púšča -e ž (ú) - 1. pust, neobdelan svet: vse pušče hoče obdelati; njive, travniki in pušče / star.: puščati njive v puščo, v pušči neobdelane; dosti kmetij je v pušči neobdelanih, opuščenih
- 2. redko puščoba: pušča in dolgčas
● ekspr. nočem več živeti v tej pušči pustem, odmaknjenem kraju; knjiž., redko vihar v pušči v puščavi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
trebíti in trébiti -im, tudi trébiti -im nedov. (ī ẹ́; ẹ́) - 1. odstranjevati odvečno iz česa: trebiti mlad gozd; spomladi trebijo njive in travnike / trebiti jarke / trebiti ribe odstranjevati jim drobovje; trebiti fižol, solato / trebiti drevje mahu, suhih vej odstranjevati mah, suhe veje z njega
- 2. povzročati, delati, da kaj na določenem mestu ne obstaja več: trebiti plevel; trebiti kamenje z ledine / trebiti gozdove in delati njive iztrebljati
trebíti se in trébiti se, tudi trébiti se - 1. redko iztrebljati se: čebele se ob prvem pomladanskem letu trebijo
- 2. vet. izločati po porodu plodove ovojnice iz maternice: krava se trebi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
po predl. - I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka pó- (ọ̑)
- 1. za izražanje premikanja z namenom, da pride oseba, stvar na cilju na izhodiščni položaj premikanja: iti, poslati po zdravnika; po kaj si prišel; povabili so ga, zdaj pa ni nikogar ponj; skoči v lekarno po zdravila / seči v žep po denar; pisati tovarni po navodila / redko šla je k studencu po vode po vodo
- 2. s svojilnim zaimkom ali pridevnikom za izražanje hotenja, volje, ki (naj) usmerja, vodi ravnanje: pri naši hiši bi bilo vse drugače, če bi šlo po moje; pa naj bo po njegovo, če že tako hoče; vsakdo ravna po svoje; hišo so uredili po Janezovo
- 3. s pridevnikom srednjega spola ali pridevniškim prislovom za izražanje načina, kako dejanje poteka: po božje častiti; po bratovsko deliti; tuliti po volčje; živeti (po) beraško; skrbeti za koga (po) očetovsko / govori (po) nemško, zastar. po nemški
- II. z mestnikom
- 1. za izražanje neurejenega premikanja ali stanja
- a) na enotni površini: hoditi po gozdu; sprehajati se po mestu, parku / potovati križem po svetu / po obeh straneh poti so njive / hoditi po dežju / premetavati se po postelji / po tleh razmetani listki; pege po obrazu / iskati, brskati po slovarju
- b) na površini, ki jo oblikuje množica posameznih predmetov: sneg leži po gorah; kmetije so raztresene po gričih; hoditi po hribih; posedati po krčmah / prsti hitijo po tipkah / ptice skačejo po vejah / listje rumeni po drevju; skriva se po grmovju / oziral se je po poslušalcih / polemika po časopisih
- 2. za izražanje usmerjenega premikanja na površini česa podolžnega: stopati po cesti; potok teče po dolini; obleka se trga po šivih; plezati po vrvi / knjiž. kri polje po žilah; voda curlja po žlebu / povzpeti se v peto nadstropje po stopnicah / gladiti psa po dlaki / po poti jesti med potjo
- 3. za izražanje premikanja, usmerjenosti na površino predmeta: od obupa se je tolkel po glavi; udariti psa po gobcu / razbijati po vratih
// za izražanje premikanja k čemu s sovražnim namenom: vsi so planili po njem; tolči po sovražniku - 4. za izražanje premikanja
- a) z namenom, da se kaj pridobi, obdrži: seči po knjigi; pes hlastne po muhi; ekspr. gostje so kar planili po jedeh
- b) z določenim namenom sploh: iti v mesto po opravkih; mladi hodijo z doma po zaslužku / šel je ven po nakupih nakupovat
- 5. za izražanje usmerjenosti duševne dejavnosti k predmetu
- a) ki naj se spozna, zazna: pogledati po vremenu; povprašati po zdravju, znancu; vprašal ga je po imenu / neprav. debata po tem vprašanju o
- b) ki je cilj čustvovanja, volje: hrepeneti, ekspr. koprneti po čem / potreba po jedi; želja po popolnosti; pohlep po denarju / psu se cedijo sline po klobasi
- c) ki je vir, izhodišče čustvovanja: žalovati po kom; hudo mu je po materi
- 6. za izražanje časa, trenutka, ki mu sledi dogajanje: po petih letih ga prvič vidim; po treh tednih se vrnem / po deseti (uri) pridi v pisarno; po kosilu počiva; po maturi se bo vpisal na univerzo; prva leta po osvoboditvi; kmalu po polnoči / pri štetju let leta deset po našem štetju / neprav. pred in po uporabi pred uporabo in po njej
// za izražanje (časovnega) zaporedja: ajda se seje po pšenici / po Vrhniki pride Logatec za Vrhniko
// ekspr., v zvezi z biti za izražanje prenehanja, izginitve: sneg kar vidno jemlje, kmalu bo po njem; je že po dežju nehalo je deževati
// zastar. za izražanje časa, v katerem se kaj dogaja; ob: shajali so se po zimskih večerih - 7. za izražanje merila, vodila
- a) pri določanju, opredeljevanju: spoznati koga po glasu, hoji; podoben, različen po značaju; večji po postavi; prvi po moči; postaviti se v vrsto po velikosti / mehanik po poklicu; po rodu Hrvat; sorodstvo po stricu / njegov brat, Peter po imenu ki mu je ime
- b) pri usklajanju, prilagajanju: oblačiti se po modi; čevlji so narejeni po nogi; ladjo so imenovali po glavnem mestu; delati po načrtu; ravnati po zakonu / pomagati po svojih močeh / ekspr. delati po stari navadi / nagrajevanje po delu; publ. po svojem položaju je član odbora
// za izražanje merila, vzora pri posnemanju, poustvarjanju: slikati po naravi; scenarij je narejen po romanu / zgledovati se po drugih / igrati, peti po notah
- 8. za izražanje sredstva, posrednika: poslati po pošti, železnici; sporočiti po kurirju / publ. nadzorovati po svojih organih
// neprav. za izražanje povzročitelja; od: po hudournikih razrita pot; zavzetje Carigrada po Turkih / povezani smo po skupnih doživljajih s skupnimi doživljaji; po človeških rokah narejeni kipi s človeškimi rokami - 9. za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja: to se je zgodilo po tvoji krivdi / po fižolu ga boli želodec; po sadju ga napenja / mož je znan po grobosti; sloveti po lepoti
- 10. za izražanje vira, izvora
- a) pri zaznavanju s čutili: čebelnjak diši po medu in vosku; okus po ananasu, čokoladi; smrdeti po žganju
- b) pri prevzemanju z dedovanjem, nasledstvom: dobiva pokojnino po možu / vdova po profesorju / po očetu ima oči, po materi lase
- 11. za izražanje načina, kako dejanje poteka: hoditi po prstih; plaziti se po trebuhu / po grobem obdelati; obsoditi po krivem; po pravici razsoditi; ekspr. jeziti se po nepotrebnem
- 12. za izražanje mere: jemati zdravilo po kapljicah; plačevati po kosu; prodajati zemljišče po parcelah; piti po požirkih
// za izražanje delitve, razdeljevanja: razdeliti po enakih delih / publ. plačevati za vodo sto dinarjev po osebi na osebo - 13. za izražanje cene: prodajati po nizki ceni; jajca so bila na trgu po dinarju; po čem je vino
● ekspr. (nedolžna) kri vpije po maščevanju (po nedolžnem) umorjene(ga) je treba maščevati; otrok je po očetu ima njegove lastnosti; zastar. prvi po cesarju za cesarjem; Janez Kocmur, po domače Maček izraža (hišno, osebno) ime v rabi domačinov; to mu ni po duši mu ni všeč; nižje pog., ekspr. šel je po gobe umrl je; pog. po privatni liniji privatno, ne službeno; star. iti po plemenu goniti se; pariti se; ekspr. malo po malo sneži pomalo; po mojem to ni prav po mojem mnenju; pog. že kar dobro govori po naše v jeziku, ki je tu v rabi; nar. vzhodno reč po našem pomeni besedo v našem narečju; prišel sem po slovo se poslovit
♦ šport. zmagati po točkah premagati nasprotnika samo zaradi višjega števila dobljenih točk; vet. krava je po teletu se je pred kratkim otelila; prim. podolgem, pomalem, ponavadi, posili, posredi, postrani, povečini ipd.
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
prioráti -ôrjem in -órjem dov., priôrji priorjíte; priorál (á ó, ọ́) - 1. z oranjem priti: priorati do meje, na konec njive
- 2. dodatno, zraven zorati: na robu njive je prioral še eno brazdo / prioral (si) je dve brazdi sosedovega sveta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
kraj predl., star., z rodilnikom za izražanje stanja ali premikanja v bližini, na strani česa; ob, zraven: hiša stoji kraj gozda;
vrbe rastejo kraj potoka / pot pelje kraj njive // za izražanje usmerjenosti v bližino, na stran česa: pokopati sina kraj očeta; primakniti stol kraj postelje / znositi plevel kraj njive na rob, na kraj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
postát -i ž (ȃ) nar. - 1. vrsta (delavcev na polju, v vinogradu): široka postat plevic / rezači so se razvrstili v postati
// del njive, vinograda, kolikor ga obdela en delavec od enega konca do drugega: dolga, široka postat pšenice / dobila je postat vinograda; njiva je široka le nekaj postati - 2. del njive med dvema razoroma; ogon: vzdolž postati je zasajeno grmičje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
poglédati -am dov., pogléj in poglèj pogléjte, stil. poglédi poglédite (ẹ́ ẹ̑) - 1. upreti, usmeriti pogled kam: pogledal je proti hribom; pogledati na vse strani; pogledati skozi okno; pogledati v obraz, oči; od sramu je pogledal v tla; pogledal je za odhajajočimi; pogledati okoli sebe, stran; postrani pogledati; pren., ekspr. pogledati v preteklost
// upreti, usmeriti pogled kam z namenom, da se kaj- a) vidi, zazna: pogledal je sliko, pa mu ni bila všeč; pogledati kaj pod mikroskopom; pogledala se je v ogledalu
- b) ugotovi, spozna: pogledal je k sosedu, če je oče tam; pogledali so v klet in na podstrešje, pa ga ni bilo nikjer; pogledati v slovar, kaj pomeni kaka beseda
- 2. odpreti oči: dolgo so ga morali buditi, da je pogledal; zamižal je in spet pogledal
- 3. s prislovom s pogledom izraziti
- a) čustvo, razpoloženje: grdo, jezno, lepo, veselo, žalostno pogledati koga; zaljubljeno ga je pogledala
- b) lastnost, stanje: bistro, ostro, pozorno, strogo pogledati
- 4. nav. ekspr. izstopiti, biti za krajši čas potisnjen iz svoje okolice: krilo ji je pogledalo izpod plašča; žebelj je pogledal na drugi strani deske ven / zvončki so že pogledali iz zemlje rastoč prišli iz zemlje na površje
- 5. pog., s predlogom pokazati zanimanje za osebo drugega spola: rad pogleda kako dekle, za kakim dekletom / ne bo mogel biti dolgo sam, bo moral pogledati za kako žensko začeti iskati, poiskati
- 6. ekspr., navadno v nikalnih stavkih priti v določen, navadno odklonilen odnos z dejstvom, pojavom: po nesreči avtomobila dolgo ni pogledal; cigaret več ne pogleda; soseda je že dve leti niti ne pogleda je jezna nanjo, ne govori z njo
- 7. ekspr. ugotoviti, spoznati: pogledati moramo, kako je pravzaprav z njegovo boleznijo / če natančno pogledamo, njegov predlog niti ni tako slab če premislimo, preudarimo
- 8. v medmetni rabi izraža
- a) podkrepitev trditve: poglej, koliko težav nam delaš; poglej (no), saj te imamo radi
- b) začudenje, presenečenje: poglej (ga), kako zna, če hoče / poglejte, poglejte, še ugovarjal bi rad
- c) nejevoljo, nezadovoljstvo: poglej ga, bedaka, vse nam bo pokvaril
- č) prošnjo za razumevanje, upoštevanje: poglejte, kako naj vrnem, če nimam; poglej, prijatelj, tako se ne dela z ljudmi
● ekspr. to bo (debelo) pogledal, ko bo izvedel bo zelo začuden, jezen; ekspr. tokrat ga je pogledala sreča je imel srečo; ekspr. knjige še pogledal ni se ni učil, ni bral; ekspr. on rad pogleda kak dober film ga gre rad gledat; pogledati stvari do dna spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše; ekspr. moral je doživeti težke stvari, da je pogledal iz svoje kože da je postal objektiven, pravičen; ekspr. strah mu je pogledal iz oči po njegovih očeh se je videlo, da ga je strah; ekspr. ne boj se, ona bo že pogledala nanjo bo skrbela zanjo, bo pozorna do nje; ekspr. ko me ne bo, malo poglej na otroke malo popazi nanje; ekspr. v tem mestu sem pogledal na svet sem se rodil; pog., ekspr. v mesto sem šel samo na uro pogledat nisem opravil, kar sem se bil namenil; ekspr. pogledati komu pod kožo spregledati ga, spoznati, kakšen v resnici je; pog. pogledati komu skozi prste biti popustljiv, prizanesljiv do njegovih napak, pomanjkljivosti; pog. preveč jim je v karte pogledal, zato so ga odpustili iz službe preveč je spoznal njihove načrte, spletke; šalj. globoko je pogledal v kozarec opil se je; ekspr. v zvezi s tem lahko pogledam komurkoli v obraz se ne čutim krivega; nisem kriv; ekspr. pogledal je smrti v obraz, v oči bil je v smrtni nevarnosti; ekspr. dejstvom, resnici pogledati v oči sprejeti, priznati jih take, kot so; ekspr. pogledati komu v srce spoznati, kakšen v resnici je, kaj v resnici čuti; ekspr. poglej vase in mi odgovori, če je to pošteno presodi po vesti; ekspr. pogledati za kulise spoznati stvari, dogajanja, ki niso javna, vidna; ekspr. tudi po svetu je že malo pogledal je že malo bil, potoval; ekspr. bilo ga je veselje pogledati vzbujal je občudovanje zaradi lepote, postavnosti, zdravja; ekspr. ima njive, da jih je veselje pogledati zelo lepe; ekspr. sedel je za mizo in ni pogledal ne na levo ne na desno gledal je naravnost in se ni oziral okoli sebe; ekspr. kamorkoli pogledate, sama žitna polja vsenaokrog; star. stvar bo urejena, kakor bi kvišku pogledal zelo hitro; ekspr. malo lepše ga poglej, pa bo popustil bodi z njim malo bolj prijazen; ekspr. to je dekle, ki jo je vredno pogledati lepo, postavno; ekspr. zaradi tega se bomo še grdo pogledali se bomo še sprli; pog. pogledati mimo ne naravnost, ne v oči; ekspr. pisano ga je pogledala jezno, srepo
