abstinírati se -am se dov. in nedov. (ȋ) ne udeležiti se, ne sodelovati, zdržati se: ob glasovanju so se prebivalci množično abstinirali; abstinirati se od volitev / redko abstinirati se od alkohola

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

adhezíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na adhezijo: adhezijska sila
♦ žel. adhezijska lokomotiva lokomotiva, ki vleče s trenjem koles ob tirnice; adhezijska teža sila, s katero pogonske osi vozila pritiskajo na tir

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

aeróbika -e ž (ọ̄) telovadba ob živahni glasbi in pravilnem dihanju: ukvarjati se z aerobiko; vaditelj aerobike

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

aêrosnémanje -a s (ȇ-ẹ̑)
snemanje iz zraka: pridobivati podatke z aerosnemanjem; Zakon prepoveduje uporabo helikopterjev oziroma povzročiteljev hrupa razen ob opravljanju rednih dejavnosti v narodnem parku in pri aerosnemanju v okviru geodetskih del E (↑)aero... + (↑)snémanje

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

agáva -e ž (ȃ) tropska rastlina z mesnatimi, bodičastimi listi: ob cesti so rasle palme in agave

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

agitátorski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na agitatorje ali agitacijo: agitatorski nastop; agitatorske tendence
♦ teh. agitatorski pralnik pralnik, v katerem agitator razgibava vodo, da ta valovi in udarja ob perilo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

agítka -e ž (ȋ) pog. agitaciji namenjeno umetniško delo, navadno igra: film je naivna agitka; igrali so sovjetske agitke; igra se ob koncu sprevrže v agitko; politična agitka
// redko priložnostna kulturniška skupina: za kulturo in prosveto pri brigadirjih bodo skrbele agitke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

agráren -rna -o prid. (ȃ) 
  1. 1. nanašajoč se na kmetijstvo; kmetijski, poljedelski: agrarni proizvodi; agrarna dežela, politika; agrarno-industrijske države / agrarna stranka
  2. 2. nanašajoč se na zemljiško posest, zemljiški: rešitev agrarnega vprašanja; agrarni interesent interesent, ki se ob agrarni reformi poteguje za dodelitev zemlje; agrarni maksimum največja dovoljena zemljiška lastnina; agrarna reforma razdelitev veleposesti med tiste, ki zemljo obdelujejo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

ágriglíf -a m (ȃ-ȋ)
geometrijski lik, navadno krog, ki se oblikuje na žitnem polju, ko se žito iz nepojasnjenih razlogov poleže v eno smer; žitni krog: Ko jutro razkrije sinoči še neobstoječ, ob zori pa že docela izoblikovan nenavaden lik, se spet zastavi vprašanje, kaj agriglifi pravzaprav so, kdo jih oblikuje, kje, kako in zakaj to počne E ← agl. agriglyph iz lat. ager 'polje' + gr. glyphḗ 'zareza, vdolbina'

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

akrátotêrma -e ž (ȃ-ȇ) nav. mn.
1. izvir, vrelec s temperaturo več kot dvajset stopinj Celzija in majhno vsebnostjo raztopljenih mineralnih snovi: Ob pojmu termalne vode moramo ločiti izvire, ki so po količini rudnin podobni mineralnim vodam, in akratoterme, ki imajo rudnin manj od enega grama v kilogramu vode
2. zdravilišče z vodo takega izvira, vrelca: Akratoterme ponujajo strokovne terapevtske programe in zdravljenje skozi vse leto E ← nem. Akratotherme iz gr. ákrātos 'čist, nemešan' + (↑)têrma

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

akreditív -a m (ȋ) 
  1. 1. fin. pismena izjava banke, da bo izplačala znesek pod določenimi pogoji: izdati, odpreti akreditiv za milijon dinarjev / osebni akreditiv bančna listina, s katero je mogoče dvigati zneske pri drugih bankah; kreditno pismo; dokumentarni akreditiv akreditiv proti izročitvi dogovorjenih trgovskih listin
  2. 2. mn., polit. pooblastilne listine, ki jih poslanik ob nastopu službe izroči poglavarju tuje države; akreditivna pisma

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

akreditíven -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na akreditiv: akreditivni ček; na podlagi akreditivnega pisma mu je banka izplačala denar
♦ polit. akreditivna pisma pooblastilne listine, ki jih poslanik ob nastopu službe izroči poglavarju tuje države

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

alárm -a m (á) 
  1. 1. zvočni znak, ki opozarja na bližajočo se nevarnost, poplah: dati alarm proti požaru; gasilski, letalski alarm / sirene tulijo alarm; četni trobentač je zatrobil alarm
    ♦     strojn. zvočni ali optični znak, ki opozarja, da je stroj v nevarnosti
    // čas nevarnosti, zlasti ob letalskih napadih: alarm je trajal pol ure; med alarmom so bili v zaklonišču; sirene naznanjajo konec alarma
  2. 2. pog., ekspr. nemir, hrup: ves ta alarm je nepotreben; njihov prihod je vzdignil velik alarm

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

alíbi tudi álibi -ja m (ȋ; ȃ) dokaz, da obtoženi ob določenem času ni bil na kraju dejanja: imeti alibi; neizpodbiten alibi / dokazati svoj alibi
// knjiž. opravičilo, izgovor: to je njegov moralni alibi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

alveoláren -rna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na alveolo: operacija alveolarne fistule / alveolarni glas glas, tvorjen z jezično konico ob alveolah

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

ambrózijaSSKJ -e ž (ọ́)
pelinu podoben enoletni plevel, katerega cvetni prah je zelo alergogen; žvrklja: navadna ambrozija; pelinolistna ambrozija; cvetni prah ambrozije; Ambrozija je nezahtevna glede rastnih razmer, zato raste predvsem ob avtocestah in železnicah, na slabo urejenih komunalnih javnih in drugih površinah E ← nlat. ambrosia ← gr. ambrosía 'pijača olimpskih bogov', prvotno 'nesmrtnost'

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

amerikánec -nca m (ȃ) pog.  
  1. 1. kdor se izseli v Ameriko ali vrne iz nje: amerikanci so na obisku v Evropi
  2. 2. kar je po izvoru iz Amerike: vinograd, zasajen z amerikancem / prepeva ob litru amerikanca / žarg. poglej, kako imenitno teče tistile amerikanec ameriški kasač

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

andragóginja -e ž, člov. (ọ̑)
strokovnjakinja za andragogiko: Ob dnevih evropske kulturne dediščine Mestni muzej Ljubljana pripravlja dveurno kuharsko delavnico za odrasle, ki jo bo vodila kustosinja in andragoginja E ↑andragóg

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

ántimatêrija -e ž (ȃ-é) fiz. iz antidelcev sestavljena materija: ugibanja o obstoju antimaterije v vesolju; ob združitvi materije in antimaterije bi nastala močna eksplozija

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

aplavdírati -am nedov. (ȋ) z udarjanjem dlani ob dlan izražati navdušenje, odobravanje; ploskati: občinstvo je navdušeno aplavdiralo / aplavdirati govorniku, igralcem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

aplávz -a m (ȃ) z udarjanjem dlani ob dlan izraženo navdušenje, odobravanje: ansambel je bil deležen velikega aplavza; govornika nagraditi z aplavzom s ploskanjem; goste so pozdravili z dolgim aplavzom; doživel je aplavz pri odprtem odru; publ. največ aplavza je požel nosilec zlate kolajne

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

arhív -a m (ȋ) zbirka listin in dokumentov, ki imajo vrednost kot zgodovinsko gradivo: ob bombardiranju je bil ves arhiv uničen; pregledati in urediti arhiv; državni, šolski, zasebni arhiv / filmski arhiv zvitki filmskih trakov
// prostor ali stavba, kjer so shranjene te listine in dokumenti: odpraviti se v arhiv / Mestni arhiv

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

arómaterapíja -e ž (ọ̑-ȋ)
zdravljenje z eteričnimi olji: V kozmetičnih salonih, toplicah ali centrih dobrega počutja si lahko privoščimo postopek celostne nege kože z aromaterapijo, ki ob soju sveč in prijetni glasbi uravnoteži telo, dušo in duha E ← agl. aromatherapy, nem. Aromatherapie iz (↑)aróma + (↑)terapíja

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

ascendèntSSKJ -ênta in -énta m (ȅ é; ẹ́) astrol.
točna stopinja v zodiaku, ki je na vzhodnem obzorju ali vzhaja na obzorju ob uri rojstva; podznak: Ascendent v ovnu je podlaga za drzno in samosvojo pot v poslovnem življenju E ← nem. Aszendent ← lat. ascendens iz ascendere 'vzhajati'

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

asertíven -vna -o prid. (ȋ)
1. trden, odločen: Nekatere ženske skušajo na asertiven, trden, podjeten način izraziti svoj jaz
2. psih. ki odločno zastopa sebe, svoje interese, ob tem pa spoštuje tudi druge: asertivno vedenje; Asertiven človek se zna vživeti tudi v druge E ← agl. assertive iz assert 'izjaviti, zahtevati' iz lat. asserere v pomenu 'zahtevati, vztrajati'

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

asisténca -e ž (ẹ̑) strokovno sodelovanje, pomoč pri čem, zlasti pri pomembnih opravilih: delal je ob asistenci mlajših tovarišev; asistenca pri operaciji, pri vajah na orodju / maša z asistenco
// osebe, ki asistirajo: škof in njegova asistenca

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

ávemaríja -e ž (ā-ȋ) rel. zvonjenje zvečer v čast Mariji: ob avemariji mora biti doma / avemarijo zvoni
// molitev z začetkom: Zdrava Marija; zdravamarija: začela je moliti avemarijo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

a vísta prisl. (ȋ) fin. na vpogled, ob predložitvi: izplačati a vista; neskl. pril.: menica a vista menica, plačljiva ob predložitvi; a vista obveznosti bank na zahtevo takoj plačljive obveznosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

avtomát -a m (ȃ) 
  1. 1. tehnična naprava, stroj, ki opravlja delo brez človekovega sodelovanja: zastarele stroje v tovarni so zamenjali avtomati; steklenice polnijo z avtomati; elektronski avtomat; računski, telefonski avtomat; avtomat za zavijanje cigaret; z namestitvijo avtomatov se je produkcija zelo zvišala; dela kakor avtomat brez prestanka, enakomerno; brez misli in volje, mehanično
    ♦     voj. brzostrelka
    // aparat, ki kaj da ali naredi, če se spusti vanj kovanec: avtomat je prazen, ne dela; avtomat je igral stare popevke; restavracija ima poleg rulet tudi igralne avtomate; ob vhodu v trgovino visita dva avtomata za bonbone; avtomat za vozovnice, znamke
  2. 2. slabš. kdor ravna ali kaj dela brez sodelovanja volje, zavesti: razmere so naredile iz njih avtomate / osebe njegovega romana so brezdušni avtomati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

ávtorski -a -o prid. (ā) nanašajoč se na avtorje: avtorske korekture; objava avtorskega dela / avtorski honorar; avtorska pogodba / avtorska agencija ustanova, ki se ukvarja z zastopanjem in posredovanjem avtorskih pravic
♦ biblio. avtorsko kazalo kazalo, urejeno po imenih avtorjev; jur. avtorske pravice po mednarodnih predpisih določeno avtorjevo lastništvo pravic; avtorsko pravo pravo, ki ureja pravice avtorjev; tisk. avtorska pola enota za merjenje obsega avtorskega dela zaradi obračuna honorarja, trideset tisoč grafičnih znakov; zal. avtorski izvodi izvodi, ki jih dobi avtor ob izidu svojega dela zastonj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

ávtostópar tudi ávtoštópar -ja m (ȃ-ọ̑) kdor potuje z avtostopom: avtostopar je stal ob cesti; med potjo je pobral dva avtostoparja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

ávtostóparka tudi ávtoštóparka -e ž (ȃ-ọ̑) ženska oblika od avtostopar: ob cesti je stala skupina avtostopark

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

ávtotransfúzija -e in ávtotransfuzíja -e ž (ȃ-ú; á-ȋ) med.
nadomeščanje izgube krvi z lastno: Pri nekaterih vnaprej predvidenih operacijah, zlasti ortopedskih, je mogoča avtotransfuzija, kar pomeni, da bolniku naprej odvzamejo kri in mu jo ob posegu vrnejo E ← nlat. autotransfusio iz (↑)avto…2  + (↑)transfuzíja

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

bába -e ž (á) 
  1. 1. slabš. ženska, navadno starejša: grda, stara baba; ekspr. prekleta baba nora
    ●     šalj. babe se zbirajo, dež bo; preg. kamor si hudič sam ne upa, pošlje babo ženski se posreči izpeljati tudi navidez nerešljivo zadevo
    // nizko (zakonska) žena: nikamor ne gre brez svoje babe
  2. 2. ekspr. lepa, postavna ali sposobna ženska: baba pa je, baba
  3. 3. ekspr. strahopeten ali klepetav moški: kaj se bojiš, baba! lahko mi poveš, saj nisem baba
  4. 4. kar se rabi kot podstava, opora, podlaga: steber kozolca so postavili na betonsko babo; baba (pri klepalniku) babica
    ♦     etn. baba zadnje snopje pri metju ali mlačvi; babo žagati šega ob koncu zimske dobe, da se prežaga lutka iz slame in cunj; pehtra baba po ljudskem verovanju bajeslovno bitje, ki nastopa v podobi hudobne ali prijazne starke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

bahàt -áta -o prid. (ȁ ā) ki se (rad) baha: bahat in oblasten gospodar
// mogočen, imeniten: ob cesti stoji bahata hiša / bahata rast trave bujna

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

bál1 -a m (ȃ) pog. družabna prireditev, na kateri se pleše; ples: iti na bal; bal na prostem
♦ tur. kravji bal tradicionalna prireditev v Bohinju ob prigonu živine s planin

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

baladúr -ja m (ȗ) nar. nadstropni hodnik ob hiši: Kras je imel zadosti arhitektonskih prvin s svojimi portali, kolonami in baladurji (B. Pahor)

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

bánčniSSKJ -a -o prid. (ȃ)

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

bandóneon -a m (ọ̑)
manjša harmonika z ohišjem kvadratne oblike, zlasti za igranje tanga: Na skoraj vseh naslovnicah plošč s tangom je fotografija bandoneona z rdečo vrtnico ob strani ter s plesalcema v ozadju E ← nem. Bandoneon po izumitelju te vrste harmonike Heinrichu Bandu (1821-1860) + (↑)(akórd)eon

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

bankína -e ž (ȋ) grad. utrjeni pas ob cesti, nasipu ali obrežju: mopedist je podrl pešca na desni bankini

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

básati bášem tudi básam nedov., tudi basájte; tudi basála (á ȃ) 
  1. 1. s silo polniti, tlačiti: basati pipo / basati si jabolka v žepe
  2. 2. polniti orožje z naboji; nabijati: basati puško / basati možnar
  3. 3. nar. gorenjsko seliti se: vrgli so me iz bajte, še danes moram basati
  4. 4. brezoseb., pog. biti v stiski, zlasti glede na denar, čas: ob koncu meseca ga vselej baše; zdaj se obirate, potem vas bo pa basalo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

béka -e ž (ẹ́) grm ali drevo z dolgimi, šibastimi vejami: zasadili so beke ob vodi
// šiba tega grma ali drevesa: vezati trte z beko; iz bek spletena košara

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

bél -a -o stil. -ó [beu̯] prid. (ẹ́) 
  1. 1. ki je take barve kot sneg ali mleko, ant. črn: bel cvet; beli čevlji; bel konj, labod; bel papir; prt je bel; bela barva; obleči belo srajco; bela vrtnica; bleščeče, snežno bel; modrikasto, umazano bel; bel kot mleko, sneg, zid; črno-bel vzorec; belo-modro-rdeča zastava slovenska zastava
    // pesn.: bela cesta; bela Ljubljana; bela smrt; belo mesto; v ljudski pesmi, v pravljicah stoji tam beli grad / izobesili so belo zastavo kot znamenje vdaje; publ. naše bele ladje potniške ladje
  2. 2. ki je svetle barve: po nebu plava bel oblaček; bel obraz, vrat; ima belo polt; biti belih lic; mrtvaško, prsteno bel; črno-beli film film, ki kaže sliko samo v vseh odtenkih sive barve, od črne do bele; črno-bela tehnika / pesn.: beli mesec; skozi okno lije bela mesečina; bele zvezde; belo jutro / beli gospodarji so jih izkoriščali ljudje bele rase; bel(i) kruh kruh iz bele moke; bela kava kava z dodatkom mleka; bela moka pšenična moka, ki vsebuje majhno količino otrobov; belo vino vino rumenkaste, zelenkaste barve
    // ki ima plodove ali gomolje svetle barve: bel krompir; bela murva / bela detelja
    // v zvezi z lasje, brada svetlo siv: častitljivi beli lasje
    // ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z dan, zora poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: zgodilo se je sredi belega dne; plesali so do belega dne, do bele zore vso noč, do jutra; ob, pri belem dnevu se je sprehajal z njo podnevi; ne skrivaj, javno; to je jasno kot beli dan
  3. 3. redko nepopisan, neizpolnjen: na mizi pred njim je bil bel list / bele lise na zemljevidu neraziskano ozemlje, področje
  4. 4. nanašajoč se na protirevolucionarje, desničarje: vas je bila med vojno bela / bela garda protirevolucionarna organizacija med narodnoosvobodilnim bojem v Sloveniji; protirevolucionarna organizacija med državljansko vojno po oktobrski revoluciji
    ●     star. bel denar srebrn denar; publ. beli kontinent Antarktika; star. beli menihi cistercijani; publ. beli premog vodna moč, ki se da izkoriščati za pogon elektrarn; publ. beli rudarji delavci na naftnih poljih; Bela hiša sedež predsednika Združenih držav Amerike v Washingtonu; knjiž. bela Istra kraški del Istre; knjiž. knjiga je zagledala beli dan je izšla; publ. bela kuga čezmerno omejevanje rojstev; knjiž. to so bile njene bele noči noči brez spanja; knjiž. bela odeja pokriva zemljo sneg; knjiž. predajati se beli opojnosti veselju, športu v zimski naravi; publ. plazovi v gorah grozijo z belo smrtjo s smrtjo v snegu; star. obleči belo suknjo nastopiti vojaško službo; ekspr. tak delavec je v podjetju bela vrana redkost, izjema; pesn. bela žena smrt; publ. mojstri bele žogice namiznega tenisa; publ. trgovina z belim blagom z dekleti; ekspr. če pravim jaz, da je belo, trdi on, da je črno najini mnenji si popolnoma nasprotujeta; ni ne belo ne črno je neizrazito, nejasno; zelen božič, bela velika noč če o božiču ni snega, je o veliki noči
    ♦     agr. bela žita pšenica, rž, ječmen, oves; antr. bela rasa; biol. bela krvnička ali belo krvno telesce brezbarvna krvna celica, ki se giblje s panožicami; bot. beli gaber, javor, trn; bela omela grmičasta rastlina z belimi jagodami, ki raste na vejah listnatega drevja, Viscum album; gastr. bela klobasa klobasa z nadevom iz riža ali kaše, mesa in drobovine; bela riba morska riba boljše vrste; belo meso kokošje, telečje meso; geogr. Bela krajina; bele noči kratke, svetle noči v visokih zemljepisnih širinah; grad. beli cement cement, ki je skoraj brez železovih primesi; kem. beli fosfor; bela galica cinkov sulfat; lit. črno-bela tehnika prikazovanje oseb ali dogodkov, pri katerem so nekateri samo pozitivni, drugi pa samo negativni; med. beli tok bel ali rumenkast izcedek iz nožnice; metal. beli žar temperatura, pri kateri zažarijo trdna ali plinasta telesa belo; bela kovina zlitina bakra, cinka in svinca; min. beli svinčenec rudnina svinčev karbonat; obrt. bela vezenina vezenina, narejena z belo nitjo na belo tkanino; polit. bela knjiga zbirka mednarodnih diplomatskih dokumentov, ki jih kaka država objavi o državi, s katero je v sporu; rel. bela barva v bogoslužju simbol čistosti, veselja, luči; bela nedelja prva nedelja po veliki noči; šah. bela figura; bela polja; trg. bela posoda posoda iz porcelana; vet. bela črta trak kit, na katerem so priraščene trebušne mišice; ozka belkasta proga ob nosilnem robu kopita; zool. beli medved; bela uš

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

bencínskiSSKJ -a -o prid. (ȋ)
ki se nanaša na avtomobilizem in motociklizem: bencinski spektakel; bencinski šport; bencinska legenda; Nemški bencinski zvezdnik je skušal rešiti položaj tako, da je zmagovalni pokal in častno mesto na najvišji stopnici prepustil moštvenemu kolegu E (↑)bencín

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

beračíca -e ž (í) ženska oblika od berač1: ob cerkvenem zidu so sedeli berači in beračice / z beračico se ne boš ženil

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

bêrek -a m (ȇ) nar. stara, nekdanja rečna struga, močvirje: Stare vrbe ob bereku so bile polne gnezd (F. Godina)

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

bérgla -e ž (ẹ̑) nav. mn. oporna priprava za pomoč invalidom pri hoji: oprt na berglo; hoditi ob berglah, z berglami; pog. hoditi po berglah; pren. avtor si pomaga z moralnimi berglami

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

beséda -e ž, rod. mn. stil. besedí (ẹ̑) 
  1. 1. jezikovna enota iz glasov za označevanje pojmov: kaj pomeni ta beseda? delati, ustvarjati nove besede; izgovoriti, naglasiti besedo; iskati v slovarju neznane besede; izpisati število z besedami; nenavadna, stara beseda; izgovorjena, zapisana beseda; domače, tuje besede; narečne besede; dolga beseda; beseda z več pomeni; v današnjem, najožjem, pravem, prenesenem, slabem pomenu (te) besede; v najglobljem, v širšem smislu besede / prevajati od besede do besede
    // s to enoto označeni pojem: vsaka njegova druga beseda je žaljivka; ne pride mu na misel primerna beseda; iskal je besed, da bi jo potolažil; v jezi ne izbira besed; nenadoma mu je zmanjkalo besed; govori z izbranimi besedami; grde, nespodobne besede; ljubkovalna beseda; žal beseda; ekspr. ploha, poplava besed; Prijatelj! to je beseda vseh besed (O. Župančič) / skrb govori iz vsake njene besede; ujel je le nekaj besed o tem / ed., ekspr.: da ne črhneš, ne zineš niti besede! niti besede ni spregovoril; niti z besedo, z eno samo besedo ni omenil, kaj se je zgodilo
  2. 2. ed. in mn. misel, izražena z besedami: beseda ga je razžalila, spekla, zbodla; besede letijo, merijo nanjo; besede so ji segle, šle do srca; te besede so veljale njej; rad slišim take besede; zameril mu je to besedo; hude, iskrene, nepremišljene, odkrite, ostre, pametne, prazne, prijateljske, tehtne, tolažilne, trde besede; ekspr., navadno v povedni rabi: to je beseda! to je moška, prava, poštena beseda! / nav., mn.: tvoje besede so se izpolnile; njegovih besed ne jemlje resno; pritrjevati, zaupati njegovim besedam; prekliči svoje besede! sovraštvo zveni iz njegovih besed; malo bolj pazi na svoje besede! ob očetovih besedah mu je odleglo; po govornikovih besedah sklepati, soditi; vztrajam pri svojih besedah; pesnikove besede o ljubezni; ekspr. to so bile njegove zadnje besede pred smrtjo
    // kot nasprotje dejanja: preiti od besed do dejanj, k dejanjem; ostalo je samo pri besedah; pomoč je treba izkazovati z dejanjem, ne le z besedami; ekspr.: to so same besede! besede, besede, besede!
  3. 3. nav. ed., ekspr. zagotovilo, obljuba: ne more narediti drugače, ker ga veže beseda; dati komu besedo; držati, prelomiti, spolniti besedo; posojati, verjeti na besedo / dati častno besedo zagotovilo, obljubo, da je rečeno res, da bo obljubljeno storjeno; biti zvest dani besedi
    // ed., star. dogovor: biti, ostati v besedi s kom; fant in dekle sta si v besedi sta dogovorjena za poroko
  4. 4. izražanje misli z govorjenjem: beseda mu gre, teče gladko; beseda se mu zatika; obtičati sredi besede; skočiti, vpasti komu v besedo / v besedi je vsakomur kos; z besedo je ne boš ugnal / po besedah spoznati koga po načinu govorjenja; po izgovarjavi; vznes. bojevati se za kaj z besedo in s peresom; svoboda besede
    // knjiž. sposobnost za to izražanje: beseda loči človeka od živali / dar besede govorjenja, govora
  5. 5. ed. in mn. govorni ali pismeni nastop v javnosti: sklepna, zaključna beseda govornika; spremno besedo h knjigi je napisal urednik zbirke; uvodne besede je imel predsednik društva
    // nav. ed. možnost, pravica do govorjenja, zlasti v javnosti: tovariš ima besedo; dati, prepustiti, vzeti komu besedo; zahtevati besedo; prositi za besedo / oglasiti se, pozvati, priglasiti se k besedi / pusti ga do besede
  6. 6. ed., knjiž. izmenjava mnenj, misli; pogovor, govor: na sestanku je bila beseda o osebnih dohodkih; beseda je nanesla na partizane; beseda se je razvnela, stekla; beseda teče o gospodarskih problemih; o tem ni bilo besede; napeljati, zasukati besedo na kaj; čez nekaj časa je poprijel, povzel besedo gost; vmešati se v besedo / o tem bo beseda v drugem poglavju
  7. 7. ed., nav. vznes. sistem izraznih sredstev za govorno in pisno sporazumevanje; jezik: ljudstvu povedati v njegovi besedi; domača, materina beseda; naša beseda; slovenska beseda / govorjena, pisana beseda; ekspr. mojster besede pisatelj ali pesnik, ki piše v lepem jeziku
    // uporaba tega sistema na določenem področju človekovega udejstvovanja; zvrst jezika, stil: odrska beseda; strokovna, tehniška, umetniška beseda / Cankarjeva beseda
  8. 8. besedilo, tekst: v kamen vklesane besede; kantata na Gregorčičeve besede / navajati Župančičeve besede
  9. 9. nav. ed. vloga pri odločanju: biti brez besede v hiši; zdaj so prišle ljudske množice do besede; ali si imel tudi ti kaj besede pri tem? / dokončno, odločilno besedo imeti; vselej hoče imeti glavno, prvo besedo; pren. na ledenem snegu je prišel tudi cepin do besede
    // mnenje, sodba: njegova beseda veliko velja, zaleže; o tem sem ti povedal svojo besedo; veliko da na njegovo besedo / založiti, zastaviti besedo za kaj
    ●     beseda je dala besedo razvil se je pogovor; ekspr. zob za zob, to je naša beseda geslo, parola; te besede so mu šle težko iz ust, z jezika nerad, težko je to povedal; beseda mu je ostala v grlu, na jeziku ni povedal tega, kar je mislil; bibl. beseda je padla na kamen nauk, nasvet ni imel zaželenega uspeha; bibl. beseda je meso postala kar je bilo govorjeno, se je uresničilo; star. marca trava ne raste, če bi jo iz zemlje vlekel, pravi stara beseda pregovor, izrek; ekspr. besede mu kar vro z jezika, iz ust veliko in z lahkoto govori; ta človek je kratkih, redkih besed zelo malo govori; evfem. pazi, kako se boš vedla, da ne bo kakih besed opravljanja, obrekovanja; ekspr. saj ni vredno besed ni vredno govoriti; za brata nima lepe besede ni prijazen, dober z njim; pog., ekspr. niti besede ni dal od sebe, ni spravil iz sebe prav ničesar ni rekel; ekspr. niti besede mi ni rekel, naj ne grem prav nič mi ni branil; ekspr. o tem sem brez besed, nimam, ne najdem besed od osuplosti nad tem ne morem nič reči; ekspr. ne izgubljajva več besed o tem ne govoriva več o tem; ekspr. ne obračaj, ne zavijaj besed! razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene; ekspr. niti besede mu ni privoščil prav nič ni govoril z njim; nikoli mu ne zmanjka besed kar naprej (lahko) govori; molčal je, čeprav je imel besedo že na jeziku je hotel že spregovoriti; položiti komu besedo na jezik, v usta pomagati komu, da bi povedal, kar je treba, kar se pričakuje; ekspr. učenci kar požirajo učiteljeve besede z velikim zanimanjem poslušajo, kar pripoveduje; ekspr. požreti, snesti besedo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; težko je spravil te besede iz ust težko, nerad je to povedal; ekspr. strah mu je vzel, zaprl besedo od strahu ni mogel govoriti; besedo mi je vzel z jezika, iz ust rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; pog. vzeti besedo nazaj preklicati obljubo, sklep, izjavo; ekspr. še besedo, dve o tem še nekaj malega bi rad povedal o tem; ekspr. izginil je brez besede ne da bi komu povedal, da gre; ekspr. sedeli so brez besede molče; pripraviti koga do besede povzročiti, da govori; evfem. glej, da ne pride do kakih besed do prepira, spora; ekspr. zapomnil si je vse do besede, vsako besedo prav vse; uboga na (prvo) besedo takoj; ekspr. držati, prijeti koga za besedo zahtevati, da obljubo izpolni; ekspr. lovi se za besedo išče primernih izrazov; obnoviti, povedati kaj po svojih besedah, s svojimi besedami po svoje, na svoj način; ekspr. rad opleta z besedami veliko, a vsebinsko prazno govori; ekspr. na dan z besedo! povej, kaj misliš; elipt., knjiž. z drugimi besedami isto na drugačen način povedano; ekspr. z eno besedo (povedano) na kratko; vznes. poslušati božjo besedo evangelij, pridigo; reci zanj dobro besedo priporoči ga, zavzemi se zanj; z dobro, z lepo besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. nobena beseda je ne gane vse prepričevanje je brez uspeha; nobena njegova beseda ji ni ušla prav ničesar ni preslišala; ekspr. nobene besede! niti besede več! nočem, ne dovolim, da bi še govorili o tem; ekspr. nikomur niti besede! ne povej nikomur nič o tem; ekspr. same besede so ga samo govori, naredi pa malo ali nič; ekspr. tu je vsaka beseda zastonj se ne da nič doseči, spremeniti; vsako besedo so morali vleči iz njega ker je bil molčeč, so ga morali vsako stvar posebej vprašati; zadnja beseda mode najnovejši modni domislek; zadnja beseda znanosti najnovejše dognanje; ekspr. to je moja zadnja beseda sklep, ki ga ne bom preklical; ekspr. biti mož beseda narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. konec, mir besedi! nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; ekspr. škoda besed ni vredno govoriti; ekspr. ima polna usta besed veliko govori; se (rad) hvali; ekspr. beseda ni konj reči, prositi, vprašati še ni nič hudega; preg. besede mičejo, zgledi vlečejo; preg. lepa beseda lepo mesto najde
    ♦     lingv. dvozložna beseda; pogovorne, žargonske besede; pregibna beseda; samostalniška beseda; zložena beseda; koren besede; deljenje besed prenos dela besede na koncu vrste v naslednjo; tvorba besed; lit. nevezana beseda proza; vezana beseda poezija

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

bíčevje -a s (ī) skupina rastlin bičkov: pokositi bičevje za steljo / bičevje ob potoku z bički porasel svet
// stebla bičkov: cekar iz bičevja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

billboard -a cit. [bílbórd-] m (ȋ-ọ̑)
zelo velik, zlasti reklamni plakat; jumbo plakat, veleplakat: oblikovati billboard; obcestni billboard; Predstavniki komercialnega plakata so billboardi, veleplakati ob cestah, ki nagovarjajo k nakupu tega ali onega izdelka, najpogosteje z gromozansko fotografijo in udarnim sloganom E ← agl. billboard iz bill v pomenu 'lepak' + board 'deska, tabla'

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

bíngo -a m (ȋ)
lotu podobna igra na srečo, ki izvira iz Velike Britanije: V Italiji so samo v zadnjem letu odprli 300 salonov za bingo E ← agl. bingo, prvotno medmet ob presenečenju

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

binírati -am nedov. in dov. (ȋ) rel. na en dan dvakrat maševati: ob nedeljah župnik binira

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

bíoindikátor -ja [bijoindikator] m (ȋ-ȃ)
organizem, ki s svojo prisotnostjo ali odsotnostjo, spremembami na telesu, v vedenju kaže na določeno stanje okolja: Zavedati se moramo, da so ob vsem drugem čebele pomembni bioindikatorji, ki prvi zaznajo strupe v okolju E ← agl. bioindicator, nem. Bioindikator iz ↑bío… + (↑)indikátor

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

bíoinženíring -a [bijoinženiring-] m (ȋ-ȋ)
uporaba inženirsko-tehnoloških postopkov v biosistemskih vedah: podjetje za bioinženiring; Končni cilj regenerativne terapije je razvoj povsem funkcionalnih organov ob pomoči bioinženiringa, s katerim bi lahko nadomestili izgubljene ali poškodovane organe E ← agl. bioengineering iz ↑bío… + (↑)inženíring

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

bíomedicína -e [bijomedicina] ž (ȋ-ȋ)
1. veda, ki združuje medicinske temeljne in klinične vede ter naravoslovne vede, na katerih te temeljijo: biomedicina in biotehnologija; doktorski študij biomedicine; nove smeri v biomedicini; Raziskava je zelo specifična, interdisciplinarna in nima za osnovo klasičnega laboratorijskega poskusa, tako značilnega za biomedicino
2. postopki, ki izhajajo iz spoznanj te vede: laboratorijska biomedicina; oploditev s pomočjo biomedicine; evropska konvencija o biomedicini; Ob dosežkih moderne biomedicine in genetskega inženiringa se tu in tam celo zazdi, da življenje na Zemlji že trka na vrata nesmrtnosti E ← agl. biomedicine, nem. Biomedizin iz ↑bío… + (↑)medicína

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

bíti bíjem nedov., 3. mn. stil. bijó; bìl (í ȋ) 
  1. 1. močno, ostro zadevati se ob kaj: dež bije ob okna; plešoče noge bijejo ob tla; debele kaplje so mu bile v lice; veter jim bije v obraz; toča bije po strehi / preh., pesn. kolesa bijejo enakomerno pesem; pren. luč bije v oči; trušč nam bije v ušesa
    // udarjati z nogo, z roko ob kaj: biti s pestjo po mizi; konji bijejo s kopiti ob tla / konj bije in grize brca; togotno biti okoli sebe
  2. 2. dajati komu udarce: bije in udriha; biti do krvi; biti po glavi; bije ga kot živino; biti se po čelu
    // knjiž., z notranjim predmetom udeleževati se oboroženega boja: biti odločilno bitko; biti boj s sovražnikom; bitke se bijejo; pren. biti hude duševne boje
  3. 3. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznanjati čas: ima stensko uro, ki bije; preh. njihova ura bije tudi četrti; ura kaže tri in bije dve; pol bije; nar. ura je bila osmo osem; brezoseb. deset je bilo; pravkar bije pet
  4. 4. navadno v zvezi s srce s širjenjem in krčenjem ritmično poganjati kri po žilah: srce mu še bije; srce bije divje, hitro; srce bije kot kladivo / žila komaj še bije / knjiž. kri živahno bije po žilah
  5. 5. v zvezi biti plat zvona z udarjanjem na zvon naznanjati nevarnost, nesrečo: ko je videl, da gori, je stekel v zvonik in začel biti plat zvona; brezoseb. plat zvona je bilo; pren. problem ni tako hud, da bi bilo treba biti plat zvona
    // star. z udarjanjem povzročati, da glasbilo oddaja glasove; igrati, tolči: biti na cimbale; biti v boben
  6. 6. knjiž., redko širiti se, prihajati od kod: iz zidu bije hlad; pren. iz njegovih besed bije sovraštvo
    ●     kap bije na prag od konca strehe padajo kaplje na prag; knjiž. na koga bije sum kdo je osumljen; vznes. zdaj bije naša ura zdaj je nastopil ugoden čas za nas, za naše delo; zdaj smo mi na vrsti, da kaj storimo; ekspr. zadnja ura mu bije umira; skrajni čas je, da to stori; ekspr. njegovemu tiranstvu bije zadnja ura bliža se konec njegovega tiranstva; vznes. zdaj bije ura ločitve zdaj se moramo ločiti; iron. saj vemo, koliko je ura bila kakšen je položaj; star. tuja vrata ga bodo bila po petah ne bo imel svojega doma; ekspr. kaj ga pa biješ kaj počenjaš neumnosti; biti (si) takt s palico dajati (si) takt; raba peša otroci bijejo žogo igrajo nogomet; rumena barva hiše bije v oči neprijetno učinkuje; njegovo vedenje bije v oči je zelo opazno; star. srce mu za drugo bije ljubi drugo
    ♦     etn. kozo biti otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; rihtarja biti družabna igra, pri kateri eden od igralcev ugiba, kdo ga je udaril po zadnjici

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

bíti sem [səm] nedov., si je smo ste so; bóm bóš bó bómo bóste bódo, stil. bóte bójo, stil. bódem itd.; bódi bódite in bodíte; bíl bilà biló in bilò bilì in bilí bilè stil. bilé, stil. bíla itd.; nikalno nísem nísi ní nísmo níste níso (ī bọ̑m bọ̄dem nísem) 
  1. I. v osebni rabi
    1. 1. izraža materialno ali duhovno navzočnost v stvarnosti: še so stvari, ki jih ne poznamo; ali je kak izhod? red mora biti / poudarjeno sò znamenja, da se obrača na boljše / bolnik ne bo več dolgo; v pravljicah bil je kralj, ki je imel tri sinove
    2. 2. navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža navzočnost v prostoru ali času: tukaj je jama, v kateri je raslo drevo; hiša je sredi polja stoji; drva so na dvorišču; v vsakem človeku je kaj dobrega; v knjigi so napake; v vodi je kisik; za gozdom je travnik leži, se razprostira; ekspr. le kaj je na njej, da se je ne more nagledati / otroci so doma; biti na vrtu; čez teden sem v mestu živim, bivam; kje so domači? / biti na proslavi, na zabavi udeležiti se je; biti pri pouku; biti pri zdravniku na pregledu
      // tedaj je bila vojna; v Kamniku je bil semenj; proslava bo v nedeljo / omenjena nesreča je bila včeraj se je zgodila; to je bilo lani
    3. 3. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost ali stanje osebka
      1. a) s pregibno besedo: mož je poštenjak; prijatelj je učitelj; otrok je bolan, nadarjen; pšenica še ni zrela; knjiga je moja; klobuk je očetov; ura bo tri / dolžen mu je veliko vsoto; njegov načrt je bil, da bi napadli; on je odgovoren za tovariše; uspehi so rezultat trdega dela / zdaj je čas, da poveste svoje mnenje; ni bila moja dolžnost, naloga popravljati napake
      2. b) z nepregibno besedo: ta misel ni napak; hiša je naprodaj; obleka mu bo prav; tisoč je preveč / dekle mu je všeč
      3. c) s predložno zvezo: meso je brez kosti; čevlji so od blata; rana je od noža; biti pri zavesti; biti v neenakopravnem položaju, v slabem stanju; mi smo v sorodu v sorodstvenem odnosu
        // to mi ni po volji mi ne ugaja, ustreza; vse bo še v redu se bo uredilo; dejanja niso v skladu z besedami se ne skladajo; ti boš za pričo / biti brez denarja ne imeti ga, brez težav; vsi so proti njemu mu nasprotujejo, ga odklanjajo; biti ob službo izgubiti jo, ob dobro ime; on je za reforme se strinja z njimi; jih podpira, se zavzema zanje; biti v dvomih; biti v skrbeh, v strahu za koga; drevo je v najlepšem cvetju / vse je na razpolago se lahko vzame
      4. č) s kakovostnim rodilnikom: vidva sta istih let; on je vesele narave; mož je srednje postave; biti kmečkega rodu; soseda je slabega zdravja; publ. stvar je velikega pomena; mnenja smo, da se motiš
      5. d) s primerjavo: nebo je kakor oprano; fant ni, kakor bi moral biti; drevo je bilo, kakor bi dremalo / priden, kakor je, ne bo nikoli brez dela
        // izraža istost, enakost: dvakrat dve je štiri; ena in ena je dve; dinar je sto par; kolikokrat je dve v osem / pedagogika je nauk o vzgoji / pride jutri, to je v torek
  2. II. v brezosebni rabi ali brezosebno v pomenih kakor pod I.
    1. a) z zanikanim osebkom v rodilniku: očeta še ni; jutri ne bo šole; pri tej hiši ni miru / ni ga človeka, ki bi mi pomagal
    2. b) s smiselnim osebkom v odvisnem sklonu: žal mi je bilo; zelo jo je bilo groza; mater je strah; z njim je slabo; star. vseh je bilo sram vse
      // njej je bilo dvajset let bila je stara
      // ekspr. kaj bo s teboj se bo zgodilo
    3. c) z delnim rodilnikom kot osebkom, navadno odvisnim od izraza količine: kruha je še in mesa tudi; kupcev je bilo dosti; denarja je le malo; ali je kaj novega; pet jih je bilo; vsi, kar jih je, so pripravljeni
    4. č) z nedoločnikom kot osebkom: molčati je bilo težko, govoriti še težje; škoda bi ga bilo zavreči / treba je delati
    5. d) z odvisnim stavkom kot osebkom: očitno je bilo, da se moti; všeč mi je, če ostaneš doma; znano je, kakšno vlogo je imela Partija v osvobodilnem boju
    6. e) s prislovno rabljenim izrazom v povedku: dolgčas je; otroka mu ni bilo mar; skoraj bo poldne; na Bledu je bilo lepo; slabó ji je bilo; škoda ga je; jeseni je bilo tri leta, odkar je odšel minilo
  3. III. v osebni ali brezosebni rabi, navadno s prislovno rabljenim samostalnikom v pomenih kakor pod I.: mraz je bil ali bilo, da je drevje pokalo; zunaj je bila ali bilo tema / takrat ni bil čas za pogajanje pravi čas, ni bilo časa za pogajanje dovolj časa; zdaj ni govor o premirju se ne govori; zdaj še govora ni o premirju še misliti ni nanj
  4. IV. eliptično navadno za poživitev pripovedi
    1. a) z izpuščanjem deležnika s polnim pomenom: prišla je, seveda je; pa učil, kdo se bo? ali bi kaj jedel? Bi; vsak en kozarček ga bova; kaj bomo pa zdaj?
    2. b) z izpuščanjem dela povedka sploh: klop je iz kamna narejena, izdelana; fant je s Primorskega doma; ti čevlji so za v dež primerni, dobri; fant ni za šolo sposoben; ekspr. iz glave si jo izbij, pa je / hvala lepa. Ni za kaj
      // v zvezi z nedoločnikom za izražanje možnosti ali nujnosti: žive duše ni bilo videti; kakor je slišati, dobimo nov zakon; knjiž. tako se je spremenila, da je skoraj ni spoznati ni mogoče; nižje pog. temu človeku ni za pomagati ni mogoče pomagati; star. te že naučim, kako se ti je vesti je treba
  5. V. kot pomožni glagol, z opisnim ali trpnim deležnikom za tvorbo časov, naklonov ali načinov: bo delal, je delal, je bil izdelal; bi delal, bi bil delal; je izdelan / v ekspresivni rabi stoji pomožni glagol tudi na začetku stavka sem si kar mislil, da je nekaj narobe
    ●     ekspr. kar je, je nič se ne da spremeniti; ekspr. no, ali bo že kaj! čas je že, da se naredi; ekspr. dekle je lepo, da je kaj zelo; obleka je bila deset tisoč dinarjev je stala; ekspr. ta je pa lepa! česa takega nisem pričakoval; to mi ni prav nič všeč; ekspr. še tega je bilo treba to ni bilo prav nič potrebno; to mi je odveč; prav mu je zasluži, da se mu tako godi; ekspr. bilo mu je, da bi zavriskal, zajokal tako je bil vesel, žalosten; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno; zakon je za vse velja; biti na glasu biti znan, sloveti; ali vam je znano, kaj je na stvari če je res in koliko je res; knjiž. na tebi je, da spregovoriš ti si na vrsti, ti si dolžen; krompir je po sto dinarjev se prodaja, kupuje; ekspr. po njem je izgubljen je, mrtev je; otrok je po očetu ima njegove lastnosti; ne vem, pri čem smo kakšen je naš položaj; biti pri sebi zavedati se; biti krepek; ekspr. ves dan je v knjigah samo bere; fant je sam zase ne mara za družbo; ekspr. dež ni in ni nehal kar naprej je deževalo; sam.: knjiž. boj za biti ali ne biti za življenje, za obstanek; prim. bom, bil, bi, bodi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

bívati -am nedov. (í) 
  1. 1. raba peša prebivati, stanovati, živeti: moj prijatelj je bival v isti hiši; bivati na deželi
  2. 2. eksistirati, biti, obstajati: prepričan sem, da ta sreča v resnici biva; Ob predmetih bivam, kakor ob bregovih nočnih rek (E. Kocbek)
  3. 3. preh., publ. živeti spojen v eno z določenim pojavom objektivne stvarnosti: bivati svet, umetnost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

blagoslovíti -ím dov., blagoslóvil (ī í) 
  1. 1. rel. prositi za božjo naklonjenost, včasih z obredno kretnjo: duhovnik je blagoslovil množico / ob slovesu ga je mati blagoslovila
    // v krščanstvu opraviti verski obred ob kakem predmetu: blagosloviti jedi, kapelico, zvon
  2. 2. vznes., navadno v zvezi z bog podeliti komu srečo, obilje: bog te blagoslovi! / Na delo tedaj, ker resnobni so dnovi, a delo in trud ti nebo blagoslovi! (S. Gregorčič)
    ●     ekspr. najljubša ji je kava, no, bog ji jo blagoslovi privoščim ji; vznes. Bog je blagoslovil njun zakon imela sta dosti otrok

