névrotransmíter -ja m (ẹ̑-í) med. kemična snov, ki prenaša impulze med živčnimi celicami ali med živčnimi in mišičnimi celicami, živčni prenašalec: možganski nevrotransmiter;
sproščanje nevrotransmiterja / nevrotransmiter dopamin, serotonin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
prenašálec -lca [prenašau̯ca] m (ȃ) kdor kaj prenaša: prenašalec pošte, tovora / prenašalec bolezni; anofeles je prenašalec malarije
♦ med. živčni prenašalec kemična snov, ki prenaša impulze med živčnimi celicami ali med živčnimi in mišičnimi celicami; nevrotransmiter
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
žívčen -čna -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na živec, živce: živčna debelina, dolžina / živčni sistem / živčna bolezen, okvara; živčna izčrpanost, preobčutljivost / živčni napad; živčna napetost / živčno-mišični sistem; živčno-mišična bolezen, koordinacija; živčno-mišično obolenje 2. ki je v stanju velike napetosti, ki se izraža kot nemir, strah, zlasti pred pomembnejšimi dogodki: živčen človek;
ne bodi živčen / živčen obraz; živčne roke / ekspr.: živčen gib, korak; živčen glas, smeh
● živčni zlom stanje nenadne popolne duševne izčrpanosti zaradi duševnih naporov, čustvenega pretresa; publ. živčna vojna prizadevanje, pri katerem skušata nasprotni strani z grožnjami, dezinformacijami doseči, da katera od obeh popusti, se ni sposobna več obvladati
♦ anat. živčni center ali živčno središče del možganske skorje ali hrbtenjače, ki ima določeno funkcijo; živčni končič razcepljeni konec živčnega vlakna; živčni pleksus skupek prepletajočih se živcev; centralni živčni sistem možgani in hrbtenjača; periferni živčni sistem živčevje, ki povezuje možgane in hrbtenjačo z organi, deli telesa; živčni vozel skupek živčnih celic v možganih ali v obrobnem živčevju; ganglij; živčna celica celica, ki prevaja dražljaje; živčna proga skupek živčnih vlaken v osrednjem živčevju; bela, siva živčna snov; živčno tkivo; živčno vlakno daljši izrastek živčne celice; biol. (živčni) impulz vzburjenje, ki se širi iz osrednjega živčevja; farm. živčni strup bojni strup, ki že v zelo majhni količini ohromi živčni sistem; med. živčni prenašalec kemična snov, ki prenaša impulze med živčnimi celicami ali med živčnimi in mišičnimi celicami; nevrotransmiter; živčni šok šok, katerega glavna motnja je v delovanju osrednjega živčevja; živčna slabost bolezen, ki nastane zaradi izčrpanosti živčevja; nevrastenijažívčno prisl.:
živčno govoriti, hoditi, mežikati; živčno bolan, oslabel; živčno napet, občutljiv
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
névrotransmítor -ja m (ẹ̑-í) med. nevrotransmiter: sproščanje nevrotransmitorjev v možganih / nevrotransmitor dopamin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.