dálek -a -o prid. (ā) star. daljen: daleki kraji / dalek odmev / daleka pot
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 4. 2024.
dáljen -jna -o prid. (ā) - 1. krajevno zelo oddaljen, ant. bližnji: neznani daljni kraji; daljne dežele, gore, zemlje; daljne zvezde / Daljni vzhod
// ki prihaja od daleč: daljni romarji so prišli prvi / daljni glas, odmev
// časovno zelo oddaljen: daljni časi; spomin na daljno mladost; daljna preteklost, prihodnost - 2. ki sega, se razprostira v daljavo: pripraviti se na daljno pot; daljno obzorje / daljna prostranstva; pesn. daljne dalje
- 3. ki ni zelo soroden, povezan s kom: daljni sorodnik; bili so samo daljni znanci / bil je daljen in tuj taki miselnosti; slika je daljna njegovemu srcu / knjiž. nasmeh je bil ljubezniv, čeprav nekam daljen; sam.: spomin na nekaj daljnega
♦ ped. od bližnjega k daljnemu načelo, da se pri pouku najprej obravnava snov, ki je učencu znana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 4. 2024.
desetéren -rna -o prid. (ẹ̑) desetkraten: deseterna vrednost;
deseterno povračilo // ki je iz desetih delov, enot: deseterni odmev klicevdesetérno prisl.: kar smo zamudili, si hočemo deseterno pridobiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 4. 2024.
eho... prvi del zloženk nanašajoč se na zvok, odmev: ehograf, eholot
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 4. 2024.
evokácija -e ž (á) knjiž. spominska oživitev: povest je pisateljeva evokacija mladosti / publ. dramatikova umetniška in idejna evokacija malega človeka prikaz, predstavitev
♦ lit. podoba ali izraz, ki izzove ustrezen, določen notranji odmev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 4. 2024.
jék tudi jèk jéka m (ẹ̑; ȅ ẹ́) knjiž. - 1. ponovljeni glas, zvok, nastal zaradi odboja zvočnih valov; odmev: klicali so njegovo ime, a odgovarjal jim je samo jek; jek strela
♦ fiz. ponovljeni zvok, ki nastane zaradi odboja zvočnih valov in se ločeno zaznava - 2. kratek, oster, bolečino izražajoč glas: kriku je sledil bolesten jek; z obupnim jekom se je sesedla; jek strahu
// kratek, oster glas sploh: vrata so se zaprla z jekom / tišino je presekal jek topovskega strela pok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 4. 2024.
jéka -e ž (ẹ́) knjiž., redko odmev, jek: zavpil je, jeka se je razlegla po dolini / jeka zvonov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 4. 2024.
jékniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑) dati kratek, oster, bolečino izražajoč glas: jekniti od bolečine;
ekspr. bil je ves črn od udarcev, pa ni jeknil;
pren. srce v njem je jeknilo // dati kratek, oster glas sploh: potegnil je z lokom, gosli so jeknile; zvon je jeknil / v noč so jeknila povelja; brezoseb., knjiž. iz stolpa je jeknilo dve udarilo
● knjiž. ustrelil je, gozd je jeknil iz gozda se je zaslišal odmev; ekspr. oče, nikar, je jeknil rekel z ostrim, bolečino izražajočim glasom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 4. 2024.
lovíti -ím nedov. (ī í) - 1. teči za kom, ki se hitro oddaljuje, z namenom prijeti ga, priti do njega: loviti bežečega; gospodinja lovi splašeno kokoš; pes me lovi; otroci se lovijo po dvorišču / udaril jo je in zavpil: ti loviš; pren., ekspr. megle se lovijo po pobočju; po zraku se lovijo snežinke
- 2. prizadevati si prijeti, zgrabiti kaj
- a) kar se odmika: lovil je klobuk, ki ga je odnesel veter; zaman je lovil knjige, ki so padale s police
- b) kar se približuje: lovili so češnje, ki jih je metal z drevesa; hodil je k reki in lovil les; loviti žogo / žarg. ta vratar slabo lovi žogo
// delati, da se kaj tekočega, premikajočega se kje zbira: loviti curek v dlani; loviti vodo v škaf / ekspr. loviti solze v robec / ta priprava lovi dim, saje prestreza, zaustavlja
// ekspr. okrasni predmeti na polici lovijo prah nanje se prah useda, na njih se nabira
- 3. prizadevati si z roko priti do česa, kar se premika, giblje: otrok lovi visečo igračko / deklica je lovila mater za krilo / dojenček lovi dudo z usti; lovil je vejo, da bi ne padel grabil; lovil je žebelj s kleščami prizadeval si ga je dobiti med čeljusti klešč
// ekspr. prizadevati si zajeti (kak predmet v tekočini): loviti v juhi koščke mesa; sklonil se je nad lonec in z žlico lovil fižol
// ekspr. zbirati, nabirati: vsepovsod lovi podatke za svojo razpravo / mati je lovila delo po hišah, da so se lahko preživljali iskala - 4. iskati, zasledovati divjad z namenom, da se ustreli: lovci so šli lovit medveda; loviti v tujem lovišču; rad je lovil in ribaril / loviti s psi
// iskati, zasledovati živali z namenom- a) da se dobijo zaradi koristi: loviti polhe; hodila sta rake, star. rakov lovit; ribič lovi ribe / loviti na trnek, z mrežami; pren., ekspr. ta ženska te lovi v svoje mreže
- b) da se dobijo sploh: lovil je kobilice in jih metal ribam; loviti kresnice; otrok lovi metulje / mačka lovi miši
// ekspr. iskati, zasledovati koga z namenom odvzeti mu svobodo: takrat so lovili mlade fante za (na) vojsko; lovijo me, kam naj se skrijem / loviti tihotapce mamil / če ga le za trenutek pustim samega, izgine od doma in kje naj ga potem lovim iščem
- 5. ekspr. prizadevati si kaj videti ali slišati: lovila je vsako njegovo besedo, vsak gib; nastavljal je daljnogled in lovil plezalca v steni; otrok lovi pogovor odraslih / lovil je na ušesa, kaj govorijo; pren. antena lovi glasove z vsega sveta
// naravnavati ustrezno pripravo, da bi se kaj slišalo: sedel je pred radijskim aparatom in lovil poročila; loviti signale z umetnih satelitov / med vojno so ljudje lovili tuje postaje - 6. ekspr. prizadevati si priti v stik s kom, sestati se s kom: mati je hodila pred šolo in lovila profesorje; loviti zdravnika zaradi informacij
// prizadevati si pridobiti koga za moža: bil je postaven in vsa dekleta so ga lovila; tako dolgo ga je lovila, da ga je ujela / loviti ženina - 7. ekspr. izraža, da bo stanje, kot ga določa samostalnik, glede na koga razmeroma hitro nastopilo: hitijo grabiti, da jih ne bi dež lovil; le pojdi, da te ne bo noč lovila / pog. videti je tak, kot da ga kap lovi da ga bo zadela kap; spanec me lovi postajam zaspan
