec v žep;
s težavo vtakniti ključ v ključavnico;
vtakniti meč v nožnico;
vtakniti roko v rokav;
vtakniti si rožo v gumbnico / vtakniti nogo med špice kolesa; vtakniti prst skozi mrežo / ekspr.: vtakniti nit v šivanko vdeti; vtakniti opico v frak obleči; vtaknila je papir v pisalni stroj in začela pisati vložila, vstavila; pero je vtaknil za trak na klobuku zataknil
♦ agr. vtakniti jarmnik v jarem // dati kaj ozkega, podolgovatega v kako snov: otrok je vtaknil prst v smetano / vtakniti roko v ogenj / vtaknil je v dračje ogorek, da je zagorelo // ekspr. dati kaj kam sploh: vtakniti toplomer pod pazduho; v kovček je vtaknil še topel pulover; ne vem, kam sem vtaknil očala 2. ekspr. nadeti komu kaj, kar mu omejuje gibanje: vtakniti bolnika v prisilni jopič;
vtakniti ujetnika v lisice, verige 3. ekspr. spraviti, dati koga kam, da tam prebiva: vtaknili so jo v samostan / vtakniti koga v ječo, zapor zapreti ga// vključiti koga v kako skupnost, navadno proti njegovi volji: vtakniti koga med mornarje; vtaknili so ga v upravni odbor 4. ekspr. porabiti za kaj, vložiti v kaj: v posestvo je vtaknil veliko denarja;
vse vtakne v obleke / ves kupljeni material je vtaknil v garažo porabil pri zidanju garaže
● pog. vse premoženje so njemu vtaknili dali, zapustili; ekspr. vtakniti glavo v levje žrelo izpostaviti se veliki nevarnosti; ekspr. v vsak kot je vtaknil svoj nos povsod je pogledal, vse je pregledal; ekspr. v vsako reč vtakne svoj nos se vmeša; ekspr. povsod vtakne svoje prste vmes vmeša se v stvari, ki se ga ne tičejo; ekspr. vtakniti rep med noge umakniti se, zbežati; vdati se, odnehati; ekspr. vtakniti koga pod nadzorstvo narediti, da je nadzorovan; ekspr. pri večjih naročilih vtakne v žep več milijonov zasluži; si prisvoji; dobi kot podkupnino; pog. ne vem, kam naj vtaknem to žensko ne morem se spomniti, kdo jevtakníti se in vtákniti se ekspr.
1. vmešati se: vtakniti se v pogovor, prepir; nihče ne sme vedeti, da se je vtaknil v to zadevo / ali veš, kaj je to, se je vtaknil vmes / mogoče bo fantek, se je vtaknila sestra je pripomnila
2. vsiljivo ogovoriti koga, približati se komu: če se je kdo vtaknil vanj, mu je neprijazno odgovoril; v vsako mlado žensko se vtakne
● nar. gorenjsko njegova odločnost se ji je vtaknila ji ni bila všeč; pog. ne vem, kam se je vtaknil kam je šel, kje je
vtaknívši star.:
ugasnil je svečo, vtaknivši jo v vodo
vtáknjen -a -o:
s sekiro, vtaknjeno za pas, je šel v gozd
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
zadržánje -a s (ȃ) 1. glagolnik od zadržati: zadržanje premika / zadržanje odločbe / zadržanje učencev po pouku / brez zadržanja v mestu se je napotil dalje / dostojanstveno zadržanje v nesreči; neprijazno zadržanje do koga, proti komu / politično zadržanje 2. star. vedenje2:
lepo, surovo zadržanje / dobiti slabo oceno v zadržanju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
zamračeváti -újem nedov. (á ȗ) knjiž. 1. delati mrko, neprijazno: žalost mu je zamračevala obraz 2. delati nejasno, zmedeno: to je zamračevalo njegovo zavest 3. delati mračno, temno: oblaki so zamračevali nebo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
zamračíti -ím dov., zamráčil (ī í) knjiž. 1. narediti mrko, neprijazno: ta misel mu je zamračila obraz;
ob teh besedah se mu je zamračilo čelo / spletke so mu zamračile zadnja leta življenja 2. narediti nejasno, zmedeno: novica mu je zamračila duha;
spomin se mu je zamračil 3. narediti mračno, temno: oblaki so zamračili nebo;
soba se je zamračila
● knjiž. um se mu je zamračil postal je duševno bolanzamračíti se brezoseb.