pogledávši zastar.: pogledavši skozi okno, tiho odgovori
poglédan -a -o: pogledan skozi mikroskop; prisl.: pogledano na hitro, je roman dobro napisan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
župánji -a -e prid. (ā) star. županov: županja hči
♦ jur. županje njive nekdaj zemljišče, prepuščeno županu, navadno njive
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
kônec1 -nca m, mest. mn. stil. koncéh (ó) - 1. del, predel, prostorsko najbolj oddaljen od
- a) izhodišča, začetka: konec njive prerašča plevel / konci brkov so mu silili v usta; odgriznil si je konec jezika / konec knjige je zelo zanimiv / pes ima na koncu privihan rep; tudi na koncu travnika je treba pokositi; postavil se je v vrsto, čisto na koncu
- b) navadno s prilastkom središča: odžagati črvivi konec deske; zvezati oba konca vrvi / klop se s koncem dotika stene / zgornji in spodnji konec doline sta porasla s smrekami; sovražnik je zavzel spodnji konec mesta / naša hiša stoji na koncu vasi / ekspr.: na vse konce se je videlo na vse strani; samo v en konec smo hodili več ur samo v eno smer
// navadno v povedni rabi izraža prenehanje določene prostorske razsežnosti: tu je konec travnika in začenja se gozd; kjer je bil konec tekmovalne proge, je bila postavljena vrvica / začetek in konec daljice sta označena / prišel je do konca parka / na koncu stavka stoji pika / moštvo je na tretjem mestu od zadnjega konca od zadaj
- 2. nav. ekspr., navadno s prilastkom večji ali manjši del površine, prostora: severni konec dežele je gorat / ta konec hiše, stanovanja še nima elektrike / na mariborskem koncu so volitve že končali; v našem koncu ga ljudje dobro poznajo pri nas
- 3. ekspr., navadno s prilastkom kos, del česa: en konec letala je priletel na streho bolnice / kakšen konec sveče, vrvi se bo že našel; od blaga so ostali sami konci odrezki, ostanki
- 4. kar je najbolj oddaljeno od izhodišča, začetka
- a) glede na čas: konec avgusta je bil sončen; uspešen konec sezone / ekspr. ne jezi se, saj še ni vseh dni konec stvar se bo dala še urediti, popraviti, povrniti
// šele na koncu je bilo poletje lepo; že na koncu srednje šole se je zanimal za filozofijo - b) glede na dogajanje: videl je le konec predstave, tekme; konec romana je zelo razvlečen / šele na koncu se mu je zdelo delo zanimivo
- c) glede na obstajanje: film prikazuje konec starega Rima; opisoval je konec meščanskega razreda
// navadno v povedni rabi izraža prenehanje česa - a) glede na čas: tudi veselega dneva je bilo kmalu konec; danes je konec šolskega leta; kmalu bo konec meseca / ob koncu leta se je zgodilo; s koncem aprila ti bo potekel dopust konec
// ekspr. potrpi, saj je septembra tako že konec - b) glede na dogajanje: prišel je, ko je bilo že konec filma; premirja je konec; veselice je konec in treba bo domov / ekspr.: pristanem, da bo konec prepira, prepiru da se ne bomo več prepirali; za danes naj bo konec branja ne beri več
// ekspr. konec iskanja je bil, da so ga zaprli rezultat, posledica
// gong je označil konec dvoboja / pub1. takoj po koncu tekme so ga prosili za izjavo po tekmi; odšel je že pred koncem predstave / ta zgodba nima jasnega, pravega konca razpleta, zaključka
// ekspr. do konca življenja se boš kesal dokler boš živel
// kot pojasnilo, opozorilo na koncu filma, romana konec - c) glede na obstajanje: to bi pomenilo konec države, morale; napovedovati konec sveta, umetnosti / ekspr. napraviti konec revščini / ekspr. taka rana lahko stori konec človeškemu življenju lahko povzroči smrt
// ekspr., v zvezi z iti izraža približevanje prenehanju obstajanja česa: zaloga gre h koncu / dela gredo počasi proti koncu se končujejo
// s Hitlerjevo Nemčijo je šlo očitno h koncu bila je blizu poraza, propada
// z njim gre h koncu umrl bo
- 5. evfem., navadno s prilastkom smrt: njen tragični konec je vse pretresel / iti svojemu koncu naproti
- 6. pog., ekspr., navadno v zvezi s storiti, vzeti umreti, poginiti, ubiti se: žival je v jami storila konec; v zaporu je od vsega hudega konec vzel / od lakote, strahu so že konec jemali umirali
// na tem mestu je našel svoj konec komandantov spremljevalec je umrl, bil ustreljen
// star. storiti hud konec umreti nasilne smrti
// v povedni rabi: saj ga bo konec, ko ga tako mučite; od razburjenja, sreče ga je bilo skoraj konec; pren. ta obleka pa že jemlje konec - 7. ekspr., z zanikanim glagolom izraža, da kaj traja sorazmerno dolgo: dela, tedna ni in ni konec; sprevodu ni hotelo biti konca / ali še ne bo konec teh stopnic / hvalil je, da ni bilo konca
- 8. v prislovni rabi, v zvezi na koncu izraža, da kaj je, se zgodi po vseh dejanjih iste celote: prvi si ti, potem pride on in na koncu še jaz; grozil je, da bo vsako uro ubil enega, na koncu pa še sebe
- 9. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z do izraža najvišjo možno mero: do konca izčrpan se je vrnil domov; to je do konca osamljen, pokvarjen človek / zdaj sem do konca prepričan, da imam prav poplnoma, čisto
// poudarja celotnost, polnost dejanja: ko je nalogo napisal, naredil do konca, jo je pokazal očetu; ali si prebral knjigo do konca / ne povej samo na pol, ampak do konca - 10. ekspr., navadno v zvezi konec koncev končno, nazadnje: konec koncev se je le odpravil na potovanje / v medmetni rabi konec koncev, kaj to meni mar
- 11. star., v prislovni rabi od začetka, na začetku: od konca se je vsemu čudil, potem pa se je hitro privadil
- 12. publ., v zvezi srečen konec razplet zgodbe, ki se zadovoljivo, srečno konča za glavne osebe, zlasti v filmu: neprepričljiv srečen konec
- 13. v medmetni rabi, v zvezi z in, pa izraža odločnost, nepopustljivost: delal bo, pa konec; rada ga ima, pa konec / tako je prepričan, in konec / tako bo, kot pravim, pa konec besed
// z zanikanim glagolom poudarja nemočnost, neustreznost: ne morem se privaditi, pa konec / stroj ne vzdrži, in konec
● ekspr. konec me bo od garanja zelo, preveč delam; ekspr. zaradi sto dinarjev te še ne bo konec ne boš gospodarsko propadel; ekspr. z njo je bilo konec, ko sem te prvič zagledal nisem bil več njen prijatelj, nisem je več ljubil, občudoval; ekspr. nikdar mu ne prideš do konca ne da se prepričati; ekspr. biti na koncu z močmi, živci biti telesno, duševno izčrpan, onemogel; ekspr. še nisem pri koncu še nisem končal; ekspr. to ne bo imelo dobrega konca se ne bo dobro končalo; ekspr. tu je on potegnil krajši konec stvar se je zanj končala manj ugodno kot za druge; ekspr. na napačnem, pravem koncu se česa lotiti napačno, prav; pog., ekspr. fant ima glavo na pravem koncu zna pametno, premišljeno ravnati; pog. naredi, da bo na vse konce prav da bodo vsi zadovoljni; ekspr. tako bo, kot pravim, in konec besed, debate nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; star. pod konec svojih dni je precej trpel zadnja leta, mesece življenja; ekspr. brez konca isker se je razsulo po nebu veliko; ekspr. na koncu jezika imam, pa ne morem povedati poznam stvar, vem zanjo, vendar se trenutno ne morem spomniti njenega imena; ekspr. še s koncem očesa ga ni hotel pogledati sploh ga ni hotel pogledati; ekspr. niti na konec pameti mi ne pride, da bi kaj takega storil izraža močno zanikanje; ekspr. na konec sveta bi šel za njo zelo jo ima rad; ekspr. kaj bi jokala, saj ne greš na (drugi) konec sveta v zelo oddaljeno deželo, kraj; ekspr. ta kraj je na koncu sveta zelo daleč; ekspr. našel ga bom, pa če na koncu sveta gotovo ga bom našel; ekspr. to je začetek konca poraza, propada; ekspr. na več koncih si je izposodil pri več osebah, bankah; začetek in konec ekspr. zanj je Shakespeare začetek in konec dramatike samo Shakespearove drame ceni, občuduje; ekspr. to je začetek in konec temeljna, glavna stvar; konec ... kraj ekspr. to nima ne konca ne kraja zelo dolgo traja, je zelo dolgo, veliko; ekspr. prehodila sta ves svet od konca do kraja izraža podkrepitev trditve; ekspr. z vseh koncev in krajev so prihajali od povsod; ekspr. iskal sem te na vseh koncih in krajih povsod; konec dober, vse dobro; preg. palica ima dva konca sovražno dejanje lahko škoduje tudi tistemu, ki tako dejanje stori; prim. skonca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
požírati -am nedov. (ī ȋ) - 1. spravljati iz ust v požiralnik, želodec: požirati hrano, tekočino; meso je požiral kar neprežvečeno; vročo pijačo je počasi požirala; gristi in požirati / ekspr. požirati prah vdihavati zrak, poln prahu
- 2. biti tak, da lahko kaj prehaja skozi: cev, kanal več ne požira; požiralnik sproti požira vodo / ekspr. ozka cesta je težko požirala toliko vozil
// ekspr. sprejemati vase za obdelovanje, navadno hitro, v veliki količini: mlatilnica je požirala snop za snopom; žaga noč in dan požira les žaga
// ekspr. sprejemati vase sploh, navadno v veliki količini: visoka stavba je požirala ljudi; brezno je požiralo enega za drugim eden za drugim so padali, se spuščali, izginjali v prepad
// mesto je požiralo kmečko delovno silo; pren. trg proizvodnje ne požira - 3. ekspr. ne izrekati, molčati: besede, ki so mu prihajale v razburjenju, je rajši požiral
// ne odzivati se na kaj, zlasti z besedami: požirati očitke, žalitve; požirati sramoto / požirati krivico
// obvladovati, zadrževati: požirati jezo, slabo voljo / požirati solze - 4. ekspr. pri svojem delovanju porabljati velike količine česa: motor je požiral bencin, elektriko / ogrevanje prostorov z električnimi pečmi je energijo kar požiralo / ta dejavnost požira veliko denarja
// zmanjševati količino česa: bolezen mu je požirala prihranke / šport ji požira ves prosti čas / organizacijsko delo ga je požiralo zelo zaposlovalo
// hrup z ulice je požiral njegove besede jih delal manj slišne
// uničevati: plamen požira gospodarsko poslopje / vojne so požirale gozdove, ljudi / trnje požira njive
● artist požira meč, nož med nastopom si navidezno potiska v grlo rezilo meča, noža; pog. avto je požiral kilometre zelo hitro se premikal, vozil; ekspr. megla je požirala gozdove nad mestom jih zagrinjala, zakrivala; ekspr. učenci kar požirajo učiteljeve besede z velikim zanimanjem poslušajo, kar pripoveduje; ekspr. požirati knjige hitro, površno brati; veliko brati; ekspr. požirati sline ob pogledu na jedi zelo si jih želeti; ekspr. delal je dolge korake in hitro požiral strmino se hitro vzpenjal; ekspr. končne zloge požira jih ne izgovarja; ekspr. požirati koga s pogledi poželjivo ogledovati
požiráje: prisegali so, težko požiraje slino
požirajóč -a -e: vse požirajoči plamen, vrtinec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
tŕgati -am stil. tŕžem nedov. (ŕ ȓ) - 1. s sunkovitimi potegi, vlečenjem delati iz česa dva ali več delov: trgati nit, papir; trgati razvaljano testo; trgati na koščke; trgati volno v kosme; trgati tkanino podolgem; trgati in striči / trgati šive, vezi; ekspr. pes je trgal verigo si je prizadeval pretrgati jo; ne trgaj knjige ne uničuj s trganjem
// s sunkovitimi potegi, vlečenjem ločevati od večje količine: trgal je papirčke in jih metal na tla / žival je z zobmi trgala meso - 2. ekspr. delati, da kaj ni več strnjeno, celo: trgati obroč zasledovalcev; vozila so trgala sprevod / veter trga oblake / bliski so trgali temo / rafali so trgali tišino prekinjali
// njeno pripovedovanje je trgal jok prekinjal
// ločevati, deliti: doline so trgale pokrajino / posestva ne bo pustil trgati deliti - 3. z rabo, uporabo delati, da kaj ni več celo: trgati čevlje s hojo po ostrem kamenju; ker je fizično delal, je hlače hitro trgal
// delati, povzročati, da kaj ni več celo sploh: trnje mu je trgalo obleko / ekspr.: ostre skale so trgale čolnom dna; tanki so trgali asfalt / ekspr. volk je trgal svoj plen - 4. s sunkovitimi potegi, vlečenjem odstranjevati iz česa, s česa: trgati gumbe s plašča; trgati liste iz zvezka; trgati plakate z zida / trgati kose mesa z ražnja / trgati jagode z grozda; v roki ima marjetico in trga list za listom puli
// s sunkovitimi potegi spravljati z drevesa, rastline: trgati češnje; trgati koruzne storže s stebla / trgati najlepše cvetove / popoldne bodo trgali jabolka, ribez obirali; letos so trgali v lepem vremenu imeli trgatev
// s sunkovitimi potegi ločevati od tal: trgati jurčke; trgati plevel, rože - 5. s sunkovitimi potegi, vlečenjem spravljati iz prijema: trgati komu knjigo iz roke; trgal ji je otroka iz naročja; trgala je svojo roko iz njegove; pren., ekspr. trgati komu oblast iz rok
// ekspr. spravljati koga iz neprijetnega stanja: trgati ljudi iz brezčutnosti, nevednosti; počasi se je trgal iz revščine - 6. ekspr. delati, povzročati
- a) da je kdo manj skupaj s kom: trgati očeta domu, družini; delo ga je trgalo od žene; trgati se od družbe
- b) da kdo prenehava imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: ta dogodek ga je trgal od nje; v tujini se je trgal od domačih
- c) da kdo manj dela kaj: trgati koga od dela; šport ga trga od študija
- 7. zmanjševati izplačilo za določen znesek; odtegovati: vsak mesec mu trgajo od osebnih dohodkov; trgati komu petino plače
- 8. brezoseb. imeti sunkovite bolečine: trga ga po rokah, zobeh; trga jo v križu, rami