- 8. v zvezi loviti sapo, zrak težko, sunkovito dihati: ves zasopel je lovil sapo; ekspr. kar sapo je lovil od razburjenja; pren., ekspr. stara harmonika je lovila sapo
● nar. babica danes lovi v sosednji vasi pomaga pri porodu; ker so dela prepozno začeli, jih bo lovil čas bodo morali hiteti; žarg., šol. ta profesor je bil znan po tem, da lovi vpraša dijaka takrat, ko ta ne pričakuje; ekspr. smrt me lovi (za vrat) kmalu bom umrl; ekspr. govornik je jecljal in lovil besede iskal primernih izrazov; ekspr. dan je treba zjutraj loviti izkoristiti za delo; žarg., šol. izpraševalec je kandidata lovil si prizadeval vprašati ga kaj, česar ne bi znal; loviti korak s časom prizadevati si prilagajati se razmeram; prizadevati si biti napreden; ekspr. vsa zmedena je lovila misli si prizadevala, da bi se zbrala; ekspr. tvoja hči in on sta malo slepe miši lovila ljubimkala; ekspr. truden je lovil stopinje za njim šel, hodil; ekspr. lovil je dekleta na sladke besede prizadeval si je pridobiti njihovo ljubezensko naklonjenost; ekspr. loviti koga za besedo izkoriščajoč sobesednikove izjave nenaklonjeno pripisovati mu določeno mnenje, pojmovanje; ekspr. lovilo nas bo za priprave na slavnost imeli bomo premalo časa zanje; publ. turisti lovijo zanimive prizore v objektive jih fotografirajo; publ. slikar lovi motiv v skicirko ga skicira, riše; lahko je s tujo roko kače loviti narediti, da kdo drug opravi kako nevarno delo; preg. bolje drži ga kot lovi ga bolje se je zadovoljiti s slabšo, a gotovo možnostjo; preg. kar mačka rodi, miši lovi otroci so navadno taki kakor starši
♦ etn. loviti se otroška igra, pri kateri z izštevalnico določeni udeleženec začne loviti druge; navt. loviti veter v jadro naravnavati jadro tako, da se vanj upre veter; rib. loviti na črva, muho
lovíti se - 1. prihajati v stanje, ko je zaradi priprav onemogočeno svobodno gibanje: muhe se lovijo na muholovec, v pajčevino; ribe se lovijo v nastavljeno mrežo
- 2. prizadevati si ohraniti normalno lego, ne pasti: omahoval je in se lovil / loviti se po brvi / ekspr. ves truden se je lovil nekaj korakov za njimi opotekaje se hodil
// stopal je po ozki brvi in lovil ravnotežje
// prizadevati si prijeti, zgrabiti kaj zaradi opore: omahnil je in se lovil za stol; pri padcu se je z roko lovil za grmovje - 3. ekspr. sunkovito tekati, teči: ženska se je lovila za piščanci po dvorišču; oče se lovi za sinom proti hlevu
- 4. knjiž., v zvezi s sapa, veter narahlo zaganjati se v kaj in s tem majati, premikati: veter se ji lovi v krilo; sapa se ji lovi v lase; sapica se lovi v tanke zavese
- 5. ekspr. ne vedeti dobro, kako kaj delati: neizkušen je, pa se lovi pri delu; pri prvi vaji se je režiser lovil; mlad umetnik se še lovi / pri utemeljevanju predloga se je precej lovil; no, morda je bilo pred kakim letom, se je v zadregi lovil / loviti se med odločitvama omahovati
- 6. knjiž., ekspr., v zvezi z za zelo si prizadevati za dosego česa: loviti se za dobičkom, rekordi, srečo / režija se je lovila za zunanjimi efekti / loviti se za ženskami
- 7. knjiž., s prislovnim določilom biti, obstajati, navadno v premikanju, gibanju: na stropu se lovi svetloba / močen glas se lovi po prostoru; odmev se še lovi med drevjem / smeh se lovi na njegovih ustnicah
● knjiž. ko je dospel do vasi, se je že mrak lovil okoli hiš se je že mračilo; ekspr. misli se mu lovijo okoli tega problema misli nanj; sneg se lovi na klobuke se useda; pri skoku so se lovili tudi na roke se dotikali tal tudi z rokami; ekspr. sončni žarki se lovijo v okna odsevajo v oknih; star. hvala se mu je prijetno lovila v ušesa rad jo je poslušal; ekspr. lovi se za besedo išče primernih izrazov; ekspr. za besede se ne bova lovila nepremišljenih besed ne bova razumela drug drugemu v škodo; ekspr. loviti se za vsako bilko prizadevati si najti kakršnokoli možnost za rešitev; preg. na med se muhe love, na sladke besede ljudje ljudi je mogoče prevarati s prijaznimi, lepimi besedami, obljubami
lovèč -éča -e: stopal je po brvi, z rokami loveč ravnotežje; pritekel je ves znojen in loveč sapo; ribiči, loveči sulce; spuščali so se po strmini, loveč se za grmovje; tekla je za otrokom, loveč ga za roko; let lovečega ptiča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 4. 2024.
naletéti -ím dov., nalêtel (ẹ́ í) - 1. v zvezi z na nehote, navadno nepričakovano srečati, najti koga: v mestu je naletel na prijatelja; celo tam smo naleteli na Slovenca / na take ljudi še nisem naletel
// nehote, navadno nepričakovano priti do česa, najti kaj: po dolgi hoji naletijo na sončno jaso; pod hribom je naletel na mlin, zastar. mlin / pred mestom so naleteli na zasedo / ladja je naletela na čeri; vlak je naletel na mino zadel, zapeljal
// v knjigi včasih naleti tudi na črke, ki jih ne pozna - 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da postane kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: naleteti na ovire, težave / naleteli so na močen odpor sovražnika; naleteti na dober, lep sprejem biti dobro, lepo sprejet
// povsod so naleteli na razumevanje in podporo; publ. resolucija je naletela na širok odmev - 3. avt., žel. trčiti, zaleteti se z vozečim vozilom v vozilo, ki stoji ali vozi v isti smeri: kljub zaviranju je naletel na vozilo pred seboj / vlak je naletel / avtomobil je naletel na drog
● star. take te še nisem naletel videl, našel; na hrustanec naletimo na mnogih delih telesa hrustanec je; ekspr. hotel ga je ogoljufati, prestrašiti, pa ni naletel na pravega ni se mu posrečilo; ekspr. danes boš pri direktorju slabo naletel ne boš dosegel tega, kar hočeš, pričakuješ
naletéti se - 1. z letenjem, premikanjem po zraku priti kam v velikem številu: na gnojne kraste so se naletele muhe; okrog luči se je naletelo veliko vešč
- 2. s padanjem priti kam, pojaviti se kje v določeni količini: s pobočja, sten se naletijo kupi kamenja; s stropa se naletijo na tla koščki ometa in prah
- 3. pog., ekspr. s tekom, hitenjem priti kam, pojaviti se kje v velikem številu: v hipu se je na kraj nesreče naletelo polno ljudi / vojaki, ki so se naleteli v jarek, so začeli streljati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 4. 2024.