zmračiti se: vrnil se je, ko se je zamračilo
zamračèn -êna -o
1. deležnik od zamračiti: od jeze zamračen obraz; pokrajina je bila zamračena
2. ki vsebuje, izraža mrkost, neprijaznost: prestrašili so ga njegovi zamračeni pogledi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
zaregljáti -ám dov. (á ȃ) 1. oglasiti se z glasom rega: tu in tam je zaregljala kaka žaba / žabe so hkrati zaregljale začele regljati2. povzročiti enakomerno se ponavljajoče rezke glasove: namesto zvonjenja so zaregljale raglje / ekspr. sredi noči je zaregljal mitraljez / strojnice so zaregljale s stolpa 3. slabš. neprijazno, jezno reči: predrzno mu je zaregljala v obraz zaregljáti se nar.
zasmejati se: veselo se je zaregljala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
zatemníti -ím [zatəmniti] dov., zatemnì in zatèmni; zatèmnil (ī í) 1. z zakritjem narediti, da kaj ne prepušča, ne oddaja svetlobe: zatemniti okna;
zatemniti svetilko / ekspr. črn oblak je zatemnil sonce zakril// na tak način narediti, da je kje temno: zatemniti dvorano; zatemniti sobo zaradi predvajanja filma; zatemniti z zavesami 2. knjiž. narediti, da postane kaj neizrazito, nejasno: zatemniti osnovni problem / obup je zatemnil upanje 3. knjiž. narediti kaj mrko, neprijazno: skrbi so mu zatemnile obraz 4. knjiž. povzročiti, da je kaj deležno manjše pozornosti; zasenčiti: zatemnil je vse mestne veljake / skoraj bi zatemnil slavo največjega pesnika / s svojo lepoto je zatemnila vse druge zatemníti se
1. postati temen: nebo se zatemni / brezoseb. zaradi nizkih oblakov se je še pred nočjo zatemnilo stemnilo
2. knjiž. postati mrk, neprijazen: obraz se mu je ob novici zatemnil / prijazne oči so se ji zatemnile od žalosti
zatemnjèn -êna -o:
zatemnjena luč, soba; okna so zatemnjena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
zatemnjeváti -újem [zatəmnjevati] nedov. (á ȗ) 1. z zakrivanjem delati, da kaj ne prepušča, ne oddaja svetlobe: zatemnjevati luči;
zatemnjevati okna / ekspr. oblaki zatemnjujejo luno zakrivajo// na tak način delati, da je kje temno: zatemnjevati prostor; zatemnjevati z zavesami 2. knjiž. delati, da postane kaj neizrazito, nejasno: zatemnjevati osnovno misel knjige;
zatemnjevati ozadje neprijetnih dogodkov 3. knjiž. delati kaj mrko, neprijazno: skrbi so mu zatemnjevale čelo / problemi mu zatemnjujejo življenje 4. knjiž. povzročati, da je kaj deležno manjše pozornosti; zasenčevati: ta napaka zatemnjuje druge
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
zbóčki prisl. (ọ̑) nar. vzhodno z bočne strani: stisniti zbočki / zbočki leči na bok, postrani
● nar. vzhodno gledati koga zbočki neprijazno, sovražno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
zèl2 zlà zlò [zəu̯] prid., zlêjši (ə̏ ȁ ȍ) knjiž. 1. ki drugim želi in povzroča zlo, slabo: zel človek;
ni vedel, da je kdo lahko tako zel / zla oblast / v različnih mitologijah in religijah dobri in zli duhovi / zla usoda / zlo dejanje // ki izraža, kaže tako željo: zel pogled; imeti zle namene 2. ki prinaša veliko trpljenje, velike težave: zli časi;
zla novica / zle posledice; zla slutnja huda// ekspr. hud, težek: zla bolezen; zla rana; zla zima
● knjiž. zli jeziki opravljivci, obrekljivci; ekspr. on je njegov zli duh kvarno vpliva nanj; knjiž. z zlo besedo pri njem malo opraviš z neprijazno izraženo željo, zahtevo; knjiž. razšli so se brez zle misli prijazno, prijateljsko; knjiž. biti zle volje slabe volje; sam.: nič zlega ni nameraval; spopad med dobrim in zlim; prim. zali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
