pisátelj -a m (ȃ) kdor piše romane, povesti, novele: pisatelj piše nov roman;
brati črtice, povesti znanega pisatelja;
pesniki, pisatelji in kritiki / mladinski pisatelj / Društvo slovenskih pisateljev / nabožni pisatelj pisec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ljúdski -a -o prid. (ȗ) - 1. nanašajoč se na ljudstvo:
- a) velike ljudske manifestacije; zdrave ljudske sile; udeležiti se ljudskega zborovanja / ekspr. najširše ljudske množice / ljudska knjižnica; zastar. ljudska šola osnovna šola; ljudsko štetje / svet za ljudsko obrambo; Jugoslovanska ljudska armada [JLA]
- b) ljudska prosveta, vzgoja / ljudski običaji; ljudska govorica; ljudska miselnost; po ljudskem verovanju / ljudska veselica; ljudsko vozilo / ljudski pesnik; ljudski pisatelj pisatelj, ki piše za preproste, manj izobražene sloje; ljudski plesi; ljudska izdaja knjige izdaja v veliki nakladi in preprosti opremi; belokranjska ljudska noša; ljudska pesem pesem, ki se zlasti v péti obliki širi, ohranja in pri tem bolj ali manj spreminja; zbirati ljudsko blago dokumente ljudske kulture; ljudska glasbila / Ljudska pravica, glasilo Zveze komunistov Slovenije
- c) ljudsko trpljenje / ljudska revolucija revolucija ljudskih množic
- č) čutil je ljudsko zavist zavist ljudi
- 2. nanašajoč se na oblast, nastalo med narodnoosvobodilnim bojem in ljudsko revolucijo: ljudska oblast / ljudski komisar v Sovjetski zvezi, do 1946 visok državni funkcionar, odgovoren za določeno področje državne uprave; ljudski odbor med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 organ državne oblasti za določeno območje; ljudski poslanec; ljudska fronta demokratične stranke in skupine okoli komunističnih partij za boj proti fašizmu po 1935; seja ljudske skupščine / prva leta po 1945 Ljudska republika Slovenija [LRS]
- 3. navadno v povedni rabi prijazen do preprostih, manj izobraženih slojev prebivalstva: predsednik je preprost in ljudski; ta zdravnik je premalo ljudski
- 4. star. ki ni domač, tuj: domači in ljudski mlatiči; stanovati v ljudski hiši; posestvo je prišlo v ljudske roke
● ljudski umetnik v nekaterih deželah častni naziv za umetnika, ki se posebno odlikuje; ekspr. to je bila prava ljudska igra zelo razširjena, splošno priljubljena; zastar. v nesreči ni bilo ljudskih žrtev človeških; ekspr. začelo se je pravo ljudsko slavje z zelo veliko udeležbo; preg. ljudski glas, božji glas ljudsko mnenje je navadno pravilno, odločujoče
♦ lingv. ljudski jezik jezik socialno in izobrazbeno navadno preprostejših slojev prebivalstva; ljudska etimologija (nestrokovno) razlaganje izvora besed po slučajni podobnosti; lit. ljudska igra igra, ki obravnava probleme preprostejših, navadno kmečkih ljudi; polit. ljudska demokracija demokracija, v kateri ima oblast delavski razred in druge napredne sile; rel. uvajati ljudsko petje petje vernikov v cerkvi; zgod. ljudski tribun zakoniti predstavnik plebejcev pri starih Rimljanih
ljúdsko prisl.: ljudsko drastičen humor; sam.: zdaj si mora pri ljudskih služiti kruh; pog. zapojmo kakšno ljudsko ljudsko pesem; delati škodo na ljudskem, po ljudskem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
peró -ésa s (ọ̑ ẹ̑) - 1. kožna tvorba iz roževinastega tulca s pahljačastimi izrastki, ki v velikem številu pokriva telo ptic: izpuliti pero; belo, črno pero; pero iz petelinjega repa; šop pisanih peres; lahek kot pero / ptica izgublja peresa perje
// tulec peresa / gosje, nojevo, petelinje pero / pisati z gosjim peresom z njegovim prirezanim tulcem - 2. majhna kovinska priprava s priostrenim koncem za pisanje, risanje: čečkal je po papirju, da je pero škrtalo; vtakniti pero v peresnik; izrabljeno pero / konica peresa
// taka priprava s peresnikom: pomakati pero v črnilo; še vedno piše s peresom
// v zvezi nalivno pero priprava za pisanje, ki se polni s črnilom: kupiti nalivno pero; ima že zelo izrabljeno nalivno pero / zlato nalivno pero - 3. publ., s prilastkom pisatelj, književnik: to je eno najboljših peres našega časa; natančno razlago pojava prepustimo kvalificiranemu peresu; velika peresa preteklosti
- 4. vzmet: pero v uri se je sprožilo; napeti pero / avtomobilček na pero
- 5. star. (rastlinski) list: peresa šumijo v vetru; uvelo, zeleno pero / figovo pero
● ekspr. pero mu kar leti po papirju zelo hitro piše; zastar. brusiti pero vaditi se v pisateljevanju, pisati; vznes. smrt mu je iztrgala, izvila pero iz rok pesnil, pisateljeval je do smrti; ekspr. z žalostjo jemljem pero v roke začenjam pisati, pišem; ekspr. pogostokrat namaka pero v črnilo piše; ekspr. sklical je vse, ki sukajo pero ki so pisatelji, književniki; ekspr. kritično, polemično sukati pero kritično, polemično pisati; knjiž. splošno znano je, iz čigavega peresa izvira ta pamflet kdo ga je napisal; knjiž. živeti od peresa preživljati se s pesnjenjem, pisateljevanjem; ekspr. nešteto je vprašanj, ki silijo pod pero o katerih bi bilo treba pisati; ekspr. pisateljevo pero opisuje realne človeške probleme pisatelj; poljud. prožno pero vzmet v obliki ploščate palice, strok. listna vzmet; ekspr. mojster peresa dober pisatelj, književnik
♦ les. pero stanjšani rob deske, prirejen za stik z utorom; navt. pero širši del vesla; teh. grafos pero nalivno pero s tušem za določeno debelino črte; polsteno pero svinčnik s stenjem, polnjen s posebnim barvilom; zool. krmilna peresa peresa v repu ptice, s katerimi se pri letu obrača, dviga ali spušča; letalna peresa; morsko pero na peščenem dnu toplih morij živeči pahljačasto razrasli koralnjak, ki se ponoči zelenkasto svetlika, Pennatula phosphorea
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
literáren -rna -o prid. (ȃ) - 1. nanašajoč se na literatura 1, 2:
- a) romantika, realizem in drugi literarni tokovi; pisatelj goji različne literarne oblike; filmski ustvarjalec se je držal literarne predloge; lirika, epika in dramatika so literarne vrste / literarni umetniki, ustvarjalci / literarna umetnost / publ. v literarno areno prihajajo mladi pesniki; knjiž. svojo literarno pot je začel kot pesnik / literarni jezik knjižni jezik; leposlovni jezik; literarni krožek; literarni salon; organizirati literarni večer prireditev, na kateri se posredujejo poslušalcem literarna dela, navadno z branjem; literarna čitanka pomožni učbenik z izbranimi literarnimi sestavki in kratkimi življenjepisi avtorjev; literarna priloga časopisa; izdajati literarno revijo; njegovo literarno delo obsega deset knjig; ustvariti velika literarna dela
- b) imeti široko literarno obzorje / literarni zgodovinar; literarna kritika, veda; študirati literarno zgodovino
- c) velika literarna vrednost dela
- 2. značilen za literaturo: na tej sliki so literarne prvine močnejše kot likovne / literarni klišeji; publ. v njegovih delih prevladuje literarna manira
// knjiž. neživ, neživljenjski, nenaraven: jezik v njegovih delih je preveč literaren; njen slog je nekoliko literaren
// publ. v katerem so bistveni, osnovni izrazni elementi podrejeni drugotnim, značilnim za leposlovje: kritika očita filmu, da je literaren
● knjiž. pridobiti si literarno ime postati znan kot dober pisatelj, pesnik; gibati se v literarnih krogih med književniki, pisatelji
♦ gled. literarno gledališče; lit. literarna teorija
literárno prisl.: literarno delovati; literarno obdelati snov; ta stavek zveni nekoliko literarno; biti literarno izobražen; literarno pisani spomini na pesnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
postáviti -im dov. (á ȃ) - 1. narediti, da pride kaj
- a) kam v pokončnem stanju: postaviti knjige na polico, steklenice v shrambo; postavila je svetilko na mizo / postaviti pokonci; lopato je postavil ob steno naslonil, prislonil
- b) kam sploh: postaviti kovček na tla; lončnice je postavila na dež; postaviti mizo k oknu, stol k mizi; spomenik so postavili sredi parka / avtomobil je postavil k ograji zapeljal
- c) kam z določenim namenom: postaviti mejnike; postavili so nove prometne znake / postaviti kaj naprodaj, na ogled / postaviti piko, vejico
- č) iz ležečega v pokončni položaj: pobral je palico in jo postavil v kot / pijanca je dvignil in ga postavil k zidu; s težavo se je postavil pokonci
- 2. narediti, da pride kdo
- a) v določeno držo, določen položaj: učence so postavili v vrsto; ujetnike so postavili s hrbtom proti steni; pogumno se je postavil prednje; postaviti se pred vrata / konj se je postavil na zadnje noge
- b) kam z določenim namenom: postaviti stražo, zasedo / za kazen so ga postavili v kot / postavil se je na čelo kolone
- 3. zgraditi, sezidati: postaviti bolnico, hišo, most, stolpnico; okoli tovarne so postavili betonsko ograjo / postaviti pesniku spomenik / postaviti šotor sestaviti ogrodje in nanj napeti šotorsko krilo
- 4. nav. ekspr. določiti, izbrati koga za določeno delo, funkcijo: za ta primer so postavili posebno komisijo; postaviti koga za razsodnika, varuha, zapisnikarja / postavili so ga na odgovorno mesto / postavili so mu ga za zgled
// z ocenitvijo vrednosti, značilnosti uvrstiti: učenec ni vedel, v katero dobo naj postavi pesnika / tega prijatelja je postavil visoko nad druge / postaviti svoja dognanja ob tuja primerjati - 5. z oslabljenim pomenom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: postaviti predlog, trditev, zahtevo; učitelj mu je postavil tri vprašanja / postaviti diagnozo / postavili so ga pred odločitev
- 6. uprizoriti, izvesti: postaviti novo dramsko delo / igralec je postavil trden odrski lik izoblikoval, ustvaril
- 7. nav. ekspr. določiti, predpisati: postaviti visoke norme; postaviti izpitni rok, termin / postaviti nove cene izdelkom
- 8. nav. ekspr. ponuditi, postreči: te vrste jed posolite šele, preden jo postavite na mizo; brez besed je postavila večerjo predenj / gostilničar je postavil pred goste liter vina
● ekspr. ni vedel, kako naj postavi besedo, da bo prav kaj naj reče; star. postaviti dobro besedo za koga priporočiti ga, zavzeti se zanj; star. postaviti (svojega) moža izkazati se, uveljaviti se; ekspr. zna ob pravem času postaviti piko končati, nehati; ekspr. postaviti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati; publ. postaviti razstavo prirediti, pripraviti; pisatelj je postavil zgodbo na Primorsko jo prikazal, kot da se je godila na Primorskem; ekspr. postaviti koga čez prag, na cesto, pred vrata dati koga iz službe ali iz stanovanja; ekspr. otroci so postavili celo hišo na glavo v hiši, v stanovanju so povzročili velik nered; ekspr. postaviti resnico, ugotovitev na glavo prikazati jo v nasprotnem smislu; ekspr. radi bi svet na glavo postavili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; ekspr. ne grem, pa če se vsi na glavo postavite nikakor ne, sploh ne; postaviti roman na indeks prepovedati ga brati in razširjati; ekspr. postavili te bomo na zatožno klop za svoje dejanje, ravnanje se boš moral zagovarjati; postaviti prihodnost na kocko tvegati ob pomembni odločitvi; pog. postaviti koga na laž dokazati komu, da je lagal; trditi, da je lagal; pog. postaviti trditev na laž dokazati, da ne vsebuje resnice; ekspr. zna stvari postaviti na pravo mesto zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; pog. postaviti se na lastne noge osamosvojiti se; ekspr. kopeli so ga postavile na noge ozdravile, okrepile; ekspr. postaviti podjetje na noge narediti, da postane uspešno; knjiž., ekspr. postaviti koga na Olimp dati komu najvišji, najuglednejši položaj; star. ne zna postaviti na papir, kar ima na jeziku napisati, sestaviti; postaviti vprašanje na dnevni red začeti ga obravnavati; ekspr. postaviti koga na stranski tir odvzeti mu vodilno vlogo, mesto; ekspr. pijanca so postavili na hladno, pod kap s silo so ga spravili ven; pog., ekspr. pazite se, da vas ne bodo postavili na hladno aretirali, zaprli; lahko ga postavimo ob bok najboljšim režiserjem ga enačimo, vzporejamo z njimi; postaviti koga pred (izvršeno) dejstvo seznaniti s stvarmi, ko so že odločene, izvršene; ekspr. postaviti koga pred zid obsoditi na smrt z ustrelitvijo; publ. postaviti problem v novo luč prikazati nova, nepoznana dejstva v zvezi z njim; ekspr. postaviti koga v slabo luč povedati (neupravičeno) kaj negativnega, slabega o njem; star. delo je postavil v slovenščino naš znani pisatelj prevedel; šalj. duša se ji je postavila počez kljub starosti še ne bo kmalu umrla; ekspr. kmetje so se postavili pokonci so se uprli
♦ jur. postaviti koga izven zakona odtegniti mu varstvo zakona; razglasiti, da ga bo zadela kazen, takoj ko bo prijet; lingv. postaviti pridevnik v ženski spol; šport. postavil je dober, rekorden čas dosegel dober, rekorden rezultat pri hitrostnem športu; postaviti nov svetovni rekord; tisk. postaviti sestaviti črke v besede
postáviti se - 1. vzbuditi zadovoljstvo, občudovanje zaradi pozitivnih lastnosti, uspehov, ugodnega stanja: mislil je, da se bo s tem dejanjem postavil pred tovariši; s svojim znanjem se povsod postavi / postaviti se z novo obleko / s takim sinom se lahko postavi pobaha
- 2. nav. ekspr. poskusiti doseči kaj pozitivnega, ugodnega, zlasti če je to upravičeno: on se zna postaviti; vedno se postavi, če je treba
// v zvezi z za poskusiti doseči za koga kaj pozitivnega, ugodnega: na sestanku se je postavil za delavce svojega oddelka; vedno se postavi zanj / pogumno se je postavil za svoje pravice
● publ. postaviti se proti čemu izraziti nesoglasje; ekspr. postaviti se komu na pot ovirati ga pri njegovih dejanjih, namerah; publ. postaviti se na določeno stališče imeti določeno mnenje o čem; ekspr. postaviti se na očetovo stran imeti, izraziti enako mišljenje o čem kot oče; ekspr. postaviti se komu po robu upreti se mu; pog. ne morem se postaviti s svojim zdravjem nisem (najbolj) zdrav
postávljen -a -o: pokonci postavljen predmet; nahitro postavljeni roki; roman je postavljen na Gorenjsko; odgovoriti na postavljena vprašanja; domiselno postavljeno gledališko delo; postavljeni so pred pomembno odločitev; postavljeni so bili pred zid; v breg postavljena hiša
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
svój svôja -e zaim. (ọ́ ó) - 1. izraža svojino osebka: to si lahko kupiš za svoj denar; imel je svojo mehanično delavnico; posodil ti bom svojo knjigo / pokazala je svoje roke / obleci svoj novi plašč / obdelovati svojo lastno zemljo
- 2. izraža splošno pripadnost osebku: doseči, opustiti svoj namen; zadrževati svojo jezo; upokojena je bila na svojo željo / šel je tja na svojo odgovornost; hrano pridelujejo le za svoje potrebe / čriček se oglaša s svojim čri čri
// izraža razmerje med osebkom in okolico: izboljšati svoj položaj; paziti na svojo čast; izpolnjevati svoje dolžnosti; delavci razpravljajo o težavah svoje delovne organizacije; boriti se za svoje pravice - 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do osebka: razvajati svoje otroke; obiskati svojo mater; zaupati svoji prijateljici; ima svoje dekle / svojim gostom je razkazal hišo; s svojimi volivci nima dovolj stikov; poklicati svoje spremstvo / med nami imajo svojega človeka privrženca, somišljenika; tja so poslali svoje ljudi / dobro pozna svoj jezik; ljubiti svojo domovino
- 4. izraža izhajanje od osebka: v svojem članku trdi nasprotno; s svojim delom se je vsem prikupila / pisatelj je objavil svoj življenjepis; luna ne sveti s svojo svetlobo z lastno; hraniti otroka s svojim mlekom dojiti
- 5. izraža (stalno) povezanost z osebkom: čakati na svoj avtobus; imeti svoj stalni prostor pri mizi / ekspr.: vsak dan je hotel imeti svoj zrezek in svoj vrček piva; prihaja vsak dan ob svoji uri
- 6. izraža ustreznost, določenost: prilagajanje zahteva svoj čas; potrpi, vse bo urejeno ob svojem času; dati, spraviti kaj na svoje mesto / to blago ni najboljše, a ima vseeno svoje kvalitete
- 7. izraža posebnost, drugačnost koga, česa glede na ljudi, stvari iste vrste: imeti svoj način govorjenja, pisanja; imela je svojo držo, hojo / to je bil svoje vrste svet / v naši književnosti zavzema ta pisatelj čisto svoje mesto
- 8. pog., z izrazom količine izraža približnost; okoli: ta sod drži svojih sto petdeset litrov; jama je globoka svojih trideset metrov / ni več mlad, ima svojih petdeset let
- 9. z oslabljenim pomenom poudarja besedo, na katero se nanaša: pesem je dosegla svoj namen; v zadnjem času je kriza dosegla svoj vrh; v tej hiši je živel od rojstva do svoje smrti; tudi naš program ima svoje slabe strani / v svoji neprevidnosti je obljubila vse, kar so zahtevali od nje
- 10. v zvezi za svojo osebo izraža omejitev trditve: za svojo osebo bi dal prvo mesto tej skladbi; za svojo osebo priznam, da mi je vseeno / trener je bil sam za svojo osebo prepričan, da bodo zmagali
- 11. v zvezi sam svoj neodvisen, samostojen: biti sam svoj gospodar; kmalu boš sama svoja gospodinja / knjiž. od nekdaj so bili sami svoji, brez graščakov svobodni; ekspr. delam, kar hočem, saj sem sam svoj gospod nisem od nikogar odvisen
// v imenovalniku ednine moškega spola tudi samsvoj čudaški, poseben: pravijo, da je pust in sam svoj človek; stara je in precej sama svoja
● svoj čas svojčas, svoje čase je bil velik gospod nekoč, prej; ekspr. v nedeljo so imeli naši smučarji svoj dan so bili zelo uspešni; star. svoje dni so se dobro razumeli včasih, nekdaj; ekspr. tega še svoj živ(i) dan nisem videl še nikoli; to blago je vredno svojega denarja njegova cena ustreza vrednosti; publ. razumevanje za naravo je dobilo, našlo svoj izraz v planinstvu se je izrazilo, se je pokazalo; nikogar od svojih ljudi nima več članov družine, svojcev; bodi kakor doma, saj si prišel k svojim ljudem sorodnikom, svojcem; ekspr. izreči svoj ne odkloniti; ekspr. v potu svojega obraza si služi kruh zelo se mora truditi za materialna sredstva, materialne dobrine; ekspr. on zna vedno o pravem času pristaviti svoj piskrček pri čem tudi zase poiskati korist; pridružiti se čemu, kar je v danem položaju najbolj koristno; pog. pusti ju pri miru, saj vidiš, da imata svoje pogovore zaupne; ekspr. bil je pravi sin svoje dobe človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal; ekspr. ne more iz svoje kože ne more ravnati drugače, kot je navajen; ekspr. vsaka stvar ima svoje meje pri vsakem dejanju, ravnanju je treba upoštevati določene norme; knjiž. z vso svojo osebo se zavzema za to stvar zelo, brez pridržka; ekspr. stvari gredo svojo pot se razvijajo, potekajo normalno, mirno; ekspr. delati na svojo roko brez upoštevanja soglasja, vednosti, mnenja drugih; ekspr. vzeti stvari v svoje roke začeti sam, neposredno odločati o čem, urejati kaj; publ. izvoliti koga iz svoje srede nekoga med njimi; evfem. dekle že ima svoje stvari (mesečno) perilo; ekspr. biti v svojem kraljestvu v domačem okolju; kjer je prijetno, udobno; ne kaže svojih let videti je mlajši, kot je v resnici; knjiž. hodi svoja pota ni dovzeten za vplive; prisl.: po svoje si lahko srečen; ni jim všeč, da delamo po svoje, star. po svojem; ekspr. po svoje ima prav če gleda na stvar s svojega stališča, glede na svoje razmere; živeti po svoje; komentatorja sta bila — seveda vsak po svoje - zelo konkretna; sam.: pog. dekle že ima svojega fanta; tujega nočemo, svojega ne damo geslo jugoslovanskih narodov po drugi svetovni vojni; dajte vsakemu svoje kar zasluži, kar mu pripada; ekspr. še vedno goni svojo, svoje vztraja pri tem, kar je rekel; pog. končno je nesramnež dobil svoje bil je ostro zavrnjen, kaznovan; pog. odsedel je svoje, zdaj bo začel znova prebil, preživel je določen čas v zaporu; ekspr. dolgo je žaloval, a čas je opravil svoje sčasoma je žalost postala manjša, je minila; ekspr. žganje je kmalu opravilo svoje ga je upijanilo; povzročilo bolezen, smrt; ekspr. naj le pride, da mu povem svoje da ga oštejem, mu izrazim nezadovoljstvo; vedno si je izmišljala nekaj svojega, posebnega; nikoli niso imeli nič svojega; pog. če ti bo zmanjkalo denarja, bom jaz dal iz svojega; kot poziv svoji k svojim; priti med svoje svojce, sorodnike; pog. vzeti za svojega posvojiti; pog. delavec dela ob svojem skrbi sam za hrano; star. ob svojem je lahko redil samo eno kravo z lastno krmo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
zajéti -jámem dov., zajêmi zajemíte; zajél; nam. zajét in zajèt (ẹ́ á) - 1. s potisnjenjem posode, priprave v kaj tekočega, sipkega narediti, da pride snov v njeno notranjost, vdolbino: zajeti juho, kašo, pesek; zajeti z vedrom, zajemalko, žlico / zajeti moko, vodo v dlan / zajeti cmok v juhi; z mrežo zajeti ribe / bager je zajel material in ga stresel na kup / s čevlji zajeti blato / čoln se je nagnil in zajel vodo zaradi potisnjenosti, nagnjenosti jo je dobil v svojo notranjost
// navadno s prislovnim določilom na tak način vzeti kaj tekočega, sipkega: šla je k studencu, da bi zajela vodo; zajeti jed iz sklede; zajeti moko iz vreče; zajeti vodo iz vodnjaka / ekspr.: vzel je žlico in zajel začel jesti; zajemi, gotovo si lačen; pren., ekspr. zajeti resnico iz prvega vira - 2. publ. z določenim namenom narediti, da pride kaj v kako posodo, kak prostor: zajeti odpadno vodo
- 3. navadno v zvezi z zrak narediti, da pride zrak v notranjost dihalnih organov: zajel je zrak in se potopil; globoko, počasi zajeti zrak / zajeti dim v pljuča / ekspr. zajeti sapo vdihniti
- 4. narediti, da pride kaj v območje dejavnosti kakega predmeta: s koso zajeti ozek pas trave; s srpom zajeti šop žita / v daljnogled zajeti mesto v daljavi / kamera je zajela ves prizor; ta objektiv zajame velik prostor
// narediti, da pride kaj v območje kake dejavnosti sploh: z mislijo je zajel obdobje zadnjih desetih let; z očmi zajeti ves prostor - 5. narediti, da je kdo deležen kake dejavnosti: v preventivno zdravstveno zaščito zajeti vse prebivalce; z anketo zajeti večino poslušalcev / akcija je zajela vse srednješolce; stavka je zajela več tisoč delavcev / zajeti koga v društvo vključiti
- 6. narediti, da pride kaj v kako celoto kot njena sestavina: zajeti v knjigo vse pomembnejše članke; zajeti v zbirko pesmi iz zadnjega obdobja ustvarjanja / slovar ni mogel zajeti vsega besednega gradiva