odbíti -bíjem dov., odbìl (í ȋ) - 1. z udarcem, udarci odstraniti: odbiti kamnu robove; odbiti s kladivom, polenom; pri prevozu se je kipu odbila roka / strela je odbila veje; ekspr. krogla mu je odbila glavo / odbiti sodu čep izbiti; odbil mu je nož iz rok
♦ lingv. odbiti končnico
// z udarcem, udarci odstraniti del česa: udarec mu je odbil zob; sekira se mu je odbila; krava si je odbila pol roga - 2. z udarcem, sunkom ob kaj premikajočega se povzročiti spremembo smeri: odbiti žogo z glavo, loparjem, roko / lokomotiva je odbila vagon; vozička sta se trčila in odbila / skala odbije val / redko avtomobil jo je z bokom odbil po cesti zbil
// fiz. spreminjati smer valovanja v prvi snovi ob vpadu na mejo druge snovi: odbiti svetlobo, zvok; zvok se odbije od stene
// fiz. oddaljiti zaradi delovanja odbojne sile: odbiti delce z enakim nabojem; elektrona se odbijeta - 3. s svojo aktivnostjo preprečiti uspeh nasprotne aktivnosti: odbiti napad; odbiti udarec / odbiti sovražnika
- 4. vzbuditi negativen, odklonilen odnos: izraz na njegovem obrazu jo je odbil; s tem ga je za vedno odbil od sebe / s takimi informacijami jih je odbil od tega poklica odvrnil
- 5. ekspr. odkloniti, ne sprejeti: njegovo darilo je odbila / odbiti ponudbo, predlog / odbiti pomoč odreči; odbiti posojilo ne dati ga; publ. odbil je, da bi potoval z njimi ni hotel potovati z njimi
- 6. zmanjšati vsoto za določen znesek: odbiti stroške od izplačila; odbiti od osebnih dohodkov / odbiti točke delavcu zaradi neustrezne izobrazbe
- 7. zableščati se, zasvetiti se od nase padajoče svetlobe: morska gladina je odbila svetlobo
- 8. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznaniti čas: ura je odbila enajst; brezoseb. polnoč je odbilo / vse ure v okolici so že odbile prenehale biti
● star. hotel se je poročiti z njo, pa so mu starši odbili preprečili; ekspr. zadnja ura mu je odbila umrl je; ekspr. izkoriščevalcem je odbila zadnja ura konec je njihovega izkoriščanja; vznes. odbila je ura ločitve morali so se ločiti; slabš. odbiti glavo komu ubiti ga, umoriti ga; ekspr. odbiti besedam ost obzirno reči, povedati zlasti kaj nasprotujočega; slabš. odbiti roge komu doseči, da je bolj miren, manj zahteven; ekspr. komaj je čakal, da je odbil uradne ure opravil; ekspr. na vprašanje mu je ostro odbil odgovoril
odbíti se - 1. zaradi udarca, sunka ob kaj spremeniti smer premikanja: avtomobil se je odbil od ograje; val se odbije od skale; žoga se je odbila od droga
- 2. zasvetiti se, pokazati se na površini česa: prva jutranja svetloba se je odbila v reki; sončni žarek se je odbil v rosi
- 3. ponoviti se kot odmev: njegov klic se je odbil od skal
odbít -a -o: odbit davek, napad, predlog; odbit kos kamnine; odbiti zvok, žarek, val; prošnja je bila odbita
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 4. 2024.
odgovárjati -am nedov. (ȃ) - 1. z besedami izražati komu kaj v zvezi s tem, kar vpraša, vprašuje, poizveduje: vprašanje ste slišali, kdo bo odgovarjal; odgovarjati boječe, kratko, potrpežljivo, vljudno; odgovarjati pismeno, po telefonu; odgovarjati slovensko, v slovenščini; odgovarjati z da ali ne / šel ga je poslušat, kako bo odgovarjal pri izpitu koliko bo znal povedati; odgovarjati pravilno / odgovarjati s kimanjem, zmigovanjem ramen / odgovarjati na vprašanje
// pojasnjevati, razlagati: v knjigi avtor odgovarja na vprašanje o vzrokih potresov
// sporočati odločitve, stališča o predloženi stvari: prošnje je pošiljal na različna mesta, vendar mu navadno niso odgovarjali; odgovarjati na predloge, predpise - 2. govoriti komu kaj na nagovor, pozdrav: zaradi dela ni mogel odgovarjati vsem, ki so ga ogovarjali; odgovarjati na pozdrave odzdravljati; odgovarjati na zdravice
// pisati komu pisma, razglednice po prejemu njegovih pisem, razglednic: na pisma jim je nehal odgovarjati; odgovarjal je čedalje bolj poredko
// govoriti, peti del besedila, ko kdo pove, odpoje svoj del: zbor odgovarja solistu; duhovnik moli naprej, verniki mu odgovarjajo
// oglašati se kot na pobudo koga: sosedovi kosci so odgovarjali z vriski / klicali so njegovo ime, a odgovarjal jim je samo odmev; ekspr. velikemu zvonu pri farni cerkvi so odgovarjali manjši po podružnicah / ekspr. njegovim dovtipom je odgovarjal smeh sledil - 3. delati kaj, s čimer se potrdi sprejem obvestila, signala: zasuti rudarji po dveh dneh niso več odgovarjali; odgovarjati klicem; odgovarjati s signalom
// reagirati, odzivati se: organizem odgovarja na spremembe v okolju; organske snovi odgovarjajo na svetlobo - 4. zavračati očitke, negativno kritiko: odgovarjati kritikom; na napade ob izidu knjige je odgovarjal s številnimi članki; prepričljivo odgovarjati
// delati določena dejanja zaradi enakih dejanj, ukrepov, ki jih je prej storil kdo drug: začeli so metati kamenje, on pa jim ni odgovarjal; na sovražnikovo streljanje niso odgovarjali / policija je odgovarjala s solzivcem - 5. neprimerno ugovarjati komu pri njegovih odločitvah, ukazih: odvaditi se odgovarjati; otrok grdo odgovarja očetu / nižje pog. nazaj odgovarjati
- 6. biti odgovoren: starši odgovarjajo za mladoletne otroke; za svoje početje sam odgovarja / ugotoviti, kdo odgovarja za nesrečo jo je povzročil, je kriv zanjo
// odbori odgovarjajo svojim volivcem
// publ. biti pooblaščen, pristojen: on odgovarja za finance, za določeno področje - 7. dajati opravičilo pred pristojnim organom, osebo: moral bo odgovarjati, ker se je upiral organom oblasti / za to početje boste odgovarjali pred sodiščem
- 8. jamčiti: zavarovalnica do določene višine odgovarja za škodo / zanj odgovarjam v vsakem pogledu / vi osebno odgovarjate, da ne bo žrtev
- 9. pog., s širokim pomenskim obsegom biti v skladu s čim, ustrezati: zahtevano znanje odgovarja visoki izobrazbi / to ne odgovarja modernim nazorom, zgodovinski resnici / cena nam ne odgovarja je previsoka; njena frizura ni odgovarjala obleki ni bila primerna za to obleko; to blago mi ne odgovarja mi ni všeč; zame ni primerno
- 10. zastar. odvračati, odsvetovati: ker se je že odločil, ga ni več odgovarjal; odgovarjati koga od ženitve
● ekspr. odgovarjal je njenim pogledom tudi on jo je pogledoval, gledal; ekspr. ni odgovarjal na njena čustva ni je ljubil, čeprav ga je ljubila; večina obtoženih je že odgovarjala pred sodiščem večini obtoženih je sodišče že izreklo sodbo; odgovarja naj pred našim zakonom sodi naj se mu po naših zakonih
odgovarjajóč -a -e: odgovarjajoč na pismo; lestev odgovarjajoče dolžine; dobiti odgovarjajočo odškodnino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 4. 2024.
odjèk tudi odjék -éka m (ȅ ẹ́; ẹ̑) knjiž. odmev: odjek jim odgovarja, se razlega;
odjek strela
● publ. gospodarska sprememba je imela močen odjek tudi v zunanjem svetu o njej so govorili, razpravljali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 4. 2024.
odjékniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. ponoviti se kot odmev: strel je odjeknil od hribov
// dati kratek, oster glas: v tovarni je odjeknila močna eksplozija - 2. knjiž., navadno s prislovnim določilom ob svojem nastanku postati predmet razpravljanja v javnosti: kritika je glasno odjeknila v književnem svetu / dogodek je silovito odjeknil v njej
● knjiž. pisateljeva ljubezen do glasbe je odjeknila v njegovih delih je pustila sled, se pokazala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 4. 2024.