● ekspr. otrokov jok ji je trgal srce jo je čustveno zelo prizadeval; ekspr. kašelj mu je trgal pljuča zelo je kašljal; ekspr. škripanje koles mu je trgalo ušesa, živce mu je bilo zelo neprijetno; ekspr. voda je trgala bregove s silo v kosih odstranjevala; ekspr. ne bo mu treba čevljev trgati po hribih živeti v hribih; ekspr. dolga leta je trgal hlače na uredniškem stolu je bil urednik; pog. trgati hlače po šolskih klopeh hoditi v šolo; ekspr. pisatelj trga maske z obrazov malomeščanov kaže njihovo pravo, resnično bistvo; ekspr. trgati komu mreno z oči omogočiti mu, da zagleda, spozna stvar, kakršna dejansko je; ekspr. noge komaj trga od tal zelo težko hodi; ekspr. trgati verige suženjstva osvobajati se suženjstva; ekspr. trgati si od ust prihranjevati kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin
tŕgati se - 1. biti v stanju, ko kaj ni več strnjeno: vrste so se trgale / megla se trga; oblaki se trgajo
- 2. biti v stanju, ko kaj zaradi rabe, uporabe ni več celo: jopica se na komolcih trga; krilo se trga po šivih; vrv je preperela in se trga
- 3. s sunkovitimi potegi si prizadevati se osvoboditi: konji so se trgali in rezgetali; pes se trga z verige
- 4. ekspr. odhajati, oddaljevati se: posamezniki so se drug za drugim trgali od skupine
// s predlogom težko zapuščati kaj, se poslavljati od česa: trgal se je od prejšnjega življenja / naši ljudje so se težko trgali od domovine, s svoje zemlje - 5. ekspr. v presledkih prihajati: tanki so se trgali iz soteske; izza ovinka so se trgale zelene uniforme / iz megle, mraka so se trgale postave postajale vidne, se počasi prikazovale
- 6. ekspr. ruvati se: fantje se radi trgajo / trgala sta se za žogo / otroci so se trgali za bonbone prerivali, pulili
// trgata se zaradi njive prepirata
// v zvezi z za zelo si prizadevati pridobiti koga za sodelovanje: trgali so se za tega strokovnjaka; zanj so se kar trgali s ponudbami
// prizadevati si za kaj, potegovati se za kaj: trgati se za čast, plačilo; trgati se za oblast - 7. ekspr. izgubljati trdnost, moč: njen ponos se trga; njegova upornost se je začela trgati / trgati se v sebi
● ekspr. besede, stavki so se mu trgali iz ust govoril je težko, pretrgano; ekspr. glas se mu trga močno spreminja jakost; ekspr. srce se ji je trgalo, ko je odhajal bilo ji je zelo hudo; ekspr. iz kovačnice so se trgali udarci kladiva se je slišalo udarjanje kladiva; ekspr. v njej se vse trga doživlja veliko duševno krizo; ekspr. iz njenih prsi se je trgalo ječanje je prihajalo v presledkih
trgáje star.: trgaje cvetje, je prepevala
trgajóč -a -e: govoril je s trgajočim se glasom; srce trgajoč pogled
tŕgan -a -o: trgani koščki papirja
♦ tekst. trgana volna volna, dobljena s trganjem volnenih odpadkov preje, tkanin in pletenin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
znóžje -a s (ọ̑) - 1. mesto, prostor na ležišču, kjer so noge: odriniti odejo na znožje; znožje postelje; znožje in zglavje
- 2. spodnje, najnižje mesto, področje
- a) vzpetine: znožje hriba / naselje v znožju pogorja
- b) vzpenjajočega se, dvigajočega se zemljišča: znožje njive, vinograda
// spodnji, najnižji del česa vzpenjajočega se, dvigajočega se sploh: znožje stene, stopnic / znožje kipa / redko znožje tabele dno, najnižji del
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
bréžen -žna -o prid. (ẹ̄) - 1. redko obrežen, obalen: morje buta ob brežne skale
- 2. nar. severovzhodno nagnjen, strm: brežen svet; stopal je po brežni cesti / brežni kmetje; sam.: njive imajo na brežnem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
dóm -a m, mest. ed. dómu in dômu; mn. domóvi, v drugem pomenu tudi dómi; dv. dóma in domóva (ọ̑) - 1. prostor, hiša, kjer kdo stalno živi, od koder izhaja: bratova družina ima v mestu lep dom; urediti si dom; vse življenje je bil brez doma / koliko imaš do doma; vsako jutro gre zgodaj od doma, z doma; pozno je že bilo, ko sta se napotila proti domu; dostava mleka na dom na stanovanje
// tu bo odslej tvoj dom tu boš prebival, živel
● ekspr. rad se drži doma veliko časa preživi domá; ima dva doma, v svoji družini in pri starših z obema družinama je enako tesno povezan; knjižnica izposoja knjige na dom izposojevalci jih lahko vzamejo s seboj; vznes. zadnji dom grob
// družinska skupnost, v kateri kdo živi: šola in dom morata pri vzgoji sodelovati; ni mu bilo veliko do doma in ga je zanemarjal; skrbeti za dom / dobiti pismo od doma od domačih, od svoje družine; spodili so ga z doma; toži se mu po domu po domačih ljudeh, domačem kraju
// zaradi prezaposlenosti otrokom ni mogla nuditi pravega doma družinskega vzdušja, topline; ustvariti si želita dom lastno družino - 2. navadno s prilastkom stavba, urejena za določen namen: društvo si je sezidalo dom / prireditev bo v prosvetnem domu; gasilski, zadružni, zdravstveni dom / podjetje ima svoj samski in počitniški dom; planinski, turistični dom
// ustanova, ki omogoča bivanje in daje oskrbo: ves čas študija je stanoval v domu; upravnik doma / dijaški, invalidski, študentski, vajenski dom; kazensko-poboljševalni dom; dom igre in dela prva leta po 1945 otroški vrtec; dom onemoglih; dom za slepo mladino - 3. knjiž. kmečka hiša, navadno z gospodarskimi poslopji: ob cesti stoji velik dom; porušeni, požgani domovi / njive in travniki ležijo okrog doma
- 4. posestvo, domačija: prevzeti dom po očetu; poročil se je na dom; sin je ostal na domu
// vznes. domovina: bojevati se za dom in rod - 5. posvetovalno ali zakonodajno telo, ki zastopa določen sloj ali ima določeno funkcijo: seja obeh domov / spodnji in zgornji dom angleškega parlamenta
♦ ekon. delo na domu pod vodstvom podjetja za trg organizirana proizvodnja v zasebnih stanovanjih; geogr. stegnjeni dom pri katerem so gospodarska poslopja prizidana k hiši v isti smeri; dom v ključu pri katerem so gospodarska poslopja prizidana k hiši v dveh pravih kotih; prim. zdoma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
imé -na s (ẹ̑) - 1. beseda, več besed, ki se uporabljajo za razlikovanje, določevanje
- a) posameznega človeka: določiti, izbrati otroku ime; s tresočo se roko je napisal ime; lepo, smešno ime; predstavil se je s tem imenom; seznam imen / ni hotel povedati imena; ni se mogel spomniti njenega imena; knjiž. ne vem mu imena / moje ime je Jože imenujem se Jože; kako ti je ime; ime ima po očetu; ne poznam nikogar, ki bi imel to ime / dati komu ime; dobil je novo ime / ekspr. prijelo se ga je ime Jirs začeli so ga imenovati; rekli so mu
// v prijavi je moral navesti svoje ime ime in priimek; knjiž. vse bančne vloge se glasijo na njegovo ime; podpisal se je s celim imenom z imenom in priimkom
// poklical ga je po imenu, z imenom / živi pod drugim imenom; izmišljeno ime psevdonim; potoval je pod lažnim, tujim imenom; partizansko ime ki ga je dobil, imel v partizanih
// živalim je dajal človeška imena / povedati priimek in ime - b) posameznega iz iste vrste: pes je še brez imena; poznal je vsa rastlinska imena; navedel je ime rojstnega kraja; ime podjetja; ime ulice / knjiž. tej rudnini ne vem imena; šola, ulica je dobila ime po njem; tudi reka ima to ime / star. vas, Vrh po imenu vas, ki se imenuje Vrh
// žival sliši samo na določeno ime / domače ime ime domačije, ki ga uporablja bližnja okolica; hišno ime ime hiše, domačije, ki ga uporablja bližnja okolica - c) izdelkov: številke in imena obrazcev / avtomobile so dali v prodajo pod različnimi imeni / spremeniti ime programa naslov
// zaščiteno ime proizvoda
- 2. ekspr. ugled, priznanje: ima bogastvo in ime; pridobil, ustvaril si je ime; zaslužil si je takšno ime / bil je literat brez imena; trgovina z imenom znana kot zelo dobra
- 3. ekspr., z oslabljenim pomenom, s prilastkom oseba, kot jo določa prilastek: pozabljena so bila vsa literarna imena tega obdobja; vodilno ime sodobne glasbe / to je že priznano ime / posestvo je prepisal na sinovo ime posestvo je prepustil sinu
// njegovo ime je spoštovanja vredno je spoštovanja vreden; to ime je danes že pozabljeno / tvoje ime sem že bral o tebi, tvojem delu sem že bral - 4. v prislovni rabi, v zvezi v imenu izraža posrednost glagolskega dejanja: pozdravite ga tudi v mojem imenu; to lahko zahtevate samo v svojem imenu; v imenu kolektiva je izročil darilo / govoriti v imenu ljudstva / vse to je delal v imenu pravice
- 5. v zvezi dobro ime med ljudmi znano, ustaljeno pozitivno mnenje o kom: jemal mu je ugled in dobro ime; kljub vsemu si je znal ohraniti dobro ime; spravil ga je ob dobro ime
● ekspr. dal mu je samo toliko, da je bilo (za) ime zelo malo; ekspr. kdo je to rekel? Ime ni važno nočem povedati, kdo je to rekel, ker je važnejše govoriti o sporni stvari, zadevi; ekspr. od gradu je ostalo samo še ime grad je popolnoma porušen, uničen; ekspr. njegovo ime je zaslovelo daleč naokoli postal je slaven; knjiž., ekspr. grozota, ki ji ni imena izraža zelo visoko stopnjo; po imenu ekspr. nadzornik je samo še po imenu njegova dejavnost se ne čuti več; poznam ga samo po imenu nisem ga še videl, nisem se še srečal z njim; ekspr. še po imenu mu ni podoben sploh mu ni podoben; star. za božje ime, ubogaj izraža veliko prošnjo, rotenje; ekspr. imenovati stvari s pravim imenom opisovati stvari, dejstva tako, kot so v resnici, brez olepšavanja; knjiž. pridobiti si literarno ime postati znan kot dober pisatelj, pesnik; ekspr. šla sta skozi gozd, ki ne zasluži tega imena skozi zelo slab gozd
♦ lingv. lastno ime; ledinsko ime ime njive, travnika, gozda; ljubkovalno ime; občno ime ime vrste, skupine predmetov; osebno ime lastno ime človeka; snovno ime
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
kôpno tudi kópno -ega s (ō; ọ̑) - 1. zemeljska površina, ki je ne pokriva morje: ladja se je bližala kopnemu; s kopnega je pihal veter; promet po kopnem; kopno in morje / potniki so stopili na kopno
// redko zemljišče, ki ni pod vodo: njive na kopnem - 2. zemeljska površina, na kateri je skopnel sneg: izpod snega se je že videlo kopno
● nar. gorenjsko to delo so opravili še v kopnem v času, ko še ni zapadel sneg; prim. kopen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
lápornat -a -o prid. (á) - 1. ki je iz laporja: lapornate plošče
- 2. bogat z laporjem: lapornata zemlja / lapornate njive
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
másten -tna -o prid., mástnejši (á) - 1. ki ima, vsebuje (razmeroma) veliko maščobe, masti: mastni kosi mesa; mastni ocvirki; mastna pečenka / kupil je mastno kremo za obraz in roke; mastna šminka / masten zajtrk
// zelo zabeljen: žganci so bili rahli in mastni; rad ima mastne jedi
// nav. ekspr. zelo debel, rejen: zaklali so mastnega prašiča / človek z mastnimi lici - 2. pokrit z maščobo: njegovi lasje so bili gladki in mastni / mastna površina / ekspr. masten kamen
// umazan od maščobe, masti: bil je masten okrog ust; mastna skleda, žlica - 3. mehek, lepljiv: masten gnoj; mastna glina, zemlja; mastno apno, blato / mastne njive
- 4. ekspr. zelo velik, obilen: masten dobiček, zaslužek; masten plen; dati mastno napitnino / službo ima mastno zelo donosno
- 5. ekspr. nespodoben, nedostojen: pripovedovati mastne šale, zgodbice / mastna kletev, psovka
● ekspr. masten glas pretirano prijazen; publ. mastni tisk krepki in polkrepki tisk; nar. štajersko mastna nedelja pustna nedelja; ekspr. dobil je mastno zaušnico silovito, močno
♦ agr. prašič mastne pasme prašič, ki se goji za pridobivanje slanine; grad. mastna malta malta s povečano količino apna; kozm. mastna koža koža, ki izloča veliko maščobe; min. mastni sijaj sijaj kot pri z mastjo prevlečeni površini; usnj. mastno strojenje strojenje z ribjim oljem na irh
mástno prisl.: mastno in slastno se gostiti; to so morali mastno plačati; mastno je zaklel
mástni -a -o sam.: mastne pripovedovati; naložila sta mu precej mastnih; pojesti nekaj mastnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
odróčen tudi odrôčen -čna -o prid. (ọ̄; ō) - 1. ki je, se nahaja daleč od prometnih poti: to so odročni kraji; živeti na odročni kmetiji; biti premeščen v odročno vas; prometno odročen predel dežele / odročna ulica; njegove njive so odročne
- 2. pri vpreženi živini desni: odročni konj, vol
odróčno tudi odrôčno - 1. prislov od odročen: odročno ležeči deli ozemlja
- 2. v povedni rabi izraža neudobnost, nepripravnost dejanja: odročno je nositi vodo iz grape; s smiselnim osebkom v dajalniku odročno mi je hoditi iz Ljubljane tja; sam.: pognati odročnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
oplazíti in opláziti -im, in opláziti -im dov. (ī á ȃ; á ȃ) - 1. premikajoč se od strani se dotakniti: padajoča smreka je oplazila sosednje drevje; po obrazu ga je oplazila veja; pri preskoku je oplazil oviro / roka je drsala po zidu in oplazila vrata; pren. civilizacija jih je le površno oplazila
// nav. ekspr. zadeti, trčiti ob kaj pod zelo majhnim kotom: tovornjak je oplazil avtomobil; avtobusa sta se oplazila po vsej dolžini - 2. raniti, poškodovati z zadetkom od strani: krogla mu je oplazila roko / strel ga je oplazil po čelu / ne vstajaj, da te ne oplazi granata
// nav. ekspr. nekoliko poškodovati: večkrat jih je oplazila strela / rože je oplazila prva slana / spet ga je oplazila kap - 3. ekspr., navadno v zvezi oplaziti z očmi, s pogledom na hitro pogledati: očitajoče ga je oplazila z očmi; oplazila ga je s hladnim pogledom / njegove oči mimogrede oplazijo goste