zlíti zlíjem dov. (í) 1. z nagnjenjem posode narediti, da kaj tekočega kam pride: zliti mleko v lonec;
zliti vodo po tleh;
zliti proč, skupaj;
vino se je zlilo čez rob kozarca
● ekspr. pijačo je zlil vase in odšel hitro, v velikih požirkih spil; ekspr. zliti jezo na koga, nad kom zaradi jeze zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati2. knjiž., ekspr., navadno v zvezi z v izraziti, izpovedati kaj tako, da nastane to, kar določa samostalnik: zliti svoja čustva v pesmi / svoje gorje je zlila v besede ga popisalazlíti se
1. tekoč priti skupaj: v dolini se potoka zlijeta
2. preiti drug v drugega: barve, zvoki se zlijejo / vozila in ljudje so se pred njegovimi očmi zlili v pisano gmoto / ekspr. pričevanja so se zlila v celoto
// ekspr. postati eno, enovito: pesem se je zlila z ropotom koles; krošnje dreves so se zlile s temo / konj in jezdec sta se zlila v eno / priseljenci so se zlili z domačim prebivalstvom / njune ustnice so se zlile v poljub
3. ekspr. (hitro) množično priti: ljudje so se zlili na trg / pevski zbori so se zlili od blizu in daleč
4. brezoseb., ekspr. prenehati deževati: vedrili smo, dokler se ni zlilo / kaže, da se je zlilo
zlít -a -o:
v njem sta zlita dva človeka; program je zlit v en sam stavek; z življenjem zlita književnost
♦ jezikosl. zliti glas glas, sestavljen iz zaporniške in priporniške prvine;
prim. izliti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
zlívati -am nedov., tudi zlivájte; tudi zlivála (í) 1. z nagnjenjem posode delati, da kaj tekočega kam pride: zlivati vodo iz vedra, po tleh;
zlivati juho na krožnik;
umazanijo zlivajo v jamo;
voda se je zlivala čez rob
● ekspr. zlivati gnojnico na ljudi, po ljudeh grdo, nesramno govoriti o njih; ekspr. zlivati jezo, žolč na koga, nad kom zaradi jeze zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati; ekspr. zlivati vodo v morje delati kaj odvečnega, nesmiselnega; ekspr. zlivati alkohol vase v velikih požirkih piti; zelo piti2. knjiž., ekspr., navadno v zvezi z v izražati, izpovedovati kaj tako, da nastane to, kar določa samostalnik: zlivati srečo in veselje v pesem / svoje gorje je zlivala na papir ga popisovalazlívati se
1. tekoč prihajati skupaj: pred mestom se reki zlivata / tu se zlivata Sava in Sora
2. prehajati drug v drugega: barve, vonji se zlivajo; večji kolobarji se zlivajo v manjše / ekspr.: zgodovina se je zlivala z legendo; v njegovi liriki se narodnostne teme zlivajo z ljubezenskimi
// ekspr. postajati eno, enovito: glas trobente se je zlival z drugimi glasovi; obrisi so se zlivali s temo / tam, kjer se morje in nebo zlivata / sence se zlivajo v eno
3. ekspr. (hitro) množično prihajati: množice so se zlivale na trg / od severa se zliva sovražna vojska
4. ekspr. v veliki količini tekoč pojavljati se kje: voda se je zlivala po skalni steni; znoj se mu zliva s čela, po hrbtu
● ekspr. dež se je zlival ves dan močno padal; ekspr. sredstva se zlivajo v sklad stekajo; ekspr. ulica se zliva na trg vodi
♦ fiz. jedra lažjih elementov se zlivajo v težja
zlivajóč -a -e:
z bučanjem valov zlivajoči se kriki;
prim. izlivati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
