bánja -e ž (á) velika posoda za kopanje; kopalna kad: natočiti toplo vodo v banjo;
emajlirana banja;
kopalna, sedežna banja
♦ arhit. polkrožni obok nad četverokotno talno ploskvijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
bánjast -a -o prid. (á) podoben banji: krompir so prevažali v velikih banjastih koših
♦ arhit. banjasti obokbánjasto prisl.: banjasto obokana cerkev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
bečvà -è tudi bèčva -e [bəč] ž (ȁ ȅ; ə̏) - 1. arhit. polkrožni obok nad četverokotno talno ploskvijo; banja: veža, obokana z bečvo
- 2. star. sod
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
bèčvast -a -o [bəč] prid. (ə̏) arhit. banjast: bečvasti obok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
čéški -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na Čehe ali Češko: češki jezik;
češka literatura;
češko-slovenski slovar / češki granat, porcelan
♦ arhit. češka kapa plitev obok, sestavljen iz delov, ki se bočijo nad vsako posamezno steno; rel. češki bratje husitska verska sekta, razširjena zlasti na Češkem in Moravskem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
dlán -í ž (ȃ) - 1. notranja stran roke od zapestja do prstov: črte na dlani; mesto pozna kakor svojo dlan zelo dobro; to je kakor na dlani očitno, jasno; pokrajina pred nami je kot na dlani dobro, razločno vidna
// ekspr.: miza je bila tako obložena, da ni bilo niti za dlan prostora skoraj nič; okoli hiše je komaj za dlan zemlje zelo malo
// notranja stran roke od zapestja do konca prstov: razpreti dlan; skrčiti dlan v pest; nasloniti glavo v dlani; na dlaneh se mu pozna, da težko dela; podprl si je glavo z dlanmi; raskava, žuljava dlan / pesn. božja dlan nebo, nebesni obok - 2. knjiž. del zgornje človeške okončine od zapestja do konca prstov; roka: moja dlan nima več take moči; položila mu je dlan na ramo
● pog. pazi se, me že srbijo dlani imam željo, čutim potrebo, da bi te udaril; ekspr. uspeh je bil na dlani očiten, jasen, zagotovljen; ekspr. na dlani imamo vse tvoje dosedanje delo dobro, natančno vemo, kaj si delal; ekspr. nositi srce na dlani vedno očitno kazati svoja čustva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
firmamènt -ênta m (ȅ é) raba peša nebo, nebesni obok: zvezde na firmamentu;
pren. na političnem firmamentu se je pojavila nova država
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
fréska -e ž (ẹ̑) - 1. um. slika, narejena na svež omet: restavrirati, zaščititi freske; obok je poslikan s freskami
- 2. slika na omet sploh: steno je krasila velika freska; renesančne freske; pren. njegov roman je zgodovinska freska iz življenja balkanskih Slovanov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
gótski -a -o prid. (ọ̑) - 1. nanašajoč se na gotiko: bazilika v gotskem slogu / gotski obok; palača z gotskim pročeljem / gotska doba
- 2. nanašajoč se na gotico: težko je bral gotske črke
- 3. nanašajoč se na Gote: gotski jezik; ostanki gotske vojske
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
graníten -tna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na granit: vrtali so v granitno skalo / obok podpirajo granitni stebriči; kup granitnih kock; granitne stopnice; pren., ekspr. bil je graniten značaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
istéje istéj ž mn. (ẹ̄ ẹ̑) nar. odprtina pred kuriščem kmečke peči: iz peči je potegnila lonec v isteje / obesiti meso nad isteje / postaviti večerjo med isteje obok, stene te odprtine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
kalóta -e ž (ọ̑) - 1. arhit. polkrogelni del kupole: mogočna kalota cerkvene kupole
- 2. grad. zidani obok v predoru: zidati kalote s kamnom
♦ anat. (lobanjska) kalota lobanjski svod
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
kápa -e ž (á) - 1. pokrivalo brez krajevcev, navadno mehko: potegniti, potisniti si kapo čez ušesa; pokriti se s kapo; krznena, žametna kapa; kapa iz moherja / kuharja v visokih belih kapah / kopalna, plavalna kapa; škofovska kapa mitra; vojaška kapa; kapa s ščitkom / kot kletvica kapa kosmata, tega pa nisem vedel