// ekspr. narediti, da je kaj izraženo v čem: v noveli je zajel miselni in čustveni svet intelektualca; slikar je zajel na platno vzdušje pričakovanja; tega ni mogoče zajeti v besede, z besedami / umetnost skuša zajeti življenje v vsej njegovi globini in širini - 7. z zastavitvijo poti, obkolitvijo dobiti, prijeti koga: zajeti sovražno četo; zajeti tihotapce; zajeti koga pri raciji / zajeti velik vojaški plen
- 8. s prislovnim določilom oskrbeti se iz kakega vira: zajeti podatke iz enciklopedij / pisatelj je zajel snov za roman iz starejše zgodovine / ekspr. odkod je zajel pogum za to dejanje dobil
- 9. dobiti kaj v območje svojega delovanja: čoln so zajeli vrtinci; plavalca je zajel tok / hišo je zajel ogenj / izletnike je zajela nevihta; pren., ekspr. zajel ga je vrtinec velemestnega življenja
// ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: sobo je zajela tema, tišina / zajelo ga je malodušje, navdušenje; ljudi je zajel preplah / zajel ga je spanec / delo ga je tako zajelo, da je pozabil na vse drugo
● star. preproga zajame preveliko površino zavzame; star. zajeti trdnjavo zavzeti, osvojiti; ekspr. ob tej novici je globoko zajel sapo zelo je bil presenečen; star. zajeti dekle okrog pasu objeti; star. zajeti koga za roko prijeti, zgrabiti; publ. pisatelj je v svoj objektiv zajel več pomembnih zgodovinskih dogodkov je opisal, prikazal
♦ grad. zajeti izvir, potok umetno ga zajeziti zaradi izkoriščanja; obrt. zajeti nit s kvačko in jo potegniti skozi petljo
zajét -a -o: zajet vojak; zajet vrelec; izrazi, zajeti iz narečij; v zbirko so zajeta vsa pisateljeva pomembnejša dela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
objektivírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. - 1. narediti, da se kaj začne kazati na predmeten, čutno zaznaven način, opredmetiti: v tem liku je pisatelj objektiviral svojo svobodoljubnost; objektivirati se z delom
- 2. prikazati, oblikovati kaj tako, da se ne čuti neposredna prisotnost zavesti, mišljenja osebka, posplošiti: čeprav je pisatelj osebo objektiviral, so vendarle opazni tudi avtobiografski elementi
- 3. narediti, da je kaj neodvisno od osebnih nazorov, interesov: objektivirati kriterije
objektivíran -a -o: zanj je zunanji svet le podoba objektiviranih lastnih občutkov in vtisov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
pisáč -a m (á) - 1. nekdaj nižji pisarniški uslužbenec; pisar: ponudili so mu mesto pisača; sodnik in pisači
// slabš. uradnik, uslužbenec sploh: mislil je, da sem kak advokatski pisač; birokratski pisači - 2. slabš. pisatelj, pisec: naši pisači / navaden pisač je, ne pa pisatelj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
pisár -ja m (á) - 1. nekdaj kdor se poklicno ukvarja s pisanjem, prepisovanjem: listine so pisarji skrbno prepisovali; grajski, samostanski pisar
// nižji pisarniški uslužbenec: sina je dal za pisarja / mestni, sodni pisar - 2. slabš. pisatelj, pisec: ti naši pisarji ne vedo, kako nam kvarijo jezik / to ni noben pisatelj, je navaden pisar
♦ zool. smrekov lubadar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
kóža -e ž (ọ́) - 1. tanjša prevleka, sestavljena iz več plasti, na telesu
- a) človeka: odrgniti, opraskati si kožo; ekspr. vrv mu je posnela kožo z roke; prerezal si je samo kožo; zlomljena kost mu štrli iz kože; izsušena, uvela, ekspr. utrujena koža; ima zelo mehko, nežno kožo; poraščena koža; plast, površina kože; ohraniti prožnost kože; ima kožo kot breskev / ima zelo grdo, lepo kožo polt; nega kože / bela koža bela barva kože; porjavela, zagorela koža; svetla, temna barva kože / začela se mu je luščiti koža zgornja plast kože; koža po rokah mu je razpokala; mazati kožo / bolezni kože; vnetje kože / človeška koža
- b) živali: potegniti kožo z ribe; debela koža slona; dlakava, gola koža; s perjem poraščena koža / ekspr. mačka je požrla miš s kožo in kostmi vred vso
// ekspr. ta prevleka človeškega telesa, katere hujša poškodba pomeni izgubo življenja: braniti (svojo) kožo; skušal je rešiti vsaj kožo; za kožo mu gre; izdajstvo je moral plačati s kožo / pog.: ves čas je nosil kožo naprodaj izpostavljal se je smrtnim nevarnostim; odnesti celo kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja
// temu so pošteno ustrojili kožo pretepli so ga; naredili so ga pohlevnega
- 2. ta prevleka, odstranjena s telesa živali: kupovati, prodajati kože; sušiti kožo; goveja, svinjska koža; skladišče kož / pred posteljo ima ovčjo kožo krzno
// živalske kože
// pog., navadno s prilastkom usnje: čevlji iz kačje, krokodilje kože / torbica iz prave kože / čistila je okna z jelenovo kožo s krpo iz jelenovine - 3. tanjša, navadno čvrsta prevleka nekaterih
- a) sadežev: odstraniti kožo papriki, paradižniku; tanka koža / jabolko ima trdo kožo lupino
- b) mesnih izdelkov: olupiti kožo klobase; debela koža salame
// strjena plast, navadno na površini tekočih, redkejših snovi: posneti kožo z marmelade / ekspr. na mleku se je naredila debela koža smetana
● ekspr. sama kost in koža ga je zelo je suh; mraz mu ježi kožo povzroča kurjo polt, srh; ekspr. še kožo bi mi odrl brezobzirno me izkorišča; dati prašiča iz kože odstraniti zaklanemu prašiču kožo; ekspr. iz kože te bom dal izraža veliko jezo, nezadovoljstvo, ogorčenje; kriči, kot bi ga iz kože dajali zelo, močno; ekspr. od jeze, veselja bi iz kože skočil zelo sem jezen, vesel; ekspr. ne more iz svoje kože ne more ravnati drugače, kot je navajen; publ. vloga je napisana igralcu na kožo dramski tekst je tak, da ustreza igralskim sposobnostim, značaju določenega igralca; šalj. grem pod kožo gledat spat; ekspr. ta pisatelj zna zlesti pod kožo zna spoznati, predstaviti bistvo človeške narave; ekspr. mraz mu je rezal v kožo zelo ga je zeblo; ekspr. doživeti, občutiti kaj na lastni koži na sebi, sam; ekspr. ne bi bil rad v njegovi koži v njegovem položaju, na njegovem mestu; ekspr. ima debelo, trdo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; pog. je v dobri, slabi koži čuti se zdravega, bolnega; je zdrav, bolan; je dobro, slabo razpoložen; ekspr. biti krvav pod kožo nagnjen k strastem, materialnim užitkom; ekspr. to je volk v ovčji koži slab človek, ki se dela, kaže dobrega, plemenitega
♦ kozm. mastna koža ki izloča veliko maščobe; suha koža ki izloča malo maščobe; med. ribja koža kožna bolezen s čezmernim luščenjem povrhnjice; teh. egalizirati kože dati jim enakomerno debelino; tur. skok čez kožo tradicionalna prireditev na praznik rudarjev, združena z obrednim sprejemanjem novih članov med rudarje; usnj. strojiti kožo obdelovati surovo živalsko kožo s strojili; konzervirana koža odrta živalska koža, pripravljena tako, da je obstojna do strojenja; surova koža ki še ni strojena; zool. letalna koža letalna mrena; plavalna koža med prsti živali, ki omogoča, pospešuje plavanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
značáj -a m (ȃ) - 1. kar označuje človeka kot posameznika zlasti v odnosu do ljudi, okolja: govorjenje, vedenje kaže njegov značaj; spoznavati značaj koga; po značaju je dobrodušen, popustljiv človek; črte, poteze značaja; razlike v značaju učencev / ni v njegovem značaju, da bi se tepel / z oslabljenim pomenom imeti odkrit, trden, knjiž. blag značaj; pren. slovenski narodni značaj
// kar označuje žival kot osebek v odnosu do drugih istovrstnih živali, do okolja, ljudi: izločiti iz črede živali z napadalnim, neprilagodljivim značajem - 2. nav. ekspr. oseba kot nosilec
- a) s prilastkom določenih lastnosti: tudi najbolj viharni značaji se z leti umirijo; odkrit značaj je povsod dobrodošel; so značaji, ki so zelo nedostopni / pisatelj opisuje kmečke značaje / ženski značaji v drami so dobro zaigrani
- b) pozitivnih lastnosti: med njimi je malo značajev; tam je spoznal resnične značaje / ekspr. boj za obstanek je lomil značaje / mož je značaj
// v povedni rabi izraža značajnost, vztrajnost: ta človek je brez značaja / on ima značaj
- 3. publ., s širokim pomenskim obsegom kar označuje, loči kaj od drugega v okviru iste vrste; narava, značilnost: analizirati značaj pesmi; grad je zaradi prezidav izgubil svoj značaj / z oslabljenim pomenom: obisk ima delovni značaj; lirični značaj skladbe; kriza prehodnega značaja / to je zanj drugotnega značaja manj pomembno
♦ agr. značaj vina skupek glavnih lastnosti vina, ki so posledica sorte grozdja, naravnih rastnih razmer in biokemičnih reakcij med vrenjem in zorenjem vina; lov. pes z mehkim značajem pes, ki je občutljiv, neodločen in se težko prilagaja spremembam; pes s trdnim značajem pes, ki je neobčutljiv, vztrajen, vzdržljiv in se težje podreja; psih. asocialni značaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
nájti nájdem dov., nášel nášla, stil. nájdel nájdla (á) - 1. nehote, navadno nepričakovano priti do česa: najti denarnico na cesti; na obleki je našla krvave madeže / v leksikonu je našel več napak / v gostilni je našla moža z neko mlado žensko / star. v sodniku najde svojega nekdanjega sošolca spozna
// hote, načrtno priti do česa izgubljenega, odsotnega: skrijem se ti, da me ne najdeš; najti izgubljeno stvar; hišni ključ je nazadnje našel v žepu / pes je našel sled izvohal
// najti prehod čez gorovje; elipt. živina najde sama domov - 2. s širokim pomenskim obsegom biti uspešen v prizadevanju, da bi se doseglo kaj, prišlo do česa
- a) če osebek tega nima: najti delo, stanovanje; divjad ne najde hrane v visokem snegu / nav., ekspr.: za to opravilo težko najdem primerne ljudi dobim; našla (si) je moža / najti gobe, jagode; najti nafto, premog, železno rudo; pren. bojevali se bomo, dokler ne najdemo pravice, resnice
- b) če osebku to še ni znano: najti ustreznejšo metodo; našli so način, kako naj delo hitreje napreduje; pojavu je treba najti vzrok / najti formulo, pravilo, zakonitost / na obrazih ljudi je našel odgovor / pog. če najdem, da kdo lenari, ga bom kaznoval doženem, ugotovim
- 3. biti uspešen v ugotavljanju, kje kdo, kaj je
- a) s povpraševanjem, poizvedovanjem: Rdeči križ ji je pomagal najti sina / ljudje so sami našli požigalca; našli so voznika, ki je po nesreči pobegnil / knjiž. njena slutnja je našla pravega človeka
- b) z gledanjem: v množici na trgu je našel svojega prijatelja / najti besedo v slovarju; najti točko A v načrtu / pri pregledu so našli raka na dvanajsterniku
- c) s tipanjem: v temi je s težavo našel vrata; ne najdem žile
- 4. navadno s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru ali času: lišaje najdemo celo v krajih, kjer se zdi življenje nemogoče; naslednje leto najdemo pesnika spet v tujini; v članku najdemo nekatere neresnične trditve / publ.: malo narodov je najti, ki bi bili izpostavljeni takemu raznarodovalnemu pritisku malo narodov je; tu bi našli še plemena prerijskih Indijancev tu so plemena
// nav. 2. os. izraža, da je kaj kje na razpolago: vedno me najdeš doma med peto in šesto uro; metlo najdete za vrati / pog. v tej trgovini najdete vse lahko kupite
// ekspr. tudi zate bi se kaj našlo - 5. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: najti milost, pomoč, sočutje, tolažbo pri kom; najti rešitev rešiti (se); v kajenju najde užitek uživa
// publ.: članek je našel precej odmeva med bralci o njem so govorili, razpravljali; predlog zakona ni našel soglasja med poslanci vsi se niso strinjali z njim; oba pesnika sta našla mesto v reprezentativni izdaji njuna dela so bila tam objavljena
● ekspr. vedno se najde kdo, ki godrnja vedno kdo izraža nejevoljo, nesoglasje; ekspr. ob tem ne najdem besed od osuplosti nad tem ne morem nič reči; ekspr. fant, da mu ne najdeš para dober; postaven; ekspr. večjih pijancev ne najdeš ni; vznes. v tujini je našel zadnji dom, grob je umrl; najti isti, skupni jezik, publ. skupni imenovalec imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; ekspr. le kaj najde na njem izraža začudenje nad tem, da ji je všeč, da mu je naklonjena; star. v knjigah je našel, da je našo deželo nekoč prekrival led je izvedel, se poučil; preg. lepa beseda lepo mesto najde; preg. kdor išče, najde; preg. tudi slepa kura včasih zrno najde tudi človeku z manjšimi sposobnostmi se včasih kaj posreči
nájti se - 1. knjiž. spoznati svoje bistvo, svoja nagnjenja: na univerzi se je našel in spoznal, kam vodi njegova pot / pisatelj se je našel šele v zadnjem romanu
- 2. pog. sestati se, sniti se: najdemo se pred kinom / komaj je dvakrat počilo, že smo se vsi našli za skalo
nájden -a -o: najdene bankovce je vrnil lastniku; muzej hrani najdena okostja / urad za najdene predmete
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
navzkrížen -žna -o prid. (ī) - 1. položen v obliki križa: navzkrižna trama / navzkrižne naramnice / narediti navzkrižni črti / navzkrižno navijanje preje
- 2. ki poteka v različnih, križajočih se smereh: izogniti se navzkrižnim prevozom enakega blaga; navzkrižna ventilacija / navzkrižna kontrola; navzkrižno zasliševanje / navzkrižno pošiljanje darov je bilo pri njih v navadi medsebojno
// voj., v zvezi navzkrižni ogenj obstreljevanje istega cilja z več strani, zlasti iz zasede: začel se je navzkrižni ogenj / biti ubit v navzkrižnem ognju / priti v navzkrižni ogenj; pren., ekspr. pisatelj je bil vse življenje v navzkrižnem ognju kritike - 3. nasprotujoč si, neskladen: navzkrižni interesi, ukazi; navzkrižno mnenje; navzkrižna vprašanja
// star. različen, neenak: v letih sta si precej navzkrižna; navzkrižna starost
♦ bot. navzkrižni listi navzkriž stoječi pari listov
navzkrížno prisl.: navzkrižno delovati, spraševati; navzkrižno postaviti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
obrazováti -újem nedov. (á ȗ) zastar. - 1. oblikovati: obrazovati predmete / človek mora obrazovati v sebi ideal
// slikati, upodabljati: pogosto so ga obrazovali kot viteza / pisatelj obrazuje v delu najtemnejše strani življenja prikazuje, opisuje - 2. izobraževati: vzgajati in obrazovati mladino
obrazujóč -a -e: obrazujoči umetnik
obrazován -a -o: obraz je imel le napol obrazovan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
odpovedováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. (večkrat) delati, povzročati, da za koga preneha obstajati določeno (pravno) razmerje: odpovedovati stanovanja najemnikom
// izjavljati, da osebek- a) ne priznava več veljavnosti česa: to podjetje rado odpoveduje pogodbe
- b) česa naročenega ne želi več: naročniki odpovedujejo časopis
- 2. (večkrat) izjavljati, sporočati, da napovedanega, obljubljenega dejanja ne bo: gledališča drugo za drugim odpovedujejo predstave
- 3. z oslabljenim pomenom (večkrat) delati, da kdo ni več deležen česa pozitivnega od osebka: vojaki množično odpovedujejo pokorščino; privrženci mu odpovedujejo zvestobo mu niso več zvesti
- 4. nav. 3. os. prenehavati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: jetra, noge mu odpovedujejo / moči mu odpovedujejo / proti koncu študija je začel odpovedovati / stroj je že izrabljen in odpoveduje; zavore pogosto odpovedujejo
- 5. dov., v izjavah izraža prenehanje tega, kar določa samostalnik: z današnjim dnem odpovedujem sodelovanje / zaradi tega dogodka odpovedujemo sporazum / odpovedujem revijo
odpovedováti se - 1. (večkrat) izjavljati, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti: delavci so se odpovedovali nagradam v korist ponesrečencev
- 2. zavestno delati
- a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odpovedovati se udobju / odpovedovati se nekdanjim načrtom
- b) da se osebek zaželenega dejanja ne udeleži, ga ne opravlja: odpoveduje se potovanjem, športu / odpovedovati se cigaretam kajenju cigaret
- 3. izjavljati, da osebek ni več s čim v pozitivnem odnosu, zvezi: ljudje so se odpovedovali svojim idejam, zmotam
- 4. dov., v izjavah izraža, da osebek ni več v pozitivnem odnosu, zvezi s tem, kar določa samostalnik: podpisniki sporazuma se odpovedujemo jedrskemu oboroževanju / pisatelj je sporočil, da se odpoveduje temu svojemu delu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ograjeváti -újem nedov. (á ȗ) delati, postavljati ograjo okrog česa: ograjevati dvorišče;
vrtove navadno ograjujejo / zaliv ograjujejo visoki hribi obdajajo, obkrožajo; pročelje stare palače na eni strani ograjuje trgograjeváti se navadno v zvezi z od - 1. knjiž. delati se nedostopnega za kaj: ograjevati se od iskanj buržoazne filozofije; ograjevati se proti svojim sosedom
- 2. publ. kazati, izražati odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: ograjevati se od sklepov sestanka, stališč revije / pisatelj se ograjuje od svojih junakov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ohlápen -pna -o prid., ohlápnejši (á ā) - 1. ki ni tesno okrog telesa: ohlapen črn plašč; ohlapna bluza; obleka je bila v pasu ohlapna / ohlapen kroj
- 2. ki je brez napetosti, čvrstosti: ohlapna koža; ohlapne obrazne mišice / njene roke so bile ohlapne
- 3. nav. ekspr. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: ohlapna disciplina, morala / ta pojem je precej ohlapen; ohlapna zgradba povesti / imel je ohlapen odnos do vsega
// netočen, neustrezen: ohlapen prevod; uporabiti ohlapen termin / ta pisatelj ima ohlapen jezik
ohlápno prisl.: ohlapno zavezan pas
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
organizírati -am dov. in nedov. (ȋ) - 1. z uskladitvijo, sistemizacijo sestavnih delov narediti, da
- a) kaj kot celota dobro deluje, poteka: organizirati proizvodnjo, zdravstveno službo; tako delo je treba skrbno organizirati / organizira boj proti alkoholizmu / skušal je bolje organizirati posvetovanje / košarkarji so šele sredi polčasa organizirali svojo igro in dobro zaigrali / ekspr. organiziraj (si) življenje, kakor veš in znaš
- b) je kaj smiselna celota: pisatelj je nazadnje le organiziral svoj roman / svojih misli ni znal organizirati
- 2. povzročiti, doseči nastanek, delovanje česa: organizirati spopade; organizirati stavko, vstajo / organizirati alpinistično odpravo, atletsko tekmovanje / organizirali so mladinsko delovno brigado ustanovili
- 3. združiti z določenim ciljem, namenom: organizirati kmete za sodelovanje z zadrugo; organizirati ljudstvo v boju proti okupatorju; ljudje so se organizirali v krajevne skupnosti
- 4. pog. dobiti, priskrbeti: organiziral jim je prenočišče; organiziral si je družbo za v hribe
organizírati se pog. postati član kake organizacije; včlaniti se: organiziral se je k socialistom; organiziral se je v slavistično društvo
// postati član komunistične partije: letos se je organiziral tudi on
organizíran -a -o: organizirana pomoč v gorah; organizirana pripoved, snov; organizirane stavke; dobro organizirano delo; borci so bili organizirani v brigado; je organiziran v sindikat; prisl.: dela so se lotili organizirano; organizirano usmerjati proizvodnjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
oznánjati -am nedov. (á) knjiž. - 1. sporočati javnosti, razglašati: oznanjati ukaze; oznanjati po časopisih, radiu; ekspr. oznanjati na vse grlo / kresovi so oznanjali nevarnost; zvon oznanja smrt
// razširjati, učiti: oznanjati nove ideje; oznanjati krive nauke, zmote
♦ rel. oznanjati evangelij
// pripovedovati, sporočati sploh: oznanjati novico vsem ljudem / v uvodu oznanja pisatelj, kako je nastajala povest - 2. izražati, kazati: možev glas je oznanjal jezo; njen obraz oznanja strah / jamice v licih so oznanjale smeh
- 3. naznanjati, napovedovati: pasje lajanje je oznanjalo njegov prihod; to ne oznanja nič dobrega / ekspr. brsteči popki oznanjajo pomlad
oznanjajóč -a -e: oznanjajoč svoje ideje, ni našel razumevanja
oznánjan -a -o: oznanjana svoboda, zmaga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
planínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na planino:- a) planinska paša; planinska sirarna
- b) dobro mu je del planinski zrak; označevati planinske poti; planinske rastline gorske rastline
// planinski čevlji; planinska oprema / znan planinski pisatelj / planinski dom; planinska koča / Planinska zveza Slovenije
● poljud. planinski mah zdravilen grmičast lišaj olivno zelene barve, strok. islandski lišaj
♦ bot. planinski pelin sivo belo dlakava gorska rastlina s pernato deljenimi listi in cveti v koških, Achillea clavennae; planinski srobot gorska rastlina z deljenimi listi in modrimi cveti, Clematis alpina; tur. planinsko zavetišče manjša stavba v gorah, navadno samo za prenočevanje planincev; zool. planinski hudournik lastovki podobna ptica selivka, ki gnezdi zlasti na skalnatih stenah, Apus melba; planinski orel velika ptica ujeda s temno rjavim, na tilniku zlato rjavim perjem, ki gnezdi zlasti na skalnatih stenah, Aquila chrysaëtos; planinski zajec; planinska kavka; planinska pevka manjša sivo rjava ptica z belkastim in temno lisastim grlom ter rjasto rjavo progastimi boki, Prunella collaris
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
pokázati tudi pokazáti -kážem dov. (á á á) - 1. narediti tako, da kdo lahko kaj vidi, pogleda: pokazati kupcu blago; pokaži, kaj si prinesel / pokazati pismo prijateljici / pokažite dokumente, potne liste / pokazati komu mesto, stanovanje razkazati
// ekspr. pokaži mi človeka, ki to zmore povej mi zanj - 2. navadno s prislovnim določilom usmeriti pozornost k čemu, navadno s prstom, roko: izdajalec je pokazal zadnjega v vrsti; pokazati proti hiši, na spečega; pokazati kaj z očmi, z roko / kot ukaz psu pokaži
// usmeriti koga kam z določenim namenom, zahtevo, navadno z roko: pokazal mu je k naslanjaču; molče mu je pokazal naprej v drugo sobo / sédi, mi je prijazno pokazal stol / pokazati tujcu bližnjico, pot; pren., knjiž. pokazati narodu pot k svobodi - 3. dati podatek, informacijo o čem glede na določen položaj, lego: brzinomer je pokazal 180 km; tehtnica je pokazala več, kot je pričakoval
- 4. nav. ekspr. narediti, da postane kaj vidno, opazno: ko se je usedla, je pokazala kolena; kadar se zasmeje, pokaže svoje lepe zobe
