drémati -ljem, in drémati tudi dremáti -am nedov. (ẹ́; ẹ́ á ẹ́) 1. biti v stanju med budnostjo in spanjem: oče dremlje;
v vlaku je vso pot dremal;
dremala je z napol zaprtimi očmi / šel je malo dremat; s smiselnim osebkom v dajalniku: začelo se mu je dremati; komur se dremlje, naj gre spat; pren., pesn. hiše so tiho dremale; nad pokrajino dremlje težek, oblačen dan 2. ekspr. biti prisoten, a nedejaven: strasti so ves čas le dremale v njem;
v tem človeku je dremala neka strašna odločnost dremáje :
dremaje se pogovarjati; še napol dremaje nam je odprl
dremajóč -a -e:
dremajoči čuti; dremajoči sopotniki so se prebudili
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
júgozahòd -óda m (ȗ-ȍ ȗ-ọ̄) 1. smer na nebu ali zemlji med jugom in zahodom: reka teče proti jugozahodu / jugozahod je oblačen jugozahodna stran neba2. publ. jugozahodni del kake geografske ali politične celote: jugozahod države
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
mežàv -áva -o [məžav- in mežav-] prid. (ȁ á) 1. ki gleda z napol zaprtimi očmi: mežav človek 2. knjiž. oblačen, mračen: mežav dan;
vreme je bilo mežavo;
pren. prevzelo ga je mežavo čustvo // medel, nejasen, neizrazit: mežava svetloba / na vogalu je brlela mežava svetilka / vzhajalo je mežavo sonce mežávo prisl.:
mežavo gledati; mesec je mežavo posvetil skozi gosto meglo / v povedni rabi zunaj je bilo mežavo in dež je rosil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
mižàv -áva -o prid. (ȁ á) ekspr. oblačen, mračen: mižav jesenski dan;
vreme je bilo mižavo // medel, nejasen, neizrazit: mižava svetloba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
mrščiti ► ˈmr̥ščėt -ėn nedov.
GREGORIČ, Jože, Kostelski slovar, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
obláčen -čna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na oblake: oblačna gmota / oblačno nebo / oblačen dan; oblačno vreme
● ekspr. njegovo oblačno čelo se je ob teh besedah razjasnilo prenehal je biti negativno, neugodno razpoložen; ekspr. domov je prišel nekam oblačen slabe volje, nerazpoloženobláčno prisl., navadno v povedni rabi:
ker je oblačno, se zvezde ne vidijo; publ. jutri bo rahlo do pretežno oblačno; sam.: menjavalo se je jasno in oblačno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
obláčen -čna -o; bolj ~, tudi -ejši -a -e (ȃ; ȃ) ~ dan; poud. vrniti se nekam ~ |slabe volje, nerazpoložen|obláčno -ega s, pojm. (ȃ) menjavanje jasnega in ~egaobláčnost -i ž, pojm. (ȃ)
Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
obláčen -čna -o
prid. pri katerem so prisotni oblaki SNOJ, Jerica, AHLIN, Martin, LAZAR, Branka, PRAZNIK, Zvonka, Sinonimni slovar slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024
oblȃčən, -čna, adj. wolkig, umwölkt: oblačno nebo; oblačno je, der Himmel ist bewölkt; — oblačno steklo, ein mattes Glas, Cig.
PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
obláčen -čna -o prid. oblačen: Oblácsni je trák na nébi, de'zd'z ide AIP 1876, br. 2, 7
NOVAK, Vilko, Slovar stare knjižne prekmurščine, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
oblačen [oblȃčǝn]
pridevnikoblačen
Slovar Pohlinovega jezika, spletna izdaja, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
oblačen -čna prid. oblačen:
temu S. imenu je bilu pokornu Nebu, kadar S. Miklaush mu je bil ſapovedal de s'oblazhniga rod. ed. s, inu ſtrashniga ima jaſſnu, inu tihu poſtati (II, 122) ǀ Sa desham pride lepu ureme, sa oblazhnem or. ed. s pride ſonze, sa ſimo pride ſpumlat (III, 184)
SNOJ, Marko, Slovar jezika Janeza Svetokriškega, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
oblačen ► ȯbˈlaːčėn -čna -ȯ prid.
GREGORIČ, Jože, Kostelski slovar, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
oblačíti se -ím se nedov. (ī í) nav. 3. os. 1. postajati oblačen: nebo se oblači;
brezoseb.: oblači se;
na zahodu se že oblači 2. ekspr. postajati tak, da izraža negativno, neugodno razpoloženje: obraz se mu vse bolj oblači;
dvom mu oblači čelo
● ekspr. tu vedri in oblači on tu odloča, ima oblast on
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
oblačíti se2 -ím se
nedov.
SNOJ, Jerica, AHLIN, Martin, LAZAR, Branka, PRAZNIK, Zvonka, Sinonimni slovar slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024
oblačiti se ► ȯbˈlačiːt se -iːn se nedov.
GREGORIČ, Jože, Kostelski slovar, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
oblȃčnat, adj. = oblačen, Mur.
PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
oblȃk -a m
SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
pooblačíti se -ím se dov., poobláčil se (ī í) 1. postati oblačen: nebo se je pooblačilo;
brezoseb. spet se je pooblačilo, dež bo 2. ekspr. postati tak, da izraža neugodno, negativno razpoloženje: ob teh besedah se mu je obraz pooblačil
● ekspr. prijateljsko ozračje med njima se je pooblačilo je postalo manj prijateljsko, manj zaupljivopooblačèn -êna -o:
pooblačeno nebo; s sodišča je odšel pooblačen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
pooblačiti se ► pȯȯbˈlačit se -in se dov.
GREGORIČ, Jože, Kostelski slovar, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
vetrén -a -o prid. (ẹ̑) knjiž. vetroven: dan je bil oblačen in vetren / drevo je raslo na vetrenem kraju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
zoblačíti se -ím se dov., zobláčil se (ī í) nav. 3. os. 1. postati oblačen: nebo se je zoblačilo;
brezoseb. čez noč se je zoblačilo 2. ekspr. postati tak, da izraža negativno, neugodno razpoloženje: čelo se mu je zoblačilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.