● ekspr. hrib ima kapo oblak zakriva vrh hriba; pog., ekspr. ta ga ima pod kapo je vinjen - 2. rabi se samostojno ali s prilastkom kapi podobna priprava ali del priprave: kapa električnega zvonca; kapa pri žganjarskem kotlu / sušilna kapa priprava, podobna večjemu pokrivalu z vgrajenim električnim aparatom za sušenje las
♦ arhit. češka kapa plitev obok, sestavljen iz delov, ki se bočijo nad vsako posamezno steno; avt. razdelilna kapa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
krížen -žna -o prid. (ȋ) ki ima obliko križa: križni ročaj meča;
miza na križnih nogah / križno poslopje / križni prerez / križno okno okno s križi // ekspr. nasprotujoč si, neskladen: zmedeni in križni ukazi; križna prizadevanja
♦ agr. križna setev setev po dolžini in po širini njive; anat. križna kost križnica; križno vretence; arhit. križni hodnik hodnik, ki obkroža zaprto kvadratno dvorišče srednjeveških palač ali samostanov; križni obok obok, ki ga tvorita pravokotno ležeča banjasta oboka na svojem sečišču; jur. križno zasliševanje; kor. križni korak plesni korak z eno nogo čez drugo; navt. križno jadro trapezasto jadro, privezano na vodoravni križ; obrt. križni vbod vbod, pri katerem se niti prekrižata; križno dleto dleto, s katerim se delajo luknje za vstavljanje nasadil pri oknih in vratih; tekst. križni navitek navitek, navit na cevko tako, da posamezne plasti navojev ležijo pod kotom druga na drugi; um. križna roža okras gotske arhitekture v obliki stiliziranega štiridelnega rastlinskega motiva; voj. križni ogenj navzkrižni ogenjkrížno prisl.: križno razporejeni hodniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
kúpolast -a -o prid. (ȗ) podoben kupoli: kupolast šotor;
kupolasta streha / kupolasta oblika česa / ekspr. kupolasti griči
♦ arhit. kupolasti obok obok v obliki kupole // ki ima kupolo: kupolasta cerkev, zgradba / kupolasta dvorana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
lók -a m (ọ̑) - 1. priprava iz ukrivljene palice in tetive za proženje, metanje puščic: na plečih je imel lok in tul; napeti lok; streljati z lokom; mišice so napete kot lok; pren., knjiž. avtor je zelo napel lok zgodbe
// kar je po obliki temu podobno: lok pri žagi / past na lok - 2. priprava, s katero se poteguje po strunah: lok drsi po strunah; mazati lok s kolofonijo; vleči lok po strunah / violinski lok
- 3. usločen nosilni gradbeni element z dvema opornima mestoma: lok pri mostu se je podrl; polkrožni loki; zidanje lokov in obokov / okenski lok
- 4. delu krožnice podobna linija: narisati lok / lok mavrice, ovinka / žoga je opisala, zarisala (velik) lok je letela v (velikem) loku
// v loku reka teče v širokem loku; v loku zamahniti; kamen je v velikem loku zletel v vodo; pren., pesn. zvezde se pnejo v svetlem loku - 5. knjiž., navadno s prilastkom potek česa, prikazan navadno kot vzpon in upadanje: v predstavi ni čutiti dinamičnega loka; pretrgan lok dejanja v romanu; publ., z oslabljenim pomenom: lok igralčeve kariere se je bleščeče vzpel; razvojni lok umetnosti
- 6. knjiž., navadno s prilastkom obseg, razpon: časovni lok prve knjige zgodovine sega čez več tisočletij / pisani lok motivov; lok spoznanj
● knjiž., ekspr. nič več ni mogoče napenjati loka dolgoletnega trpljenja še naprej dopuščati, povzročati trpljenje; knjiž., ekspr. doslej v svojih zahtevah še nisem napel loka čez mero nisem preveč zahteval; ekspr. teh tem so se vsi ogibali v velikem loku niso jih hoteli obravnavati; ekspr. ognil se ga je v velikem loku nikakor ga ni hotel srečati; pesn. sinji lok (neba) nebo, nebesni obok