- 5. z določenim dejanjem narediti, da kdo lahko kaj vidi, spozna: pokazati uporabnost česa; pokazal mi je, kako se to naredi, pa sem pozabil / s prsti jim je pokazal, da je ura tri; s tem dejanjem ste mi pokazali, kaj je moja naloga / črke mu je pokazal brat, drugo se je naučil sam / pokazati komu svojo moč, oblast / kolektiv že lahko pokaže prve uspehe / publ., z oslabljenim pomenom igralci so pokazali lepo igro so igrali lepo
// z določenimi sredstvi, na določen način narediti, da kdo lahko kaj spozna, izve: v članku, govoru je jasno pokazal, kdo je kriv / pisatelj je v romanu pokazal življenje kaznjenk opisal, prikazal; publ. tu želim samo na kratko pokazati na nekatere napake opozoriti, omeniti
// to dejstvo jim je pokazalo sled za ugrabljenim - 6. postati izraz, posledica določenega stanja, pojava: bilanca je pokazala izgubo; poznejši dogodki so pokazali, da so bili pomisleki neupravičeni; se bo že pokazalo, kdo ima prav / ta teza se je pokazala za napačno
- 7. narediti vidno, opazno
- a) razpoloženje, stanje: pokazati jezo, naklonjenost; ni pokazal, da je presenečen / publ. zdaj moramo pokazati budnost biti budni, pazljivi
// svojih čustev na zunaj ni pokazal - b) lastnost, značilnost: pokazati hrabrost, strpnost / pokazati lastnosti dobre gospodinje / ekspr. ta igralec je pokazal največ je bil najboljši, je igral najboljše; pokazati se hvaležnega; pokazati se junaka, upornika
- c) razmerje, odnos: pokazati nadarjenost za glasbo; pokazati veliko vnemo, dobro voljo; ni pokazal želje, da bi odšel
● pog. mož mi že tri mesece ni dinarja pokazal ni dal nič denarja; ekspr. reka je na več mestih pokazala dno je suha, brez vode; pokazati figo, fige pog. če boš tak, ti bo dekle pokazalo figo, fige te bo dekle (za)pustilo; ne bo ustreglo tvoji želji, zahtevi; pog. ko me je prosil za denar, sem mu pokazal figo sem naredil figo kot znamenje zavrnitve; pog. tokrat mu je sreča pokazala figo ni imel sreče; pokazati hrbet pokazal jim je hrbet obrnil se je tako, da so videli njegovo hrbtno stran; pog. pokazati komu hrbet ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v neprijetnem položaju; ekspr. po tem dogodku je vasi za zmeraj pokazal hrbet jo je za zmeraj zapustil, se odselil iz nje; pog., ekspr. ti bo že pokazal (hudiča) povzročil ti bo neprijetnosti, težave; prisilil te bo k poslušnosti, ubogljivosti; pokazati komu jezik pomoliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; pog. najprej sami kaj pokažite, potem bo tudi občina pomagala naredite, ustvarite; ekspr. pokazati (svoje) karte povedati, izdati svoje namene; ekspr. kmalu je pokazal svoje kremplje svojo predrznost, hudobnost; ekspr. bezeg je že pokazal liste pognal; ekspr. pokazati komu osla, osle razpreti prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust pomoliti jezik; ekspr. ob prvih strelih bo pokazal pete, podplate zbežal; ekspr. pokazati šefu roge upreti se mu; publ. gora je alpinistom pokazala roge, zobe (na gori) so nastale neugodne okoliščine, zlasti vremenske; elipt. jim bom že pokazal skopuha zaradi očitka, da sem skopuh, jim bom naredil, povzročil kaj zelo neprijetnega; ekspr. pokazati komu vrata narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem, da kdo zapusti določen kraj, prostor; pokazati zobe ekspr. molči, je spet pokazal zobe je jezno, grozeče rekel; ekspr. zet je kmalu pokazal zobe se uprl, postal odločnejši, samozavestnejši; publ. zima je spet pokazala zobe je postala bolj mrzla, ostra; ekspr. ti že pokažem žival mučiti ker mučiš žival, ti bom naredil, povzročil kaj zelo neprijetnega; publ. sodnik je pokazal na sredino igrišča priznal gol in odločil nadaljevanje igre s sredine igrišča, na belo točko dosodil enajstmetrovko, sedemmetrovko; namignil je proti njemu in pokazal s prstom na čelo si usmeril, dal prst na čelo kot znamenje njegove neumnosti, duševne omejenosti; ekspr. v članku je s prstom pokazal na krivce jasno, odkrito povedal, kdo so; ekspr. zvečer mu je oče pokazal, kaj se pravi materi odgovarjati ga je natepel, nabil; ekspr. jim bom že pokazal, kako trde so moje pesti napadel, pretepel jih bom; redko breskve so lepo pokazale, toda pozneje jim je škodila slana so od začetka lepo kazale; ekspr. to dekle ima kaj pokazati je bogata, premožna; je postavna, lepa
pokázati se tudi pokazáti se s prihodom na določeno mesto, v določen položaj- a) postati (za koga) viden, opazen: stisnil je rano, da se je pokazal gnoj; utopljenec se je še enkrat pokazal, potem je izginil v valovih / izza gore se je pokazalo sonce je vzšlo
// pokazali so se mu prvi zobje / pokazale so se prve vaške hiše / ekspr. čuden prizor se je pokazal njegovim očem zagledal je čuden prizor - b) omogočiti komu, da lahko kaj vidi: pokaži se teti, da bo videla, kako lepo obleko imaš / preden odideš na maškarado, se pridi pokazat / ekspr. v domači vasi se po tem dogodku ni več pokazal v domačo vas ni več prišel, ga ni več bilo; pog. včeraj sem se šel pokazat dekletovim staršem sem se šel predstavit
// pojaviti se, začeti obstajati kje (vidno, opazno): sredi neba so se pokazali oblaki / na licih se ji je pokazala rdečica zardela je
// publ. kmalu so se pokazale težave
● ekspr. če se pokaže ugodna priložnost, odpotujem nastane, bo; ekspr. kjerkoli se ta igralska skupina pokaže, povsod doživlja uspehe nastopi, ima predstavo; ekspr. kakor hitro se je pokazal izpod strehe, je bil moker je stopil; ekspr. hotel se je pokazati pred njo, zato je tako delal postaviti, pobahati; ekspr. v taki obleki se ne pokaži pred šefom ne pridi k šefu
pokazávši zastar.: pokazavši z roko nazaj, odgovori
pokázan -a -o: za pokazano dobro voljo sem vam hvaležen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
posében -bna -o prid. (ẹ̑) - 1. ki se po kaki lastnosti, značilnosti razlikuje od drugih: to so posebni sadeži; mladiče hranijo s posebno krmo; listi so prepojeni s posebno snovjo; v prodaji so posebne znamke / roža posebnega vonja; posebna oblika česa / poseben odtenek te teorije; prihajam k vam s posebno prošnjo, željo
// ki ima lastnosti, značilnosti, po katerih se razlikuje od drugih ljudi: težko je razumeti tako poseben značaj; spoznati je hotel tudi njegove posebne lastnosti / ima posebno držo, hojo / on je zelo poseben človek / posebnih znamenj nima - 2. ki se glede na svojo vrsto pojavlja
- a) drugače: obravnavati tudi posebne primere; to je posebna problematika / posebne okoliščine, razmere / posebno stanje domišljije / posebna raba besede nenavadna, neobičajna
- b) razmeroma redko: uporabiti poseben izraz namesto splošnega; označil jih je s posebnimi imeni / obleka za posebne priložnosti
- 3. ki je samo za določen namen: odprli so poseben kinematograf; v ta namen so ustanovili poseben sklad; poslali so mu posebnega sla; vprašanje rešuje posebna komisija; posebna soba za goste / za mleko ima poseben lonec / posebni dopisnik dopisnik, poslan kam z določeno nalogo in za določen čas; imenovan je za posebnega svetovalca predsednika; prispel je posebni vlak
- 4. ki ni sestavni del česa drugega: poseben dodatek k plači; predavanja bodo izšla v posebni knjigi; skleniti posebno pogodbo; za gradnjo mora imeti posebno dovoljenje / uvedli so posebno štetje / posebna zgodovina / to je njihova posebna pravica / posebni mir mir, ki ga sklene vojskujoča se država ne glede na zaveznike; posebna izdaja časopisa
// ki se glede na odnos koga razlikuje od drugih svoje vrste: pri tem ima on posebne interese; prišli so s posebnim namenom; za to ima svoje posebne vzroke / publ. v naši literaturi zavzema ta pisatelj posebno mesto / publ. raziskave s posebnim ozirom na praktično uporabnost - 5. nav. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: ima poseben dar za petje; do glasbe ima posebno strast / dajati čemu poseben poudarek; užival je poseben ugled; izkazati komu posebno čast; posvetiti posebno pozornost, skrb čemu; posebno priznanje, zaupanje / predstava je bila zanj posebno doživetje veliko, lepo
- 6. v nikalnih stavkih izraža omejevanje: tam posebne izbire ni bilo / ni ravno poseben lovec, pevec / z vremenom nismo imeli posebne sreče vreme ni bilo ugodno, lepo
// poudarja zanikanje: za delo nima posebne volje; sin mu ni delal posebnega veselja
♦ gastr. posebna salama salama manjšega premera s podobnim nadevom kot hrenovka; jur. splošni in posebni del zakona; mat. posebno število število, ki se piše s številko; zal. posebni odtis posebej vezan sestavek, ki izide v knjigi, reviji
posébno - 1. prislov od poseben: znala je tako posebno pogledati; te rože dišijo prav posebno / svojega razpoloženja ni posebno skrival; zanjo ni posebno vnet ni vnet
- 2. izraža visoko stopnjo, mero
- a) dejanja, stanja sploh: hribe posebno ljubi; dežele, ki jih je vojna posebno prizadela; posebno pameten mož; posebno pisane so rože in metulji; ta praznik obhajajo posebno slovesno / pečenka mu gre posebno v slast
- b) dejanja, stanja glede na njegovo določilo: posebno njemu je bil zelo blizu; tu je zelo vroče, posebno poleti; veliko je naredil posebno na kulturnem področju; bogat posebno z rudami; posebno z očetom sta velika prijatelja; sam.: kaj mi imaš posebnega povedati; hoče biti nekaj posebnega; to ni nič posebnega; splošno, posebno in posamezno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
povpréčen -čna -o prid. (ẹ̑) - 1. ki izraža srednjo vrednost dveh ali več istovrstnih količin: izračunati povprečni pospešek; povprečna hitrost, razdalja, višina; povprečna dnevna temperatura / povprečni dohodek na prebivalca; povprečni stroški / povprečna življenjska doba, starost
♦ šol. povprečna ocena ocena, izračunana iz več ocen v enem predmetu - 2. ki ne presega večine istovrstnega
- a) glede na stopnjo, količino: povprečna teža otroka; povprečno število učencev / za delo dobiva povprečen honorar; obisk gledališča je bil v tem letu povprečen; ima povprečno stanovanje / povprečna nadarjenost, sposobnost
- b) glede na lastnost, kakovost: povprečen človek; povprečen pisatelj, učenec / povprečno literarno delo / njeno življenje je precej povprečno
- 3. redko prečen, počezen: skril se je v povprečno ulico; povprečno bruno
povpréčno prisl.: odrasle živali tehtajo povprečno dvesto kilogramov; je povprečno nadarjen
♦ psih. povprečno inteligenten človek človek z inteligenčnim kvocientom med 90 in 110
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
povrníti in povŕniti -em dov. (ī ŕ) - 1. narediti, dati komu kaj kot nadomestilo, odškodnino: povrniti stroške, škodo; vse bomo povrnili, kar boste potrošili zanj; z obrestmi povrniti / knjiž. povrniti dolg plačati
// narediti določeno dejanje zaradi enakega dejanja, ukrepa, ki ga je prej storil kdo drug: povrniti pomoč / povrniti dobro z dobrim, hudo s hudim / kot vljudnostna fraza s čim, kako naj ti to povrnem - 2. star. vrniti, dati: jed ji je povrnila moč; to ji je povrnilo upanje
● star. bog povrni hvala; evfem. krivico mu bom povrnil maščeval se mu bom
povrníti se in povŕniti se - 1. spet se pojaviti, ponoviti se: bolezen se mu je povrnila; povrnili so se hudi časi / kmalu se bo povrnila pomlad
- 2. knjiž. vrniti se: le pojdi, pa se kmalu povrni; povrniti se iz vojske, s potovanja, domov / povrnimo se h glavnemu junaku romana
● ekspr. pisatelj se je povrnil k dramatiki je spet začel pisati drame; bibl. prah si in v prah se povrneš človeško življenje je minljivo
povŕnjen -a -o: povrnjeni stroški; povrnjena dobrota; povrnjeno upanje mu je dalo moč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
pripovedováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. delati, da kdo kaj izve, se s čim seznani
- a) z govorjenjem: pripovedovati komu vsebino filma; tudi nam je pripovedoval, da je videl nekoga; pripovedovati o izletu, sliki, svojem strahu; počasi, razločno, tiho pripovedovati
- b) z jezikovnimi sredstvi: v pismu pripoveduje tudi o izletu; ta pisatelj pa zna zanimivo, ekspr. napeto pripovedovati / tako pripoveduje stara kronika; roman pripoveduje o dveh mladih ljudeh v času vojne
- c) s čim sploh: slikarji naivci radi pripovedujejo / njegove fotografije pripovedujejo o kmečkem delu; zgodovina nam pripoveduje drugače
// z govorjenjem posredovati določeno besedilo: pripovedovati pravljice in deklamirati pesmi; pripovedovati na pamet / po radiu pripovedovati zgodbe za otroke
- 2. nav. 3. os. širiti kaj, navadno s pripovedovanjem: ni prav, da pripovedujete take stvari / pripovedujejo, da se bodo podražila živila; pripoveduje se, da je bilo veliko mrtvih
- 3. nav. 3. os., ekspr. biti zunanji izraz, znamenje česa: še razvaline so pripovedovale o nekdanji slavi; vse na njem je pripovedovalo, da se mu dobro godi
● ekspr. pripoveduj to komu drugemu tega ti ne verjamem; ekspr. pripovedovati kaj gluhim ušesom prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati
pripovedováje knjiž.: pripovedovaje mu o svojih mladostnih doživetjih, je pozabljal na bolezen
pripovedujóč -a -e: pripovedujoč to v narečju, je zabaval vse; pripovedujoči tujec je utihnil; njegovo pisanje je bolj izpovedujoče kot pripovedujoče; prisl.: muz. pripovedujoče označba za izraz izvajanja recitando; sam.: prekiniti pripovedujočega
pripovedován -a -o: roman, pripovedovan v prvi osebi; poslušati že večkrat pripovedovano dogodivščino; sam.: dvomiti o resničnosti pripovedovanega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ravnotéžje -a s (ẹ̑) - 1. stanje, v katerem je sila teže telesa, teles na obeh straneh enaka: izgubiti, obdržati ravnotežje; stopal je po ozki brvi in lovil ravnotežje; ladja je zaradi močnega sunka vetra prišla iz ravnotežja; skodelici tehtnice sta v ravnotežju / vrvohodec s palico za ravnotežje
- 2. navadno s prilastkom stanje, v katerem so
- a) nasprotujoče si sile enako velike, močne: prizadevati si za politično, vojaško ravnotežje / posledice porušenega ravnotežja v naravi
- b) nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene: pisatelj je znal ustvariti ravnotežje med dogodki in opisi; ravnotežje med dohodki in izdatki / ekspr. barve na sliki so v ravnotežju
// stanje umirjenosti, duševne skladnosti: novica je v njem porušila ravnotežje / izgubiti duševno ravnotežje / ekspr. slabo vreme ga je vrglo iz ravnotežja
♦ anat. organ za ravnotežje ravnotežni organ; ekon. gospodarsko ravnotežje stanje, ko so gospodarske dejavnosti in panoge v določenem časovnem obdobju usklajene; načelo proračunskega ravnotežja načelo, da morajo biti proračunski izdatki enaki proračunskim prejemkom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
sijájen -jna -o prid., sijájnejši (ȃ) - 1. ki ima sijaj: sijajen emajl, lak; sijajna površina pohištva; sijajen in moten
- 2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v zelo veliki meri: imeti sijajno frizuro, obleko; parada je bila sijajna / sijajna lega hiše / to so bili sijajni časi / dosegati sijajne uspehe velike, izredne; bil je sijajne volje zelo dobre
// glede na določene zahteve zelo uspešen, učinkovit: sijajen načrt; to je sijajna misel - 3. ekspr. ki ima veliko dobrih, pozitivnih lastnosti: sijajen človek, tovariš / biti v sijajni družbi
// ki v veliki meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: sijajen delavec / pisatelj je sijajen stilist
sijájno - 1. prislov od sijajen: sijajno so se zabavali; sijajno okrašena dvorana
- 2. v povedni rabi izraža veliko navdušenje nad čim: sijajno bo, ko bomo spet skupaj / elipt. sijajno, da si prišel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
zavézati in zavezáti -véžem dov. (ẹ́ á ẹ́) - 1. z vrvico, trakom ali z deloma česa narediti vozel
- a) da se kaj zapre, stisne: zavezati culo, nahrbtnik, vrečo; zavezati mapo; zavezati si čevlje / zavezati drobce v robec; zavezati si lase v čop
- b) da se zapre, pokrije odprtina česa: zavezati kozarec z vloženimi kumaricami / zavezati rano / zavezati komu oči z ruto
- c) da ostane komu kaj na določenem mestu, v določenem položaju: zavezati otroku slinček; zavezati si kravato, predpasnik / zavezati si ruto na zatilju, pod brado tako, da je vozel na zatilju, pod brado
// narediti vozel, da ostane kaj na določenem mestu, v določenem položaju: zavezati trak, vezalko / zavezati konju rep narediti vozel, da se mu rep skrajša
// zavezati vrv okoli stebra / zavezati pentljo
- 2. z izjavo, predpisom narediti koga dolžnega kaj storiti, delati: zavezati koga s pogodbo, z zakonom; zavezati koga, da sodeluje / zavezati koga k plačilu, na plačilo da plača; zavezati koga za pripravo zborovanja / zavezati vojake s prisego
● star. zavezati birmo biti za botra; ekspr. zavezati blago carini z določenim predpisom narediti obvezno plačevanje carine od blaga; ekspr. nisem vreden, da mu čevelj zavežem on je veliko boljši, več vreden od mene; pog., ekspr. zavezati komu jezik z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da preneha kritizirati, opravljati; poljud. zavezati popek, strok. podvezati popkovnico; nar. zavezati zvonove v krščanskem okolju na veliki četrtek in petek prenehati zvoniti; bibl. kar boste zavezali na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih prepovedali, sklenili
♦ etn. zavezati pečo na petelinčka, v petelinčka
zavézati se in zavezáti se - 1. z določeno izjavo se narediti dolžnega kaj storiti, delati: zavezati se poravnati dolg; zavezati se z besedo, obljubo; zavezal sem se, da preskrbim material; pismeno se zavezati / zavezati se za les
- 2. z dajalnikom z določeno izjavo, dejanjem se narediti dolžnega biti komu zvest: zavezati se gospodarju, poveljniku / star. dekle in fant sta se za vselej zavezala sta se (cerkveno) poročila
// ekspr. z določeno odločitvijo, ravnanjem se narediti vezanega na kaj: pisatelj se ni zavezal nobeni reviji; zavezati se ljubezni; še mlad se je zavezal zemlji
● zastar. zavezali so se z našimi nasprotniki zvezali, povezali
zavézan -a -o: zavezan čevelj; ti dohodki so zavezani davku; kmečki rodovi so zavezani svoji zemlji
● pog., ekspr. v tej zadevi imam zavezan jezik o njej ne smem dajati izjav; ekspr. imeti zavezana usta ne moči, smeti govoriti o čem; ekspr. ali si hodil po mestu z zavezanimi očmi nisi nič videl, opazil; star. biti zavezan vojaški službi biti vojaški obveznik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
zmodelírati -am tudi izmodelírati -am dov. (ȋ) - 1. narediti kaj iz gnetljive snovi, izoblikovati: zmodelirati figurice; zmodelirati iz gline, plastelina
// izoblikovati po modelu: zmodelirati opeko / ekspr. pisatelj je zmodeliral osebe po kalupu - 2. um. dati kiparskemu gradivu zaželeno umetniško obliko, zlasti končno: zmodelirati kip, spomenik; kipar je obraz dobro, natančno zmodeliral
zmodelíran tudi izmodelíran -a -o: po kalupu zmodelirani predmeti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
beséda -e ž, rod. mn. stil. besedí (ẹ̑) - 1. jezikovna enota iz glasov za označevanje pojmov: kaj pomeni ta beseda? delati, ustvarjati nove besede; izgovoriti, naglasiti besedo; iskati v slovarju neznane besede; izpisati število z besedami; nenavadna, stara beseda; izgovorjena, zapisana beseda; domače, tuje besede; narečne besede; dolga beseda; beseda z več pomeni; v današnjem, najožjem, pravem, prenesenem, slabem pomenu (te) besede; v najglobljem, v širšem smislu besede / prevajati od besede do besede
// s to enoto označeni pojem: vsaka njegova druga beseda je žaljivka; ne pride mu na misel primerna beseda; iskal je besed, da bi jo potolažil; v jezi ne izbira besed; nenadoma mu je zmanjkalo besed; govori z izbranimi besedami; grde, nespodobne besede; ljubkovalna beseda; žal beseda; ekspr. ploha, poplava besed; Prijatelj! to je beseda vseh besed (O. Župančič) / skrb govori iz vsake njene besede; ujel je le nekaj besed o tem / ed., ekspr.: da ne črhneš, ne zineš niti besede! niti besede ni spregovoril; niti z besedo, z eno samo besedo ni omenil, kaj se je zgodilo - 2. ed. in mn. misel, izražena z besedami: beseda ga je razžalila, spekla, zbodla; besede letijo, merijo nanjo; besede so ji segle, šle do srca; te besede so veljale njej; rad slišim take besede; zameril mu je to besedo; hude, iskrene, nepremišljene, odkrite, ostre, pametne, prazne, prijateljske, tehtne, tolažilne, trde besede; ekspr., navadno v povedni rabi: to je beseda! to je moška, prava, poštena beseda! / nav., mn.: tvoje besede so se izpolnile; njegovih besed ne jemlje resno; pritrjevati, zaupati njegovim besedam; prekliči svoje besede! sovraštvo zveni iz njegovih besed; malo bolj pazi na svoje besede! ob očetovih besedah mu je odleglo; po govornikovih besedah sklepati, soditi; vztrajam pri svojih besedah; pesnikove besede o ljubezni; ekspr. to so bile njegove zadnje besede pred smrtjo
// kot nasprotje dejanja: preiti od besed do dejanj, k dejanjem; ostalo je samo pri besedah; pomoč je treba izkazovati z dejanjem, ne le z besedami; ekspr.: to so same besede! besede, besede, besede! - 3. nav. ed., ekspr. zagotovilo, obljuba: ne more narediti drugače, ker ga veže beseda; dati komu besedo; držati, prelomiti, spolniti besedo; posojati, verjeti na besedo / dati častno besedo zagotovilo, obljubo, da je rečeno res, da bo obljubljeno storjeno; biti zvest dani besedi
// ed., star. dogovor: biti, ostati v besedi s kom; fant in dekle sta si v besedi sta dogovorjena za poroko - 4. izražanje misli z govorjenjem: beseda mu gre, teče gladko; beseda se mu zatika; obtičati sredi besede; skočiti, vpasti komu v besedo / v besedi je vsakomur kos; z besedo je ne boš ugnal / po besedah spoznati koga po načinu govorjenja; po izgovarjavi; vznes. bojevati se za kaj z besedo in s peresom; svoboda besede
// knjiž. sposobnost za to izražanje: beseda loči človeka od živali / dar besede govorjenja, govora - 5. ed. in mn. govorni ali pismeni nastop v javnosti: sklepna, zaključna beseda govornika; spremno besedo h knjigi je napisal urednik zbirke; uvodne besede je imel predsednik društva
// nav. ed. možnost, pravica do govorjenja, zlasti v javnosti: tovariš ima besedo; dati, prepustiti, vzeti komu besedo; zahtevati besedo; prositi za besedo / oglasiti se, pozvati, priglasiti se k besedi / pusti ga do besede - 6. ed., knjiž. izmenjava mnenj, misli; pogovor, govor: na sestanku je bila beseda o osebnih dohodkih; beseda je nanesla na partizane; beseda se je razvnela, stekla; beseda teče o gospodarskih problemih; o tem ni bilo besede; napeljati, zasukati besedo na kaj; čez nekaj časa je poprijel, povzel besedo gost; vmešati se v besedo / o tem bo beseda v drugem poglavju