- 4. ekspr. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: oplaziti z bičem; iztrgal mu je dežnik in ga z njim pošteno oplazil; pren. kritik ga je z nekaj stavki dobro oplazil
- 5. ekspr. premikajoč se za krajši čas pojaviti se, nastopiti na površini: svetloba žarometa oplazi hišo / sence oblakov so oplazile njive
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
plôskev -kve tudi plôskva -e ž (ó) - 1. kar v eni smeri omejuje predmet: omara ima šest ploskev; majhna, velika ploskev; navpična, vodoravna ploskev; okrogla, štirioglata ploskev
- 2. navadno s prilastkom del površine predmeta glede na njegovo celoto, oblikovanost: mizna ploskev se blešči; poslikati, poškodovati vrhnjo ploskev; barvna ploskev; čelna ploskev; gladka, ravna ploskev / vodna ploskev / ekspr. zelene in rjave ploskve pokrajine travniki in njive
// tak del za določen namen: brusilna, drsna, rezalna ploskev; tovornjak z veliko nakladalno ploskvijo; delovna, odlagalna ploskev površina
// stične ploskve / betonska ploskev za kotalkanje; ledena ploskev stadiona; oblaganje stenskih ploskev sten
♦ aer. nosilna ploskev letala ploskev letala, na katero delujejo sile, ki držijo letalo v zraku; bot. listna ploskev; geol. prelomna ploskev ki nastane ob premaknitvi skladov; geom. ploskev dvorazsežna tvorba; mejna, valjasta ploskev; gled. igralna ploskev del odra, ki je viden publiki in na katerem poteka uprizoritev gledališke igre; lingv. (zgornja) jezična ploskev zgornji del jezika med konico in korenom; min. glavna ploskev somernosti; teh. čelna ploskev ki je pravokotna na vzdolžno os predmeta; tisk. tisk s ploskve ploski tisk; vet. mlevna ploskev površina zoba, s katero žival melje hrano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
púst -a -o stil. -ó prid. (ȗ ú) - 1. ki ima malo rastlinja ali je brez njega in je nenaseljen: pred njimi se je razprostiral kamnit, pust svet / njive so še puste prazne, neobdelane
- 2. ki povzroča duševno stanje neugodja
- a) zaradi praznosti, enoličnosti: pozimi je park pust; puste, mračne sobe; ravnina se mi zdi pusta / ob nedeljah so ulice puste / pusti dnevi; njeno življenje je pusto
- b) zaradi bledosti, neizrazitosti: puste barve; pusto nebo / pusto jesensko vreme
- c) zaradi nezanimivosti, dolgočasnosti: pusto govorjenje, opisovanje
- č) zaradi nezanimivega, nezabavnega govorjenja, vedenja: pust človek; ne bodi tako pust
- 3. ki nima, ne vsebuje (dosti) maščobe, sokov: pusto meso
● zastar. prodajati v pusto ceno, za pusto ceno skoraj zastonj; star. pusta kmetija opuščena, zapuščena; star. pusto upanje prazno
♦ agr. pusti sir sir, ki ima (v suhi snovi) do 15 odstotkov maščobe; kozm. pusta koža izsušena in premalo mastna
pústo tudi pustó prisl.: pusto se držati / v povedni rabi bilo ji je pusto pri srcu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
pustína -e ž (í) - 1. redko pustost: pustina prostora / pustina življenja
- 2. star. pustinja: odhajati v pustino / njive so se spreminjale v pustino v puščo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
rób1 -a m, mn. robóvi stil. róbi; mest. mn. stil. robéh; im., tož. dv. stil. robá (ọ̑) - 1. skrajni zunanji del česa: rob tkanine se cefra; obrezati, utrditi, zgladiti rob; zakriti rob obloge z letvico; pola papirja z nazobčanim robom; robovi deske / označiti desni in levi rob cestišča; robovi travnika / ostro začrtani robovi oblaka; poudariti robove ustnic / postaviti kozarec preblizu roba mize; razdalja od središča do roba; ob robu hiše ob koncu, kraju; zasaditi drevesa ob robu parcele
// površina, prostor ob tem delu: sesti na rob klopi; zapeljati na desni rob cestišča; zapisovati pripombe na rob lista; nositi plevel na rob njive; ustaviti se na robu planote; iti po robu pločnika; z gozdom porasli robovi doline / vas na robu gozda blizu, zraven; živeti na robu mesta v predmestju; pren., knjiž. rob družbe, zavesti
// skrajni zgornji del ob odprtini: okrušiti rob skodelice; naliti kozarec do roba; vaza z brušenim robom / nagniti se čez rob vodnjaka; voda je pljuskala čez rob čolna / stati na robu brezna; rob jame, kotanje; jarek je do roba poln vode / rob krožnika kjer se konča globoki del krožnika - 2. ozek pas ob skrajnem zunanjem delu ploskve, površine: slike brez roba; pismo s črnim robom kot znamenje žalovanja
// narediti na gredici rob iz cvetja / oblaki so imeli zlat rob / puščati rob na začetku lista nepopisani del
// hlače brez roba zaviha; plašč s krznenim robom obrobo
// zavihani, upognjeni, odebeljeni del, ki skrajni zunanji del zaključuje, utrjuje: rob se odrobi; pustiti v robu dovolj blaga; širok rob pri krilu; lonci brez roba; lončena skleda z robom - 3. kar nastane na zunanji strani ob stiku dveh ploskev: posneti robove z obličem; udariti se ob rob; zaobljeni robovi pohištva; robovi opeke, škatle, trama; ogli in robovi
// temu podobna vzboklina, vzboklinica: robovi na kamnu se v vodi obrusijo; robovi v čevljih ga žulijo; žlebičaste vdolbine in robovi / hlače z robom z zalikanim pregibom po vsej dolžini hlačnice spredaj in zadaj; pren. življenje mu je obrusilo robove - 4. mesto, kjer se spremeni nagib nagnjenega sveta: razgledovati se z roba; steza vodi čez rob; povzpeti se po strmini na rob; vas leži na robu; svet sten in robov / spustiti se po robu strmini
// nav. mn., nar. razčlenjen strm svet: robovi in stene so zapirali globeli; pašniki po sončnih robovih; lisica se skriva v robovih - 5. s prilastkom velika bližina, možnost nastopa ali prenehanja zlasti določenega stanja: pripeljati podjetje na rob krize; priti na rob propada; biti na robu živčnega zloma / poslovati na robu rentabilnosti komaj še rentabilno; dežela živi na robu lakote v velikem pomanjkanju
● ekspr. mera njegovega potrpljenja je polna do roba ne more več ostati neprizadet; publ. traktor je konja izrinil na rob poljedelstva namesto konj se vse bolj uporabljajo traktorji; pripeljati kaj na rob prepada spraviti v veliko nevarnost za obstoj; ekspr. biti, stati na robu obupa biti zelo obupan, potrt; biti na robu prepada v veliki nevarnosti za obstoj; publ. živeti na robu zgodovinskega dogajanja ne udeleževati se ga; publ. ob robu se bo razprava dotaknila še nekaterih novosti mimogrede; publ. opombe ob robu dogodkov manj pomembne, obrobne; ekspr. postaviti se komu po robu upreti se mu
♦ bot. listni rob; fiz. lomni rob rob optične prizme, od katerega se pri prehodu skozi njo lomi svetloba; geom. rob črta, v kateri se stikata dve ploskvi telesa; lingv. jezični rob sprednji in obstranski del jezika; šah. rob šahovnice vsaka od štirih končnih vrst polj na šahovnici; teh. centrirni rob ki omogoča natančno prileganje enega okroglega dela k drugemu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
sétev -tve ž (ẹ̑) - 1. delo, dejavnost, povezana z dajanjem semena v zemljo, da bi vzklilo: pomagal jim je pri setvi; košnja, setev in žetev / jesenska, spomladanska setev / bilo je ob setvi v času takega dela
- 2. glagolnik od sejati: setev ajde, žita; setev in sajenje / setev na roko, s strojem; setev v vrste
// kar se (po)seje: setev je hitro vzklila; plevel je prerasel setev
● preg. brez setve ni žetve
♦ agr. križna setev po dolžini in po širini njive; gozd. setev na krpe na manjše, med seboj ločene površine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
sónce -a s (ọ̑) - 1. nebesno telo, okoli katerega krožijo zemlja in drugi planeti našega zvezdnega sestava: zemlja kroži okoli sonca; mrk sonca; površina sonca; oddaljenost zemlje od sonca / v astronomiji Sonce in Luna
// to nebesno telo, kot se vidi z zemlje: sonce je visoko na nebu; sonce se blešči, sije, sveti; danes sonce greje, pripeka, žge; sonce gre za goro; pog. sonce gre dol zahaja, gor vzhaja; ekspr. sonce se je nagnilo h goram; nevihta je minila in posijalo je sonce; oblak je zakril sonce; gledati v sonce; rastlina se obrača za soncem; bledo, svetlo, pesn. rumeno sonce; ekspr. krvavo, zlato sonce; pekoče, toplo, vroče, žareče, žgoče sonce; navidezna pot sonca; svetloba, žarki sonca; sveti se kot sonce; kot sonce čist značaj; lepa kot sonce; to je jasno kot sonce popolnoma
// morda bo jutri sonce sončno; pozimi je malo sonca sončnega vremena; po soncu je ura pet glede na njegov položaj na nebu; dan brez sonca ko sonce ni vidno
// ekspr.: sonce gleda z neba, se vozi po nebu; sonce se poslavlja, se smeje / pri označevanju časovnosti: vstal sem zgodaj in do sonca sem bil že daleč do sončnega vzhoda; star. še za sonca je prišel domov pred sončnim zahodom; vstajati pred soncem pred vzhodom, s soncem ob vzhodu sonca
// ekspr. dežela vzhajajočega sonca Japonska - 2. svetloba, žarki, prihajajoči neposredno od tega nebesnega telesa: občudovati sonce na vodni gladini; knjiž., ekspr. sonce lije skozi okno; ekspr. cesta, hiša je vsa v soncu; okna se lesketajo, svetijo v soncu; ekspr. slapovi sonca; biti obsijan, obžarjen od sonca / pogledati predmet proti soncu tako, da sončna svetloba pada nanj in ga presvetljuje; očala za sonce sončna očala
// pri označevanju krajevnosti ali časovnosti: stopiti iz veže na sonce; njive ležijo na soncu; ob soncu je mesto lepo
// toplota, prihajajoča neposredno od tega nebesnega telesa: sonce ga greje v hrbet; sonce je posušilo roso; sonce mu škodi, ga utruja; pokrivalo ga je varovalo pred soncem; od sonca razgret kamen; na soncu posušene gobe / pri označevanju krajevnosti: greti se, ekspr. peči se na soncu; ne hodi po soncu; ekspr. kam greš v tem soncu
// svetloba in toplota, prihajajoča neposredno od tega nebesnega telesa: uživati sonce; pomanjkanje sonca; les, počrnel od sonca in dežja; biti zagorel od sonca; ekspr. nastavljati obraz soncu / jutranje, opoldansko sonce; majsko, jesensko, zimsko sonce / južno sonce - 3. nebesno telo, središče drugih zvezdnih sestavov: okoli sonc krožijo drugi planeti; sonca v vesolju
- 4. vznes. sreča, veselje: srce si želi sonca / v njenih očeh je bilo sonce / to so otroci sonca veseli, srečni ljudje
- 5. ekspr., navadno v povedni rabi, s prilastkom kdor ima pozitivno lastnost, kot jo izraža prilastek, v zelo veliki meri: dekle je sonce lepote; bil je sonce pravice
- 6. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: zasijalo je sonce svobode; sonce sreče je zatonilo; sonce upanja
- 7. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi pod soncem poudarja trditev: ni ga človeka pod soncem, ki bi to zmogel; v tistem trenutku sem bil najsrečnejši človek pod soncem; ti si največji lenuh pod soncem; nič pod soncem ga ne zanima; ni mu enakega pod (božjim) soncem
- 8. poljud., v zvezi višinsko sonce svetilka z živosrebrovo žarnico iz kremenovega stekla, ki prepušča ultravijolične žarke, strok. kremenova svetilka: kupiti višinsko sonce; obsevati se z višinskim soncem
● ekspr. on je sonce, okoli katerega se vse vrti vpliven, mogočen človek; ekspr. ni vreden, da ga sonce obseva slab, ničvreden je; ekspr. v njegovo sobo sonce nikoli ne posije njegova soba je obrnjena od sonca; njegova soba je mračna, temačna; pog. sonce se me je hitro prijelo hitro sem ogorel; ekspr. zmeraj ti ne bo sijalo sonce zmeraj ne boš srečen; ekspr. jaz sem tam doma, kjer sonce vzhaja na vzhodu; ekspr. končno je vzšlo sonce tudi za nas smo tudi mi srečni; ekspr. ne bom več gledal sonca umrl bom; ekspr. tri leta nisem videl sonca sem bil v zaporu; ekspr. rad bi še gledal sonce živel; pog. pojdi mi s sonca umakni se, ker mi s svojim telesom zaslanjaš sončno svetlobo; knjiž. jeseni gredo lastovke za soncem na jug; ekspr. fantovsko sonce luna; vznes. živeti pod svobodnim soncem v svobodni deželi; publ. sonce rimske države je takrat že zahajalo država je slabela, ni bila več mogočna; vznes. Prešeren, sonce naše literature najpomembnejši pesnik; vznes. sin je bil sonce njenega življenja imela ga je zelo rada; ekspr. tudi on bi rad dobil svoj prostor na soncu primerno, ugodno mesto, položaj v življenju, med ljudmi; ekspr. nič lažjega pod soncem to je zelo lahko narediti, opraviti; nič (ni) novega pod soncem na svetu; star. deset sonc je že od takrat let; ekspr. tako te bom, da boš devet sonc, tri sonca videl močno te bom udaril po glavi; ekspr. slika je polna sonca naslikana s svetlimi, rumenkastimi barvami; preg. za dežjem sonce sije težkim, hudim časom sledijo boljši
♦ astr. Sonce je v Strelcu; Sonce stopi v znamenje Strelca; Mars je v konjunkciji s Soncem; geogr. polnočno sonce pojav, da sonce na polarnem področju poleti tudi opolnoči ostane nad obzorjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
vdírati -am nedov. (ȋ) - 1. deroč prihajati v kaj, premagujoč ovire: skozi razpoko je začel vdirati plin; v klet, rudniški rov vdira voda / v pljuča je vdiral svež zrak / ekspr. pesek jim je vdiral v nizke čevlje
- 2. z vojaško silo, bojem hitro prihajati na nasprotnikovo ozemlje: manjše enote so vdirale čez mejo; vdirati v sosednje države
- 3. na silo, s silo prihajati kam, navadno z namenom krasti, ropati: tatovi vdirajo v avtomobile; vdirali so v bogate hiše
