osténje -a s (ẹ̑)
knjiž. več sten, stene: ostenje je obloženo s keramičnimi ploščami; leseno ostenje hiše / ostenje in dno posode / ostenje črevesja, želodca / plezati v ostenju; strmo ostenje; južno ostenje Skute
♦ um. ploskev, ki v debelini stene omejuje odprtino oken, vrat

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.