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

blaznênje -a s (é) glagolnik od blazneti: njegova popolna brezčutnost se je mahoma sprevrgla v blaznenje / odnesli so truplo ob joku in blaznenju žensk

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

blískov -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na blisk: ob bliskovi svetlobi je prebral napis
// bliskovit: vlak je z bliskovo hitrostjo zdrvel mimo; prisl.: po bliskovo je odvihral; po bliskovo se je raznesla novica o nesreči

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

bòb bôba m (ȍ ó) 
  1. 1. kulturna rastlina s sadovi v debelih strokih: saditi bob; kakor bob debele solze / pleti korenje v bobu
    ●     ekspr. vse je bob ob steno, v steno vse je zaman; ko da bi metal bob ob steno vse je zaman; ekspr. reci bobu bob in popu pop opiši stvari, dejstva taka, kot so v resnici, brez olepšavanja; ekspr. zdaj sem se iz boba izdrl zdaj se šele spoznam; dolgo sem premišljal, zdaj sem se šele spomnil; v pravljicah to je bilo takrat, ko je bil še bob v klasju in pšenica v stročju nikoli
  2. 2. nar. gorenjsko ocvrto pecivo okrogle oblike z marmeladnim nadevom; krof: nacvreti bobov, boba / pojdimo po bob na obisk na dan proščenja, ko se obdaruje s pecivom
  3. 3. nav. mn., redko okrogel, trd iztrebek: kozji bobi
    ♦     vrtn. volčji bob okrasna rastlina z dlanasto razrezanimi listi in raznobarvnimi cveti v socvetjih, Lupinus

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

bóbnati -am nedov. (ọ̑) 
  1. 1. udarjati, igrati (na) boben: bobnar bobna; preh. bobnati koračnico
    // z enakomernim udarjanjem povzročati votle glasove: dež bobna na šipe, po pločevinasti strehi; bobnati s prsti po mizi
  2. 2. preh., star. ob bobnanju naznanjati: birič je bobnal, da bo popoldne dražba
    // slabš. vsepovsod razglašati: bobnala je novico po vsej vasi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

bóbnič -a m (ọ̑) 
  1. 1. mrenica med sluhovodom in srednjim ušesom: ob eksploziji mu je počil bobnič; zvočni valovi tresejo bobnič
  2. 2. manjšalnica od boben: udarjati po bobniču
    // vrtljiv valjček pri revolverju; bobenček: revolver na bobnič

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

bodíčevje -a s (í) bodičasto, trnato grmovje: ob poti se je razraščalo bodičevje; griček je bil porasel z nizkim bodičevjem
♦ bot. trnata rastlina suhih gozdov z rumenimi cveti, Genista germanica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

bóg -á m, daj. ed. stil. bogú; mn. bogóvi; im., tož. dv. bogóva in bogá (ọ̑) 
  1. 1. ed., v enoboštvu nadnaravno bitje, ki je ustvarilo svet in ki posega v njegov razvoj: častiti, moliti boga; klicati boga na pomoč; prositi boga za zdravje; verovati v boga; prisegati pred bogom; kot boga te prosim / v krščanstvu pravični, večni, vsemogočni Bog; gospod Bog; Bog oče; vznes. Bog ga je poklical, vzel k sebi umrl je; pred smrtjo se je spravil z Bogom prejel je zakrament za umirajoče
    // v mnogoboštvu vsako od človeku nadrejenih bitij: Homerjevi bogovi in junaki; Perun, bog starih Slovanov; sončni bog; bog vojske; bogovi na Olimpu; živi ko mali bog zelo dobro, v izobilju
    // ekspr. to ti je bil prizor za bogove imeniten, čudovit, zabaven
  2. 2. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izraža
    1. a) začudenje, navdušenje: bog, koliko lepote je okoli nas! ljubi bog, ali je to mogoče
    2. b) nejevoljo, nestrpnost: kaj pa govoriš, bog te je dal; pojdi že, bog te nesi; ali boš kar naprej počival, bog te nima rad; bog nebeški, kaj sem jaz kriv; kod si hodil tako dolgo, za bóga milega; pustite me pri miru, za bóga svetega
    3. c) strah, vznemirjenje, obup: o bog, kaj bo iz tega; moj bog, kako smo nesrečni; o ti moj bog, saj ne bom zdržal
    4. č) dvom, negotovost, upanje: sam bog ve, če je res; bog vedi, kod hodi; če bog da, se bomo kmalu videli
    5. d) svarilo, prepoved, opozorilo: bog ne daj, samo tega ne; bog varuj, da bi kaj takega storil; bog ne zadeni, da bi pozabil na nas
    6. e) hvaležnost, zadovoljstvo: dobro smo opravili, hvala bogu; bog plačaj za dar hvala; elipt. vzemi ga, še bog če te mara; še bog da je prišel / boga zahvali, da se je tako zgodilo
    7. f) najboljšo željo, naklonjenost: bog daj srečo, zdravje; bog daj, da bi bilo res; bog (te) živi! / ob spominu na umrle Bog ji daj dobro, nebesa
    8. g) zlasti v kmečkem okolju pozdrav: dober večer bog daj; »Dober večer!« »Bog daj! ali Bog ga daj!«; vznes., ob slovesu bog s tabo
    9. h) podkrepitev trditve: govoril bom resnico, tako mi bog pomagaj; o njej ne vem nič slabega, bog varuj; bog mi je priča, da ne lažem; pod milim bogom za nobeno rabo nisi prav za nobeno; to je gotovo kakor bog v nebesih
  3. 3. ekspr. človek, ki ima veliko veljavo: ta otrok je bog v družini; v vasi je bil mali bog / imela ga je za boga zelo ga je občudovala, oboževala
    // najvišji vzor, ideal: njegov bog je denar
    ●     ekspr. najljubša ji je kava, no, bog ji jo blagoslovi privoščim ji; šalj. ustavili se bomo, kjer bog roko ven molí v gostilni; bog ga tepe nesreče ga zadevajo; naj gre, bog z njim ni mi žal; bibl. dajte cesarju, kar je cesarjevega, in bogu, kar je božjega vsakemu svoje; živeti bogu za hrbtom v oddaljenem, zakotnem kraju; ekspr. bogu čas krasti lenariti; drži se ko lipov bog je neroden, molčeč; to je pa narejeno, da se bog usmili, star. da se bogu smili zelo slabo; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. bog je sam sebi najprej brado ustvaril vsak poskrbi najprej zase

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

bohôtiti se -im se in bohotíti se -ím se nedov., bohôtil se in bohótil se (ó ō; ī í) knjiž. biti bujno razraščen: ob vhodu v jamo se bohoti bodičevje; po njivah se bohoti osat / v parku se bohotijo mogočni kostanji; pren. sovraštvo se bohoti med njimi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

bojeváti se -újem se nedov. (á ȗ) 
  1. 1. udeleževati se oboroženega spopada, boja: bojevati se za svobodo; bojevati se s sovražnikom; pren. dvom se bojuje z upanjem; bojevati se sam s seboj; vse življenje se je bojeval z revščino
  2. 2. zelo si prizadevati za kaj: dolgo se je bojeval za dekletovo naklonjenost; bojevati se za pravico z besedo in peresom
    ●     publ. bojevati se z ramo ob rami skupaj, složno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

bók -a in bòk bôka m (ọ̑ ọ̄; ȍ ó) 
  1. 1. spodnji stranski del trupa: upreti roke v boke; meč mu je visel ob boku; ženska širokih bokov; riba s progami na bokih; zibanje v bokih / kot povelje roke v bok!
    // nav. ed. stran telesa: ležati na boku; obrnil se je z boka na bok; levi, desni bok
  2. 2. stranski, vzdolžni del
    1. a) predmeta, stvari, zlasti prevoznega sredstva: avto se je prevrnil na bok / ladja se je nagnila na bok; voda se peni ob bokih
      ♦       navt. desni, levi bok ladje gledano od krme proti premcu
    2. b) skupine ljudi, živali: napasti bok kolone; vpasti sovražniku v bok / udariti na nasprotnika z boka
      ●       lahko ga postavimo ob bok najboljšim režiserjem ga enačimo, vzporejamo z njimi; publ. stali so bok ob boku tesno skupaj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

bokobrán -a m (ȃ) navt. priprava za zaščito ladje, čolna pri zadevanju ob kaj; odbojnik

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

bóljši -a -e prid. (ọ̑) 
  1. 1. primernik od dober: drugi osnutek je boljši kot prvi; skrbeti za boljšo kakovost; zdaj ima boljše pogoje; on je dosti, mnogo, precej boljši kot mi / zamudili so najboljši čas za setev najbolj ugoden
    // letos je v šoli boljši kot lani ima boljši uspeh
  2. 2. ki je višje, bolj kakovostne vrste: ves boljši les izvažajo; knjiga je tiskana na boljšem papirju / gojimo same boljše vrste
    // namenjen za posebne, bolj svečane prilike: kupiti boljše čevlje; pripraviti boljše kosilo
  3. 3. ekspr. družbeno, družabno višje stoječ: soba za boljše goste; zahajal je v boljše kroge; dekle iz boljše družine
    ●     ekspr. biti v najboljših letih od 30. do 50. leta; šalj. to je moja boljša polovica žena; tega pri najboljši volji ne morem narediti kljub veliki pripravljenosti; sporočite jim naše najboljše želje želje za osebno srečo ob kakem dogodku, prazniku; preg. premislek je boljši kot dan hoda vsaka stvar naj se pred začetkom temeljito premisli; preg. boljši je vrabec v roki kakor golob na strehi koristneje je imeti malo, a zares, kakor pa veliko pričakovati, a ne dobiti; preg. srednja pot najboljša pot najbolj priporočljiva je zmernost, umerjenost v vsem; preg. boljša je prva zamera kot druga najbolje je medsebojne odnose kljub morebitni zameri urediti čimprej

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

bolšjákSSKJ -a [bou̯šjak] m (á) pog.
trg, na katerem se prodajajo navadno rabljene stvari; bolšji trgSSKJ: Koprski bolšjak, ki je na delu mestne tržnice, ob parkirišču taksistov, je zelo priljubljen, vendar prodajalci zatrjujejo, da jih zadnje čase preganjajo občinski inšpektorji in redarji E univerbizirano iz bólšji tŕg

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

bómbica -e ž (ọ̑) manjšalnica od bomba: metati bombice / vreči pasjo bombico; strašilna bombica v papirček zavita glinena kroglica in žveplo, ki ob udarcu poči

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

bonáca -e ž (ȃ) popolnoma mirno morje ob brezvetrju: bila je bonaca in morje se je svetilo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

boreál -a m (ȃ) geol. prva toplejša doba ob koncu pleistocena: toplo podnebje v borealu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

boríti se -ím se nedov. (ī í) 
  1. 1. udeleževati se oboroženega spopada, boja: boriti se s sovražnikom; junaško se je boril; bataljon se je boril do zadnjega moža; boriti se na nož, na življenje in smrt; boril se je kakor lev; pren. boriti se zoper obup; boriti se sam s seboj; boriti se s težavami; več ur se je boril z valovi
  2. 2. zelo si prizadevati za kaj: tekmovalec se bori za prvo mesto; boriti se za kruh, za obstoj, za pravice; bori se, da bi obdržal svoj položaj
    // v zvezi s s, z s težavo upirati se čemu: boriti se s solzami, s spancem
  3. 3. ekspr. težko hoditi skozi kaj ovirajočega: boriti se skozi zamete
    ●     šalj. že štiri dni se krepko bori s cvičkom ga pije; boriti se s smrtjo biti v agoniji, umirati; v Parizu se je hudo boril s francoščino jo je težko in slabo govoril; knjiž. boriti se z mlini na veter spopadati se z namišljeno nevarnostjo; publ. boriti se z ramo ob rami skupaj, složno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

boróvec -vca m (ọ̄) nar. bor1: po hribu so rasli mladi borovci; šumeči, temni borovci / ob vznožju hriba se razprostira borovec borov gozd

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

borovníčevje -a s (í) borovničevo grmičje: ob poti je rastlo borovničevje; hoditi po borovničevju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

bórzništvo -a s (ọ̑)
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z borznimi posli: Študentska borza na ekonomski fakulteti prireja drevi ob 19. uri drugi seminar borzništva v letošnji sezoni E (↑)bórznik

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

botrínja -e ž (í) 
  1. 1. gostija ob krstu: povabiti na botrinjo; biti na botrinji
    // redko jedi na tej gostiji: skromno botrinjo so kaj hitro pojedli
  2. 2. redko botrina, botrstvo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

botulín -a m (ȋ)
1. strup bakterije Clostridium botulinum, ki ob zaužitju povzroča botulizem: Pred leti so našli nekaj strupenega v majonezi, pred časom pa so v premazu za tiramisu odkrili botulin, ki menda povzroča huda obolenja
2. farm. strup bakterije Clostridium botulinum, ki je v majhnih odmerkih rabljen kot zdravilo pri povečanem delovanju mišic ali žlez; botoks: Na spletnih klepetalnicah ugledna zdravniška imena svetujejo odstranjevanje lojnih žlez ali vsaj vbrizgavanje botulina, ki bo za določen čas – običajno tri mesece – omrtvičil žleze E po bakteriji Clostridium botulinum

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

božíčnicaSSKJ -e ž (ȋ)
1. denarni dodatek, ki se izplača delavcu ob koncu leta kot nagrada za delovno uspešnost, poslovni uspeh: izplačilo božičnice; Večina božičnic je bila izplačana kot del plače, s čimer so v sindikatih še posebej zadovoljni
2. prireditev z božično obarvanim glasbenim in literarnim programom, ki poteka v cerkvi pol ure pred polnočnico: Pred polnočnico bi mladi naše župnije radi pripravili božičnico E (↑)božíčen

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

bôžji -a -e prid. (ó) 
  1. 1. rel. ki izhaja od boga, bogu lasten: božja kazen ga je zadela; božja ljubezen, pravičnost; prositi za božjo milost; z božjo pomočjo smo se rešili; naj bo, kakor je božja volja / vznes. zaželel jim je božjega blagoslova srečo, uspeh; star. Ferdinand, po milosti božji cesar Avstrije / Sin božji Kristus; vznes. poslušati božjo besedo evangelij, pridigo; Mati božja Kristusova mati; božja previdnost ga je vodila Bog; deset božjih zapovedi / božji rop oskrumba, onečaščenje česa svetega ali posvečenega
    // namenjen bogu: božja čast / star. služabnik božji duhovnik; knjiž. hiša božja, star. božji hram cerkev; služba božja maša
    // božji grob vidni spomin Kristusovega groba po cerkvah za velikonočne praznike
  2. 2. v medmetni rabi, včasih kot zapostavljeni prilastek, z oslabljenim pomenom, v zvezi z nekaterimi besedami izraža
    1. a) začudenje, presenečenje: križ božji, ali je to mogoče
    2. b) nejevoljo, nestrpnost: za božji čas, kakšno javkanje; miruj že, strela božja
    3. c) svarilo, opozorilo: ne govori tako, za božjo voljo
    4. č) podkrepitev, poudarek: človek božji, kaj govoriš! že ves božji dan sedi; na pomoč, ljudje božji; nikjer nimaš božjega miru; na vsem božjem svetu, pod božjim soncem ji ne najdeš enake
      ●       božji mir v srednjem veku od cerkvene oblasti zaukazana prepoved bojevanja ob določenem času, na določenem ozemlju, proti določenim osebam ali nasploh; vznes. ta dogodek je bil očiten prst božji svarilo, opomin, kazen; star. živeti v strahu božjem čednostno, pošteno; iron. ne bodi tak božji volek pohleven, mevžast; ekspr. če si božji, si sit dovolj si jedel; star. božja dekla smrt; pog., šalj. božja kapljica vino; star. v kotu je visela božja martra križ s podobo Kristusa; vznes. božja njiva pokopališče; iti na božjo pot romanje; tam je slavna božja pot romarska cerkev; star. izid bolezni je še v božjih rokah neznan, nejasen; božja sodba v srednjem veku postopek v sodstvu, pri katerem je moral osumljenec za dokaz svoje nekrivde prebiti krute, smrtno nevarne preizkuse; star. stopiti pred božjo sodbo umreti; star. šiba božja velika nesreča, nadloga; ekspr. za božjo voljo jih je prosila, naj ji pomagajo zelo; vznes. pesnik po božji volji velik, nadarjen; naj gredo v božjem imenu ne branim jim; šalj. potrpljenje je božja mast, samo revež je, kdor se z njo maže; preg. ljudski glas, božji glas ljudsko mnenje je navadno pravilno, odločujoče; preg. božji mlini meljejo počasi, pa gotovo sčasoma je vsak kaznovan za svoja slaba dejanja
      ♦       bot. božji les ali božje drevce zimzelen grm s trnato nazobčanimi listi, Ilex aquifolium; božja milost zdravilna rastlina, ki raste na vlažnih bregovih in močvirnih travnikih, Gratiola officinalis; vrtn. božje drevo parkovno ali gozdno drevo z velikimi pernato razdeljenimi listi; pajesen; prisl.: častiti po božje; sam.: kdo si, božji? star. nima božjega v žepu denarja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

brájda -e ž (ȃ) po ogrodju iz letev napeljana vinska trta: brajda se pne ob oknih; po brajdah zori grozdje; počivati pod senčno brajdo; gosta, zelena brajda
// ogrodje iz letev za vinsko trto ali sadno drevje: trte se vzpenjajo po brajdi; brajda za žlahtne hruške / žična brajda

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

brák -a m (ȃ) večji lovski pes, navadno lisast: goji brake / istrski brak
// lov. pes, ki ob zasledovanju divjadi laja: ta pes je dober brak

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

brámbovec -vca m (á) nekdaj vojak, vpoklican le ob veliki vojni nevarnosti: zbrati brambovce; deželni brambovci; oddelek brambovcev
♦ zgod. pripadnik prostovoljnih avstrijskih vojaških enot za časa francoske okupacije
// star. branilec, branitelj: brambovci trdnjave so odbili napad / biti brambovec pravice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

brátev -tve tudi brátva -e ž (ȃ) glagolnik od brati 4:
  1. a) pravočasna bratev pri hruškah je važna
  2. b) oktobra je pravi čas za bratev / iti v bratev
    // nar. vzhodno čas trgatve: ob bratvi so ljudje spali kar na peči

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

brázdnica -e ž (ȃ) gozd. deska za vtiskovanje brazdic v grede ob setvi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

brég -a m, mn. bregóvi stil. brégi; mest. mn. stil. bregéh (ẹ̑) 
  1. 1. pas zemlje ob vodi: voda izpodjeda, odnaša breg; reka je prestopila bregove; priveslati do brega; odriniti od brega; plavati proti bregu; reka stopi, udari čez bregove; valovi butajo, pljuskajo ob breg; nizek, peščen, skalnat breg; breg jezera, reke / desni breg reke gledano v smeri toka
    // morski breg / stopiti na breg na kopno, na suho; pren. Ti se ne boš mogla nikoli odtrgati od svojega sveta in je zato bolje, da pretrgaš vse zveze z menoj, ki stojim odločno na nasprotnem bregu (M. Mihelič)
  2. 2. nagnjen svet, strmina: hiše so pomaknjene v breg; stekel je po bregu v dolino; hud, položen, strm breg / pesn. breg in dol; v breg hoditi, voziti navkreber; postavil si je hišo na bregu na hribu; hiša v bregu na pobočju
    ●     nar. izpod brega gledati jezno, grdo; pog. ima nekaj za bregom nekaj skriva, taji; nekaj skrivaj pripravlja, namerava storiti; preg. tiha voda bregove dere na zunaj tih, miren človek je zmožen storiti kaj nepričakovanega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

bregóvje -a s (ọ̑) več bregov, bregovi: hiše po bregovju / valovi udarjajo ob kamnito bregovje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

bregóvnica -e ž (ọ̑) zool. lastovka, ki živi ob bregovih rek, Riparia riparia: nad čolnom so švigale bregovnice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

bregúlja -e ž (ú) zool. lastovka, ki živi ob bregovih rek, Riparia riparia

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

brènk brénka m (ȅ ẹ́) glas strune ob trzljaju s prstom: zaslišal je brenk kitare; brenk in pisk / ob brenku zvonca je prišla odpirat
// redko glas ob zadevanju kovinskih predmetov: razlegajo se brenki mečev ob oklepe

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

brenkálo -a s (á) nav. mn. glasbilo s strunami, na katero se brenka: pihala, godala in brenkala; peli so ob spremljavi brenkala

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

brenketáti -ám in -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) redko rožljati, žvenketati: dolgi meči so brenketali ob tlaku; brenketati s ključi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

brénkniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑) s trzljajem po struni povzročiti trenuten glas: še zadnjikrat je brenknila na harfo / brenkniti nekaj akordov / puščica je brenknila ob šlem
● ekspr. brenkniti na čustveno struno poskusiti vplivati na čustva; začeti govoriti čustveno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

brezdímen -mna -o prid. (ī ȋ) ki je brez dima: brezdimni plamen; majhni brezdimni ognji
♦ agr. brezdimna sušilnica sušilnica, v kateri dim ne pride do sadja; kem. brezdimni smodnik smodnik, ki ob eksploziji, vžigu ne daje dima

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

brezmôčen -čna -o prid. (ó) ki je brez moči: opotekel se je in brezmočen padel; bila je vsa drobna in brezmočna / brezmočna starost / brezmočen sanjač
// ki vsebuje, izraža nemoč: brezmočen klic, smehljaj; škripal je z zobmi od brezmočne jeze

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

brezpomémbnost -i ž (ẹ̄) lastnost, značilnost brezpomembnega: gospodarska brezpomembnost dežele; brezpomembnost vprašanja / ob njem je začutil svojo brezpomembnost; njegova moč je vse tovariše potisnila v brezpomembnost / ves čas mu je pripovedovala same brezpomembnosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

bréžen -žna -o prid. (ẹ̄) 
  1. 1. redko obrežen, obalen: morje buta ob brežne skale
  2. 2. nar. severovzhodno nagnjen, strm: brežen svet; stopal je po brežni cesti / brežni kmetje; sam.: njive imajo na brežnem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

brežína -e ž (í) 
  1. 1. pas zemlje ob vodi; breg: priveslala je do brežine; morje bije ob brežine; peščena brežina
  2. 2. vzpetina nad ravnino: pognal se je po brežini; kmetija leži v brežini; prisojna, skalnata, strma brežina
    // grad. strma poševna stran pri nasipu, useku: utrjevati, zavarovati brežine

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

bríc -a m (ȋ) vino iz Goriških Brd: sedel je ob kozarcu svetlega brica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

brídek -dka -o stil. -ó prid., bridkéjši tudi brídkejši (í ī) 
  1. 1. nav. ekspr. ki vzbuja duševno bolečino: obšel ga je bridek spomin; izučile ga bodo bridke izkušnje; prizadejal mu je marsikatero bridko uro; ganila ga je njena bridka usoda / bridek smeh; točiti bridke solze / trpeti bridke bolečine hude; star. bridka smrt / vljudnostna fraza ob smrti iskreno sožalje ob bridki izgubi
    ●     star. bridka martra križ s podobo Kristusa
    // ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: igralci so bili za tekmo premalo pripravljeni, to je bridka resnica; bridka zmota
  2. 2. star. oster: bridki meč; bridka sablja
  3. 3. nar. vzhodno grenek: bridek okus zdravila

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

bridkóst -i ž (ọ̑) trpka duševna bolečina: prizadejal ji je mnogo bridkosti; užiti dovolj bridkosti; z bridkostjo v srcu gleda njegovo početje; bridkost srca; življenje brez težav in bridkosti / smrtna bridkost tesnoba, trpljenje ob umiranju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

brísati bríšem nedov., tudi brisála (í ȋ) 
  1. 1. delati kaj suho, čisto z drgnjenjem, zlasti s tkanino: brisati pohištvo, posodo; brisati očala z robcem; brisati se v brisačo; brisati si čelo, oči; brisati si čevlje ob travo
    // odstranjevati kaj z drgnjenjem, zlasti s tkanino: brisati prah; brisati gnoj z rane; brisala si je solze; brisala mu je pot
  2. 2. delati manj vidno: veter briše stopinje / meje med narodi se brišejo
    // dov. in nedov. izbrisati: brisati dolgove, magnetofonski zapis; brisati ime s seznama
  3. 3. pog., ekspr. tepsti, tolči: neusmiljeno ga je brisal / žarg. mitraljez briše po tanku
    ●     ekspr. burja briše sneg v obraz meče; nebo se briše se jasni; ekspr. vsak si ob tebe prste briše počenja s teboj, kar hoče; pog., ekspr. briše jo po cesti hitro gre, teče

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

bríti bríjem nedov., brìl in bríl (í ȋ) 
  1. 1. rezati dlake tik ob koži: brivec me brije; britev dobro brije; briti na suho; brijem se sam; briti se z aparatom; briti si brado, glavo
  2. 2. rezko pihati: sever, veter brije; burja brije okoli ušes; brezoseb. ves dan je brilo / zunaj brije mraz
  3. 3. navadno v zvezi briti norce, burke norčevati se, šaliti se: norce brije iz nas, z nami; redko brije (si) norca iz mene; briti burke, šale

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

brízgniti -em dov. (í ȋ) 
  1. 1. izteči, izliti se v močnem curku: kri brizgne iz žile / voda mu je brizgnila v obraz
  2. 2. hitro se razpršiti: val je udaril ob čoln, da je voda brizgnila na vse strani / krogle so brizgnile skozi odprtino
  3. 3. preh. v močnem curku izpustiti kaj tekočega: brizgniti vodo v zrak, slino iz ust; pren., ekspr. molči, je strupeno brizgnil ded

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

brlênje -a s (é) glagolnik od brleti: piše ob brlenju sveče

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

brléti -ím nedov. (ẹ́ í) 
  1. 1. goreti s slabim plamenom, medlo svetiti: ob njeni postelji je brlela lučka; sveča, žarnica brli; pren. slabotno upanje brli v srcu; življenje samo še brli v njem
  2. 2. nar. dolenjsko, ekspr. biti buden; bedeti: kaj pa še brliš in ne greš spat?

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

brljávka -e ž (ȃ) 
  1. 1. redko brlivka: prižgati brljavko / ob taki brljavki ni mogoče šivati
  2. 2. ekspr. ženska, ki slabo vidi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

brodolómec -mca m (ọ̑) kdor doživi brodolom: brodolomci so se rešili na samoten otok; brodolomca je vrglo ob čeri; pren., ekspr. družbeni brodolomec; svet brodolomcev in obupancev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

bróker -ja m, člov. (ọ̑) pog.
1. kdor opravlja borzne posle po nalogu komitenta; borzni posrednik: uspešen broker; Iščejo brokerja, da bi ob sprostitvi trgovanja na borzi čim prej prodali svoje delnice
2. posrednik: Ne morem razumeti, da lahko brokerji ponujajo nižjo ceno zavarovanja, kot jo ponujajo zavarovalnice E ← agl. broker 'mešetar, posrednik'

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

brstíčen -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na brstič: brstični vrh
♦ vrtn. brstični ohrovt ohrovt, ki ima ob steblu mnogo glavičastih brstov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

bruhálnik -a [u̯n tudi ln] m (ȃ) geogr. kraški izvir, ki ob visoki podzemni vodi bruha: bruhalniki in požiralniki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

brúhati -am nedov. (ū ȗ) 
  1. 1. izmetavati iz želodca: ponesrečenec bruha; bruhati žolč
    // s kašljanjem izmetavati kri iz pljuč: spet je bruhal kri; pren., ekspr. bruhati kletve, psovke
  2. 2. s silo izmetavati v velikih količinah: ognjenik bruha; dimniki bruhajo saje / ob dveh bruha tovarna množice delavcev; pren., ekspr. topovi bruhajo smrt na mesto
    ●     ekspr. bruhati ogenj in žveplo na nasprotnika silovito ga napadati z besedami
  3. 3. nepreh. s silo udarjati na dan: voda bruha izpod skale; pren. besede ji bruhajo iz ust

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

brusíti1 in brúsiti -im nedov. (ī ú) 
  1. 1. delati rezilo ostro: brusiti dleto, koso, nož, orodje; na suho brusiti / mačka brusi kremplje; miška si brusi zobe
  2. 2. z brusom obdelovati predmete: brusiti kamen, steklo; brusiti tlak; fino, grobo brusiti; ročno, strojno brusiti / brusiti z abrazivom / zobozdravnik brusi zob
  3. 3. drgniti ob kaj: purani brusijo s perutnicami po tleh / golob si brusi kljun ob kamen
  4. 4. knjiž. dajati čemu bolj izdelano podobo: debata brusi mnenja; brusiti okus občinstva
    ●     ekspr. ljudje si že brusijo jezike veliko govorijo o tem, opravljajo; ekspr. brusiti noge, pete hitro hoditi, teči; zastar. brusiti pero vaditi se v pisateljevanju, pisati
    ♦     etn. škarjice brusiti otroška igra, pri kateri se igralci lovijo od drevesa do drevesa; lov. divji petelin brusi poje zaključni del svojega speva; papir. brusiti les z brusilnikom pridobivati iz lesa lesovino

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

bŕvica in bŕvca tudi brvíca -e ž (r̄; ȓ; í) manjšalnica od brv: brvica drži čez potok; iti čez brvico / čoln butne ob pristajalno brvico

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

brzína -e ž (í) 
  1. 1. v časovni enoti opravljena pot; hitrost: povečati, zmanjšati brzino; vlak drvi z veliko brzino; pri 80 kilometrih brzine
  2. 2. žarg., avt. možnost za spremembo razmerja med številom vrtljajev gnane in gonilne gredi menjalnika pri motornem vozilu; prestava: avtomobil ima štiri brzine
    // položaj zobnikov v menjalniku ob določenem razmerju vrtljajev gnane in gonilne gredi; prestava: menjati brzino; voziti v tretji brzini

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

bŕzojádrnica -e ž (ȓ-ȃ) zastar. hitra jadrnica: ob bregu je bila zasidrana brzojadrnica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

bŕž prisl. (ȓ) 
  1. 1. izraža, da se dejanje zgodi brez odlašanja: to reče in brž odide; brž razume; prinesi, pa brž; brž domov; brž, brž, čakajo te / glej, da se brž brž pobereš / pridi brž ko brž bržkobrž, na brž nabrž
    // izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času: brž potem je izginil; dežja ne bo tako brž
  2. 2. redko v neposredni bližini; tik: hišice so brž ob morju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

bucikáriti -im nedov. (á ȃ) knjiž. loviti ribe s trnki iz bucik: otroci bucikarijo ob ribniku

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

budílka -e ž (ȋ) ura, ki zvoni ob določenem času: budilka se sproži, zvoni; budilka me je zbudila ob petih; naviti budilko
● nastaviti budilko na šesto uro postaviti njen mehanizem tako, da bo zvonila ob šesti uri

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

búdnica -e ž (ȗ) 
  1. 1. zvočni znak za vstajanje: budnica je bila ob sončnem vzhodu; ob šestih so zatrobili budnico; zvoniti za budnico
    // skladba, ki jo na prazniške dni igra godba zgodaj zjutraj: na dan vstaje so igrali budnice; zjutraj je bila budnica, dopoldne pa gasilska vaja
  2. 2. lit. pesem, ki vzbuja narodno zavest: rodoljubna budnica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

búh -a m (ȗ) močen, nenaden sunek zraka: silovit buh je odprl vrata / buh vetra se je uprl v jadro
// zamolkel glas ob takem sunku: zaslišal je buh vetra / buh kovaškega meha

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

búhati -am nedov. (ū ȗ) 
  1. 1. s silo in z zamolklim glasom udarjati na dan: iz dimnika buhajo oblaki isker; ogenj buha skozi odprtino
    // ekspr. s silo se zadevati ob kaj: veter buha v okna
  2. 2. preh., zastar. suvati, dregati: mimogrede so ga buhali v rebra
    ●     ekspr. topovi buhajo zamolklo streljajo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

búhniti -em dov. (ú ȗ) 
  1. 1. s silo in z zamolklim glasom udariti na dan: snop isker buhne iz dimnika; plamen buhne skozi odprtino; pren. togota je buhnila iz njega; brezoseb. molči, je buhnilo iz nje
    // ekspr. s silo se zadeti ob kaj: veter je buhnil v okna
  2. 2. ekspr., redko zelo hitro priti, oditi: buhniti v sobo; pren. vsa kri mu je buhnila v glavo
  3. 3. preh., redko s silo vreči: buhnil ji je vodo v obraz
    ●     ekspr. buhniti v smeh nenadoma glasno zasmejati se; ekspr. buhniti s kolom ob podnico močno udariti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

bukiníst -a m (ȋ) v francoskem in ruskem okolju trgovec s starimi knjigami: bukinisti ob Seini

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

búngalov -a m (ȗ) nizka hiša v tropskih krajih, navadno z verando: stanujejo v bungalovu; bungalov s široko verando
// poletna hišica za turiste: ob morju gradijo hotele, bungalove in motele; neskl. pril.: bungalov naselje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

búšiti -im dov. (ú ȗ) 
  1. 1. s silo in z zamolklim šumom udariti na dan: voda buši iz votline; pren. smeh buši iz njega; jeza buši na dan
  2. 2. ekspr. zelo hitro priti, oditi: bušiti iz hiše; bušil je izza vogala; bušiti v sobo / bušiti pokonci; pren. kri buši v glavo
    // s silo se zadeti ob kaj: val buši ob skalo; veter je bušil v nas / smrad buši v obraz
  3. 3. preh., ekspr. s silo vreči: bušil je vanj prgišče peska / bušiti vase kozarec vina; pren. bušil je vanjo psovko; razjezil se je in bušil vanje: Tepci
    ●     ekspr. bušiti na obraz s silo pasti; ekspr. bušiti v smeh nenadoma glasno zasmejati se

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

búškniti -em dov. (ú ȗ) raba peša  
  1. 1. ekspr. s silo se zadeti ob kaj: val buškne ob skalo
  2. 2. ekspr. zelo hitro priti, oditi: buškniti skozi vrata; pren. kri mu buškne v glavo
  3. 3. preh., ekspr. s silo vreči: zgrabil je škaf in bušknil vodo po tleh
  4. 4. preh., redko suniti, dregniti: bušknil ga je v hrbet
    ●     ekspr. buškniti v smeh nenadoma glasno zasmejati se

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

búšniti -em dov. (ú ȗ) 
  1. 1. s silo in z zamolklim šumom udariti na dan: plamen je bušnil iz strehe
  2. 2. ekspr. zelo hitro priti, oditi: bušniti v sobo; pren. kri mu je bušnila v glavo
    // s silo se zadeti ob kaj: veter mu je bušnil v obraz
    ●     ekspr. bušniti v smeh nenadoma glasno zasmejati se

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

bútati -am nedov. (ū ȗ) 
  1. 1. s silo se zadevati ob kaj: valovi butajo ob skale; vpila je in butala z glavo ob zid; veter buta v okna
    // ekspr. močno udarjati: butati po vratih
  2. 2. ekspr. dajati močne, zamolkle glasove: topovi butajo; brezoseb.: slišali smo, kako je na fronti butalo; v fužini noč in dan sopiha in buta
  3. 3. preh., pog. suvati, dregati: kaj me pa butaš
    ●     ekspr. srce buta močno bije; brezoseb., ekspr. v glavi mi buta čutim topo, ritmično se ponavljajočo bolečino; pog. ne butaj z vrati ne loputaj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

bútiti -im dov. (ú ȗ) raba peša butniti: ladja buti ob skalovje / butiti v sobo / butil ga je ob tla

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

bútniti -em dov. (ú ȗ) 
  1. 1. s silo se zadeti ob kaj: čoln butne ob breg; val butne v skalo; zravnal se je in butnil z glavo v strop
  2. 2. ekspr. zelo hitro priti, oditi: butniti v sobo; pren. kri butne v glavo
  3. 3. s silo udariti na dan: para butne iz kotla; pren. jeza butne iz njega
  4. 4. preh., ekspr. s silo vreči: val butne ladjo ob greben; pog. ko pride iz šole, butne aktovko v kot
  5. 5. preh., pog. suniti, dregniti: butnila ga je s komolcem
    ●     pog., ekspr. nič ne pomisli, kar butne hitro reče; ekspr. planil je v hišo in butnil: Požigajo naglo rekel; ekspr. butniti v smeh nenadoma glasno zasmejati se; ekspr. spotaknil se je in butnil po tleh padel; ekspr. ker mu niso brž odprli, je butnil po vratih močno udaril

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

bypass1 SSKJ -a cit. [bájpas] in bájpas -a m (ȃ)
1. operacija, pri kateri se premosti obolela žila ali oboleli del drugega votlega organa; obvod (2), premostitvena operacija: En bypass lahko traja ure in ure | Preživel sem tri bajpase, zamenjali so mi oba kolka
2. kar se naredi, uporablja namesto obstoječega zaradi potrebe ali koristi koga; obvod (3): Zakon je zapisan tako, da predstavlja bypass mimo ustave, da na neki način zlorablja ohlapnost ustavnih določil | Izčrpavanja matičnega podjetja z bajpasom naša pravna praksa ne ocenjuje kot krajo, ker takšnih primerov naša pravna praksa še ne pozna E ← agl. bypass, prvotno 'obvoz', iz by 'ob, poleg' + pass 'prehod'

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

caraváning in karaváning -a [ka-] m (ȃ) prostor za turiste z avtomobili s stanovanjskimi prikolicami: ob jezeru so uredili camping in caravaning

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

casting -a cit. [kásting-] in kásting -a m (ȃ)
1. izbira igralcev, udeležencev in nastopajočih, zlasti v športu, gledališču in manekenstvu, in razdeljevanje vlog: Napisala sem scenarij, napravila casting in film posnela s študenti igre | Kadar delam, sicer vem, da imam snemanje recimo dva dni, da začnem ob devetih, končam ob šestih ali pa tudi ob devetih, pri kastingih pa nikoli ne veš
2. športni ribolov, pri katerem se z obale, brega meče ribiška vrvica v vodo; ribolov z obale: Najprej je treba povedati, da je casting tekmovalna panoga, ki izhaja iz ribolova, tekmovalne discipline pa potekajo na suhem in ne v vodi | Slovensko zastopstvo v kastingu se je z nedavnega svetovnega prvenstva v Švici domov vrnilo z zlato in srebrno kolajno E ← agl. casting iz cast 'metati, snuti, zamišljati si'

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

catering -a cit. [kêtering-] in kêtering -a m (ȇ)
gostinska dejavnost, ki se ukvarja s pripravo in postrežbo jedi, pijače po naročilu na različnih prireditvah, ob različnih priložnostih: Gostom je na voljo bar, ob prireditvah pa nudijo tudi kulinarične pogostitve v sodelovanju z zunanjo družbo za catering | Podjetje je razširilo svojo dejavnost še na področje gostinstva (slaščičarstvo, ketering) in izobraževanje krupjejev E ← agl. catering iz cater 'dobaviti, priskrbeti'

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

cebníti in cèbniti -em [cəb] dov. (ī ə̀ ə̏) nar. zahodno brcniti: kljuse je cebnilo fanta; cebnila je v vedro / cebnil je poleno izpod nog

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

cedêjka -e ž (ȇ) pog.
1. optična digitalna plošča za shranjevanje podatkov; CD (1), CD-plošča (1), CD-rom, cede (1), cederom, kompaktni disk, kompaktna plošča, zgoščenka (1): Obiskovalci dobijo ob vhodu vodič v obliki cedejke in dvanajst gledaliških listov
2. podatki, navadno glasba, posneti na taki plošči; CD (2), CD-plošča (2), cede (2), zgoščenka (2): S slušalkami na glavi med ogledom poslušajo cedejko E univerbizirano iz ↑CD-plôšča

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

céna -e ž (ẹ́) 
  1. 1. vrednost blaga in storitev, izražena v denarju: cene se dvigajo, padajo, rastejo; pog. cena se suče, vrti okrog pet tisoč dinarjev; znižati, zvišati ceno; ekspr. navijati cene; pog. na trgu držijo cene; pogoditi se, vprašati, zmeniti se za ceno; prodajati po znižanih cenah; popustiti pri ceni; nizka, pretirana, visoka cena; izvozna, nabavna, konkurenčna, odkupna, reklamna cena; ekspr. bratovska, krščanska cena; ekspr. kupiti za slepo, smešno ceno; cena blaga; indeks, katalog cen; oblikovanje, sprostitev cen / dnevne cene ki trenutno veljajo na tržišču; enotna, fiksna cena; izklicna cena začetna cena na dražbi; proizvodna ali produkcijska cena ki obsega proizvodne stroške; sezonske cene veljavne v turistični sezoni; tovarniška cena po kateri tovarna prodaja blago kupcu; vezane cene; cena na debelo po kateri trgovec na debelo prodaja blago trgovcu na drobno; cena na drobno po kateri se blago prodaja potrošniku; pren. za svoj uspeh je plačal visoko ceno
    ♦     ekon. dejanska cena po kateri se blago prodaja; ekonomska cena ki ustreza dejanskim stroškom in zagotavlja čisti dohodek; fakturna cena navedena v računu; maksimirana cena najvišja uradno dovoljena cena; gibanje cen dviganje in zniževanje cen v določeni dobi ali ob istem času na različnih tržiščih; zamrznjenje cen uradno odrejena ustalitev cen na določeni višini; trg. lastna cena dejanski stroški brez zaslužka; tržna cena ki trenutno velja na tržišču; zal. subskripcijska cena za prednaročnike
  2. 2. kar je vredno priznanja, hvale; vrednost, pomembnost: njegove besede so brez cene; te pesmi nimajo posebne cene; njegov trud uživa le majhno ceno; prava človekova cena se pokaže v preizkušnjah; Prešernova pesniška cena
    ●     živina letos nima cene se prodaja po zelo nizki ceni; prodati pod ceno, zastar. v ceno za manj, kakor je vredno; ekspr. tega ne bo naredil za nobeno ceno, zastar. po nobeni ceni pod nobenim pogojem, nikakor ne; ekspr. za vsako ceno hoče obogateti z vsemi sredstvi, po vsej sili; ekspr. rešil ga bom, čeprav za ceno življenja tudi če bi izgubil življenje; lastna hvala — cena mala