zlogléd -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄) ekspr. ki hudobno, neprijazno gleda: zlogled človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
zmračíti -ím dov., zmráčil (ī í) 1. knjiž. narediti mrko, neprijazno: spomin na trpeče mu je zmračil obraz;
čelo se mu je zmračilo;
njegov pogled se je zmračil;
ob tej novici se je kar zmračil 2. knjiž. narediti nejasno, zmedeno: žalost mu je zmračila pamet;
zaradi teh dogodkov se mu je zmračilo v možganih
● knjiž. um se mu je zmračil postal je duševno bolanzmračíti se
1. brezoseb. preiti iz dneva v mrak: zmračilo se je; ko se je popolnoma zmračilo, je prižgal luč; pozimi se zgodaj zmrači
2. postati mračen, temen: dan se zmrači; nebo se zmrači; pokrajina se je zmračila
● zastar. v tistem letu se je luna dvakrat zmračila sta bila dva lunina mrka; ekspr. pred očmi se mu je zmračilo zaradi slabosti, bolezni se mu je zdelo, da vidi nejasno, mračno
zmračèn -êna -o:
zmračen obraz; ves zmračen je stopal po sobi; zmračeno nebo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
znášati1 -am nedov. (ȃ) z nošenjem spravljati kam: nosači znašajo prtljago k vlaku, v letalo;
znašati kamenje na kup;
ranjence so znašali pod šotore // z nošenjem spravljati skupaj: znašala jim je hrano in kurjavo; vse popoldne so znašali stvari za praznovanje; material sta znašala od vsepovsod / čebele znašajo med in cvetni prah; ptice znašajo gnezda / znašati skupaj
● ekspr. znašati jezo nad kom zaradi jeze zelo neprijazno s kom govoriti, ravnatiznášati se
1. ekspr., v zvezi z nad z besedami, dejanji izražati jezo, nezadovoljstvo: sovražnik se je znašal nad prebivalstvom; grdo se je znašal nad njo
2. star. maščevati se: znaša se za krivico;
prim. iznašati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
znêsti1 znêsem dov., znésel znêsla (é) 1. z nošenjem spraviti kam: dragocenosti so znesli v skrivališče;
pohištvo so mu znesli pred vrata;
znesti na kup;
znesti stran // z nošenjem spraviti skupaj: material sta znesla od vsepovsod; taki so, kot bi jih zneslo z vseh vetrov / znesla jim je skupaj, kar je imela 2. pri perutnini izločiti jajce: kokoš je že znesla / samička znese štiri do pet jajc izleže
● ekspr. znesti jezo, nejevoljo nad kom zaradi jeze, nejevolje zelo neprijazno s kom govoriti, ravnatiznêsti se ekspr., v zvezi z nad
z besedami, dejanji izraziti jezo, nezadovoljstvo: znesel se je nad otroki / ker niso mogli drugega, so se znesli nad avtomobilom / nad dolino se je znesla huda nevihta
znesèn tudi znešèn -êna -o:
na mizo znesene jedi; jajce je bilo pravkar zneseno;
prim. iznesti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
žóhar -ja m (ọ̄) nar. ščurek: zatirati žoharje;
stenice in žoharji;
gledajo me kakor črnega žoharja v skledi neprijazno, sovražno;
čepeti, skrivati se kakor žohar v luknji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
žôlč -a [žou̯č] m (ȏ) 1. grenka, zelenkasto rumena tekočina, ki jo izločajo jetra: bruhati žolč;
preiskava žolča;
sestavine žolča;
okus po žolču;
grenek kot žolč 2. ekspr. jeza, togota: žolč mu je prekipel, zavrel;
izbruh žolča;
bled od žolča / vsi so občutili njegov žolč / brez žolča, z žolčem v srcu misliti na koga // strastno, popadljivo sovraštvo: kritika, polna žolča / z žolčem kaj pripomniti
● žolč se mu je razlil je iztekel iz žolčnega mehurja; ekspr. žolč ga zvija ima težave z žolčem; ekspr. zlivati žolč na koga, nad kom zaradi jeze zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.