odmèv -éva m (ȅ ẹ́) - 1. ponovljeni glas, zvok, nastal zaradi odboja zvočnih valov: odmev se oddaljuje, zamira; slišati odmev; glasen odmev; odmev korakov, strelov, zvonov; mrtev, je ribič ponovil kot odmev / knjiž. odmev se še lovi med drevjem; samo odmev odgovarja njegovemu klicu; pren., knjiž. pesem mu je bila odmev iz dragih krajev
♦ fiz. podaljšanje zvoka zaradi odboja zvočnih valov
// glagolnik od odmevati: odmev od sten - 2. razpravljanje v javnosti, ki ga povzroči kak dogodek: predsednikov govor je imel močen odmev; roman je vzbudil velik odmev; prvi odmev na spremembo je bil ugoden / publ.: resolucija je naletela na širok odmev; članek je našel precej odmeva med bralci o njem so govorili, razpravljali
// knjiž. nekrolog v časopisu je bil edini odmev pisateljeve smrti - 3. publ. uspeh, učinek: sprejeti sklep je bil hitro pozabljen in ni imel odmeva; razpis je ostal brez odmeva
● ekspr. nad taboriščem je plaval odmev revolucionarne pesmi se je slišala revolucionarna pesem; publ. pisateljevo zanimanje za glasbo je dobilo odmev v njegovih romanih je vidno, se kaže; publ. pretep je imel odmev na sodišču obravnavalo ga je sodišče; knjiž. v Prešernovem slogu je precej odmevov antične mitologije sledov, vplivov; knjiž. odmev na ta kulturni dogodek se je ohranil v kroniki spomin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 4. 2024.
odmévati -am nedov. (ẹ́) - 1. ponavljati se, širiti se kot odmev: streli odmevajo; klici odmevajo od gor; brezoseb.: ali slišiš, kako odmeva; zavpil je, da je odmevalo od skal; pren., knjiž. materin jok ji je še vedno odmeval v srcu
// nav. ekspr. glasno slišati se sploh: v daljavi odmeva grmenje topov; povsod odmeva vesela pesem; prisrčen smeh odmeva med stenami / koraki odmevajo po tlaku
// v zvezi z od biti poln (odmevajočih) glasov, hrupa: dolina odmeva od vriskov; prazna hiša je odmevala od njegovih korakov; ekspr. dvorana kar odmeva od ploskanja - 2. navadno s prislovnim določilom ob svojem nastanku biti predmet razpravljanja v javnosti: avtorjeva razprava je glasno odmevala tudi v tujini; nesreča je močno odmevala po vsem svetu; pozitivno, ugodno odmevati / publ. ukrep ni ugodno odmeval
// knjiž. biti viden, kazati se: posledice te katastrofe bodo še dolgo odmevale; taka stališča še vedno odmevajo v slovenski literaturi / v sinovem glasu je odmevalo razočaranje / iz njenih besed je odmeval obup / najnovejše skladbe so dokaz, da je glasbeni bienale močno odmeval med našimi skladatelji zelo vplival nanje
● zastar. rezko je odmeval na njegova vprašanja odgovarjal
odmévati se star. odmevati: koraki se glasno odmevajo po tlaku
odmevajóč -a -e: odmevajoči glasovi, klici, koraki; pesem, odmevajoča od skal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 4. 2024.
odméven2 -vna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na odmev: odmevna daljava, razdalja / odmevni čas trajanje zvoka v (delno) zaprtem prostoru, ko zvočni vir preneha oddajati zvočne valove; odmevna soba soba, prirejena za dolg odmevni čas
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 4. 2024.
odzívati se -am se nedov. (í) - 1. udeleževati se česa na poziv, povabilo, prošnjo: že dve leti se odziva njihovim prireditvam / odzivati se na delo
- 2. oglašati se, odgovarjati: na trkanje se sploh ne odziva / samice murnov se odzivajo na samčevo petje / na njihove klice se ni odzival
// knjiž. biti slišen, slišati se: iz daljave se odziva očetov glas / odmev se odziva - 3. delati kaj, kazati določen odnos, ki se glede na določeno dejanje, odnos, stanje pričakuje: odzivati se dobrikanju koga; odzivati se prošnjam / odzivati se željam drugih; čustveno, prizadeto se odzivati čemu / umetnik se odziva na dogodke; človek se v različnih položajih različno odziva / odzivati se na dražljaje
// knjiž. biti viden, kazati se: utrujenost se ji odziva na obrazu; žalost se odziva v njenih očeh
● knjiž. dolina se odziva od vriskov odmeva; knjiž. neprijazno se odziva na njena vprašanja odgovarja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 4. 2024.
odzvèn -éna in -êna m (ȅ ẹ́, é) knjiž., redko razpravljanje v javnosti, ki ga povzroči kak dogodek; odmev: predstava je imela poseben odzven
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 4. 2024.
odzvenéti -ím dov. (ẹ́ í) prenehati zveneti: strune odzvenijo / ekspr. pesem je odzvenela prenehali so peti
● knjiž. ta doba je z vsemi dogodki glasno odzvenela v umetnosti se je zelo obravnavala v umetniških delih; knjiž. komedija bo v takem vzdušju lepo odzvenela imela bo velik odmev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 4. 2024.
odzvòk in odzvók -óka m (ȍ ọ́; ọ̑) knjiž. - 1. odmev: odzvok korakov / dogodek je imel močen odzvok
- 2. redko resonanca: zamolkel odzvok / ustni odzvok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 4. 2024.
prehájati -am nedov. (ȃ) - 1. hoditi čez kaj: drug za drugim so prehajali cesto; vojska je cel dan prehajala reko / čez našo deželo so večkrat prehajale vojne vihre / toplota prehaja s toplejšega telesa na hladnejše
♦ lingv. glagolsko dejanje prehaja na predmet
// redko iti mimo česa: večkrat je prehajal njihovo hišo, pa se nikoli ni oglasil pri njih - 2. s predlogom spreminjati, menjavati
- a) okolje: začeli so prehajati v sosednji oddelek; gostje so počasi prehajali v senco / velika večina vojakov je prehajala h gverilcem / prehajati od znanosti k politiki
- b) način dela, delovanja: gimnazije so prehajale z razrednega na predmetni pouk; od lahkih vaj postopoma prehajamo na težje / od pisanja pesmi je prehajal k pisanju črtic in novel / pri poučevanju je treba prehajati od znanega k neznanemu / prehajamo na drugo točko dnevnega reda začenjamo obravnavati probleme, predstavljene v drugi točki dnevnega reda
- c) način obstajanja: pri delu mišic prehaja sladkor v mlečno kislino; voda že pri navadni temperaturi prehaja v plinasto stanje / tu stena prehaja v položno pobočje / barve jesenskega gozda so prehajale iz žareče rumenih v motno rjave / pomlad je prehajala v poletje
- č) nav. ekspr. lastništvo, pripadnost: posestvo prehaja od očeta na sina; mesto je prehajalo iz rok sovražnikov v roke domačih / hiša prehaja iz rok v roke lastniki se pogosto menjajo
// dolžnosti, pravice prehajajo na dediče
// nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža začenjanje dejanja, kot ga določa samostalnik: začeli so prehajati v napad, v obrambo / pogovor je prehajal v prepir; zabava je prehajala v bučno razgrajanje
- 3. publ. pojavljati se nad določeno stopnjo, mero; presegati: publikacija ponekod prehaja značaj dokumentacije; njegova dramska praksa je daleč prehajala teoretična pojmovanja
- 4. knjiž. minevati, končevati se: leta mi zelo hitro prehajajo; noč je prehajala za nočjo, njega pa ni bilo domov
- 5. knjiž., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik; obhajati: ob misli, kaj vse bi se lahko zgodilo, jo je prehajala groza; zaradi smradu me je prehajala slabost / po vsem telesu jo je prehajala hladna drhtavica
● ekspr. to mu že prehaja v navado tega se navaja; ekspr. ponižnost in vdanost ji že prehajata v meso in kri popolnoma se ju bo navadila; knjiž. ti dogodki prehajajo v zgodovino postali bodo znani zaradi svoje pomembnosti; knjiž. ko je vzel zdravilo, mu je začelo prehajati se mu je začelo stanje boljšati
prehájati se zastar. sprehajati se: molče sta se prehajala po gozdu
prehajáje redko: novica je prišla do nas, prehajaje iz ust do ust
prehajajóč -a -e: jekleno modra, v zelenkasto prehajajoča barva; prehajajoča divjad; odmev prehajajočih neviht; v naturalizem prehajajoča zgodba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 4. 2024.