- 7. ed., nav. vznes. sistem izraznih sredstev za govorno in pisno sporazumevanje; jezik: ljudstvu povedati v njegovi besedi; domača, materina beseda; naša beseda; slovenska beseda / govorjena, pisana beseda; ekspr. mojster besede pisatelj ali pesnik, ki piše v lepem jeziku
// uporaba tega sistema na določenem področju človekovega udejstvovanja; zvrst jezika, stil: odrska beseda; strokovna, tehniška, umetniška beseda / Cankarjeva beseda - 8. besedilo, tekst: v kamen vklesane besede; kantata na Gregorčičeve besede / navajati Župančičeve besede
- 9. nav. ed. vloga pri odločanju: biti brez besede v hiši; zdaj so prišle ljudske množice do besede; ali si imel tudi ti kaj besede pri tem? / dokončno, odločilno besedo imeti; vselej hoče imeti glavno, prvo besedo; pren. na ledenem snegu je prišel tudi cepin do besede
// mnenje, sodba: njegova beseda veliko velja, zaleže; o tem sem ti povedal svojo besedo; veliko da na njegovo besedo / založiti, zastaviti besedo za kaj
● beseda je dala besedo razvil se je pogovor; ekspr. zob za zob, to je naša beseda geslo, parola; te besede so mu šle težko iz ust, z jezika nerad, težko je to povedal; beseda mu je ostala v grlu, na jeziku ni povedal tega, kar je mislil; bibl. beseda je padla na kamen nauk, nasvet ni imel zaželenega uspeha; bibl. beseda je meso postala kar je bilo govorjeno, se je uresničilo; star. marca trava ne raste, če bi jo iz zemlje vlekel, pravi stara beseda pregovor, izrek; ekspr. besede mu kar vro z jezika, iz ust veliko in z lahkoto govori; ta človek je kratkih, redkih besed zelo malo govori; evfem. pazi, kako se boš vedla, da ne bo kakih besed opravljanja, obrekovanja; ekspr. saj ni vredno besed ni vredno govoriti; za brata nima lepe besede ni prijazen, dober z njim; pog., ekspr. niti besede ni dal od sebe, ni spravil iz sebe prav ničesar ni rekel; ekspr. niti besede mi ni rekel, naj ne grem prav nič mi ni branil; ekspr. o tem sem brez besed, nimam, ne najdem besed od osuplosti nad tem ne morem nič reči; ekspr. ne izgubljajva več besed o tem ne govoriva več o tem; ekspr. ne obračaj, ne zavijaj besed! razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene; ekspr. niti besede mu ni privoščil prav nič ni govoril z njim; nikoli mu ne zmanjka besed kar naprej (lahko) govori; molčal je, čeprav je imel besedo že na jeziku je hotel že spregovoriti; položiti komu besedo na jezik, v usta pomagati komu, da bi povedal, kar je treba, kar se pričakuje; ekspr. učenci kar požirajo učiteljeve besede z velikim zanimanjem poslušajo, kar pripoveduje; ekspr. požreti, snesti besedo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; težko je spravil te besede iz ust težko, nerad je to povedal; ekspr. strah mu je vzel, zaprl besedo od strahu ni mogel govoriti; besedo mi je vzel z jezika, iz ust rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; pog. vzeti besedo nazaj preklicati obljubo, sklep, izjavo; ekspr. še besedo, dve o tem še nekaj malega bi rad povedal o tem; ekspr. izginil je brez besede ne da bi komu povedal, da gre; ekspr. sedeli so brez besede molče; pripraviti koga do besede povzročiti, da govori; evfem. glej, da ne pride do kakih besed do prepira, spora; ekspr. zapomnil si je vse do besede, vsako besedo prav vse; uboga na (prvo) besedo takoj; ekspr. držati, prijeti koga za besedo zahtevati, da obljubo izpolni; ekspr. lovi se za besedo išče primernih izrazov; obnoviti, povedati kaj po svojih besedah, s svojimi besedami po svoje, na svoj način; ekspr. rad opleta z besedami veliko, a vsebinsko prazno govori; ekspr. na dan z besedo! povej, kaj misliš; elipt., knjiž. z drugimi besedami isto na drugačen način povedano; ekspr. z eno besedo (povedano) na kratko; vznes. poslušati božjo besedo evangelij, pridigo; reci zanj dobro besedo priporoči ga, zavzemi se zanj; z dobro, z lepo besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. nobena beseda je ne gane vse prepričevanje je brez uspeha; nobena njegova beseda ji ni ušla prav ničesar ni preslišala; ekspr. nobene besede! niti besede več! nočem, ne dovolim, da bi še govorili o tem; ekspr. nikomur niti besede! ne povej nikomur nič o tem; ekspr. same besede so ga samo govori, naredi pa malo ali nič; ekspr. tu je vsaka beseda zastonj se ne da nič doseči, spremeniti; vsako besedo so morali vleči iz njega ker je bil molčeč, so ga morali vsako stvar posebej vprašati; zadnja beseda mode najnovejši modni domislek; zadnja beseda znanosti najnovejše dognanje; ekspr. to je moja zadnja beseda sklep, ki ga ne bom preklical; ekspr. biti mož beseda narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. konec, mir besedi! nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; ekspr. škoda besed ni vredno govoriti; ekspr. ima polna usta besed veliko govori; se (rad) hvali; ekspr. beseda ni konj reči, prositi, vprašati še ni nič hudega; preg. besede mičejo, zgledi vlečejo; preg. lepa beseda lepo mesto najde
♦ lingv. dvozložna beseda; pogovorne, žargonske besede; pregibna beseda; samostalniška beseda; zložena beseda; koren besede; deljenje besed prenos dela besede na koncu vrste v naslednjo; tvorba besed; lit. nevezana beseda proza; vezana beseda poezija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dahníti in dáhniti -em dov. (ī á) - 1. z odprtimi usti rahlo iztisniti zrak: dahnil je v očala in jih obrisal; dahni vame! pren., pesn. smrt ji je dahnila v lice; pomlad je dahnila čez polja
// preh., ekspr. zelo tiho izgovoriti: komaj slišno dahne pozdrav; to je bolj dahnila, kot rekla
// preh., ekspr. dati, vdihniti, vnesti: pisatelj je gradivu dahnil življenje
● pesn. dahniti poljub na čelo rahlo poljubiti - 2. ekspr. rahlo zapihati, zapihljati: prijeten hlad je dahnil iz gozda; veter dahne z gora / vame je dahnil duh po listju
// knjiž. zadišati: cvetoče akacije so dahnile v sobo; brezoseb. dahnilo je po pomladi
// nedov., nar. zaudarjati: meso že dahne
dáhnjen -a -o: podoba, lahno dahnjena na steno; v sneg dahnjene stopinje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dodelováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. približevati se koncu dela: ali ste že končali? Ne še, a danes dodelujemo / pisatelj je povedal, da dodeluje svojo zadnjo dramo
- 2. opravljati dokončna dela za lepši videz, boljšo kakovost: po strojenju usnje dodelujejo s kemičnimi in mehanskimi postopki; podjetje blago uvaža, ga dodeluje in prodaja / metodo so dolgo preizkušali, popravljali in dodelovali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
duhóvnost -i ž (ọ́) knjiž. - 1. usmerjenost k nematerialnim vrednotam: pesem razodeva pesnikovo izrazito duhovnost; duhovnost umetnine
// duševno, duhovno življenje človeka: pisatelj se je poglobil v človeka in njegovo duhovnost - 2. v idealističnih filozofijah od telesa neodvisni, samostojni del človekovega bistva: duhovnost in materialnost človeka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
imé -na s (ẹ̑) - 1. beseda, več besed, ki se uporabljajo za razlikovanje, določevanje
- a) posameznega človeka: določiti, izbrati otroku ime; s tresočo se roko je napisal ime; lepo, smešno ime; predstavil se je s tem imenom; seznam imen / ni hotel povedati imena; ni se mogel spomniti njenega imena; knjiž. ne vem mu imena / moje ime je Jože imenujem se Jože; kako ti je ime; ime ima po očetu; ne poznam nikogar, ki bi imel to ime / dati komu ime; dobil je novo ime / ekspr. prijelo se ga je ime Jirs začeli so ga imenovati; rekli so mu
// v prijavi je moral navesti svoje ime ime in priimek; knjiž. vse bančne vloge se glasijo na njegovo ime; podpisal se je s celim imenom z imenom in priimkom
// poklical ga je po imenu, z imenom / živi pod drugim imenom; izmišljeno ime psevdonim; potoval je pod lažnim, tujim imenom; partizansko ime ki ga je dobil, imel v partizanih
// živalim je dajal človeška imena / povedati priimek in ime - b) posameznega iz iste vrste: pes je še brez imena; poznal je vsa rastlinska imena; navedel je ime rojstnega kraja; ime podjetja; ime ulice / knjiž. tej rudnini ne vem imena; šola, ulica je dobila ime po njem; tudi reka ima to ime / star. vas, Vrh po imenu vas, ki se imenuje Vrh
// žival sliši samo na določeno ime / domače ime ime domačije, ki ga uporablja bližnja okolica; hišno ime ime hiše, domačije, ki ga uporablja bližnja okolica - c) izdelkov: številke in imena obrazcev / avtomobile so dali v prodajo pod različnimi imeni / spremeniti ime programa naslov
// zaščiteno ime proizvoda
- 2. ekspr. ugled, priznanje: ima bogastvo in ime; pridobil, ustvaril si je ime; zaslužil si je takšno ime / bil je literat brez imena; trgovina z imenom znana kot zelo dobra
- 3. ekspr., z oslabljenim pomenom, s prilastkom oseba, kot jo določa prilastek: pozabljena so bila vsa literarna imena tega obdobja; vodilno ime sodobne glasbe / to je že priznano ime / posestvo je prepisal na sinovo ime posestvo je prepustil sinu
// njegovo ime je spoštovanja vredno je spoštovanja vreden; to ime je danes že pozabljeno / tvoje ime sem že bral o tebi, tvojem delu sem že bral - 4. v prislovni rabi, v zvezi v imenu izraža posrednost glagolskega dejanja: pozdravite ga tudi v mojem imenu; to lahko zahtevate samo v svojem imenu; v imenu kolektiva je izročil darilo / govoriti v imenu ljudstva / vse to je delal v imenu pravice
- 5. v zvezi dobro ime med ljudmi znano, ustaljeno pozitivno mnenje o kom: jemal mu je ugled in dobro ime; kljub vsemu si je znal ohraniti dobro ime; spravil ga je ob dobro ime
● ekspr. dal mu je samo toliko, da je bilo (za) ime zelo malo; ekspr. kdo je to rekel? Ime ni važno nočem povedati, kdo je to rekel, ker je važnejše govoriti o sporni stvari, zadevi; ekspr. od gradu je ostalo samo še ime grad je popolnoma porušen, uničen; ekspr. njegovo ime je zaslovelo daleč naokoli postal je slaven; knjiž., ekspr. grozota, ki ji ni imena izraža zelo visoko stopnjo; po imenu ekspr. nadzornik je samo še po imenu njegova dejavnost se ne čuti več; poznam ga samo po imenu nisem ga še videl, nisem se še srečal z njim; ekspr. še po imenu mu ni podoben sploh mu ni podoben; star. za božje ime, ubogaj izraža veliko prošnjo, rotenje; ekspr. imenovati stvari s pravim imenom opisovati stvari, dejstva tako, kot so v resnici, brez olepšavanja; knjiž. pridobiti si literarno ime postati znan kot dober pisatelj, pesnik; ekspr. šla sta skozi gozd, ki ne zasluži tega imena skozi zelo slab gozd
♦ lingv. lastno ime; ledinsko ime ime njive, travnika, gozda; ljubkovalno ime; občno ime ime vrste, skupine predmetov; osebno ime lastno ime človeka; snovno ime
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
instrumentárij in inštrumentárij -a m (á) - 1. celota instrumentov za določeno delo, opravilo: klinika je nabavila nov kirurški instrumentarij; laboratorijski instrumentarij; instrumentarij za operacije oči / šola je še brez potrebnega instrumentarija učnih pripomočkov; pren., knjiž. pisatelj je v romanu uporabil vse bogastvo svojega realističnega instrumentarija
- 2. publ., navadno s prilastkom kar se rabi ali je namenjeno za opravljanje določene dejavnosti, za dosego določenega cilja; sredstva, pripomočki: gospodarski, politični instrumentarij / novi instrumentarij je prizadel več podjetij novi predpisi, ukrepi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
intermézzo -a [-edz-] m (ẹ̑) - 1. muz. obsežnejši instrumentalni odlomek v operi: intermezzo med prvim in drugim dejanjem / instrumentalni intermezzo; pren. pisatelj se v delu osebno izpoveduje v številnih intermezzih
// krajša instrumentalna skladba: klavirski intermezzo - 2. navadno s prilastkom doba, navadno krajša, za katero je značilno drugačno stanje, kot je bilo prej ali kasneje: to je bil neorganski intermezzo v zgodovini slikarstva / intermezzo francoske okupacije; intermezzo nove romantike v pesnikovem delu / knjiž. to je bil mučen intermezzo pojav, dogodek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izčŕtati -am tudi sčŕtati -am dov. (ŕ r̄) - 1. narediti (ravne) črte z določenim namenom: izčrtati zvezek
♦ šport. izčrtati igrišče narediti, narisati vse črte, ki so potrebne za tekmovanje v nogometu, atletiki - 2. s črtanjem označiti za opustitev, izločitev: učitelj je izčrtal nepotrebne stavke
// knjiž. opustiti, izločiti: pisatelj je v drugi izdaji izčrtal uvod
izčŕtan tudi sčŕtan -a -o: izčrtan papir; izčrtane besede; izčrtano besedilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izgubljênka tudi zgubljênka -e ž (é) - 1. nav. ekspr. ženska, ki se je izgubila: po nekaj dneh so izgubljenko našli / pisatelj opisuje usodo bednih izgubljenk
- 2. knjiž. krogla, za katero se ne ve, od kod, zakaj je bila izstreljena; izgubljena krogla: po gozdu švigajo izgubljenke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izpísati in izpisáti -píšem dov., izpíšite (í á í) - 1. namensko prepisati odlomke, podatke iz teksta: izpisati metafore iz pesmi; izpisati podatke iz matične knjige; izpisati si neznane besede / izpisati knjigo
- 2. napisati vse črke v besedi: v dokumentu je treba ime izpisati
// napisati s črkami: izpisati število (z besedo) - 3. napisati v celoti, do konca: črke morate izpisati / izpisati stran, zvezek / po zidovih so izpisali parole proti fašizmu napisali
♦ adm. izpisati samoglasnik v stenografiji označiti ga s posebnim znakom
izpísati se in izpisáti se - 1. prenehati biti član kake organizacije, društva: izpisati se iz društva; izpisati se iz šole, tečaja; elipt. izpisal se je / izpisati se iz volilnega imenika
- 2. biti v stanju, ko so vsa čustva, občutki, spoznanja zlasti z umetniškim pisanjem že izražena: kritika ugotavlja, da se je pisatelj izpisal
izpísan -a -o: izpisani podatki; skrbno izpisane črke; izpisana pisava pisava, pri kateri so črke ustaljeno, individualno izoblikovane
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izposodíti in izposóditi -im tudi sposodíti in sposóditi -im dov. (ī ọ̑) dati komu v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne in plača odškodnina: izposoditi avtomobil;
izposoditi knjigoizposodíti si in izposóditi si tudi sposodíti si in sposóditi si - 1. dobiti v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne: izposoditi si obleko za nastop; kolo si je izposodil od prijatelja / izposoditi si pri sosedih na visoke obresti
● evfem. miličniki so že prijeli tistega, ki si je izposodil vaš avto vzel, ukradel - 2. vzeti, prevzeti: besede za te pojme smo si izposodili iz nemščine; izposoditi si metodo dela
- 3. ekspr. ponorčevati se, pošaliti se: dobro, pošteno so si ga izposodili; pisatelj si je temeljito izposodil birokrate; redko pošteno so se ga izposodili
izposójen tudi sposójen -a -o: izposojen denar; izposojene besede; izposojene knjige moram jutri vrniti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
jêzik -íka m (é í) - 1. gibljiv mišičnat organ v ustni votlini: jezik je volu molel iz gobca; dvigniti, premikati jezik; položiti tableto na jezik, pod jezik; ugrizniti se v jezik; ima rdeče pike na jeziku; tleskati z jezikom; otekel, raskav, razcepljen, rdeč, vlažen jezik; zgornji del jezika / konica jezika / česen peče na jeziku; na jeziku pozna, koliko alkohola ima vino / goveji, svinjski jezik / prekajeni jezik; jezik v omaki
// kar je po obliki podobno jeziku: med obuvanjem je poravnal jezik pri čevlju; usnjen jezik pri denarnici / v morje se zajeda jezik kopnega / ekspr.: iz topov so švigali krvavi jeziki; jeziki gorečih sveč; ognjeni jeziki so lizali streho plameni - 2. ta organ pri človeku glede na pomembnost pri govorjenju: od strahu ji je jezik otrpnil; ekspr.: kaj nimaš jezika; si izgubil, slabš. požrl jezik; imaš primrznjen, prirasel, zavezan jezik, da ne odgovoriš; ne utihne, pa če bi mu na jezik stopil; raje se v jezik ugrizni, kot da o tem komu kaj poveš / kot podkrepitev: naj se mi jezik posuši, če sem to rekel; raje bi si dal jezik odrezati, kot da bi kaj izdal / knjiž., ekspr. videti je bilo, da to, kar govori jezik, čuti tudi srce / ekspr. govoriti s predrznim predrzno, težkim jezikom težko
// pooseb., slabš. vprašal je, pa noben jezik ni nič zinil
// ekspr. kar kdo govori, pove: jezik ga razodeva; malo bolj pazi na svoj jezik; soditi koga po jeziku / bojevati se za kaj z jezikom s (spretnim) govorjenjem; pregovorila ga je s svojim sladkim jezikom govorjenjem
// kot nasprotje dejanju: sam jezik ga je; on bo to naredil, seveda, z jezikom / ne more krotiti njenega jezika klepetavosti, opravljivosti
// nav. mn., pog. klepetulja, opravljivec: ob tem dogodku so imeli jeziki dosti dela; boji se jezikov; se bo že našel kak jezik, ki bo povedal / kot psovka tiho bodi, jezik (grdi); kot nagovor no jeziki, zdaj pa govorite / on je pa jezik je zelo odrezav - 3. sistem izraznih sredstev za govorno in pisno sporazumevanje: jezik se razvija, spreminja; bogatiti jezik z novimi izrazi; govoriti, naučiti se, obvladati, opisati, razumeti, znati kak jezik; prevajati iz slovanskih jezikov; predavati v tujem jeziku; italijanščina je blagoglasen jezik; klasični, moderni jeziki; skrbeti za enotnost jezika; uporabniki jezika; besedni zaklad kakega jezika; zgodovina jezika; zvrsti jezika; ljubezen do jezika / pog.: jeziki učencem ne delajo težav ti kot učni predmet; uči se, zna jezike tuje jezike; knjiž. zbrali so se ljudje najrazličnejših jezikov jezikovnih pripadnosti
// angleški, češki, slovenski jezik; domači jezik jezik lastne jezikovne skupnosti; kulturni jezik ki ima izrazne možnosti tako razvite, da se v njem lahko izrazijo tudi najbolj zapletena doživetja, zaznave, spoznanja; materni jezik ki se ga otrok nauči od svojega okolja, zlasti od matere; mednarodni jezik ki ga za medsebojno sporazumevanje uporablja več narodov; narodni jezik; svetovni jezik ki je zelo razširjen
// navadno s prilastkom uporaba tega sistema na določenem področju človekovega udejstvovanja: pisatelj ima barvit, bogat, čist, gladek, jasen, lep, slikovit jezik; knjiga, pisana v težkem jeziku / časopisni, govorniški, odrski, pesniški, poslovni, tehniški, umetniški, znanstveni jezik; jezik ekspresionistov; jezik protestantskih piscev / otroški jezik; jezik izobražencev, kmetov / sodobni jezik / preštudirati jezik in vsebino romana; Cankarjev jezik stil - 4. s prilastkom kar omogoča sporazumevanje sploh: človeški jezik; čebelji, ptičji jezik; pogovarjati se z opicami v njihovem jeziku / z oslabljenim pomenom: jezik formul formule; jezik grbov grbi
// knjiž. kar omogoča nebesedno izražanje: preliti zgodbo v filmski jezik; povedati v slikarskem jeziku / ekspr. jezik ljubezni - 5. knjiž., navadno s prilastkom način izražanja, vezan na določeno pojmovanje, razumevanje česa: v kulinaričnem jeziku bi se reklo, da televizija skrbi za kulturno hrano; povedati kaj v marksističnem jeziku; pri govorjenju o električnem polju je uporabljal matematični jezik / njegovega jezika ne bodo razumeli misli, pojmovanja, stališča; publ.: organizacija ne najde vselej adekvatnega jezika načina, metode; govoriti v jeziku reforme
● ekspr. jezik mu ni dal miru, da ne bi rekel ni se mogel premagati; ekspr. od žeje se ji jezik kar lepi na nebo zelo je žejna; ekspr. jezik ga je srbel, vendar ni rekel čutil je veliko željo, da bi kaj rekel, povedal; ekspr. jezik ji (gladko) teče, ji teče kot namazan izraža se spretno, z lahkoto; pog., ekspr. tekal je po opravkih, da mu je jezik visel iz ust da se je zelo upehal; tekal je zelo hitro; jezik se mu zapleta, zatika ne izgovarja, ne govori gladko; ekspr. ljudje si že brusijo jezike veliko govorijo o tem, opravljajo; ekspr. toliko časa bo brusila jezik, da ji bo dovolil iti govorila, si z govorjenjem prizadevala doseči; ekspr. brzdaj jezik pazi, kaj, kako govoriš; ne govori mnogo; pog., slabš. jezik za zobe, star. za zobmi molči, ne ugovarjaj; ekspr. držati jezik (za zobmi) ne povedati česa, molčati; slabš. ona ima jezik je opravljiva, predrzno govori; pog., ekspr. ta pa ima jezik spretno, z lahkoto se izraža; pog., ekspr. zdaj ste tiho, potem boste imeli pa jezike boste kritizirali, opravljali; ekspr. vsemu svetu kaže jezik ves svet omalovažuje, se ne meni zanj; ekspr. lomi si jezik s slovenščino s težavo jo govori, izgovarja; slabš. brez potrebe obračaš jezik govoriš, si prizadevaš z govorjenjem doseči; ekspr. pijača jim je odtajala, odvezala, razmajala jezike je povzročila, da so začeli dosti in sproščeno govoriti; pog., slabš. jezik otresati kritizirati, ugovarjati; pokazati komu jezik pomoliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; ekspr. pristriči komu jezik zmanjšati njegovo odrezavost, pikrost; nizko pazi, da ne iztegneš jezika ne izdaš, ne poveš česa; nizko takrat bi iztegnil jezik, ko je bil čas za to povedal, rekel; nizko ko se bo razvedelo, bodo ljudje spet iztegovali jezike opravljali, obrekovali; pog., ekspr. kar naprej suka, vrti jezik govori; ekspr. zna sukati jezik spretno govoriti; pog., ekspr. zavezati komu jezik z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da preneha kritizirati, opravljati; pog., ekspr. v tej zadevi imam zavezan jezik o njej ne smem dajati izjav; ničesar ni mogel spraviti z jezika reči, povedati; te besede so mu šle težko z jezika nerad, težko je to povedal; ekspr. beseda mu je kar ušla, zdrknila z jezika nehote jo je izrekel; ekspr. besede mu kar vro z jezika veliko in z lahkoto govori; besedo mi je vzel z jezika rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; pog., ekspr. niti kapljice ga ni dal na jezik ni popil niti malo alkoholne pijače; knjiž. te misli polaga avtor na jezik glavnemu junaku jih izraža, posreduje po glavnem junaku; položiti komu besedo na jezik pomagati komu, da bi povedal, kar je treba, kar se pričakuje; govori, kar mu pride na jezik nič ne pretehta, ne premisli, kar govori; zapiše besedo, kakor mu na jezik pride se je slučajno spomni; kletev mu je nehote prišla na jezik nehote jo je izgovoril; vprašanje mu sili na jezik rad bi ga postavil, izgovoril; pog., ekspr. stopiti komu na jezik ukreniti kaj, da preneha negativno govoriti o čem; star. priti v jezike postati predmet opravljanja, obrekovanja; pog., ekspr. zadnji hip se je ugriznil v jezik ni povedal, rekel, kar je hotel; pog., ekspr. že večkrat se je v jezik ugriznil se mu je zgodilo to, kar je prej obsojal pri drugih; pog., ekspr. prijeti koga za jezik zahtevati, da izrečeno mnenje dokaže ali prekliče; molčal je, čeprav je imel besedo že na jeziku je hotel že spregovoriti; pog., ekspr. na jeziku imam, pa ne morem povedati poznam stvar, vem zanjo, vendar se trenutno ne morem spomniti njenega imena; ekspr. ta nima dlake na jeziku v vsakem položaju si upa odkrito povedati, kar misli, da je prav; ekspr. ima že dušo na jeziku je tako slab, da bo kmalu umrl; odgovor je imel ob vsaki priložnosti na jeziku nikoli ni bil v zadregi, kaj bo odgovoril; ekspr. ima srce na jeziku hitro zaupa svoja čustva; pog. to imam že dolgo na jeziku že zdavnaj sem hotel povedati; pog. imeti kaj neprestano na jeziku omenjati, izgovarjati; sklicevati se na kaj; pog., ekspr. imeti, nositi kaj samo na jeziku govoriti eno, čutiti, ravnati pa drugače; beseda mu je ostala na jeziku ni povedal tega, kar je mislil; publ. samo na jeziku priznavajo njihovo samostojnost samo v izjavah, ne pa v dejanjih, odnosih; pog., ekspr. pazi, da jih ne boš dobila po jeziku da ne boš zaradi odrezavosti, pikrosti kaznovana; ekspr. kar naprej miga z jezikom govori; slabš. opletati z jezikom opravljati, obrekovati; nar. jezik v zvonu se maje kembelj; pog. imeti dober jezik spretno govoriti; pog., slabš. imeti dolg jezik biti opravljiv, odrezav; veliko govoriti; ekspr. s palico po njem, saj ne razume drugega jezika dopovedati mu je mogoče le na oster način; pog. ima grd jezik obrekuje; nedostojno govori; govoriti, najti isti, skupni jezik imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; pog., ekspr. imeti nabrušen jezik biti odrezav; pog., ekspr. imeti namazan jezik biti spreten v izražanju; ekspr. biti ostrega biti odrezav, napadalen, strupenega jezika biti zelo opravljiv, obrekljiv; ekspr. ta pa nima priraščenega jezika spretno in veliko govori; ima jezik kot kača, kot krava rep je zelo odrezav, piker; preg. kolikor jezikov znaš, toliko (mož) veljaš znanje več jezikov zelo poveča človekovo pomembnost