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

cepetáti -ám nedov. (á ȃ) 
  1. 1. slišno udarjati z nogami ob tla: otroci so cepetali od veselja / gledalci so ploskali in cepetali z nogami
    // nemirno prestopati se: cepetati od nepočakanosti
  2. 2. sunkovito brcati: zajec cepeta v zanki; dojenček cepeta z nožicami

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

cepétniti -em in cepêtniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ) slišno udariti z nogami ob tla: zajec je napel ušesa in jezno cepetnil po snegu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

ceptáti -ám nedov. (á ȃ) redko slišno udarjati z nogami ob tla; cepetati: trmasto je ceptala in jokala

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

césta -e ž, mn. stil. cesté (ẹ́) 
  1. 1. širša, načrtno speljana pot, zlasti za promet z vozili: ceste se križajo, vzpenjajo; kam drži, pelje ta cesta; prečkati cesto; zapeljati s ceste; priti na cesto; stati na cesti; vas leži ob cesti; iti, voziti se po cesti; dolga, ravna, široka cesta; blatna, poledenela cesta; asfaltirana, makadamska cesta; cesta Ljubljana-Zagreb / pesn. bela cesta / dela pri cesti pri gradnji ali vzdrževanju ceste
    // avtomobilska cesta namenjena za motorni promet; dovozna, enosmerna, glavna, gozdna, hitra, javna, obvozna, slepa cesta; cesta prvega reda ki povezuje države, republike ali gospodarsko in turistično pomembna središča
    // pesn. Morja široka cesta peljala me je v mesta (F. Prešeren)
  2. 2. redko, s prilastkom razdalja, ki jo je treba preiti do namembnega kraja; pot: cesta do tja je še dolga; izbral si je najkrajšo cesto; pren. njegova življenjska cesta je bila kratka
  3. 3. redko možnost za premikanje iz enega kraja v drugega; pot: tu ni več nobene ceste / tu ni ceste ni dovoljen prehod; pren. ljudje so postavili medse pregrade, zapravili vest in zapravili ceste (M. Klopčič)
  4. 4. redko način, sredstvo za dosego česa; pot: do učenosti ne drži gladka cesta
    ●     slabš. otroka je vzgajala cesta prepuščen je bil slabim vplivom pouličnega življenja; ekspr. kar dobro je meril cesto pijan se je opotekal po njej; miličnik odpira in zapira cesto dovoljuje in prepoveduje prehod; ekspr. čudna poroka, kar s ceste jo je pobral ni dosti vedel o njej, o njeni družini in življenju; ekspr. pognati, postaviti, vreči koga na cesto dati koga iz službe ali iz stanovanja; ekspr. biti na cesti biti brez službe ali brez stanovanja; na cesti je bil že mrak zunaj je bilo že temno; ekspr. zmeraj je na cesti vedno hodi okrog, nikoli ga ni doma; ekspr. misliš, da denar na cesti pobiram! da ga na lahek način zaslužim; zastar. železna cesta železnica, vlak
    ♦     astr. Rimska cesta medlo se svetlikajoči pas na nebu, ki ga sestavljajo številne, zelo oddaljene zvezde; avt. hitra cesta za vozila z večjo hitrostjo; odprta cesta na kateri ni omejitve hitrosti; prednostna cesta na kateri imajo vozila prednost pred vozili z drugih cest; urb. dvopasovna cesta; vpadna cesta ali cesta vpadnica ki povezuje središče mesta z zunanjimi četrtmi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

cheeseburger -ja cit. [čízburger] in čízburger -ja m (ȋ)
sendvič, navadno okrogle oblike, z zrezkom iz sesekljanega mesa in z rezino sira: Brokerji ob goltanju opoldanskega cheeseburgerja živčno strmijo v borzno tečajnico nad prodajnim pultom | Vrsta se tako hitro sprazni, da se znajdem pred blagajno prej, kot se utegnem odločiti, ali bom naročil hamburger ali čizburger E ← agl. cheeseburger iz cheese 'sir' + ↑búrger

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

cíbet -a m (ȋ) močno dišeči izloček žleze ob zadnjični odprtini cibetovke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

cíbetovka -e ž (ȋ) nav. mn., zool. v Afriki in Aziji živeče zveri, ki izločajo iz žleze ob zadnjični odprtini cibet, Viverridae

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

cikláma -e ž (ȃ) rastlina z vijoličasto rdečimi dišečimi cveti, ki raste zlasti po jasah: ob gozdu rastejo dišeče ciklame; opojni vonj po ciklamah
♦ vrtn. žlahtna ciklama sobna rastlina z velikimi, vijoličasto rdečimi ali belimi cveti, Cyclamen persicum

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

ciklón1 -a m (ọ̑) 
  1. 1. meteor. področje nizkega zračnega pritiska: atlantski, višinski ciklon; ciklon v Sredozemlju
  2. 2. poljud. izredno močen vrtinčast tropski vihar, strok. tropski ciklon: ciklon besni ob obali
  3. 3. teh. naprava za odstranjevanje trdnih delcev iz plina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

cikórija -e ž (ọ́) rastlina z modrimi cveti v koških, ki raste zlasti ob potih: na cikorijo je sedel metulj
// kavni nadomestek iz korenin te rastline: kupiti soli in cikorije; žlica cikorije / pijejo cikorijo namesto kave

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

cíljniSSKJ -a -o prid. (ȋ)
1. ki ima točno določen cilj, namen; ciljani, tarčni (1): ciljni raziskovalni program; ciljne raziskave; temeljna ciljna izhodišča; Nenavadna je bila tudi lanskoletna ponovitev ciljnega razpisa za izbor predstavnika na Beneškem bienalu
2. na katerega je usmerjeno določeno delovanje: ciljna oseba; ciljna skupina; Po odpravljenem izpadu izvornega strežnika izvedemo obnavljanje datotek v izvornem strežniku iz ciljnega strežnika
3. ki je postavljen, določen kot cilj kakega prizadevanja: ciljni kraj potovanja; ciljna cena za mleko; ciljna vrednost stroškov; Smo zgolj tranzitna ali tudi ciljna država? To vprašanje se vsiljuje ob vse večjem pritisku prebežnikov na naše meje E (↑)cílj

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

címbale -bal ž mn. (ȋ) 
  1. 1. muz. glasbilo iz dveh kovinskih skodelic, ki se držita v rokah in se udarjata druga ob drugo: igrati cimbale
  2. 2. nar. cimbal: ob cimbalah stoji cigan in udarja po strunah

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

cíngole -gol ž mn. (ȋ) nar. cimbal: Ob nedeljah zjutraj so se navadno zbrali pri Hozjanovih, navijali strune na cingole, dremali pri peči in robantili, če katerega ni bilo točno (M. Kranjec)

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

ciprésa -e ž (ẹ̑) sredozemsko iglasto drevo stožčaste ali piramidaste oblike: cipresa ob grobu; gaj cipres in pinij
♦ vrtn. neprava cipresa cipresi podobno drevo, po izvoru iz Severne Amerike in vzhodne Azije, Chamaecyparis Lawsoniana

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

cítirati -am nedov. (ȋ) nar. rezijansko igrati (na) violino: citirati ob spremljavi velike citire

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

cmáriti -im nedov. (á ȃ) 
  1. 1. nav. ekspr. počasi peči, navadno brez maščobe: pastirji cmarijo ribe na žerjavici; cmaril je meso med dvema vročima kamnoma
    // slabš. peči, kuhati: celo dopoldne je cmarila, pa nima kaj postaviti na mizo; samo polento cmari; pren. ves dan se je cmaril na soncu
  2. 2. nar. cediti se, cizeti: Iz razpok na bosih nogah mu je cmarila počrnela kri (I. Koprivec)

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

cólnar -ja m (ọ̄) zastar. mitničar, carinik: bil je colnar ob glavni cesti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

copòt -ôta m (ȍ ó) plosko, zamolklo udarjanje nog ob tla

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

copotáti -ám nedov. (á ȃ) plosko stopati, da se sliši glas cop: medved copota; copotati z bosimi nogami po veži
// plosko, zamolklo udarjati ob tla: cokle copotajo po mokrem tlaku

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

copôtniti -em dov. (ó ȏ) plosko, zamolklo udariti z nogo ob tla: žena je copotnila in jezno zavpila

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

cvénkniti -em in cvênkniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ) dati kratek, zveneč, kovinski glas: zadel je z železom ob kamen, da je cvenknilo / kovanec je cvenknil na krožnik s cvenkom padel
// preh., ekspr. slišno, naglo udariti: cvenknil ga je po ustih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

cvetétiSSKJ -ím nedov. (ẹ́ í) v 3. os, zlasti v zvezi z morje, jezero
biti, postajati rdeče, zeleno, rjavo obarvan zaradi pojava namnožitve planktonskih alg v morski ali sladki vodi, kar je posledica čezmernega organskega onesnaževanja: Morje cveti in cveti, kopanje pa je možno le ob zgodnjih jutranjih urah, morda tja nekje do dvanajste E (↑)cvét

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

cvetnják -a m (á) 
  1. 1. redko cvetlični vrt: stezice v cvetnjaku / na koncu vrta je imel cvetnjak nasad cvetlic
  2. 2. večja premična posoda z okrasnimi rastlinami: ob cesti so stali cvetnjaki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

čáj -a m (ȃ) 
  1. 1. pijača iz posušenih listov čajevca ali nekaterih zelišč: kuhati, piti čaj; vroč čaj; bled čaj; kamilični, lipov čaj; čaj z rumom; skodelice za čaj / pravi ali ruski čaj iz listov čajevca
    // elipt., pog.: naročil je dva čaja; čaj brez sam čaj
    // posušeni listi čajevca ali zelišč za pripravljanje te pijače: branjevka prodaja zdravilne čaje; zavitek ruskega čaja
    ♦     farm. odvajalni, prsni čaj
  2. 2. v zahodnih deželah popoldanski družabni sestanek, pri katerem se postreže s čajem: povabiti, priti na čaj; čaj ob petih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

čákati -am nedov., čákajte in čakájte; čákala in čakála (á ȃ) 
  1. 1. biti, ostati na kakem mestu, zlasti računajoč, da kdo, kaj pride: mudi se mi, stranke me čakajo; čakal te ne bom, pohiti; pacienti čakajo zdravnika; dolgo je čakal na avtobus; čaka jo na postaji / čakati v vrsti za vstopnice
    ♦     lov. šel je čakat lisico
    // živeti, računajoč, da se bo kaj zgodilo: čaka ugodne prilike, ugodno priliko; čaka na odgovor; diplomiral je in zdaj čaka na službo; čaka, da bo operiran / ne čakaj na tujo pomoč ne zanašaj se, ne računaj nanjo; vsi so čakali, da bo tudi on kaj rekel; pren. prošnje čakajo na rešitev
    // navadno s prislovnim določilom biti v posebnem čustvenem razpoloženju zaradi stvari, ki se bo zgodila: težko čaka pomladi; komaj čakajo, da prideš; vsa v strahu čaka, kaj bo; pren. polje čaka dežja
  2. 2. ne začeti takoj s kakim delom, dejanjem: nič ne ukrene, kar čaka; udari ga, kaj čakaš; čakati s kosilom; z otvoritvijo ceste še čakajo; dolgo čaka s plačilom / gradnja vodovoda še čaka se še ni začela
  3. 3. biti v prihodnosti namenjen, določen za koga: čakajo jih še težke naloge; ne ve, kaj ga še čaka; nič dobrega ga ne čaka; čaka jih žalostna usoda / iti moram, delo me čaka; vse nas čaka smrt vsi bomo umrli; tam ga čaka sreča tam bo srečen
    // biti pripravljen, gotov za koga: kosilo vas čaka na mizi; topla soba ga čaka / vlaki čakajo na odhod
  4. 4. pog. biti dolgo uporaben, užiten: zimska jabolka čakajo; ta jed ne čaka
    ●     ekspr. ne smeš samo čepeti in čakati biti nedejaven; dekle ga je čakalo se ni poročilo z drugim; to delo ne more čakati je neodložljivo; ekspr. upniki ne čakajo zahtevajo plačilo ob dogovorjenem času; ekspr. na to boš še dolgo čakal to se verjetno ne bo zgodilo; tega najbrž ne boš dosegel; pog. pri mojem bratu čakajo bratova žena je noseča; ekspr. on ne bo čakal s prekrižanimi rokami bo kaj ukrenil; pog. zmeraj me pusti čakati nikoli ne pride točno; preg. kdor čaka, dočaka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

čàs čása m (ȁ á) 
  1. 1. neomejeno trajanje: prostor in čas; čas teče; ekspr. čas beži, se vleče; meriti čas; enota časa / v teku časa / s časom se bo marsikaj spremenilo sčasom
  2. 2. navadno s prilastkom omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja: zdaj ni časa za take stvari; za kratek čas je skočil k sosedu; gradnja je odložena za nedoločen čas; ves čas je stal; že dalj, dolgo časa ni bilo dežja; že nekaj časa ga čakam; čez nekaj, nekoliko časa sem ga zopet srečal; pog. vsake toliko časa je treba stroj očistiti od časa do časa; imeli smo toliko časa, da smo si ogledali najnujnejše; narediti kaj v doglednem, rekordnem času; delo je opravil v istem času kot drugi; veliko časa je porabil za učenje; med tem časom, ko ga ni bilo doma, se je marsikaj spremenilo / star. ta čas tajnik zdaj, sedaj
    // čez čas je spet spregovoril čez nekaj časa; določen čas ga ne bo nekaj časa; pog.: en čas bom čakal, dolgo pa ne nekaj, malo časa; čez en čas se je spet oglasil čez nekaj časa
    // pred časom so bili še vsi njegovega mnenja do nedavnega, ni dolgo od tega
    // od časa do časa je drget prešinil zemljo v manjših časovnih presledkih; ves čas, odkar je prišla, samo klepeta kar naprej, neprestano
    // za čas nam je izginil izpred oči za kratek čas, za trenutek; umakniti se za časa začasa
    // točka v neomejenem trajanju: objavili so datum, čas in kraj prireditve, odhoda / napovedovalec v radiu je povedal točen čas koliko je ura
    // od tistega časa ni več govoril
  3. 3. omejeno trajanje
    1. a) s katerim človek razpolaga: pridem, če bo čas; nima časa za razvedrilo; s pridom izrablja svoj čas; nočem vam krasti dragocenega časa; ekspr. po gostilnah trati, ubija, zapravlja čas; zmeraj najde čas za branje; pog. utrgala, vzela si je čas za vzgojo otrok; takrat ni bilo časa za pogajanje dovolj časa
      // ker ni v službi, ima dosti časa prostega časa; izgubljen, zapravljen čas nekoristno porabljen
      // prosti čas s katerim človek po opravljenem poklicnem delu lahko sam razpolaga
    2. b) s prilastkom ki je dogovorjeno ali določeno za kaj: čas za povračilo dolga je pretekel; opravil je vse v prej določenem času; za prijavo je že skrajni čas; zadnji čas je, da to storiš; dali so mu čas za premislek; ni še čas za kosilo / obratovalni čas / vrnil se je o pravem času, ob času pravočasno
      // trgali so pred časom, zato je grozdje kislo predčasno; zaradi nezadostne hrane umre dosti ljudi pred časom prekmalu, prezgodaj
      // delovni čas uradno določeno trajanje (dnevne ali tedenske) zaposlitve; deljen, izmeničen delovni čas; osemurni delovni čas
    3. c) s prilastkom ki je ugodno, primerno za kaj: bo že prišel čas, ko bova obračunala; spregovoril je ob nepravem času, v ugodnem času; do koče smo prišli ravno pravi čas, potem se je ulila ploha; to ni primeren čas za obiske, učenje; takrat ni bil čas za pogajanje pravi čas
      // naš čas še ni prišel; njegov čas je minil / ekspr. čas je že, da poveste svoje pripombe potrebno, nujno je; čas je pozabiti stare razprtije
    4. č) s prilastkom v teku dneva, leta: vsak dan odhaja ob istem času; čas košnje, čas največjega dela; v času glavne sezone; v času od zgodnje jeseni do začetka zime; poletni, zimski čas; predpustni čas; zdravnik mora k bolniku ob vsakem času kadarkoli
      // vsak čas se lahko vrne kmalu, vsak hip
      // pomlad je najlepši letni čas / z oslabljenim pomenom: v večernem času se je zrak prijetno ohladil zvečer; v času počitnic med počitnicami, o počitnicah
    5. d) s prilastkom v življenju, bivanju: čas mladosti, staranja; v času zorenja
  4. 4. tudi mn., navadno s prilastkom omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: ta čas mi bo ostal za vedno v spominu; to je bil za narod usoden, odločilen čas; poznata se iz partizanskih časov; razvoj gospodarstva v povojnem času; v prejšnjih, davnih, starih časih; bil je eden največjih umetnikov vseh časov; v času okupacije, turških vpadov / to je nenavadno za naš čas sedanjost; tu je vse tako kot prejšnje čase nekdaj, v preteklosti
    // za časa Rimljanov / v zadnjem času, zadnje čase si se zelo spremenil; prve čase je imela še nekaj upanja sprva; svoj čas svojčas, svoje čase je bil velik gospod nekoč, prej
    // razmere, okoliščine, stvarnost v omejenem trajanju: danes niso časi za tako brezskrbno življenje; ni se mogel prilagoditi novemu času; za tiste čase so bile njegove ideje napredne; v teh časih tak človek ne more najti razumevanja; današnji, dobri, stari časi; težki, žalostni časi; pesn. grenki časi; ekspr. obetajo se mu zlati časi / gledališče je ogledalo časa; delo je napisano v duhu časa; odnesel ga je tok časa / ekspr. to so bili časi! dobri, imenitni
    ●     odločite se, še je čas ni še prepozno; prišel bom, če mi bo čas dopuščal če bom imel čas; ker so dela prepozno začeli, jih bo lovil čas bodo morali hiteti; stavbo je že načel čas, ekspr. zob časa zaradi starosti začenja razpadati; pri delu ga je čas prehitel dela ni utegnil dokončati; ekspr. s tem ne bom izgubljal časa se ne bom ukvarjal; s petjem si krajša čas se zabava, odganja občutek praznote; ekspr. bogu čas krasti lenariti; s klepetanjem si preganja čas se kratkočasi, se zabava; presti čas z igro prstov kratkočasiti se, zabavati se; vidita se na redke, ekspr. svete čase malokdaj, poredkoma; ekspr. na, za (vse) večne čase se mu je zameril za zmeraj; publ. pridobiti na času storiti kaj prej kot v določenem času; imeti časovno prednost pred kom; iti, hoditi s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; ekspr. že lep čas nismo videli dobrega filma precej dolgo; dolg čas dolg čas mu je dolgčas; ekspr. dolg čas prodajati dolgočasiti se; iz dolgega časa si žvižga iz dolgočasja; od dolgega časa je ves bolan od dolgočasja; kratek čas delati komu kratek čas kratkočasiti, zabavati ga; slikanje mu je le za kratek čas za razvedrilo, v zabavo; ekspr. ima pisan, zlat, židan čas veliko prostega časa; star. bliža se ji njen čas porod; redko svoj čas je preživel mirno svoje življenje; star. bolnik ima svoje čase obdobja, ko ga bolezen napade; vsako delo potrebuje svoj čas se ne da opraviti v prekratkem roku; njegovo delo v svojem času ni našlo razumevanja ob nastanku; bilo je ob tistem času, ko se mu je rodil otrok tedaj; toliko časa je delal, pa nima svojega kotička dolgo, daljši čas; ekspr. dober, lep del časa je zapravil v gostilni večino časa; kolo časa se ne more obrniti nazaj preteklost se ne vrne; knjiž., ekspr. bil je pravi otrok svojega časa človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal; ekspr. je na tesnem s časom ima zelo malo časa (za kaj); ekspr. za božji čas! izraža nejevoljo, nestrpnost; čas celi rane; čas prinese svoje po daljšem trajanju se stvari omilijo; pustimo času čas pustimo, da se stvari normalno razvijajo; vse ob svojem času; vsaka reč le nekaj časa traja vse se spremeni, nič ni večno; njegov odstop je samo še vprašanje časa moral bo odstopiti, samo ne ve se še, kdaj; preg. čas je zlato
    ♦     astr. sončni čas po Soncu merjeno trajanje; krajevni ali lokalni čas po krajevnem poldnevniku merjeno trajanje; fiz. nihajni čas čas, ki ga porabi nihajoče telo za pot od ene skrajne lege do druge in nazaj; fot. čas osvetlitve trajanje osvetlitve filma pri fotografiranju; aparat z več časi z napravami za uravnavanje trajanja osvetlitve; geogr. greenwiški čas; jur. čakalni čas; čas zastaranja; kem. razpolovni čas čas, v katerem razpade polovica atomov radioaktivne snovi; lingv. čas gramatična kategorija za izražanje sedanjosti, preteklosti in prihodnosti glagolskega dejanja; sedanji, pretekli, prihodnji čas; prislovno določilo časa; tvorba časov; šol. učni čas trajanje pouka; šport. dosegel je dober, rekorden čas rezultat pri hitrostnem športu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

časóven -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na čas: oddajanje signalov v enakomernih časovnih presledkih; časovna (merska) enota; krajevna in časovna oddaljenost; med dogodkoma je precejšnja časovna razlika; daljše časovno obdobje / nekaj so jih obsodili na smrt, ostale pa na časovne kazni do petnajst let zapora / tekmovalec ni izkoristil velike časovne prednosti / časovna opredelitev najdbe / kljub časovni stiski je organizacija prireditve uspela / tej risarski konstrukciji manjka predvsem časovna dimenzija / tekst ni vezan na ozek nacionalen in časoven okvir; nerazumljivost umetnine zaradi časovne vezanosti
♦ ekon. časovna mezda mezda, ki se obračunava po trajanju dela; elektr. časovni števec priprava za merjenje časa odjemanja električne energije; časovno stikalo avtomatska priprava, ki vključi stroj ob določenem času; fot. časovna osvetlitev osvetlitev, ki je daljša od ene sekunde; lingv. časovni rodilnik rodilnik v funkciji prislovnega določila časa

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

čêlen -lna -o prid. (ȇ) nanašajoč se na čelo: čelne gube; čelna kost; vnetje čelne votline / čelni vodja je dal povelje za umik / čelna deska postelje; čelna stran panja, hiše
♦ aer. čelni veter veter, ki piha pravokotno na čelo vozila; geogr. čelna morena nasutina ledenika ob njegovem spodnjem koncu; teh. čelna ploskev ploskev, ki je pravokotna na vzdolžno os predmeta; urb. čelna postaja postaja, ki stoji pravokotno na smer tirov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

čémbalo tudi cémbalo -a [če-] m (ẹ̑) muz. glasbilo, pri katerem ob udarcu na tipko kovinski jeziček brenkne ob struno: igrati čembalo; koncert za čembalo in godala

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

čeméti -ím [čəm] nedov., čemì (ẹ́ í) 
  1. 1. negibno, tiho sedeti: vojaki čemijo ob ognju / čez dan čemi sova v duplini; ekspr. kar naprej čemi v svoji sobi; pren. nizke hiše čemijo med drevjem
    // nepremično, duševno odsotno gledati: tiho je čemel predse
  2. 2. biti napol buden: ležali so na pogradih in čemeli v temi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

čepériti se -im se nedov. (ẹ́ ẹ̑) redko ščeperiti se: v mrazu se vrabci čeperijo / čeperil se je ob čednem dekletu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

čestítati -am dov. in nedov. (ȋ) izraziti komu veselje nad pomembnim dogodkom, uspehom: čestitati k diplomi; čestitati za poroko; dovolite, da vam iskreno čestitam; pismeno čestitati / ekspr. čestitam, čestitam / neustalj. čestitati na ozdravljenju
● ekspr. lahko si čestitaš lahko si zadovoljen; ali smem že čestitati? ali se je pričakovano že zgodilo
// voščiti, želeti srečo: čestitati očetu za rojstni dan; ob dnevu republike čestitamo vsem delovnim ljudem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

čestítka -e ž (ȋ) nav. mn. izraz veselja komu ob pomembnem dogodku, uspehu: ob opravljenem doktoratu so mu izrekli iskrene čestitke; ves dan je sprejemala čestitke; zahvaliti se za čestitko; nevesto so obsuli s čestitkami
// dobre želje, voščilo: državniki so izmenjali novoletne čestitke / ob devetih so v radiu čestitke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

čéšnja -e ž (ẹ̑) sadno drevo ali njegov dolgopecljati okrogli koščičasti sad: obirati, zobati češnje; saditi zgodnje češnje; cvetoča češnja; cepiti divjo češnjo; prve češnje; zardela je kot češnja; kot češnja rdeče ustnice / češnje belice, črnice, hrustavke, ranice / pog. pohištvo iz češnje češnjevega lesa
● z njim ni dobro češenj zobati imeti opravka
♦ bot. kozja češnja čistilna krhlika; pasja češnja navadna krhlika; volčja češnja strupena gozdna rastlina s črnimi plodovi češnjeve velikosti, Atropa belladonna; igr. rdeče češnje otroško kólo ob petju pesmi s takim začetkom; vrtn. japonska češnja okrasno drevo ali grm z belimi ali rožnatimi cveti; judovska češnja trajnica s plodovi v napihnjenih rdečkastih ovojih, Physalis alkekengi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

četŕtek -tka m (ŕ) četrti dan v tednu: jutri bo četrtek; pride v četrtek zjutraj / sestajajo se ob četrtkih
♦ etn. debeli četrtek četrtek pred pustnim torkom, praznovan kot dan debelih ljudi; rel. veliki četrtek zadnji četrtek pred veliko nočjo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

četrtlétje -a s (ẹ̑) doba, ki traja četrt leta: plačati najemnino za prvo četrtletje
♦ šol. redovalna konferenca ob koncu drugega četrtletja četrtine šolskega leta

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

čez predl., s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka čéz- (ẹ̑) 
  1. 1. za izražanje gibanja ali smeri na drugo stran
    1. a) nad čim: skočiti čez jarek; oblaki se pode čez gore; sklonil se je čezenj; potaknil je sadike in čeznje nametal zemljo; pren. pomagati začetniku čez prve težave
    2. b) povprek po čem: steči čez cesto; odpraviti se čez morje; iti čez most; dal je levo nogo čez desno; iti z roko čez oči / reka se vali čez jez; pomesti čez prag / obesiti puško čez ramo; potegniti krilo čez koleno
    3. c) po površini: smeh se razlije čez obraz
    4. č) skozi kaj: voz pelje čez vas; potovati v Zagreb čez Novo mesto; pog.: dihati čez nos; gledati čez okno skozi
      // čez pol preklati; čez sredo prerezati
    5. d) okoli česa: tanka čez pas; koliko meri čez prsi?
      // za izražanje stanja: nositi srajco čez hlače; veja visi čez potok; most čez reko / stanuje tam čez cesto
  2. 2. za izražanje časa
    1. a) po katerem se kaj godi: čez nekaj časa ga boš spet videl; vrnem se čez deset minut / ura je dve čez polnoč
    2. b) v katerem se kaj godi: sova se čez dan skriva; prihaja samo ob nedeljah, čez teden ga ni / jabolk bo dovolj za čez vso zimo
  3. 3. za izražanje presežene mere: meri čez dva metra; nekaj čez sto dinarjev; delo čez uro / čez mero vesel; voda mu sega čez pas; ne piši čez rob; čez vse drag
    // star. za izražanje nadrejenosti: imeti oblast čez deželo; postavljen čez vse druge
  4. 4. za izražanje nejevolje, nasprotovanja: pritoževati se čez draginjo; zabavljati čez vino / ali si mu rekel kaj čez čast; pog. vsi so čezme proti meni
    ●     ekspr. drug čez drugega vpijejo vsevprek; eden bolj kot drug; pog. fant je očetu čez glavo zrasel se ga ne boji več, se ne zmeni za njegove opomine; ekspr. ima dela čez glavo zelo veliko; pog. dobiti jih čez hrbet biti tepen; ekspr. napraviti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; pog. dati otroka čez koleno natepsti; pog., ekspr. biti čez les čudaški, neumen; star. čez leto in dan približno čez eno leto; pog. čez mejo jo je popihal odšel je ilegalno v tujino; pog. imeti koga čez noč prenočiti; ekspr. čez noč je zaslovel naenkrat, nepričakovano; publ. drama je šla čez oder je bila uprizorjena; čez ramo gledati z nazaj obrnjeno glavo; žarg., šol. izprašati čez vso snov iz vse snovi, vso snov; vino se toči čez ulico za pitje zunaj lokala; pog., ekspr. čez to vino ga ni ni boljšega vina; star. čez zobe vleči opravljati, obrekovati; zastar. usmilite se čezme usmilite se me; preg. čez sedem let vse prav pride vsaka stvar se da kdaj s pridom uporabiti; preg. ti očeta do praga, sin tebe čez prag slabo ravnanje s starši se zelo maščuje
    ♦     šport. tek čez drn in strn

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

čezmérnost -i ž (ẹ́) lastnost čezmernega: njegova čezmernost je bila ob otroku še očitnejša / čezmernost čustva

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

čík -a m (ȋ) 
  1. 1. kos zvitega tobaka za žvečenje: odgrizniti, žvečiti čik
  2. 2. pog. ostanek dogorele cigarete ali cigare; ogorek: pohoditi, ugasniti čik; stikati po tleh za čiki
    // ekspr. cigareta: danes nisem pokadil niti (enega) čika
  3. 3. žarg. negativna ocena (v šoli): ob konferenci sem imel tri čike
    ●     pog. padel je kot čik zelo močno, trdo; neskl. pril.: pog. čik gumi žvečilni gumi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

čipírati -am dov. in nedov. (ȋ)
označiti žival z mikročipom, na katerem je številka, s katero je mogoče najti podatke o lastniku: čipirati pasje mladiče; V ljubljanskem zavetišču ob sterilizaciji in kastraciji mačke po novem tudi čipirajo E ↑číp

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

čísto prisl. (ȋ) 
  1. 1. izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: čisto gol; čisto konkurenčna oblika gospodarjenja; sod je čisto prazen; vrt je čisto na drugi strani; ostal je čisto brez pomoči; čisto brez potrebe se jezite; zdaj je hiša čisto njegova; njegov nastop je čisto tak kot očetov; čisto vse si je zapomnil; čisto je nehal piti; hiša je čisto porušena; čisto gotovo pride; čisto nepričakovano se je vrnil; imaš čisto prav; elipt. on je čisto, kakor je bil čisto tak
    // hiša je čisto ob morju tik
    // ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen besede, na katero se veže: to je čisto navadna goljufija; čisto preprosto mu je vse utajil; čisto sem pozabil sporočiti; čisto prav vam je; čisto zares ne vem
  2. 2. izraža zelo visoko stopnjo: čisto majhen je; čisto mlad; čisto malo se je spremenil; čisto tiho govori
  3. 3. izraža rahlo omejitev: hrana je čisto dobra; bil je čisto prijazen z nami; čisto lepo so ga sprejeli; čisto prijetno je tu; to vino imam čisto rad; prim. čist

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

člének -nka m (ẹ̑) 
  1. 1. gibljiv stik dveh ali več kosti, navadno prstnih: nategoval si je prste s tako silo, da so mu členki pokali; zapestni členek / prstan ji je zdrknil čez členek; potrkati s členki ob mizo
    // nav. mn. gleženj: do členkov gaziti blato
  2. 2. del, ki se veže z drugimi v celoto: speti členke verige; pren. to je samo droben členek v verigi dogodkov
    ♦     bot. del stebla med dvema kolencema; lingv. beseda brez samostojnega pomena, ki se navadno prideva drugim

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

čofotáti -ám nedov. (á ȃ) 
  1. 1. slišno, plosko udarjati po vodi: otrok čofota v banjici / raca čofota s krili po vodi
    // ekspr. hoditi po vodi, po čem redkem: čofotati po lužah, po blatni poti
  2. 2. slišno, tleskajoče padati ali teči: studenec čofota v korito; voda čofota s strehe
    // dajati tleskajoče, zamolkle glasove: škornji so zajemali vodo in ob vsakem koraku čofotali; brezoseb. pod nogami je čofotalo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

čofôtniti -em dov. (ó ȏ) 
  1. 1. slišno, plosko udariti po vodi: riba je čofotnila z repom
  2. 2. pog., ekspr. pasti: zakrilil je z rokami in čofotnil v reko
  3. 3. brezoseb. dati tleskajoč, zamolkel glas: ob vsakem zamahu z veslom je čofotnilo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

čohálnik -a [u̯n tudi ln] m (ȃ) 
  1. 1. redko čohalo: očistiti čohalnik
  2. 2. agr., lov. drevo, kol, ob katerega se čoha živina ali divjad

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

čoháti -ám in čóhati -am nedov. (á ȃ; ọ̑) 
  1. 1. drgniti, praskati po koži, zlasti žival: čohati kravo, psa za ušesi; svinja se čoha ob pregrado / nizko: ne čohaj se kar naprej! čohati se pod pazduho
    ●     nizko ne čohaj se, kjer te ne srbi ne vmešavaj se v stvari, ki se te ne tičejo
  2. 2. s čohalom čistiti: neprestano krtači in čoha svoje konje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

čòk čôka m (ȍ ó) 
  1. 1. nerazsekan večji kos debla; panj: na ognjišču so noč in dan goreli smolnati čoki; tramovi za sode ležijo na čokih; zaspal je ko čok trdno
    // stal je za čokom in sekal meso; sekati drva na čoku na tnalu
    // nar. primorsko po podiranju drevja preostali del debla; štor: ruvati čoke
  2. 2. velik kos kakega materiala: odlomil je čok premoga; visoko štrleči granitni čoki / na pultu so bili razvrščeni čoki sladkorja
  3. 3. ekspr. čokat ali neroden človek: je še trden čok, čeprav je dosti pretrpel; slabš. ne zna postreči, je tak čok
    ♦     arhit. čok lesena kocka za tlakovanje; geogr. gorski čok osamljena gora ali gorska skupina, nastala ob prelomih; petr. čok manjša gmota globočnine; šport. čok orodje z ročajem in drsno ploskvijo za metanje pri kegljanju na ledu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

čŕn -a -o stil. -ó prid. (ŕ) 
  1. 1. ki je take barve kot oglje ali saje, ant. bel: črni lasje; črn maček; obleka iz črnega žameta; plašč je črn; črna barva; črna obleka; črna šolska tabla; sivkasto, vranje, zamolklo črn; črn kot oglje, kot vrag; črno-bel vzorec; črno-žolta zastava / pesn.: črni mrak; črni vran; črna noč, tema / izobesili so črno zastavo kot znamenje žalovanja
  2. 2. ki je temne barve: gost črn dim; na nebu visijo črni oblaki; črna prst; črne oči; čisto črn; gara ko črna živina zelo, hudo; ekspr.: nabil te bom, da boš ves črn; plačal bo, da bo črn zelo, veliko; črno-beli film film, ki kaže sliko samo v vseh odtenkih sive barve, od črne do bele; črno-bela fotografija / pesn.: črni grob; črni kovači; črna kri / črn(i) kruh kruh iz črne moke; črna kava kava brez dodatka mleka; črna moka pšenična ali ržena moka, ki vsebuje veliko količino otrobov; črno pivo, vino; ali je svetlolasa ali črna temnih las; nosi črna očala očala s temno obarvanimi stekli; črn od sonca zagorel
    // ki ima plodove ali gomolje temne barve: grmi črnega ribeza; črna murva; črna redkev / jesti črni ribez
  3. 3. ekspr. za človeka zelo neprijeten: tedaj so se zanje začeli črni dnevi; črna usoda / preženi črne misli; obhajajo ga črne slutnje
    // ki vsebuje, izraža hudobijo, zlobo: črn naklep; bala se je njihovih črnih pogledov; ima črno dušo; snoval je črne misli
    // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: navdajal ga je črn obup; črna groza; najbolj črna revščina; črna žalost / to je črna nehvaležnost, zavist, zloba; črno sovraštvo
  4. 4. ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: z lažnimi računi so si ustvarili črni fond; preprečevanje črnih gradenj; nekateri šoferji podjetij zaslužijo s črnimi vožnjami / črna borza nezakonito, nedovoljeno trgovanje, zlasti kadar blaga ni dovolj v prodaji
  5. 5. slabš. nanašajoč se na klerikalce, desničarje: občina je bila črna
    ●     publ. črni kontinent Afrika; črni prebivalci Amerike črnski prebivalci; črni revirji rudarski kraji Trbovlje, Zagorje, Hrastnik; črna Afrika Afrika s črnskim prebivalstvom; ljudi prikazuje s črnimi barvami, v črni luči negativno; črne bukve po ljudskem verovanju knjiga, s katero se da čarati, vedeževati; publ. črna kronika tega tedna (prometne) nesreče; črna lista seznam osumljenih oseb, prekrškov, nesreč; črna metalurgija metalurgija železa, mangana in kroma; ekspr. je črna ovca v družini edini, ki je drugačen, slab; dobil je črno piko zabeležilo se je slabo mnenje o njem; črna roka teroristična skupina na Slovenskem, ki je na skrivaj pobijala pripadnike Osvobodilne fronte; star. črna smrt kuga; slabš. črne srajce italijanski fašisti; slabš. glej no, črna suknja duhovnik; črna šola ljudski naziv, nekdaj vmesna šola med šestletno gimnazijo in univerzo; publ. črna umetnost tiskarstvo, tisk; črna vojska nekdaj vojska, sestavljena iz vojakov, ki niso redni vojni obvezniki in so vpoklicani le ob veliki vojni nevarnosti; vznes. pokriva ga črna zemlja je mrtev, pokopan; šalj. ponoči je vsaka krava črna v določenih okoliščinah se človek zadovolji tudi z manj kvalitetnim; slabš. črno-žolta monarhija Avstro-Ogrska; publ. črno zlato premog; ekspr. če pravim jaz, da je belo, trdi on, da je črno najini mnenji si popolnoma nasprotujeta; ni ne belo ne črno je neizrazito, nejasno
    ♦     antr. črna rasa; bot. črni bor, hrast, koren, trn, zobnik; etn. črni mož otroška igra, pri kateri eden od igralcev, črni mož, lovi druge; črna kuhinja kuhinja, v kateri dim ni speljan v dimnik; geogr. Črna gora; gozd. črni gozd gozd z iglastim drevjem; črni les les iglastega drevja; igr. črni Peter otroška igra s kartami, pri kateri izgubi tisti, ki mu ostane karta s figuro črne glave; kem. črni smodnik strelivo, zmes solitra, žvepla in lesnega oglja; lit. črno-bela tehnika prikazovanje oseb ali dogodkov, pri katerem so nekateri samo pozitivni, drugi pa samo negativni; med. črne koze; metal. črna pločevina; petr. črni premog premog z visoko stopnjo pooglenitve; rel. črna barva v bogoslužju simbol žalosti, smrti; črna maša maša, ki se opravlja v črnih oblačilih za umrle; šah. črna figura; črno polje; trg. črna posoda posoda iz železne pločevine; zool. črni dular, medved, žužek; črna podgana; črna žolna

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

čŕniti -im in črníti -ím nedov. (ŕ; ī í) delati kaj črno, temno: črniti čevlje; črniti lase; črni si obrvi
// raba peša slabo govoriti o kom, tožiti koga: povsod je črnila svojo sosedo; ob vsaki priliki ga črni pri nadzorniku

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

čŕta -e ž (ŕ) 
  1. 1. nepretrgana vrsta točk: narediti, potegniti črto; pisati od črte do črte, čez črto; debela, tanka črta; navpična, poševna črta; cikcakasta, kriva, ravna črta; črti nista vzporedni / notna črta; pog. nogavice brez črte šiva, roba; blago z belimi črtami / cesta je speljana v ravni črti po ravnini v smeri, liniji
  2. 2. črti podobna zareza: črte na dlani; ostra črta ob ustih / črte njenega obraza so razodevale žalost poteze, izraz
  3. 3. drug poleg drugega stoječi predmeti ali objekti; vrsta, linija: strnjena črta hiš / bojna, obrambna črta
  4. 4. kar ločuje, razmejuje: nosil je pošto iz naše cone preko črte; prekoračiti mejno črto; črta, do katere seže gozd
  5. 5. obris, kontura: črta gorá na obzorju; profilna črta obraza; pren. dogodek je prikazal v skopih črtah
  6. 6. nav. mn. osnovna lastnost ali značilnost, poteza: odbijajoče črte njegovega značaja; skupne stilne črte med srednjeveškim kiparstvom in slikarstvom / osnovne črte oktobrske revolucije
    ●     ekspr. vojna je napravila črto čez njegove načrte jih je onemogočila, prekrižala; ekspr. potegnil je črto pod svojim dosedanjim življenjem napravil je obračun, pregled nad njim; opombe navaja pod črto na koncu strani pod tekstom; publ. pod črto razmišljanja bi zapisal še tole priporočilo ob koncu bi še dodal, pripomnil; ekspr. propadli so na celi črti popolnoma, v celoti; ekspr. drama je uspela na celi črti popolnoma, v celoti; publ. v debati sta se znašla na isti črti sta bila enakega mnenja, naziranja; publ. razvojna črta našega gospodarstva načela, smernice; zračna črta najkrajša razdalja med dvema krajema
    ♦     avt. neprekinjena črta vzdolž ceste, čez katero voznik ne sme zapeljati; gled. črta izpuščanje, črtanje besedila v dramskem delu; dramaturška, režijska črta; jur. demarkacijska črta začasna meja med državami ali armadami, navadno po sklenitvi premirja; mat. ulomkova črta vodoravna ali poševna črta, ki loči števec in imenovalec; navt. ločna črta nekdaj merska enota na kompasu, 11°15'; vodna črta ravnina, v kateri seka mirna vodna gladina bok ladje; šport. ciljna, startna črta

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

čŕvSSKJ -a m, živ. (ȓ) rač.
program, ki se lahko sam razmnožuje, širi po računalniškem omrežju in ovira, onemogoča delo z računalnikom: internetni črv; virusi in črvi; Črv se po elektronski pošti širi zelo hitro E = hrv., srb. cȓv, rus. čérvь, češ. červ, stcslov. črъvь < pslov. *čьrvь ob *čьrmь < ide. *ku̯r̥-mi-

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

čúlja -e ž (ū) nar. zahodno panj, čok: deklica je sedela na čulji ob ognjišču

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

čút -a m (ȗ) 
  1. 1. sposobnost za sprejemanje fizičnih dražljajev: zaradi neprestane nevarnosti so se mu čuti izostrili / svetlobni, tipni čut; čut okusa, vida; čut za vonj / čut za barve, za bolečino / ekspr. z vsemi čuti je užival sonce in morje
    ♦     anat. mišični čut sposobnost za zaznavanje dražljajev v mišicah in kitah pri gibanju
  2. 2. navadno s prilastkom sposobnost za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov: manjka mu pedagoški čut za to; oblikovati, vzgajati estetski čut; etični, moralni čut; imeti čut za lepoto, za umetnost / nekak notranji čut mu je povedal, da se godi nekaj hudega; njenemu ženskemu čutu ni bilo mogoče ničesar skriti / čut za orientacijo
    // določen odnos do teh prvin, pojavov: užalili so njegov domovinski čut; njen družinski čut je bil s tem močno prizadet; taka rešitev se upira njegovemu socialnemu čutu; v otroku je treba vzgajati čut dolžnosti, odgovornosti; čut za pravičnost, za red / med študijem se mu je jezikovni čut zelo razvil; pri takem delu je treba imeti oster kritični čut / ekspr. nima nobenega čuta za njegove probleme razumevanja, smisla
  3. 3. star. občutek: ob pogledu nanj jo je obšel neprijeten, zoprn čut / ob spominu nanj jo je spreletel čut zapuščenosti; čut manjvrednosti, negotovosti
  4. 4. zastar. čustvo: glavni čut njegove poezije je ljubezen do domovine / z vsemi čuti in željami so bili na njihovi strani / nič se mu ne smili, čisto brez čuta je brez sočutja
    ●     knjiž. če me čut ne vara, je stvar taka če se ne motim; pomagal ji je njen šesti čut intuicija, nagon