♦ anat. aortni lok usločeni del aorte tik po izstopu iz srca; kostni lok nad očesom; rebrni lok spodnja, med seboj zraščena rebra; refleksni lok; zobni lok položaj in razvrstitev zob v čeljusti; arheol. sveder na lok preprosta vrtalna priprava, ki se vrti s pomočjo loka; arhit. košarasti lok; šilasti lok; geom. lok krivulje, krožnice del krivulje, krožnice med dvema njenima točkama; grad. nosilni lok; oporni lok; les. lok polkrožen okvir pri ročni žagi; muz. lok ukrivljena črta za označbo vezave not iste višine, za označbo legata in fraziranja; šol. lok element pisane črke v obliki (navzgor ali navzdol) odprte elipse; šport. lok element umetnostnega drsanja, pri katerem vozi drsalec po notranjem ali zunanjm robu drsalke naprej ali nazaj v obliki kroga; plužni lok lik, pri katerem smučar med poševnim smukom s pluženjem zavije od brega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
mestéje -stéj ž mn. (ẹ̄ ẹ̑) nar. odprtina pred kuriščem kmečke peči: iz peči je potegnila lonec v mesteje / obešati meso nad mesteje / postaviti večerjo med mesteje obok, stene te odprtine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
môsten tudi mósten -tna -o prid. (ó; ọ̑) nanašajoč se na most: mostni obok, steber;
mostna ograja, podnica
♦ grad. mostni nosilec del mostu, ki prenaša obtežbo na podpornike; mostni opornik del mostu, ki prenaša obtežbo na temelj in podpira obrežje; mostni podpornik del mostu, ki prenaša obtežbo na temelj; mostna brana mreža vzdolžnih in prečnih mostnih nosilcev; mostna koza podpornik, navadno pri lesenem mostu; mostna konstrukcija sestav nosilnih elementov mostu; mostna soha pokončni del lesenega mostnega opornika; mostno krilo del mostu, ki zaključuje cestni nasip ob prvem oporniku; strojn. mostni žerjav žerjav, pri katerem se po nosilcu vozi maček; teh. mostna tehtnica tehtnica za vozila, zlasti železniška
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
mréžast -a -o prid. (ẹ́) - 1. po obliki podoben mreži: poslikati z mrežastimi vzorci; mrežasta senca; mrežasta vrata pokopališča / mrežaste nogavice nogavice, pri katerih je pleteni vzorec podoben mreži; mrežasta tkanina zelo redka tkanina
- 2. ki je iz mreže: mrežast zaboj; mrežasta ograja; mrežasto cedilo / redko mrežast papir kariran papir
♦ arhit. mrežasti obok rebrasti obok v obliki križa; grad. mrežasta konstrukcija konstrukcija iz tankih zlasti jeklenih palic ali cevi; tekst. mrežasti papir papir z natisnjeno mrežo za risanje vezave; mrežasta vezava vezava, ki daje tkanini mreži podoben vzorec; tisk. mrežasti bakrotisk bakrotisk, pri katerem nastanejo poltoni; vrtn. mrežasta perunika perunika, ki ima čebulico z mrežastimi luskolisti; zool. mrežasto oko iz več stikajočih se očesc sestavljeno oko členonožcev z mrežasto površino; sestavljeno oko
mréžasto prisl.: s številnimi rekami mrežasto prepreženo kopno; mrežasto razporejene gube
♦ bot. mrežasto žilnati list list, pri katerem iz močnejše osrednje žile izhaja več stranskih, mrežasto razporejenih žil; zool. mrežasto žilnata krila krila, pri katerih so žile mrežasto razporejene
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
nadočésen -sna -o prid. (ẹ̑) ki je, se nahaja nad očmi: nadočesni lok, obok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
nében -bna -o prid. (ẹ̑) - 1. nanašajoč se na nebo 5: nebni del ustne votline
♦ anat. nebni obok sluznična guba med mehkim nebom in korenom jezika; nebna kost parna kost trdega neba; lingv. nebni glas nebnik; nebni izgovor izgovor z jezikom ob trdem nebu - 2. star. nebesen: nebna sinjina / nebni obok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
nébes -a m (ẹ̑) knjiž. - 1. nebo, nebesni obok: pooblačilo se je po vsem nebesu; sinji nebes / na vzhodnem nebesu se je že svitalo
- 2. nebo, baldahin: prestol z nebesom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
nebésen -sna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na nebo 1: nebesna sinjina;
nebesno prostranstvo / sonce, planeti in druga nebesna telesa / nebesni obok / glavne nebesne strani
♦ astr. nebesni ekvator umišljen krog, ki deli nebesno kroglo na severno in južno polovico; severni nebesni tečaj približno 1° od zvezde Severnice ležeča točka, okrog katere se nebo navidezno vrti; nebesna krogla umišljena krogla, na kateri so nebesna telesa; nebesna mehanika veda o gibanju nebesnih telesnebésno prisl.: nebesno modra barva svetlo modra