rêči rêčem dov., tudi rekó; rêci recíte; rékel rêkla (é) - 1. izoblikovati glasove, besede z govorilnimi organi: te besede nisem rekel; reci a / otrok že reče mama zna reči
// na vse obtožbe ni rekel niti besede je molčal, bil tiho; kar podivja, samo če rečem njegovo ime izgovorim, omenim; težko reče r izgovori; še enkrat reči kak stavek ponoviti ga
// z dajalnikom s takim dejanjem posredovati komu določeno vsebino: rekel jim je neko besedo, ki je nisem razumel / nikomur ne reče žal besede; reci ji prijazno besedo
// povedati: o tem ti ne morem reči dosti novega; v njihovo dobro se mora reči, da so škodo že povrnili - 2. izraziti z govorjenjem: da prekine molk, reče: lep dan bomo imeli; pog. ponovite, prosim, kar ste rekel, rekla ste rekli; ali znaš to reči po francosko; rekel mi je, da se kmalu vrne; reči s tresočim, žalostnim glasom / Freud, smo rekli, razlaga vse to s spolnostjo; ali si mu rekel kaj čez čast / kot izraz zadrege kaj sem že hotela reči? Aja, jutri ne morem priti / dober dan, je rekel; rekel je, kje ste bili; takoj odidite, reče po kratkem molku; reci že kaj, no spregovori, ne molči
// a tako, je rekel sam pri sebi / knjiž. tako moremo reči s pesnikom tudi mi lahko izrazimo s pesnikovimi besedami tudi mi
// pog. radio je rekel, da bo sončno po radiu je bilo napovedano
// izraziti s čim sploh: le kaj je rekel mutec; reči (si) z očmi / kaj je hotel reči s tem prizorom povedati, izraziti - 3. zatrditi, izjaviti: z isto pravico lahko rečemo, da je boljše ono, ne to / menda ne boste rekli, da to ni res / rekel sem, torej bom dal obljubil sem
- 4. predlagati, svetovati: piti mu je treba dati, bo morda kdo rekel / poboljšaj se, to je vse, kar ti lahko rečem svetujem, priporočim
- 5. pog., v zvezi z za vprašati, prositi: reči v kuhinji za hrano / večkrat mi je že rekel za denar
- 6. z nedoločnikom ukazati, veleti: rekel mu je sesti; elipt. če se hlapcu reče na polje, ne pojde v gozd
- 7. uporabiti za koga ali kaj
- a) ime, kot ga izraža dopolnilo: reci mi Tone; psu so rekli Lisko / živel je v Rihemberku, kakor so takrat rekli Braniku
- b) naziv, poimenovanje, kot ga izraža dopolnilo: vsakemu odraslemu reče stric / rekla mu je lažnivec, slepar / ni vedel, ali bi mu rekel ti ali vi
- c) izraz, kot ga nakazuje dopolnilo: ciklamam rečejo ponekod korčki; iron. in vi temu rečete pravica; kako se že reče po francosko človek / prinesel je tisto, no, kako se že reče
- 8. misliti, meniti: kaj bodo pa ljudje rekli; človek bi rekel, da ne zna do pet šteti / glej no, si rečem, močen je / prevelika sreča je lahko tudi v nesrečo, so rekli stari ljudje
- 9. v zvezi s hoteti uvaja povzetek bistvene vsebine povedanega: skratka, hočeš reči, da to ni res / kaj hočeš reči s temi besedami / star. ta pripovedka hoče reči, da je bil tu nekoč rudnik hoče povedati
- 10. uvaja natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega: tako trdijo ljudje, hočem reči, znanci; bilo je dobro, lahko rečem, zelo dobro / na levi, hočem reči, na desni strani
// izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo: tu gre za milijonsko, kaj sem rekel, milijardno škodo / ekspr. živela sta zadovoljno, da ne rečem, srečno - 11. nav. ekspr. izraža podkrepitev trditve: lahko rečem, da me še ni razočaral; prebral sem, reči moram, dobro knjigo / nisem mogel, če rečem; to je fant, da se reče; bil si priden, ni kaj reči; pa reci, če ni lep
- 12. v medmetni rabi, navadno v zvezi ti rečem, vam rečem izraža
- a) trdno prepričanost: vse bo dobil nazaj, vam rečem / ne boš plačal, ti rečem / povedal bo, rečem, da bo
- b) opozorilo, svarilo: ne jezi me, ti rečem; rečem vam, dobro premislite
// poudarja povedano: ej, to je bilo življenje, ti rečem / smeje se, rečem vam, kot sonce z jasnega neba
- 13. v zvezi z bi izraža omejitev na samo osebni odnos do česa: čas, rekel bi, stoji; rekel bi, da to ni res
- 14. v zvezi s kaj imeti določen odnos do česa: ne vem, kaj bi rekel na vse to; kaj naj rečemo pa mi, ki nismo nič dobili / kaj bi rekli k vampom v omaki, je vprašal natakar
- 15. v zvezi ne bi rekel, težko bi rekel izraža obzirno, omiljeno zanikanje: dobre volje sem. Ne bi rekla; težko bi rekel, da je to res; ne bi rekel, da sem se bal, ampak prijetno mi tudi ni bilo
- 16. ekspr., navadno v zvezi ni kaj reči, nimam kaj reči izraža, da po mnenju, sodbi koga kdo ali kaj nima slabih lastnosti, pomanjkljivosti: temu avtomobilu ni kaj reči; dekle je pridno in tudi drugače ji nimam kaj reči, pog. ji ni kaj za reč(i) / k temu nimam kaj reči pripomniti
// nič mu ni reči, pa vendar ga ne maram; o njej nič ne rečem, pametna je - 17. ekspr., v zvezi ne rečem izraža, da osebek sprejema resničnost, veljavnost določenega dejstva, vendar z določeno omejitvijo: saj mi je dobro tu, nič ne rečem, ampak naveličan sem
- 18. ekspr., v velelni obliki za prvo osebo množine ali dvojine izraža predlog, da se sprejme povedano za izhodišče razmišljanja ne glede na resničnost: recimo, da začne goreti. Kaj boš najprej naredil / recimo, na primer, da mi posodiš pet milijonov. Koliko naj ti vrnem čez eno leto / no, reciva, da imaš prav izraža, da govoreči sprejema kaj kot resnično, mogoče, čeprav se ne odpoveduje dvomu
// izraža, da je kaka stvar, enota navedena z namenom neposredno pokazati, ponazoriti kak širši, splošnejši pojem: dobro bi bilo gojiti šport, recimo kolesarjenje, košarko / marsikaj pogrešam, recimo prijatelje / ne vem, če bi vzdržal, recimo, pet ur - 19. ekspr. dati, povzročiti glas, zvok, kot ga nakazuje dopolnilo: kako reče krava; švrk, reče živalca, in že je ni več / sanje, mu reče odmev; brezoseb. spet je reklo: bum, bum