// na silo, s silo prihajati kam sploh: ker pogosto izgublja ključe, mora vdirati v lastno hišo / vdirati vrata na silo, s silo odpirati jih - 4. ekspr. nenapovedano, proti volji koga prihajati kam: pacienti so vdirali v ordinacijo; tako zgodaj ni hotel vdirati k njemu, v hišo / na njive vdira divjad / ni pustil, da bi kdo vdiral v njegovo življenje
- 5. ekspr. silovito pojavljati se kje, premagujoč ovire: v organizem so vdirale bolezenske klice; izrojene celice vdirajo v zdravo tkivo / morje vdira na kopno / skozi okna je vdiral smrad / novi vplivi nezadržno vdirajo
vdirajóč -a -e: vdirajoči sovražnik; v klet vdirajoča voda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
viséti -ím nedov., vísel (ẹ́ í) - 1. biti oprt, pritrjen na kaj ob zgornjem delu ali nad seboj brez opore na tleh, spodaj: svetilka, zavesa visi; klobuk visi na klinu; slika visi na steni; na veji visi roj; držeč se vrvi, viseti nad prepadom; pod stropom visi lestenec / ključi visijo na obročku; na verižici visijo obeski / po listih in vejicah visijo dežne kaplje / čez ramo mu visi puška; okrog vratu ji visi ogrlica
♦ šport. viseti na bradlji, drogu
// nav. ekspr. biti kje, držeč se z rokami brez zadostne opore na tleh: otroci visijo na ograji in opazujejo; ljudje so viseli na stopnicah prenapolnjenega vlaka; ranjenec je skoraj visel na tovariševi rami
// biti v položaju, ko ima okrog vratu z lastno težo zadrgnjeno zanko vrvi: prišli so prepozno, obupanec je že visel / ekspr. ta človek bo še visel bo kaznovan z obešenjem - 2. segati, razprostirati se v smeri navzdol od izhodišča: brki mu visijo; psu visi jezik iz gobca; od streh visijo ledene sveče; z oken visijo rože; roke mu negibno visijo ob telesu / viseti do pasu skozi okno sklanjati se
// ekspr. z neba visijo oblaki
// segati kam čez rob podlage, opore: skale visijo nad globel - 3. biti nagnjen: drevo, steber nekoliko visi; viseti v levo / ladja malo visi; miza zaradi neravnih tal visi / dolina visi proti vzhodu pada, se niža; travnik precej visi; položno, strmo viseti / ekspr. po strmih pobočjih visijo njive strmo ležijo
- 4. navadno s prislovnim določilom biti, mirovati prosto, nepritrjen v prostoru nad tlemi; lebdeti: sipa v vodi lahko visi; telo visi v plinu, če sta teži enaki / v zraku visi postovka / ekspr. na nebu visijo težki deževni oblaki
- 5. ekspr., s prislovnim določilom biti opazen, viden: v očeh ji visijo solze / na licih, ustnicah mu visi nasmeh; na obrazih vseh je visel nemir
// biti, obstajati kje: nad pokrajino visi mir, noč / v zraku še visijo kriki žrtev / med njimi visi molk - 6. ekspr., s prislovnim določilom biti, zadrževati se kje: vsak dan visi pri prijatelju, v gostilni; kaj bi visel samo doma, pojdi z menoj
// delati, kar izraža določilo: cele dneve visi na računalniku; ure in ure visi na telefonu telefonira
// v zvezi z na skrbno obdelovati kaj: visi na vsaki besedi, vsakem stavku; pisatelj preveč visi na sami zgodbi - 7. ekspr., v zvezi z med biti glede na svoje lastnosti vmes med čim: televizija visi med gledališčem in filmom; njihova družina je visela med kmeti in bajtarji
// biti v stanju, ko se lahko uresniči slabša od dveh možnosti: svet visi med vojno in mirom; ranjenec visi med življenjem in smrtjo / visel je med ljubeznijo in sovraštvom - 8. ekspr., v zvezi z nad biti v stanju, ko lahko kaj koga prizadene: nad človeštvom visi atomska vojna / nad njim visi poguba
- 9. preh., ekspr., v zvezi z na biti čustveno zelo navezan na koga, kaj: visi bolj na stricu kakor na očetu; kmet z vsem srcem visi na svoji zemlji; zelo visi na otrocih
- 10. ekspr. biti negotov: vreme visi / odločitev, pojasnilo še visi
● žarg., šah. figura visi je v ogroženem položaju; pog., ekspr. tekal je po opravkih, da mu je jezik visel iz ust da se je zelo upehal; tekal je zelo hitro; ekspr. oči vseh so visele na njem nepremično, pozorno so ga gledali; ekspr. obleka kar visi na njem je zelo suh; viseti na lasu, na niti, na nitki ekspr. njegovo življenje visi na lasu, na niti, na nitki je zelo ogroženo; je zelo bolan; njegova služba visi na nitki je zelo negotova; ekspr. poslušalci so kar viseli na njegovi pripovedi zelo pozorno so ga poslušali; ekspr. vsa družina visi na njenih ramah za vso družino mora skrbeti ona; viseti na vratu ekspr. gostje so jim ves teden viseli na vratu bili v breme, nadlego; ekspr. policija mu visi na vratu ga zasleduje, nadzoruje; nar. viseti pri gostilničarju imeti dolg pri njem; viseti v zraku ekspr. trditve visijo v praznem, v zraku so neprepričljive, neutemeljene; ekspr. aretacije visijo v zraku se pričakujejo; ekspr. pomlad visi v zraku opazni so znaki pomladi; ekspr. potovanje visi v zraku še ni gotovo; nad glavo mu visi Damoklejev meč je v nenehno preteči nevarnosti; vulg. vsi mi že dol visijo vsi mi že presedajo; vulg. njihova zahteva mi dol visi mi ni prav nič mar
visé knjiž.: vise na veji se gugati viseč
visèč -éča -e: telovaditi, viseč na drogu; nizko viseči oblaki; viseči uhlji; na steni viseča podoba; viseča tla / viseči kapnik kapnik, ki nastane na stropu kraške podzemeljske jame; redko viseča ključavnica obešanka; viseča omarica omarica, ki se pritrdi na steno; viseča svetilka svetilka, ki se obeša s podaljškom na strop; viseča tehtnica tehtnica za tehtanje v visečem položaju
● viseči vrtovi nekdaj terasasti vrtovi v kraljevem gradu v Babilonu
♦ gled. viseča lutka lutka, ki se premika z nitmi; marioneta; grad. viseči most most, ki visi na jeklenih kablih, vrveh; viseči strop pod stropom nameščena lahka obloga za prikritje inštalacijske napeljave ali za znižanje prostora; viseči pilot pilot, ki se samo zaradi trenja opira v mehka tla; les. viseča krožna žaga nihalna krožna žaga; mont. viseči oder železna konstrukcija, ki se pri obzidavi spušča v jašek po škripcu; rib. viseča mreža stoječa mreža, ki ne leži na dnu; vrtn. viseča pelargonija bršljanu podobna lončna rastlina z živobarvnimi cveti; bršljanka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
vzglávje -a s (ȃ) - 1. mesto, prostor na ležišču, kjer je glava: bolnica počiva na visokem vzglavju; ob vzglavju postelje je stala nočna omarica / bedeti pri otrokovem vzglavju
- 2. kar se da pod glavo, navadno blazina: zrahljati vzglavje; pod vzglavjem je imela ključe; mehko, nizko vzglavje / narediti si vzglavje iz slame; za vzglavje si podložiti sklenjene roke
● knjiž. vzglavje njive zgornji del; mirna vest je najboljše vzglavje kdor ima mirno vest, mirno spi, živi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
zanemárjati -am nedov. (á) - 1. s premajhno aktivnostjo, premajhnim prizadevanjem povzročati neustrezen potek česa: zanemarjati delo, študij / začel je zanemarjati svoje dolžnosti / zanemarjati razvoj kake panoge
// s premajhno skrbjo povzročati nezadovoljenost potreb koga: zanemarjati družino, otroke, ženo / že nekaj časa zanemarja prijatelje nima stikov z njimi
// s premajhno skrbjo za kaj povzročati, da se to ne razvija, ne napreduje: zanemarjati šolstvo
// s premajhno skrbjo za kaj povzročati, da to ni urejeno, negovano: zanemarjati hišo, njive; zanemarjati svojo zunanjost / zanemarjati zdravje - 2. publ. ne upoštevati, spregledovati: zanemarjati kaka dejstva; zanemarjati osnovna pravila higiene / te nevarnosti ne smemo zanemarjati podcenjevati
zanemárjati se zaradi premajhne skrbi za sebe postajati neurejen, nenegovan: na starost se je začela zanemarjati
zanemarjajóč -a -e: posedal je po gostilnah, zanemarjajoč delo
zanemárjan -a -o: lotiti se dozdaj zanemarjanih problemov; to področje je bilo ves čas zanemarjano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
záplata in zapláta -e ž (á; ȃ) - 1. manjši kos blaga, usnja za prekrivanje, nadomeščanje raztrganega, izrabljenega dela: pribiti zaplato na preluknjan podplat; prišiti usnjeno zaplato na rokav / ekspr. obleka z zaplato na zaplato zelo zakrpana obleka
- 2. ekspr., navadno s prilastkom kar je podobno zaplati: na njivi se kažejo rjave zaplate; po hribih so ležale zaplate snega; zaplate trave med skalami
- 3. ekspr., z rodilnikom manjši kos česa: skozi drevje so videli zaplato neba / kupil si je hišo in zaplato njive
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
zazídati tudi zazidáti -am dov. (í á í) - 1. z zidanjem narediti, da kak prostor v čem preneha obstajati: pri obnovi so zazidali vse line; zazidati okno, vrata / zazidati odprtine pod streho
// z zidanjem narediti, da je kaj zaprto, nedostopno: zazidati celico, stolp / z visokim zidom so dvorišče skoraj povsem zazidali
// z zidanjem narediti- a) da kaj ni dostopno: zazidati zaklad / zazidati dragocenosti v steno
- b) nekdaj da kdo mora ostati, kjer je: za kazen so ga živega zazidali / zazidati koga v stolp
- 2. z zidanjem stavb zapolniti prostor: zazidati vrzel med hišami / ni dovolil, da bi zazidali njive in travnik; zazidati obrežje s turističnimi objekti
// ekspr. z zidanjem stavb porabiti, zapraviti: zazidati veliko denarja / vse svoje prihranke je zazidal v hišo - 3. z zidanjem, s postavitvijo zidu onemogočiti: zazidati komu dovoz / zazidati komu razgled, svetlobo
● publ. zazidati novo naselje sezidati, zgraditi; redko zazidati kam spominsko ploščo vzidati
zazídan -a -o: zazidano okno; polovica zemljišča je že zazidana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
združeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. delati, da pride kaj skupaj na eno mesto: združevati knjige po avtorjih in strokah / združevati na enem mestu
// delati, da pride kaj skupaj sploh: pri šivanju združujemo kose blaga; stroj, ki združuje vlakna / združevati v snope; združevati konce vrvi z vozli
// delati, povzročati, da pride do stika med moškimi in ženskimi spolnimi organi: združevati samce in samice / spolno združevati - 2. delati, da iz dveh ali več samostojnih enot nastane nova, večja enota: združevati občine / združevati njive in travnike / združevati besede v stavke / združevati ovce v trope
// delati, da kaj postane sestavni del večje enote: združevati samostojne delavnice z osrednjim obratom / dogovor združuje države v gospodarsko skupnost - 3. delati iz več delov, enot novo enoto, celoto: združevati člene pravilnika, ki se preveč ponavljajo
- 4. biti, nahajati se med čim in to povezovati: stavbi združuje pokrit hodnik; ceste in proge združujejo pokrajine in naselja
- 5. biti skupen vsem delom kake celote: združuje jih jezik; pesmi združuje ista tematika
// notranje, čustveno povezovati: ta ideja ljudi združuje; skupno trpljenje najbolj združuje / skrb za otroke združuje starše in učitelje - 6. imeti kaj kot svoj sestavni del: društvo je združevalo napredne dijake / ta del motorja združuje najvažnejše dele
- 7. delati, da kaj poteka, se dogaja skupaj s čim drugim: občne zbore združujejo z zabavami / združevati prijetno s koristnim
- 8. imeti, vsebovati obenem: kritika mora združevati pravičnost in ostrino / združeval je lepoto in duhovitost; v svojem značaju združuje plemenite lastnosti
● država v svojih mejah združuje različne narode v državi so, živijo; publ. sindikat združuje nekaj tisoč članov ima; ekspr. kako združuje poklic igralca s tako brezčutnostjo kako je kot igralec lahko tako brezčuten
♦ čeb. združevati čebelje družine; jur. združevati delo vzpostavljati razmerja v delovnem procesu
združeváti se - 1. postajati sestavni del večje enote: predmestna naselja se združujejo z mestom
// prihajati prostorsko v neposreden stik: na tem mestu se kabla združujeta / v daljavi se nebo združuje z morjem - 2. iz dveh ali več samostojnih enot nastajati nova, večja enota: podjetji se združujeta / glasovi so se združevali v melodijo
- 3. začenjati delati, delovati skupaj zaradi skupnih ciljev, koristi: kmetje se združujejo z delavci; gospodarsko, poslovno, strokovno se združevati / politično se združevati v stranke
- 4. imeti spolni odnos: ti dve pasmi se ne združujeta / spolno, telesno se združevati
združujóč -a -e: združujoč se v društva, gojiti ljudske običaje; v jate združujoči se ptiči; združujoče lastnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
zelenéti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. dobivati (zelene) liste: drevo, grm zeleni / njive že zelenijo, čeprav je še hladno
- 2. postajati zelen: krompirjevi gomolji so na svetlobi hitro zeleneli; zidovi zelenijo od plesnobe, vlage / ekspr. zeleneti od jeze, zavisti
- 3. knjiž. zeleno se odražati, kazati: na skalah je zelenel mah; v daljavi zelenijo gozdovi
zelenèč -éča -e: zeleneči gozdovi; zeleneč grm; zeleneča polja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
zglávje -a s (ȃ) - 1. mesto, prostor na ležišču, kjer je glava: bolnik je imel znožje višje od zglavja / posedeti ob babičinem zglavju
- 2. kar se da pod glavo, navadno blazina: zrahljati zglavje; položiti knjigo pod zglavje; mehko, nizko zglavje / zglavje si je naredil iz jopiča; podložiti si roke za zglavje
● knjiž. zglavje njive, vinograda zgornji del
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
črnéti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. postajati črn, temen: robidnice se debelijo in črnijo; žerjavica črni; nebo črni
- 2. knjiž. temno se odražati, kazati: na gričih črnijo gozdovi; med drevjem črni nizka hiša; preorane njive se črnijo med travniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