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
nebésje -a s (ẹ̑) zastar. nebo, nebesni obok: vse nebesje je žarelo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
nebéški -a -o prid. (ẹ́) - 1. nanašajoč se na nebesa 1: nebeški priprošnjik / nebeško in zemeljsko življenje / nebeški blagoslov
- 2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: nebeška lepota, milina / nastal je nebeški mir / to so bili nebeški časi zelo lepi; ta postelja je nebeška mehka, udobna; kosilo je bilo nebeško zelo dobro, okusno
- 3. knjiž. nebesen: nebeška zarja / nebeški obok
- 4. v medmetni rabi, kot zapostavljeni prilastek izraža
- a) nejevoljo, nestrpnost: bog nebeški, že spet si se zmotil; mati nebeška, kaj nam je bilo treba tega
- b) strah, vznemirjenje: bog nebeški, ali je kaj hudega
- c) začudenje, navdušenje: mati nebeška, kako si le to zmogel
● ekspr. sam bog nebeški ve, kdaj bo to minilo se ne ve; vznes. nebeške luči zvezde
♦ rel. nebeški kruh posvečena hostija; nebeška Mati Kristusova mati
nebéško prisl.: bilo je nebeško; nebeško lepo igra na citre
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
nebó -á s (ọ̑) - 1. navidezno usločena ploskev nad obzorjem: nebo je jasno; nebo žari; ekspr. nebo visi nizko nad hišami; oblaki pokrivajo nebo; zvezda je padla z neba; dim se dviga proti nebu; gledal je v nebo, kakšno bo vreme; sonce je že visoko na nebu; modro, sinje, visoko nebo; nočno, zvezdno nebo / opazovati nebo s teleskopom; južno, polarno nebo; strani neba / obok neba
// publ. zračni prostor nad določenim ozemljem: lovci so očistili nebo sovražnih letal; jugoslovansko nebo - 2. v krščanstvu kraj, kjer prebivajo Bog, zveličani; nebesa: pekel in nebo / priti v nebo / ekspr. prositi nebo za milost Boga
- 3. publ., s prilastkom področje kake dejavnosti: politično nebo te države se je zvedrilo / z oslabljenim pomenom uveljaviti se na filmskem nebu pri filmu
- 4. streha iz dragocene tkanine: postelja, prestol z nebom / nositi nebo (pri procesiji)
- 5. pregrada med ustno in nosno votlino iz mehkega tkiva in kosti: pritisniti jezik na nebo; gnojno, vneto nebo
- 6. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi do neba, v nebo zelo visoko: gore se dvigajo, kipijo do neba, v nebo / prešerni vriski so se razlegali do neba
// izraža, da se pojavlja kaj v zelo visoki stopnji, v močni obliki: gorje kipi do neba / ta zločin kriči v nebo; to je v nebo vpijoča krivica / hvaliti, povzdigovati koga do neba
● vznes. nebo je blagoslovilo njun zakon imela sta dosti otrok; njun zakon je bil srečen; ekspr. kovati koga v (tretje, sedmo) nebo zelo ga hvaliti, povzdigovati; ekspr. spati pod milim nebom na prostem; ekspr. gre, kamor se mu pod milim nebom zahoče kamor hoče; ekspr. umreti pod tujim nebom v tujini; pojavil se je, kakor bi padel z neba nepričakovano, nenadoma; nihče ne pade učen z neba vsak si mora pridobiti znanje z učenjem, trudom
♦ anat. mehko, trdo nebo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
nebosklòn -ôna m (ȍ ó) zastar. nebo, nebesni obok: nebosklon je počrnel // obzorje: na nebosklonu se je svitalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
nôžen -žna -o prid. (ō) nanašajoč se na nogo: nožni prsti;
nožne mišice / nožna kopel / nožne proteze / nožni vzvod; nožna zavora / šivalni stroj na nožni pogon
♦ anat. nožni obok srednji vbočeni del stopala; med. nožna lega ploda v maternici lega z nogami navzdol; muz. nožna klaviatura klaviaturi podoben del orgel za igranje z nogami; teh. nožno gonilo del priprave, stroja, s katerim se ta z nogo goni, poganja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
oblòk tudi oblók -óka m (ȍ ọ́; ọ̑) - 1. star. obok: za kamnitim oblokom se je pokazalo stopnišče / pričakal jih je pod oblokom vrat