♦ anat. podraščen jezik; koren jezika skrajni zadnji del jezika; bot. jelenov jezik praprot s celorobimi, do pol metra dolgimi listi, Phyllitis scolopendrium; kačji jezik praprot vlažnih travnikov s samo enim listom, Ophioglossum; pasji jezik dlakava rastlina z rjavo rdečimi ali rožnatimi cveti, ki kasneje pomodrijo, Cynoglossum; navadni volovski jezik dlakava rastlina s škrlatnimi cveti, ki kasneje pomodrijo, Anchusa officinalis; elektr. programski jezik umetni jezik za izražanje računalniških pragramov; programski jezik fortran; etn. jezik premični del trlice; geogr. ledeniški jezik spodnji del ledenika; geol. jezik del kamnin, ki se klinasto zajeda v druge; jur. občevalni jezik ki ga uporabljajo ljudje pri medsebojnih stikih; uradni jezik ki je z zakonom določen za uradno poslovanje; lingv. fleksijski jeziki; govorjeni jezik kot je zvočno uresničen z govorilnimi organi; govorni jezik ki ni uresničitev vnaprej pripravljenega besedila; kentumski jeziki; knjižni jezik kodificirani jezik jezikovne, narodnostne skupnosti; ljudski jezik jezik socialno in izobrazbeno navadno preprostejših slojev prebivalstva; mrtvi jezik ki ga noben narod, ljudstvo več ne govori; naravni jezik ki se razvije v človeških skupnostih sam od sebe; pogovorni jezik prostejša, navadno govorna varianta knjižnega jezika; umetni jezik; živi jezik ki ga kak narod, ljudstvo še govori; družina jezikov več po izvoru sorodnih jezikov; med. obložen jezik z belkasto plastjo na površini; šol. učni jezik v katerem poteka pouk; vet. leseni jezik bolezensko otrdel jezik pri govedu; zool. morski jezik ploščata morska riba z nesimetrično razporejenimi očmi in usti, ki leži na morskem dnu; morski list
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
komponírati -am nedov. in dov. (ȋ) - 1. ustvarjati, pisati glasbeno delo, skladbo, skladati: to opero je komponiral znani glasbenik / skladatelj veliko komponira / komponira odlično glasbo
// redko ustvarjati, pisati, zlasti umetniško delo sploh: avtor je zgodbo dolgo komponiral - 2. knjiž. sestavljati, zlagati: kipar te živalce često komponira v posamezne skupine / pisatelj je komponiral vse dialoge enako
komponíran -a -o: prizor na sliki je dobro komponiran; za klavir komponirana skladba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
koníca -e ž (í) - 1. zelo zožen, priostren končni del česa: obrusiti, odlomiti konico; puščična, šivankina konica; ošiliti topo konico svinčnika / svetleče se konice zvonikov / zamenjati je treba konico strelovoda / jedi dodaj za noževo konico paprike
// končni, ožji del česa sploh: konice čevljev; konica jezika, nosu / konice dreves / hoditi po konicah prstov
// tako oblikovan predmet: izdelovati, vgrajevati diamantne konice; luknje dela z jekleno konico / pero ima iridijevo konico
♦ arheol. na eni strani priostreno prazgodovinsko orodje ali orožje iz kamna, kosti, kovine - 2. publ. čas, ko se kaj pojavlja v najvišji meri, stopnji: promet ob konicah je izredno gost; prodajne zmogljivosti v konicah ne zadoščajo / elektrika nove hidroelektrarne bo le za kritje konic / prometne konice
// navadno v povedni rabi najvišja dosegljiva ali dosežena stopnja: pri tem vozilu je konica 140 km na uro; prav v vojni tematiki je pisatelj dosegel svojo kvalitetno konico vrh, višek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
konsekvénca -e ž (ẹ̑) - 1. knjiž. (logična) posledica: to si lahko razlagamo kot konsekvenco njegovih pojmovanj družbenega vprašanja / nav., mn., publ. tako ravnanje ima lahko neprijetne konsekvence
// sklep, zaključek: iz vsega tega sta sledili dve konsekvenci / nav., mn., publ. pisec ni jasno izvajal svojih konsekvenc - 2. publ., v prislovni rabi, v zvezi do skrajne, zadnje konsekvence izraža najvišjo možno stopnjo, mero česa: stvar je razvil do skrajnih konsekvenc; razpresti pesnikove teze do zadnje konsekvence
// v zvezi v skrajni, zadnji konsekvenci poudarja trditev: pisatelj tudi v skrajni konsekvenci ne zanika predmeta; resnica mu je bila v zadnji konsekvenci cilj - 3. knjiž., redko doslednost, načelnost: pravil se je držal z železno konsekvenco
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
kontrastírati -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. - 1. biti v kontrastu: črna obleka bo lepo kontrastirala z njeno poltjo / barve živahno kontrastirajo / orkester ritmično kontrastira rogu
- 2. dajati, postavljati v kontrast: v drami je dobro kontrastiral dvoje družbenih svetov: fevdalno gospodo in kmečke podložnike / pisatelj kontrastira zdravega junaka z bolnim dekletom
kontrastirajóč -a -e: beli vrat, kontrastirajoč s črnim žametom; kontrastirajoči prizori
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
kránjski -a -o prid. (á) - 1. star. slovenski: kranjski humor; peti kranjske pesmi / kranjski pisatelj; kranjski rojak
- 2. nanašajoč se na Kranjsko v stari Avstriji: štajersko-kranjska meja / kranjska dežela
● ekspr. kranjski Janez v stari Avstriji vojak sedemnajstega pešpolka; šalj. kranjski Janez slovenski fant, Slovenec
♦ bot. kranjski jeglič jeglič z vijoličastimi cveti, ki raste po vlažnih skalnih razpokah v Sloveniji, Primula carniolica; kranjska krhlika grm z velikimi, podolgovatimi in bleščečimi listi, Rhamnus fallax; kranjska lilija gorska rastlina s pokončnim steblom in oranžnim rjavo lisastim cvetom z nazaj zavihanimi listi, Lilium carniolicum; čeb. kranjska čebela čebela sivkaste barve, Apis mellifica carnica; etn. kranjski cekar cekar iz različno barvane slame, na eni strani navadno z narodnim motivom; gastr. kranjska klobasa klobasa iz svinjskega mesa in začimb
kránjsko prisl.: govoriti (po) kranjsko
● pog., ekspr. povej (po) kranjsko po domače, razumljivo; sam.: pog. dve kranjski, prosim kranjski klobasi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
kvalitéta -e ž (ẹ̑) - 1. navadno s prilastkom kar opredeljuje kaj glede na pozitivno vsebino, kakovost: kvaliteta pri proizvodih raste; pojavila se je zahteva po kvaliteti / glede na kvaliteto je to blago slabše / izhajati iz kriterijev kvalitete / prehod od kvantitete h kvaliteti
// kar opredeljuje kaj glede na vsebino: izboljšati, popraviti kvaliteto kruha; določanje kvalitete papirja; seznaniti se s kvaliteto dela; predpis o kvaliteti izdelkov / dobra kvaliteta surovin; kvaliteta pouka je slaba / material se loči po kvaliteti - 2. nav. mn., publ. pozitivne lastnosti, značilnosti: ta človek je brez kvalitet; pesniška zbirka ima veliko kvalitet; spoznati kvalitete mladine / za tako dejanje so potrebne moralne kvalitete / ekspr. pisatelj izjemnih, močnih kvalitet zelo dober
♦ lingv. kvaliteta kvalitetna opozicija; izgovor glasu glede na odprtostno stopnjo govorilnih organov; šah. izgubiti, žrtvovati kvaliteto dati trdnjavo za lovca ali skakača
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
mazáč -a m (á) - 1. nav. slabš. kdor nestrokovno opravlja kako delo, zlasti zdravljenje: stroj je popravljal neki mazač; pomoči ni iskal pri zdravnikih, ampak pri domačih mazačih / novinarski mazač
- 2. slabš. slikar: mazač je razstavil svoje delo kot umetnino; jezil se je, da mazaču ne da hčere
- 3. redko mazalec: napravil je izpit za mazača na ladji
● slabš. papirni mazač pisatelj, pesnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
móda -e ž (ọ́) - 1. v določenem času uveljavljeni kroji oblačil, obutve, vzorci blaga, modni dodatki: letošnja moda se od lanske precej razlikuje; moda tridesetih let; ustvarjalec mode; frizura po modi / visoka moda z izvirnimi modeli, navadno unikati; ženska moda / sejem mode modnih oblačil
// oblačiti se po modi / zaostajati za modo; pren., ekspr. pesnikov davek literarni modi
// dejavnost, ki se ukvarja z oblikovanjem krojev oblačil, obutve, vzorcev blaga, modnih dodatkov: ta dežela vodi v modi; ukvarjati se z modo; modeli francoske mode; novosti na področju mode - 2. v povedni rabi kar ustreza splošnemu okusu določenega časa: abstraktne slike so zdaj moda; tedaj je bila moda dolga večerna obleka / ta pisatelj je med srednješolci moda
// v prislovni rabi, s predlogom izraža stanje, da kaj ustreza splošnemu okusu določenega časa: tako oblačenje je iz mode; športna krila so letos v modi / ta poklic je iz mode; kolesa zopet prihajajo v modo; ta izraz je zelo v modi
● redko on je po stari modi staromoden, starokopiten; zadnja beseda mode najnovejši modni domislek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
mójster -tra m (ọ́) - 1. nav. ekspr. kdor zna kaj dobro, navadno strokovno narediti: ta zidar je mojster; zdravnik je sčasoma postal mojster; v plesu si je želel pokazati se mojstra; ta čevljar velja za mojstra; je mojster za sestavljanje dopisov; mojster v kuhanju, opisovanju narave, streljanju; iron. to je lahko pokvaril samo tak mojster, kot si ti / znan mojster besede pisatelj ali pesnik, ki piše v lepem jeziku; mojster dleta (dober) kipar; mojster belih strmin (dober) smučar; mojster taktirke dirigent
// umetnik: rad prebira stare mojstre; nesmrtni, veliki mojstri / kot pristavek k imenu mojster Prešeren
// naslov zlasti za starejšega uglednega skladatelja, dirigenta: violino se je učil pri znanem mojstru / kot nagovor kako naj zaigram, mojster / kot pristavek k imenu mojster Gallus - 2. do 1962 kdor ima najvišjo usposobljenost v kaki obrtni stroki: mojstri so po vojni prevzeli vodilna mesta v proizvodnji; dati naročilo mojstru; odnosi med vajenci, pomočniki in mojstri / kuharski, predilni, tesarski mojster
● ekspr. mojster skaza kdor dela slabe izdelke; ekspr. mojster in pol velik, dober strokovnjak; vaja dela mojstra za dobro obvladanje česa je potrebna (dolgotrajna) vaja; delo hvali mojstra delavčeva strokovnost se sodi po kvaliteti njegovih izdelkov; vsak najde svojega mojstra
♦ ekon. cehovski mojster nekdaj lastnik obrtniške delavnice v fevdalizmu; gled. odrski mojster delavec, ki vodi in usklajuje delo odrskih delavcev pri postavljanju in razstavljanju scene; kor. baletni mojster strokovni vodja baletne skupine; muz. koncertni mojster vodja violinistov v orkestru; rad. tonski mojster kdor pri posnemanju zvoka skrbi, da je zvočni zapis odraz naravnega zvočnega dogajanja; rel. veliki mojster vrhovni predstojnik v viteških redovih; šah. mednarodni mojster naslov igralca, za stopnjo nižji od velemojstra; nacionalni mojster najvišji naslov igralca, ki ga podeli šahovska organizacija v državi; šport. mojster športa v nekaterih vzhodnoevropskih državah častni naslov za zaslužne športne tekmovalce, strokovnjake in organizatorje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
morálka -e ž (ȃ) - 1. publ. nauk o morali: želja je v moralki istovetna z dejanjem / obravnavati problem v luči humanistične, katoliške moralke; slabš. katekizemska moralka / pisatelj je v romanu izpovedal svojo moralko moralo
- 2. žarg., šol. družbeno-moralna vzgoja: drugo uro imamo moralko
♦ rel. predava moralko na teološki fakulteti moralno teologijo; šol. posvetna moralka nekdaj učni predmet v nižjih šolah o primernem, zaželenem vedenju, odnosih v družbi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
motivírati -am dov. in nedov. (ȋ) - 1. navesti vzrok kakega dejanja, ravnanja, utemeljiti: motivirati odpust z dela; motivirati vlogo, zahtevo; prošnjo sem motiviral s tem, da bom odšel kmalu v pokoj / pisatelj je prepričevalno motiviral junakovo dejanje
- 2. publ. spodbuditi, navdušiti: izboljšani delovni pogoji so zelo motivirali delavce; pravilno sestavljeni učni načrti motivirajo učence za šolsko delo
motivíran -a -o: motivirano dejanje, ravnanje; uboj je motiviran z nizkotnimi nagibi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
mráčen -čna -o stil. -ó prid., mráčnejši in mračnéjši (á ā) - 1. v katerem je vidljivost zmanjšana: mračen gozd, prostor; mračna klet, soba, ulica; dolina je postajala mračna; mračno brezno / iti po mračnih stopnicah / zreti v mračen večer; mračna noč
// ki je temnih barv ali v senci: obrisi predmetov postajajo mračnejši; gore so bile mračne; mračno polje
// ekspr. ki je brez močnega sijaja, svetlobe: mračna luč, svetloba - 2. ekspr. negativno, neugodno razpoložen: mračen človek; kaj si tako mračen; iz dneva v dan je postajal mračnejši; mračni in molčeči so sedeli za mizo
// ki vsebuje, izraža negativno, neugodno razpoloženje: vprašati z mračnim glasom; njegov obraz je postajal vedno mračnejši / pesn. mračno čelo / mračen značaj; pren. mračno poslopje
// ki prikazuje kaj z negativne, neugodne strani: pisatelj rad uporablja mračne motive; mračna pesem o čem / mračne statistike o nesrečah - 3. ekspr. za človeka zelo neprijeten: imeti mračno mladost; njegova mračna usoda / preženi mračne misli; obhajajo ga mračne slutnje
// ki vsebuje, izraža hudobijo, zlobo: kovati mračne naklepe
// zelo negativen: v tej aferi so bile na delu neke mračne sile
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: mračen obup; mračna otožnost, žalost; mračna zloba - 4. ekspr. ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju: tam vladajo mračne sile / mračni časi; mračne razmere / mračno nazadnjaštvo / mračni srednji vek
- 5. ekspr. časovno zelo odmaknjen (v neznano preteklost): pred mračnimi tisočletji
● ekspr. mračni bogovi človeku sovražni; ekspr. prikazovati, slikati kaj v mračnih barvah negativno
♦ zool. mračni termit termit, ki živi v lesu ali zemlji, Reticulotermes lucifugus
mráčno tudi mračnó prisl.: mračno gledati izpod čela; mračno naslikati prihodnost človeštva / piše se narazen ali skupaj mračno sive ali mračnosive gruče / v povedni rabi: postalo je mračno; v sobi je bilo nekam mračno; bilo mu je mračno pri duši
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
nàdčlovéški -a -o prid. (ȁ-ẹ́) - 1. nanašajoč se na nadčloveka: nadčloveške lastnosti, značilnosti / v drami prikazuje pisatelj nadčloveške like, osebe
- 2. ekspr. ki se pojavlja v zelo veliki meri, visoki stopnji: premagovati težave z nadčloveškim naporom; nadčloveški pogum; to delo terja nadčloveške moči
nàdčlovéško prisl.: nadčloveško se truditi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
nalíčje -a s (ȋ) knjiž. - 1. maska, krinka: nadeti (si), sneti (si) naličje; naličje z dolgim nosom / ta pisatelj je snel družbi naličje; to je le njegovo naličje, ne pa bistvo
- 2. tančica, pajčolan: nevesta z naličjem; gosto, prozorno naličje / nekatere osebe v romanu je zastrl z naličjem romantike
♦ etn. prt, tkanina, s katero se pokrije mrliču obraz - 3. podoba, videz, zunanjost: evropsko naličje mesta; naličje pokrajine se je spremenilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
naznáčiti -im dov. (á ȃ) - 1. knjiž. na splošno, v obrisih spregovoriti o čem, predstaviti kaj; nakazati: skušala je le naznačiti nekaj dogodkov; v uvodu je naznačil namen srečanja
// narediti, predstaviti kaj le v glavnih, osnovnih črtah, potezah: pisatelj je svojega junaka le naznačil - 2. knjiž. ukazati, zahtevati, kako naj bo; določiti: naznačiti kraj sestanka / star. naznačili so ga v drug kraj
- 3. star. dati pismeno naročilo komu, naj plača naslovniku določeni znesek za naročnikov račun; nakazati: naznačili so mu tristo goldinarjev
naznáčen -a -o: narahlo naznačen vzorec; priti ob naznačeni uri
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
nèdosegljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) - 1. ki se ne da doseči: nedosegljiv predmet / nedosegljivi cilji; sreča se mu je zdela nedosegljiva
● žarg. trenutno je nedosegljiv ni mogoče priti v stik z njim, govoriti z njim; ekspr. prva zbirka je že zdavnaj nedosegljiva razprodana - 2. ekspr. ki zelo izstopa po pomembnosti, vrednosti: njegovi prevodi so nedosegljivi / v opisovanju značajev je pisatelj nedosegljiv
nèdosegljívo prisl.: vse se mu je zdelo nedosegljivo daleč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
obárvati -am dov. (ȃ) - 1. dati čemu kako barvo: primesi različno obarvajo diamant; pri trohnobi se les rdečkasto obarva / ekspr. jeza ji je obarvala obraz z rdečico
// navadno s prislovom dati čemu določene poteze, značilnosti: pisatelj je plastično obarval razcep med starimi in mladimi; politično obarvati dogodke; obarvati jezik z narečnimi besedami - 2. redko pobarvati: obarvati stene z apnom
♦ med. obarvati histološki preparat
obárvan -a -o: čustveno obarvane besede; rdeče obarvana jabolka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
oblást -í in -i ž (ȃ) - 1. možnost vplivati na koga, da ravna po določenih zahtevah, željah, če noče čutiti neprijetnih posledic: v družini je imel oblast oče; izgubiti ekonomsko oblast; po prihodu novega direktorja se je oblast te skupine v podjetju še povečala / dobiti oblast nad možem; priti pod oblast izsiljevalca / dežela je prišla pod tujo oblast
// možnost vplivati na kaj, obvladovati kaj sploh: človekova oblast nad naravo se veča / imeti v oblasti gospodarski položaj / dana mu je bila oblast zapovedovati vetrovom v pravljicah mogel je - 2. pravica odločati, ukazovati v organizirani družbeni skupnosti: oblast pripada delovnemu ljudstvu; izgubiti, izvajati oblast; kraljeva, vladarska oblast / ekspr. imeti oblast nad življenjem in smrtjo podrejenih / zlorabiti svojo politično oblast / dobiti avtonomno oblast; izvršilna oblast pravica do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov
// spraviti koga z oblasti; ta stranka je na oblasti že pet let - 3. s prilastkom celota pravic, ki jih ima država ali oblastnik v odnosu do določenega ozemlja: oblast Nizozemske nad temi otoki je trajala nekaj stoletij / mesto je bilo pod oblastjo freisinških škofov / ta kralj je spravil ves polotok pod svojo oblast
// celota pravic, ki jih ima kdo glede na svojo funkcijo, pristojnosti v odnosu do podrejenih: oblast fevdalca nad tlačani, živečimi v mestu - 4. celota organov, oseb, ki imajo pravico odločati v organizirani politični skupnosti: oblast se je rušila; utrjevati novo oblast; centralna, civilna, ljudska oblast; sodišče je organ oblasti
// določen organ, ki ima pravico odločati- a) v organizirani politični skupnosti: oblast je novico zanikala; avstrijske oblasti so na noto odgovorile; občinske, sodne oblasti / ekspr. oblast je akcijo kritizirala
- b) s prilastkom na področju kake dejavnosti: cerkvena oblast ga je izobčila; ukrepi luških, šolskih oblasti
- 5. nekdaj večja upravna enota: okraji in oblasti
● ekspr. imela je veliko oblast nad njim čustveno, ljubezensko je bil nanjo zelo navezan, od nje zelo odvisen; ekspr. te besede, obljube so imele oblast nad njim so vplivale na njegovo ravnanje, vedenje; publ. šofer je izgubil oblast nad krmilom ni mogel več usmerjati, voditi vozila; ekspr. izgubiti oblast nad seboj ne moči se obvladati; ekspr. ta strast ga je kmalu dobila v oblast kmalu se ji z voljo, zavestjo ni mogel upirati; ta ženska ga je popolnoma dobila v svojo oblast popolnoma se podreja njeni volji, njenim zahtevam; spoznal je, da je v njegovi oblasti da se mora podrejati njegovi volji, zahtevam, če noče čutiti neprijetnih posledic; publ. ta pisatelj ima jezik v popolni oblasti piše zelo lepo, predmetu, namenu pisanja najustrezneje; knjiž., redko zbirati literaturo z vseh grafičnih oblasti področij, panog
♦ jur. avtonomna oblast od 1945 do 1963 v sklopu višje upravne enote organizirana politična skupnost z avtonomnimi pravicami ali ozemlje, ki pripada tej skupnosti; sodna oblast pravica do sojenja na podlagi veljavnih zakonov, predpisov, samoupravnih aktov; zakonodajna oblast pravica do izdajanja zakonov; polit. načelo enotnosti oblasti načelo, po katerem je nosilec oblasti ljudstvo, ki to oblast uveljavlja po predstavniških organih; rel. spovedna oblast pravica, dana duhovniku, da more dajati odvezo za grehe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