dníčen -čna -o prid. (ȋ) - 1. redko ki raste na dnu, pri tleh: dnični listi
- 2. nar. ki leži v dniki: njive, ki niso preveč dnične, so že zorane
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
dražíti -ím nedov. (ī í) - 1. zviševati ceno: meso kar naprej dražijo / življenje se zmeraj bolj draži
- 2. s ponujanjem večje vsote potegovati se za blago, ki se prodaja na dražbi: mi bomo dražili travnik, sosedovi pa njive; dražiti za koga drugega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
hósta -e ž (ọ̑) - 1. z drevjem strnjeno porasel svet; gozd: kupil je poslopje, njive, travnike in hosto; šel je v hosto delat / hrastova hosta; hosta mladih gabrov
● pog. bil je v hosti pri partizanih
// drevje, ki raste strnjeno skupaj: hosta zarašča pašnik / sekati hosto - 2. goščava, gošča: v hosti si je strgal obleko
- 3. nar. suhljad, dračje: pobirati hosto; podkuriti s hosto; naročje hoste
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
jéža2 -e ž (ẹ́) - 1. strmi del med (delno) vodoravnimi ploskvami pri terasastem svetu: skriti se pod ježo, za ježo; spustiti se po ježi; z ježami ločene njive / ježa ob cesti
// nar. nagnjen svet, strmina: hiša stoji v ježi / kdo bo kosil po teh ježah - 2. nar. dolenjsko kos vrhnje plasti zemlje z rastlinjem, zlasti s travo; ruša: obložiti grob z ježami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
kopáti kópljem tudi -ám nedov., kôplji kopljíte tudi kôpaj kopájte; kôpal (á ọ́, ȃ) - 1. delati v kaj vdolbino, jamo z odstranjevanjem zemeljskega materiala: delavci kopljejo na cesti / kopati jamo, jarek; sam si je moral kopati grob / konja nemirno kopljeta s kopiti / žarg., avt. avto koplje njegova kolesa delajo zaradi vrtenja na mestu vdolbino; pren., pesn. na licih so ji solze kopale globoke struge
- 2. dobivati, jemati kaj iz zemlje z odstranjevanjem zemeljskega materiala: v rudniku koplje rudo, zlato / kopati premog
// s kopanjem spravljati iz česa, navadno iz zemlje: kopati krompir / arheologi so dolgo kopali izkopavali - 3. rahljati, prekopavati zemljo: kopati njivo, polje; kopati z motiko
// agr. globoko rahljati zemljo: v vinogradu že kopljejo / kopati trto
● ekspr. sam sebi grob koplje nič ne pazi na zdravje; ekspr. sam sebi jamo koplje dela take stvari, ki ga spravljajo v nesrečo, so mu v pogubo; ekspr. kaj mislijo, da denar kopljemo da ga na zelo lahek način zaslužimo; pog., ekspr. kopati si kaj na glavo prevzemati nase neprijetno skrb za kaj; star. kopal je za starinami prizadevno jih iskal; preg. kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade nesreča, ki jo kdo pripravlja drugim, navadno zadene njega samega
kopáti se nar., navadno s prislovnim določilom premikati se, pomagajoč si z nogami in rokami; lesti: zasulo ga je, pa se koplje ven; kopati se iz močvirja; kopljeta se s peči / kopati se na kozolec
// počasi, navadno tudi s težavo premikati se: kopal se je po cesti navzgor; kopati se čez njive in senožeti
kopajóč -a -e: konji, kopajoči s kopiti; kopajoče roke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
léha -e ž (ẹ́) - 1. nar. njiva, zlasti ožja: zorati lehe; velike lehe / lehe žita
// del njive med dvema razoroma; ogon: šel je po njivi kar čez lehe in razore - 2. star. oddeljena ploskev obdelane zemlje na vrtu; greda: opleti leho; leha tulipanov; pren. pesnik je povezal cvetje svoje lehe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
máh -ú in -a m, mn. mahóvi (ȃ) - 1. rastlina brez pravih cvetov in korenin, ki raste na vlažnih, senčnih krajih: mah pokriva tla okrog hrasta; z drevja ostrgati mah in lišaj; sesti na mah; z mahom obraslo, poraslo drevo; debel, mehek mah; pren. spomine na ta dogodek je že prerasel mah
- 2. nar. barje: njive na mahu; loviti ptice na mahu
- 3. mehki dlaki podobno perje pri ptičjih mladičih; puh: iz gnezda je padel komaj z mahom pokrit ptič
// ekspr. mlade, mehke dlake kot zarodek brade in brkov: mah mu že poganja na licih; obril si je mah pod nosom
● poljud. planinski mah zdravilen grmičast lišaj olivno zelene barve, strok. islandski lišaj
♦ bot. šotni mah ki raste na vlažnih tleh in barjih in katerega spodnji del odmira; geogr. mah visoko barje; lov. mah koža s kratko, mehko dlako na rastočem rogovju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
nasípati -am tudi -ljem nedov. (ī ȋ) - 1. spravljati kam kaj sipkega, drobnega: nasipati grah v lonec; odnašali so zemljo in jo nasipali na drugem, nižjem koncu njive / reke poplavljajo in nasipajo / ekspr. žvenk cekinov, ki so si jih nasipali v žepe
- 2. delati kaj prekrito s čim sipkim, drobnim: nasipati cesto; kamenje je pregrobo, da bi z njim nasipali pot
// z nasipanjem delati kaj višje: nasipati tla
nasípan -a -o: neustalj. hoditi po beli, nasipani cesti nasuti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
odnášati -am nedov. (ȃ) - 1. z nošenjem spravljati z določenega mesta: odnašati prtljago; odnašati kamenje z njive / skrivaj odnašati devize v tujino / evfem. ugotoviti, kdo odnaša blago iz skladišča krade
- 2. z delovanjem odstranjevati: hudournik odnaša jezove; voda odnaša breg; veter odnaša listje z vrta
// z delovanjem povzročati, da se kaj oddaljuje: vodni tok ga je odnašal od brega / brezoseb. opazili so, da odnaša čoln na odprto morje - 3. dvigati zadnji del zlasti voza in ga postavljati stran od prejšnjega mesta: na ovinkih je bilo treba voz odnašati
- 4. nar. dolenjsko pomagati nositi: ponudil se je, da mu bo v hrib odnašal; odnašal ji je jerbas
odnášati se zastar. nanašati se: dogodki se odnašajo na ta kraj; povabilo se je odnašalo nanj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
plúg in plùg plúga m (ȗ; ȕ ú) - 1. orodje, priprava za oranje: obračati plug na koncu njive; lesen, železen plug; deli pluga; plug in brana / lemežni, traktorski, vprežni plug / držati (za) plug naravnavati ga pri oranju
- 2. navadno v zvezi snežni plug naprava za odstranjevanje snega: cesto so očistili s snežnim plugom
- 3. nar. vzhodno oral: imeli so pet plugov zemlje
- 4. šport. lik pri smučanju, pri katerem sta sprednja konca smuči skupaj, zadnja pa narazen: smučarji so se učili delati plug
♦ agr. dvobrazdni, kotni plug; dvojni ali obračalni plug z dvema lemežema in deskama, ki obrača brazdo samo na eno stran; rigolni plug za globoko oranje hmeljišč, sadovnjakov, vinogradov; grad. planirni plug stroj z gibljivo ploščo v sredi za planiranje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
právdati se -am se nedov. (ȃ) star. - 1. tožiti se, tožariti se: pravdati se s sosedom; pravdata se zaradi njive
- 2. prepirati se, prerekati se: o tem se ne bova pravdala; pravdala sta se, kdo je močnejši
● star. pravdati se za oslovo senco prepirati se za oslovo senco
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
pravílen -lna -o prid., pravílnejši (ȋ) - 1. ki je v skladu
- a) z resničnostjo, dejstvi: odgovor, rezultat je pravilen; pravilna domneva, razlaga; pravilen in napačen / postavil je pravilno diagnozo
- b) z določenim pravilom, normo: pravilen potek obravnave; ta oblika besede ni pravilna; logično, slovnično pravilen / pravilna rešitev križanke / ekspr. pravilno šumenje dežja enakomerno
- c) z določenim ciljem, položajem: pravilna poteza; njegovo ravnanje ni pravilno / pravilna nastavitev aparata
// ki je v skladu z zahtevami, normami določenega okolja, časa: zmeraj se je držal pravilne politične smeri / o zadevi ima pravilno mnenje
- 2. ki je v skladu z normalnimi telesnimi lastnostmi: pravilen razvoj organa; pravilno zraščanje zlomljene kosti / opozarjati učence na pravilno držo, hojo / zastar. duševno in telesno pravilen otrok normalen, zdrav
- 3. nav. ekspr. sorazmeren, skladen: človek pravilnega obraza; njegov nos je pravilen
- 4. nav. ekspr. raven in enakomerno širok: njive so bile podolgovate in pravilne
● star. dva, tri vrčke piva je bila zanj pravilna mera primerna, ustrezna; star. to ni z onim v nobeni pravilni zvezi pravi, resnični
♦ agr. pravilna poševna palmeta palmeta s tremi pari ogrodnih vej v različnih višinah; geom. pravilni mnogokotnik mnogokotnik z enakimi stranicami in enakimi notranjimi koti; pravilni ogel ogel, ki ima enake kote med sosednjima robovoma in enake kote med sosednjima ploskvama; pravilno oglato telo oglato telo s skladnimi pravilnimi ogli, omejeno s skladnimi pravilnimi mnogokotniki; les. pravilna žagana ploskev žagana ploskev, ki je gladka, ravna in brez grč, napak
pravílno - 1. prislov od pravilen: pravilno odgovoriti; zna pravilno pisati; otrok se razvija pravilno; pravilno oblikovan; formalno pravilno / elipt.: on je nekoliko boljši, ali pravilneje: manj zanikrn; kot pojasnilo to so odkrili leta 1904 (pravilno: 1905)
- 2. v povedni rabi izraža, da je dejanje ali stanje v skladu z določenim pravilom, normo: po mojem ni pravilno, da puščaš otroka samega / elipt. pravilno, ga je pohvalil vodja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
prepláviti -im tudi preplavíti -ím dov., preplávil (ā ȃ; ī í) - 1. z razlivanjem, širjenjem pokriti kako površino: narasli potok preplavi njive in travnike / valovi so preplavili obalo; prostor je preplavila voda vdrla vanj, ga zalila
// ekspr. hladen zrak bo preplavil naše kraje / kri preplavi tkivo; pren. gozd preplavijo jesenske barve; sonce je preplavilo vse mesto - 2. ekspr. pojaviti se na določenem celotnem področju v veliki množini: mesto so preplavili begunci; sovražna vojska je preplavila deželo / množica je preplavila trg
// pojaviti se kje v veliki količini: trg so preplavili ceneni izdelki / ameriško blago je preplavilo Evropo
// pojaviti se, nastopiti na kakem širokem področju: kriza je preplavila vso celino; ta ideja je preplavila svet - 3. ekspr. narediti, da se kaj pojavi na določenem celotnem področju v veliki količini: preplaviti mesto z letaki / otroci so preplavili ulico z vriščem
- 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža hiter nastop stanja, kot ga določa samostalnik: ob tej novici ga je preplavilo veliko veselje / upanje preplavi vso dušo
● ekspr. dolino je preplavila novica o nesreči v dolini se je hitro razširila; ekspr. ofenziva je preplavila vse kraje je bila v vseh krajih; ekspr. rdečica ji je preplavila obraz zardela je po vsem obrazu
preplávljen -a -o tudi preplavljèn -êna -o: preplavljeni travniki; ozemlje je preplavljeno z odporniškimi enotami; vse je bilo preplavljeno z lučjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
priríti -ríjem dov., priríl in prirìl (í ȋ) - 1. z ritjem priti kam: divji prašič je priril do konca njive / krt je priril iz zemlje
- 2. ekspr. s težavo priti skozi kaj ovirajočega: možakar je priril skozi grmovje; pririti se v sredino gruče / sonce se je pririlo skozi oblake / iz sena je priril zaspan hlapec
● ekspr. da le pririjemo do pomladi, potem bo lažje prebijemo, vzdržimo; ekspr. resnica je vendarle pririla na dan je kljub nasprotnemu prizadevanju postala znana, se razvedela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
razrívati -am nedov. (í) - 1. delati rove, jarke, jame z rilcem, gobcem: divji prašiči jim razrivajo njive
// delati rove, jarke, jame sploh: prvotni plug je zemljo samo razrival
// delati škodo, uničevati: konji so s kopiti razrivali cesto - 2. z rinjenjem delati, da kaj ni več skupaj: razrivati mize in stole; s komolci je razrival ljudi / buldožer je razrival sneg, zemljo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
razteptáti -ám [tudi təp] dov. (á ȃ) - 1. s teptanjem narediti, da kaj ni več skupaj, urejeno: razteptati sneg, zemljo
- 2. s teptanjem poškodovati ali uničiti: konji so razteptali njive
razteptán -a -o: razteptan sneg; razteptana tla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
širína -e ž (í) - 1. razsežnost, prečna na dolžino ali višino ploskve: izmeriti širino; širina ceste, njive / širina deske, postelje; širina odprtine, špranje / blago enojne, dvojne širine / rob zašijemo v širini treh centimetrov; prepogniti list po širini v smeri, vzporedni s krajšim robom
- 2. lastnost širokega: ladja zaradi širine ni mogla pluti skozi prekop / širina sodobnega tržišča / ekspr. spoštovali so ga zaradi širine njegovih pogledov / epska širina nadrobno opisovanje kakega dogajanja ali stanja
// publ. nove investicije gredo preveč v širino
♦ astr. astronomska širina kotna razdalja nebesnega telesa od ekliptike; geogr. zemljepisna širina oddaljenost kake točke na zemeljskem površju od ekvatorja, merjena na poldnevniku; lingv. širina samoglasnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
trikót -a m (ọ̄) - 1. trikotna ploskev: pokositi trikot na koncu njive; trikot zelenice / graditi v trikotu med cestami; trikot Ljubljana—Kranj—Kamnik; pren. trikot državnih, narodnih in gospodarskih vprašanj
- 2. kar je po obliki podobno trikotniku: pojesti trikot sira; postaviti se v trikot / zložiti prtiček v obliki trikota
● žarg., elektr. trikot trikotna vezava; star. ljubezenski trikot ljubezenski trikotnik
♦ muz. glasbilo v obliki jeklenega, v enem kotu odprtega, na vrvici visečega trikotnika, na katerega se udarja s paličico; triangel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
vdílj prisl. (ȋ) - 1. nar. prekmursko vzdolž, po vsej dolžini: iti vdilj po meji njive