● star. nad njim se je razprostiral modri oblok nebo - 2. biol. hrustančast ali koščen del ogrodja čeljusti, opore za jezik, škrg, navadno pri ribah: čeljustni, škržni obloki; podjezični oblok
- 3. elektr., v zvezi električni oblok električni tok v obliki svetlobnega in toplotnega loka med konicama oglenih ali kovinskih elektrod: varjenje z električnim oblokom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
obnébje -a s (ẹ̑) - 1. star. nebo, nebesni obok: vse obnebje se je prekrilo s črnimi oblaki; jasno, neskončno obnebje / Prešeren je prva zvezda na obnebju slovenskih pesnikov
● knjiž. morje se širi do obnebja obzorja - 2. zastar. podnebje: ta rastlina uspeva v zmerno toplem obnebju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
obóčen -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na obok: obočna oblika stropa / obočno stopnišče / obočna opeka / obočna arhitektura
♦ um. obočna pola osnovni prostorski element med glavnimi podpornimi točkami oboka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
obóčje1 -a s (ọ̑) star. - 1. obok: okensko obočje / sonce je stalo sredi obočja neba, nebesnega oboka
- 2. boki: ženska je širokega obočja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
obòk tudi obók -óka m (ȍ ọ́; ọ̑) izbočena nosilna konstrukcija nad prostorom, odprtino v zidu: delati obok;
zidati oboke;
stati pod obokom;
sajast, zakajen obok;
obok cerkve, hodnika;
obok nad vrati;
prečni lok v oboku;
oboki in kupole / baročni obok; opečni obok; polkrožni, šilasti obok // prostor pod tako konstrukcijo: visoki obok je bil poln mesa // navadno s prilastkom kar je po obliki temu podobno: veje dreves delajo zelen obok nad potjo; obok lobanje; pred dežjem se je zatekel pod obok skale / nadočesni obok; nebesni obok nebo; pesn. osvajalec zvezdnega oboka neba, vsemirja
♦ anat. nožni obok srednji vbočeni del stopala; arhit. banjasti obok polkrožni obok nad četverokotno talno ploskvijo; križni obok ki ga tvorita pravokotno ležeča banjasta oboka na svojem sečišču; kupolasti obok v obliki kupole; mrežasti obok rebrasti obok v obliki križa; rebrasti obok s kamnitimi rebri; zvezdasti obok rebrasti obok v obliki zvezde; um. gotski obok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
obókast -a -o prid. (ọ̄) podoben oboku: obokast rov // ki ima obok(e): obokasto stopnišče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
obókati -am dov. (ọ̄ ọ̑) - 1. narediti čemu obok(e): cerkev je imela najprej raven strop, kasneje so jo obokali; obokati hlev, klet
- 2. redko izbočiti: fant je obokal obrvi
obókan -a -o - 1. deležnik od obokati: obokan hlev, hodnik; obokana klet; pogledal ga je izpod visoko obokanih obrvi
- 2. ki je v obliki oboka: obokan strop / obokan del lobanje
♦ med. pravilno obokana noga noga z vbočenim srednjim delom stopala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
péč1 -í ž (ẹ̑) - 1. naprava za ogrevanje: peč je že vroča; izdelovati peči; obzidati, preložiti peč; zakuriti peč, v peči; kurišče, obok, odprtina peči / peč kurijo z drvmi / lončena, železna peč; trajno žareča peč
- 2. velika naprava, ki se kuri zunaj prostora, katerega ogreva: v kotu stoji peč; greti se na peči; klop ob peči; sedeti pri peči, za pečjo / kmečka peč
// notranjost te naprave, namenjena zlasti za peko: razbeliti, zasloniti peč; jemati kruh iz peči; postaviti lonce v peč / krušna peč - 3. navadno v zvezi električna peč naprava za ogrevanje z električno energijo: izključiti, vklopiti peč / ogenj je povzročila električna peč
- 4. naprava ali del naprave, v kateri nastaja toplotna energija, potrebna za kako delo: peč centralne kurjave, lokomotive; obratovanje, okvara peči
- 5. s prilastkom naprava za pridobivanje, izdelovanje česa, navadno pri visoki temperaturi: cementna peč; lončarska peč za žganje glinaste posode; pekovska peč; sušilna peč; peč za taljenje rude / upepeljevalna peč