● ekspr. tega si ne da dvakrat reči to napravi brez obotavljanja; oprostite, tega nisem hotel reči nisem tako mislil, kot sem rekel; ekspr. ne bi mogel reči, kaj mu je ne vem, ni mi znano, kaj mu je; ekspr. s tem seveda nočemo reči, da je vse narobe izraža omilitev povedanega; pog. jaz si pa tudi ne pustim vsega reči izraža ogorčenje, protest zaradi določenih trditev, zlasti slabih; ekspr. ne odstopim od svoje zahteve. Rekel sem o tem ne mislim več govoriti, moja odločitev je dokončna; ekspr. svojega mnenja ne prekličem. Rekli ste s temi besedami ste si sami izbrali, določili neprijetne posledice; ekspr. če bi imel denar, ne bi rekel, tako pa ne bo nič bi stvar sprejel, uresničil; če si rekel a, reci tudi b nadaljuj; povej vse; pog. Ameriki je rekel za zmeraj adijo jo je zapustil; ekspr. ni rekel ne bele ne črne molčal je; ni povedal svojega mnenja; ekspr. niti besede mi ni več rekel, naj ne grem nič več mi ni branil; reci še ti zanj dobro besedo priporoči ga; zavzemi se zanj; ekspr. tudi oni še niso rekli zadnje besede še niso povedali, pokazali vsega, kar znajo, zmorejo; ekspr. reci bobu bob in popu pop opiši stvari, dejstva taka, kot so v resnici, brez olepšavanja; tako je bil pijan, da je mački botra rekel da se ni zavedal, kaj dela; ni rekel ne da ne ne ni povedal svoje odločitve; če je tako, rečem da pritrdim, privolim; ekspr. včeraj sta si rekla da sta se poročila; pog. no, bom pa še jaz eno rekel bom pa še jaz nekaj povedal; ekspr. samo še eno reci, pa te udarim samo spregovori, oglasi se še; pog. počakaj, bova eno, kakšno, katero rekla se bova kaj (pametnega) pogovorila; ekspr. še hvala mi ni rekel čisto nič se ni zahvalil; publ. kaj bodo pa cene rekle kako bo to vplivalo na cene; ekspr. kar sem rekel, sem rekel izraža, da govoreči vztraja pri svojih besedah, svoji odločitvi; menda velja, kar sva rekla sva se dogovorila, zmenila; pog. v veseli družbi so marsikatero rekli povedali so več domislic, šal; če je tako, rečem ne zavračam, odklanjam, zanikam; ekspr. narod je tujcu odločno rekel ne se mu je uprl; ekspr. domači mu za ta dejanja nič ne rečejo ga ne oštejejo, se nanj ne jezijo; ekspr. ura teče, nič ne reče čas hitro in neopazno mineva; ekspr. dolgo ni rekel nobene je molčal; ni povedal svojega mnenja; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; ekspr. nikogar ni bilo, da bi mu rekel zbogom da bi se poslovil od njega; ekspr. rekel je zbogom svojim načrtom nehal je misliti na njihovo uresničitev; ekspr. vest mu je rekla, da ni naredil prav zavedal se je, da ni naredil prav; ekspr. nekaj mu je reklo, da bo uspel slutil je, zdelo se mu je; ekspr. naj reče kdo, kar hoče, tako bo neglede na besede, mnenje kogarkoli bo tako; ekspr. reci, kakšen napredek od lani izraža pritrditev, strinjanje; ekspr. reči komu kaj v obraz izraziti, navadno ogorčenje, jezo, neposredno povzročitelju; to lahko rečemo, se lahko reče tudi za druge to velja, drži tudi za druge, o drugih; ekspr. ne rečem dvakrat, da ne bo prišel skoraj gotovo bo prišel; pog. bil je, kako bi rekel, malo neroden izraža obzirnost, negotovost; pog. prodaš? Prodam, samo ne vem, koliko bi rekel koliko bi zahteval, kakšno ceno bi postavil; pog. nazaj reči odgovoriti, ugovarjati; zastar. po pravici reči, to je zame nerazumljivo po pravici rečeno; ekspr. reci tako ali drugače, jaz ostanem neglede na tvoje besede, mnenje ostanem; ekspr. takih podjetij je reci in piši petindvajset poudarja presenetljivost navedenega podatka; ekspr. v tem poklicu je reci in piši dvajset let že; reči in narediti je dvoje reči je lahko, besede uresničiti težje
rêči se - 1. za poimenovanje česa uporabljati kako besedo, ime: po domače se reče pri Baričevih / gostilni se je reklo Lovski rog / da, temu se lahko reče sijajno
- 2. v zvezi kakor se reče, kot se reče opozarja na rabo kake stalne besedne zveze: živel je in dal drugim živeti, kakor se reče; ni bilo objektivnih razlogov, kot se je temu reklo
- 3. ekspr., v zvezi bi se reklo biti po mnenju, prepričanju koga enak temu, kar izraža dopolnilo: iti zdaj ven, bi se reklo podati se v gotovo smrt / to bi se reklo biti strahopeten
- 4. ekspr. poudarja visoko stopnjo stanja, pojava, kot ga izraža dopolnilo: on že ve, kaj se reče lakota; ali veste, kaj se to reče, če te nihče ne pogleda
- 5. izraža, da je določeno dejstvo znak za domnevanje tega, kar izraža dopolnilo; se pravi: ženska? Se reče ona; to se reče, da so že nazaj
● naredili so. Smo, se reče prava beseda, izraz je smo; ekspr. ne boj se, to se samo tako reče tega se ne misli, razume dobesedno
rekóč: rekoč te besede, je odšla
● tako rekoč ekspr. denarja tako rekoč ni več skoraj ni več; ekspr. bil je tako rekoč zmeraj pijan izraža omejitev popolne, dobesedne ustreznosti izraza, resničnosti
rékši star.: to rekši, se veselo zasmeje; dražili so meščane, rekši: kje imate polža
rékše zastar. namreč, natančneje rečeno: pogledal me je od nog do glave, rekše mojo opravo
rečèn -êna -o deležnik od reči: nesramno rečena beseda jo je užalila; koliko lepše je to rečeno v izvirniku; kje je pa rečeno, da moram ravno jaz to narediti; s tem seveda ni rečeno, da je edino tako mogoče; še isti dan ali bolje rečeno še isto noč je odpotoval; ekspr. ta človek je, milo rečeno, malo omejen; odkrito rečeno, tako ne more iti dalje; lani je kraj obiskalo, na okroglo rečeno, deset tisoč turistov; kot že rečeno, se je to zgodilo sredi belega dne
// knjiž. omenjen, naveden: do tega smo prišli na osnovi rečenih podatkov / zgodilo se je na rečeni dan dogovorjeni, napovedani
● ekspr. med nama rečeno, všeč mi je izraža zaupnost; ekspr. sklenili so, da odidejo. Rečeno — storjeno brez odlašanja so sklep tudi uresničili; sam.: kaj je bilo rečenega o tem; v zvezi z dozdaj rečenim me zanima še nekaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 4. 2024.
resonánca -e ž (ȃ) - 1. fiz. nihanje nihala z največjo amplitudo, ko se frekvenca vsiljenega nihanja izenači s frekvenco nihala: povzročiti resonanco; posledice, učinek resonance / priti v resonanco; biti v resonanci
- 2. muz. ojačenje zvoka zaradi hkratnega nihanja zvočila in telesa, ki lahko niha z isto frekvenco, odzvok: uglasiti struno tako, da nastane resonanca / resonanca tona v ustni votlini
- 3. knjiž. odmev, odziv: njegova poezija nima resonance v današnjem času
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 4. 2024.
sicèršnji -a -e prid. (ȅ) knjiž. - 1. drug, drugačen: o siceršnjih odlikah tega dela ni hotel govoriti; športni in siceršnji tisk mnogo pišeta o tekmovanju
- 2. običajen, splošen: ravnati v nasprotju s siceršnjimi navadami; čudili so se, saj so poznali njegovo siceršnjo redoljubnost / kljub siceršnjemu hitremu napredku bomo na tem področju še dolgo zaostajali za drugimi sicer
● knjiž. uspešne akcije in siceršnji nastop partizanske vojske so imeli velik odmev sploh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 4. 2024.
stotéren -rna -o prid. (ẹ̑) stokraten: polje je rodilo stoteren sad // ki je iz stotih delov, enot: stoteren odmev klicevstotérno prisl.: stoterno poplačati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 4. 2024.