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

čúti2 čújem nedov., čúl in čùl (ú ȗ) raba peša biti buden; bedeti: ali spiš ali čuješ; čul je do polnoči / vso noč budno čujejo; med boleznijo je čula ob moji postelji; čuti pri mrliču
// knjiž. posvečati čemu vso skrb: skrbno je čula nad otrokovim zdravjem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

čutíti in čútiti -im nedov. (ī ú) 
  1. 1. zaznavati s čutili: čutiti kri v ustih; čutiti mokroto v čevljih; pod prsti je čutil utripanje žile; čutil je, da ga duši; vsi so čutili potres / nepreh. njegova roka ne čuti več / psi so čutili ljudi, zato so lajali / tako ga je zeblo, da ni čutil nog / star. nihče me ni čutil, ko sem prišel po stopnicah me ni slišal, opazil
  2. 2. nagonsko dojemati ali predvidevati kaj: čutila je njegovo bližino, čeprav ga ni videla; ne vem zakaj, a čutim, da je tako; čutili so, da govori iz srca / živali čutijo nevarnost / čutil je, da se ne bosta več videla slutil
  3. 3. ugotavljati z zavestjo prisotnost česa: poslušalci niso čutili osti njegovih besed / čutimo potrebo po boljši organizaciji dela; čuti dolžnost, da skrbi zanj / na trgu se že čuti znižanje cen kaže, opaža; ekspr. v zraku se čuti pomlad
  4. 4. imeti, doživljati čustva, občutke: ta človek živo in globoko čuti; po njegovem odhodu je spet čutila v sebi žalost in praznino / ali kaj čuti do njega ali ga ljubi
    // čutiti z reveži sočustvovati
  5. 5. doživljati, navadno kaj neprijetnega, hudega: vsi čutimo posledice vojne; nikoli ni čutil pomanjkanja / njegovo surovost smo čutili na lastni koži
  6. 6. z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: v nogi čuti bolečine; ne čuti lakote; čutiti utrujenost / čutiti ljubezen, simpatijo do koga; pred njim je čutila spoštovanje; pri srečanju ni čutila niti najmanjše zadrege
    ●     vsak čuti to besedo drugače dojema, pojmuje; pog., ekspr. precej sta ga že čutila bila sta vinjena; ekspr. po padcu je čutil vsako kost vse ga je bolelo; čutiti vsako vremensko spremembo imeti bolečine, težave ob njej; čuti trdna tla pod nogami prepričan je, da je na varnem; pri njem je čutil denar domneval, predvideval je, da ga ima; pog. dali so mu čutiti, da so nekaj očitno, v neprimerni obliki so mu to pokazali; ekspr. to vam bom dal še čutiti se vam bom maščeval

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

čuvájnica -e ž (ȃ) manjša stavba za čuvaja: železničar stoji pred čuvajnico; progovna čuvajnica; čuvajnica na gradbišču / stanovali so v čuvajnici ob progi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dáma -e ž (á) 
  1. 1. v meščanskem okolju, spoštljivo naslov za odraslo žensko: neka dama je prišla; dame so bile v dolgih večernih toaletah; mlada, stara dama; dama iz visoke družbe / kot nagovor: spoštovane dame; dame in gospodje / frizer za dame in gospode / dame volijo pri plesu za enega ali več plesov imajo pravico si same izbrati plesalca
    // dvorna dama v nekaterih državah naslov za žensko, ki ob posebnih priložnostih spremlja vladarico; prva dama naslov za žensko, ki po svojem položaju ali na področju svojega udejstvovanja presega vse druge
  2. 2. ekspr., navadno v povedni rabi, navadno s prilastkom ženska, ki zaradi odličnega vedenja in lepega videza vzbuja spoštovanje: človek v življenju redko sreča pravo damo; ona je resnična dama
  3. 3. igralna karta z žensko figuro: pikova, srčna dama
  4. 4. igra s črnimi in belimi ploščicami na damovnici: igrati damo
  5. 5. šah. šahovska figura, ki se giblje v vseh pravokotnih in diagonalnih smereh: vzeti trdnjavo z damo; vrednost dame

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dán dnéva m, rod. mn. dní tudi dnévov, daj. mn. stil. dném; daj., or. dv. stil. dnéma; v prislovni rabi: rod. ed. dné, or. ed. dnévom in dném; rod. mn. dní, tož. mn. dní, mest. mn. dnéh in dnévih; tož. dv. dní tudi dnéva (ȃ ẹ̑) 
  1. 1. čas štiriindvajsetih ur, ki se začne ob polnoči in traja do polnoči: leto ima 365 dni; od takrat je minilo štirinajst dni; pridem čez dva dni, čez teden dni; pred (nekaj) dnevi je odšel; večkrat na dan se oglasi; prvi, zadnji dan v mesecu, tednu; dela vsak dan, vsak drugi dan; dan pozneje se je zgodilo; dan pred praznikom; nekaj dni po tem / štirinajst dni morja mu je dovolj / ekspr. nevarnost je vsak dan, z vsakim dnem večja / ekspr.: dogodek dneva najpomembnejši dogodek; bil je junak dneva najpomembnejša osebnost
    // pri datiranju: Ljubljana, (dne) 7. julija; star. na dan 27. junija
    ♦     rel. sodni dan čas, ko bo Kristus sodil ljudem
    // s prilastkom ta čas, določen za posebne namene, opravila: plačilni dan; vsak petek je semanji, tržni dan; uradni dan določen za uradovanje s strankami
    // delovni dan delovnik
    // rojstni dan
    // s prilastkom ta čas, posvečen spominu na kaj: Prešernov dan; dan zmage; dan žena
  2. 2. čas svetlobe od sončnega vzhoda do zahoda, ant. noč: dan je že; dan se daljša, krajša; dan se dela dani se; dan raste postaja daljši; deževen, jasen, lep, meglen, sončen dan; jesenski, pomladni dan; kot noč pa dan sta zelo različna
    // ves dan je hodil okrog; ekspr. ves ljubi, božji dan sedi; zjutraj je bilo oblačno, čez dan se je zjasnilo; še za dne je prišel domov ko je bil še dan; z dnem je pritisnil mraz ko se je zdanilo
    // ekspr. beli dan zgodilo se je sredi belega dne; ob, pri belem dnevu si je upal to storiti podnevi; ne skrivaj, javno; jasno kakor beli dan / vasi sta dan hoda narazen / kot pozdrav dober dan!
  3. 3. mn., s prilastkom omejeno trajanje v življenju, bivanju: potekajo mu brezskrbni dnevi; burni, veseli dnevi; to so bili zanj odločilni, usodni dnevi / ekspr. črni, pasji dnevi zelo neprijetni, hudi
    // slabo mu gre na stare dni / ekspr., z oslabljenim pomenom: do konca (svojih) dni ti bom hvaležen; dneve mladosti je preživel na deželi
    // omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: spomini na partizanske dni; dnevi okupacije / v davnih, nekdanjih dneh / star. njega, svoje dni včasih, nekdaj
    ●     jutri je še en dan misliti je treba tudi na prihodnost; še je čas; tudi ta dan je napočil čas, ko se je izpolnilo pričakovanje; ekspr. dnevi so mu šteti kmalu bo umrl; ekspr. človek ne ve ne ure ne dneva ne ve, kdaj bo umrl; ne ve, kaj se mu bo zgodilo; na dan vse pride na dan vse se izve, pojasni; ekspr. kar na dan z besedo povej, kaj misliš; ni hotel z resnico na dan povedati resnice; voda je udarila na dan nenadoma, z veliko silo pritekla iz odprtine; dan na dan, dan za dnem hodi sem kar naprej, zelo pogosto; ekspr. noč in dan dela kar naprej, neprenehoma; ekspr. leto in dan je čakal zelo dolgo; približno eno leto; iz dneva v dan mu govori isto kar naprej, ves čas; ekspr. živi iz dneva v dan brez cilja, brezskrbno, tja v en dan tjavendan; ekspr. govoriti tja v tri dni brez smisla, neumnosti; knjiž. knjiga je zagledala beli dan je izšla; ekspr. v nedeljo so imeli nogometaši črn dan doživeli so neuspeh; igralec je imel včeraj (dober) dan dobro je igral; lepega dne se je vrnil nenadoma, nepričakovano; pasji dnevi čas od 23. julija do 23. avgusta; ekspr. takrat smo imeli pasje dneve dneve hude vročine; ekspr. pravi sodni dan je bil velika zmeda, razdejanje; ekspr. tega še svoj živ(i) dan nisem videl še nikoli; ekspr. za vse svoje žive dni si bom zapomnil za vse življenje; preg. ne hvali dneva pred večerom ne izrekaj pohvalnega mnenja o tem, kar se še ni končalo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dánSSKJ dnéva m (ȃ ẹ̑)

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dánes [nəs] prisl. (á) 
  1. 1. pričujočega, sedanjega dne: danes je njegov god; danes je 4. julij; danes smo prvega (v mesecu); danes zjutraj, zvečer; danes ob 17. uri; do danes mi ni vrnil; od danes ne smeš sama ven; za danes se ni pripravil; za danes dovolj! pa naj bo za danes / pridi danes teden čez sedem dni, danes mesec čez trideset dni; danes teden je umrl
  2. 2. v sedanjem času, zdaj: ognjišča so danes že redka; še danes mu stvari niso jasne / star.: danes ta dan je to že zastarelo; še danes ta dan se ga spominjajo
    ●     ekspr. saj nisem šele danes na svet prišel, da ti bom verjel nisem tako neizkušen, naiven; ekspr. znebil bi se ga rajši danes kakor jutri čimprej; knjiž. danes ali jutri bo to odveč prav kmalu; ekspr. tak je: danes tukaj, jutri tam brez obstanka v istem kraju; ekspr. njegova služba je od danes do jutri nestalna, nezanesljiva; knjiž. sloves tega dela ni od danes ali včeraj je že dolgotrajen; ekspr. težav ne premagaš od danes do jutri kmalu, hitro; ekspr. živel je od danes do jutri ne da bi mislil na prihodnost; v slabem, negotovem materialnem položaju; preg. kar danes lahko storiš, ne odlašaj na jutri; preg. danes meni, jutri tebi nesreča, smrt lahko vsakogar doleti; sam.: Danes in jutri bosta skoro včeraj (O. Župančič)

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

darovánje -a s (ȃ) glagolnik od darovati: zahvalimo se za darovanje cvetja
♦ etn. darovanje izročanje darov ženinu in nevesti ob poroki; rel. darovanje del maše, ko duhovnik daruje Bogu kruh in vino; cerkveno darovanje dajanje denarja za cerkvene potrebe, včasih v zvezi s sprevodom vernikov okoli oltarja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dávek -vka m (á) 
  1. 1. splošna dajatev za kritje skupnih izdatkov javne uprave: izterjati, odmeriti, odpraviti davek; plačati, utajiti davke; pobirati, znižati davke; naložiti davke; občinski davek / prometni, vinski, zemljiški davek; davek od dohodka, od prometa; davek na dohodek, na promet; odmera, znižanje davka; biti prost davka; imeti sto tisoč dinarjev davka
    ♦     jur. direktni ali neposredni davek od dohodkov in premoženja; indirektni ali posredni davek ki ga plača potrošnik ob nakupu blaga
  2. 2. ekspr. kar kdo stori, dá kot svoj delež za izpolnitev obveznosti: naši narodi so plačali svoj davek v krvi; pesnikov davek literarni modi / dolgo so plačevali davek zaostalosti trpeli posledice zaostalosti
    ●     Turki so pobirali krvni davek jemali s seboj dečke iz osvojenih dežel; publ. krvni davek izgubljena življenja, navadno v vojni, v prometnih nesrečah

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

debatêr -ja m (ȇ) kdor (rad) debatira: vsi debaterji so se ustavili ob tem problemu / bil je dober govornik in ognjevit debater

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

decêmber -bra m (é) dvanajsti mesec v letu: letošnji december; rok za prijave je 15. december; spomnil se je dogodka v (mesecu) decembru / začelo se je (meseca) decembra lani / sedel je ob peči, zunaj pa je bil december decembrsko vreme

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

déci m neskl. (ẹ̑) pog. deciliter: spiti deci vina / elipt.: naročiti dva deci dva decilitra vina; iti na dva deci v gostilno; razpravljal sem s prijateljem ob dva deci in dobri cigareti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dédek -dka m (ẹ̑) ljubk.  
  1. 1. stari oče, ded: dedek se igra z otroki; dedek in babica
  2. 2. star moški, starec: živel je dedek, ki ni imel več ne žene ne otrok / dedek Mraz simbolični starček, ki ob novem letu prinaša darila

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dedevé -êja m (ẹ̑ ȇ)
davek na dodano vrednost; DDV: obračunavati dedeve; uvedba dedeveja; stopnja dedeveja; Samostojni podjetniki bodo ob oddaji poročila na papirju plačali skupaj z dedevejem 15 evrov E ↑DDV

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dejáti2 déjem dov., tudi dém; 2. mn. déjete tudi déste, 3. mn. tudi dejó; déj in dèj; dejál (á ẹ̑) star., navadno kot deležnik na -l napraviti, da pride kaj na določeno mesto; dati, deti denem: očeta so dejali na mrtvaški oder; dejala je otroka v posteljo / vola so dejali na raženj / kam se bodo vsi ti ljudje dejali; kam neki so se dejali? kam so šli; kje so
● dejati prašiča iz kože odstraniti zaklanemu prašiču kožo; ekspr. saj te ne bodo iz kože dejali nič hudega se ti ne bo zgodilo; star. dejali so ga ob glavo obglavili so ga; star. dejali so ga pod ključ zaprli so ga v ječo; ekspr. v koš sem ga dejal premagal sem ga, bil sem boljši kot on; star. nima kaj v usta dejati reven je; strada; sončni žarki dobro dejo prijajo, koristijo; dobro mu de, če ga hvalijo ugaja mu; star. dobro mu je dejalo, da so ga hvalili ugajalo mu je; pog. gledala ga je, a ni vedela, kam bi ga dejala ni se mogla spomniti, kdo je; nič ne dé nič hudega; vseeno je; ekspr. od zadrege ni vedela, kam bi se dejala kaj bi počela, kako bi se vedla
♦ rel. dejati v sveto olje podeliti zakrament maziljenja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dekadénca -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. propad, propadanje, nazadovanje: nemoralnost in dekadenca; intelektualna dekadenca; dekadenca družbe, režima
  2. 2. lit. umetnostna smer ob koncu 19. stoletja, ki goji skrajni subjektivizem in misticizem: francoska dekadenca; pesnik, predstavnik dekadence

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dekadentízem -zma m (ī) lit. umetnostna smer ob koncu 19. stoletja, ki goji skrajni subjektivizem in misticizem; dekadenca

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

délavnik -a m (ẹ́) 
  1. 1. dan, ko se dela: delajo ob delavnikih in praznikih; krčma je ob delavnikih bolj prazna; na delavnik nima nihče časa
  2. 2. ustaljeno število delovnih ur v enem dnevu: osemurni delavnik; skrajšan delavnik / dvainštirideseturni delavnik delovni teden, v katerem se dela dvainštirideset ur

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

delektírati se -am se nedov. (ȋ) knjiž. zelo se zabavati, uživati: delektiral se je ob grotesknem humorju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

délež -a m (ẹ̑) 
  1. 1. kar ob delitvi česa odpade na posameznika: vsak bo dobil svoj delež; zahteval je svoj delež; delež od dobička / imeti delež po očetu; izplačal je bratu njegov delež del dediščine
    // publ.: glavni delež celotnega uvoza odpade na naše podjetje; nositi delež odgovornosti del
  2. 2. s čimer kdo sodeluje, pomaga pri skupnem prizadevanju: ugotoviti delež slovenske industrije v skupnem izvozu / list ima važen delež pri oblikovanju politične zavesti; tudi on je prispeval svoj delež k temu, da smo zmagali
    ●     ekspr. pri dobičku je pograbil levji delež vzel si je največji del dobička; publ. levji delež k uspehu komedije je prispeval nosilec glavne vloge ima največ zaslug za uspeh; star. nesreča je bila njegov življenjski delež v življenju je bil vedno nesrečen
    ♦     ekon. delež znesek, s katerim je kdo udeležen pri glavnici kake gospodarske organizacije ali podjetja; jur. dedni delež ki pripada posameznemu dediču; nujni delež ki ga zakoniti dedič mora dobiti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

delováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. imeti učinek na kaj: bivanje v gorah blagodejno deluje na zdravje; vlaga je škodljivo delovala na izolacijo; strup je začel takoj delovati / zdravilo deluje proti mrzlici / na letalo delujejo različne sile
    // prenašati svoj vpliv na kaj: opazoval je, kako bodo delovale njegove besede; molk je grozljivo deloval; take stvari delujejo name neprijetno / slika deluje banalno
  2. 2. navadno s prislovom opravljati delo na določenem področju: kulturno, politično delovati / deloval je v svojo korist; vneto delovati za mir / deloval je kot učitelj opravljal je učiteljski poklic; javno delovati politično, družbeno; pren. sovražne čete delujejo ob meji
  3. 3. biti v delovnem stanju: motor še ne deluje; prezračevalna naprava je prenehala delovati / pošta ne deluje več ne posluje
    // telefon ne deluje je pokvarjen; pren. misel mu je zagrizeno delovala
    // navadno s prislovom opravljati, izpolnjevati kako nalogo: aparat brezhibno deluje; vse naprave so odlično delovale; srce mu pravilno deluje utripa, bije
    // varnostna služba dobro deluje / priprava deluje na principu centrifugalne sile

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

délta1 -e ž (ẹ̑) geogr. svet ob ustju reke, podaljšan zaradi nasipavanja ob več rokavih v morje ali jezero: delta sega daleč v morje; Nilova delta; rodovitna delta

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

demonízem -zma m (ī) 
  1. 1. knjiž. kar je demonsko: skrivnostni demonizem / erotični demonizem; nazor o demonizmu človeške volje
  2. 2. verovanje primitivnih ljudstev v demone: demonizem nekaterih ljudstev
    ♦     um. prizadevanje ob koncu 19. stoletja in v 20. stoletju likovno izraziti prepričanje nekaterih primitivnih ljudstev, da se v stvareh skrivajo demonske sile

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

demonstratíven -vna -o prid. (ȋ) 
  1. 1. ki izraža protest, nasprotovanje, protesten: demonstrativen nastop; demonstrativno zborovanje
    // izzivalen, očiten: vstal je z demonstrativno počasnostjo / izvajati pritisk z demonstrativnim premikanjem čet ob državni meji
  2. 2. ki nazorno prikazuje pojave ali predmete; demonstracijski: podjetje organizira demonstrativne vožnje svojih novih avtomobilov
    ♦     lingv. demonstrativni zaimek kazalni zaimek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dentál -a m (ȃ) lingv. soglasnik, tvorjen z vrhom jezika ob sekalcih, zobnik: t in d sta dentala

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dêrbi tudi dêrby -ja [-bi] m (ȇ) 
  1. 1. dirka plemenskih jahalnih ali kasaških konj, ki se prireja enkrat letno: na letošnjem derbiju je zmagala kobila Rožica; jahalni, kasaški derbi
  2. 2. odločilno tekmovanje med starima (športnima) tekmecema, zlasti krajevnima: finalni, krajevni derbi; rezultat derbija / v derbiju kola se je šahovska partija končala neodločeno; neskl. pril.: derbi srečanje, tekma
    ♦     obl. derbi vzorec luknjičast vzorec na kapici in ob opetniku športnega čevlja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

desêrt -a m (ȇ) jed, ki se ponudi po glavni jedi v dnevnem obroku, poobedek: ob koncu obeda so prinesli desert; za desert je bil sir; sadni desert

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

desét desêtih štev. (ẹ̑ é) 
  1. 1. izraža število deset
    1. a) v samostalniški rabi: pet in pet je deset; kaj more eden proti desetim / ura je deset; ob desetih dopoldne; pridem ob desetih (zvečer) 22h; nar. proti desetém deseti uri
    2. b) v prilastkovi rabi: deset prstov; tudi neskl.: knjiga v deset(ih) zvezkih; z nekaj deset možmi; stane okoli deset dinarjev
      ♦       rel. deset božjih zapovedi danih Mojzesu na Sinajski gori
      // neskl. izraža številko deset: stanuje na Cankarjevi 10; napiši tri ulomljeno z deset / pri izpitu je dobil oceno deset
  2. 2. ekspr. izraža nedoločeno večjo količino: na tvoje mesto lahko dobimo deset boljših / deset let ga že nisem videl zelo dolgo
    ●     ekspr. gornjih deset tisoč najbogatejši in najvplivnejši družbeni sloj; pog., ekspr. vseh deset (prstov) si lahko oblizne, če jo dobi naj bo zelo zadovoljen; preg. kdor molči, desetim odgovori; sam.: igr. srčna deset desetica, desetka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

desétek tudi desêtek -tka m (ẹ̑; ȇ) 
  1. 1. star. desetina: niti desetek tega ni ostalo / korakala je pred desetkom deklet
  2. 2. nar. štajersko pristojbina, ki se plača ob prevzemu zapuščine ali ob prodaji, nakupu nepremičnin: plačati desetek in cenilno komisijo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

desêti -a -o štev. (é) ki v zapovrstju ustreza številu deset: desetega [10.] marca; ob deseti (uri) 10h; 22h; v desetem letu; izbrati vsakega desetega / deseti del česa desetina
● ekspr. šola mu je deseta briga prav nič se ne zmeni zanjo; deseta maša v krščanskem okolju maša ob desetih
♦ etn. deseti brat po ljudskem verovanju deseti sin, ki mora z doma po svetu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

desétlétnica -e ž (ẹ̑-ẹ̑) 
  1. 1. deseta obletnica: proslava desetletnice podjetja; čestitke ob desetletnici izhajanja revije
  2. 2. deset let stara deklica: navihana desetletnica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dèskanje -a s (ə̏)
1. šport, pri katerem se stoji na jadralni deski in vozi po vodi s pomočjo vetra; jadranje na deski, surfanje (1), windsurfing: Jezero je dolgo 40 kilometrov, okoli njega pa rastejo turistični bungalovi, ob katerih ponujajo ribarjenje, deskanje in vožnjo s čolni
// šport, pri katerem se vozi po valovih z desko brez jadra; surfanje (1//): deskanje na valovih; Pogrešam deskanje, saj je čudovit občutek drseti po valovih s kakšnimi 80 kilometri na uro
2. šport, pri katerem se vozi po snegu stoje na snežni deski; bordanje, snowboard (2), snowboarding: deskanje na snegu; Deskanje postaja vedno bolj priljubljen zimski šport, poln adrenalina, energije in akcije
3. pregledovanje strani na svetovnem spletu; brskanje, surfanje (2): spletno deskanje; Visoka tehnologija deskanja, videoiger in mobitelefonije večine državljanov na razvitem severu ne osvobaja, temveč jim samo malce hitreje prazni žepe, državi pa omogoča še temeljitejši nadzor nad njimi E (↑)dèskati

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

désna -e ž, désnih (ẹ́) 
  1. 1. nav. ed. desna roka, desnica: z desno se je opiral na palico, leva mu je visela ob telesu; pesn. dekle, svojo desno mi podaj
    // desna noga: pri tangu mora plesalec voditi vedno z desno / v medmetni rabi otroci so korakali: leva, desna, ena, dve
  2. 2. v prislovni rabi, v zvezi z na, po, v, z izraža desno stran: iti, kreniti, zaviti na, v desno; nagniti, obrniti se v desno; vrata se odpirajo na, v desno; ko greš čez cesto, poglej na levo in desno; obrat v desno / krogla je priletela z desne; na desni stoji mogočno poslopje, na levi pa lesena bajtica; voziti po desni / kot povelje na desno; pren. vodstvo stranke ubira pot na desno
    ●     kar tod pojdite in se držite desne, na desno na vsakem razpotju pojdite po desni poti; ekspr. ta človek se ne ozira ne na levo ne na desno dela po svoje, ne upošteva mnenja, nasvetov drugih
    ♦     obrt. plete same desne desne petlje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

détel -tla m (ẹ́) črna ptica z rdečo liso na glavi in pod repom: detel je plezal in trkal po deblu; slišalo se je udarjanje detla ob suho drevo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

déti dénem dov., dêni deníte (ẹ́) napraviti, da pride kaj na določeno mesto: lovec dene puško na ramo; dela je roke pod glavo; krčmar dene pipo v usta in potegne; del je roke v žep; kam si del knjigo; dela si je ogrlico okrog vratu / počakaj, še konja denem v hlev / deni to iz rok!
● knjiž. ponekod, denimo na deželi, ta običaj še poznajo na primer, recimo; knjiž. denimo, da je tako mislimo si, recimo; star. deli so ga ob glavo obglavili so ga; pog. denimo šale na stran začnimo govoriti resno; ekspr. ta nas dene v koš premaga nas, boljši je kot mi; star. deli so ga v okove in vrgli v ječo uklenili; star. nima kaj v usta deti reven je; strada; pijača mu je dobro dela prijala, koristila; dobro mu dene, če ga hvalijo ugaja mu; ekspr. od zadrege ni vedela, kam naj se dene kaj naj počne, kako naj se vede

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

detomòr -ôra m (ȍ ó) jur. umor otroka, ki ga stori njegova mati ob rojstvu ali neposredno po njem: kaznovati detomor

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

detomorílka -e [u̯k] ž (ȋ) mati, ki umori svojega otroka ob rojstvu ali neposredno po njem: detomorilko so obsodili na strogi zapor

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

detonírati -am dov. in nedov. (ȋ) eksplodirati ob zelo hitrem širjenju sežiga v eksplozivu: razstrelivo detonira / preh. detonirati dinamit povzročiti, da detonira

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

devét devêtih štev. (ẹ̑ é) 
  1. 1. izraža število devet [9]
    1. a) v samostalniški rabi: trikrat tri je devet; devetih se ne ustraši / ura bije devet; o pol devetih dopoldne; pridemo ob devetih (zvečer) 21h
    2. b) v prilastkovi rabi: devet otrok; v devetih primerih; tudi neskl.: opisuje dogodke zadnjih devet(ih) let; trajalo bo okoli devet dni
      // neskl. izraža številko devet: oddaja na kanalu 9; v razmerju štiri proti devet
  2. 2. ekspr. izraža nedoločeno večjo količino: močen je za devet mož
    ●     ekspr. tako te bom, da boš devet sonc videl močno te bom udaril po glavi; v pravljicah iti čez devet gorá in devet vodá zelo daleč; star. v devetih vaseh ni takega dekleta daleč naokoli; sam.: igr. pikova devet devetica, devetka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

devêti -a -o štev. (é) ki v zapovrstju ustreza številu devet: deveti [9.] februar; bil je deveti otrok v družini; ob deveti (uri) 9h; 21h; v deveto leto gre / deveti del celote
● ekspr. dekleta so mu deveta briga prav nič se ne zmeni zanje; deveta dežela v pravljicah daljna dežela; dežela, v kateri se človeku zelo dobro godi; ekspr. tat je bil že zdavnaj za deveto goro zelo daleč; je izginil brez sledu; pog., šalj. deveta lepota jamica na bradi; ekspr. kovati koga v deveta nebesa zelo hvaliti, povzdigovati; ekspr. biti v devetih nebesih zelo srečen; preg. dober glas seže v deveto vas kar je dobro, je daleč naokrog znano

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

devétnajst in devetnájst -ih štev. (ẹ̑; á) izraža število ali številko devetnajst [19]: pridem ob devetnajstih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

devétnajsti in devetnájsti -a -o štev. (ẹ̑; á) ki v zapovrstju ustreza številu devetnajst: predstava se začne ob devetnajsti (uri); stopiti v devetnajsto leto; devetnajsto [19.] stoletje od 1800 do 1900

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

devíški -a -o prid. (ȋ) 
  1. 1. nanašajoč se na device: ostala je deviška; deviško telo / deviška čast; deviška čistost, sramežljivost / nevesta je imela na glavi bel deviški venec
    ♦     anat. deviška kožica kožna guba ob vhodu v nožnico; himen; biol. deviška ploditev razvoj živih bitij iz neoplojenih spolnih celic; partenogeneza; čeb. deviško satje satje, ki še ni zaleženo
  2. 2. ekspr. ohranjen v prvotnem stanju: deviški pragozdovi, gorski vrhovi; deviška narava, zemlja / deviški sneg

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dežévje -a [dəž] s (ẹ̑) dolgo časa trajajoč ali ponavljajoč se dež: jesensko deževje; monsunsko deževje; ob deževjih se suhe struge spremenijo v hudournike / deževja so izprala in odnesla zemljo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dežévnica -e [dəž] ž (ẹ̄) 
  1. 1. voda, zbrana, prestrežena ob dežju: prati v deževnici; po poti je tekla kalna deževnica / naloviti, nabrati deževnico
  2. 2. star. deževnik: na trnek je nataknil deževnico

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dežévnik -a [dəž] m (ẹ̄) 
  1. 1. črvu podobna členasta žival, ki živi v zemlji in ob dežju prileze na dan: po razmočeni poti lezejo deževniki
  2. 2. nav. mn., zool. vodne ptice golobje velikosti, ki imajo samo po tri prste na nogah, Charadriidae: z mrakom se je dvignila jata deževnikov in odletela v tople kraje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dežníca -e [dəž] ž (í) voda, zbrana, prestrežena ob dežju; deževnica: prati, zalivati z dežnico; dežnica in snežnica
♦ bot. užitna lističasta goba z gibljivim obročkom na betu; dežnikarica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

diagrám -a m (ȃ) grafično prikazana velikost, struktura ali potek kakega pojava, navadno v koordinatnem sistemu: narisati diagram; prikazati delo kolektiva z diagramom; diagram proizvodnje, rojstev; pren. razvojni diagram slovenskega slikarstva
♦ bot. cvetni diagram shematičen naris prečnega prereza cveta, ki pregledno kaže njegovo zgradbo; geol. blokovni diagram geološki relief, ki kaže ob straneh tudi notranjo zgradbo; mat. diagram krivulja, ki v koordinatnem sistemu prikazuje odvisnost dveh količin; šah. diagram naris šahovske pozicije z dogovorjenimi znaki na šahovnici

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

diahroníja -e ž (ȋ) knjiž. lastnost česa, kar se pojavlja, poteka ob različnem času, raznočasnost: diahronija pojavov
♦ lingv. diahronija in sinhronija

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

diatóničen -čna -o prid. (ọ́) muz. ki je iz celih tonov in poltonov: diatonični sistem; diatonična lestvica lestvica, ki ima v obsegu oktave cele tone in poltone; diatonična stopnja / diatonična harmonika harmonika, pri kateri da pritisk na isti gumb ob raztegovanju ali stiskanju meha dva različna tona

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

díči medm. (ȋ) pri igri z otrokom ob posnemanju jahanja izraža spodbudo, veselje: Diči, diči, diča, urno na konjiča (O. Župančič)

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

didžêjka -e ž, člov. (ȇ)
ženska, ki izbira, organizira in predvaja glasbo ter dodaja komentarje, navadno v diskoklubih, na radiu: Ob desetih zvečer so prispeli v klub, kjer jih je pričakala znamenita didžejka E ↑dídžêj

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

diferenciálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na diferencial ali diferenco: diferencialno kolesje / diferencialno in integralno računanje / diferencialni znaki razlikovalni, razločevalni znaki
♦ bot. diferencialna rastlina rastlina, ki je značilna za razlikovanje dveh rastlinskih združb; ekon. diferencialna carina izjemna višja carina; diferencialna zemljiška renta zemljiški donos, povečan zaradi večje plodnosti ali boljše lege; mat. diferencialni račun računanje, ki temelji na odvajanju funkcij; diferencialna enačba enačba, v kateri nastopajo odvodi funkcije; psih. diferencialna psihologija psihologija, ki proučuje psihične razlike med posamezniki ali skupinami; šol. diferencialni izpit izpit, ki ga opravlja učenec ob prestopu na drugo šolo iz predmeta, ki ga ni bilo v programu njegove šole; žel. diferencialna tarifa tarifa za prevoz blaga ali oseb, večja ali manjša od tiste, ki splošno velja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dihúr -ja m (ū) roparska žival z žlezami smradnicami ob zadnjici: dihur jim je pomoril vse kokoši; smrdi kot dihur zelo, močno
// pog. dihurje krzno, dihurjevina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

diktírati -am nedov. in dov. (ȋ) 
  1. 1. govoriti besedilo, namenjeno za dobeseden zapis; narekovati: najprej je razlagal, nato pa je glavne misli diktiral; diktirati strojepiski / pog. diktirati (dopis) v stroj sestavljati (dopis) sproti ob narekovanju
  2. 2. predlagati kaj tako, da je za drugega sprejem obvezen: diktirati pogoje posojila, premirja / publ.: mednarodno ekonomsko sodelovanje je nujnost, ki jo diktira povezanost svetovnega gospodarstva; domače moštvo je diktiralo tempo igre
    // dajati ukaze, vsiljevati svojo voljo: mislil je, da bo lahko diktiral zgodovini / ekspr. tukaj ne boš diktiral

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dinamízem -zma m (ī) knjiž.  
  1. 1. dinamičnost, dinamika: dinamizem dogodkov je zunanji znak notranje idejne in moralne problematike; dinamizem njegove življenjske sile; politični dinamizem v odnosih med državami
  2. 2. kar povzroča, pospešuje razgibanost, živost dejanja: dramski dinamizem / ob takih filmih se sproščajo gledalčevi dinamizmi čustvene reakcije
    ♦     filoz. nazor, da je sila osnova vsega bivajočega in vzrok razvoja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dínar -ja m, pri označevanju vrednosti, cene dínar dinárja in dínarja (ȋ; ȋ ȃ, ȋ) denarna enota Jugoslavije in nekaterih drugih držav: tole stane dva dinarja in petdeset par; škoda znaša več milijonov dinarjev; za delo je plačal dvajset tisoč dinarjev; vstopnice so po pet dinarjev [5 din] / prizadevanja za stabilizacijo dinarja / novi, stari dinar ob denominaciji dinarja leta 1965 v razmerju 1 : 100
♦ fin. devizni dinar računska valuta, v kateri je obračunana tuja valuta po uradnem tečaju; obračunski dinar računska valuta, v kateri je obračunana konvertibilna valuta po uradnem tečaju
// kovanec v vrednosti te enote: dinarji so se žvenketaje razsuli po tleh; imaš dva dinarja?
● ekspr. nimam niti dinarja nimam popolnoma nič denarja; metati dinar odločiti se glede na to, na katero stran pada (dinarski) kovanec; ekspr. gleda na vsak dinar je varčen; je skop; ekspr. vsak dinar trikrat obrne veliko premišlja, preden se odloči za nakup; je varčen; publ. naši gostinci gledajo goste samo skozi dinar mislijo samo na denar, zaslužek; pog. en dinar gor ali dol, kaj bi gledal na to naj te ne skrbi preveč, koliko plačaš

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dirékten -tna -o prid. (ẹ̑) ki je brez posredovanja, brez česa vmesnega, neposreden: direkten kontakt; direkten vpliv; pog. ravnatelj ima direkten telefon / poskrbeti za direkten prevoz potnikov; peljati se z direktnim vlakom z vlakom, ki omogoča potovanje brez prestopanja; do Ljubljane imate direktno zvezo / direkten radijski prenos tekme prenos s tekmovališča istočasno s tekmo; direktna razsvetljava razsvetljava, pri kateri padajo žarki svetila naravnost na osvetljeno ploskev
// ki ničesar ne prikriva, jasen: fant se izmika direktnemu odgovoru; postaviti direktno vprašanje / direktna pesniška izpoved izpoved, ki ni podana v metafori; odkrita pesniška izpoved
● pog., ekspr. tvoja trditev je v direktnem nasprotju s splošnim mnenjem popolnoma nasprotna
♦ alp. direktna smer plezalna smer, ki poteka od vznožja stene do vrha v kar najbolj ravni črti; astr. direktno gibanje gibanje nebesnih teles od zahoda proti vzhodu; biol. direktni prednik; direktna delitev delitev celice na dva enaka dela brez razpada jedra na kromosome; jur. direktni davek davek od dohodkov in premoženja; direktna volilna pravica pravica voliti brez posrednika; lingv. direktni govor navajanje tujega sporočila v izvirni obliki; premi govor; direktni objekt predmet v tožilniku, pri zanikanem povedku pa v rodilniku; ped. direktna metoda učenje tujega jezika brez uporabe maternega jezika; polit. direktna demokracija demokracija, v kateri med voljenimi predstavniki in volivci ni političnih strank kot vmesnega člena; strojn. črpalka na direktni pogon; šport. direktni udarec udarec pri boksu z izprožitvijo roke naravnost naprej

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

discipliníranost -i ž (ȋ) lastnost discipliniranega človeka: discipliniranost delavcev, učencev; ob potresu se je pokazala velika discipliniranost prebivalstva / slogovna discipliniranost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

diskáč -a m (á) pog.
nočni lokal, zlasti za mlade, v katerem se pleše ob popularni glasbi; diskoSSKJ, diskoteka: S sošolci je imela dobre odnose, rada je hodila plesat v diskač, za posedanje po barih pa ni razmetavala svojega časa E ← hrv., srb. dȉskāć iz (↑)diskotéka

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dísko tudi dísco -a [disko] m (ȋ) lokal zlasti za mlade, v katerem se pleše ob zelo glasni glasbi, navadno z gramofonskih plošč: plesati v disku; neskl. pril.: disko klub; disko glasba zvrst zabavne glasbe z močno poudarjenim preprostim ritmom, ki se igra, predvaja zlasti kot plesna glasba v disku

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

diskotékaSSKJ -e ž (ẹ̑)
nočni lokal, zlasti za mlade, v katerem se pleše ob popularni glasbi; diskoSSKJ, diskač: obiskovalci diskotek; Ko mladi ljudje ob sobotah zgodaj zjutraj odhajajo iz diskotek in se vračajo domov, je največ prometnih nesreč s smrtnimi žrtvami E ← frc. discothèque iz disque '(gramofonska) plošča' + (↑)(biblio)téka

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dislokácija -e ž (á) publ. postavitev, namestitev na drug kraj: dislokacija proizvodnega obrata / pravilna dislokacija industrije razmestitev, razporeditev
♦ geol. dislokacija premaknitev skladov iz prvotne lege; ploskev, ki nastane ob premaknitvi skladov, prelomna ploskev; med. dislokacija diskusa premaknitev diskusa iz prvotne lege; voj. dislokacija razmestitev vojaških enot po mestih in vojnih ladij po lukah

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dívjiSSKJ -a -e prid. (í)

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dlakocépiti -im nedov. (ẹ̄ ẹ̑) ekspr. razčlenjevati problem do nepomembnih malenkosti: dlakocepil je ob vsaki njegovi besedi; rad dlakocepi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dlésen -sni ž (ẹ̑) nav. mn. sluzničasto tkivo, ki pokriva del čeljusti ob zobeh: bolijo me dlesni; brezzobe dlesni; gornja dlesen; krvavitev iz dlesni