● ekspr. pri sosedovih se je peč podrla rodil se jim je otrok; šalj. poglej, kakšno široko peč ima zadnjico; za vikend je kupil staro peč pečnice za kmečko peč; ekspr. cele dneve sedi za pečjo lenari, počiva; knjiž. visoka peč plavž
♦ elektr. električna akumulacijska peč z maso, ki akumulira toploto, da jo potem oddaja; etn. kahlasta peč lončena peč z vbočenimi pečnicami; metal. jeklarska, komorna, plamenska peč; obrt. etažna peč pekovska peč, ki ima več etaž; teh. infra peč ki deluje na osnovi infrardeče svetlobe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
podzídati tudi podzidáti -am dov. (í á í) - 1. napraviti zid pod obstoječim zidom ali kakim drugim gradbenim objektom: stavbo morajo podzidati; podzidati zunanjo steno / hiša bo lesena, le podzidali jo bodo napravili zidan temelj
// knjiž. utemeljiti, dokazati: znanstveno podzidati trditev - 2. napraviti zid zaradi preprečevanja krušenja kamenja, drsenja zemlje: podzidati cesto; nasip je treba še podzidati
podzídan -a -o: podzidan obok; hiša je že podzidana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
pólkróžen -žna -o [u̯k] prid. (ọ̑-ọ̑) nanašajoč se na polkrog: polkrožen obok;
polkrožno okno / polkrožna črta / stavba polkrožne oblike
♦ anat. polkrožni kanali trije kanali v obliki polkrogov v notranjem ušesu s čutnicami za zaznavanje položaja glavepólkróžno prisl.: polkrožno postaviti predmete
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
pólóblast -a -o [ou̯ tudi ol] prid. (ọ̑-ọ̑) podoben polobli: poloblasta riba / poloblast obok polkrožen // poloblasta oblika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
predòr -ôra m (ȍ ó) - 1. cevast prostor pod zemljo, urejen za železniški, cestni promet: peljati skozi predor; vlak je zapeljal v predor; dolg predor; obok predora; vhod v predor / cestni predor / kopati, vrtati predor; pren., ekspr. vrtal je predor v kup žgancev
// redko odprtina: stena ima tri predore za okna - 2. glagolnik od predreti: predor želodčne stene je zakrivila tudi kisla pijača / zakasneli predor zob pri otroku / hotel je izsiliti predor skozi množico / predor mrzlega zraka / pesnikov predor v novo tematiko
♦ agr. zamrzovalni predor prostor v obliki predora za zamrzovanje živil, zlasti mesa; geom. predor lega dveh teles, pri kateri imata telesi del svojega prostora skupen; grad. predor rov; mat. predor presek dveh ravnin; mont. predor umetno narejeni prehod skozi hrib; navt. predor polkrožni prostor, skozi katerega vodi vijačna gred iz stroja do krme; tunel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
razvéšati -am nedov. (ẹ́) redko razobešati, obešati: razvešati zastaverazvéšati se ekspr. razraščati se, širiti se: čez ograjo se razveša španski bezeg / vrtnice so se razvešale v obok so rastle v obliki oboka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
rêbrast in rébrast -a -o prid. (é; ẹ́) - 1. ki ima podolgovate vzbokline, rebra: rebrasta površina; cesta je rebrasta / rebrasti gumijasti podplati; rebrasti žamet; rebrasta skleda
● ekspr. rebrast svet neraven, valovit
♦ arhit. rebrasti obok obok s kamnitimi rebri; rebrasti strop strop z redkimi nosilnimi rebri - 2. ekspr. zelo suh: rebrast človek
rêbrasto in rébrasto prisl.: rebrasto obokana cerkev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
rêbro -a s, v prvem pomenu stil. rebrésa; mn. rêbra in rébra (é) - 1. vsaka od parnih kosti, ki oklepajo prsno votlino: pri padcu si je zlomil rebro; pod rebri ga zbada; drugi par reber; tako je suh, da bi mu lahko rebra preštel zelo
// mn. del telesa, kjer so te kosti: udariti konja čez rebra, po rebrih; vojak ga je sunil med rebra, v rebra, da je takoj ubogal / poriniti komu nož med rebra / ekspr. dregnil ga je pod rebra, naj molči
// nav. mn. ta del telesa za kuhanje in pečenje: kupiti rebra; jedli so koštrunova rebra / prekajena rebra - 2. nav. mn. vsak od podolgovatih, v sorazmerno majhnih presledkih sledečih si delov ogrodja česa: obiti rebra z deskami; zgorelo letalo je kazalo svoja rebra; nova stavba že moli kvišku svoja rebra; gredelj in rebra / ladijska rebra