obračunávati -am nedov. (ȃ) - 1. delati obračun: obračunavati izdatke, storitve; obračunavati dnevno, mesečno / obračunavati potne stroške
- 2. računsko določati vsoto, namenjeno za kaj: obračunavati obresti, prispevke; obračunavati po tarifnih postavkah, sporazumu
- 3. nav. ekspr. obravnavati medsebojne spore, nesoglasja, izražajoč pri tem odklonilen odnos do drugega: že spet nekaj obračunavata; javno sta obračunavala / z demonstranti so grdo, krvavo obračunavali; evfem. z otroki je fizično obračunaval jih je pretepal, tepel
● v romanu obračunava pisatelj z nacizmom ga obsoja, zavrača; obračunavati s samim seboj kritično presojati svoje delo, življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
odpírati -am nedov. (ī ȋ) - 1. dajati kaj v tak položaj
- a) da je mogoč prehod, vstop ali izstop: odpirati okna, vrata; odpirati zapornice; nastežaj, počasi, tiho odpirati / ta ključ odpira veliko vrat odklepa
- b) da postaja notranjost dostopna: odpirati omaro, sobo / otroci so radi odpirali klavir; odpirati predal; kar naprej je odpirala in zapirala torbico
// navadno z dajalnikom z odprtjem vrat omogočati komu vstop ali izstop: odpirala jim je sama gospodinja; prižgal je luč in šel odpirat / njemu niso hoteli odpirati
- 2. z odstranjevanjem določenega dela na čem delati dostopno notranjost, vsebino: odpirati konzervo, sod; steklenico je dolgo odpiral / odpirati pisma
// s prerezom delati notranjost dostopno: odpirati pacientu prsni koš / odpirati gnojno bulo - 3. delati, da prilegajoči se deli česa niso več drug ob drugem: pes je odpiral gobec in kazal zobe; odpirati školjko; na široko odpirati veke; zreli stroki so se že odpirali / odpirati oči, usta / roža odpira cvet / pri potresih se lahko zemlja tudi odpira nastajajo razpoke, jame v njej
// delati, da kaj ni sklenjeno: odpirati člene na verigi; odpirati obroč
// delati, da kaj prihaja v položaj, značilen pri uporabljanju: odpirati pahljačo; dežnik se ni hotel odpirati / odpirati knjigo; odpirala je note, kakor da bi igrala / odpirati žepni nož; škarje se nerade odpirajo - 4. dajati del priprave v tak položaj, da ima kaj prosto pot: odpirati pipo, ventil / pog. odpirati radio, televizor vključevati
// na tak način omogočati izhod česa: odpirati paro, plin; ne odpiraj vode v kopalnici - 5. začenjati delati, poslovati: lokal odpirajo ob sedmih; ob tej uri se navadno odpirajo večje trgovine
- 6. delati, da se kje začne kaka (poklicna) dejavnost: banka odpira nove podružnice / odpirati kamnolom, rudnik / odpirati nove letalske linije / odpirati nova delovna mesta
- 7. izročati, dajati v javno, splošno uporabo, navadno slovesno, po predpisih: odpirati nove ceste; odpirati kegljišče v gostilni
// delati kaj dostopno za javnost, obiskovalce: začeli so odpirati gradove, parke / odpirati kaj za javnost / odpirati revijo mladim sodelavcem - 8. delati, da kaj začne potekati, navadno slovesno, po predpisih: odpirati kongres, zasedanje / seje odpira tajnik / slovesno odpirati razstavo
// začenjati kaj sploh: odpirati debato; odpirati nove teme / publ. odpirati problem, vprašanje začenjati govoriti, razpravljati o njem - 9. v zvezi odpirati pot, vrata omogočati komu, da lahko kam gre, pride: odpirati človeku pot v svet, vesolje; z novim prekopom se odpira ladjam direktna pot na morje / odpirati domačim izdelkom pot, vrata na tuja tržišča
// publ. omogočati nastop, uveljavljanje česa: nova določila odpirajo prosto pot najsposobnejšim; ta reforma odpira pot izboljšanemu načinu dela; odpirati vrata novim težnjam v umetnosti / odpirati vrata privatni pobudi
● ekspr. glasba jim je odpirala srca jih je delala dovzetne za čustva; miličnik odpira in zapira cesto dovoljuje in prepoveduje prehod čez njo; ekspr. na široko je odpiral denarnico bil je zelo radodaren; ekspr. odpirati komu svojo dušo, srce izpovedovati svoja čustva, misli; publ. odpirati možnosti za kaj dajati; ekspr. odpirati komu oči omogočati mu, da gleda, spoznava stvari, kakršne dejansko so; naučil se je odpirati oči in zapirati ušesa gledati, opazovati in molčati; pogled nanjo mu odpira stare rane mu vedno znova povzroča bolečine; ekspr. študija odpira pogled v evropsko gledališko snovanje kaže, razkriva; prijemi, s katerimi si pisatelj odpira človeška srca pridobiva naklonjenost; ekspr. kar usta so odpirali, ko so to slišali zelo so se čudili; ekspr. ali boš tudi pred sodnikom tako široko odpiral usta toliko (slabega) govoril (o nasprotniku); vrata svoje šole je brezplačno odpiral tudi revnim otrokom v šolo je sprejemal tudi revne otroke; ekspr. vrata se mu povsod odpirajo povsod ga (radi) sprejemajo; povsod ima uspeh
odpírati se - 1. biti pri odpiranju obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo: vrata se odpirajo na hodnik, v sobo; odpirati se navzven / tabla, ki se odpira kakor knjiga
- 2. pojavljati se razprostrt v širino: onkraj prelaza se svet odpira / na levo se odpira Bistriška dolina leži; pred njim se je odpirala nepregledna ravnina / za razvalinami se odpira brezno je, se nahaja; z vrhov se odpira lep razgled je; pren. pred njo se odpira svetla bodočnost, novo življenje
- 3. publ. nastopati, nastajati: pri teh temperaturah se odpirajo novi problemi; odpira se vprašanje nadaljnjega obstoja društva / odpirajo se vedno nova področja uporabe teh naprav / iz leta v leto se odpira več možnosti za razvoj te panoge / na nogah se odpirajo nove rane se delajo
- 4. ekspr. postajati zaupljiv, zgovoren: ob vinu so se začeli odpirati / težko se odpira pred tujimi ljudmi izpoveduje svoja čustva, misli
// začenjati se zanimati za kaj: odpirati se novim idejam / odpirati se tujemu vplivu
● publ. država se vse bolj odpira svetu ima vse več stikov s svetom; pog. končno se mu je začelo odpirati je začel dojemati, spoznavati
odpirajóč -a -e: požrešno odpirajoči se kljuni mladičev; navzven odpirajoče se okno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ogledálo -a s (á) - 1. predmet, navadno iz steklene podlage, na katero je nanesena gladka, svetlobo odbijajoča kovinska plast: obesiti ogledalo na steno; iz žepa je potegnil ogledalo; stopiti pred ogledalo; gledati, pogledati se v ogledalo, ogledalu; ogledalo s starinskim okvirom; omara z ogledalom; škornji so se svetili kot ogledalo / brušeno ogledalo; kristalno ogledalo; stensko, žepno ogledalo
- 2. ekspr., s prilastkom ogledalu podobna površina: čoln je drsel čez vodno ogledalo; veliko ogledalo jezera; ogledalo parketa
- 3. ekspr., s prilastkom kar kaže, odraža določeno stanje, razmere: umetnost je ogledalo življenja; gledališče kot ogledalo časa / to naj ostane kot ogledalo težkih dni spomin na težke dni
● ekspr. jezero mu je ogledalo v jezeru se ogleduje; knjiž. držati ogledalo svojemu času v umetniških, zlasti gledaliških delih prikazovati problematiko določene dobe; knjiž. pisatelj kaže ogledalo družbi kritično jo ocenjuje, opozarja na napake
♦ avt. vzvratno ogledalo ki omogoča pregled cestišča za vozilom; lov. ogledalo modrikasto svetleče se perje v peruti race
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
opazoválec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) - 1. kdor opazuje: otroci so mislili, da nimajo opazovalca; opazovalcu je postalo takoj jasno, kaj se dogaja; opazovalec narave, življenja; slika je pritegnila pozornost opazovalcev; s stališča opazovalca je predmet na levi strani; stal je, kakor da je neprizadet opazovalec / ta pisatelj je dober opazovalec
- 2. kdor je določen, da z opazovanjem ugotavlja položaj, stanje česa: Organizacija združenih narodov je poslala na mejo svoje opazovalce; straže in opazovalce so postavili na pregledna mesta / diplomatski, politični opazovalci; konference se je udeležil kot opazovalec brez pravice posegati v njen potek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
opazováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. z gledanjem zaznavati: obstal je in ga opazoval; opazovati izložbe, mimoidoče; opazovati koga pri delu; boječe je opazoval tujca / nepremično, radovedno, ekspr. napeto opazovati; izpod čela, od strani opazovati kaj; opazovali so ju z začudenjem / ta pisatelj zna dobro opazovati
// zaznavati sploh: z žalostjo je opazoval, kako izginjajo ljudski običaji - 2. gledati kaj načrtno, z določenim namenom: opazovati naravne pojave, zvezde; opazovati pod, z mikroskopom; natančno opazovati / bolnika že dalj časa opazujejo; sumljiv je, zato ga opazujejo / lovec opazuje divjad / opazovati vreme
opazováje: opazovaje naravne pojave, je prišel do teh dognanj
opazujóč -a -e: pazljivo opazujoč okolico, se je četa premikala dalje; opazujoč pogled
opazován -a -o: opazovan predmet; biti opazovan; opazovana oseba; čutila se je opazovano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
opráviti -im dov. (á ȃ) - 1. uspešno končati
- a) kako delo, opravilo: opraviti izpit, tečaj; vse je opravil sam / mizarska dela je že opravil; opraviti poljska dela / opravil je vse potrebne formalnosti
- b) kaj zahtevanega, pričakovanega: opraviti svojo dolžnost; opraviti pomembno nalogo; ali si natančno opravil naročilo / svojo vlogo je igralec dobro opravil jo je dobro odigral
// mladinci so opravili tisoč prostovoljnih delovnih ur
- 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža konec dejanja, kot ga določa samostalnik: opraviti nakupe, poizvedbe; opraviti polet, pot; voznik je opravil tri vožnje; preiskava se je že opravila / poroko so opravili v drugem kraju / opraviti analizo; zdravnik je že opravil operacijo / opraviti eksplozijo jedrske bombe / publ.: opraviti vse preglede biti popolnoma zdravniško pregledan; popolnoma zdravniško pregledati; opraviti prevzem blaga prevzeti blago
// opraviti malo, veliko potrebo; elipt. počepnil je za grm in opravil - 3. nepreh., s prislovnim določilom biti uspešen pri kakem prizadevanju: če bom šel sam tja, ne bom dosti opravil; ali si kaj opravil pri direktorju; s tako sekirico ne boš nič opravil; ti govori z njim, boš več opravila / s solzami ne boste nič opravili / kot voščilo pa dobro opravi
- 4. ekspr., z orodnikom prenehati imeti zvezo s kom, s čim: s svojo prejšnjo družbo je opravil; z njim sem opravila / ta filozof je opravil s pojmom vzročnosti; odločno so opravili s predsodki zavrgli, odklonili jih
// s predlogom so nakratko opravili, češ da ni sprejemljiv so ga zavrnili
// publ. premagati: boksar je hitro opravil z nasprotnikom; s tako peščico boš že opravil / domača igralka je igraje opravila z gostjo veliko bolje je igrala
// revolucija je opravila s tem družbenim razredom / s sušo so opravili tako, da so uredili namakalni sistem - 5. nepreh., ekspr., navadno s prislovnim določilom izraža prenehanje določenega razmerja, dejavnosti: tu ima delavsko knjižico, pri nas je opravila; pri njej si opravil; kot govornik si opravil / če pisatelj neha opazovati, je opravil
- 6. nedov., nav. ekspr., v zvezi imeti opraviti s, z izraža, da
- a) je kdo s kom, s čim v odnosu, zvezi: v tej službi boš imel opraviti z ljudmi; učitelj ima opraviti z otroki / z njim nimam rad opraviti; še šef se jih je bal, kadar je imel opraviti z njimi / publ. vse kaže, da imamo opraviti s tatvino da gre za tatvino
- b) kdo kaj dela: imeti opraviti s kuho, šivanjem; dovolj ima opraviti z vrtom / veliko ima opraviti z menoj
// izraža vzročno odvisnost, povezanost: ali ima najin pogovor kaj opraviti s tem; to nima nič opraviti s tvojim vprašanjem / nesrečo je zakrivil sam, slaba cesta ni imela pri tem nič opraviti
- 7. star. obleči: opraviti otroka; hitro se opravi / opraviti se v berača
- 8. nar. prebiti, shajati: odrasel človek še opravi brez mleka, otrok pa težko; takih prtičkov nima, pa bo že brez njih opravil
● ekspr. če nas odkrijejo, smo opravili nas bodo zelo kaznovali; nas bodo ubili; star. trdil je, da imajo v gradu opraviti strahovi da so v gradu strahovi; ekspr. dejal je, da delavec opravi svojih osem ur in gre dela; zastar. opraviti nove šolske prostore opremiti; s tem avtomobilom je opravil sto tisoč kilometrov prevozil; opraviti svoje ekspr. bolezen in zgaranost sta opravili svoje povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt; ekspr. dolgo je žaloval, a čas je opravil svoje sčasoma je žalost postala manjša, je minila; evfem. zvabil jo je v gozd in opravil svoje jo posilil; ekspr. južni veter je opravil svoje je stalil sneg, led; ekspr. žganje je kmalu opravilo svoje ga je upijanilo; povzročilo bolezen, smrt; nar. opraviti živino nakrmiti, napojiti jo in ji nastlati; ekspr. za pusta malokatera družina opravi brez krofov skoraj v vsaki družini jedo krofe; star. sin je po materi vse opravil poskrbel za pogreb in za vse, kar je v zvezi z njim; ekspr. posumil je, da ima opraviti z blaznim človekom da je to blazen človek; publ. odpelji ga in opravi z njim ubij ga, usmrti ga; ekspr. dajati si, dati si opraviti s šivanko šivati; ekspr. do takrat še ni imel opraviti z žensko še ni imel spolnih odnosov; star. v mestu imam dosti opraviti opravkov; star. mnogo je imela opraviti, da ju je pomirila s težavo ju je pomirila; zgrda pri tem otroku nič ne opraviš če si z njim strog, noče narediti, kar se od njega zahteva; star. pozimi ni toliko opraviti ni toliko dela; dati opraviti dojenček da dosti opraviti z njim je dosti dela; ekspr. ta fant ti bo dal še opraviti povzročil neprijetnosti, težave; ekspr. sovražnik je dal četi precej opraviti težko ga je premagala
♦ alp. opraviti ponovitev smeri; fiz. delo, ki ga opravi stroj; mat. opraviti računsko operacijo; rel. opraviti spoved; strojn. mehanizem opravi pot
opravívši zastar.: opravivši naročilo, je odšel
oprávljen -a -o: opravljen vojaški rok; izpiti so opravljeni; črno opravljena ženska; formalnosti na meji so bile hitro opravljene; mislil sem, da je stvar opravljena, pa ni končana; dobro opravljeno delo
● ekspr. otroci niso nikoli opravljeni z otroki je veliko dela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
osvéstiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) - 1. narediti, povzročiti, da kdo kritično presoja, spoznava svoja in tuja dejanja, mnenja ali čuti odgovornost zanje: osvestiti doraščajočo mladino; idejno, politično se osvestiti
// knjiž. narediti, povzročiti, da kdo kaj spozna, se česa zave: pisatelj jih želi osvestiti krivde; ekspr. novica ga je do kraja osvestila / v zadnjem trenutku se je osvestil nevarnosti zavedel - 2. zastar. zbuditi iz nezavesti, spraviti k zavesti: dolgo je trajalo, da so ga osvestili; v nočnem hladu se je hitro osvestil
osvéščen -a -o: ravnanje osveščenega človeka; idejno, politično osveščena družba; prisl.: osveščeno delovati; osveščeno storiti kaj zavestno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ozádje -a s (ȃ) - 1. zadnji, najbolj oddaljeni, končni del česa: ozadje doline obrobljajo hribi; oglasil se je iz ozadja; stal je v ozadju odra / stopila sta nekoliko v ozadje nazaj
// kraj, prostor za čim: odrsko ozadje; ozadje stavbe je polno grmičja / dvorišče je odprto proti hišnemu ozadju zadnji strani hiše - 2. osnovni del česa, navadno slike, od katerega se odražajo liki, motivi: ozadje je pokril z rjavo barvo; barvno, temno ozadje; vzorec je zelen, ozadje pa belo podlaga
- 3. s prilastkom okoliščine, navadno prikrite, ki odločilno vplivajo na potek česa: poznati ozadje dogajanja; kulturno, politično ozadje česa / ekspr. pravega ozadja nesreče še niso razkrili vzroka; v ozadju dogodka so bili še drugi vzroki
- 4. publ., navadno v zvezi postavljati, potiskati v ozadje dajati, pripisovati čemu majhno pomembnost, vrednost: študentske zahteve so postavljali v ozadje; v tistem času so mladino zelo potiskali v ozadje
// navadno v zvezi stopati v ozadje izgubljati pomembnost, vrednost: v medvojnih letih so osebne težave stopale v ozadje
● ekspr. delovati, odločati iz ozadja prikrito, skrito; mnogim zgodbam je bil za ozadje pisateljev rojstni kraj snov zanje je jemal pisatelj iz svojega rojstnega kraja; ekspr. najraje je bil, stal v ozadju ni sodeloval; ekspr. najraje se drži v ozadju hoče biti neopažen; ekspr. s tovrstno literaturo smo ostali v ozadju nismo napredovali
♦ anat. očesno ozadje del notranje površine zrkla; fot. ozadje kar je na posnetku za fotografiranim motivom, predmetom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
paléta -e ž (ẹ̑) - 1. slikarska priprava za razmazovanje, mešanje barv: v roki je držal paleto in slikal; paleta in čopič / barve s palete; pren., knjiž. pisatelj slika življenje z bogato in pisano paleto
● ekspr. ta motiv je vreden njegove palete da bi ga on upodobil, naslikal - 2. knjiž., s prilastkom barve, barvni odtenki pri čem: na tej sliki prevladuje svetla paleta; paleta impresionizma / modna paleta se vsako leto spreminja modne barve
// elementi, stvari, sestavljajoči kako celoto: letošnja repertoarna paleta je zelo aktualna; pisana orkestralna paleta; zvočna paleta - 3. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: travnik nudi paleto barv; paleta idej, zabavnih popevk
- 4. teh. priprava z mednarodno dogovorjenimi merami, obliko za prevažanje blaga: nalagati sadje s paletami; lesena paleta; palete in viličarji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
patriarhálen -lna -o prid. (ȃ) - 1. nanašajoč se na patriarhat 1: patriarhalna ureditev prvotne družbe / patriarhalna družina; patriarhalno gospodarstvo / patriarhalni odnosi
- 2. ekspr. idiličen, idealiziran: spomini na nekdanje patriarhalno življenje
- 3. ekspr. nesodoben, zastarel: imel je patriarhalne nazore o vzgoji
● ekspr. pri tej hiši vlada patriarhalni red odloča, ukazuje mož; ekspr. pisatelj je dočakal patriarhalno starost zelo visoko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
plemenít -a -o prid., plemenítejši (ȋ) - 1. ki ima pozitivne lastnosti v moralnem, duhovnem pogledu: plemenit človek, značaj; biti plemenit / plemenit cilj; plemenita misel; plemenito dejanje; biti plemenitega srca / plemenit poklic ki se opravlja z veliko človekoljubja, požrtvovalnosti; ekspr. bil je ljudski pisatelj v najplemenitejšem pomenu te besede v najbolj pozitivnem
- 2. s širokim pomenskim obsegom ki po kakovosti, obliki zelo presega stvari svoje vrste: preja s plemenitim leskom; kazati plemenit okus; plemenita preprostost v oblačenju / plemenito vino / plemenit ton violine zelo lep, ki vzbuja ugodje
// lepo, skladno oblikovan: plemenita arhitektura; plemenita glava konja / plemenite kretnje; plemenite poteze njegovega obraza - 3. plemiški, plemenitaški: plemenit rod; plemenita družina / biti plemenite krvi plemenitega rodu
// kot pristavek k imenu plemiča, nekdaj Julij plemeniti [pl.] Kleinmayr
♦ agr. plemenita rastlina rastlina, ki ima s križanjem, namernim izborom izboljšane lastnosti; žlahtna rastlina; les. plemeniti furnir furnir za oblaganje zunanje strani izdelkov; plemeniti les kakovosten les z lepo strukturo in barvo; metal. plemenite kovine kemično zelo obstojne kovine, ki se uporabljajo zlasti za nakit in kovance; obrt. plemenito krzno tanko in odporno krzno z lesketajočo se dlako; teh. plemenito jeklo jeklo z izboljšanimi lastnostmi; vet. plemenita pasma konja pasma, ki ima s križanjem, namernim izborom izboljšane lastnosti
plemeníto prisl.: plemenito ravnati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ponášiti -im dov. (á ȃ) - 1. nav. ekspr. narediti kaj naše, domače: ponašiti tuje ime / pisatelj je igro tako ponašil, da so jo gledalci sprejeli za svojo
- 2. knjiž. prevesti (v materni jezik): ponašil je precej latinskih besedil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
poprávljati -am nedov., stil. popravljájte; stil. popravljála (á) - 1. odpravljati okvaro, poškodbo česa: popravljati čevlje, dežnike; ali zna popravljati šivalne stroje / kje popravljajo igrače
// delati kaj (bolj) uporabno, navadno z zadelavanjem lukenj: popravljati cesto, streho
// dajati ustreznejšo, primernejšo obliko: popravljati staro hišo / popravljati verze mlajšim pesnikom - 2. povzročati, da kaj postane boljše; izboljševati: popravljati načrt; pog. dobro naredi, da ne bo treba popravljati za teboj / ti ukrepi popravljajo stanje; položaj se popravlja / vreme se popravlja
- 3. ugotavljati in odpravljati jezikovne, stilistične napake v tekstu: popravljati besedilo; profesor popravlja naloge / učitelj ga je poslušal in včasih popravljal / popravljati matematične naloge
- 4. delati, da kaj slabega ne obstaja več: popravljati krivice
- 5. delati, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj: popravljati bolniku blazino; popravljala je otroku kapico; ko je bilo vse naloženo, je bilo treba tu in tam še kaj popravljati in preložiti; presedal se je in se popravljal na stolu; popravljati si nogavice / popravljati si lase s čela / popravljati z grebljico ogenj, žerjavico
- 6. dopolnjevati, deloma spreminjati prej povedano: brž je začel popravljati svojo izjavo / saj nisem Janez, Tone sem, ga je popravljal / dov., navadno pri radijskem, televizijskem napovedovanju predstava se začne ob sedmih. Popravljam: ob osmih
● ekspr. pisatelj v noveli popravlja življenje olepšuje
♦ agr. popravljati vino izboljševati kakovost vina z dodajanjem sladkorja moštu ali z uravnavanjem kislosti vina
poprávljati se nav. ekspr. postajati (bolj) zdrav, krepek: bolnik se že popravlja / po dežju se je rastlina začela hitro popravljati
popravljáje: stal je pred ogledalom, popravljaje si kravato
popravljajóč -a -e: ozrla se je, leno popravljajoč si lase
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
porêklo -a s (é) s prilastkom - 1. značilnost glede na prvotno pripadnost; izvor: raziskovati poreklo ameriškega prebivalstva / ljudje različnega narodnostnega porekla / pisatelj je španskega porekla rodu