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dnò -à s, rod. mn. dnòv in dnóv stil. dán, mest. mn. dnìh in dnéh (ȍ ȁ) 
  1. 1. spodnji, osnovni del posode ali posodi podobne priprave: izbiti sodu dno; napraviti, očistiti dno; vstaviti sodu dno; gošča se zbira na dnu lonca; kovček z dvojnim dnom; ravno dno; skleda brez dna / dno ladje, panja; posteljno dno iz žične mreže / izpiti kozarec do dna do konca, popolnoma
    // kot poziv pri pitju do dna! / pesn. izpiti kupo bridkosti do dna
    // spodnji, najnižji del poglobitve v zemeljski površini: voda je tako globoka, da ne dosežeš dna; ladja je zadela ob dno; morsko, rečno dno; peščeno dno; plitvo dno; kamenje na dnu potoka / v dno se je prišlo po skalnati in grmičasti strmini; pren. dno neba
  2. 2. navadno s prilastkom del prostora ali plast, ki je tik nad spodnjo ploskvijo: zajeti vodo z dna; potopiti kaj na dno morja; pog. kaj delate s čolnom, bi radi šli na dno? bi se radi potopili; na dnu brezna, jame je temno; globoko v dnu je ležalo mesto; pren. s pogledom je hotel prodreti na dno njegove duše; na dnu sta si prav blizu, saj sta že dolgo prijatelja; če natančneje presodimo, ni na dnu nič resnega
    // spodnji del česa: tam je dno stene; brezno je segalo nekako do dna hriba; sedel je na dnu stopnic
    // najbolj oddaljeni del česa: z dna ulice so prihajali neprijetni zvoki / v dnu oči je smeh; pren., vznes. njegov glas prihaja k nam iz dna stoletij
  3. 3. knjiž., navadno s prilastkom najnižji, najrevnejši družbeni sloj: dno družbe; v drami je prikazano dno takratnega življenja; ljudje z malomeščanskega dna / bil je pometač, živel je prav na dnu
  4. 4. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom, v zvezi dno duše, srca izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz dna duše je prepričan; iz dna srca sem ti hvaležen; ljubiti, sovražiti iz dna srca; v dno duše, srca ga je bilo sram / v dnu svoje duše se je čutil ponižanega
    // v zvezi do dna popolnoma, čisto: dojeti do dna; dogodek ga je do dna pretresel; spoznal ga je do dna
    ●     pog., ekspr. ta človek nima dna ni mu nikoli dovolj jedi in pijače; tej stvari ne vidim dna konca; publ. to sporočilo je izbilo sodu dno je sprožilo proces, ki se je dolgo pripravljal; ekspr. ta prepad je brez dna zelo globok; pogledati, seči stvari do dna spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše; priti vprašanju do dna razrešiti vprašanje; dihniti iz dna globoko iz pljuč; iz dna spremeniti življenje popolnoma, v celoti; publ. naše moštvo je na dnu tabele na enem izmed zadnjih mest; na zadnjem mestu; ekspr. polniti sode brez dna opravljati nekoristno delo; opravljati delo, ki ni nikoli končano
    ♦     anat. lobanjsko dno sestavljena ploščata kost, ki deli lobanjsko votlino od ustne in nosne votline; medenično dno mišična obloga spodnjega dela medenice; bot. listno dno del lista, kjer vstopa iz stebla osrednja listna žila; geogr. dno doline; muz. resonančno dno spodnja plošča resonančnega trupa pri klavirju, godalih in nekaterih brenkalih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dobíti -ím dov., tudi dóbil; stil. dobóm (ī í, ọ̑) 
  1. 1. postati imetnik česa neposredno danega ali poslanega: povsod kaj dobi; dobiti kos kruha, kozarec vina; si že dobil plačo za ta mesec; dobiti brzojavko, pismo / dokumente je dobil nazaj / dobiti vznemirljive novice s fronte; dosti so dobili za domačo nalogo / v kateri trgovini si to dobil kupil; pren. dobiti možnost, priložnost za kaj
  2. 2. s širokim pomenskim obsegom postati bogatejši
    1. a) za kako stvar: kmetje so dobili zemljo v dar; dobiti svoj delež; za rojstni dan ni dobil ničesar; dobiti na pósodo, za doto; dobiti za denar, za gotovino, zastonj / dobiti otroka, sina / mačka je dobila mlade povrgla, skotila; po starših je dobil kmetijo podedoval
    2. b) za kako lastnost: jed je dobila zaradi dodatkov prijeten okus; njegov obraz je spet dobil barvo; stvar je dobila visoko ceno; zbiralna akcija je dobila širok obseg / dobiti veselje do dela / dobiti sive lase osiveti; dobiti pogum opogumiti se
      // postati deležen
    3. a) kakega stanja, navadno neprijetnega: dobiti bolezen, jetiko, vročino; dobiti kašelj, živčni napad; ob eksploziji je dobil hude opekline; pri padcu je dobil pretres možganov; dobiti prehlad prehladiti se
    4. b) kakega pojava, navadno vremenskega: dobili smo dež, sneg; po dolgem času smo dobili lepo vreme
  3. 3. sprejeti denar kot nadomestilo za kaj prodanega ali storjenega: koliko si dobil za avto, delo, garanje; za hišo je dobil premalo / za to nisem dobil ničesar / samo posmeh je dobil za zvestobo
  4. 4. s širokim pomenskim obsegom biti uspešen v prizadevanju, da bi se doseglo kaj, prišlo do česa: nikjer nisem mogla dobiti solate; delo zaostaja, ker ne dobimo delavcev; dobiti delo v tovarni; še ob pravem času so dobili dokumente; dobiti kredit za zidanje šole, lokacijo za gradnjo hiše; dobiti konju par; dobiti prostor v avtobusu / v zakon je dobil zdravo kmečko dekle; dobila je bogatega moža / dobiti neodvisnost, samostojnost, svobodo / žensko so dobili otrokom za varuha najeli
    // najti koga, naleteti na koga: gospodarja ni dobil doma; dobila ga je mrtvega; dobil jih je v živahnem pogovoru / gob je bilo malo, vendar jih je nekaj le dobila / če pohitite, boste vlak še dobili
    // z uspehom končati določen proces, v katerem nastopata navadno dve nasprotni strani: dobiti bitko, igro, pravdo, stavo, vojno
  5. 5. s širokim pomenskim obsegom priti do koga, biti uspešen v iskanju koga, ki se tega izogiba: kurirja je dobila sovražnikova patrulja; če te dobijo, te bodo zaprli; vlomilca so kmalu dobili; ko te dobim, boš tepen / pog.: dež me je dobil; nevihta ga je dobila v gorah; brezoseb. dobilo jih je sredi polja bili so tam, ko je začelo deževati, snežiti
  6. 6. napraviti, da kdo kam pride: trudili so se, da bi ga dobili iz ječe; dobiti smet iz očesa; ekspr. komaj so ga dobili iz postelje / dobiti koga na svojo stran; niso ga mogli dobiti v svojo družbo
    // knjiž. napraviti, da pride kaj iz česa kot rezultat določenega postopka: če delimo dvajset s štiri, dobimo pet; žveplo, ki ga dobimo iz spojin; podatki, ki jih dobimo v analizi
  7. 7. izraža, da je kaj kje na razpolago: delavcev ni mogoče dobiti; vstopnice dobite pri blagajni; v trgovini se dobi tudi tobak / dobiš me lahko vsako popoldne
  8. 8. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja, ki ga določa samostalnik: dobiti odgovor, odlikovanje, opomin, plačilo, pohvalo, pomoč, priznanje, soglasje; dobiti nagrado biti nagrajen; dobiti oceno biti ocenjen
    // dobiti gol; dobiti obisk / dobiti ime Peter / dobiti dobro, prijazno besedo / dobiti klofuto, udarec; dobiti jih s palico; pog. dobil je eno okrog ušes / dobiti vtis, da so otroci nedisciplinirani; dobiti vpogled v stvar
    ●     žarg., trg. prosim, že dobite? vam že strežejo; pog. med njimi se dobijo tudi pošteni ljudje med njimi je tudi nekaj poštenih ljudi; pog. dobiti košarico biti zavrnjen ob ponudbi za ples; biti zavrnjen sploh; ekspr. dobiti kroglo v glavo biti ustreljen; biti ranjen v glavo; pog., ekspr. tu dobi vsaka stvar noge vsaka stvar se tu izgubi, izgine; pog. dobiti pet let, mesecev (zapora) biti obsojen na pet let, mesecev (zapora); pog. končno je nesramnež dobil svoje bil je ostro zavrnjen, kaznovan; pog. prosim, bi lahko dobil tajnika bi lahko govoril z njim; ekspr. pošteno jih je dobil pod nos zavrnili so ga, spravili so ga v zadrego zaradi njegove napake; ekspr. pazi se, če te dobim pred oči če prideš v bližino; pog. precej ga je dobil v glavo precej je vinjen; ta ženska ga je popolnoma dobila v svojo oblast popolnoma se podreja njeni volji, njenim zahtevam; pog. dobiti koga v pest, v roke ujeti in kaznovati ga; pog. v vas smo dobili vojake v našo vas so prišli vojaki; pog. dobiti kaj toplega v želodec pojesti kako toplo jed; pog., ekspr. rad bi dobil kaj za pod zob rad bi kaj pojedel; ekspr. če še toliko govoriš, ga ne boš dobil za stvar ga ne boš pregovoril, pridobil; pog. dobiti koga na laži ugotoviti, da se je kdo zlagal; pog., ekspr. dobiti jih po glavi biti ostro grajan; biti tepen; biti premagan; pog., ekspr. dobiti jih po grbi biti tepen; biti premagan; ekspr. dobiti po nosu biti deležen zbadljivega, odklonilnega ravnanja; brezoseb., pog. v rudniku ga je dobilo se je ponesrečil; kar je iskal, to je dobil zaradi nepremišljenega, neprevidnega ravnanja je doživel kaj neprijetnega; preg. kdor dolgo izbira, izbirek dobi
    ♦     navt. dobiti veter v jadra; rel. dobiti odvezo; šport. dobiti točko zmagati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dobívati -am nedov. (í) 
  1. 1. postajati imetnik česa večkrat neposredno danega ali poslanega: ob vsaki priložnosti dobiva velika darila; vsak dan dobiva pisma; pokojnino dobiva redno
  2. 2. s širokim pomenskim obsegom postajati bogatejši
    1. a) za kako stvar: kmetje so dobivali zemljo v zakup; orodje je dobival na posodo / pog. dobivati trebuh rediti se v trebuh; otrok že dobiva zobe začenjajo mu rasti
    2. b) za kako lastnost: pšenica je začela dobivati barvo; stvar dobiva dokončno obliko; mesto dobiva docela drugačno podobo / počasi je dobival veselje do dela / meso že dobiva duh začenja zaudarjati, smrdeti; dobivati sive lase siveti
      // postajati deležen kakega stanja, navadno neprijetnega: pogosto je dobival nahod; srce mu je nagajalo in dobival je težko sapo; od ran dobiva vročino
  3. 3. navadno s prislovnim določilom biti oskrbovan s čim, navadno v ustaljenem redu: dobivati časopis po pošti; mleko, zelenjavo dobivajo pri kmetu; dobivati malico v šoli; delavci dobivajo v tovarni topel obrok hrane / dobivati zdravila vsako uro / za svoje delo dobiva lepo plačo; dobiva pokojnino ima redne dohodke v obliki pokojnine
  4. 4. postajati uspešen v prizadevanju, da bi se doseglo kaj, prišlo do česa: tisto leto so vsi dobivali kredite za popravilo hiš; plemstvo je dobivalo oblast v roke / kolonialne države dobivajo samostojnost
    // z uspehom končavati določen proces, procese, kjer nastopata navadno dve nasprotni strani: pravde je navadno dobival; pri kartah je neprestano dobival
  5. 5. knjiž. delati, da prihaja kaj iz česa kot rezultat določenega postopka: iz teh analiz dobivamo običajno dobre podatke; žveplo, ki ga dobivamo iz rude pridobivamo
  6. 6. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja ali dejanj, ki jih določa samostalnik: dobivati nagrade; dobiva slabe ocene / dobivati klofute
    ●     ekspr. kar naprej garam, za plačilo pa dobivam samo klofute ne le, da moje delo ni cenjeno, ljudje mi celo povzročajo neprijetnosti, delajo krivico; pog., ekspr. dobivati jih po grbi biti večkrat tepen; biti večkrat premagan

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dobrodôšlica in dobrodóšlica -e ž (ō; ọ̑) slavnosten sprejem ob prihodu gosta: pripraviti dobrodošlico; predsedniku bodo priredili toplo dobrodošlico / piti dobrodošlico na čast gostu
// pozdravni nagovor ob takem sprejemu: pionirji so izrekli predsedniku dobrodošlico; pozdravili so ga s prisrčno dobrodošlico

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dobrovóljček -čka m (ọ̑) ekspr. kdor je (rad) dobre volje, zlasti ob pijači: dobrovoljčki postajajo vedno bolj zgovorni; lahkoživi, vinski dobrovoljčki; njegova gostilna je shajališče dobrovoljčkov / ta otrok je tak dobrovoljček, samo smeje se

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dogódek -dka m (ọ̑) kar se zgodi: dogodki so se vrstili z veliko naglico; težko je slediti vsem dogodkom; razpravljati o aktualnih dogodkih; neprijeten, zanimiv dogodek; to so bili usodni dogodki za našo deželo; živo se spominja dogodka iz šole; dogodki na bojiščih / izid te knjige je bil velik literarni dogodek; komentar o športnih dogodkih dneva; v tem kraju so se odigravali pomembni zgodovinski dogodki / ekspr.: sestanek obeh državnih voditeljev je zgodovinski dogodek ima velik, trajen pomen; srečanje atletskih prvakov je bilo dogodek leta najpomembnejši dogodek
● ekspr. v družini pričakujejo vesel dogodek rojstvo otroka; zanima nas, kakšen bo razvoj dogodkov po odstopu vlade kaj se bo zgodilo; publ. v teku dogodkov se bo pokazalo, kdo ima prav sčasoma, polagoma
♦ zgod. septembrski dogodki protinemške demonstracije v Ljubljani septembra 1908, ob katerih je vojaštvo streljalo na demonstrante
// ekspr., v povedni rabi posebno, nenavadno doživetje: to je bil zanj dogodek; njegov nastop je bil vselej dogodek za orkester in za občinstvo / svatba je bila na vasi dogodek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dogòn -ôna m (ȍ ó) vodenje živine na določeno mesto: dogon živine na pašnik; dogon živine za odkup / teža živali ob dogonu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dojáča -e ž (á) nar. vzhodno posoda za molžo, navadno z enim ušesom; golida: curki mleka so udarjali ob pločevinasto dojačo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dolgočásenje -a [u̯g] s (á) glagolnik od dolgočasiti: dolgočasenje ob nezanimivi knjigi / ta govor je samo dolgočasenje poslušalcev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dolgometrážec -žca m (ȃ) film. žarg.
film, ki je dolg več kot 1800 m in traja približno uro in pol; dolgometražni filmSSKJ, dolgometražnikSSKJ: Poznam veliko režiserjev glasbenih videov, ki so se lotili dolgometražcev in ob tem drastično spremenili strukturo svojih snemanj E univerbizirano iz dolgometrážni fílm

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dôli prisl. (ó) 
  1. 1. izraža stanje ali položaj na nižjem kraju, ant. gori: hiša je ob vodi in doli je vlažno; daleč, globoko doli / s prislovnim določilom kraja: doli v dolini; tam doli pod hribom / vino od tam doli
  2. 2. zastar. dol: pridi doli

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

določíti in dolóčiti -im dov. (ī ọ́) 
  1. 1. ukazati, zahtevati, kako naj bo: to bo določil poseben predpis; določili so, da bo sestanek jutri; določiti z zakonom / določiti ceno, vrstni red, smer razvoja / določiti datum prihodnjega zasedanja; določiti rok plačila
    // izbrati, nameniti za kaj: komisija je določila kandidate; določiti koga za dediča; starši so ga določili za mizarja; v reprezentanco so določili sedemnajst igralcev / sredstva za to se določijo v predračunu
  2. 2. na podlagi znakov, podatkov postaviti kaj v kako skupino, okvir: določiti pasmo živali; določiti krvno skupino / težko mu je določiti leta
    ♦     biol., min. določiti mineral, rastlino, žival po značilnostih ugotoviti njeno sistematsko pripadnost; navt. določiti položaj ladje ugotoviti zemljepisno dolžino in širino točke, na kateri je ladja; num. določiti novec ugotoviti vladarja in kovnico pri starem novcu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dóm -a m, mest. ed. dómu in dômu; mn. domóvi, v drugem pomenu tudi dómi; dv. dóma in domóva (ọ̑) 
  1. 1. prostor, hiša, kjer kdo stalno živi, od koder izhaja: bratova družina ima v mestu lep dom; urediti si dom; vse življenje je bil brez doma / koliko imaš do doma; vsako jutro gre zgodaj od doma, z doma; pozno je že bilo, ko sta se napotila proti domu; dostava mleka na dom na stanovanje
    // tu bo odslej tvoj dom tu boš prebival, živel
    ●     ekspr. rad se drži doma veliko časa preživi domá; ima dva doma, v svoji družini in pri starših z obema družinama je enako tesno povezan; knjižnica izposoja knjige na dom izposojevalci jih lahko vzamejo s seboj; vznes. zadnji dom grob
    // družinska skupnost, v kateri kdo živi: šola in dom morata pri vzgoji sodelovati; ni mu bilo veliko do doma in ga je zanemarjal; skrbeti za dom / dobiti pismo od doma od domačih, od svoje družine; spodili so ga z doma; toži se mu po domu po domačih ljudeh, domačem kraju
    // zaradi prezaposlenosti otrokom ni mogla nuditi pravega doma družinskega vzdušja, topline; ustvariti si želita dom lastno družino
  2. 2. navadno s prilastkom stavba, urejena za določen namen: društvo si je sezidalo dom / prireditev bo v prosvetnem domu; gasilski, zadružni, zdravstveni dom / podjetje ima svoj samski in počitniški dom; planinski, turistični dom
    // ustanova, ki omogoča bivanje in daje oskrbo: ves čas študija je stanoval v domu; upravnik doma / dijaški, invalidski, študentski, vajenski dom; kazensko-poboljševalni dom; dom igre in dela prva leta po 1945 otroški vrtec; dom onemoglih; dom za slepo mladino
  3. 3. knjiž. kmečka hiša, navadno z gospodarskimi poslopji: ob cesti stoji velik dom; porušeni, požgani domovi / njive in travniki ležijo okrog doma
  4. 4. posestvo, domačija: prevzeti dom po očetu; poročil se je na dom; sin je ostal na domu
    // vznes. domovina: bojevati se za dom in rod
  5. 5. posvetovalno ali zakonodajno telo, ki zastopa določen sloj ali ima določeno funkcijo: seja obeh domov / spodnji in zgornji dom angleškega parlamenta
    ♦     ekon. delo na domu pod vodstvom podjetja za trg organizirana proizvodnja v zasebnih stanovanjih; geogr. stegnjeni dom pri katerem so gospodarska poslopja prizidana k hiši v isti smeri; dom v ključu pri katerem so gospodarska poslopja prizidana k hiši v dveh pravih kotih; prim. zdoma

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

domàč -áča -e prid. (ȁ á) 
  1. 1. nanašajoč se na dom 1:
    1. a) domači in sosedovi otroci; domača hiša; živel je v težkih domačih razmerah; biti pri kom kakor domač / domače ime ime domačije, ki ga uporablja bližnja okolica; domači praznik praznik v okviru družine; dan, ko se pri hiši zakolje prašič
    2. b) domač pridelek; domača hrana, klobasa; domače vino / domača zdravila doma pripravljena zdravila, navadno iz zdravilnih rastlin, zelišč
    3. c) domača nega bolnikov; krava domače reje; domača vzgoja; domača zabava; domača dela, opravila / domača obrt na tradiciji sloneče obrtno delo kmečkega prebivalstva kot stranska zaposlitev; čevlji domačega dela ročnega
    4. č) kmetje so lahko sekali le za domače potrebe; pridelujejo za domačo rabo in še jim ostane za prodajo / domača halja halja za nošenje doma, v stanovanju; domača lekarna omarica z najnujnejšimi zdravili
  2. 2. nanašajoč se na ožjo ali širšo domovino: domači fantje; domači film; rad sem v domačem kraju; domači in tuji tekmovalci; nisem domač v tem kraju; domača industrija; domače novice; domača občina / slabš. domači izdajalec med narodnoosvobodilnim bojem okupatorjev sodelavec; domači jezik jezik lastne jezikovne skupnosti; domači kapital; domači turizem turizem, ki ne vključuje tujih, inozemskih turistov; domače tržišče tržišče znotraj države
    // ki je po izvoru od tam, kjer živi: priseljenci in domači prebivalci / domača rastlina
  3. 3. ki živi, raste ob človeku, pod njegovim nadzorstvom: divje in domače živali
  4. 4. krotek, nenapadalen: nikar se ne bojte, pes je čisto domač
  5. 5. navadno v povedni rabi ki ne kaže strahu v občevanju z ljudmi: že čez nekaj dni je postal domač; drugič je bila z njim čisto domača / gostje so se napravili domače
    // ki vzbuja občutek ugodja: majhen prostor je bolj domač kot velik
    ●     ekspr. že dolgo ni prestopil domačega praga ni bil doma; iron. domači prijatelj ženin ljubimec; kar vstopi, nič nas ne motiš, saj si domač do tebe imamo skoraj tak odnos kot do člana družine; vrnil se je pod domačo streho domov; pesn. domače ognjišče dom, družina; ekspr. stopiti spet na domača tla vrniti se v domovino
    ♦     ekon. domače delo pod vodstvom podjetja organizirana proizvodnja za trg v zasebnih stanovanjih; etn. domače platno platno, ki je ročno tkano iz ročno predene preje; gastr. domači prijatelj trdo, na rezine razrezano pecivo z orehi in rozinami; obrt. domači kruh z moko potresen in v pletenih košaricah vzhajan pekovski kruh; šol. domači učitelj nekdaj učitelj, ki poučuje otroke bogatejših staršev na njihovem domu; domača naloga pismene obveznosti učencev, ki jih morajo opraviti doma; domače ali obvezno čtivo literarna dela, ki jih morajo učenci prebrati doma

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

domobránec -nca m (ȃ) 
  1. 1. pripadnik domobranstva: nad dolino so zagospodarili Nemci in domobranci; odšel je k domobrancem
  2. 2. nekdaj vojak, vpoklican le ob veliki vojni nevarnosti; brambovec: redni vojaki in domobranci

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

domobránstvo -a s (ȃ) 
  1. 1. protirevolucionarna vojaška organizacija v Sloveniji med narodnoosvobodilnim bojem od kapitulacije Italije naprej: formiranje domobranstva
    // redna vojska v Nezavisni državi Hrvatski: razpad domobranstva ob koncu vojne
  2. 2. zgod. deli vojske v Avstro-Ogrski, ki niso spadali pod skupno vojno ministrstvo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

domofón -a m (ọ̑) elektr. hišni telefon, ki ima en mikrofon nameščen ob vhodnih vratih: oglasiti se obiskovalcu po domofonu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

doníranje -a s (ȋ)
1. darovanje, navadno denarja, ustanovi ali posamezniku z namenom omogočiti, pospešiti kako neprofitno, človekoljubno dejavnost: doniranje sredstev političnim strankam; povečati možnosti za doniranje v raziskovalno sfero; Podjetje je v prvem letošnjem polletju za sponzoriranje in doniranje namenilo kar polovico dobička; v letošnjem šolskem letu štipendira 11 štipendistov in ob delu izobražuje 16 zaposlenih
2. darovanje telesnega organa ali spolnih celic; donacija (2): Doniranje organa je znak altruizma E ↑donírati

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dónorski -a -o prid. (ọ́)
ki se nanaša na donorje: donorski center; donorski program; Na srečanju so ob promociji donorskih izkaznic poudarjali etične vidike darovanja organov in tkiv po smrti E ↑dónor

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dopóldne [u̯d] prisl. (ọ̑) v času od jutra do poldneva: dopoldne je bil pri nas; v šolo hodi dopoldne; ob enajstih dopoldne; nesreča se je zgodila včeraj dopoldne

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dopolnílen -lna -o [u̯n] prid. (ȋ) ki kaj dopolni, dopolnjuje: dopolnilno gnojenje z umetnimi gnojili; dopolnilno krmljenje čebel / sprejeli so nekaj dopolnilnih predlogov k osnutku statuta; dopolnilni predpisi; dopolnilna sredstva za financiranje družbenih služb / učencem je bila potrebna dopolnilna razlaga; dopolnilno vprašanje pri zaslišanju / dopolnilna dejavnost podjetja dejavnost, ki jo podjetje opravlja poleg osnovne; dopolnilno izobraževanje
♦ agr. dopolnilni posevek posevek, s katerim se izkoristi obdelovalna površina v času med glavnimi posevki; fiz. dopolnilni barvi barvi, ki pomešani med seboj dasta belo barvo; geom. dopolnilna piramida piramida, ki dopolnjuje prisekano piramido do popolne piramide; šol. dopolnilni izpit izpit, ki ga opravlja učenec ob prestopu na drugo šolo iz predmeta, ki ga ni bilo v programu njegove šole

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dopolníti in dopólniti -im [u̯n] dov. (ī ọ́) 
  1. 1. dati (k) čemu še kaj, zlasti kar manjka: rokopis bo treba še popraviti in dopolniti; dopolnili so zaloge na ladji; dopolniti zapisnik / ti podatki so dopolnili podobo o pisatelju / diskutanti so dopolnili predavatelja njegove trditve, misli
    // dodati do polne mere: dopolniti sod
  2. 2. živeti do določene dobe: šolar je dopolnil sedem let; književnik je dopolnil šestdeset let
    ●     vznes. dopolnil je zemeljsko pot umrl je; knjiž. njeno življenje se je dopolnilo umrla je
  3. 3. zastar. izpolniti: prepričan sem, da bo dopolnil svojo dolžnost; dopolnila se mu je vroča želja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dospélost -i ž (ẹ́) 
  1. 1. ekon., fin., navadno v zvezi z dolg, menica dan, termin, ko je treba plačati: dospelost dolga, menice / plačati dolg ob dospelosti
  2. 2. publ. dovršenost, popolnost: kompozicijska dospelost skladbe; tehnična dospelost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dospétek -tka m (ẹ̑) ekon., fin., navadno v zvezi z dolg, menica dospelost: dospetek dolga, menice / plačilo ob dospetku

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dostavítev -tve ž (ȋ) glagolnik od dostaviti: plačati račun ob dostavitvi blaga; dostavitev odločbe

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dotékati -am nedov. (ẹ̑) tekoč prihajati kam: kri doteka v srce; voda doteka s pobočij v dolino / ob vzhodnih vetrovih dotekajo nad naše kraje hladne zračne gmote; pren. na univerze doteka čedalje več maturantov; sredstva v sklad dotekajo počasi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dotík -a m (ȋ) kratkotrajno, popolno približanje: začutiti rahel dotik; redke snežinke so se pri dotiku z zemljo raztopile; opozoriti z dotikom roke / hruške so na dotik že mehke; pren. neprijeten dotik s človeško brezčutnostjo
● publ. priti v dotik z drugimi deželami spoznati jih, seznaniti se z njimi; z delavci prihaja vsak dan v dotik se shaja, se druži, govori z njimi
♦ elektr. napetost dotika napetost, ki se pojavi ob okvari na kovinskih delih električnih naprav in deluje na človeka ob dotiku; med. okužba z dotikom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dotikálen -lna -o prid. (ȃ) ki se dotika: dotikalna ploskev
♦ agr. dotikalni insekticid insekticid, ki deluje ob dotiku; geom. dotikalni stožec stožec, katerega premice tvorilke so tangente dane ploskve; dotikalna ravnina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dotikljáj -a m (ȃ) ekspr. dotik: vznemiri ga vsak njen dotikljaj; zdrzne se ob najmanjšem dotikljaju; opozoril ga je z dotikljajem roke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dožívljati -am nedov. (í) 
  1. 1. v življenju prihajati do česa, biti (večkrat) deležen česa: to pripoveduje ženska, ki je sama doživljala grozote okupacije; marsikaj težkega je doživljal v tistih časih / doživljala je razočaranje za razočaranjem
    // s čustvi dojemati: joka se ob usodah ljudi, tako jih doživlja; umetnik močno doživlja / ta pesnik doživlja družbeno problematiko bolj z razumom kot s srcem
  2. 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo (večkrat) deležen dejanja, ki ga določa samostalnik: njegova dela so doživljala dobro kritiko; doživljali smo poraz za porazom; doživljati uspehe in neuspehe / njegove pesmi doživljajo preobrazbo; doživljati spremembe spreminjati se

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dóžnjek -a m (ọ̄) nar. vzhodno venec iz klasja, ki se splete ob koncu žetve

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

drág -a -o tudi -ó prid., drážji (ȃ á; drugi pomen ȃ) 
  1. 1. ki stane veliko denarja: to je zelo drag stroj; živež je v mestu dražji kot na deželi; knjige so preveč drage, da bi jih mogel kupovati; draga stanovanja; drago vino; drag kot žafran zelo
    // ta servis je precej drag; zahaja le v boljše, dražje gostilne; tam je življenje zelo drago / nav., ekspr. dobiti za drag, velik denar / to je zelo drago krzno dragoceno
    // drag kamen kristal zelo trdih in obstojnih rudnin, ki se uporablja za nakit
    ♦     metal. drage kovine kemično zelo obstojne kovine, ki se uporabljajo zlasti za nakit in kovance
  2. 2. z dajalnikom do katerega ima kdo pozitiven čustveni odnos: ta človek mi je zelo drag; vznes. bil je drag mojemu srcu / njen obisk mu je bil vedno drag; to mi je drag spomin; resnica mu je nadvse draga / v nagovoru: dragi oče! dragi prijatelj! duša draga, tako ne bo šlo naprej; v vljudnostnem nagovoru dragi bralci! v osmrtnicah pogreb dragega pokojnika bo v soboto
  3. 3. redko ki se mu pripisuje poseben pomen, posebna vrednost; dragocen: ne izgubljaj po nepotrebnem dragega časa
    ●     ekspr. to je bila draga šola zanj za izkušnje, ki si jih je pridobil ob tem neuspehu, je moral dosti pretrpeti, žrtvovati; drage volje mu je ustregel zelo rad; rade volje; ekspr. molči, če ti je življenje drago če si hočeš ohraniti življenje; če nočeš doživeti kaj neprijetnega, hudega; knjiž. če ti je drago, greva naprej če hočeš, če ti je prav; pojdi, kamor ti drago kamor hočeš, želiš; le smejte se, kolikor vam drago kolikor hočete

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dragóst in drágost -i ž (ọ̑; á) lastnost dragega: ob tolikšni dragosti bi moralo biti blago kvalitetnejše / dragost časa

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dráž -í ž (ȃ) knjiž.  
  1. 1. privlačnost, mikavnost: posebno draž dajejo kipu skopo nakazane oblike / kulturnozgodovinske draži mesta / mn.: vabile so ga njene osebne draži; ženske draži
  2. 2. redko čutno vznemirjenje: dekle je vzbudilo v njem rahlo draž; ob njegovem obisku je vselej začutila neko draž

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

drážnica -e ž (ȃ) nar. odtočni jarek: na močvirnem svetu so naredili veliko dražnic
♦ gozd. odtočni jarek ob robu gozdne ceste kot podaljšek dražnika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dŕča -e ž (ŕ) plitva vdolbina v strmem pobočju, navadno za spravljanje lesa v dolino: spuščati hlode po drčah; še dolgo po neurju se je kotalilo kamenje po drči; pot so nadaljevali kar po drči
// teh. umetno narejen nepremičen ali premičen žleb za spuščanje ali spravljanje materiala: lesena drča; transportne drče
♦ gozd. žična drča žičnica z eno vrvjo, po kateri drsi tovor zaradi lastne teže; navt. drča (lesena) konstrukcija, po kateri drsijo sani ob splavitvi ladje; sanišče

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

drévce -a s (ẹ́) star. drevesce: privezati drevce ob kol; drobna, zelena drevca
♦ bot. božje drevce zimzelen grm s trnato nazobčanimi listi, Ilex aquifolium

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

drévi prisl. (ẹ̑) raba peša danes zvečer: koncert bo drevi ob osmih; do drevi se bo vreme pokvarilo; za drevi pripravi dobro vino
● star. krompir drevi in davi zmeraj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

drévje -a s (ẹ́) več dreves, drevesa: drevje odganja, se obletava; vihar je polomil drevje; posekati drevje ob progi; hiša stoji med drevjem; gosto drevje / bukovo, gozdno, listnato, sadno drevje / prodati sadje na drevju nepotrgano, neobrano
● ekspr. bilo je mrzlo, da je drevje pokalo zelo, hudo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

drevó -ésa s (ọ̑ ẹ̑) 
  1. 1. lesnata rastlina z deblom in vejami: drevo ozeleni, raste; oklestiti, podreti, posekati drevo; splezati na drevo; stati pod drevesom; cvetoče, košato, skrivenčeno drevo; drevo z močnimi vejami; čiščenje dreves; omahnil je kakor posekano drevo / češnjeva drevesa češnje; gozdno, iglasto, listnato, okrasno, sadno, tropsko, zimzeleno drevo; spominsko drevo vsajeno v spomin na kaj; pren. bil je suha veja na narodnem drevesu
    ●     zaradi dreves ne vidi gozda zaradi posameznosti ne dojame celote; v visoka drevesa rado treska pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki; preg. jabolko ne pade daleč od drevesa otrok je tak kot starši
    ♦     anat. drevo življenja podolžni prerez malih možganov, ki je po razvejeni strukturi podoben krošnji drevesa; biol. genealoško drevo grafični prikaz v obliki drevesa, ki ponazarja razvoj živalstva, rastlinstva; gozd. začrtati drevo zasekati drevesu lubje, da se izceja smola ali da usahne; lovno drevo posekano kot vaba za uničevanje lubadarjev; rel. drevo spoznanja drevo v raju, ob katerem naj bi prvi človek ob neizpolnjevanju zapovedi spoznal zlo, ob izpolnjevanju zapovedi pa naj bi spoznal dobro; um. drevo življenja mitološki motiv drevesa kot simbola življenja in življenjske moči; vrtn. božje drevo; judeževo drevo okrasni grm ali nizko drevo, ki pred ozelenitvijo rdeče vzcvete, Cercis siliquastrum
  2. 2. nar. plug: vpreči konje v drevo / držati (za) drevo naravnavati ga pri oranju
  3. 3. zastar. jambor, jarbol

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dŕganje -a s (r̄) glagolnik od drgati: drganje lesa ob les; jermen je vroč od drganja / drganje s krpo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dŕgniti -em nedov., tudi drgníla (ŕ ȓ) 
  1. 1. premikati kaj sem in tja po površini in pri tem močno pritiskati nanjo: drgniti dlan ob dlan; drgniti s prstom po šipi; drgne ga z brisačo po hrbtu; drgne se z rokami po kolenih; drgne si premrle roke / žival se drgne ob drevo / vrata se pri odpiranju drgnejo ob tla
    // z drgnjenjem čistiti, snažiti: drgniti tla s krpo; ekspr. cel dan drgne in pospravlja
  2. 2. slabš. igrati, zlasti na godalni instrument: goslač in čelist sta kar naprej drgnila
  3. 3. ekspr. cvrčati, čirikati: v travi so drgnili črički in kobilice
    ●     pog. drgniti šolske klopi, hlače po šolskih klopeh hoditi v šolo; ekspr. že pet let drgne isti plašč nosi, ima; ekspr., redko vsak se že drgne ob njegovo osebo se obreguje, spotika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dŕgnjenje -a s (ŕ) glagolnik od drgniti: odstraniti barvo z drgnjenjem; drgnjenje s krtačo; od drgnjenja vneta koža / slišalo se je drgnjenje čevljev ob železo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

drhtênje -a s (é) glagolnik od drhteti: ni mogel obvladati drhtenja; drhtenje rok / drhtenje sveče / ob pogledu nanj je začutila drhtenje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

drnìč -íča m (ȉ í) nav. mn., alp. šop, blazinica gorske trave na sicer golih tleh: ob stezi so rasli redki drniči

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

drôbčkan -a -o prid. (ȏ) ekspr. zelo droben: drobčkan otročiček; drobčkana stvarca; s strahom je opazila prve drobčkane gubice / ob njem je bila vsa drobčkana

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

drobencljáti -ám [bən in ben] nedov. (á ȃ) ekspr. hoditi s kratkimi, hitrimi koraki; drobiti: pred njim je drobencljala drobna starka; urno je drobencljala ob možu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

drobljênje -a s (é) glagolnik od drobiti: drobljenje žita; stroj za drobljenje kamenja / drobljenje kmečke posesti / drobljenje moči / drobljenje dekletca ob materi / veselo drobljenje ptičev / drobljenje divjega petelina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

drôbniSSKJ -a -o prid. (ó)

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dŕsati -am nedov. (ȓ) 
  1. 1. premikati (se) po čem z dotikanjem: roka je v temi drsala po vratih in iskala kljuko; drsati s komolcem po mizi; drsati s palico po tleh / kolo (se) drsa ob blatnik (se) drgne, zadeva
    // drsaje hoditi: nog ni več privzdigovala, samo drsala je; po hodniku so drsali ljudje s težkimi škornji / ženske po kolenih drsajo okrog oltarja
  2. 2. gojiti drsanje, ukvarjati se z drsanjem: drsa že od otroških let
    // nastopati, tekmovati v drsanju: drsala sta na vseh pomembnejših prireditvah

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dŕsniti -em dov. (ŕ ȓ) redko  
  1. 1. podrsniti, oplaziti: z bokom avtomobila je drsnil ob ograjo
  2. 2. ekspr. steči, švigniti: zajec je bliskovito drsnil izza grma

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

drúg -a tudi -á m, mn. drugóvi in drúgi (ȗ) 
  1. 1. star. tovariš, prijatelj: včasih mu je bil drug; obiskal je skoro vse mladostne drugove; drug iz vojnih dni / pogosto se sestaja s stanovskim drugom iz sosednjega mesta; pren., pesn. Bori, drugovi, dehteči, močni, tihi drugovi kraške samote (S. Kosovel)
  2. 2. star. kdor sodeluje pri podjetju ali gospodarski akciji s kapitalom ali delom; družabnik: bil je njihov trgovski drug / kot del naslova podjetja, v kapitalistični ekonomiki tvrdka XY in drug
  3. 3. knjiž. moški, ki živi z žensko skupno življenje: njen življenjski drug / zakonski drug mož
  4. 4. etn. ženinov, nevestin spremljevalec k poroki ali tudi organizator svatbe: prišla sta ženin in njegov drug; biti, iti za druga; izbrati si koga za druga
    // rel. bogoslovec, ki organizira in vodi slavje ob novi maši: bil je za druga več novomašnikom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

drugáče prisl. (ȃ) 
  1. 1. izraža
    1. a) drugačen, različen način dejanja: drugače drži pero, pa bo pisalo; dosti drugače govorijo kot mi; zdaj vse drugače živijo kot včasih; elipt. naredite, kar hočete, ne morem drugače ravnati, delati
    2. b) v povedni rabi razmere ali stanje, ki se razlikujejo od določenih: pri vas pa je zdaj vse drugače kot pri nas; včasih je bilo drugače / po bolezni je z njim drugače / to je čisto drugače, kot si ti misliš / pog., kot vljudnostna fraza pa drugače, kako vam gre
    3. c) z nikalnico omejenost na določeno, navedeno: nikoli ga ni klical drugače kot stric; nič drugače ni šlo, kot da sem se zadolžil / kot podkrepitev: ubogal boš, ni drugače; tako je in nič drugače
  2. 2. nav. ekspr. izraža visoko stopnjo: še vse drugače mu je hudo za materjo, kot mu je bilo za sestro
  3. 3. v vezniški rabi, v vzročnem priredju za izražanje
    1. a) dejanja, stanja ob drugih, drugačnih priložnostih: zdaj uboga, drugače pa dela po svoje; danes je slabe volje, drugače je pa prijeten, vesel / ne mudi se mu, drugače bi že odšel
    2. b) ekspr. podkrepitve zahteve, ukaza: pojdi, drugače jih boš dobil
      ●       z njim je drugače, njega ne marajo njegov položaj je drugačen, slabši; pa pojdi, če (že) ne gre drugače če misliš, da moraš oditi; mislil je oditi po svetu, naključje pa je hotelo drugače vendar se je nepričakovano zgodilo nekaj drugega; drugače misli kakor mi ima druge nazore, mnenje; ekspr. le počakaj, midva se bova drugače pomenila s teboj bom ravnal, obračunal strožje; publ. drugače povedano isto na drugačen način povedano; ekspr. to boš plačal tako ali drugače na ta ali drug način

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

drugáčica -e ž (ȃ) redko varianta, inačica: pesem je zapisana v različnih drugačicah; ob nemških izrazih navaja tudi slovenske drugačice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

drugáriti -im nedov. (á ȃ) knjiž. biti v družbi s kom, zlasti zaradi zabave: Prihajali so ženin in prijatelji večkrat ob sobotah zvečer. Moral sem jim drugariti (F. Finžgar)

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

drúgekráti in drúge kráti prisl. (ȗ-á) star. ob drugih priložnostih; drugikrat: drugekrati je rad govoril, zdaj pa molči; to mu ni napravilo takega veselja kakor drugekrati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

drúgič prisl. (ū) 
  1. 1. pri ponavljanju na drugem mestu: drugič se oženiti
    // ob naslednji, drugi priložnosti: včasih se šali, drugič kriči; pogovorila se bova kdaj drugič / nauči se do drugič prihodnjič
    ●     kaznuj ga, da bo vedel za drugič da ne bo še kdaj kaj takega počel, storil
  2. 2. v zapovrstju na drugem mestu: knjiga obravnava 1. gospodarske, 2. [drugič] politične razmere

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

drúgikrat prisl. (ū) pri ponavljanju na drugem mestu; drugič: že drugikrat se peljem tod
// ob drugi(h) priložnosti(h): pa drugikrat kaj več o tem; drugikrat se jezi, danes pa je miren

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

drúgokrat prisl. (ū) zastar. ob drugi(h) priložnosti(h); drugikrat: če danes ne, pa drugokrat; kadar je v stiski, pride, drugokrat pa ne

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

drúžbeniSSKJ -a -o prid. (ȗ)

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

drúžen -žna -o prid. (ú ū) 
  1. 1. knjiž. pri katerem je udeleženo več ljudi; skupen: hodili smo na družne sprehode; pren. ustvarjena sta za družno pot
    // nav. dv. in mn. združen, složen: družna v težavah in veselju
  2. 2. star. ki živi v kolektivu, v družbi; družben: človek je družno bitje
    // ki je rad skupaj z drugimi: med najbolj družne živali spadajo mravlje in čebele / ljudje so tam zelo družni
    ♦     zool. družni tkalec ščinkavcu podobna tropska ptica pevka, ki gnezdi v skupini, Philetairus socius

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

drvótan -a m (ọ̄) nar. prostor na dvorišču za sekanje, cepljenje drv: Škerget si je zvijal cigareto in se pogovarjal z otroki na drvotanu ob drvarnici (F. Godina)

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

držáj -a m (ȃ) 
  1. 1. del orodja, priprave, stroja, namenjen za držanje z rokami: izdelovati držaje za različna orodja; bakelitni, leseni držaji; držaj noža, vesla / držaji nosil so se globoko ugrezali v njune rame / držaj pri aktovki ročaj
  2. 2. drog za oprijemanje ob stopniščih, na mostovih, nevarnih mestih, potih: brv ni imela držaja; z obema rokama se je oprijemala držaja ob stopnišču / na vsakem ovinku se je oprijela držaja pred sedežem
  3. 3. muz. polkrožec s piko, ki označuje nedoločeno podaljšanje tona ali pavze; korona: napisati držaj nad noto

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

držáti -ím nedov. (á í) 
  1. 1. imeti kaj z rokami oprijeto: držati kozarec; držati za kljuko, vrv; detektivove roke so ga čvrsto držale; držal ga je kakor v kleščah / od smeha smo se držali za trebuhe / držita se za roke
    // z rokami imeti oprijeto kaj zaradi kakega namena, dela: otroka je naučila držati svinčnik; ne zna držati kose; držati (za) plug naravnavati ga pri oranju
    // le dobro ga drži, da ti ne uide; drži se, da ne boš padel / kot klic za ščuvanje psa dŕži ga
  2. 2. opravljati delo, ki kaj povezuje v celoto: led drži kamenje skupaj; vezi so trdno držale; žeblji čvrsto držijo / ekspr. čeprav bolan, je oče le še trdno držal kmetijo skupaj
  3. 3. ohranjati kaj v določenem položaju, kljub delovanju nasprotne sile: balkon držita dva stebra; komaj je držal tram pokonci; s kolom je držal škaf pod vodo / sadno drevje je polno, da komaj drži; sneg je bil premehek, da bi nas držal / ključavnica ni dolgo držala, vrata so kmalu popustila
    // ohranjati kaj v določenem položaju, na določenem mestu sploh: fant je držal dekle v objemu; držati roke na hrbtu; držati otroka v naročju; otrok drži kar naprej prst v ustih / knjigo drži narobe; držati glavo pokonci
  4. 4. s širokim pomenskim obsegom s svojo oblastjo, z vplivom ohranjati koga na določenem mestu:
    1. a) že od včeraj ga držijo na policiji; držali so ga zaprtega
    2. b) mati je držala otroke v prostem času doma
    3. c) vso noč so nas s strojnicami in minami držali od sebe / dekle je držalo svojega najnovejšega znanca v spoštljivi razdalji
    4. č) preostali denar je držala za hude čase / trgovci niso hoteli prodajati blaga ceneje, rajši so ga držali v skladiščih
      // vojaško obvladovati kak prostor, objekt: cesto zanesljivo drži naša druga četa; sovražnik še zmeraj drži nekatere pomembne postojanke
      // pog. ohranjati koga pod vplivom, v oblasti: silna besnost me je držala; krč ga že spet drži / ni mogel več držati nejevolje zadrževati, tajiti
  5. 5. s širokim pomenskim obsegom s svojo dejavnostjo, postopki ohranjati kaj v določenem stanju: držati potrošnjo v mejah realnih možnosti; razred drži v disciplini; držati repertoar na visoki umetniški ravni; načrt držijo v strogi tajnosti
    // delati, da se kaj ohranja, bistveno ne spreminja: držati čistočo med boleznijo; držati ritem pri plesu; držati začetni tempo do konca teka / to blago drži barvo; izdelki držijo svoje cene / pog. držati rekord v metu krogle
    // pog. ohranjati svojo bistveno lastnost, uporabnost: te hlače že zelo dolgo držijo; pričeska ji odlično drži; tisti stari voz še zmeraj drži je uporaben; tako konzervirana zelenjava (se) drži skozi vso zimo se ne pokvari
  6. 6. žarg., s širokim pomenskim obsegom zaradi kakega namena ohranjati kaj v kakem odnosu: poleg goveje živine drži še ovce in dve kozi ima, goji; že nekaj časa ne drži več služkinje nima; tega artikla pri nas ne držimo nimamo, ne prodajamo
    // držati blago na zalogi
  7. 7. pog. trajati: deževje je držalo tri tedne; padel je v duševno odsotnost, ki je držala; lepo vreme se bo še držalo
  8. 8. biti tak, da ne more skozi tekočina, sipka snov: bazen drži; čevlji mi sploh ne držijo, nogavice imam čisto mokre; lonec drži, čeprav je malo počen / otrok ne drži vode ne more zavestno uravnavati odvajanje seča
  9. 9. s prislovnim določilom imeti določeno prostornino: ta posoda drži malo manj kot pet litrov; koliko drži sod
  10. 10. biti v skladu z resničnostjo: vremenska napoved je malokdaj držala; številke niso povsem držale; drži kot pribito / ta predpis ne drži več ne velja
    // navadno v zvezi z beseda, obljuba vztrajati pri obveznosti: vse obljubi, a ničesar ne drži; držati besedo, obljubo / brezoseb., kot podkrepitev drži, jutri se vidiva
  11. 11. biti usmerjen, voditi, peljati: pojdi po cesti, ki drži v dolino; most drži preko reke; stopnice držijo navzgor / čez travnik je držala krvava sled / ena vrata držijo v spalnico, druga pa naravnost na vrt
  12. 12. pog., navadno z orodnikom strinjati se s kom in ga podpirati pri delovanju: zmeraj drži z bogatimi, z močnejšimi; vsi držijo z njim; mati je držala s sinom proti očetu; sošolci držijo skupaj
  13. 13. nižje pog., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža opravljanje dejanja, ki ga določa samostalnik: držati govor; držati predavanje predavati, imeti predavanje; držati komu dolge pridige / držati stražo biti na straži, stražiti
    // držati pod kontrolo kontrolirati
  14. 14. nižje pog., v zvezi z na ceniti, dati na kaj: ljudje držijo nanj; držati na svojo čast
  15. 15. zastar. imeti, šteti za: za nespametnega koga držati; tiste narode so držali za manj civilizirane
    ●     ekspr. kaj te le danes drži? zakaj si tako čuden, nepristopen; pog. vreme bo še nekaj časa držalo ostalo lepo, se ne bo poslabšalo; držati figo, pesti za koga želeti komu, da bi se mu kaj uresničilo, posrečilo; nizko glej, da boš gobec držal da ne boš česa povedal, rekel; pog. branjevke so držale jajca po dinarju prodajale so jih po dinarju; niso jih hotele prodajati ceneje; ekspr. držati jezik (za zobmi) ne povedati česa, molčati; držati korak s kom ne pustiti se komu prekositi, ne zaostajati za kom; brezoseb., pog. drži me, da bi ga pošteno premikastil čutim željo, mika me; pog. držati mulo kazati jezo, nejevoljo; knjiž. držati ogledalo svojemu času v umetniških, zlasti v gledaliških delih prikazovati problematiko določene dobe; držati roko nad kom biti mu zaščitnik, varovati ga; pog. držati roke križem lenariti, ne delati; evfem. ne bo dolgo, ko mu bodo svečo držali umrl bo; evfem. držati vrečo biti soudeležen pri kraji, ropu; ekspr. držati koga za besedo zahtevati, da obljubo izpolni; ekspr. držati koga na vajetih, na kratko imeti ga popolnoma v oblasti; pog. držati ljudi v distanci ne biti z njimi preveč prijazen, domač; ekspr. vseh teh podatkov pa res ne morem držati v glavi, v spominu si ne morem zapomniti; ekspr. držati koga v precepu, v šahu onemogočati mu, da bi samostojno ukrepal, se odločal; pog. držati kaj v svojih rokah sam odločati o čem, voditi kaj; le upanje ga še drži pokonci ohranja zdravega, živega; oče je svoje otroke trdo držal bil je zelo strog z njimi; preg. bolje drži ga kot lovi ga bolje se je zadovoljiti s slabšo, a gotovo možnostjo
    ♦     lov. divjad (dobro) drži ne zbeži, ne odleti takoj, ko začuti lovca ali psa; pes dobro drži vztrajno goni divjad