- 3. nav. mn. vsaka od podolgovatih, v sorazmerno majhnih presledkih sledečih si vzboklin na površini česa: da ne drsi, ima pločevina rebra; na cesti so nastala rebra; rebra cilindra; rebra žameta
- 4. podolgovat del, člen česa: rebro radiatorja / odlomiti si rebro čokolade
- 5. glavna, debelejša listna žila: gosenice so obrale zelje do reber / listna rebra
- 6. nar. nagnjen svet, strmina: plaz je zdrsel po rebru navzdol
- 7. arhit. ločni nosilni ali okrasni element oboka, navadno kamnit: obok s štirimi rebri; gotska, šilasta rebra
● ekspr. kaže rebra zelo je suh; ekspr. streha kaže rebra manjka ji veliko strešnih opek, skodel; ekspr. če bi ga zalotil, bi mu polomil, preštel rebra bi ga zelo pretepel; star. Adamovo rebro ženska; ekspr. rebra kozolca late
♦ anat. neprava rebra trije pari reber, ki se stikajo s sedmim parom reber; prava rebra prvih sedem parov reber, ki se stikajo s prsnico; prosta rebra zadnja dva para reber, ki se ne stikajo niti s prsnico niti z nepravimi rebri; grad. nosilna rebra vsak od v sorazmerno majhnih presledkih razvrščenih podolgovatih nosilnih elementov, izstopajočih iz stropa, plošče; muz. rebro podolgovata deščica za oporo na notranji strani pokrova godal; strojn. hladilna rebra ki povečujejo površino razgretega telesa in s tem pospešujejo njegovo hlajenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
slavolóčen -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na slavolok: slavoločni obok
♦ um. slavoločna stena stena s slavolokom, ki v cerkvi ločuje prezbiterij od ladje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
sòsvódnica -e ž (ȍ-ọ̑) um. trikotna vdolbina v spodnjem delu oboka: na obeh straneh so v obok vrezane sosvodnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
stalaktíten -tna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na stalaktite: stalaktitne tvorbe
♦ um. stalaktitni obok obok s stalaktitom podobnimi okrasnimi elementi v muslimanski arhitekturi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
stopálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na stopalo: stopalne kosti, mišice
♦ anat. stopalni obok srednji vbočeni del stopala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
svòd svóda m (ȍ ọ́) knjiž. obok: delati svod;
stati pod svodom;
svod cerkve, hodnika / skalni svod / modri svod neba; nebesni svod nebo; na večernem svodu so bile zvezde
♦ anat. lobanjski svod zgornji, obokani del lobanje; arhit. banjasti, križni svod banjasti, križni obok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
šíja -e ž (í) - 1. nar. vrat: zlomiti si šijo; zgrabiti za šijo
- 2. nav. mn., nar. dolenjsko iz vrbovega šibja pleten in ometan obok nad ognjiščem v črni kuhinji: narediti, podreti šije; zakajene šije
♦ alp. greben, hrbet od sedla do vrha
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
vèlb vélba m (ȅ ẹ́) nižje pog. obok: sezidati velb;
viseti pod velbom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
vhóden -dna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na vhod: kamnit vhodni obok;
vhodna odprtina;
vhodna vrata / vhodna kontrola
♦ elektr. vhodni niz podatkov; vhodni signal signal na vhodu električne, elektronske naprave; vhodna napetost napetost na vhodu električne naprave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
zbókati -am dov. (ọ̄ ọ̑) narediti čemu obok(e): zbokati klet;
prim. izbokati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
zvézdast -a -o prid. (ẹ́) po obliki podoben zvezdi: zasaditi zvezdaste gredice;
zvezdaste lise na steni;
padale so velike zvezdaste snežinke / zvezdasta oblika peciva
♦ arhit. zvezdasti obok rebrasti obok v obliki zvezde; biol. zvezdasta somernost somernost glede na umišljene črte, izhajajoče iz glavne osi živalskega telesa ali stebla, cveta rastline; vrtn. zvezdasta magnolija grm z velikimi belimi zvezdastimi cveti pred olistanjem, Magnolia stellata
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.