- 2. star. nenehno, ves čas: vdilj upati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
zaokrožíti in zaokróžiti -im dov. (ī ọ́) - 1. narediti okroglo: zaokrožiti robove / zaokrožiti ploščo / pravilno zaokrožiti vratni izrez / zaokrožil je ustnice in zažvižgal
- 2. narediti, da sorazmerno manjše vrednosti, enote niso upoštevane: zaokrožiti število / pog. zaokrožiti cene, račun navzdol, navzgor
- 3. združiti zemljišča v enoten kompleks: zaokrožiti njive, travnike / z nakupom tega zemljišča je zaokrožil svojo posest
- 4. narediti, da kaj postane skladna celota: s tem prispevkom je pisec zaokrožil podobo obdobja / ta stališča zaokrožijo v celoto filozofove poglede na logiko / ekspr.: vsak pripovedovalec je po svoje zaokrožil to pravljico dokončal, končal; z ugotovitvijo zaokrožiti svoje razmišljanje skleniti, zaključiti
- 5. knjiž. zakrožiti: odprli so okno in hladen zrak je zaokrožil po sobi / metulj je zaokrožil nad cvetom
● star. pevci so zaokrožili veselo pesem zapeli
zaokrožíti se in zaokróžiti se - 1. postati okrogel: kamen se v strugi zaokroži / ekspr. z leti se mu je telo zaokrožilo
- 2. postati skladna celota: z novimi spoznanji se je njihovo vedenje o vesolju zaokrožilo
● ekspr. usta so se mu zaokrožila v nasmeh nasmehnil se je
zaokróžen -a -o: zaokrožen pregled slovenskega slovstva; lepo zaokrožen rob; tematsko zaokrožena poglavja zaključena; zaokroženo število
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
zasájati -am nedov. (á) - 1. s sajenjem delati, da kaka površina ni prazna: zasajati njive s krompirjem
// s sajenjem delati, da začenja kje kaj rasti: zasajati trte, vrtnice; živa meja se zasaja v dveh vrstah / zasajati gozdove, vinograde; pren. zasajati ljubezen v mlada srca - 2. delati, da kaj z ostrim, koničastim delom pride v kaj: neutrudno zasajati kramp, motiko v ilovnato zemljo / ekspr. zasajati vesla v gladino
// delati, da kaj z ostrim, koničastim delom pride v kaj in tam ostane: zasajati drogove, kole; delavci zasajajo lopate v tla in odhajajo
zasájati se z ostrim, koničastim delom prihajati v kaj in tam ostati: nož se je počasi zasajal v les; brana se pod težo zasaja v zemljo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
zastáviti1 -im dov. (á ȃ) - 1. s postavitvijo, namestitvijo česa narediti kaj neprehodno: zastaviti cesto z ovirami / zastavil je izhod s svojim telesom / stopil je predenj in mu zastavil pot
// s postavitvijo česa napolniti, porabiti prostor: zastaviti mizo s posodo; zastaviti sobo s starim pohištvom
// zastar. zasesti: zastaviti trdnjavo z močno posadko / vplivna mesta so zastavili s svojimi somišljeniki - 2. s postavitvijo česa kaj obdati, obkoliti: žerjavico so zgrebli na kup in jo zastavili z opekami / avtomobil so mu na parkirišču popolnoma zastavili / zastavili so ga s svojimi telesi
// s postavitvijo česa za čim to utrditi: zaprl je vrata in jih zastavil s skrinjo - 3. namestiti kaj kam v ustreznem položaju zlasti za začetek dela: zastavil je plug in pognal konje; zastaviti sveder, veslo / zastaviti violino pod brado dati
// trdno zastaviti nogo postaviti, opreti
// nar. gorenjsko namestiti kam, od koder napreduje pri paši: zastaviti ovce proti vrhu; trop je tako zastavil, da ni delal škode / zastaviti ovce na pašo, v pašo pustiti, dati pasti - 4. nav. ekspr. narediti začetni, temeljni del pri izdelavi česa: košaro sam splete, le zastaviti je ne zna; izbral je doge in zastavil sod / zastaviti novo brazdo
// narediti, ustvariti prva, osnovna dela v kaki dejavnosti: zastavili so več del, končali pa nobenega; sin je nadaljeval, kar je zastavil oče / novo cesto so zastavili spomladi začeli graditi; ko bo topleje, bodo zastavili hišo začeli zidati; moški glas je zastavil pesem začel peti
// nepreh.: žetev se je že začela, kdaj boste pa pri vas zastavili začeli žeti; po kosilu so malo počivali, nato pa so spet zastavili začeli delati; nekaj časa je bil v službi, potem pa je zastavil na svoje začel delati kot samostojen obrtnik, podjetnik
// narediti, pognati to, iz česar se razvije cvet, sad: trta je zastavila grozde; sadno drevje je spomladi dobro zastavilo - 5. s prislovnim določilom dati vsebino, obseg kaki dejavnosti, kot jo izraža določilo: januarja so v podjetju dobro zastavili; kmetovanje je treba zastaviti drugače; moderno zastaviti vzgojno delo / narobe je zastavil pogovor
- 6. nar. na začetku dela določiti površino, na kateri kaka dejavnost poteka: žanjice so zastavile pol njive; kosci so na dolgo zastavili
- 7. seznaniti koga s čim, pričakujoč odgovor, rešitev: zastaviti komu uganko, vprašanje / v tem delu je zastavil več problemov
// seznaniti koga s čim, kar mora narediti, doseči: zastaviti komu nalogo; zastaviti si cilj - 8. star. zaustaviti, prestreči: zastaviti vodni curek; drevo je zastavilo plaz / kašelj ji je zastavil besedo
● ekspr. ni vedel, kako naj zastavi besedo, da bo prav kako naj reče; ekspr. odkašljal se je in znova zastavil besedo začel govoriti; ekspr. uspešno je zastavil pero začel pisateljevati; nar. zastavil je proti vrhu začel iti; knjiž. sam dež, kakor se je na začetku tedna zastavilo začelo
zastávljen -a -o: pravilno zastavljena akcija; dokončati zastavljena dela; z vozovi zastavljeno dvorišče; odgovoriti na zastavljeno vprašanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
bregovít -a -o prid. (ȋ) poln strmin, hribov: bregovit svet;
bregovita pokrajina / bregovite njive ki ležijo v bregu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
gnojíti -ím nedov. (ī í) dodajati zemlji gnojilo: gnojimo v jeseni in spomladi;
gnojiti krompir, star. krompirju;
gnojiti s hlevskim gnojem in z umetnimi gnojili;
dobro, temeljito gnojiti;
pren., ekspr. ljudstvo je s krvjo gnojilo to zemljo // večati rodovitnost zemlje: tudi odpadlo listje gnojignojíti se nav. 3. os. biti v stanju tvorjenja, izločanja gnoja: rana se gnoji
gnojèč -éča -e: gnoječa se rana
gnojèn -êna -o: gnojena in skrbno obdelovana zemlja; njive so dobro gnojene
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
izrodíti se -ím se dov., izródil se (ī í) - 1. biol. spremeniti se na slabše glede na organ, organizem ali vrsto organizmov: sadno drevje, krompir se izrodi; njihov rod se je izrodil
- 2. spremeniti se na slabše sploh: disciplina se je izrodila; njihova vera se je izrodila v fanatizem; izrodili so se v zagrizene privržence boja
- 3. redko prenehati roditi: rodila je deset otrok, pa se še ni izrodila / maline se izrodijo v osmih letih
// izčrpati se: zemlja se je izrodila
izrodíti spremeniti na slabše: čas lahko izrodi najboljša prizadevanja
izrojèn -êna -o: izrojen krompir; izrojeni ljudje; izrojena rastlina, živalska vrsta; njive so izrojene
♦ med. izrojene celice celice, pri katerih je oblika, presnova ali delovanje nenormalno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
kmetováti -újem in kmétovati -ujem nedov. (á ȗ; ẹ́) imeti zemljo in jo obdelovati ter se s tem preživljati: starši so kmetovali, sin pa je študiral / star. te njive ne bom več kmetoval obdeloval
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
kóšček -čka m (ọ́) manjšalnica od kos(ec): odlomiti košček / razrezati na koščke / košček kruha / košček sladkorja / ob koči je košček njive
● ekspr. raztrgati na drobne koščke čisto, popolnoma; ekspr. mesto obnavljajo po koščkih postopno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
krížen -žna -o prid. (ȋ) ki ima obliko križa: križni ročaj meča;
miza na križnih nogah / križno poslopje / križni prerez / križno okno okno s križi // ekspr. nasprotujoč si, neskladen: zmedeni in križni ukazi; križna prizadevanja
♦ agr. križna setev setev po dolžini in po širini njive; anat. križna kost križnica; križno vretence; arhit. križni hodnik hodnik, ki obkroža zaprto kvadratno dvorišče srednjeveških palač ali samostanov; križni obok obok, ki ga tvorita pravokotno ležeča banjasta oboka na svojem sečišču; jur. križno zasliševanje; kor. križni korak plesni korak z eno nogo čez drugo; navt. križno jadro trapezasto jadro, privezano na vodoravni križ; obrt. križni vbod vbod, pri katerem se niti prekrižata; križno dleto dleto, s katerim se delajo luknje za vstavljanje nasadil pri oknih in vratih; tekst. križni navitek navitek, navit na cevko tako, da posamezne plasti navojev ležijo pod kotom druga na drugi; um. križna roža okras gotske arhitekture v obliki stiliziranega štiridelnega rastlinskega motiva; voj. križni ogenj navzkrižni ogenjkrížno prisl.: križno razporejeni hodniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
ledínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na ledino: ljudje so se izselili in svet je kmalu postal ledinski in gozdnat
♦ lingv. ledinsko ime ime njive, travnika, gozda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
lévi -a -o prid. (ẹ́) - 1. ki je na isti strani telesa kot srce: leva noga, rama, roka; z levo stranjo telesa se je naslonil na zid; poškodovati si levo oko / levi čevelj za na levo nogo
// ki je v odnosu do človeka na taki strani: avto se je prevrnil na levi bok; leva stran ceste; levo zadnje kolo se je snelo / levi breg reke gledano v smeri toka; levo krilo vojske, moštva gledano v smeri napada - 2. politično progresiven, napreden: poslanci leve opozicije; leva študentska organizacija / leve skupine v gibanju; levo krilo stranke
● nar. levi otroci otroci, ki jih ima poročen moški z žensko, s katero ni v zakonski zvezi, nezakonski otroci; ekspr. gleda kot levi razbojnik (na križu) grdo, hudobno; ekspr. danes je menda z levo nogo vstal ves dan je slabo razpoložen; leva roka star. kmetija leži na levo roko od ceste na levi strani; pog. ne gre tako lahko, čeprav sem mislil, da bom to naredil z levo roko z lahkoto, brez težav; pog. ne gre z levo roko obsojati njihovo ravnanje brez premisleka; pog. delo opravlja z levo roko ne temeljito, površno; star. zakon na levo roko zakon med osebo zlasti iz vladarske družine in osebo bistveno neenakega socialnega izvora; morganatični zakon; nar. leva žena ženska, ki ima spolno razmerje s poročenim moškim
♦ grad. leva vrata vrata, ki se odpirajo v levo; mat. leva stran enačbe stran, ki je na levi strani enačaja; navt. levi bok ladje gledano od krme proti premcu; obrt. levi (zidan) štedilnik štedilnik, pri katerem se vratca odpirajo v levo; leva petlja prvina (pri pletenju), ki ima na narobni strani obliko desne petlje; polit. italijanski levi center; strojn. levi navoj navoj, pri katerem se vijak pomika naprej, če se vrti v nasprotni smeri kot urni kazalec; šport. levi krilec igralec, ki povezuje obrambo in napad na levi strani, zlasti pri nogometu; levo krilo igralec, ki igra na levi strani napadalne vrste, zlasti pri nogometu
lévo prisl.: prehitevati levo; levo usmerjen časopis, politik; levo in desno od ceste ležijo njive; sedela je levo od njega; informacije dobite v sobi št. 15 levo
● nav. iron. deliti nauke levo in desno vsem ljudem; zamahoval je s palico levo in desno na vse strani; prim. leva1
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
menjávati -am nedov. (ȃ) - 1. dajati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: menjavati koruzo za sol / menjavati lire, marke za dinarje dajati ali dobivati lire, marke za enakovredno, ustrezno vsoto dinarjev
- 2. dajati, postavljati kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: medtem ko je menjaval žarnico, je zaslišal kričanje / pogosto menjavati perilo, srajce preoblačiti se; menjavati seme uporabljati za setev seme druge, drugačne sorte
// delati, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: trener je menjaval igralce; straže so se menjavale vsaki dve uri / gostje v tem hotelu se pogosto menjavajo določeni gostje so v njem le malo časa - 3. z oslabljenim pomenom izraža, da prehaja osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugega: menjavati skrivališče / menjavati hotele, prostore / pogosto je menjavala ljubimce
- 4. delati, da dobi kaj drugačno obliko, stopnjo, vsebino: menjavati navade, stališča; menjavati vrstni red; podoba tega naselja se hitro menjava / svoje prepričanje menjava kakor srajce večkrat, pogosto ga menja
● od jeze menjava barve bledi in rdi hkrati
♦ med. menjavati glas spreminjati glas iz deškega v moškega v dobi pubertete; mutirati
menjávati se s prislovnim določilom izraža, da pojavi, predmeti so, se pojavljajo drug za drugim: ob poti so se menjavale njive in gozdički / dež se menjava s soncem; noč se menjava z dnevom
menjavajóč -a -e: menjavajoče se razpoloženje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
nasmíhati se -am se nedov. (ī ȋ) z manj poudarjenim izrazom obraza, navadno z le rahlo raztegnjenimi ustnicami, kazati zlasti veselje, radost: nasmihata se drug drugemu;
ljubeznivo, skrivnostno se nasmiha;
ob tej misli se je veselo nasmihal / njene ustnice so se nasmihale; ekspr. rahlo se je nasmihal v duši; pesn.: njive in gaji so se nasmihali; izza oblakov se mu nasmiha sonce // ekspr. posmehovati se: mi se nasmihamo vam, drugi se bodo pa nam; nasmiha se njeni govorici, zadregi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
oplàz -áza m (ȁ á) - 1. agr. del pluga v obliki široke železne palice, ki drži plug v ravnotežju: lemež, deska in oplaz