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dudák in dúdak -a m (á; ȗ) redko dudar: ob peči je sedel dudak in piskal na dude

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dúren -rna -o prid. (ȗ) star. vraten: spotakniti se ob durni prag

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dvá -é -é štev., rod., mest. dvéh, daj., or. dvéma (ȃ ẹ̑) 
  1. 1. izraža število dve [2]
    1. a) v samostalniški rabi: ena in ena je dve; ni naju strah, saj sva dva; dve pa dve sta govorili med seboj / ura je dve; ob dveh ponoči; ob dveh (popoldne) 14h; star. pride proti dvema malo pred drugo uro
      // korakati po dva in dva tako, da sta dva v vrsti; ekspr. delati, jesti za dva zelo veliko; nav., slabš. stara dva že spita starši; hoditi po dveh po dveh nogah
    2. b) v prilastkovi rabi: dva brata; čez dva dni; roman v dveh delih; dva tisoč; dve uri hoda; dve leti in pol; pred dvema letoma, pog., neustalj. pred dvemi leti; elipt.: ekspr. ima jih dve manj kot osemdeset oseminsedemdeset let; star. mož jih ima že devetdeset brez dveh; pog.: spil je dva aperitiva dve čašici; dva čaja, prosim / poudarja dvojino: tu so vsi dežniki, zdaj pa povejte, katera dva sta vaša; pokažite mi tista dva vzorca / ta dva naj gresta tadva
    3. c) v medmetni rabi: otroci so korakali: leva, desna, ena, dve; daj, skoči: ena, dva, tri
      // neskl. izraža številko dve: hiša številka dve; napiši dve; tekma se je končala z dve ali dva proti ena / pog. v spričevalu ima same dve zadostne ocene
  2. 2. v zvezi s tri izraža približnost: že dva, tri tedne ga nisem videl; v dveh, treh letih si zemlja opomore
  3. 3. ekspr. izraža nedoločeno manjšo količino: do trgovine imam dva koraka; naredi dva požirka
    ●     je med dvema ognjema v položaju, ko ga ogrožata, delujeta nanj dve nasprotujoči si sili; obsedel je med dvema stoloma hotel je dvoje stvari hkrati, pa ni dosegel nobene; ekspr. še besedo, dve o tem še nekaj malega bi rad povedal o tem; ima dve bradi brado s podbradkom; držati se v dve gubé sključeno; ekspr. ubiti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; star. biti na dve plati dvoličen; ekspr. imeti dve železi v ognju dva načrta hkrati za dosego kakega cilja; ekspr. ena dva tri, že ga ni več v trenutku; ekspr. ena dve bom tam zelo hitro, takoj; sprehodi v dveh sprehodi dveh oseb, navadno moškega in ženske; z eno (roko) daje, z dvema jemlje jemlje več, kot daje; preg. kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima spore izkoristijo navadno tisti, ki v njih niso udeleženi; preg. palica ima dva konca vsako orožje se utegne obrniti proti tistemu, ki ga uporablja
    ♦     šah. lovec na b 2; šport. med dvema ognjema skupinska otroška igra z žogo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dváindvájset -ih štev. (ȃ-ȃ) izraža število dvaindvajset [22]: stara je dvaindvajset let; ura je dvaindvajset; ob dvaindvajsetih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dváindvájseti -a -o štev. (ȃ-ȃ) ki v zapovrstju ustreza številu dvaindvajset: dvaindvajsetega [22.] marca; ob dvaindvajseti (uri)

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dvájset -ih štev. (ȃ) izraža število dvajset [20]
  1. a) v samostalniški rabi: deset in deset je dvajset; trije od dvajsetih / ura je dvajset; ob dvajsetih
  2. b) v prilastkovi rabi: dvajset korakov; zbrano delo v dvajset(ih) zvezkih; tudi neskl. bilo mu je okoli dvajset let
    // neskl. izraža številko dvajset: stanuje na Titovi 20; na vrsti so številke od ena do dvajset

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dvajsetíca -e ž (í) 
  1. 1. nekdaj avstrijski novec za dvajset krajcarjev: ob slovesu mu je dala dvajsetico; srebrne dvajsetice
  2. 2. pog. številka dvajset: zadela je dvajsetica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dvánajst in dvanájst -ih štev. (ȃ; á) izraža število dvanajst
  1. a) v samostalniški rabi: dvakrat šest je dvanajst; od dvanajstih je ostal eden / ura je dvanajst; ob dvanajstih (ponoči) 24h
  2. b) v prilastkovi rabi: dvanajst učencev; plačati v dvanajst(ih) obrokih; tudi neskl.: s približno dvanajst dijaki; stane okoli dvanajst dinarjev
    // neskl. izraža številko dvanajst: informacije v sobi 12; štiri ulomljeno z dvanajst
    ●     ekspr. fant, kakršnih gre dvanajst na ducat nepomemben, povprečen fant

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dvánajsti in dvanájsti -a -o štev. (ȃ; á) ki v zapovrstju ustreza številu dvanajst: dvanajstega [12.] septembra; v dvanajstem letu; okoli dvanajste (ure) 12h; 24h / dvanajsti del celote
● ekspr. nekaterim običajem bije dvanajsta ura izginjajo, se izgubljajo; ekspr. nevarnost je spoznal šele ob dvanajsti uri v zadnjem trenutku, hipu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dvígalica -e ž (ȋ) lov. zanka za lovljenje divjadi na upognjeni veji ali tanjšem deblu, ki ob sprožitvi dvigne plen od tal: nastavljati dvigalice; prenekaterega zajca ali srno je ujel na dvigalico

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dvígati -am nedov. (ī ȋ) 
  1. 1. premikati z nižjega mesta, položaja na višjega: skupina vojakov je dvigala velik kamen na tovornjak; žerjav dviga zaboje iz ladje; dvigati vodo iz vodnjaka; spretno, težko dvigati; dvigati s pripravami, z rokami / na ladji dvigajo sidro; dvigati zaveso / pri telovadbi dvigajo in spuščajo roke / dvigati potopljeno ladjo / ves čas je dvigal zastavo visoko nad množico držal
  2. 2. delati kaj višje: dvigati teren z nasipavanjem; začeli so dvigati vodo v bazenu; voda v čolnu se dviga / cesta se neopazno dviga vzpenja
  3. 3. delati, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja: prijel ga je za roke in ga dvigal; gostje so se začeli dvigati in odhajati vstajati; dvigati se in legati / dvigati podrte drogove; poleženo žito se že dviga / pog. brigadirje so dvigali že ob štirih zjutraj budili, klicali
  4. 4. spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: dvigati cene, proizvodnjo; potrošnja se hitro dviga; temperatura se še dviga narašča
    // dvigati zavest delovnih ljudi; pog. glasba je dvigala razpoloženje / dvigati kvaliteto izdelkov; dvigati nivo izobrazbe zviševati
    // spravljati na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: dvigati gospodarstvo; kulturno dvigati deželo / dvigati ljudstvo iz zaostalosti / nova družba ga dviga plemeniti, boljša; umetnost duhovno dviga človeka
  5. 5. sprejemati pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih: pooblastili so ga, da bo dvigal denar iz banke, v banki; dvigati plačo; redno dvigati naročeno blago
  6. 6. napravljati, da se kdo upre, upira: dvigati ljudstvo proti izkoriščevalcem; vojska se že dviga / takšne ideje so dvigale naš narod k uporu, v upor
  7. 7. povzročati, delati: vozila dvigajo prah; dvigati preplah med ljudmi
    ●     ekspr. spet so začeli dvigati glave postajati uporni, predrzni; to ravnanje je dvigalo prah v javnosti povzročalo razburjanje, govorice; dviga ga nad druge višje ga ceni; ekspr. takrat so ga dvigali v nebesa, danes pa so vsi proti njemu so ga močno poveličevali, hvalili; vznes. visoko dvigajo zastavo napredka z vsemi silami si prizadevajo za napredek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dvígniti -em dov. (í ȋ) 
  1. 1. premakniti z nižjega mesta, položaja na višjega: dvignil je klobuk v znak pozdrava; dvigniti slušalko pri telefonu; dvigniti otroka v naročje; z lahkoto dvigne sto kilogramov / dvigniti sidro, zaveso / dvigniti nogo, roko / dvigniti potopljeno ladjo
  2. 2. napraviti kaj višje: dvigniti bregove z nasipavanjem; pog. dvigniti hišo za dve nadstropji nadzidati; voda v bazenu se je dvignila za dva metra / na poti so se dvignili nad tisoč metrov; za ovinkom se pot nekoliko dvigne vzpne
    // da je lahko gledal, se je moral dvigniti na prste
  3. 3. napraviti, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja: dal mu je roko in ga dvignil; moški so se drug za drugim dvignili in odšli vstali
    // dvigniti podrt drog; trava se je po neurju hitro dvignila / ekspr. novica ga je takoj dvignila iz postelje; pog. sredi noči so ga dvignili zbudili, poklicali
  4. 4. spraviti z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: dvigniti cene, davke, hektarski donos, proizvodnjo; število naročnikov se je dvignilo; temperatura se je močno dvignila narasla
    // priznanje je dvignilo delovni elan; pog. njegova pripomba je v hipu dvignila razpoloženje; morala v četi se je dvignila / dvigniti kvaliteto izdelkov; kritika se je dvignila na višjo raven
    // spraviti na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: dvigniti domačo industrijo; posestvo je dvignil z delavnostjo izboljšal, razvil; gospodarsko, kulturno dvigniti deželo / dvigniti ljudi iz zaostalosti / nova družba ga je dvignila poplemenitila, izboljšala; moralno dvigniti koga
    // dati čemu višjo stopnjo glede na pomembnost: dvigniti diplomatski predstavništvi na rang veleposlaništev / dvigniti narodni jezik v literarnega / dvignili so ga v plemiški stan povzdignili
  5. 5. sprejeti pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih: dvigniti denar iz banke, v banki; dvigniti plačo; dvigniti prtljago v garderobi; pravočasno dvigniti vstopnice
  6. 6. napraviti, da se kdo upre: dvigniti ljudstvo proti gosposki; če se razmere ne bodo zboljšale, se bodo dvignili uprli
    // dvigniti ljudi k uporu, v upor
  7. 7. povzročiti, narediti: policija je dvignila preplah; članek je dvignil ogorčenje; zaradi tiste malenkosti so dvignili proti njemu pravo gonjo
    ●     pog. ves čas je bil miren, a nesramna opazka ga je dvignila razburila, vznevoljila; dvigniti duha vojakom jih opogumiti; ekspr. tudi on je dvignil svoj glas povedal svoje mnenje; žarg., voj. partizani so dvignili most razstrelili; ekspr. odkar živi v mestu, je precej dvignila nos je postala domišljava; ekspr. nič ni rekla, samo nos je dvignila z izrazom je pokazala, da je nezadovoljna, užaljena; šele ko je zaprl vrata, je dvignila oči k njemu ga je pogledala; afera je dvignila mnogo prahu povzročila je razburjanje, govorice; ob vsaki priložnosti dvigne prst svari; nikoli ni dvignil roke na sestanku zaprosil za dovoljenje, da bi lahko govoril; že po prvih težavah so mnogi dvignili roke izgubili upanje na uspeh; opustili delo; ekspr. dvigniti roko nad koga, proti komu udariti, (pre)tepsti ga
    ♦     lov. dvigniti divjad spoditi, prepoditi jo z ležišča, iz skrivališča

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dvigováti -újem nedov. (á ȗ) dvigati: črpalka dviguje vodo iz vodnjaka / predlagali so kazen za trgovce, ki dvigujejo cene / ob nedeljah dvigujejo pisma na pošti / črn dim se dviguje nad pogoriščem / med grmovjem se dvigujejo posamezni topoli

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dvódélen -lna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) ki ima dva dela: klop ob peči je bila dvodelna; dvodelna obleka; dvodelna skladba / dvodelne kopalke; dvodelna omara; dvodelno okno; dvodelna vrata
♦ friz. dvodelna brada brada z dolgimi, v spodnjem delu v dva pramena razdeljenimi kocinami; muz. dvodelni takt dvodobni takt

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dvójámborka -e ž (ọ̑-ā) dvojambornica: ob obali so križarile majhne dvojamborke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dvójkar -ja m (ọ̑) pog. učenec z najnižjimi pozitivnimi ocenami: zelo se je poslabšal, dvojkar je
// nekdaj učenec z negativnimi ocenami: ob koncu leta je bilo v razredu pet dvojkarjev in dva odličnjaka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dvomljív -a -o prid. (ī í) 
  1. 1. ki vzbuja dvom: uspeh akcije je še dvomljiv; dvomljiva kakovost; dajal je dvomljive obljube; dvomljiva prognoza bolezni / ne hodi v hribe ob tako dvomljivem vremenu nestalnem
  2. 2. ekspr. ki vzbuja dvom, navadno o moralni neoporečnosti: to so dvomljivi ljudje; pogosto so ga videvali v družbi dvomljivih žensk / tekst dvomljive vrednosti / svoj cilj je skušal doseči tudi z nekoliko dvomljivimi sredstvi
    ♦     ekon. dvomljiva terjatev terjatev, o katere poravnavi se dvomi; šah. pozicija črnega je zelo dvomljiva

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dvór -a tudi dvòr dvôra m (ọ̑; ȍ ó) 
  1. 1. v nekaterih deželah veliko, razkošno grajeno poslopje, vladarjevo bivališče: iti na dvor; služiti, živeti na dvoru / cesarski, kraljev dvor / novica še ni prispela na dvor; pren., pesn. Popeljal sem te v svoje duše svetle dvore (P. Golia)
    // vladar s člani družine in najožjimi sodelavci: vso oblast sta imela v rokah dvor in plemstvo; dunajski dvor se za takšne probleme ni brigal; s prošnjo se je obrnil naravnost na dvor
  2. 2. star. dvorišče, navadno kmečko: zapeljati voz na dvor; na dvoru je rastel mogočen kostanj
    // nar. ograjen prostor ob hlevu za izpuščanje živine: spustiti svinje na dvor
  3. 3. zastar. dom, hiša: dvor je bil krit s skodlami / pozna se mu, da je bil vzgojen v gosposkih dvorih
    ♦     jur. sodni dvor v nekaterih državah sodišče z več sodniki; meteor. lunin, sončni dvor svetli kolobar okrog Lune, Sonca, ki nastane zaradi lomljenja žarkov v kristalih ledu v ozračju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dvórec -rca m (ọ̑) večje, razkošno grajeno poslopje, navadno bivališče plemičev, bogatašev: živeti v dvorcu; letni, lovski dvorec; baročni dvorec
// ekspr. večja, imenitnejša kmečka hiša: samoten hribovski dvorec
♦ zgod. deželni dvorec v stari Avstriji uradno poslopje deželne stanovske, pozneje deželne avtonomne uprave; strelski dvorec v srednjem veku kmetija podložnega kmeta strelca ob štajersko-ogrski meji

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

dvóren -rna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na dvor: dvorni služabniki; dvorna palača; dvorna straža / dvorni ceremonial; dvorne spletke / postal je dvorni dobavitelj / služboval je v dunajski dvorni knjižnici / dvorni svétnik v nekaterih državah naslov za visokega državnega uradnika; dvorna dama v nekaterih državah naslov za žensko, ki ob posebnih priložnostih spremlja vladarico; dvorna pisarna v stari Avstriji urad za zunanjo, notranjo in juridično upravo ter vrhovno sodišče
● dvorni norec človek, ki z norčijami zabava vladarja in njegovo spremstvo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

egéjski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na Egejsko morje: egejski otoki / egejska kultura kultura v deželah ob Egejskem morju pred grško kulturo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

eklampsíja -e ž (ȋ) med. bolezen s krči in izgubo zavesti, navadno v nosečnosti, ob porodu ali po njem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

éko -- prid. (ẹ̑)
1. ki se nanaša na varovanje, ohranjanje narave, življenjskega okolja; ekološki (1): eko šola; Za substrat so pridobili tudi eko certifikat, ki zagotavlja višjo kakovost od izdelkov iz uvoza
2. ki poteka v prizadevanju za varovanje, ohranjanje narave, življenjskega okolja; ekološki (2): ukvarjati se z eko kmetovanjem; Ob ohranjanju narave, kulturne in zgodovinske dediščine bodo razvijali domačo obrt in kulinariko, pa tudi sonaravno kmetovanje v navezi z eko turizmom
3. ki je pridelan, proizveden v prizadevanju za varovanje, ohranjanje narave, življenjskega okolja; ekološki (3): eko izdelek; eko živilo; Ne glede na to, kako varčni in eko so motorji, vedno bodo obremenjevali atmosfero s CO2 – glej tudi éko... E ↑eko(lóški)

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

ekodúkt -a m (ȗ)
umetni prehod za varno gibanje predvsem divjih živali prek avtoceste: Ob predoru so že zgrajeni številni premostitveni objekti, tudi največji ekodukt, prek katerega bo imela divjad naravno pot za prečkanje avtoceste E ↑éko… + (↑)(akva)dúkt

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

ekologíst -a m, člov. (ȋ)
1. pristaš gibanja, ki si prizadeva za čisto in zdravo okolje: O stanju morja v Tržaškem zalivu in ob slovenski obali je s strani ekologistov slišati veliko kritičnih pripomb
2. član stranke, ki si prizadeva za čisto in zdravo okolje: Ekologisti so v brazilskem parlamentu dosegli pomembno zmago: preprečili so sprejem predloga kmetijskega lobija, da bi zaščiteni del amazonskega gozda zmanjšali na polovico E (↑)ekologíja

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

ekonómičen -čna -o prid., ekonómičnejši (ọ́) 
  1. 1. ki ustreza varčnosti, smotrnosti, gospodaren: doseči najekonomičnejšo izrabo toplote; doseči ekonomično proizvodnjo; ekonomična ureditev dela / ekonomična razporeditev gradiva v knjigi zgoščena, premišljena
    // ki ob majhni porabi česa daje dober učinek: zelo ekonomičen tip avtomobila; špiritni gorilnik je praktičen in ekonomičen
    ♦     teh. ekonomična hitrost hitrost vozila, pri kateri sta poraba goriva in obraba gibljivih delov sorazmerno najmanjši
  2. 2. zastar. ekonomski: ekonomični in politični liberalizem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

eksegét -a m (ẹ̑) knjiž. kdor se ukvarja z eksegezo, razlagalec: pripombe eksegetov ob posameznih izrazih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

ekshórta -e ž (ọ̑) rel. daljši, poglobitvi duhovnega življenja namenjen govor, zlasti za mladino: ob nedeljah je imel ekshorto

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

eksplozíja tudi eksplózija -e ž (ȋ; ọ́) 
  1. 1. hitra, silovita sprostitev energije ob vžigu eksplozivnih snovi ali zaradi premočnega pritiska: nastala je močna eksplozija / eksplozija bombe, mine; eksplozija parnega kotla; eksplozija plinov v rudniku; eksplozija brizantnega razstreliva / opraviti, izvesti podzemeljsko atomsko eksplozijo eksplozijo atomske bombe
    // pok pri taki sprostitvi energije: slišale so se eksplozije
    ●     ekspr. politična napetost je rasla in bati se je bilo eksplozije spopada
  2. 2. ekspr. nezadržen, silovit izraz česa: čustvena eksplozija
  3. 3. publ. velika in hitra (po)množitev česa: eksplozija avtomobilizma; eksplozija prebivalstva v zadnjih dvajsetih letih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

eksplozíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na eksplozijo: eksplozijski pritisk; eksplozijska temperatura / oddaljenost od eksplozijskega centra; eksplozijski lijak odprtina, nastala ob eksploziji
♦ strojn. eksplozijski motor motor z notranjim zgorevanjem, pri katerem se uporablja kot pogonsko sredstvo bencin ali plin; Ottov motor

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

ekvátor -ja m (ȃ) umišljen krog na zemeljski površini, ki deli zemljo na severno in južno polovico, ravnik: prepluti ekvator; oddaljenost od ekvatorja; področje ob ekvatorju
♦ astr. nebesni ekvator umišljen krog, ki deli nebesno kroglo na severno in južno polovico; geogr. termični ekvator umišljen krog na zemeljski površini, od katerega se povprečna temperatura na sever in jug niža; geom. ekvator največji vzporednik na krogli

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

ekvivaléntnost -i ž (ẹ̑) lastnost, značilnost ekvivalentnega: ekvivalentnost dveh vrst blaga
// ekvivalenca: menjava je možna samo ob ekvivalentnosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

eléktričniSSKJ -a -o prid. (ẹ̑)

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

elektrizírati -am nedov. in dov. (ȋ) 
  1. 1. dovajati električni tok v organizem, kjer povzroča krče: elektrizirati roko; dali so se elektrizirati / likalnik elektrizira povzroča krče, ker električni deli v njem niso dobro izolirani
    // brezoseb. ob udarcu ga je v komolcu elektriziralo imel je neprijetne občutke, kakršne povzroča v organizmu električni tok
  2. 2. ekspr. močno vznemiriti, razvneti: govornik je elektriziral občinstvo; pesem jih je elektrizirala

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

elektrónskiSSKJ -a -o prid. (ọ̑)
1. ki obstaja v digitalni obliki: elektronsko sporočilo; Z naraščanjem števila elektronskih dokumentov se hitro pojavijo podobne težave, s katerimi se srečujejo upravljavci v papirnatih skladiščih
2. ki se nanaša na prenos podatkov in informacij prek računalnikov ali drugih elektronskih naprav: elektronska komunikacija; elektronsko poslovanje; Demokratične čase so napovedovala pisma bralcev, nato pa alternativne in opozicijske publikacije, medtem ko opozicijskih elektronskih medijev v Sloveniji pravzaprav nikoli nismo imeli E (↑)elektrón

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

elektroskóp tudi elektroskòp -ópa m (ọ̑; ȍ ọ́) fiz. priprava za ugotavljanje naelektrenosti kakega telesa: ob dotiku se listek elektroskopa odkloni

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

eléktrosmóg -a m (ẹ̑-ọ̑)
elektromagnetna polja, ki nastajajo ob vključenih električnih ali elektronskih napravah; električni smog, elektronski smog: Ljudje, občutljivi na elektrosmog, dobijo glavobole, zmanjša se jim sposobnost koncentracije, poslabšajo se jim alergije in oslabi imunski sistem E (↑)elektro… + (↑)smóg

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

elemènt -ênta m (ȅ é) 
  1. 1. sorazmerno samostojen del celote, prvina: razstaviti pripravo na elemente; gradbeni, konstrukcijski, montažni element
    // sestavni del, sestavina: točka, premica in ravnina so elementi geometrije; to so bistveni elementi obravnavanega problema / smučarskih skokov ni mogoče trenirati po elementih / nasprotujoči si elementi njegovega značaja
    // s prilastkom po čem značilen sestavni del česa: združil je različne stilne elemente; baladni, lirski, realistični element literarnega dela; dekorativni element stavbe; vnašati folklorne elemente / luč je pomemben element Župančičeve poezije / v njegovem govoru je bilo čutiti elemente italijanščine; slovenski etnični element v Avstriji prebivalci slovenske narodnosti
  2. 2. mn. bistveni, osnovni del: spoznati elemente fizike; dobiti najvažnejše elemente znanja iz slovnice / porajajo se elementi nečesa novega
  3. 3. faktor, činitelj, dejavnik: kooperacija je zelo pomemben element v blagovni proizvodnji; elementi, ki vplivajo na razvoj odnosov med sosednima državama; vpliv gospodarskih, kulturnih elementov na oblikovanje zavesti
  4. 4. slabš., s prilastkom človek kot član družbe: razkrinkati špekulantske elemente; obvarovati kaj pred nezdravimi, tujimi elementi; asocialni, neodgovorni, nevarni, protidržavni elementi
  5. 5. kem. snov, ki se ne da kemično razstaviti na enostavnejše snovi: odkrili so nov element; halogeni, radioaktivni element; atomska masa elementa; valenca elementa
  6. 6. star. zemlja, voda, zrak ali ogenj kot naravna sila: voda je strašen element, kadar se razlije; v boju z elementi je moral prenesti nečloveške napore; divjanje naravnih elementov / riba lahko živi samo v svojem elementu v vodi
    ●     pog. biti v (svojem) elementu biti razvnet, navdušen ob opravljanju priljubljenega dela; biti zelo dobro razpoložen
    ♦     bot. florni element rastline, značilne za določeno področje; elektr. kontaktni element osnovni del stikalnega aparata; strojn. strojni elementi deli, ki se v enaki ali podobni obliki rabijo pri izdelavi različnih strojev, naprav; voj. elementi streljanja podatki, po katerih se naravna orožje pri streljanju na cilj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

Elíjev -a -o prid. (ȋ) elektr., v zvezi Elijev ogenj in elijev ogenj svetlikanje na strelovodu zaradi razelektrenja ob nevihti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

emigránt -a m (ā á) kdor se izseli v tujino, zlasti iz političnih vzrokov; begunec, izseljenec: emigranti so izdajali svoj časopis; amnestija za večino vojnih in povojnih emigrantov; ob revoluciji se je razkropilo po svetu veliko ruskih emigrantov / ekonomski emigrant; verski emigrant

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

emisíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na emisijo: emisijski posel / emisijski tečaj cena nekaterih vrednostnih papirjev ob izdaji; emisijska banka banka, pooblaščena za izdajanje denarja
// letni emisijski načrt poštne direkcije
♦ fiz. emisijski spektrum atoma spektrum svetlobe, ki jo oddajajo atomi v razredčenih plinih; num. emisijski znak znak na kovancu ali bankovcu, značilen za določeno izdajo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

èn êna -o stil. -ó štev., sam. êden [dən] (ȅ é) 
  1. 1. izraža število ena [1]
    1. a) v samostalniški rabi: ena in ena je dve; eden je obstal, dva sta zbežala; le ena se nas je spomnila; a enega se bojim: bolezni / eden izmed stražnikov ga je opazil; ti si eden med mnogimi; odloči se za eno od več možnosti; tako je rekla ena od žensk / bilo je ena po polnoči; ob eni(h) (popoldne) 13h
      // bil je eden prvih, ki se je za to zanimal med prvimi; to je eden (izmed, od) glavnih vzrokov / stopati v koloni po eden tako, da je le eden v vrsti
    2. b) v prilastkovi rabi: imata enega otroka; kovanci po en dinar; čoln z enim jamborom; eno željo še imam; slep na eno oko; pog. daj mi en kos kruha daj mi kos kruha; vsa ta leta se mi zdijo kot en dan / niti en list se ni zganil; ekspr.: en edini plašč imam; privošči mu vsaj eno samo dobro besedo; elipt.: ekspr. ima jih eno manj kot osemdeset devetinsedemdeset let; pog. spil je en aperitiv eno čašico; en sam tega dela ne bo opravil samo en človek; pri množinskih samostalnikih ena vrata so še odprta / ima samo ene čevlje en par
    3. c) v medmetni rabi: otroci so korakali: leva, desna, ena, dve; daj, skoči: ena, dva, tri
      // nav. neskl. izraža številko ena: Prešernova (cesta) 1; tekma se je končala s tri proti ena; napiši eno / pog. v šoli ima same ene negativne ocene
  2. 2. v zvezi z drugi izmed dveh bližji: prevaža z enega brega Save na drugega; na enem koncu vasi so hiše že obnovljene, na drugem pa še ne / publ. po eni strani sem s tem zadovoljen, po drugi pa ne
    // izraža nedoločeno osebo, stvar, ki se pri razmejevanju navede na prvem mestu: eden poje, drugi pije, tretji vriska, vsak se zabava po svoje / eni se smejejo, drugi jokajo / ne eno ne drugo ga ne zanima nobena stvar; eni in drugi so bili jezni oboji
    // izraža medsebojno razmerje: eden drugega se bojita / odšli so eden za drugim; hodijo eden za drugim; drselo je in začeli so padati eden za drugim; pog. ženski sta govorili ena čez drugo obe hkrati
  3. 3. pog., s širokim pomenskim obsegom ki ni natančneje določen: en dan sta šla v mesto neki; en čas bom čakal, dolgo pa ne nekaj, malo časa; čez en čas reče čez nekaj časa; eno knjigo mi posodi kako; elipt. pa zapojmo eno katero; gojimo eno od zgodnjih vrst neko; že ene tri dni ga nisem videl kake; v samostalniški rabi: eden je umrl nekdo; pošlji enega, ki se na to razume koga
    // ekspr., z oslabljenim pomenom: to ti je en čudak; vse skupaj mu je eno figo mar
  4. 4. nav. ekspr. ki se od določenega ne razlikuje; enak, isti: midva sva enih misli; dva brata približno enih let / že dolgo živita pod eno streho isto; ekspr. zmeraj je na mizi ena in ista jed
  5. 5. nesestavljen, cel: spomenik je iz enega kosa; obleka v enem delu
    // ekspr., navadno v zvezi s sam poudarja velikost ali množino česa: ves život je ena sama rana; njegovo življenje je ena sama bridkost; polarna zima je ena sama dolga noč nepretrgana
    ●     ekspr. živi tja v en dan tjavendan; star. skleniti, trditi v en glas soglasno; ekspr. meče vse v en koš ne upošteva razlik med stvarmi, problemi; ekspr. ubiti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; vsi kot en mož enotno, složno; pog., ekspr. tega ne bom dovolil, dokler bom le z enim prstom migal bom imel le malo moči; pog., ekspr. v en rog trobiti s kom mu v vsem pritrjevati; ekspr. z eno besedo (povedano) na kratko; pog. staviti vse na eno karto vse naenkrat tvegati; ekspr. z eno nogo je že v grobu je že star; kmalu bo umrl; z eno (roko) daje, z dvema jemlje jemlje več, kot daje; ekspr. povedati v eni sapi vse naenkrat, hitro; ekspr. sovražnik številka ena največji; ekspr. dela vse po enem kopitu na enak način; pog. poslušati samo z enim ušesom nepazljivo; ekspr. pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem pa ven ničesar ne uboga, ne upošteva; nič si ne zapomni; pog. nas eden nima nikjer veljave ljudje naše vrste; pog., ekspr. zvrniva vsak enega popijva kak kozarček pijače; prodati eno k drugemu ne da bi vsako stvar posebej meril, cenil; ekspr. vsi do enega so prišli prav vsi; pog., šalj. ena nič zate za zdaj si ti v prednosti, si me premagal; pog., ekspr. daj mu eno okrog ušes udari ga; pog., ekspr. eno mu je zagodel napravil mu je nevšečnost; en dva tri in že ga ni več v trenutku, hipu; ekspr. ena dve bom tam zelo hitro, takoj; pog., ekspr. tu ne moremo ostati, to je (kakor) enkrat ena samoumevno, gotovo; pesnik se čuti z naravo eno v popolnem soglasju; star. en samkrat sem ga videl samo enkrat; njihovo geslo je bilo: vsi za enega, eden za vse vsak mora skrbeti tudi za druge; preg. ena lastovka ne naredi pomladi iz enega primera se ne morejo delati splošni sklepi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

ênaindvájseti -a -o štev. (ē-ȃ) ki v zapovrstju ustreza številu enaindvajset: enaindvajseti rojstni dan; ob enaindvajseti (uri)

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

enájst -ih štev. (á) izraža število enajst
  1. a) v samostalniški rabi: od enajstih so živi še trije / ob enajstih dopoldne; pridem ob enajstih (zvečer) 23h
  2. b) v prilastkovi rabi: z enajstimi možmi; tudi neskl. z enajst možmi
    // neskl. izraža številko enajst: leži v sobi 11

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

enájsti -a -o štev. (á) ki v zapovrstju ustreza številu enajst: že enajsti dan je zdoma; enajsti prizor; enajstega [11.] decembra; ob enajsti (uri) 11h; 23h
● šalj. enajsta šola pridobivanje življenjskih izkušenj pri otrocih zunaj šole in družine

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

ênokróžen -žna -o prid. (ē-ọ̑) filat., navadno v zvezi enokrožni žig žig, ki ima eno krožnico, ob kateri je označba pošte: enokrožni žig v črni barvi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

ênonadstrópnica -e ž (ē-ọ̑) enonadstropna hiša: ob cesti stoji vrsta enonadstropnic

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

enôten -tna -o prid. (ó) 
  1. 1. eden, skupen za več stvari, za kako celoto: podjetji imata enotno upravo; enotno poveljstvo za vse oddelke / izdelati za mesto enoten urbanistični načrt; enoten program za razvoj turizma / država ima enoten jezik
    // za vsakega, pri vsakem enak: vstopnice se prodajajo po enotni ceni; enotno povišanje cen / vse knjige imajo enotno vezavo; popolnoma enotno izvajanje vaje
  2. 2. ki ni razcepljen, razdeljen na več vrst ali skupin: koalicija se je med vojno spremenila v enotno fronto; demokratične sile so se povezale v enotno gibanje / v tistem času je bil jezik še enoten; razvoj različnih tkiv iz enotnega tkiva / zaokrožiti zemljišče v enoten kompleks strnjen, zaključen
    // katerega člani imajo skupen cilj, soglašajo: enoten delovni kolektiv; armada je ostala enotna; imajo popolnoma enotno vodstvo / publ. glede tega vprašanja smo si bili vsi enotni edini
    // nav. mn. ki si ne nasprotuje med seboj: priti do enotnih pogledov na kaj; vzgojno prizadevanje očeta in matere naj bo enotno
  3. 3. ki je enakih, istovrstnih sestavin: gorski svet z enotno geološko strukturo / po izobrazbi enoten kolektiv; etnično enotna država
    // katerega sestavni deli se med seboj dopolnjujejo, podrejajo celoti: enotna notranjost stavbe; stilno enotna knjiga
    ●     enoten kruh kruh iz enotne moke; enotna cena obvezna, predpisana cena, po kateri se določeno blago prodaja ali kupuje; enotna moka pšenična moka, ki vsebuje normalno količino otrobov
    ♦     jur. enotna kazen ena kazen za več kaznivih dejanj istega storilca ob sojenju za vsa skupaj; ped. enotna obvezna šola obvezna šola, ki dela po enotnem učnem programu in zajema vse učence določene starosti ne glede na spol ali socialni izvor

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

erotizíran -a -o prid. (ȋ)
ki se nanaša na vzbujanje ali stopnjevanje spolne sle: Ob glasni glasbi se mladenke in mladeniči zibljejo v erotiziranih ritmih E ↑erotizírati

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

estuárij -a tudi estuár -ja m (á) geogr. lijasto, z morsko vodo zalito ustje reke: London stoji ob estuariju Temze

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

ešárpa -e ž (ȃ) voj. svilen trak, vezen z zlatom in srebrom, ki ga nosijo oficirji okoli pasu ob svečanostih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

eševêrija -e ž (é) vrtn. okrasna rastlina s sivkasto zelenimi mesnatimi listi in oranžno rdečimi cveti, Echeveria secunda: ob robu groba so cvetele eševerije

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

evaporácija -e ž (á) teh. odstranjevanje določene količine tekočine, tako da ta ob segrevanju prehaja v plinasto stanje, izparivanje: postopek evaporacije
♦ meteor. spreminjanje vode iz tekočega stanja v plinasto, izhlapevanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

evaporírati -am dov. in nedov. (ȋ) teh. odstraniti iz česa določeno količino tekočine, tako da ta ob segrevanju prehaja v plinasto stanje, izpariti: evaporirati jajca, mleko; evaporirati mošt

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

fádo -a m (ȃ)
portugalska ljudska pesem otožnega značaja, ki se poje navadno ob kitarski spremljavi: pevka fada; Med mladimi narašča zanimanje za fado, saj ga radi pojejo E ← port. fado < lat. fātum 'usoda'

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

fast food1 -- -a in fastfood -a cit. [fást fúd-] m (ȃ, ȗ)
1. hrana v posebnih restavracijah, ki za pripravo ne zahteva veliko časa in ki se lahko vzame s seboj; hitra hrana, hitro pripravljena hrana: Na kmetijskem ministrstvu so pripravili projekt, s katerim hočejo namesto balkanskega fast fooda popularizirati morsko hrano
2. gostinski obrat, ki ponuja tako hrano: Gre za moderni in prefinjeni pariški fast food, v katerem so na voljo kruh in drugi domači izdelki, gostje pa se lahko odločijo tudi za postrežbo po gurmansko
3. kar na hitro zadovolji potrebe: Založniška industrija raste iz literarnega fast fooda, njeni avtorji so iznajdljivi žanrski rokodelci, ki izdelujejo ohlapne stavke in vsebinsko praznino E ← agl. fast food iz fast 'hiter' in food 'hrana'

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

feeling -a cit. [fíling-] in fíling -a m (ȋ)
1. čustvo kot odziv na zunanje ali notranje dražljaje; občutekSSKJ: imeti dober feeling | Utapljaš se, a filing je kljub temu lebdeč
2. sposobnost za dojemanje, presojanje česa; občutekSSKJ: Želeli so pridobiti potrditev in feeling, ali je to, kar delajo, dobro, ali so na pravi poti | Nikoli ni izkazal kakega posebnega filinga za vselej izjemno občutljive medsebojne odnose
3. duševno stanje kot posledica celotnega čustvenega doživljanja; razpoloženjeSSKJ, vzdušjeSSKJ: Ulični feeling je tudi treba poznati | Z vsakim metrom prehojenega blata je planiški filing postajal močnejši
4. kar izraža, kaže tako duševno stanje v umetnini; občutjeSSKJ, razpoloženjeSSKJ, vzdušjeSSKJ: Vedno me je najprej prevzel feeling, ki ga glasba sporoča | Pesem je bila narejena z dušo, v lepem filingu E ← agl. feeling 'občutek' iz feel '(ob)čutiti'

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

filé -ja m (ẹ̑) gastr. meso nekaterih živali s hrbtnega dela ob ledvicah: kupiti file; goveji, svinjski, telečji file
// jed iz tankih rezin zlasti tega mesa: goveji file z omako

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

fílmati -am nedov. in dov. (ȋ) 
  1. 1. prenašati s filmsko kamero na filmski trak, snemati: filmal je ves prizor; s premično kamero sledimo predmetu, ki ga filmamo
  2. 2. napraviti filmsko upodobitev česa, navadno literarnega dela: roman so filmali in dramatizirali

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

fílmičen -čna -o prid. (í)
ki je zaradi svojih značilnosti, zlasti dramatičnosti, zelo primeren za filmsko predstavitev: Filmična pokrajina naselja ob reki, umirjena igra in čutna režija izkažejo tesnobnost življenja, zaznamovanega z bolečino iz preteklosti E (↑)fílm

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

fin de siècle fin de siècla [fendəsjêkl] m (ȇ) lit. doba dekadence ob koncu 19. stoletja: dunajski fin de siècle; duhovna kriza fin de siècla

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

fítnes1 -a in fitness -a cit. [fítnes] m (ȋ)
1. telesne vaje, zlasti na posebnih rekreacijskih napravah, za razvijanje, ohranjanje telesnih sposobnosti in zmogljivosti: hoditi na fitnes; trener fitnesa; V stranskih prostorih so predvideni plezalna stena, dvorana za squash, dvorana za fitnes, masažo in rehabilitacijski prostor
2. prostor, opremljen s posebnimi rekreacijskimi napravami za razvijanje, ohranjanje telesnih sposobnosti in zmogljivosti; fitnes center (1): V hotelu ponujajo kar precej udobja in možnosti za dodatne dejavnosti, saj imajo na voljo savno in fitnes E ← agl. fitness iz ↑fít

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

fítofarmacévtski -a -o prid. (ȋ-ẹ̑)
ki se nanaša na proizvodnjo pripravkov, izdelkov za zdravljenje rastlin, preprečevanje njihovih bolezni ali njihovo varovanje pred škodljivci: fitofarmacevtska sredstva; Ob pogostem škropljenju se pojavljajo vprašanja, ali so fitofarmacevtski pripravki res neškodljivi, tudi če jih pridelovalci uporabljajo v neposredni bližini naselja E iz fitofarmacevt ← nem. Phytopharmazeut k ↑fítofarmacíja

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

fízičen -čna -o prid. (í) 
  1. 1. nanašajoč se na človeški organizem, telesen: fizični napor mu škodi; imeti dobro fizično kondicijo; njegove fizične potrebe so majhne; fizična zmogljivost, zrelost / ekspr. do tistega človeka je čutila nepremagljiv fizičen odpor; ob tem je začutil prav fizično bolečino / biti fizični delavec; fizično delo / evfem. fizično obračunavanje pretep, tepež
    // redko fizična ljubezen čutna, spolna
    // fizični dražljaj
    // nanašajoč se na življenje, obstoj ljudi: podjarmljenemu ljudstvu je grozila nevarnost fizičnega iztrebljenja
  2. 2. stvaren, predmeten: fizični obseg proizvodnje; fizični produkt; fizični svet
  3. 3. redko fizikalen: fizično telo / fizični zvezek
    ♦     geogr. fizična geografija geografija, ki obravnava naravne zakonitosti na zemlji; fizična karta karta, ki prikazuje naravne oblike zemeljskega površja; jur. fizična oseba človek kot nosilec pravic in obveznosti; šport. fizična kultura telesna kultura

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

fizikalízem -zma m (ī) filoz. filozofska smer ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja, ki razlaga vse pojave v svetu s fizikalnimi zakonitostmi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

flažolét in flageolét -a [flažo-] m (ẹ̑) muz. visok ton, ki nastane ob rahlem dotiku prsta na določenih mestih strune

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

flíkniti -em dov. (í ȋ) pog.  
  1. 1. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: flikniti konja z bičem / ekspr. te bom tako fliknil
  2. 2. pasti, telebniti: fliknil je na poledeneli cesti
  3. 3. žarg., šol. ne izdelati v šoli, pri izpitu; pasti: ob koncu leta je fliknil
  4. 4. ekspr. steči, švigniti: zajec je fliknil čez cesto / če le more, flikne od doma

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

flósarski -a -o prid. (ọ̑) pog. splavarski: pripovedoval je iz svojega flosarskega življenja / flosarski običaji
♦ tur. flosarski bal tradicionalna zabavna prireditev s splavarskim sporedom v Ljubnem ob Savinji