tisočéren -rna -o prid. (ẹ̑) tisočkraten: naš trud bo prinesel tisočeren sad // ki je iz tisoč delov, enot: odgovoril ji je tisočeren odmevtisočérno prisl.: tisočerno poplačati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 4. 2024.
ubíti ubíjem dov., ubìl (í ȋ) - 1. z udarcem, s silo povzročiti smrt
- a) človeka: napadalec je potnika ubil; namerno, nehote ubiti koga / ubiti koga s kamnom, z nožem, s puško / ubiti koga s plinom
- b) živali: ubiti kačo, muho / lovec je medveda ubil šele s tretjim strelom / ubiti prašiča z električnim tokom / ekspr. dobil je udarec, ki bi vola ubil zelo močen udarec
// s silo svojega gibanja, padca povzročiti smrt koga: v gozdu ga je ubilo drevo / druga krogla ga je ubila
// s svojo silo, z delovanjem sploh povzročiti smrt: ubila ga je eksplozija, strela / brezoseb. ubilo ga je v rudniku / novica o sinovi smrti je mater skoraj ubila
- 2. z udarcem, s silo povzročiti, da kaj poči, se poškoduje: ubiti šipo / star. glavo ti ubijem, če te še enkrat zalotim razbijem
// v zvezi ubiti jajce na tak način narediti, da se odstrani jajčna lupina: ubil je jajce in ga spekel / ubiti jajce v juho / pog. za zajtrk si je ubil dve jajci pripravil, spekel - 3. ekspr. povzročiti, da kdo izgubi svojo telesno, duševno moč: pregovarjanje ga je čisto ubilo; vročina me hitro ubije
- 4. ekspr. povzročiti izgubo česa duševnega: ta človek mi je ubil veselje, voljo do dela / teh načel čas ne bo ubil razveljavil
// povzročiti, da kdo česa ne čuti, se česa ne zaveda več: s pijačo ubiti občutek sramu; ubiti v kom usmiljenje, vest / da bi ubil duševno praznoto, je veliko bral - 5. ekspr. narediti, da kaj praznega, neprijetnega glede na zavedanje hitreje mine: ubiti čakanje, čas z branjem
- 6. ekspr. povzročiti, da kaj izgubi svojo izrazitost, intenzivnost: z dodatkom ubiti barvo; ubiti in poživiti / ubiti glas, odmev / ubiti ritem / te besede so ubile do takrat živahno razpravo
- 7. v medmetni rabi izraža podkrepitev
- a) trditve: naj me bog, strela ubije, če lažem
- b) zanikanja: ne morem, ne znam, pa če me ubiješ
● ekspr. če izve oče, me bo ubil zelo pretepel, kaznoval; ekspr. koliko časa ubije za prazne stvari porabi; ta človek še muhe ne bi ubil je zelo miren, miroljuben; ekspr. ubiti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; žarg., igr. imeti karte za vola ubiti zelo dobre karte
ubíti se - 1. zaradi padca, udarca ob kaj umreti: padel je s strehe in se ubil; ubiti se z avtomobilom / ekspr. pazi, da se na strmih stopnicah ne ubiješ da ne padeš
- 2. namerno povzročiti svojo smrt, zlasti z udarcem, s silo: obupal je in se ubil / ubiti se s pištolo / ubiti se s strupom
- 3. ekspr. izgubiti svojo moč, intenzivnost, zlasti zaradi delovanja nasprotne sile: valovi so se ubili ob obali / njihova vojaška moč se je ubila
● ekspr. delo moraš končati, pa če se ubiješ ne glede na težavnost, napor; zastar. ubiti si nos razbiti si
ubívši star.: ubivši stražarja, so imeli pot prosto
ubít -a -o: ubit človek; ubit pogled, smeh; našli so ga ubitega; ubite barve; ubita šipa; ubit v vojni; duševno ubit; spati kot ubit zelo trdno
♦ agr. ubito vino vino, ki ne učinkuje sveže; prisl.: ubito odgovoriti, pogledati; ubito rumena barva; sam.: pokopati ubite
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 4. 2024.
vráčati -am nedov. (ā ȃ) - 1. dajati komu kaj, kar je bilo od njega dobljeno ali mu je bilo odvzeto, spet v last: vračati denar, izposojene knjige / vračati posojilo / kot pojasnilo, opozorilo v časopisu, reviji rokopisov ne vračamo / dov. vračam, kar sem bil dolžen
- 2. delati, da kdo spet dobi koga, ki mu pripada, a mu je bil vzet ali mu je ušel: vračati ujetnike, zločince kaki državi
- 3. dajati komu kaj, kar je bilo dobljeno od njega in se več ne more, noče imeti: zaradi prevelikih dajatev vračati obrtna dovoljenja
- 4. zaradi določenega vzroka ali z določenim namenom delati, da kdo spet dobi, kar je komu dal, oddal: vračati dopise, pritožbe; vračati rokopise v popravek / vračati slabe izdelke prodajalcu, proizvajalcu
- 5. delati, povzročati, da kdo spet dobi prejšnjo lastnost, se vrne v prejšnje stanje: vračati komu moč, zdravje / njena ljubezen mu vrača samozavest / dov. vračam vam svobodo, je rekel
- 6. delati določena dejanja zaradi enakih dejanj, ukrepov, ki jih je prej storil kdo drug: vračati komu obisk, pomoč; vračati poglede, udarce / vračati ljubezen / vračati dobro s hudim
- 7. s prislovnim določilom delati, povzročati, da pride kdo na mesto, odkoder je prišel: vračati begunce na domove; vračati ovce k čredi, v čredo / vračati stvari na svoja mesta dajati, postavljati; ročica se vrača ročno, ne avtomatično
- 8. star. odgovarjati: tudi vas ni bilo zraven, mu vrača / nikomur ne vrača besed
● ekspr. soteska vrača odmev povzroča odmev; ekspr. zemlja vrača desetkratni pridelek daje glede na porabljeno seme desetkratni pridelek; dobro rodi; ekspr. spomin mu vrača popotne prizore mu jih spet obuja; preg. dokler prosi, zlata usta nosi, kadar vrača, hrbet obrača dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno, ko pa bi bilo treba dobljeno vrniti, je neprijazen, nehvaležen
vráčati se - 1. spet prihajati na izhodiščno mesto: vračati se po svoje stvari; rad se vrača v rojstni kraj / vračati se iz mesta, s sprehoda; vračati se z letalom / za stalno se vračati v domovino / kazalec se vrača na ničlo / narasla reka se vrača v strugo
● rdečica se mu vrača v lica spet dobiva normalno barvo; umrli se vrača po ljudskem verovanju po smrti se pojavlja kot duh; ekspr. življenje se vrača v normalni tir postaja mirno, urejeno
// spet prihajati v prvotno, izhodiščno stanje: igralec se vrača v nekdanjo formo / po raztegnitvi se telo vrača v prvotno obliko - 2. s prislovnim določilom spet začenjati biti, živeti v čem: sanjač se vrača v resničnost / ekspr. bolnik se postopoma vrača v normalno življenje
- 3. spet začenjati uresničevati, kar izraža določilo: delavci se vračajo k delu, na delo; ekspr. vračati se k strojem / vračati se k starim metodam
- 4. delati, da kaj spet postane predmet obravnave: govornik, pisec se pogosto vrača k temu vprašanju / misli so se mu vračale v nekdanje čase
- 5. ponovno se pojavljati, nastopati: spomini, želje se vračajo; ekspr. ta misel se mu pogosto vrača
// prihajati v prejšnje, prvotno stanje: moč, spomin, zdravje se mu vrača; ponesrečencu se vrača zavest
vračajóč -a -e: zahvaliti se, vračajoč sposojeno stvar; vračajoči se vojaki; sam.: sprejeti vračajoče se
vráčan -a -o: vračan dolg; vračana ljubezen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 4. 2024.