// značilnost glede na prednike zlasti s socialnega stališča: zamolčal je svoje poreklo; biti meščanskega porekla / socialno poreklo učencev - 2. značilnost glede na nastanek: raziskovati poreklo pravljice / označba porekla blaga / publ., z oslabljenim pomenom nekaj hotelov je novejšega porekla novejših
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
poségati -am nedov. (ẹ̄) s prislovnim določilom - 1. iztegovati roko po čem, za čim: pri svojem delu pogosto posega nazaj, na polico po knjige / posegal je v vrečo in jemal iz nje različne predmete segal
// zajemati določeno časovno obdobje: pisatelji so v svojih delih posegali v zgodovino - 2. odločilno vplivati na potek česa: skušali so posegati na najrazličnejša področja kulture; posegati v gospodarstvo dežele / znanstvena izdaja je posegala tudi v jezik
// publ., z glagolskim samostalnikom izraža ponavljanje dejanja, kot ga določa samostalnik: posegati v igro; posegati v politiko; delegati so živahno posegali v razpravo; uspešno posegati v reševanje problemov / država je posegala po administrativnih ukrepih / minometi so posegali v boj - 3. ekspr. uporabljati: rad posega po knjigah o živalih / pisatelj je po snov posegal v zgodovino
posegajóč -a -e: na razna področja posegajoča vsebina člankov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
poudáriti -im dov. (á ȃ) - 1. izgovoriti izrazito, s poudarkom: poudaril je vsako besedo; z ironijo je poudaril zadnje besede / poudariti besedo na prvem zlogu naglasiti
- 2. z govorjenjem dati vsebini povedanega, navedenega večjo pomembnost: na koncu so poudarili glavno misel razprave; posebej je poudaril, da bo prišel pravočasno / pisatelj je v romanu poudaril zlasti stisko sodobnega človeka
// narediti bolj izrazito, bolj opazno: poudariti obrvi, oči s šminko; z obleko je še poudarila svojo postavo
poudárjen -a -o: poudarjene razlike; poudarjeni šivi na obleki
● ima zelo poudarjene ličnice izrazite; prisl.: spregovoril je poudarjeno; poudarjeno lirski značaj umetnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
právšen -šna -o prid. (ȃ) nav. ekspr. - 1. ki je glede na določene potrebe, zahteve primeren, ustrezen: ravno pravšna miza za risanje; soba je kar pravšna zanj; za igro nas je pravšno število
// primeren, ustrezen sploh: on je pravšen človek za tako delo; oglasil se je v pravšnem trenutku; hotel je ravno pravšen za nas - 2. knjiž. pravi, pravilen: pravšna smer; pravšen in napačen / to je edina pravšna razlaga
// pravi, resničen: šolo je obiskal pravšen pisatelj / pravšnega veselja po tem dogodku seveda ni bilo več
● knjiž., ekspr. imej zmeraj pravšno mero bodi zmeraj zmeren, v ničemer ne pretiravaj; zastar. to niso pravšne stvari naravne, normalne
právšni -a -o sam.: govoril sem z ravno pravšnim; pravšno je povedal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
prelomíti -lómim dov. (ī ọ́) - 1. z lomljenjem razdeliti na dva dela: prelomiti vejo / prelomiti po sredi / prelomiti palico na dvoje
- 2. nav. ekspr. ne izpolniti tega, kar je bilo dogovorjeno, obljubljeno, rečeno: prelomila je besedo, obljubo, prisego / prelomiti pogodbo, pravila, zakon prekršiti
- 3. publ., z orodnikom narediti, povzročiti, da kaj preneha obstajati in se začne kaj novega, drugačnega: prelomiti s starimi navadami, preteklostjo; prelomil je z vsem, kar ga je vezalo nanjo; dokončno so prelomili s starim načinom življenja / z njim je prelomil nima več zveze z njim
// pisatelj je prelomil s tradicijo našega pripovedništva
♦ jur. prelomiti palico nad obsojencem nekdaj odrediti izvršitev sodbe; rel. prelomiti post
prelomíti se - 1. zaradi sile, pritiska ne biti več (popolnoma) zraščen, skupaj: macesen se je prelomil čez sredo; pod težo snega se je veja prelomila / na tem mestu se noga malokdaj prelomi
- 2. ekspr., v zvezi z v (nenadoma) preiti v kaj drugega: tu se je breg iz strmine prelomil v položno pobočje / glas se ji je v grlu prelomil v pretresljiv jok / poletje se hitro prelomi v jesen nagne
// nenadoma prenehati obstajati: ljubezen v njej se je prelomila / družinski mir se je prelomil
● ekspr. na ovinku se cesta prelomi strmo spusti navzdol; ekspr. sredi govora se mu je glas prelomil nenadoma ni mogel več govoriti; knjiž., ekspr. pri tem delu se je njegova postava prelomila k tlom bil je zelo sključen, nagnjen naprej; ekspr. stopnišče se je dvakrat prelomilo imelo je dva vmesna presledka, podesta; ekspr. glej, da se pri delu ne prelomiš da se preveč ne izčrpaš; ekspr. služabnik se je trikrat prelomil v pasu globoko priklonil
prelómljen -a -o: prelomljena kost; prelomljena palica; prelomljena prisega; prelomljen posredi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
premolčáti -ím [u̯č] dov., premólči; premólčal (á í) - 1. molče prebiti, preživeti: cele dneve premolči / vso pot do doma sta premolčala
- 2. knjiž. ne odgovoriti, ne reagirati na kaj: vprašanje je premolčal; ne bi bilo prav, če bi to kar premolčali
● knjiž. pisatelj je vsa medvojna leta premolčal ni ničesar objavil; zastar. premolčal je svoje ime zamolčal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
prežaríti -ím tudi prežáriti -im dov., prežáril (ī í; ā ȃ) - 1. narediti svetlo, svetlejše s prehodom skozi: sonce je prežarilo meglo; pren., knjiž. ljubezen jo je vso prežarila
● knjiž., ekspr. pisatelj je delo prežaril z osebnim ognjem v delu je velika stopnja čustvene vznemirjenosti, razgibanosti; knjiž. njene besede so ga prežarile s sovraštvom navdale - 2. teh. segreti do tako visoke temperature, da žari: prežariti jeklo; ta kovina se hitro prežari
prežárjen -a -o in prežarjèn -êna -o: od sonca prežarjen zrak; megla, prežarjena s soncem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
pridobíti -ím dov., pridóbil (ī í) - 1. z delom, prizadevanjem priti do česa: zapravil je vse, kar so starši pridobili; pridobil (si) je veliko premoženje; dovolj je pridobil, da bodo preskrbljeni on in družina / s kupčijo je pridobil dosti denarja / pridobiti izkušnje z delom, znanje z učenjem / slovenščini je pridobil velik ugled; pridobiti si oblast; pridobil si je pravico sodelovati na prvenstvu / pridobiti si odpornost
- 2. narediti, da pride kaj iz česa kot rezultat določenega postopka: pridobiti maslo iz mleka; pridobiti srebro iz rude; pridobiti s kemičnim postopkom, s sušenjem
♦ fiz. pridobiti z destilacijo
// narediti, da kaj postane na razpolago kot rezultat določenega dela: pridobiti obdelovalno zemljo z izsuševanjem močvirij / pridobili so dovolj premoga nakopali - 3. vzbuditi pozitiven, naklonjen odnos: če bi se potrudil, bi jo lahko spet pridobil; z obljubami jih je hotel pridobiti; že po prvi skladbi so pridobili občinstvo / pridobil si je njegovo zaupanje
// narediti, da kdo pride s kom, čim v določen odnos: pridobiti nove člane, naročnike; pridobiti (si) pristaše
// vzbuditi pri kom pripravljenost za kaj: skušal je pridobiti dijake, da bi zapisovali narodno blago; pridobiti ljudi za sodelovanje - 4. postati boljši, kvalitetnejši, bogatejši: če bi knjigo pregledal lektor, bi veliko pridobila; učbenik je s tem pregledom samo pridobil / če sliko pogledaš od daleč, še pridobi je videti lepša
// postati v večji meri deležen kake lastnosti, značilnosti: pridobiti hitrost, publ. na hitrosti, pri hitrosti; pridobiti težo, višino
● publ. pridobiti na času storiti kaj prej kot v določenem času; imeti časovno prednost pred kom; ekspr. v očeh vaščanov je pridobil vaščani ga bolj cenijo, spoštujejo; knjiž. pridobiti si literarno ime postati znan kot dober pisatelj, pesnik
pridobljèn -êna -o: pridobljen ugled; pridobljene pravice; nepošteno pridobljeno blago; iz nafte pridobljeno gorivo; znanje, pridobljeno s študijem
♦ biol. pridobljena lastnost nededna lastnost, pridobljena v življenju zaradi vplivov okolja; med. pridobljena imunost imunost, nastala s prestano okužbo ali s cepljenjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
prijéti prímem dov., prijél; nam. prijét in prijèt (ẹ́ í) - 1. narediti, da je kaj tesno obdano s prsti, dlanjo: prijeti skodelico; prijeti za ročaj; film primemo na robovih; močno, trdno prijeti / prijela jo je za ramo; prijela sta se za roke in odšla; prijeti se za želodec / prijeti s prsti, z roko
// narediti, da je kaj tesno obdano s prsti, dlanjo zaradi kakega namena, dela: učila ga je, kako naj prime čopič, dleto; ni znal prijeti žage; spretno je prijel za vajeti, veslo / fant je prijel dekle okoli pasu
// narediti, da je kaj tesno obdano s prsti, dlanjo, da se ohranja v določenem položaju, na določenem mestu: primi lestev, sicer bo padla / kot klic za ščuvanje psa primi ga - 2. s prijemom narediti, da kaj pride h komu: prijel je kozarec in nazdravil / primi otroka vzemi ga v naročje
// žerjav je prijel cev in jo dvignil na stavbo - 3. narediti, da je kaj tesno obdano z deli česa: prijeti s kleščami / ker ni bil pazljiv, ga je prijela slamoreznica; jermen je prijel delavca za roko
// priti v tesen stik z deli česa: ta del ključa prime v ključavnico - 4. s pritiskanjem na kaj onemogočiti (enakomerno) gibanje česa: jermen je nekaj prijelo, zato neenakomerno teče
- 5. trdno se namestiti v podlago: cepin v mehkem snegu ni prijel; sidro je dobro prijelo; deska je trhla, zato žebelj ne prime
- 6. odvzeti komu prostost: miličniki so prijeli nevarnega zločinca; morilca so že prijeli
- 7. ekspr. začeti delati: ko je prišla domov, ni vedela, kje bi prijela; vsi bodo morali prijeti, toliko je dela / na polju je treba spomladi krepko prijeti
// z glagolskim samostalnikom, v zvezi z za izraža nastop opravljanja dela, opravila, kot ga določa samostalnik: če je treba, zna prijeti za delo; jeseni bom moral bolj prijeti za učenje
// s širokim pomenskim obsegom, v zvezi z za izraža nastop dejanja, kot ga določa sobesedilo: spet bo treba prijeti za knjige; odkar se je vrnil, ni več prijel za kopito ni več čevljaril; treba bo prijeti za kramp, rovnico začeti fizično delati; prijeti za orožje, puško začeti se bojevati; pripraviti se na boj; pisatelj je spet prijel za pero začel pisateljevati, pisati - 8. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: prijelo me je močno hrepenenje; ob očitkih jo je prijela jeza; v zakajenem prostoru ga je prijel kašelj; prijel jo je krč; otroka je prijel spanec, zato je siten; včasih me prime trma
// izraža nastop razpoloženja, kot ga določa sobesedilo: kaj te je prijelo, da si tako vesel; brezoseb. kadar ga je prijelo, je samo sitnaril / brezoseb. prijelo me je, da bi odšel rad bi odšel - 9. ekspr. odločno, z grožnjami izraziti nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja: prijel ga je zaradi kraje; otroka bo treba prijeti, ker se preveč potepa
// zahtevati od koga, da kaj pove, naredi: primite ga, kje je dobil denar / kje si hodil tako dolgo, ga je prijela / prijel jih bo, naj mu vrnejo denar; otroke bo treba malo bolj prijeti z njimi bo treba začeti bolj neprizanesljivo ravnati - 10. žarg. začeti učinkovati, delovati: po nekaj minutah je injekcija prijela / lepilo je slabo prijelo zlepilo; trajna ji je kar preveč prijela skodrala lase; pri tem bolniku morfij ne prime več ni več učinkovit
- 11. rib. vzeti vabo: postrv je prijela; pren. zelo se je trudil, vendar dekle ni prijelo
● pog. kaj te je prijelo zakaj tako ravnaš; zakaj si storil to nepremišljeno dejanje; ekspr. zapustil je delo, kadar ga je prijela kaka muha kadar se mu je zahotelo; kadar ni bil zadovoljen; ekspr. njegova odkritosrčnost je poslušalce prijela ganila, prevzela; pog. ko se je sklonila, jo je prijelo v hrbtu je začutila krčevito, sunkovito bolečino; star. zvečer jo je prijelo dobila je (porodne) popadke; ekspr. potico je v pečici kar preveč prijelo zapeklo; publ. razpravljavec je prijel vprašanje z drugega stališča začel obravnavati; ekspr. prijeti koga za besedo zahtevati, da obljubo izpolni; pog. ne prime za nobeno delo noče delati; ekspr. za glavo se je prijel, ko je izvedel resnico bil je (neprijetno) presenečen, začuden; pog., ekspr. prijeti koga za jezik zahtevati, da izrečeno mnenje dokaže ali prekliče; ekspr. prijeti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; ekspr. treba ga bo prijeti za ušesa kaznovati ga s potegljaji za uhelj; kaznovati ga sploh; evfem. otroka je nekam prijelo opraviti mora malo, veliko potrebo; ekspr. tako laže, da bi lahko prijel zelo; ekspr. doma so jo precej na kratko prijeli ne dovolijo ji, da bi delala, ravnala, kakor bi hotela; preg. kdor za smolo prime, se osmoli
♦ čeb. hoja je že prijela začela mediti; lov. prijeti sled najti sled in iti po njej
prijéti se - 1. položiti prste, roke tesno okrog koga, česa, da se prepreči ločitev: otrok se je prijel ograjice, matere okoli vratu; prijel se je je kot klop / prijeti se matere za krilo
- 2. podpreti se, opreti se s prijemom česa: primi se naslonjala, da ne padeš; veja, za katero se je prijel, se je zlomila; dobro se primi / žena se ga je prijela za roko in sta šla
- 3. pojaviti se tesno okrog česa: obleka se preveč prime telesa
- 4. ob dotiku s kako stvarjo ostati na njej: blato se prime čevljev; žvečilni gumi se mu je prijel na rokav; potni lasje so se prijeli čela; seme trav se je prijelo nogavic / zaradi pomanjkanja tekočine se je jed prijela dna posode; riž se rad prime / belež, omet se je dobro prijel
- 5. začeti rasti, pognati korenine: mlado drevo se je prijelo; rožmarin se težko prime / pog. presajena koža se je prijela prirasla
- 6. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža začetek dejanja, dejavnosti, kot jo določa samostalnik: prijeti se čebelarjenja, študija; treba se bo prijeti kakega dela
// s širokim pomenskim obsegom izraža nastop dejanja, kot ga določa sobesedilo: prijeti se kamnoseštva; prijeti se kmetije začeti (pridno, resno) kmetovati; spet se bom prijel knjig jih začel brati, študirati
● ekspr. vsaka bolezen se ga prime zelo je dovzeten za bolezni; otroka se je prijela gripa zbolel je za gripo; ekspr. prijelo se ga je ime Jirs začeli so ga imenovati; rekli so mu; evfem. njega se rado kaj prime krade; ekspr. nobena krogla se ga ne prime ga ne zadene, rani; ekspr. noben nasvet se je ne prime ga ne upošteva; ekspr. pijača se ga je hitro prijela hitro se je opil; pog. sonce se vas je lepo prijelo lepo ste ogoreli; prijeti se vsake bilke oprijeti se; pog. toliko dela imam, da ne vem, česa bi se prej prijel zelo veliko dela imam; pog. primi se dekleta, če ti je všeč pridobi si njeno ljubezensko naklonjenost; pog. v šoli se jih ni nič prijelo nič si niso zapomnili, se naučili
prijémši star.: prijemši ga za roko, sta šla
prijét -a -o: prijete ljudi so kmalu izpustili; prijeta rastlina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
prikázati tudi prikazáti -kážem dov. (á á á) - 1. z določenim dejanjem narediti, da kdo lahko kaj vidi, spozna: prikazati delovanje naprave; skupina je prikazala reševanje izpod plazov; s poskusom je skušal prikazati, da je pravilo splošno veljavno / publ., z oslabljenim pomenom igralci so prikazali dobro igro so igrali dobro
// z določenimi sredstvi, na določen način narediti, da kdo lahko kaj spozna, izve: prikazati razmere v deželi; pisatelj je v umetniški obliki prikazal tragedijo Pohorskega bataljona; z diagrami prikazati poslovanje; grafično prikazati; nazorno, stvarno prikazati / prikazal ga je v najboljši luči / redko obračun bo prikazal stanje pokazal
// z oslabljenim pomenom: prikazal ga je kot nesposobnega človeka; njegovo ravnanje so prikazali kot nespametno; prikazali so ga za neresnega / film je prikazal življenje rudarjev - 2. s posebnimi napravami povzročiti, da postane slikovni zapis filmskega dela viden: film bodo prikazali tudi na mednarodnem festivalu
prikázati se tudi prikazáti se - 1. s prihodom na določeno mesto postati za koga viden, opazen: utapljajoči se se je prikazal na površju; na pragu se je prikazala neznana ženska; med vrati se je prikazal starejši človek / izza ovinka se je prikazal avtobus je pripeljal; sonce se bo kmalu prikazalo izza gore bo vzšlo; ekspr. zagrozil mu je, naj se ne prikaže več domov ne pride
// pojaviti se, začeti obstajati kje (vidno, opazno): na televizijskem zaslonu se je prikazal napovedovalec / na listih se je prikazala plesen / na obrazu se mu je prikazala rdečica zardel je - 2. po ljudskem verovanju pojaviti se v čutno zaznavni obliki kljub nematerialni naravi: duh umorjenega kralja se je še nekajkrat prikazal / v sanjah se ji je prikazal pokojni mož
♦ rel. Marija se je večkrat prikazala
prikázan -a -o: dobro prikazano življenje; nekatera dejstva so pomanjkljivo prikazana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
prikazováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. z določenimi dejanji delati, da kdo lahko kaj vidi, spozna: prikazovati postavljanje šotora; nazorno prikazovati / manekenka na modnih revijah prikazuje obleke / slika prikazuje lepo plavolasko na sliki je lepa plavolaska; papir preganite, kot prikazuje skica kot je narisano na skici
// z določenimi sredstvi, na določen način delati, da kdo lahko kaj spozna, izve: pisatelj prikazuje sodobno velemestno življenje; s skicami prikazovati; grafično prikazovati; poskušala se je prikazovati dobronamerno / z oslabljenim pomenom: prikazovali so ga kot nesposobnega človeka; prikazoval se je za bolehnega / film prikazuje trpljenje v taboriščih
// biti izraz, posledica določenega stanja, pojava: bilanca prikazuje izgubo / podatki najbolje prikazujejo gmotno stanje - 2. s posebnimi napravami povzročati, da postane slikovni zapis filmskega dela viden: novi slovenski film že prikazujejo v kinematografih; javno prikazovati / na televiziji pravkar prikazujejo oddajo o športu je na sporedu, jo oddajajo
- 3. dajati podatke, informacije o čem: semafor prikazuje, koliko točk ima vsako moštvo / diagram prikazuje rast proizvodnje
prikazováti se - 1. s prihajanjem na določeno mesto biti za koga viden, opazen: gams se je skrival in se spet prikazoval; utapljajoči se se je sem in tja prikazoval na površju / izza gore se je že prikazovalo sonce je vzhajalo; ekspr. iz hiše se je le redko prikazoval prihajal
// pojavljati se, začenjati obstajati kje (vidno, opazno): na svetli površini se prikazujejo temni madeži; na nebu se že prikazujejo zvezde - 2. po ljudskem verovanju večkrat se pojaviti v čutno zaznavni obliki kljub nematerialni naravi: pravi, da se ji prikazuje pokojni mož; nekdanja lastnica gradu se prikazuje na samotnih krajih; pogosto se prikazovati / v sanjah se ji je prikazovalo nenavadno bitje
♦ rel. Jezus se je prikazoval apostolom
prikazujóč -a -e: prikazujoč svoje poglede, se je zelo razvnel
prikazován -a -o: to obdobje je v književnosti pogosto prikazovano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
prilagájati -am nedov. (á) delati, da kaj dobi potrebne lastnosti, značilnosti glede na lastnosti, značilnosti česa: naselja je treba prilagajati pokrajini / svoje nazore je prilagajal nazorom drugih; glasovi se prilagajajo glasovnemu okolju // delati, da ustreza komu, čemu: prilagajati mišljenje, ravnanje okoliščinam; prilagajati zakone novim razmeram / radio in televizija morata prilagajati svoj program poslušalcemprilagájati se dobivati potrebne lastnosti, značilnosti glede na okoliščine, navadno zaradi obstoja: živa bitja se prilagajajo spremenjenim življenjskim razmeram; po barvi se prilagajati okolici; hitro, postopno se prilagajati; prilagajati se na mraz, vročino
// usklajevati svoje vedenje, ravnanje, mišljenje s kom, čim: zna se prilagajati in posnemati; z lahkoto sta se prilagajala drug drugemu; v tej starosti se je težko prilagajati novim ljudem / prilagajati se času, okolju; hitro se prilagajati novemu
// sprejemati in upoštevati družbene ali skupinske norme: priseljenci so se postopoma prilagajali domačinom; družbeno, kulturno se prilagajati / pisatelj se ne sme nekritično prilagajati okusu bralcev ga sprejemati, upoštevati
● publ. topništvo se je moralo hitro prilagajati, sicer bi streljalo na lastne vojake ustrezno spreminjati svoje položaje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
pripádati -am nedov. (ā ȃ) - 1. biti določen, namenjen komu po določenih pravilih, normah: nagrada pripada najboljšemu; njemu pripada polovica dediščine / oblast pripada delavskemu razredu; borijo se za pravice, ki jim pripadajo
- 2. biti last koga: to zemljišče pripada njegovi družini / obravnavano ozemlje že dolgo pripada Jugoslaviji ima Jugoslavija
// te besede so pripadale neznanemu moškemu je izgovoril neznan moški
// ta štiri okna pripadajo njihovemu stanovanju spadajo k njemu - 3. biti vključen v kako skupnost: pripadati malemu narodu, delavskemu razredu / on ne pripada nobeni stranki ni član nobene stranke; pripadati tajnemu združenju / pisatelj pripada mladi generaciji / pripadati določeni veri
- 4. biti podrejen komu, odvisen od koga: tlačan je pripadal svojemu gospodarju; nekdaj je žena v celoti pripadala možu
// biti zelo vdan komu, navezan na koga: ni hotela pripadati nikomur; želela mu je pripadati za vse življenje / ekspr. še dolgo po preselitvi je pripadal rojstnemu kraju
● publ. prihodnost pripada raketam v prihodnosti se bo pomen raket povečal
pripadajóč -a -e: vsem so razdelili pripadajoče jim količine živil; tej državi pripadajoče pokrajine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
pripóvednik tudi pripovédnik -a m (ọ̑; ẹ̑) - 1. kdor piše zlasti prozna pripovedna dela: slovenski pripovedniki; pesniki in pripovedniki / ta pisatelj je rojen pripovednik
- 2. redko pripovedovalec: pripovednik je povedal več pravljic
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
priredíti1 -ím dov., prirédil (ī í) - 1. narediti vsebinsko, oblikovno ustrezno za kak namen: prirediti besedilo; program bo treba še prirediti; slovnico prirediti za šolo; televizijsko zgodbo je priredil po noveli
♦ muz. skladbo za mešani zbor prirediti za moški zbor
// narediti ustrezno za kak namen sploh: prirediti okvir sliki; prirediti kolo za večjo hitrost; prirediti orodje za določeno delo; prirediti si lečo na mikroskopu naravnati - 2. narediti kaj za začasno uporabo, navadno ne iz ustreznega materiala: mize so priredili iz starih desk; prirediti oder na prostem / gospodar je dal za gosta prirediti sobo pripraviti, urediti