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

fórt -a m (ọ̑) zlasti v ameriškem okolju, nekdaj trdnjava, utrdba: ustavili so se v fortu ob reki / mesto je bilo utrjeno z dvema vrstama fortov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

fotélj -a m (ẹ̑) udoben stol z naslonjalom za hrbet in roke, navadno oblazinjen: sedeti na fotelju, v fotelju; mehek, usnjen fotelj; ob steni je stala miza z zofo in fotelji

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

fótofíniš -a m (ọ̑-ȋ) šport. fotografski posnetek prihoda tekmovalcev, zlasti tekačev, kolesarjev, na cilj, po katerem se določi njihov vrstni red: zmagovalca so določili s fotofinišem
// fotografska kamera z elektronsko uro za avtomatsko snemanje vrstnega reda in zapis doseženega časa ob prihodu tekmovalcev, zlasti tekačev, kolesarjev, na cilj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

fŕcati -am nedov. (r̄ ȓ) 
  1. 1. s hitrim sprožanjem upognjenega prsta premikati, suvati kaj: frcal je drobtine z mize / frcal ga je po ostriženi glavi s sprožanjem prsta udarjal
    // ekspr. po skalah so frcale krogle udarjale, zadevale ob skale
  2. 2. ekspr., redko zelo hitro letati, švigati: lastovke so frcale tik nad vodo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

frênd -a m, člov. (ȇ) pog., zlasti v sproščenem ožjem krogu
kdor je s kom v iskrenem, zaupnem odnosu, temelječem na sorodnosti mišljenja, čustvovanja; prijateljSSKJ: Med njegovim nastopom me preplavlja občutek, kot da je velikanski stadion njegov vrt, kjer glasbenik ob večernem žaru ležerno debatira s svojimi frendi E ← agl. friend

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

frenologíja -e ž (ȋ) psih. nauk o spoznavanju človekove osebnosti iz oblike lobanje: uveljavljanje frenologije ob koncu devetnajstega stoletja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

frónta -e ž (ọ̑) 
  1. 1. področje, kjer se spopadata sovražni vojski: poslali so ga na fronto; zaledje in fronta / fronta se pomika proti središču države; držati, prebiti, utrditi fronto / fronta je razpadla; oskrbovati fronto / pasti na fronti
    // publ., s prilastkom področje delovanja, udejstvovanja: ofenziva nasprotnikov se razvija na ideološki fronti; zboljšati stanje na naši kulturni fronti
  2. 2. s prilastkom skupnost strank ali posameznikov, ki imajo isti cilj: vključiti se v enotno delavsko, nacionalno fronto; fronta demokratičnih sil za osvoboditev / ljudska fronta demokratične stranke in skupine okoli komunističnih partij za boj proti fašizmu po 1935; Osvobodilna fronta (slovenskega naroda) slovenska narodnoosvobodilna organizacija, ustanovljena 27. aprila 1941
  3. 3. drug poleg drugega stoječi predmeti ali objekti; vrsta, črta: čoln drsi pred fronto ladij; za belimi ovčicami na zahodu je temna fronta oblakov
  4. 4. star. prednja stran (stavbe), pročelje: hiša je s fronto obrnjena na ulico; fronta palače
  5. 5. meteor., navadno v zvezi atmosferska fronta mejno področje med zračnima gmotama, ki se razlikujeta zlasti po temperaturi, vlagi, oblačnosti: atmosferska fronta se pomika iznad Atlantika proti Evropi / hladna fronta del atmosferske fronte, kjer prodira hladen zrak; topla fronta del atmosferske fronte, kjer se nariva topel zrak
    ●     boriti se na dveh frontah biti dejaven na dveh različnih področjih; ekspr. podpreti, premagati koga na celi fronti popolnoma, v celoti; publ. znajti se na skupni fronti imeti skupen cilj; publ. lotiti se boja proti nepismenosti na široki fronti vsepovsod
    ♦     gled. odrska fronta panoramske kulise, ki stojijo pred horizontom; zgod. druga fronta novo zahodno bojišče proti hitlerjevski Nemčiji po izkrcanju v Normandiji; soška fronta v prvi svetovni vojni med Avstrijo in Italijo ob Soči

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

gájba -e ž (ȃ) 
  1. 1. zaboj iz lesenih letev, navadno za sadje ali zelenjavo: zbijati gajbe; krompir so zložili v gajbe / kupil je gajbo grozdja
  2. 2. star. (ptičja) kletka: ptica se še ni privadila gajbe
  3. 3. ekspr. tesen, zaprt prostor: vratar je tičal v stekleni gajbi ob stopnišču

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

ganíti in gániti -em dov. (ī á; gānjen) 
  1. 1. vzbuditi čustven odziv: film nas gane; niti jok ga ne gane; njeno pripovedovanje ga je ganilo; pismo ga je ganilo do solz / pesn. ganiti srce
  2. 2. raba peša, navadno z nikalnico narediti gib, premakniti: ganiti roko v slovo; z nogami ne more ganiti / po cele ure sedi in ne gane se ne gane
    ●     ekspr. niti z mezincem, s prstom ni ganil za to čisto nič ni naredil, prispeval za to

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

gárati -am nedov. (ȃ) nar. strgati ščetine, goliti: prašiča so polili z vrelo vodo in ga začeli garati
// star. drgniti, guliti: domače platno ga je garalo; žrebe se gara ob drevo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

gárdedáma -e ž (ȃ-á) nekdaj spremljevalka mladega dekleta na družabni prireditvi: gardedame so sedele ob steni in opazovale ples svojih varovank; pod nadzorstvom gardedame / šalj. za gardedamo so določili starega strica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

gardíst -a m (ȋ) vojak ali pripadnik garde: predsednika so ob prihodu pozdravili gardisti; gardisti v sijajnih uniformah / rdeči gardisti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

gasílec -lca [tudi u̯c] m (ȋ) kdor se (poklicno) ukvarja z gašenjem ali je član gasilskega društva: gasilci so se pripeljali na kraj požara; tudi pomoč poklicnih gasilcev ni zalegla; gasilci v bleščečih čeladah / ob povodnji so pomagali vojaki, gasilci in reševalci

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

gát -a m (ȃ) 
  1. 1. publ. pristajalna obala, pomol: ladja je pristala ob novem gatu
  2. 2. redko majhen jez, majhna pregrada

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

generácijaSSKJ -e ž (á) s prilastkom
razvojna stopnja enakovrstnih izdelkov, zlasti tehničnih, ki so bili narejeni ob približno istem času in dosegajo podobno tehnološko, kakovostno raven: nova generacija računalnikov; tretja generacija mobilnikov; Tretja generacija mobilnih telefonov UMTS bo na Japonskem prešla v množično uporabo že maja 2001 E ← nem. Generation, agl. generation ← lat. generātiō iz generāre 'roditi, ustvariti' iz genus 'rod, pleme'

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

gêslo -a s (é) 
  1. 1. kratko izražena programska misel: vsi za enega, eden za vse, to je bilo geslo brigadirjev; razširjali so letake in pisali gesla po zidovih; borbena, politična, propagandna gesla; volilno geslo; gesla francoske revolucije / življenjsko geslo vodilo, načelo
  2. 2. nav. ed. dogovorjena razpoznavna beseda: stražarju je moral povedati geslo
    ♦     fin. geslo hranilne knjižice dogovorjena beseda, ki nadomešča osebno izkaznico in jo mora prinašalec poznati ob dvigu hranilne vloge
  3. 3. beseda v slovarju, enciklopediji, navadno s pojasnili vred: novi slovar tujk obsega skoraj trideset tisoč gesel; izbira, razlaga, razpored gesel

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

gíbanje -a s (í) 
  1. 1. glagolnik od gibati:
    1. a) gibanje roke
    2. b) spraviti telo v gibanje; lahkotno plesno gibanje; enakomerno gibanje kazalca na uri; gibanje nebesnih teles / na semnju je bilo živahno gibanje in vrvenje
    3. c) gibanje na svežem zraku; določbe o gibanju tujcev; dovoljenje za gibanje v obmejnem pasu
  2. 2. naraščanje in upadanje količine česa na določenem področju: proučevati gibanje gospodarstva; gibanje osebnih dohodkov; gibanje proizvodnje in potrošnje; gibanje temperature; podatki o gibanju prebivalstva
  3. 3. delovanje skupine, množice za dosego določenega cilja: organizirati, sprožiti gibanje; razmahnilo se je množično mladinsko in žensko gibanje; odporniško, osvobodilno, revolucionarno, socialistično gibanje; stavkovna gibanja; razvoj mednarodnega delavskega gibanja / narodnoosvobodilno gibanje
    ♦     ekon. mezdno gibanje gibanje delavstva za dvig mezd; gibanje cen dviganje in zniževanje cen v določeni dobi ali ob istem času na različnih tržiščih; fiz. enakomerno, krožno gibanje; geogr. gorotvorno gibanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

glás -ú tudi -a m, mn. glasóvi stil. glási (ȃ) 
  1. 1. zvok, ki ga dela človek z govorilnimi organi: glas mu je postajal vse bolj umirjen; od razburjenja se ji je glas tresel; posnemati otroške glasove; spoznati koga po glasu; globok, nizek, zamolkel, pog. debel glas; tanek, visok glas; krepek glas; hripav, mehek, nežen, zvonek glas; moški, otroški, ženski glasovi; govoriti s pridušenim glasom; slab glas komaj slišen; z ostrim, rezkim, trdim glasom je zahteval odgovor; sladek glas pretirano vljuden, prijazen; vesel, žalosten glas; prijetna barva glasu; govorila je z očitkom v glasu / ekspr. ta pa ima glas glasno govori; lepo poje; iz veže so se zaslišali glasovi prihajajočih govorjenje
    // na glas govoriti, peti naglas; jokati, smejati se na ves glas zelo glasno
    // zvok, ki ga daje žival: oglašati se s tankim piskajočim glasom; žvižgajoči glas kosa / kot ukaz psu Glas! zalajaj
  2. 2. zvok, ki ga daje izvajalec pri petju: preizkušati glasove; basovski glas; pevka ima čist glas / zbor moških in zbor ženskih glasov / skladba za glas in klavir / pog. dajal je glas in silil k petju intoniral melodijo
  3. 3. zvok, ki ga daje kak predmet in je zanj značilen: po dolini se je razlegal glas zvonov; struna ima prijeten glas; glas konjskih kopit; glas trobente / zamolkel glas pri padcu, udarcu
  4. 4. kar se širi navadno s pripovedovanjem: po vasi se je raznesel, razširil glas; glas o tem je šel po vsem mestu govorica; sliši se glas, da je zmagal / star. dobiti, poslati, prinesti glas sporočilo, obvestilo
    // o njem je šel glas, da je hudoben človek se je govorilo
    // navadno v zvezi z dober, slab med ljudmi znano, ustaljeno (pozitivno ali negativno) mnenje o kom: prišel je na slab glas; naenkrat je bil ob dober glas; spravil jo je v slab glas; prišel je na glas, da je malo prismuknjen; biti na dobrem, slabem glasu; ta ženska ni na najboljšem glasu; biti na glasu dobrega gospodarja
  5. 5. navadno s prilastkom izraženo mnenje, mišljenje skupine, množice: glas kolektiva; glas ljudstva / tu in tam se slišijo kritični glasovi; pren., knjiž. poslušati glas srca; očitajoč notranji glas; glas krvi, strasti; glas pameti; glas vesti
  6. 6. odločitev, mnenje posameznika pri glasovanju: dati, oddati svoj glas; zmagati z enim glasom; kandidat je dobil večino glasov; predlog, sprejet z vsemi glasovi
    ●     star. počil je glas o njegovi smrti nenadoma se je razvedelo, da je umrl; hotela je še nekaj reči, a ji je od razburjenja glas zastal v grlu je nenadoma utihnila; dolgo ni bilo nobenega glasu od njega nič se ni vedelo o njem; se ni javil, ni pisal; ekspr. ni dal glasu od sebe ni spregovoril; se ni javil, ni pisal; ekspr. tudi on je povzdignil svoj glas povedal svoje mnenje; začel govoriti, spregovoril; povzdignil je glas začel je glasneje govoriti; star. skleniti, trditi v en glas soglasno; star. ta hiša je na glasu je znana, slovi po čem; bibl. glas vpijočega v puščavi razširjanje kakega nazora, prizadevanje, ki nima uspeha; star. pesem domačega glasu v domačem jeziku; preg. dober glas seže v deveto vas kar je dobro, je daleč naokrog znano; preg. prazen sod ima močen glas kdor malo ve, veliko govori; preg. ljudski glas, božji glas ljudsko mnenje je navadno pravilno, odločujoče
    ♦     jur. posvetovalni glas brez pravice odločanja; lingv. glas najmanjša akustična enota govorjenega jezika; zliti glas sestavljen iz zaporniške in priporniške prvine; afrikata; znak za glas e; med. menjati glas mutirati; muz. drugi glas glas v vokalnem stavku, ki je nižji od prvega glasu; prvi glas najvišji glas v vokalnem stavku

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

gláva -e stil. -é ž, rod. mn. gláv (á) 
  1. 1. del človeškega ali živalskega telesa, v katerem so osrednji živčni centri in nekatera čutila: glava ga boli; glava mu je klonila, omahnila na prsi; dvigne glavo in ga bistro pogleda; z dlanmi podpreti glavo; sneti klobuk z glave; čez glavo se odeti; dati ruto na glavo; poln jerbas je zadela na glavo; pod glavo si je položil blazino; udariti koga po glavi; debela, plešasta glava; človek z dolgo, ozko glavo; deli, kosti glave; oblika glave; poškodba glave; bolečina v glavi / ptica s črno glavo / kupiti svinjsko, telečjo glavo / risati glavo; glava iz mavca / obrniti glavo nazaj ozreti se; skočiti v vodo na glavo z glavo naprej; kri ji je silila v glavo; zavrtelo, zvrtelo se mu je v glavi začutil je omotico
    // njegova siva glava je vzbujala spoštovanje njegovi sivi lasje kot znamenje starosti; umivati glavo lase; del glave, ki ga pokrivajo lasje
    // bil je za glavo višji od drugih za višino glave
    // kot klic za dajanje poguma glavo pokonci / pri izražanju
    1. a) žalosti, zadrege: nagniti glavo; povesiti, skloniti glavo
    2. b) nesoglasja, zanikanja: odmajati z glavo
    3. c) neprijetnega začudenja, dvoma: presenečeno je majal z glavo; zmajati z glavo
    4. č) strahu: potegniti, stisniti glavo med ramena
    5. d) nestrpnosti, odpora: stresti, stresati z glavo; pren. dohodek na glavo (prebivalca); koliko glav (živine) imaš v hlevu?
      // ta del človeškega telesa, katerega izguba ali hujša poškodba pomeni izgubo življenja: ni se bal za svojo glavo, za otroka ga je skrbelo / kot podkrepitev: glavo dam, stavim, da je tako; glavo stran, če lažem / pog., ekspr. odnesti celo glavo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; vzeti komu glavo obglaviti ga; na njegovo glavo je razpisana nagrada kdor bo omogočil, da bo iskani aretiran, bo dobil nagrado; star. deli so ga ob glavo obglavili so ga; ekspr. pognal si je kroglo v glavo naredil je samomor z ustrelitvijo; pog. med vojno ji je šlo za glavo bila je v nevarnosti, da jo usmrtijo; ekspr. svojo neprevidnost je plačal z glavo zaradi svoje neprevidnosti je umrl
  2. 2. nav. ekspr. ta del pri človeku kot središče njegovega razumskega in zavestnega življenja: imeti glavo polno domislekov; to mi že dolgo blodi, hodi, roji po glavi; obdržati, nositi v glavi / glej, da ne boš izgubil glave da boš ostal priseben; pog. zmešati glavo dekletu vzbuditi ljubezen; vedno bolj je brez glave zmeden, raztresen; to žensko si moraš kar iz glave izbiti pozabiti jo; novica mu ni hotela, ni šla v glavo ni mogel verjeti, da je resnična; pog. poštevanka mu ne gre v glavo ne more si je zapomniti; kaj neki ti je stopilo, šinilo, udarilo v glavo; pog. stvar si je vtepla v glavo; misel se ji je zapičila v glavo; delati po svoji glavi ne oziraje se na mnenje, nasvete drugih; učencu se je posvetilo v glavi doumel, razumel je; delati z glavo opravljati umsko delo; biti pri delu zbran; misliti s svojo glavo imeti samostojno mišljenje; fant je bistre, dobre, pog. odprte glave; pog. bolj počasne glave je; ima (dobro) glavo se lahko uči, trdo glavo se težko uči; pog. preveč je svoje glave trmast, svojeglaven
    // s prilastkom človek, zlasti glede na svoje značilnosti, umske sposobnosti: bil je bistra glava; izrazita filozofska glava; modra, prebrisana, učena glava / kronana glava vladar; navzoče so bile vse visoke glave / domačija je brez moške, ženske glave
  3. 3. z rodilnikom najpomembnejši, vodilni človek v kaki organizaciji, skupini, gibanju: bil je glava opozicijskega gibanja, stranke / glava družine
  4. 4. rabi se samostojno ali s prilastkom glavi podoben del česa
    1. a) po mestu: ladja se je potopila z glavo naprej; skalne glave gor; glava lesenega pomola / glava kolone
    2. b) po obliki: glave žebljev; vijaki brez glav; ponvica za glavo stegnenice
    3. c) po pomembnosti: plužna glava; glava šivalnega stroja
      // okroglast in glede na uporabnost najpomembnejši del nekaterih rastlin: solata ima velike glave; zelnata glava / zelje dela glave, gre v glave med rastjo se oblikuje v glave
      // daj mi glavo čebule (eno) čebulo
      // knjiž. roža je nagnila glavo cvet
  5. 5. naslovni del knjige, revije, časopisa ali sestavka: podlistek nima glave; glava Ljubljanskega zvona
    // kar je napisano na zgornjem, uvodnem delu listine, pisma: glava zgodovinske listine / pismo je imelo v glavi naslov
    ●     ekspr. zaradi tega jih bo še zelo glava bolela bodo imeli velike skrbi; občutili bodo neprijetne posledice; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; ekspr. govoril je nekaj, kar ni imelo ne glave ne repa kar je govoril, je bilo brez logične povezave; ekspr. s tem si ni ubijal glave delal skrbi; strokovnjaki si že dolgo belijo glavo s tem vprašanjem veliko razmišljajo o vprašanju; ekspr. spet so začeli dvigati glave postajati uporni, predrzni; ekspr. imeti prazno glavo zelo malo ali nič vedeti; ekspr. imeti polno glavo skrbi zelo veliko; pog., ekspr. fant ima glavo na pravem koncu zna pametno, premišljeno ravnati; pog., ekspr. nositi glavo naprodaj izpostavljati se smrtnim nevarnostim; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; pog., ekspr. nositi glavo v torbi biti v neprestani življenjski nevarnosti; vznes. nima, kamor bi glavo položil nima kje stanovati, prespati; ekspr. ves večer so stikali glave si šepetali; ekspr. tišči glavo v pesek (kot noj) noče videti neprijetne resnice, sprijazniti se z njo; pog. vedeti, znati iz glave na pamet; pog., ekspr. zaradi tega ti ne bo krona z glave padla se ne bo zmanjšal tvoj ugled; ekspr. imel sem dela čez glavo zelo veliko; pog. vreči skrbi čez glavo ne ukvarjati se z njimi; ekspr. čez glavo se je zadolžil zelo; pog. dekleti sta ji čez glavo zrasli se je ne bojita več, se ne zmenita za njene opomine; pog., ekspr. nakopati si kaj na glavo prevzeti nase neprijetno skrb za kaj; ekspr. radi bi svet na glavo obrnili, postavili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; pog., ekspr. saj nisem na glavo padel, da bi hodil tja nikakor ne bom šel tja, ker bi bilo to zame slabo; ekspr. postaviti resnico, ugotovitev na glavo prikazati jo v nasprotnem smislu; ekspr. ne grem, pa če se vsi na glavo postavite nikakor ne, sploh ne; ekspr. zadeti žebelj na glavo opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari; pog. pohvala mu je stopila v glavo postal je domišljav, prevzeten; šalj. pijača mu je zlezla v glavo opil se je; ekspr. za glavo se je prijel, ko je zvedel resnico bil je (neprijetno) presenečen, začuden; pog. tudi on ima maslo na glavi tudi on je napravil prekrške, prestopke; pog., ekspr. vso organizacijo izleta sem imel na glavi za vso organizacijo sem moral skrbeti; ekspr. ne bom dovolil, da bi mi po glavi hodili da bi samovoljno, brezobzirno ravnali z menoj; ekspr. na trgu je bila glava pri glavi veliko ljudi skupaj; zgrabiva zadevo pri glavi začniva z bistvom stvari; iron. v njegovi glavi je nekaj narobe njegove misli in dejanja so nekoliko čudaške; iron. ta ima pa slamo v glavi nič ne ve, ne zna; pog., ekspr. malo ga je imel v glavi bil je nekoliko vinjen; pog., šalj. manjka mu eno kolesce v glavi je nekoliko čudaški; ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo; ekspr. nima niti strehe nad glavo doma, stanovanja; ekspr. hotel je z glavo skozi zid izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. biti nov od nog do glave, od glave do peta biti oblečen v nova oblačila; ekspr. glavo za glavo če je kdo zakrivil človekovo smrt, naj se kaznuje s smrtjo; ekspr. več ima v mezincu kot ti v glavi neprimerno več ve kot ti; tvoja glava, tvoj svet stori, odloči se po svojem preudarku; več glav več ve; preg. po slabi družbi rada glava boli; preg. riba pri glavi smrdi če je kaka skupnost, družba slaba, je treba krivdo iskati med vodilnimi, odgovornimi ljudmi; preg. kdor nima v glavi, ima v petah pozabljiv človek se mora večkrat vrniti
    ♦     adm. glava začetni del uradnega dopisa, ki vsebuje podatke o pošiljatelju, številko dopisa, datum, ali ti podatki na ovojnici; alp. jeklena glava cepina scela skovan zgornji del; anat. mišična glava trupu bližji ali zgornji del mišice; elektr. magnetna zvočna glava priprava, ki spreminja električne signale v magnetni zapis na trak in narobe; magnetofonska glava magnetna zvočna glava pri magnetofonu; etn. lov na glave pri primitivnih ljudstvih zbiranje človeških glav pri napadu na sovražna plemena, da bi bile za trofeje; film. filmska glava začetni del filmskega traku s podatki o filmu; gozd. glava sekire debelejši del sekire; grad. glava pilota topi zgornji konec pilota; les. glava del orodja ali strojne naprave, na katerega se namestijo noži ali drugačna rezila; strojn. cilindrska glava ali glava motorja del motorja, ki zapira cilinder na nasprotni strani kakor bat; frezalna glava; vrtalna glava del vrtalnega stroja, v katerega se vpne sveder ali kako drugo vrtalno orodje; teh. ojnična glava ali glava ojnice večji konec ojnice; sklepna glava kovice razširjeni konec, ki nastane, ko se kovica zakuje; glava risbe najvažnejši podatki o tehnični risbi na risbi sami; žel. tirnična glava zgornji, odebeljeni del tirnice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

glíste glíst ž mn. (ī ȋ) nar. leseno ogrodje za sušenje nad ognjiščem ali ob kmečki peči: na stropu so pritrjene gliste; vzeti polena z glist

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

glísti -i ž mn. (ȋ) nar. leseno ogrodje za sušenje nad ognjiščem ali ob kmečki peči: sušiti drva na glistih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

glístnice -nic ž mn. (ȋ) nar. leseno ogrodje za sušenje nad ognjiščem ali ob kmečki peči

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

globalístSSKJ -a m (ȋ)
1. člov. pristaš globalizma: zaprisežen globalist; poulični spopadi med globalisti in antiglobalisti; Ob obisku v Sloveniji je povedal, da se za našo državo zanima že nekaj časa, da ji je zelo naklonjen; kot pravi globalist da ji zameri zgolj restrikcije na področju tujih vlaganj
2. živ. veliko podjetje, ki posluje v več državah; multinacionalkaSSKJ, večnacionalka: panožni globalist; Švicarski farmacevtski globalist namerava v svojih tovarnah po vsem svetu zapreti približno 2500 delovnih mest E ← agl. globalist iz (↑)globálen

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

globòk -ôka -o prid., glóblji tudi globokéjši stil. globóčji (ȍ ó) 
  1. 1. ki ima v navpični smeri navzdol razmeroma veliko razsežnost: globok prepad; globok vodnjak; ozka, globoka dolina; jama je globoka / obleka z globokim izrezom; globok žep / zapadel je globok sneg; globoka in deroča voda / globoki krožnik; globoki otroški voziček / stopnice so bile zelo strme in globoke; pren., ekspr. prepad med nama je vsak dan globlji; v najglobljih globočinah spomina
    // ki je v navpični smeri navzdol razmeroma zelo oddaljen od površine: drevo ima globoke korenine; dno reke je globoko
    // z izrazom količine ki izraža razsežnost v navpični smeri navzdol: jarek je globok dva metra; izkopali so vodnjak, globok dvajset metrov
  2. 2. ki ima v vodoravni smeri v notranjost razmeroma veliko razsežnost: obraz z globokimi brazdami; globoka zareza na deblu; rana na nogi je globoka / krilo ima globoke gube
    // ki je v vodoravni smeri v notranjost razmeroma zelo oddaljen od začetka: zavili so v globlji gozd / bolečina še v globoki noči ne preneha; bili smo že v globoki zimi
    // z izrazom količine ki izraža razsežnost v vodoravni smeri v notranjost: izložba je globoka dva metra
  3. 3. ki ima zamolkel, nizek zven: globok glas, smeh; govoril je z globokim basom; zateglo, globoko tuljenje
  4. 4. sposoben močno občutiti, doživeti: kot slikar je globlji in učinkovitejši; globok človek, mislec
    // ki odkriva bistvo stvari: pretresle so ga globoke besede; globoka misel, modrost / globoka življenjska resnica
    // ki zadeva bistvo: besede so imele globok pomen; globlji socialni proces; najglobljega smisla ni dojel; lotil se je globlje analize dela; globoka kriza sistema; globoke spremembe v gospodarstvu / za to imam tudi globlje razloge
  5. 5. ki se pojavlja v visoki stopnji: čutiti globok odpor, strah; to je napravilo nanj globok vtis; globoka ljubezen; gojiti globoke simpatije; najgloblja žalost / po mojem globokem prepričanju ne ravnaš prav; z globokim spoštovanjem govori o njem
    // ki se izraža v veliki meri, popolnosti: globok mir, molk; globoka skrivnost; vsenaokrog je vladala globoka tišina / ležal je v globoki nezavesti; prebudili so ga iz globokega spanja
    ●     doživeti globoko starost dolgo živeti; globoke oči izrazite; sugestivne
    ♦     agr. globoko oranje oranje v globino od 25 do 35 cm; globoko zmrzovanje zamrzovanje živil na temperaturo od —45° do —50°C; med. globoko dihanje dihanje ob delovanju prsnih in trebušnih mišic; tisk. globoki tisk tiskanje iz izdolbenih delov tiskovne plošče ali valja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

glôrija in glórija -e ž (ó; ọ́) 
  1. 1. svetniški sij, gloriola: zlata glorija mu obdaja glavo; pren., knjiž. nadel si je glorijo junaka
    // knjiž. sij, blišč, žar: vsa cerkev je bila v svetli gloriji; sonce obliva drevje z večerno glorijo; glorija sončnega zahoda
  2. 2. ekspr. slava, čast, priznanje: v vsej gloriji se je čutil nesrečnejšega kot prej; iron. to je pomenilo konec njegove glorije / pog. sprejeli so ga z veliko glorijo z velikimi slavnostmi, s poveličevanjem
    ♦     alp. mavričast sij ob človekovi senci na nizko ležeči megli; rel. latinska molitev pri maši z začetkom: Gloria

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

gnús -a m (ȗ) občutek, ki ga povzroči kaj izredno grdega, odvratnega: ob pogledu na rano ga je obšel gnus; stresla se je od gnusa; z gnusom pripoveduje; gnus do mrčesa

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

góbast -a -o prid. (ọ́) podoben gobi: grozljiv gobast oblak dima / veliki kosi gobastega gumija; gobast kamen luknjičav
♦ anat. gobasta zgradba kosti zgradba, pri kateri je tkivo tako razporejeno, da so vmes luknjice; arhit. gobast steber steber, razširjen ob vrhu; gobasta plošča nad stebri odebeljena betonska konstrukcija v obliki plošče; obrt. gobast kruh kruh z neprožno sredico

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

gomíla -e ž (ī) 
  1. 1. knjiž. pokrit, zasut prostor, navadno jama, v katerem je kdo pokopan; grob: položili so venec na gomilo; stala je ob gomili in jokala / obiskal je materino gomilo
  2. 2. ekspr., z rodilnikom velik kup: gomila drv, gnoja, kamenja
    // velika količina, množina: pojedel je celo gomilo kolačev / tam je bila že zbrana gomila ljudi
  3. 3. zastar. grič, hrib: sončna gomila
    ♦     arheol. kup nasute zemlje ali kamenja, ki pokriva en grob ali več grobov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

góng -a m (ọ̑) viseča kovinska plošča, ki daje ob udarcu dolgotrajen, prodoren zvok: gong je zazvenel, zavesa se je dvignila; udarec na gong / gong za napoved časa
// muz. temu podobno glasbilo: glasovi flavt in gongov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

gonìč -íča m (ȉ í) 
  1. 1. kdor goni, vodi živino: postal je gonič pri karavani; goniči s čredami
  2. 2. večji lovski pes, navadno lisast: gojiti goniče / istrski gonič
    // lov. pes, ki ob zasledovanju divjadi laja: ta pes je dober gonič

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

gonílka -e ž (ȋ) teh. del priprave, s katero se kaj goni, poganja: otroci so se obešali na gonilke pri mlatilnici / kolesar je zadel ob rob pločnika z gonilko ročico med pedalom in zobatim kolesom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

goréti -ím nedov., gôrel (ẹ́ í) 
  1. 1. izginjati, uničevati se v ognju, plamenu in ga s tem vzdrževati: začelo je goreti; suha drva dobro, hitro gorijo; papir je gorel z močnim plamenom; po hribih gorijo kresovi; senik je gorel kot bakla; brezoseb. v štedilniku ves dan gori / ogenj v peči slabo gori / kot klic pri požaru gori
  2. 2. s tem izginjanjem, uničevanjem dajati svetlobo: luč je gorela vso noč; ob postelji so gorele sveče / žarnica ne gori več
    // ekspr. dajati močen sij, žar: nebo je gorelo v večerni zarji; pesn. zvezde gorijo / njene oči so kar gorele
  3. 3. ekspr. biti razgret od bolezni, napora: otrok je bolan, saj ves gori; glava, čelo mu gori; telo ji je pričelo goreti / lica so ji gorela od zadrege
  4. 4. ekspr. biti, obstajati v veliki meri: v njem je gorela ljubezen, strast; v srcu je gorelo sovraštvo / še vedno je gorelo upanje v njej; ta želja že dolgo gori v njem
    // kazati se v veliki meri: z obraza mu je gorela jeza; v očeh ji gori radost; zaničevanje je gorelo v njegovih pogledih
    // v zvezi z od biti zelo čustveno vznemirjen: goreti od hrepenenja, ljubezni; ves je gorel od jeze, nestrpnosti, razburjenja, sovraštva / gori od želje, da bi jo videl
  5. 5. ekspr., v zvezi z za izražati, kazati veliko prizadevnost, navdušenje: gorel je za domovino; goreti za resnico, svobodo / ves gori za šport
    ●     ekspr. ne hiti, saj ne gori (voda) ne mudi se tako zelo; ekspr. to dejanje mu bo gorelo na duši zmeraj si ga bo očital, trpel bo zaradi tega; ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo; pesn. na oknih gorijo nageljni cvetejo z rdečimi cveti; ekspr. srce mu gori zanjo zelo jo ima rad; ekspr. gori mu pod nogami, petami je v veliki stiski, nevarnosti; beži, kot da bi mu tla gorela pod nogami zelo hitro, kolikor more; preg. če bi nevoščljivost gorela, ne bi bilo treba drv
    ♦     etn. gori vzklik pri otroških igrah zdaj se bližaš skritemu predmetu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

gorgóna -e ž (ọ̑) v grški mitologiji vsako od treh ženskih bitij s kačami namesto las in s pogledom, ob katerem človek okamni

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

gôrski -a -o prid. (ó) nanašajoč se na goro: gorski greben; gorski vrhovi; gorska skupina; strma gorska pobočja / gorski zrak; gorska cesta; gorske rastline, živali / gorski svet; gorska pokrajina / gorski reševalec kdor je usposobljen za reševanje ponesrečencev v gorah; gorski vodnik kdor se ukvarja z vodenjem ljudi po visokih gorah; gorska reševalna služba organizacija za pomoč ponesrečencem v gorah; gorska straža organizacija za varstvo gorske narave
♦ bot. gorski brest; gorska sretena gorska rastlina z velikimi rumenimi cveti in pernatimi listi, Geum montanum; geogr. gorski čok osamljena gora ali gorska skupina, nastala ob prelomih; gorski hrbet zaobljena, podolgovata gorska vzpetina; jur. gorske bukve zapis dolžnosti in dajatev zakupnikov vinogradov v fevdalizmu; med. gorska bolezen slabost zaradi zredčenega zraka; zgod. gorski gospod v fevdalizmu zemljiški gospod, ki daje vinograde v zakup po gorskem pravu; gorsko pravo v fevdalizmu pravila, ki urejajo pravna razmerja med gorskim gospodom in zakupniki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

gospodáren -rna -o prid., gospodárnejši (á ā) 
  1. 1. ki zna dobro gospodariti: gospodaren kmet; gospodarna in skrbna žena
  2. 2. ki ustreza vidikom varčnosti, smotrnosti: doseči gospodarno proizvodnjo; gospodarno trošenje sredstev / gospodarno ravnanje
    // redko ki ob majhni porabi česa daje dober učinek; ekonomičen: plinski radiatorji so zelo gospodarni

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

gòst gôsta m, im. mn. gôstje tudi gôsti (ȍ ó) 
  1. 1. kdor je kam povabljen in pogoščen: danes boste naš gost; dobiti, imeti goste; pričakovati, sprejemati goste; odličen, prijeten gost; on je pri njih stalen gost / publ. visoki gostje se bodo seznanili z nekaterimi gospodarskimi vprašanji; več dni je bil pri njih kot gost
    // kdor pride kam na obisk: gostu je na hitro postregla s črno kavo; dobrodošel, nezaželen gost / on je reden gost naše knjižnice obiskovalec, izposojevalec; pren. revščina je bila pri njih stalen gost
    ●     povabiti koga v goste na pogostitev, navadno ob kakem pomembnem dogodku; priti v goste na obisk; redko večkrat je pri njih v gostih v gosteh
  2. 2. kdor se začasno mudi, stanuje v gostinskem lokalu, hotelu, zdravilišču: gostje so bili večinoma lovci; v kavarni je bilo le nekaj gostov; gostilna je polna gostov / prehodni gostje; za naše stalne goste se bo pa že še našel prostor; zdraviliški gostje / publ. cenjene goste obveščamo, da smo odprli nov lokal
  3. 3. kdor javno nastopi izven kraja stalnega udejstvovanja: občinstvo je gosta toplo pozdravilo; naše moštvo je premagalo goste iz sosednje republike; kot gost je nastopila znana pevka / seje so se udeležili le kot gostje kot opazovalci, brez pravice glasovanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

gostáča -e ž (á) redko gostačka: še beraška gostača je imela ob nedeljah svileno ruto

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

gostíja -e ž (ȋ) 
  1. 1. nav. ekspr. pojedina, navadno ob kakem pomembnem dogodku: ob njegovi vrnitvi so pripravili veliko gostijo; povabiti na gostijo / vso noč so plesali na njuni gostiji / redko le malo pogrebcev je prišlo na gostijo pogrebščino, sedmino
  2. 2. redko gostaško življenje: pravil je o svoji žalostni gostiji

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

gostílna -e ž (ȋ) gostinski lokal, v katerem se streže z jedmi in pijačami: iti, hoditi, zahajati v gostilno; posedati po gostilnah; to je znana gostilna; gostilna ob cesti; lastnik gostilne / družbena, zasebna gostilna / pri njih doma imajo gostilno; v tej gostilni dobiš tudi prenočišče

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

gostílnica -e ž (ȋ) star. gostilna: kar naprej hodi po gostilnicah; ustavili so se v gostilnici ob cesti
// nav. ekspr. manjšalnica od gostilna: odprl je prijetno gostilnico

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

gostivanje in gostüvanje -a [-tív-] s (ȋ) nar. vzhodno gostija ob poroki: imeti, napraviti gostivanje; povabili so ga na gostivanje
♦ etn. borovo gostivanje šega, ki uprizarja poroko fanta ali dekleta z borom, kadar v predpustu ni bilo nobene poroke v vasi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

gostivánjščak in gostüvánjščak -a [-tiv-] m (ȃ) nar. vzhodno kdor se udeleži gostije ob poroki: imeli so veliko gostivanjščakov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

gostovánjec -jca m (ȃ) nar. vzhodno kdor se udeleži gostije ob poroki: prišli so vsi povabljeni gostovanjci

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

góščarski tudi góšarski -a -o (ọ̑) pridevnik od goščar: ob večerih so nam tovariši pripovedovali o doživljajih iz goščarskega življenja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

gotlándij -a m (á) geol. obdobje starejšega paleozoika, v katerem se je razvila neznatna flora ob morju; silur

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

gozdìč -íča stil. gózdič -a m (ȉ í; ọ̑) manjšalnica od gozd: pot vodi skozi gozdič; skrili so se v gozdič ob cesti; borov, smrekov gozdič; gozdiči in polja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

gozdíti -ím in gózditi -im nedov. (ī í; ọ̄) 
  1. 1. z zagozdo utrjevati: gozditi steber, toporišče pri sekiri
  2. 2. alp. plezati z opiranjem ob dve steni; gvozditi: na nekaterih mestih so morali gozditi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

grabljačíca -e ž (í) star. grabljica: ob košnji so najeli kosce in grabljačice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

gramózen -zna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na gramoz: sedel je ob cesti na gramoznem kupu / gramozna jama / padel je v Gramozni jami v kraju, prostoru v Ljubljani, kjer so med narodnoosvobodilno vojno streljali talce
♦ žel. gramozna greda nasip iz kamenja pod železniškimi pragovi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

grbánja -e ž (á) redko grbina: spotakniti se ob grbanjo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

gŕbiti -im nedov. (ŕ ȓ) dajati čemu navzgor ukrivljeno obliko: žival grbi hrbet; maček se grbi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

gŕd -a -o in -ó prid., gŕši stil. gŕji (ȓ ŕ) 
  1. 1. ki ima v estetskem pogledu negativne lastnosti, ant. lep: ima grd obraz; grdi zobje; grd je in nesimpatičen; grda kombinacija barv; grda pisava; grda ureditev prostorov; grd kot smrtni greh, kot strašilo / ima grd glas neblagoglasen, hreščeč; grd vonj neprijeten, zoprn; jedli so pse in drugo grdo golazen ostudno, ogabno
    // umazan, nečist: predpasnik je že grd, treba ga bo oprati; ne jej z grdimi rokami; ima grdo delo
  2. 2. ki ima negativne, nesprejemljive lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: on je grd človek / kot nagovor: molči, grdoba grda, lenoba grda; grdi otrok, kaj se potepaš; otr. ti grda muca / ne bodi grd z ljudmi neobziren, neuslužen; grd si, če jim ne pomagaš / grdi naklepi; lotil se je grdega posla; grdo ravnanje
    // ki je posledica teh lastnosti: ima grde navade; grdo ravnanje, vedenje / govori grde besede / dajali so mu grde priimke nespodobne
    ●     pog. ima grd jezik obrekuje; nedostojno govori; evfem. ima grdo bolezen spolno, venerično; ekspr. bila je grda hči slabo, neprimerno je ravnala s starši
  3. 3. s širokim pomenskim obsegom slab, nekvaliteten: vse naokoli se je razprostiral grd svet, samo skalovje; grda cesta; grda moka / imeli smo grdo pomlad brez sonca, z obilico vlage; grdo vreme deževno, oblačno
  4. 4. ki vzbuja neprijeten, neugoden občutek: grdi spomini; grde sanje; ekspr. pusti te grde številke
  5. 5. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji: začutil je grdo bolečino; v nalogi so grde napake / na nogi mu zija grda rana
    // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: grd lenuh; bil je grd skopuh

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

gŕdiSSKJ -a -o prid. (ŕ)

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

grênek in grenák grênka -o in -ó prid., grenkéjši (é ȃ é) 
  1. 1. ki je neprijetnega okusa kot pelin, ant. sladek: grenek zeliščni sok; žolč je grenek; uživati mora grenko zdravilo; zelo grenek; grenek kot pelin / sir ima nekoliko grenek okus / pije grenko kavo brez sladkorja
    // grenek vonj
  2. 2. nav. ekspr. ki vzbuja duševno bolečino, prizadetost, zlasti zaradi doživetega razočaranja: spomin nanj je bil grenek; grenka izkušnja; obšla ga je grenka misel; zvedel je grenko resnico / grenka žalost; grenko slovo / pesn. grenka smrt / imel je grenko mladost
    // ki izraža duševno bolečino, zlasti zaradi doživetega razočaranja: grenek izraz obraza; grenek nasmeh; grenko—sladek smehljaj / grenke solze
    // neprijazen, zbadljiv: povsod je poslušal grenke očitke; ušla mu je grenka beseda
    ●     ekspr. njegov kruh je bil grenek preživljal se je s težkim, neprijetnim delom; ekspr. požreti grenko pilulo sprijazniti se z neprijetno stvarjo, z neprijetnim dejstvom; pesn. izpil je grenko kupo do dna doživel vse težke stvari
    ♦     bot. grenka penuša rastlina s pernatimi listi in belimi cveti v socvetju, rastoča ob potokih, Cardamine amara; min. grenka sol rudnina magnezijev sulfat z vodo; epsomit

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

gŕgavec tudi grgávec -vca m (ŕ; ȃ) zgornji razširjeni del sapnika, v katerem sta glasilki; grlo: opičji grgavec
♦ zool. spodnji grgavec organ ptic ob prehodu sapnika v oba dušnika, s katerim se tvorijo glasovi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

gríva -e ž (í) 
  1. 1. dolga žimasta dlaka na vratu nekaterih živali, zlasti pri konju: česati, striči konjem grivo; črna griva; konjska, levja griva / potapljati konja po grivi; pren., ekspr. vlak s plamenečo grivo; grive oblakov
    // ekspr. dolgi, gosti, navadno neurejeni lasje: grivo bi si pa že lahko malo pristrigla; fant s črno grivo / stresala je grivo rumenih las
  2. 2. knjiž. zavihan, razpenjen vrh vodnega grebena: valovom se delajo grive; bele grive valov
  3. 3. nar. strmo travnato pobočje: streha bajte se je skoraj dotikala grive; pasel je ovce na zeleni grivi
    // travnat rob, vzpetina: namestiti mitraljez ob grivi; griva ob poti / dekleta so posedla po mehki grivi travi
    // nezoran, travnat del med njivami; meja: kupil je zelnik ob svoji njivi in zoral vmesno grivo
    ♦     bot. rumena griva užitna, grmičasto razrasla goba z mesnatim betom, Clavaria flava