vrníti in vŕniti -em dov. (ī ŕ) - 1. dati komu kaj, kar je bilo od njega dobljeno ali mu je bilo odvzeto, spet v last: vrniti denar, knjigo; vrniti komu kaj izgubljenega, izposojenega; vrniti z obrestmi / vrniti dolg, posojilo / vrniti kupcu, stranki drobiž dati drobiž v višini razlike med ceno in dobljenim denarjem
- 2. narediti, da kdo spet dobi koga, ki mu pripada, a mu je bil vzet ali mu je ušel: vrniti ugrabljenega otroka staršem; vrniti ujetnike; vrniti pobeglega zločinca kaki državi
- 3. dati komu kaj, kar je bilo dobljeno od njega in se več ne more, noče imeti: zaradi prevelikih dajatev vrniti obrtno dovoljenje; vrniti mandat
- 4. zaradi določenega vzroka ali z določenim namenom narediti, da kdo spet dobi, kar je komu dal, oddal: vrniti dopis; vrniti pismo pošiljatelju; vrniti rokopis v popravek / vrniti pokvarjeno stvar prodajalcu, proizvajalcu / učitelj učencem dolgo ni vrnil nalog
- 5. narediti, povzročiti, da kdo spet dobi prejšnjo lastnost, se vrne v prejšnje stanje: zdravila so mu vrnila vid; vrniti komu moč, svobodo / ta dogodek mu je vrnil samozavest
- 6. narediti določeno dejanje zaradi enakega dejanja, ukrepa, ki ga je prej storil kdo drug: vrniti komu dobroto, obisk; vrniti komu pogled; vrniti pozdrav odzdraviti
// vrniti komu dobro s hudim - 7. s prislovnim določilom narediti, povzročiti, da pride kdo na mesto, odkoder je prišel: vrniti ovce v čredo / vrniti vesoljsko plovilo na zemljo / vrniti ujeto žival v svobodo spustiti jo
// ekspr. vrniti sanjača v stvarnost - 8. star. odgovoriti: na te besede mu ni vedel vrniti nobene / tudi ti ne delaš prav, mu vrne
● knjiž. to doživetje ga je vrnilo dramatiki je povzročilo, da se je spet začel ukvarjati z dramatiko; ekspr. gora mu vrne klic povzroči odmev klica; ekspr. vrniti komu kaj z obrestmi vred zelo se mu maščevati; vrniti komu milo za drago za žalitev, krivico se mu maščevati tako ali še huje, kot je bila storjena njemu samemu; ekspr. vrniti komu zob za zob maščevati se mu z enako hudim dejanjem; ekspr. polje je letos desetkratno vrnilo je dalo glede na porabljeno seme desetkratni pridelek; je dobro obrodilo
vrníti se in vŕniti se - 1. spet priti na izhodiščno mesto: bila je že na koncu vasi, pa se je vrnila; vrniti se v sobo po ključ / oče se bo kmalu vrnil; vrniti se iz tujine; vrniti se po drugi poti; vrniti se domov / kazalec se vrne na ničlo; letalo se je vrnilo na letališče / po dveh letih se je mož vrnil k ženi; ekspr. vrniti se na gledališke deske spet začeti nastopati, igrati
// spet priti v prvotno, izhodiščno stanje: igralec se je hitro vrnil v nekdanjo formo / vrniti se v svoj življenjski ritem / telo se vrne v prvotno obliko - 2. s prislovnim določilom spet začeti biti, živeti v čem: vrniti se v resničnost, sanjarije / vrniti se v pošteno življenje
- 3. spet začeti uresničevati, kar izraža določilo: vrniti se k delu, na delo; ekspr. vrniti se k stroju / vrniti se k nekdanjim navadam; vrniti se k veri spet postati veren
- 4. narediti, da kaj spet postane predmet obravnave: govornik se še enkrat vrne k temu vprašanju; v razmišljanju se večkrat vrniti na kaj / no, vrnimo se k stvari
- 5. ponovno se pojaviti, nastopiti: pomlad se vrne; volja, želja se vrne / v spomin se mu vrnejo nekdanji časi
// priti v prejšnje, prvotno stanje: spomin se ji je vrnil; ponesrečencu se je vrnila zavest
● na veliko soboto se zvonovi vrnejo iz Rima v krščanskem okolju po prenehanju zvonjenja na veliki četrtek se začne na veliko soboto spet zvoniti; minuta zamujena ne vrne se nobena
vrnívši star.: vrnivši knjige, odidejo domov; vrnivša se žena
vŕnjen -a -o: vrnjeni begunci; denar je vrnjen; vrnjen v prvotno stanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 4. 2024.
vzvalovíti -ím dov., vzvalóvil (ī í) - 1. premakniti se v obliki vala, valov: gladina vzvalovi; voda se je vzvalovila / žito vzvalovi v vetru; zavesa vzvalovi / ekspr. ob teh besedah je množica vzvalovila
- 2. narediti, povzročiti, da je kaj valovito: plavalec, veter vzvalovi gladino
- 3. ekspr. postati valovit: onkraj reke ravnina rahlo vzvalovi / pred potniki vzvalovi zimska pokrajina se pojavi, se pokaže valovita zimska pokrajina
- 4. ekspr. pojaviti se zdaj z bolj zdaj z manj močnimi zvoki, glasovi: pesem je spet vzvalovila
// pojaviti se, pokazati se zdaj z večjo zdaj z manjšo intenzivnostjo: na obrazu ji vzvalovi rdečica / čustva so ji vzvalovila / v pogledih vzvalovi jeza / po deželi vzvalovi ogorčenje - 5. ekspr. vznemiriti, razvneti: njena bližina mu vzvalovi kri / slovo ga je vzvalovilo
- 6. ekspr. postati vznemirjen, razvnet: njena duša je vzvalovila / ob tej misli mi vzvalovi kri
● ekspr. dogodek je vzvalovil življenje v mestu ga razgibal; imel velik odmev; ekspr. pogled na domačo vas mu je vzvalovil srce povzročil, da mu je začelo močneje biti
vzvalovljèn -êna -o: črta, ravnina je rahlo vzvalovljena; vzvalovljeno jezero
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 4. 2024.
zvóčen -čna -o prid., zvóčnejši (ọ̄ ọ̑) - 1. nanašajoč se na zvok: zvočni pojavi / zvočna naprava, priprava / zvočni signal, znak / zvočni dražljaj / dosegati posebne zvočne učinke; zvočni vtis govora; zvočna podoba besede; zvočna skladnost / zvočni časopis na (magnetni) trak ali kaseto posneti aktualni članki ali obvestila za slepe; zvočni film film z dialogi, glasbo in šumi; zvočni zapis; zvočno sporočilo / zvočna in toplotna izolacija / zvočna hitrost; zvočna jakost
● prebiti zvočni zid biti hitrejši od zvoka
♦ elektr. zvočni ojačevalnik; film., gled. zvočni efekt zvok, ki spremlja dogajanje; učinek, ki ga zvok doseže; film., rad. zvočna oprema ustrezna glasba, šumi v radijski oddaji, filmu; muz. zvočni tlak tlak, merjen po frekvenci in jakosti zračnih tresljajev; rad. zvočni posnetek; zvočni rekviziti priprave, s katerimi se povzročajo zvoki v kaki oddaji, igri; zvočna kulisa gramofonski ali magnetofonski posnetek zvokov, šumov za ustvarjanje iluzije prizorišča; zvočna omarica zabojčku podobna naprava z zvočnikom, zvočniki; zool. zvočni mehur organ za krepitev glasu pri nekaterih živalih - 2. ki lepo, dobro zveni: zvočen glas; pesnikov jezik je zvočen; zvočne orglice / odmev je napolnil zvočne oboke grajskih dvoran
zvóčno prisl.: zvočno in slikovito izraziti; zvočno bogat, poln
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 4. 2024.