- 2. nar. del njive, ki je plug ne izorje: za plugom so se delali oplazi; prekopati oplaze
// nezoran, travnat svet med njivami: kositi krmo po oplazih
● redko zapeljal je čez kamen in na smučki je nastal oplaz odrgnina, praska
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
pláti póljem nedov., pôlji poljíte; plál in plàl (á ọ́) - 1. s sunkovitim zajemanjem spravljati vodo iz česa: plati vodo iz čolna, korita
// knjiž. s sunkovitimi gibi delati, da kaj prehaja na drugo mesto: plal je dim v luknjo, da bi izgnal lisico / srčna mišica polje kri v žile poganja, potiska - 2. agr. odstranjevati pleve s sunkovitimi premiki posode: plati oves, pšenico
- 3. napenjati se in upadati: konjem so plale lakotnice; nosnice so mu nemirno plale / knjiž. prsi so ji hitro plale
// knjiž. gibati se, valoviti: klasje polje v vetru; morje je mirno plalo / v žilah polje kri teče, kroži; na trdnjavi so plale zastave plapolale, vihrale - 4. knjiž., ekspr., s prislovnim določilom širiti se, prihajati: skozi okno je plala svetloba; v sobo je plal vonj sveže trave / za njo je plal duh po kavi
// izraža navzočnost česa čutno zaznavnega v prostoru: glas zvonov je plal nad vasjo; v zraku je plal sladek vonj - 5. knjiž., ekspr. biti, obstajati v veliki meri: po tej zmagi polje v njem nova moč; razburjenje je plalo po mestu; brezoseb. v njej je plalo od sreče / strah polje po moji duši strah me je; v srcu mi polje obup obupan sem
● knjiž. kri ji je začela plati hitreje vznemirila se je; knjiž., ekspr. srce mu je močno plalo, ko je čakal nanjo bílo; knjiž., ekspr. srce mu kipi in polje zelo vesel, srečen je; knjiž., ekspr. v mestu polje življenje v mestu je zelo živahno, razgibano; knjiž., redko z zajemalko je plala vzkipelo kavo zajemala in zlivala nazaj; zastar. plal mu je vodo na čelo zlival
poljóč -a -e knjiž.: poljoče prsi; njive, poljoče v vetru
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
plodonôsen -sna -o prid. (ó ō) knjiž. ploden, plodovit: plodonosno sodelovanje / plodonosna iznajdba / plodonosna naložba kapitala dobičkonosna // plodonosne njive rodovitne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
pognojíti -ím dov., pognójil (ī í) dodati zemlji gnojilo: pognojiti grede s hlevskim gnojem;
zelo pognojiti;
pren., ekspr. polje je pognojil s svojim potompognojèn -êna -o: zorane in pognojene njive
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
posejáti -séjem dov., poséj in posèj; posejál (á ẹ̑) - 1. dati seme v zemljo, da bi vzklilo: posejati črno deteljo, zelenjavo / posejati gredico / posejati seme
- 2. ekspr. povzročiti, da se pojavi kaj v večji količini: pokrajino so posejali s počitniškimi hišicami / v poplavo besed je rad posejal kak latinski rek
poseján -a -o: pas posejane njive; solata še ni posejana; kmetije, posejane po hribih; večerno nebo, posejano z zvezdami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
preplúžiti -im dov. (ú ȗ) splužiti: preplužiti cesto / knjiž., redko v enem dnevu prepluži vse svoje njive preorje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
prikopáti -kópljem tudi -ám dov., prikôplji prikopljíte tudi prikôpaj prikopájte; prikôpal (á ọ́, ȃ) - 1. s kopanjem priti: prikopati do ceste
- 2. nar. s kopanjem urediti konce njive: potolkli so kepe in prikopali; zaradi naglice so slabo prikopali
● nar. prikopal mu je dve klofuti dal
prikopáti se - 1. s kopanjem priti skozi kaj ovirajočega: zasuti rudarji so se prikopali iz jame / prikopati se izpod snega
// ekspr. s težavo priti: četa z ranjenci se je prikopala v vas na pobočju / viseč na vrvi, se je z nihanjem prikopal do police s ponesrečencem - 2. ekspr. s prizadevanjem, trudom priti do česa: prikopati se do denarja, oblasti, resnice / po petih letih se je prikopal do tretjega razreda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
pripásti -pásem dov. (á) pasoč prignati: pastir je pripasel ovce do staje;
pren., ekspr. veter je pripasel čredo oblakov nad vaspripásti se pasoč se priti: krava se je pripasla do njive s koruzo; jelen se je pripasel do jase
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
slóg in slòg slóga m (ọ̑; ȍ ọ́) - 1. kar je določeno z izborom in uporabo izraznih, oblikovnih sredstev v posameznem delu ali v več delih: določiti, proučevati slog; arhitekturni, glasbeni slogi; umetnostni slogi; slogi v književnosti / hiše v alpskem, panonskem slogu; biblijski slog; osebni slog pisanja / Jakopičev, Prešernov slog / ima jedrnat slog se jedrnato izraža
- 2. uporaba zlasti sintaktičnih jezikovnih sredstev in izrazov glede na normo: izboljševati, popravljati slog; slog šolskih nalog
- 3. s prilastkom skupek značilnih elementov pri opravljanju kake dejavnosti: imeti svoj delovni slog; zanimiv slog dirigiranja / publ. prilagoditi slog vožnje razmeram na cesti način
- 4. individualen način izvajanja športne discipline: ocenjevati dolžino in slog skoka / opraviti vaje v lepem slogu
// šport. ustaljen, predpisan način izvajanja športne discipline: plavalni slogi / plavati v slogu delfina; rokoborba v grško-rimskem slogu - 5. nar. vzhodno del njive med dvema razoroma; ogon: letos ima tri sloge krompirja
● nar. zložiti drva v slog v skladovnico; ekspr. vse je bilo v slogu nogometne tekme hrupno, burno
♦ ptt odprti slog pri telegramih pisava z običajnimi črkami, številkami in drugimi znaki; tajni slog pri telegramih pisava z znaki iz skupin črk in številk, ki imajo dogovorjen tajni pomen; tisk. črkovni slog črkovne družine, ki imajo podobne značilnosti; um. časovni slog značilen za določen čas, določeno dobo; dorski, gotski slog; krajevni slog značilen za določen kraj, določeno področje; osebni slog značilen za posameznega ustvarjalca; plastični slog po lzidorju Cankarju za katerega je značilno poudarjanje plastičnosti; ploskoviti slog po Izidorju Cankarju za katerega je značilno upodabljanje s črtami in ploskvami; slikoviti slog po Izidorju Cankarju za katerega je značilno upodabljanje z barvnimi in svetlobnimi lisami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
strmínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na strmino: strminski predeli pobočja / težko je obdelovati strminske njive
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
tráven -vna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na travo: travna bilka;
travno seme / knjiž. travna odeja; travna ruša / travna barva
♦ agr. travna detelja detelja, mešana s travo; travna mešanica mešanica semen različnih trav; travno gospodarstvo gospodarstvo, pri katerem se zasejejo njive s travami; zool. travna pršica droben zajedavec zlasti na klasju žit, ki povzroča predčasno dozorevanje, Pediculopsis graminumtrávno prisl.: travno zelena bluza
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
uležáti se -ím se dov. (á í) z ležanjem, neuporabo doseči potrebno, ustrezno kakovost: meso se mora uležati;
jabolka so se že uležala;
pivo, vino se je dobro uležalo / gnojijo le z gnojem, ki se je uležal; njive letos niso obdelali, da bi se zemlja uležala / pred tiskom se mora papir dobro uležati
● ekspr. vtisi za umetniško obdelavo se morajo uležati se urediti; se časovno odmaknitiuležáti knjiž. z ležanjem potlačiti, pomečkati; poležati: uležati posteljo; izletniki so uležali travo
uležán -a -o: dobro uležan gnoj; uležana jabolka
● hoditi po uležanem snegu sprijetem, zgoščenem
♦ les. uležani les osušen les, ki ob različnih vplivih, zlasti spremembi vlažnosti, ohranja svojo obliko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
vdíljen [ən] prisl. (ȋ) nar. vzhodno vzdolž, po vsej dolžini: vdiljen poti rastejo drevesa / iti vdiljen po meji njive
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
vjédati se -am se nedov. (ẹ́) knjiž. zajedati se, prodirati: rja se vjeda v železo / svedri se vjedajo v skale / pas težke torbe se vjeda v ramena / njive so se vjedale vse globlje v travnike so segale // mračno razpoloženje se mu vjeda v dušo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
vsèokróg prisl. (ȅ-ọ̑) povsod okrog: vseokrog je rastlo drevje / ekspr. vseokrog je bila sama črna tema / njive so bile vseokrog obdane z ograjami z vseh strani; ekspr. vseokrog seje zmedo povsod
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
arondírati -am dov. in nedov. (ȋ) zaokrožiti zemljišča v enoten kompleks z vključitvijo drugih parcel: arondirati zadružne njivearondíran -a -o: obdelava arondiranega polja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
cvírnati -am nedov. (ȋ) pog., ekspr. teči, bežati: cvirnal sem čez vrtove in njive;
to smo jo cvirnali!
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
dokupováti -újem nedov. (á ȗ) dodatno, zraven kupovati: dokupoval je pašnike in njive / sami pridelajo premalo, zato morajo živež dokupovati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
íloven -vna -o prid. (í) star. ilovnat: ilovne njive
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
nèobdélan -a -o prid. (ȅ-ẹ̑) ki ni obdelan: neobdelane in nepognojene njive;
neobdelano zemljišče / zidovi iz neobdelanih kamnov / raziskovanje neobdelanega gradiva / publ. turistično neobdelano področje
♦ les. neobdelani les
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
njíva -e ž (í) del zemljišča za gojenje kulturnih, krmnih rastlin: gnojiti, orati, posejati njivo;
delati na njivi;
ilovnata, obdelana, rodovitna njiva;
krompirjeva njiva na kateri raste krompir;
njiva pšenice, s pšenico;
njive in travniki / ekspr. potegnil je veter in njiva je zašumela; pren., ekspr. na naši literarni njivi je tudi nekaj ljuljke
● vznes. božja njiva pokopališče; ekspr. to ni zraslo na njegovi njivi tega ni sam dognal; to ni njegov domislek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
réber -bri tudi -brí ž (ẹ̄) raba peša nagnjen svet, strmina: nad vasjo se dviga reber;
položna, strma reber;
po prisojnih rebrih je sneg že skopnel;
njive na rebrih, v rebrih
● nar. na vrh ne bom šel, je preveč k rebri navkreber
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
skônca predl. (ó) star., z rodilnikom na koncu, ob koncu: stala sta skonca njive
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
zadežíti -ím [dəž] dov., zadežì; zadèžil (ī í) brezoseb., knjiž. namočiti, zmočiti: tako me je zadežilo, da nisem mogel domov;
zadežilo je hribe in njive
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
zaplevéljenost -i ž (ẹ̑) lastnost, značilnost zapleveljenega: zapleveljenost njive
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
zidalíšče -a s (í) star. gradbišče: kjer so bile njive, je zdaj veliko zidališče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
mikrotoponím -a m (ȋ) lingv. ime njive, travnika, gozda: zapisovati mikrotoponime
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
odòr -ôra m, mest. ed. odôru in odóru (ȍ ó) nar. zadnja brazda na zgornjem delu njive na pobočju, strmini: nositi zemljo v koših na odor // prostor, s katerega se je zemlja z oranjem odstranila: na zgornjem delu njiv so nastajali kamniti odori
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
ogòn -ôna in -óna m (ȍ ó, ọ́) del njive med dvema razoroma: šel je po njivi kar čez ogone / na ogonih ni bilo nikogar / nekaj ogonov fižola in krompirja ima
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
ozára -e ž (ȃ) nav. mn. travnat svet na koncu njive, kjer se pri oranju obrača plug: na ozarah je konje ustavil;
kositi, pasti po ozarah;
zeleneče ozare in meje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
plása -e ž (á) zastar. ozek pas travnika, njive: gozdne plase in terase // ozek pas česa sploh: na vratu se mu je poznala rdeča plasa od trdega ovratnika; ovratna plasa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
prikòp in príkop -ópa m (ȍ ọ́; í ọ́) nar. plitev jarek na vsakem koncu zorane njive: Živina si je v brazdi trikrat oddihovala, preden je prišla od prikopa do prikopa (I. Koprivec)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
vratí -í ž mn. (ȋ ī) nar. vzhodnoštajersko travnat svet na koncu njive, kjer se pri oranju obrača plug; ozara: kositi vrati;
na vrateh je orač z živino nekoliko postal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
vratníca -e ž (í) nav. mn., nar. prekmursko travnat svet na koncu njive, kjer se pri oranju obrača plug; ozara: ustaviti voz s plugom na vratnicah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
vratník -a m (í) nar. vzhodnoštajersko travnat svet na koncu njive, kjer se pri oranju obrača plug; ozara: obrniti plug na vratniku;
pasti po vratnikih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
vzrát -í in -i ž (ȃ) nav. mn., nar. travnat svet na koncu njive, kjer se pri oranju obrača plug; ozara: orač obrača živino na vzrateh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
vzvràt vzvráta m (ȁ á) nav. mn., nar. dolenjsko travnat svet na koncu njive, kjer se pri oranju obrača plug; ozara: živina in orač se oddihavata na vzvratih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
zvratí -í ž mn. (ȋ ī) nar. travnat svet na koncu njive, kjer se pri oranju obrača plug; ozara: obračati živino na zvrateh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.