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

gríža2 -e ž (ī) nar. zahodno pust, s skalami in kamenjem pokrit pas, predel zemlje: gorska griža; prostrane griže ob cesti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

gŕlen -lna -o prid. (ȓ) nanašajoč se na grlo: grlni del žrela / pel je z grlnim ženskim glasom
♦ lingv. grlni h h, ki se tvori z rahlo priporo glasilk; teh. grlni mikrofon mikrofon, ki se pritrdi ob grlo, da spreminja njegove tresljaje pri govorjenju v ustrezne električne napetosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

grméti -ím nedov. (ẹ́ í) 
  1. 1. brezoseb. dajati zelo slišne glasove ob bliskanju: vso noč se je bliskalo in grmelo; poleti pogosto grmi; močno, silovito je grmelo
  2. 2. dajati grmenju podobne glasove: kolesa so silovito grmela pod podom vagona; nad mestom grmijo letalski motorji / brezoseb., ekspr. v dvorani je kar grmelo od ploskanja / ekspr. orgle so grmele; topovi so cel dan grmeli
    // ekspr. grmeč se hitro premikati: bombniki so drug za drugim grmeli na sever; vlak grmi skozi predor / slap grmi čez skale
  3. 3. ekspr. razvneto, ogorčeno govoriti: zmeraj kaj najde, da lahko grmi; grmi proti terorju; grmi zoper nove uredbe / član opozicije je grmel na vlado / počakajte, je grmel za njimi kričal, vpil
    ●     nesreča za nesrečo mu grmi na glavo ga zadeva; vse grmi na kup se podira, propada

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

grmíčje -a s (ȋ) majhno, nizko grmovje: ob poti je raslo gosto grmičje; okrasno, šipkovo grmičje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

gròb grôba m, mest. ed. grôbu in gróbu; mn. grobóvi tudi grôbi, mest. mn. stil. grobéh (ȍ ó) prostor v zemlji za pokop mrliča: pokopati, položiti koga v grob; spustiti krsto v grob / pesn. črni, hladni grob; molči kot grob; bilo je tiho kakor v grobu / skupen grob / kopati grob / ekspr. le malo ljudi ga je spremilo do groba šlo za pogrebom; govoril je ob odprtem grobu
// pokrit, zasut prostor, navadno jama, v katerem je kdo pokopan: vsak dan je nosila rože na njegov grob; oskrbovani, zapuščeni grobovi; njihov grob je čisto zarasel; grobovi talcev / grob neznanega junaka
// ekspr. konec življenja, smrt: tako slab še nisem, da bi na grob mislil; vznes. bil ji je zvest do groba; prerani, prezgodnji grob / od zibelke do groba od rojstva do smrti; pren. revščina je grob ljubezni
● ekspr. sam sebi grob koplje nič ne pazi na zdravje; ekspr. sin ga bo še v grob spravil povzročil njegovo smrt; vznes. skrivnost je nesel s seboj v grob nikomur je ni povedal; ekspr. z eno nogo je že v grobu je že star; kmalu bo umrl; ekspr. če bi oče to vedel, bi se v grobu obrnil bi se zelo razžalostil, razjezil; ekspr. ta človek je pobeljen grob se kaže boljšega, kot je
♦ arheol. žarni grob z žaro s pepelom mrliča; rel. božji grob vidni spomin Kristusovega groba po cerkvah za velikonočne praznike

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

grobárski -a -o prid. (á) nanašajoč se na grobarje: grobarski poklic / ob pogrebu so plačali še grobarsko pristojbino

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

grobóvje -a s (ọ̑) star. več grobov, grobovi: ob pogledu na grobovje so se mu vzbudile otožne misli

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

gròm grôma m (ȍ ó) zelo slišen glas ob blisku: grom se razlega; v daljavi je pobliskavalo, gromov pa ni bilo slišati; bobneč, votel grom / kot kletvica: da bi te grom; grom in strela, spet je tu
// ekspr. temu podoben glas: grom topov / bojni grom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

grozdíčje -a s (ȋ) 
  1. 1. ribez: gojiti grozdičje; odkup grozdičja / belo, črno, rdeče grozdičje
  2. 2. redko grozdje: stala je ob trti in zobala grozdičje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

gúbica -e ž (ú) manjšalnica od guba: ob kotičkih oči in ust je zapazil gubice / obleka z zalikanimi gubicami

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

gúmb -a m (ȗ) predmet za zapenjanje oblačila ali za okras, navadno okrogel: gumb se je odpel, odtrgal; prišiti nove gumbe k suknjiču; zapeti gumbe na plašču, pri srajci; zlati gumbi; gumbi za perilo / hlačni, manšetni gumbi; oblečeni gumbi s prevleko iz blaga
// čevlji na gumb
// gumbu podoben nastavek
  1. a) za vklapljanje česa: pritisnil je na gumb dvigala, hišnega zvonca; ob pritisku na gumb so se vrata odprla; aparat s številnimi gumbi in ročicami / prsti so mu hiteli po belih gumbih harmonike; vrtel je gumb pri radijskem aparatu
  2. b) za prijemanje: gumb omare; pokrovka z gumbom
    ♦     lov. gumbu podoben rog, ki zraste srnjaku v prvem letu starosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

gúmijevec -vca m (ȗ) 
  1. 1. bot. divja ali kultivirana rastlina z velikimi, elipsastimi zimzelenimi listi, Ficus elastica: ob oknu je stal velik gumijevec; v senci palm in gumijevcev
  2. 2. tropsko drevo, iz katerega se pridobiva kavčuk: plantaže gumijevca

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

gustírati -am nedov. (ȋ) star. z užitkom jesti ali piti: gustira dobro kapljico

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

gvózditi -im tudi gvozdíti -ím nedov. (ọ̄; ī í) 
  1. 1. alp. plezati z opiranjem ob dve steni: s skrajnim naporom so gvozdili kvišku
  2. 2. zastar. z zagozdo utrjevati; gozditi: gvozditi steber

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

hángar -ja m (á) večji zaprt prostor, zlasti za shranjevanje letal: večina letal je bila ob začetku napada v hangarjih / hangar za motorne čolne

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

harmónika -e ž (ọ́) 
  1. 1. glasbilo s tipkami za obe roki in s kovinskimi jezički, ki proizvajajo tone ob raztegovanju in stiskanju meha: harmonika se oglasi; igrati na harmoniko; pog., ekspr. cel večer je vlekel harmoniko igral nanjo
    // ustna harmonika orglice
    ♦     muz. diatonična harmonika pri kateri da pritisk na isti gumb ob raztegovanju ali stiskanju meha dva različna tona; klavirska harmonika s klaviaturo
    // pog., ekspr. raztegljivemu mehu tega glasbila podoben predmet: ob trčenju se je avto spremenil v harmoniko; harmonika pri radiatorju
  2. 2. muz. harmonične značilnosti skladbe: barvita, osebna harmonika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

harúspeks -a m (ȗ) pri starih Rimljanih svečenik, ki iz drobovja žrtvovanih živali napoveduje usodo: ob žrtveniku je stal haruspeks; haruspeksi in avgurji

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

hemoroídi -ov m mn. (ȋ) med. bolezenska razširitev vene ob zadnjični odprtini, zlata žila: operirati hemoroide

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

hímen -a m (ī) anat. kožna guba ob vhodu v nožnico, deviška kožica: pretrgati himen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

híphôper -ja m, člov. (ȋ-ȏ)
pevec, plesalec hiphopa; hiphopar (1): ameriški hiphoper; Pred časom sva s prijateljem ob enih ponoči iskala klub, v katerem je imela nova generacija hiphoperjev priložnostni festival E ← agl. hiphopper iz ↑híphôp1 

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

híša -e ž (í) 
  1. 1. stavba, namenjena zlasti za bivanje ljudi: hiša stoji na samem, ob cesti; graditi, obnavljati, zidati hišo; gaz je vodila od hiše do hiše; ustavil se je pred domačo hišo; kamnita, lesena hiša; kmečka, meščanska hiša; nadstropna, pritlična hiša; nova, velika hiša; hiša z balkonom; lastnik hiše / stanovanjska hiša / atrijska hiša pritlična, navadno enodružinska, z ograjenim dvoriščem; enodružinska ali enostanovanjska hiša; montažna hiša; počitniška hiša; vogalna, vrstna hiša / v osmrtnicah pogreb bo izpred hiše žalosti v kateri je umrli živel
    // mestna hiša sedež mestne uprave; knjiž. hiša božja cerkev; vznes. hiša pravice sodišče
    // ekspr. vsa hiša se je zbrala vsi prebivalci hiše
    ♦     arhit. alpska hiša; panonska hiša
  2. 2. družinska skupnost, družina: to hišo že dolgo poznam; sosedova hiša je zelo gostoljubna; ekspr. vedeli so, da je hiša partizanska da podpira partizane, sodeluje z njimi
    // pri hiši je pet otrok; pri tej hiši sta le dva za delo / sina je spodil od hiše od doma
    // z oslabljenim pomenom: kruh smo imeli pri hiši samo ob največjih praznikih; ekspr. daj mu že, kar hoče, da bo mir pri hiši
    // s prilastkom skupina ljudi, ki jih vežejo sorodstvene vezi; rodbina: to je že od nekdaj bogata, premožna hiša; izhaja iz meščanske, plemiške hiše; cesarska, kraljevska hiša; bibl. iz hiše Davidove
  3. 3. publ., s prilastkom podjetje ali ustanova, zlasti trgovska, kulturna: avtomobilska hiša Fiat; časopisna, založniška hiša; filmska hiša / gledališka hiša gledališče
    // Modna hiša v Ljubljani
    // poslopje tega podjetja ali te ustanove: v mestu gradijo veliko trgovsko hišo; obnovili so dramsko hišo
  4. 4. glavni stanovanjski prostor v kmečki hiši: hiša z veliko hrastovo mizo in lončeno pečjo; vsa družina se je ob večerih zbrala v hiši / gornja hiša soba v nadstropju kmečke hiše; mala ali zadnja hiša manjša soba v kmečki hiši, navadno za spanje
  5. 5. redko zunanje ogrodje nekaterih nižje razvitih živali, navadno spiralno zavito; hišica: polževa hiša
    ●     ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo; ekspr. otroci so postavili celo hišo na glavo v hiši, v stanovanju so povzročili velik nered; na starost je hodil od hiše do hiše beračil; odkar je gospodar, so k hiši dokupili že tretjo njivo h kmetiji, posestvu; prišla je praznih rok k hiši v zakon ni prinesla denarja, premoženja; prodajati po hišah ponujati blago v nakup neposredno stanovalcem; v svoji hiši bom že sam napravil red stvari, ki se tičejo mene ali moje družine, bom uredil sam; Bela hiša sedež predsednika Združenih držav Amerike v Washingtonu; javna hiša hiša, lokal, v katerem je za plačilo možno imeti spolne odnose; ekspr. ne bom več prestopil praga te hiše ne bom šel več k tem ljudem; preg. žena podpira tri vogle hiše, mož pa enega glavno skrb za dom, družino ima žena

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

hitróst -i ž (ọ̑) 
  1. 1. v časovni enoti opravljena pot: hitrost enakomerno narašča; povečati, zmanjšati hitrost; zaradi prevelike hitrosti je zaneslo vozilo s ceste; maksimalna, povprečna hitrost; hitrost vetra, zvoka; hitrost širjenja elektromagnetnih valov; hitrost sto kilometrov na uro; merjenje hitrosti / nadzvočna, svetlobna hitrost; pristajalna hitrost letala
    ♦     astr. ubežna hitrost ki jo mora dobiti telo, da premaga privlačno silo nebesnega telesa; teh. ekonomična ali ekonomska hitrost hitrost vozila, pri kateri sta poraba goriva in obraba gibljivih delov sorazmerno najmanjši; vrtilna hitrost
  2. 2. žarg., avt. možnost za spremembo razmerja med številom vrtljajev gnane in gonilne gredi menjalnika pri motornem vozilu; prestava: avtomobil ima štiri hitrosti
    // položaj zobnikov v menjalniku ob določenem razmerju vrtljajev gnane in gonilne gredi; prestava: menjati hitrost; voziti v tretji hitrosti, s tretjo hitrostjo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

hkráten -tna -o prid. (ā) ki poteka, se pojavi ob istem času: slovesnost ob hkratnem izidu petih izvirnih del; hkratno uveljavljanje obeh protislovnih čustev / hkraten uvoz in izvoz

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

hládniSSKJ -a -o prid. (á)

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

hlápčiček tudi hlapčíček -čka m (ȃ; ȋ) ekspr. manjšalnica od hlapčič: sosed ima zelo pridnega hlapčička / ob potoku se igrajo hlapčički

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

hlévski -a -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na hlev: pot vodi tik ob hlevskem zidu; hlevska vrata / hlevska metla, svetilka; opravljati hlevska dela / gnojiti s hlevskim gnojem / povečanje hlevskih zmogljivosti / zmagala sta konj Blisk in njegova hlevska vrstnica Vila / hlevska reja reja, pri kateri živina živi stalno v hlevu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

hodévati -am nedov. (ẹ́) star. (večkrat) hoditi: ob jutrih je hodeval na lov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

hodíti hódim nedov., hójen (ī ọ́) 
  1. 1. premikati se s korakanjem: hodi že brez bergel; ljudje so brezbrižno hodili mimo bogate izložbe; dve dobri uri sem hodil od doma do mesta; hodil je okrog hiše in gledal v razsvetljena okna; hoditi skozi gozd; hoditi ob berglah, ob palici, z berglami, s palico, pog. po berglah; hoditi po blatu, po cesti; si že kdaj hodil po tej poti; hoditi po napeti vrvi; hoditi s hitrimi, s kratkimi, z drobnimi, s težkimi koraki; gosi hodijo druga za drugo; drobno, lepo, nerodno, počasi, ritensko hoditi; jezno, ponosno hoditi; gugaje se hoditi; komaj je hodil, tako je bil slab; hoditi navkreber; hoditi sem ter tja po sobi; hodi kakor po jajcih s previdnim, mehkim stopanjem; hodi ko polž zelo počasi
    // akrobat hodi po rokah / ekspr. ves dan so mimo hodili koraki / naša mala že hodi zna hoditi
    // cele dneve brez cilja hodi okrog / hoditi po dveh, po štirih (nogah); hoditi po prstih / brezoseb. po tem delu parka se hodi, zato je brez trave in rož / z notranjim predmetom to pot sem že velikokrat hodil; pren. kod so takrat hodile tvoje misli
    // opravljati določeno pot, potovati: koliko časa si hodil do nas; človek, ki hodi po svetu, se marsičesa nauči; danes si pa dolgo hodil iz šole; srečno hodi / hoditi iz kraja v kraj / tod doslej še nisem hodil tu doslej še nisem bil; pren. pismo je hodilo tri dni
  2. 2. večkrat opraviti kako pot: pogosto hodi čez mejo; ob nedeljah hodi na izlete; na Krko hodi ribe lovit; skozi vrata hodijo ven in noter; vsako jutro hodi v cerkev; vsako pomlad je hodil po svetu za delom; hoditi z avtobusom, z vlakom, peš v službo; vsak večer mu prinaša hrano, da mu ni treba hoditi domov; nar. hoditi k nogam hoditi peš
    // z oslabljenim pomenom izraža, da se osebek ukvarja z delom, dejavnostjo, ki jo nakazuje določilo
    1. a) zlasti z glagolskim samostalnikom: hoditi na sezonsko delo, na plese, na božjo pot, na predavanja, na sestanke, na sprehode, na tlako; redno hodi na zdravniške preglede; hoditi v službo, v šolo; hoditi po plesih, po veselicah / hoditi k ljubici; hoditi na zajce; hoditi v cerkev, v gledališče / nar. hoditi za krompirjem nakupovat krompir; hoditi po gobe, po mleko
    2. b) z namenilnikom: hodi gledat vse filme / hoditi pod lipo se hladit; hoditi kosit, ribe lovit, pomagat obirati hmelj; hoditi pozno spat
  3. 3. pog., navadno z orodnikom biti v ljubezenskem odnosu: že tri leta hodi z njo; hodita skupaj / dolgo sta hodila, ne da bi se poročila / že hodi s fanti
  4. 4. pog., v zvezi z za prizadevati si pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: ona hodi za drugim; že dolgo hodi za njo / že hodi za dekleti
  5. 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, s predložnim povedkovim določilom izraža, da je osebek oblečen, obut, kot nakazuje določilo: pri nas ni navade, da bi pozimi ženske hodile brez pokrivala; poleti hodi brez srajce; hodi v hlačah, v razcapanih oblekah; hodi lepo oblečen / hoditi v črnem v črni, žalni obleki; hoditi v svili
    // ekspr., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža, da je osebek v stanju, razpoloženju, kot ga nakazuje določilo: hoditi bos, razoglav; hodi zamišljen, žalosten
  6. 6. ekspr., v zvezi s pot in prilastkom ravnati, delovati tako, kot nakazuje določilo: hoditi po čudnih, po krivih, po napačnih potih; hoditi po izhojeni, po samostojni, po srednji poti / knjiž., z notranjim predmetom: hoditi nova pota; mož zna hoditi svojo lastno pot; hodi svoja pota ni pretirano dovzeten za vplive
  7. 7. iti
    1. a) v zanikanem velelniku: ne hodi blizu psa; v mraku naj otroci ne hodijo sami iz hiše; ne hodi nocoj od doma, z doma, proč / mladost, ne hodi iz srca
    2. b) ekspr., z modalnim izrazom: ne kaže mi hoditi tja; kaj bi hodil tjakaj; kam bosta hodila, saj dežuje kot iz škafa / še na pamet mu ni hodilo kaj takega prišlo
    3. c) nar., kot velelnik: s poti mi hodi; hodimo spat pojdimo; hodi sem pridi
      // nar., v medmetni rabi izraža začudenje, zavrnitev: hodi, hodi, neumnež
      ●       pog. vsak mesec mi hodi premalo denarja zmanjkuje mi ga, imam ga premalo; na starost je hodil od hiše do hiše, ekspr. od praga do praga beračil; star. hoditi od Poncija do Pilata poskušati urediti kako stvar v najrazličnejših uradih, pri najrazličnejših odgovornih ljudeh; pog. hoditi okrog dekleta prizadevati si pridobiti njeno naklonjenost; pog. hoditi okrog njega prizadevati si vplivati nanj; prizadevati si dobiti kako korist od njega; pog. k njemu hodimo na posodo pri njem si izposojamo; star. v caker hoditi imeti opravka s kom, s čim; hoditi v vas h komu v kmečkem okolju obiskovati koga, hoditi na obiske h komu; šalj. hoditi mu v zelje dvoriti njegovi ženi ali dekletu; vtikati se v zadeve, kjer ima že on svoje načrte, namene; ekspr. to mi že dolgo hodi po glavi o tem že dolgo premišljam; velikokrat se mi vsiljuje misel na to; ekspr. ne bom dovolil, da bi mi po glavi hodili da bi samovoljno, brezobzirno ravnali z menoj; ekspr. za druge hoditi po kostanj v žerjavico opravljati nevarna dela, od katerih imajo drugi koristi; ekspr. kaj bi hodil po ovinkih, kar naravnost povej ne pripoveduj tako, da se da le sklepati, kaj je glavni namen povedanega, govorjenja; vznes. bratje smo, kar nas po svetu hodi biva, živi; hodili so v gosjem redu, v gosji vrsti drug za drugim; hoditi s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; ekspr. hodi s kokošmi spat zelo zgodaj; po svetu hoditi z odprtimi očmi dobro opažati, spoznavati stvari, pojave okrog sebe; star. hoditi za kom posnemati ga, zlasti v literaturi; ekspr. kod pa tako dolgo hodi kje je, kje se mudi, zadržuje; pog. vse mi hodi narobe, navzkriž povzroča težave; umrli hodi nazaj po ljudskem verovanju po smrti se pojavlja kot duh; naši in sosedovi otroci radi hodijo skupaj se družijo; hodi kakor mačka okrog vrele kaše ne upa se lotiti jedra problema; hodi kakor v sanjah je zamišljen, duševno odsoten; je domišljav, ošaben; preg. povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kdo si človek je tak kot njegova družba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

hodník -a m (í) 
  1. 1. ozek, dolg prostor v stavbi, odkoder vodijo vrata v bivalne in druge prostore: s hodnika se je slišalo govorjenje; iti, stopiti na, redko v hodnik; pogovarjati se na, redko v hodniku; obokan, temen hodnik; vrata na hodnik / po stopnicah se je šlo na lesen pokrit hodnik, ki je tekel okrog gornje hiše; pren., ekspr. temni hodniki človeške duše
    // naraven ali umetno narejen ozek, dolg podzemeljski prostor: zavezali so mu oči in ga po skrivnih hodnikih odvedli v grad / jamski hodnik
  2. 2. redko, navadno s prilastkom ozek pas ozemlja, po katerem potekajo prometne zveze; koridor: ta rečna dolina je dober prometni hodnik / zračni hodnik med dvema krajema
  3. 3. redko pločnik: urejati hodnike ob glavni ulici
    ♦     agr. krmilni hodnik prostor, po katerem se prinaša, dovaža krma v jasli; arhit. križni hodnik hodnik, ki obkroža zaprto kvadratno dvorišče srednjeveških palač ali samostanov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

holográmski -a -o prid. (ȃ)
ki se nanaša na hologram: hologramska folija; Ob nagibanju bankovcev za 50, 100, 200 in 500 evrov se hologramska podoba spreminja iz številčne oznake vrednosti bankovca v podobo okna ali vrat E ↑holográm

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

hóra legális hóre legális ž (ọ̑-ȃ) šol. določen čas, po katerem dijaki ne smejo biti na javnih mestih: za njihovo šolo je hora legalis ob desetih zvečer / postrožitev hore legalis

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

hotél -a m (ẹ̑) večji gostinski obrat, v katerem se dobi prenočišče in hrana: hotel je za ta teden zaseden; luksuzen, moderno urejen hotel; planinski hotel; hotel ob morju; restavracija hotela; najeti sobo v hotelu / garni hotel; grand hotel; hotel A kategorije zelo udobno urejen, z apartmaji, restavracijo, kavarno
// poslopje tega obrata: zidati hotel

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

hotélček -čka m (ẹ̑) nav. ekspr. manjšalnica od hotel: stanovala sva v prijaznem hotelčku ob morju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

house1 -sa cit. [háu̯s] m (ȃ)
zvrst elektronske plesne glasbe z lahkotnejšim ritmom, ki je nastala v 80. letih 20. stoletja pod vplivom soula, funka in disko glasbe: Klub K4 bo dva petka zapored gostil dva legendarna didžeja, eden vrti techno, drugi pa house E ← agl. house, dobesedno 'hiša', morda po čikaškem nočnem klubu The Warehouse 'skladišče'

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

hrána -e ž (á) 
  1. 1. kar sprejema organizem zaradi snovi, potrebnih za rast in obstoj, ali te snovi: dajati hrano otroku; iskati, prebavljati, uživati hrano; nasuti pticam hrane; prijemati hrano z nožicami; dolgo vzdrži brez hrane; živali se hranijo z rastlinsko, živalsko hrano; kašasta, tekoča hrana; kuhana, surova hrana / lišaj je poglavitna hrana severnih jelenov; žganci so njegova najljubša hrana jed; madeži od hrane jedi, jestvin
    // kar je pripravljeno kot jed za redno dnevno uživanje: kuhati, pripravljati hrano; hoditi po hrano v menzo; gostilna je znana po dobri hrani; dietna, izdatna, kalorična hrana; lahka hrana lahko prebavljiva; težka hrana težko prebavljiva; domača, gostilniška, kmečka hrana; hrana za bolnike / dajati, nuditi stanovanje in hrano redne dnevne obroke hrane; imeti hrano pri starših; abonirati se na hrano; biti zadovoljen s hrano / ima neredno hrano prehrano
    // suha, topla hrana
    // kar se potrebuje zlasti za prehranjevanje ljudi: preskrbeti hrano za zimo; nekatere države pridelajo dovolj hrane doma; zaloge hrane / pripraviti hrano za na pot
  2. 2. ekspr. kar naj spodbuja, razvija: manjvrednostni občutek je lahko hrana za razne prestopke
    ●     pog. dela ob svoji hrani delodajalec mu ne daje hrane; biti na hrani v gostilni uživati redne dnevne obroke hrane v gostilni; imeti koga na hrani dajati mu redne dnevne obroke hrane; ekspr. poskrbeti za duševno hrano ljudi za zadovoljevanje njihovih kulturnih potreb; ekspr. knjiga mora biti tvoja vsakdanja hrana vsak dan moraš brati, študirati
    ♦     biol. rastlinska hrana rudninske snovi, iz katerih rastlina gradi organske snovi; biol., kem. beljakovinska hrana; med. dietetična hrana; rib. talna hrana ki jo ribe dobijo na dnu ali v vodi; zračna hrana ki jo ribe dobijo iz zraka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

hraníti in hrániti -im, in hrániti -im nedov. (ī á ā; á ā) 
  1. 1. dajati komu hrano: mati hrani otroke; hraniti lačne; čebele hranijo ličinke; hraniti dojenčka iz steklenice; ranjenec je okreval in se že sam hrani / umetno hraniti bolnika dajati mu hranilno raztopino naravnost v kri
    // hraniti živino krmiti; pren. z branjem hraniti domišljijo
  2. 2. knjiž., redko preživljati, vzdrževati: vsi so že preskrbljeni, le najmlajšega še hrani oče; hranijo se s poštenim delom / vznes. hranila ga je domača zemlja
  3. 3. knjiž., redko dajati čemu potrebno energijo: hraniti stroje z nafto / radio so hranile baterije napajale

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

hŕbet -bta in hrbèt -btà m (ŕ; ə̏ ȁ) 
  1. 1. del človeškega ali živalskega trupa ob hrbtenici: hrbet ga boli; hrbet se mu krivi pod bremenom; žival grbi hrbet; upogniti, vzravnati hrbet; vzpeti se konju na hrbet; zadeti si nahrbtnik na hrbet; držati roke na hrbtu; pot mu lije po hrbtu; s hrbtom zaslanjati kaj; konjski, mačji hrbet; raven, sključen, širok, upognjen hrbet; izbočeni, sprednji, zadnji del hrbta; meso s hrbta / v hrbet me zebe; žival je po hrbtu rjava; mraz ga stresa po hrbtu / kupiti telečji hrbet telečjo zarebrnico
    // pog. pri padcu si je zlomil hrbet hrbtenico
    // hrbtna stran telesa: ležati, plavati na hrbtu; obrniti se s hrbtom k steni / kazal jim je hrbet, zato ga niso spoznali bil je obrnjen tako, da so videli njegovo hrbtno stran; slišala je, da je za hrbtom nekaj počilo za njo
  2. 2. zgornji ali zadnji del predmeta, stvari: hrbet roke; hrbet čeka, menice; podatki so na hrbtu slike / knjiž., redko stol s pozlačenim hrbtom naslonjalom, naslonilom
    // hrbet noža rezilu nasprotna stran
    // zadnji del skupine ljudi, živali: napasti sovražnika v hrbet
  3. 3. navadno s prilastkom del knjige, revije, kjer so listi združeni, speti: knjigo pozna že po hrbtu; knjiga z usnjenim hrbtom; napis na hrbtu knjige je že zbrisan
  4. 4. ekspr., redko izbokli del vala; greben: veliki valovi so nas dvigali na svoje široke hrbte
    ●     pog. kriti komu hrbet ščititi, varovati ga; pog. obrniti, pokazati komu hrbet ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v neprijetnem položaju; ekspr. temu so ustrojili hrbet pretepli so ga; naredili so ga pohlevnega; ekspr. ničesar ne bi izdal, čeprav bi mu jermene rezali s hrbta z ničimer ga ne bi prisilili, da bi izdal; pog., ekspr. naprtiti si kaj na hrbet prevzeti nase neprijetno skrb za kaj; pog., ekspr. na hrbtu imam že šest križev star sem že šestdeset let; pog., ekspr. dobiti jih po hrbtu biti tepen; biti premagan; ekspr. plezati po hrbtih drugih hoteti doseči uspeh na škodo drugih; pog., ekspr. neprestano mu je za hrbtom ga nadzoruje; pog. za hrbtom so se mu muzali, smejali ko jih ni videl; pog. to so naredili za njegovim hrbtom brez njegove vednosti; živeti bogu za hrbtom v oddaljenem, zakotnem kraju; ekspr. to je bil nož v hrbet mlademu gibanju zahrbtno sovražno dejanje proti njemu
    ♦     anat. nosni hrbet vrhnji del nosu, ki daje nosu profil; gastr. srnin hrbet slaščica iz biskvitnega testa z dodatkom čokolade, okrašena z mandeljni; geogr. gorski hrbet zaobljena, podolgovata gorska vzpetina; podmorski hrbet; lingv. hrbet jezika zgornji del jezika med konico in korenom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

hrèšč hréšča m (ȅ ẹ́) knjiž., redko hreščanje: hrešč vej ob nevihti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

hríb -a m (í) 
  1. 1. višja vzpetina zemeljskega površja: za vasjo se dvigajo hribi; studenec izvira izpod hriba; priti s hriba v dolino; iti čez hrib; vas leži pod hribom; podolgovat, strm, visok hrib; pobočje, vrh hriba / sneg je pokril hribe in doline / na tem mestu se cesta obrne v hrib; težko hodi v hrib navkreber; tja ne morem, je preveč v hrib
    // mn. svet, ki je glede na drug svet mnogo višji in hribovit: na severu dežele so sami hribi; doma je iz hribov, s hribov; značilnosti ljudi, ki živijo v hribih / na počitnice bo šel v hribe, ne na morje v planinski, gorski svet; že dolgo hodi v hribe se ukvarja s planinstvom
  2. 2. ekspr., redko, z rodilnikom velik kup: ob cesti so se grmadili hribi kamenja
    ●     star. prišel je čez hribe in doline od daleč; ekspr. zvonjenje se razlega čez hrib in dol daleč naokoli; pog. med vojno je bil v hribih pri partizanih; star. pozdrav čez hribe in doline daleč, v oddaljen kraj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

hríbec2 -bca m (ī) knjiž. hribovec: ob nedeljah so hribci prišli v dolino; okorna hoja hribcev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

hrômec -mca m (ō) ekspr. hrom človek: ob poti so stali hromci z berglami

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

hròščSSKJ hrôšča m, živ. (ȍ ó) rač.
napaka v programski kodi računalniškega programa, sistema; bug: odprava hrošča; računalniški hrošč; milenijski hrošč ki naj bi se pokazal ob prelomu tisočletja; V paketu bodo zbrani popravki za hrošče in morebitne nadgradnje sistema E dobesedni prevod agl. bug 'napaka v programski kodi' in 'hrošč'

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

hŕpati -am nedov. (r̄) 
  1. 1. ekspr., redko smrčati: gospodar je glasno hrpal
  2. 2. redko hrzati, prhati: konj je hrpal in se vzpenjal
  3. 3. nar. dajati hropeč glas ob prežvekovanju: vola sta zadovoljno hrpala (Prežihov)

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

húd -a -o in -ó prid., hújši (ȗ ú) 
  1. 1. pretirano strog: bil je hud oče; hudi starši / služi pri hudem gospodarju / imel je zelo hudo ženo
  2. 2. v povedni rabi ki ima zaradi nasprotja, spora z okoljem odklonilen odnos do njega: si še hud name; huda je, ker nič ne pišeš; hud kot sršen, ko osa / ekspr. hud je na ves svet / domači so bili hudi na otroka
  3. 3. ki izraža, kaže odklonilen odnos do okolja: zaslišal se je njegov hudi glas; okrog sebe je videl same hude obraze / uporabljal je hude izraze
  4. 4. ki napada človeka: pri sosedovih imajo hudega psa; medved je zelo huda zver / pes je bil tisti večer nenavadno hud
  5. 5. navadno v primerniku ali v presežniku ki ima v moralnem pogledu negativne lastnosti: sin je hujši kot oče; hujša je od samega vraga; najhujši so bili prav oni / obšla ga je huda misel, želja / hudo dejanje
  6. 6. ki prinaša trpljenje, težave: hudi časi so bili takrat; huda novica, vest; imeli smo hudo pot / hude sanje; obhajale so ga hude slutnje / ta človek ni za hudo delo težaško, težko
    // huda ura neurje
  7. 7. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: hud mraz, potres; huda lakota; živi v hudi revščini, stiski; huda suša / huda bolečina, nesreča; hude motnje / zgodila se je huda krivica, napaka; huda žalitev / posilil ga je hud kašelj / hud bolnik / hud breg, klanec zelo strm
    // hud strup / huda paprika paprika, ki ima zelo pekoč okus
    // nav. ekspr. zelo vnet, navdušen: hud lovec; hud pravdar / bil je hud pijanec
    ●     star. storiti hud konec umreti nasilne smrti; očetova smrt je bila zanj hud udarec zelo ga je prizadela; hud je na denar izkoristi vsako priložnost za zaslužek; krivica dela hudo kri razburja, draži, jezi; ekspr. prav za hudo silo bi že bilo čeprav je malo, bo moralo zadostovati
    ♦     čeb. huda gniloba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

hudoúren -rna -o prid. (ū ȗ) 
  1. 1. nanašajoč se na hudo uro: nad vasjo se kopičijo hudourni oblaki; hudourno nebo / hudouren vihar / hudourno znamenje znamenje, ki napoveduje hudo uro; hudourna sveča v kmečkem okolju sveča, ki se prižge ob hudi uri; pren., ekspr. nanj se je usula hudourna ploha besed
  2. 2. redko hudourniški: preko skal drvi hudouren potok; hudourna struga
  3. 3. ekspr., redko vihrav, divji: ne maram več videti tega hudournega človeka / njegova hudourna strast je kmalu prešla

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

humanitárnost -i ž (ȃ) lastnost humanitarnega človeka: svojo humanitarnost je pokazal ob veliki povodnji

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

húšniti -em dov. (ú ȗ) huškniti: sova je hušnila nad vrhovi / neznanca sta hušnila kot duh skozi zadnja vrata / ob zidu je hušnila nerazločna senca / iz suhljadi je hušnil droben plamenček

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

hvaléžen -žna -o prid., hvaléžnejši (ẹ́ ẹ̄) 
  1. 1. ki se zaveda vrednosti izkazane dobrote in to tudi pokaže: hvaležen človek; hvaležen je svojim staršem in učiteljem; biti hvaležen za pomoč, za opozorilo; globoko, iskreno hvaležen; zelo sem ti hvaležen; vznes. hvaležen ti bom do groba, do smrti; iz srca, od srca hvaležen / hvaležno srce / pes je zvesta in hvaležna žival / izkazati, pokazati se hvaležnega
  2. 2. ki vsebuje, izraža hvalo, zahvalo: hvaležen nasmeh, pogled; hvaležne besede / vznes. ohraniti koga v hvaležnem spominu
  3. 3. ki zagotavlja zadovoljstvo, uspeh, korist: to je zelo hvaležna barva za otroške obleke; hvaležno blago / hvaležna naloga; hvaležna snov za razgovor; lotil se je hvaležnega dela

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

idealízem -zma m (ī) 
  1. 1. navdušenje za ideale in ravnanje po njih: to je bridko razočaralo njegov idealizem; goreč idealizem; ekspr. kačurjevski idealizem; ob ustanovitvi je bilo treba mnogo idealizma / narediti kaj iz idealizma
  2. 2. filozofska smer, ki izhaja iz nauka o primarnosti duha, ideje: pristaš idealizma; idealizem in materializem
    ♦     filoz. objektivni idealizem ki trdi, da se svet idej da spoznati; subjektivni idealizem ki trdi, da se svet idej ne da spoznati; um. idealizem umetnostno načelo, ki poudarja predvsem idejo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

idíla -e ž (ȋ) 
  1. 1. lit. lirsko-epsko delo, ki opisuje mirno, zadovoljno življenje, povezano z naravo: rad je prebiral idile / avtor pastirske, ribiške idile
  2. 2. nav. ekspr. mirno, zadovoljno življenje, navadno povezano z naravo: vojna je uničila idile; vaška idila; iron. hribovske idile ob petrolejki se je kmalu naveličal / sanjal je o družinski idili; preživljal je čudovito ljubezensko idilo ljubezen
    // idila kmečkega življenja idiličnost
  3. 3. navadno s prilastkom stanje v naravi, ki izraža mir, ubranost: zimska idila ob Dravi / čudovita večerna idila / idila gorskega sveta idiličnost
    ♦     muz. manjša, preprostejša skladba, ki deluje pomirjujoče

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

ígra -e ž (ȋ) 
  1. 1. glagolnik od igrati:
    1. a) ob koncu prvega polčasa je postala igra zanimivejša; z atraktivno igro sta moštvi navdušili gledalce; gostje so vsilili domačinom svoj način igre; spoznati pravila igre / publ. hitra in napadalna igra pod košem / publ. gostje so pokazali lepo igro igrali so lepo
    2. b) igra celotnega ansambla je bila zelo dobra; kritično so ocenili igro glavnega igralca / odlična filmska, gledališka igra
    3. c) igra na violino je ni motila / klavirska igra
    4. č) pri igri so se otroci sprli; vesela in sproščena igra / soba, primerna za igro / ekspr. takšno delo je zanj igra
    5. d) igra s kartami se je zavlekla pozno v noč / odstopil je od nadaljnje igre
    6. e) z rodilnikom: igra barv ob zahajajočem soncu; igra neštetih luči; opazoval je igro svetlobe in sence / igra valov
  2. 2. otroška dejavnost, navadno skupinska, za razvedrilo, zabavo: izmišljali so si različne igre; čas so si preganjali z igrami / igrali so se gnilo jajce in druge igre / otroška igra
    // dejavnost, navadno skupinska, za razvedrilo, zabavo sploh: igra s kartami, kockami / dobiti, izgubiti igro / družabne igre; igrati hazardne igre; igra na srečo; igra za denar pri kateri mora dati določeno vsoto denarja tisti, ki izgubi
    // pog. šli so se različne igre
  3. 3. športna dejavnost, navadno skupinska, organizirana po določenih pravilih: poznal je vse igre z žogo / namizne igre; otvoritev šahovske igre / športna igra / bojne igre ki ponazarjajo boj; gladiatorske igre / ekspr., z oslabljenim pomenom ta miselnost je pritegnila v vojno igro mnogo narodov
  4. 4. literarno delo v obliki dialogov, navadno manjše umetniške vrednosti: brati, napisati igro; to igro so že večkrat uprizorili; igrati Finžgarjevo igro Veriga; igra iz kmečkega življenja / gledališka igra; radijska, televizijska igra / celovečerna igra ki traja približno dve uri; igra v treh dejanjih
    // izvedba, uprizoritev takega dela: gledati igro; nastopiti v igri / igro je vodil dober režiser
  5. 5. ekspr., navadno s prilastkom preračunljivo, navadno nezakonito delovanje: spregledal je njegovo igro; v tej igri se ni znašel; brezobzirna igra gospodarskih sil / treba je bilo odkriti pravila igre v tej družbi / različne politične igre
    // z oslabljenim pomenom delovanje, navadno nepričakovano, brez vzroka: vse je počivalo na čudni igri naključja, sreče, usode / to delo je igra fantazije / igra ljubezni in ljubosumja
  6. 6. nav. ekspr., navadno z rodilnikom nehoteni gibi, mimika, ki izraža, kaže določeno čustveno stanje, razpoloženje: igra njegovega obraza je bila zelo zgovorna; ni mogel prikriti nervozne igre prstov, rok / opaziti je bilo igro njunih oči
    ●     publ. žoga je zletela iz igre iz prostora, določenega za igranje; ekspr. kraljevska igra šah; žarg., šport. mehka igra previdna, obzirna, neborbena igra; ekspr. igra narave nenavaden, izjemen pojav v naravi; dom igre in dela prva leta po 1945 otroški vrtec; šalj. sreča v igri, nesreča v ljubezni
    ♦     igr. napovedati igro pri taroku prevzeti vodstvo igre; lit. besedna igra besedna figura, ki obstoji iz dveh, blizu stoječih enakih ali podobnih besed z različnimi pomeni; debatna igra v kateri avtor s soočenjem različnih stališč razčiščuje kako vprašanje; ljudska igra ki obravnava probleme preprostejših, navadno kmečkih ljudi; šport. balkanske igre športne prireditve balkanskih držav; olimpijske igre mednarodne športne prireditve, organizirane vsaka štiri leta; odprta igra pri kateri igrata obe moštvi predvsem napadalno; igra preko kril, krilnih položajev pri kateri napada moštvo z vzdolžne strani igrišča; zgod. viteške igre turnir

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

igráti -ám nedov. (á ȃ) 
  1. 1. poustvarjati, navadno z umetniškim hotenjem
    1. a) dramski tekst: že dalj časa igrajo Hamleta; v gledališču igrajo komedijo, tragedijo / v Hlapcih igra Jermana vlogo Jermana; odlično je igral ljubimca / igral je po režiserjevi zamisli
    2. b) glasbeno delo: igrati Beethovnove sonate / odlično igra Chopina, Mozarta zna igrati dela teh avtorjev
  2. 2. povzročati glasbo z glasbilom: ves večer je igral (na) harmoniko, klavir, violino; poje si in igra / začeli so igrati za ples / igrati po notah, posluhu, spominu / v orkestru igra flavto / iskali so koga, ki igra klavir zna igrati (na) klavir
  3. 3. biti dejaven v določenem skupinskem športu, organiziranem po določenih pravilih: igrati hokej; danes igrajo košarko, odbojko / že vse popoldne igra nogomet / publ. naše moštvo igra dobro, slabo košarko / Olimpija je igrala prijateljsko tekmo z Železničarjem, publ. proti Železničarju / naša reprezentanca bo igrala v finalu svetovnega prvenstva nastopala, tekmovala
  4. 4. biti dejaven v določeni
    1. a) družabni igri: že ves večer igrajo damo, domino, karte, tarok; igrati šah / igrati za denar
    2. b) igri za denar: igrati športno stavo; redno igra tombolo / igra na loteriji stavi
      // ekspr. samo popiva in igra
  5. 5. ukvarjati se, navadno poklicno
    1. a) nepreh. z gledališko dejavnostjo: igra že več let; že dolgo igra v mestnem gledališču; zelo dobro, slabo igra / pog. igrati pri filmu / igra v operi
    2. b) z določenim skupinskim športom: še vedno igra v državni nogometni reprezentanci / kljub starosti igra košarko zelo dobro
  6. 6. ekspr. pretvarjati se, hliniti: ves večer je samo igrala; v vsaki družbi igra / še vedno igra prizadetost, užaljenost / igrati hoče veliko damo
  7. 7. ekspr., z dajalnikom delati nehotene majhne gibe, premike za izražanje, kazanje
    1. a) močnega razburjenja: mišice na licih so ji igrale; od napora so mu igrale žile na sencih
    2. b) prijetnega vznemirjenja, veselosti: prsti so ji kar igrali po mizi / brezoseb. vse v njej je igralo bila je zelo vesela, dobro razpoložena
  8. 8. ekspr., s prislovnim določilom biti opazen, viden: na njenem obrazu je igral nenavaden izraz; prepirljiva poteza je igrala ob njegovih ustnicah / v njenem glasu je igrala ganjenost / okrog ust mu igra smeh / solze ji igrajo v očeh
    // biti, obstajati, navadno v premikanju, gibanju: svetloba igra na stropu / v sončnem žarku je igral prah
    ●     pog. v kinu Union igra zelo dober film se predvaja, je; ekspr. srce mu igra od veselja zelo je vesel; pog., ekspr. to ne igra nobene vloge to ni važno, je nepomembno; zastar. igrati kolo plesati; ekspr. igrati komedijo delati se, navadno zelo opazno, čustveno, telesno prizadetega; ekspr. igrati prvo violino biti pri kakem dejanju, ravnanju vodilen, odločujoč; ekspr. igrati na dve karti zastopati hkrati dve nasprotni stališči, ne da bi prizadeti vedeli za to; ekspr. igrati na vse ali nič pri igri s kartami igrati tako, da se dobi ali izgubi maksimalna količina denarja; igrati na borzi v kapitalistični ekonomiki špekulirati s padanjem in dviganjem cen; ekspr. igrati z odprtimi kartami javno, odkrito kazati svoje namene
    ♦     igr. igrati pri igri s kartami prevzemati, prevzeti vodstvo igre; muz. igrati forte, piano; šah. igrati z belimi, črnimi figurami; šport. moštvi sta igrali neodločeno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

Prikazanih je prvih 500 zadetkov od skupno 3777 zadetkov.