- 3. narediti, kar je potrebno, da se kak javni dogodek začne, uresniči: prirediti dirke, izlet, koncert, proslavo, zborovanje; vodstvo galerije bo priredilo razstavo; veleposlanik je priredil sprejem, slavnostno večerjo v čast gostu; šalj. zvečer so mu priredili pod oknom mačji koncert; iron. hči mu je priredila škandal
// publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dijaki so priredili obisk tovarne; pisatelj bo priredil predavanje tudi pri nas bo predaval; prebivalci so gostu iz Jugoslavije priredili lep sprejem so ga lepo sprejeli - 4. mat. narediti, da ima vsak element prve množice ob sebi kak element druge množice, tako da tvorita skupaj par: prirediti številu njegov kvadrat
prirejèn -êna -o deležnik od prirediti: šahovski turnir je bil prirejen v čast slavnega mojstra; za tako delo prirejene škarje; nova izdaja pesmi je prirejena po prvi izdaji; kosilo, prirejeno za sto gostov; po pravilih prirejeno tekmovanje
// knjiž. ki ima enakovreden položaj: on mu ni podrejen, ampak prirejen
♦ geom. prirejena premera premera kroga, elipse ali hiperbole, od katerih vsak razpolavlja drugemu premeru vzporedne tetive; konjugirana premera; jur. prirejeni organi upravni organi enake stopnje iste ali istovrstne družbenopolitične skupnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
prislúhniti -em dov. (ú ȗ) - 1. začeti pazljivo poslušati: ko je slavec zapel, je prisluhnil; imel je tako lep glas, da so prisluhnili tudi tisti, ki so se prej pogovarjali; prisluhniti petju kukavice; prisluhnil je, odkod prihaja glas; ob tem imenu je prisluhnil; pren. prisluhnila je vase, kaj ji govori srce
// nedov. s poslušanjem dojemati, zaznavati vsebino česa; poslušati: vsak večer je skrivaj prisluhnila petju fantov / publ. ob osmih bomo pol ure prisluhnili klavirski glasbi bo na programu klavirska glasba - 2. začeti pazljivo, napeto čakati na glasove, zvoke: vstal je, da bi govoril. Vsi so prisluhnili; potrkala je in prisluhnila / prisluhniti k vratom, proti vratom, v vežo; knjiž. oprezoval je in večkrat prisluhnil v noč
- 3. knjiž. pokazati zanimanje, razumevanje za kaj: prisluhniti potrebam delovnih ljudi; prisluhniti stiski, željam koga / pisatelj je prisluhnil ljudski duši se vživel vanjo; njegovi umetniški moči je prisluhnila vsa glasbena javnost postala pozorna nanjo
// upoštevati pri svojem ravnanju: arheologi so prisluhnili ljudskemu izročilu in odkrili sledove rimske ceste; napačno je, če ne prisluhnemo razvoju; prisluhniti zahtevam tržišča / založba je prisluhnila naročnikom in knjigo ponatisnila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
projicírati -am nedov. in dov. (ȋ) - 1. geom. s projicirnimi žarki skozi točke tvorbe presekati projekcijsko ploskev: projicirati kvadrat, piramido, premico; projicirati na krivo, ravno ploskev
- 2. z optično pripravo prenašati sliko na (projekcijsko) platno, steno: projicirati diapozitive, fotografije / projicirati celovečerni film
- 3. psih. podzavestno prenašati kaj iz lastne duševnosti na druge osebe, na predmete: projicirati neuresničene ambicije v sina; projicirati svoje želje v igro, sliko / nanjo projicira lastnosti, ki jih sam nima
- 4. publ. prenašati, prikazovati: projicirati na oder zapleten človeški lik / pisatelj je projiciral zgodovinski dogodek v živalski svet / projicirati svoja doživetja na papir zapisati
projicíran -a -o: projicirana piramida; slika, projicirana na steno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
prôstor -óra m (ó ọ́) - 1. kar je nesnovno, neomejeno in v čemer telesa so, se premikajo: filozofi razlagajo prostor različno; prostor in čas / neskončen, vesoljski prostor
- 2. z najmanj eno točko, ploskvijo določen del tega: prostor okoli hiše je od tu dobro viden; prostor med zemljo in luno / hitro se orientira v prostoru / imeti strah pred odprtim, zaprtim prostorom; publ. letalo je kršilo zračni prostor
- 3. s stenami, ploskvami omejen del tega
- a) kot enota za določen namen, zlasti v zgradbi: ogrevati, opremiti, prezračiti prostor; preiskali so vse prostore od kleti do podstrešja; iz sosednjega prostora je bilo slišati razburjene glasove; kuhinja, soba in drugi prostori / bivalni, stanovanjski prostori; delovni, klubski, poslovni prostor; šolski prostori; prostori galerije so že premajhni; prostor za sestanke / z oslabljenim pomenom: stanuje v kletnih prostorih v kleti; sestanek bo v prostorih šole v šoli
- b) kot enota v čem sploh: podzemni rov se je razširil v visok prostor, poln kapnikov; prostor v valju meri pet kubičnih decimetrov
- 4. del zemeljske površine glede na prisotnost česa, kak namen: prostor meri nekaj hektarov; iskati nenaseljen, primeren prostor; na tem prostoru bo novo naselje / parkirni, tržni prostor / kupiti prostor na pokopališču / publ. razvoj umetnosti v srednjeevropskem prostoru v Srednji Evropi
// kot ukaz psu prostor
// del kake površine sploh glede na prisotnost česa, kak namen: položiti knjigo na prejšnji prostor; ostal je na svojem prostoru, skrit za zaveso - 5. del površine z ustreznim pohištvom, predmetom, namenjen za začasno namestitev ene osebe: odstopiti komu svoj prostor v avtobusu; rezervirati dva prostora v gledališču; presesti se na prostor pri oknu
- 6. ed. potrebni del česa, ki komu, čemu omogoča nahajanje, bivanje kje: na polici, v avtomobilu je še dovolj prostora; prtljaga zavzema preveč prostora / dati, narediti komu prostor umakniti se mu
// v hotelu je še nekaj prostora; zaradi pomanjkanja prostora šola ne more sprejeti vseh prosilcev; pren. v naši družbi ni prostora za take ljudi; v njenem srcu ni prostora za sovraštvo
// za sporočanje potrebni, uporabljivi del površine: revija je ves prostor namenila obravnavi tega vprašanja; na razglednici ni dosti prostora - 7. publ., z oslabljenim pomenom, s prilastkom kar je določeno z obstajanjem tega, kar izraža prilastek: v naš gospodarski, idejni prostor segajo različni vplivi / ta dogodek je zelo razgibal slovenski kulturni prostor slovensko kulturo, kulturno življenje; pisatelj opisuje življenjski prostor meščanov življenje, življenjsko okolje
● publ. poskušali so razširiti manevrski prostor za sporazum povečati možnosti; ekspr. tudi on bi rad dobil svoj prostor na soncu primerno, ugodno mesto, položaj v življenju, med ljudmi
♦ biol. medcelični prostor; življenjski prostor v katerem živijo živali in rastline v enakih življenjskih razmerah; fiz. breztežnostni prostor; prazen prostor del prostora, v katerem ni snovi; geom. evklidični prostor množica točk z lastnostjo, da je kvadrat razdalje katerihkoli dveh točk izražen z vsoto kvadratov razlik vseh istoimenskih koordinat točk v pravokotnem premočrtnem koordinatnem sistemu; mat. prostor skupnost elementov in odnosov med njimi; navt. ladijski prostor ladijska prostornina, namenjena za tovor, merjena v netoregistrskih tonah; rad. režijski prostor; strojn. kompresijski prostor najmanjši prostor v valju, ko je bat v skrajni legi; šport. kazenski prostor pri nogometu prostor, ki sega 16,5 m levo in desno od gola in 16,5 m v igrišče; teh. zgorevalni prostor prostor v stroju, v katerem zgoreva tekoče gorivo ali plin; um. dvoranski prostor; voj. brisani prostor kroglam in granatam popolnoma izpostavljen prostor pred obrambno linijo; manevrski prostor ozemlje, ki omogoča razporejanje in premikanje velikih vojaških enot; mrtvi prostor prostor, ki ga zaradi naravne ali umetne ovire ni mogoče obstreljevati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
razkázati tudi razkazáti -kážem dov. (á á á) - 1. drugega za drugim pokazati: razkazali so jim knjige, slike; razkazati sobe
// pokazati po delih: gostom so najprej razkazali hišo in vrt; razkazati komu mesto - 2. zastar. pokazati: v boju je razkazal veliko moč / v prvem poglavju pisatelj razkaže življenje na podeželju opiše, prikaže
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
registrátor -ja m (ȃ) - 1. kdor kaj registrira: registrator avtomobilov, delovnih organizacij; registrator na sodišču / registrator prejetih in odposlanih dopisov / kronist je bil skrben registrator krajevnih dogodkov / pisatelj je bil odličen registrator vojnih razmer opisovalec
// ekspr. otrok je občutljiv registrator napetosti v družini
// adm. strokovni delavec v registraturi: arhivarji in registratorji - 2. naprava za registriranje česa: registrator se je pokvaril; registrator električne napetosti, potresov; valj, vzmet registratorja
- 3. adm. kartonaste platnice s širokim hrbtom in mehanizmom za vpenjanje, shranjevanje listin, dopisov: vložiti spis v registrator
// med takima platnicama vložene, shranjene listine, dopisi: prelistati registrator / prebrati registrator
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
rodovíten -tna -o prid., rodovítnejši (ī) - 1. ki ima pogoje za (dobro) uspevanje rastlin: rodovitna prst v gredi; rodovitna zemlja / rodovitno polje
♦ agr. rodovitna prst prst s humusom in živimi organizmi - 2. ki dobro obrodi: rodovitne sorte pšenice; zelo rodovitno drevo / ekspr. rodovitno leto leto, v katerem vse dobro obrodi
- 3. sposoben imeti veliko potomcev: rodovitna matica; rodovitna ženska / ekspr. rodoviten zakon
● redko rodoviten pisatelj plodovit; star. rodovitne in jalove samice plodne; bibl. seme je padlo na rodovitna tla nauk, nasvet je imel zaželeni uspeh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
samorástnik -a m (ȃ) - 1. ekspr. kdor mora zaradi neprimernih, težkih življenjskih razmer skrbeti za svoj obstoj sam, se vzgajati sam: ta človek je samorastnik; grenka mladost samorastnikov / tamkajšnja tovarna je pravzaprav samorastnik / Prežihov Voranc, Samorastniki
- 2. knjiž. umetnik, zlasti likovni, brez akademske, strokovne izobrazbe: v novi galeriji razstavljajo samorastniki; likovni samorastnik / pisatelj samorastnik
- 3. knjiž. samorasla rastlina, samoraslo drevo: to drevo je samorastnik; kislica, lapuh in drugi samorastniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
samostójen -jna -o prid., samostójnejši (ọ́ ọ̄) - 1. ki dela, ravna po lastni presoji, brez vpliva, spodbude drugega: biti odločen in samostojen človek; lahko bi bila bolj samostojna / ta pesnik, pisatelj je samostojen duh
// ki vsebuje, izraža tako presojo: imeti samostojne nazore; njegovo mišljenje je samostojno / samostojna pot v socializem - 2. v povedni rabi sposoben skrbeti sam zase, se preživljati sam, brez pomoči drugega, zlasti staršev: trije otroci so že samostojni, četrti pa hodi še v šolo; pokazati hoče, da je tudi ona samostojna / odšel je od doma in začel samostojno življenje
- 3. ki pri svojem delu, dejavnosti odloča sam, ne da bi moral upoštevati voljo, zahteve drugega: v službi je že samostojen / zdaj je samostojen gospodar / samostojni obrtnik obrtnik z lastno obrtjo; samostojni raziskovalec
// o katerem odloča kdo sam, ne da bi moral upoštevati voljo, zahteve drugega: samostojno delo; samostojno ukrepanje / samostojno delovno mesto / samostojni poklic poklic, ki ga opravlja oseba kot glavno dejavnost, ne da bi bila v rednem delovnem razmerju
// te zadeve so v samostojni pristojnosti zbora združenega dela; pravica samostojnega odločanja - 4. ki gospodarsko, politično ni vezan na drugega: samostojna družbena, gospodarska organizacija; ustanova je finančno samostojna / postali so samostojen narod na lastnem ozemlju / samostojno področje
- 5. ki je že sam zase celota, ki ni del česa drugega: paviljon je samostojna stavba / sestavljen je iz več samostojnih delov; samostojna enota; samostojno poglavje / pesmi so izšle v samostojni knjigi / to je bil njegov prvi samostojni nastop / samostojna jed jed, ki se jé brez drugih jedi; izdal je svojo tretjo samostojno pesniško zbirko zbirko, v kateri so le njegove pesmi
// ki ni povezan, ni v sklopu z drugim: pri tem je imela slovenščina samostojno vlogo / te besede tvorijo samostojno skupino
♦ fin. samostojna valuta valuta, ki ni vezana na drugo valuto; fiz. samostojni tok električni tok, ki teče v plinu, ne da bi se dovajali naboji; jur. samostojna pritožba pritožba, ki ni združena s pritožbo zoper sodbo; samostojno osebno delo s sredstvi, ki so lastnina občanov; lingv. samostojni pomen besede, besedne zveze pomen besede, besedne zveze glede na mesto v jezikovnem sistemu; v slovarju so besede prikazane kot samostojna gesla ali pa kot podgesla; rad. mlada pevka je posnela prvo samostojno ploščo ploščo s pesmimi, ki jih poje le ona
samostójno prisl.: narediti kaj samostojno; samostojno odločati, presojati, ravnati; samostojno živeče bitje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
skrájen -jna -o prid., skrájnejši (ȃ) - 1. ki je najbolj oddaljen od izhodišča, začetka
- a) glede na prostor: skrajni del gorovja, palice; razdalja med skrajnima koncema; skrajni rob ceste; voznik na skrajni desni ima prednost; skrajna točka / skrajni del jezika, oči, ust; mezinec je skrajni prst / ekspedicija na skrajni sever
- b) glede na čas: skrajni čas za prijavo; določiti skrajni rok za oddajo rokopisa
- 2. ki je zelo različen od povprečnega, navadnega: skrajni nazori; to so skrajni primeri negativnega odnosa do kulture; skrajne ideje; skrajno stališče / skrajni individualizem, subjektivizem
// ki zagovarja, zastopa take nazore, taka stališča: razstava skrajnih modernistov; pripadnik skrajne radikalne smeri
♦ polit. skrajna desnica, levica - 3. največji ali najmanjši: to je skrajni znesek, ki bi ga še plačal; določiti skrajne stopnje prispevka; skrajna vrednost količine / skrajna meja kazni za ta prekršek je pet tisoč dinarjev
- 4. nav. ekspr. ki dosega najvišjo mogočo mero, stopnjo: premagovati skrajne napore; skrajna malomarnost, razdraženost; za to delo je potrebna skrajna natančnost, zbranost; v skrajni sili bi mu že pomagali; s skrajnim zaničevanjem odgovoriti
● zastar. obiskal je tudi skrajne hiše v vasi zadnje, najbolj oddaljene; publ. stvar je razvil do skrajnih konsekvenc do najvišje možne stopnje, mere; publ. pisatelj tudi v skrajni konsekvenci ne zanika tega problema sploh ne, nikakor ne; publ. ta boj v skrajni liniji koristi tudi mednarodnemu delavskemu gibanju nazadnje, končno; ekspr. biti do skrajne meje pošten zelo
skrájno prisl.: hoditi skrajno desno, levo; skrajno resno govoriti; skrajno gostoljuben človek; skrajno kratek dialog; skrajno neprijetna stvar; skrajno različni nazori; biti skrajno utrujen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
snóv -í ž (ọ̑) - 1. kar tvori, sestavlja stvari, predmetna telesa: snov se spreminja; mrtva, živa snov; zakon o ohranitvi snovi
- 2. navadno s prilastkom kar tvori, sestavlja stvari, predmetna telesa in ima določene lastnosti, značilnosti: ta snov dobro prevaja električni tok; naštej nekaj snovi; eksplozivne, gorljive snovi; grenka snov; hranilne snovi; plinasta, tekoča, trdna snov; prozorna snov; lahko topljiva snov; snov za barvanje; ugotavljati lastnosti, sestavo snovi / rudninske snovi anorganske snovi, ki so potrebne za pravilno rast organizmov; umetna snov umetno pridobljena
- 3. kar tvori, sestavlja predmet, vsebino govornega, pisnega obravnavanja: izbrati primerno, zanimivo snov za spis; snov pogovora; snov za razmišljanje; imeti dovolj snovi za razpravo
// kar tvori, sestavlja predmet umetniškega oblikovanja, ustvarjanja: pisatelj je vzel snov za dramo iz kmečkega življenja; filmska snov; roman s snovjo iz sodobnega življenja - 4. šol., navadno v zvezi učna snov kar tvori, sestavlja znanje, védenje, ki se podaja v izobraževalnem procesu: učna snov je zelo zahtevna; narekovati, podajati učno snov; razporediti učno snov po predmetih; predpisana učna snov
♦ agr. huminska snov; suha snov ki ostane po (umetnem) odstranjevanju vode, vlage iz rastlin, živil; astr. medzvezdna snov plinasta in trdna snov v medzvezdnem prostoru; farm. indiferentna snov brez zdravilnega učinka; filoz. snov od človeka neodvisno obstoječa objektivna stvarnost; materija; fiz. optično aktivna snov prozorna snov, ki suka ravnino polarizirane svetlobe; diamagnetna, higroskopska snov; fiz., kem. desnosučna ki suka polarizacijsko ravnino v desno, levosučna snov ki suka polarizacijsko ravnino v levo; kem. anorganska, organska snov; radioaktivna snov; med. karcinogena snov; kontrastna snov ki ne prepušča rentgenskih žarkov; min. amorfna, polimorfna snov; optično dvoosna snov ki ima dva preseka, v katerih je lomni količnik v vseh smereh enak; optično enoosna snov ki ima samo en presek, v katerem je lomni količnik v vseh smereh enak; izomorfne snovi ki kristalijo v podobnih kristalih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
sredína -e ž (í) - 1. mesto, točka, ki je enako oddaljena od dveh ali več mejnih točk: določiti, označiti sredino; žoga se je skotalila čez sredino igrišča; sredina kroga središče
// priti do sredine mostu; ustavila sta se na sredini poti na sredi
// del, predel ob tem mestu, ob tej točki: sredina ceste je osvetljena, robovi pa ne; sredina dvorane / iztrgati list iz sredine zvezka; stopiti na sredino sobe na sredo; cesta pelje po sredini vasi; kost je v sredini votla
// notranji, središčni del česa: sredina jabolka je gnila; žareča sredina zemlje - 2. kar je približno enako oddaljeno od izhodišča, začetka in konca
- a) glede na čas: sredina tedna / povest iz sredine stoletja iz srede
- b) glede na dogajanje: sredina drame / prenehal je z branjem na sredini romana na sredi
- 3. v prislovni rabi, s predlogom izraža položaj, omejen z dvema ali več mejnimi točkami: ob straneh sta hodila oče in mati, otrok pa v sredini
- 4. publ. stvarni in duhovni svet z določenimi značilnostmi, ki obdaja človeka; okolje: prilagoditi se kaki sredini; vplivi, značilnosti sredine, v kateri kdo živi / družbena sredina; priti v razvito kulturno sredino; pisatelj opisuje malomeščansko sredino; oditi iz vaške sredine
- 5. nav. ekspr. skupina, ki zagovarja zmerna, kompromisna stališča, nazore: sredina je skušala omiliti zahteve skrajnežev
- 6. polit. skupina v parlamentu med levico in desnico: predstavniki sredine; leva sredina / politična sredina
● ekspr. držati se zlate sredine biti zmeren, v ničemer ne pretiravati; publ. izvoliti pet članov iz svoje sredine izmed svojih članov; publ. sodnik je pokazal na sredino igrišča priznal gol in odločil nadaljevanje igre s sredine igrišča; publ. naše moštvo je na sredini tabele na enem izmed srednjih mest
♦ agr. sredina srednji, najmlajši listi solate, zelja; mat. aritmetična sredina vsota vrednosti, deljena s številom vrednosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
stkáti stkèm dov. (á ȅ) - 1. narediti tekstilni izdelek s križanjem, prepletanjem osnovnih niti in votka: stkati blago, platno; stkati iz lanu, volne; stkati na statvah; ročno stkati / stkati preprogo, prt; pren., ekspr. pisatelj je mojstrsko stkal pripoved
- 2. narediti pajčevino: pajki stkejo mreže
stkáti se ekspr. nastati, pojaviti se: na nebu so se stkale rahle meglice; pren. med njimi so se stkale trdne vezi prijateljstva
stkán -a -o: stkan prt; doma stkano platno; povest prikazuje življenje, stkano iz preprostih dogodkov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
svét -á m (ẹ̑) - 1. celota nebesnih teles, sistemov teles in prostor, v katerem so: teorije o tem, kdaj in kako je nastal svet; star kot svet zelo
// v različnih religijah stvarjenje sveta
// nav. mn., navadno s prilastkom nebesno telo, sistem teh teles: daljni svetovi; v vesolju obstajajo različni svetovi - 2. zemlja z vsem, kar obstaja na njej: odkrivati, spoznavati svet; to mesto je bilo takrat središče sveta / sedmo čudo sveta / pot okoli sveta
// s prilastkom zemlja glede na dele, ki jo sestavljajo: znani in neznani svet; svet okoli Sredozemskega morja; politična delitev sveta; narisati zemljevid sveta / publ. novi svet Amerika
// zaloge premoga na svetu; to je edini primerek na svetu - 3. celota vsega, kar biva, obstaja na zemlji: statično pojmovanje sveta; odnos do sveta / znanstveni pogled na svet / duhovni, predmetni, stvarni svet / naravni in nadnaravni svet
- 4. zemlja kot življenjski prostor ljudi: prizadevati si za mir na svetu; počutil se je kot državljan sveta / prva socialistična država na svetu; glavna industrijska sila na svetu / publ. v tem delu sveta je nastalo nevarno žarišče vojne
// tuje, daljne dežele, države: iti v svet; hoditi, potovati po svetu; biti znan doma in po svetu; dogajanje, razmere v svetu; država je začela navezovati stike s svetom; konference so se udeležili predstavniki z vsega sveta iz veliko različnih držav
// ekspr.: široki svet; to je naše okno v svet / publ. tretji svet države z nizkim narodnim dohodkom - 5. del zemeljske površine glede na oblikovanost, poraslost, urejenost: onkraj prelaza se svet spremeni; izkrčiti svet; gorat, hribovit, raven, strm svet; kamnit, neobdelan, odročen, težko prehoden svet; močviren, suh svet / alpski, gorski, kraški svet; nižinski svet
// del zemeljske površine sploh: svet med rekama je bil že zgodaj poseljen; ta košček sveta mu je najbolj ljub
// tak del glede na lastništvo: pasli so na vaškem svetu / dobro bi bilo, če bi bilo okrog hiše malo več sveta; imajo veliko sveta zemlje, zemljišča - 6. s prilastkom del zemeljske površine z določenimi značilnostmi skupaj z vsem, kar je na njem, v njem: raziskovati jamski, podvodni svet
- 7. s prilastkom celota bitij, stvari, pojavov v naravi, kot jo izraža prilastek: človeški svet; organski in neorganski svet; proučevati rastlinski svet rastline; ribji, živalski svet; svet ptičev
// celota pojavov, predmetov, ki obdajajo človeka: svet barv, zvokov / najbolje se počuti v svetu glasbe
// celota pojavov, predmetov sploh: svet idej, vrednot / bogati svet arheoloških odkritij - 8. s prilastkom celota pojavov duševnega življenja človeka: (človekov) čustveni, notranji svet; intimni, izkustveni, nagonski svet; podzavestni, psihični svet; abstraktni svet domišljije
// nav. ekspr. celota pojavov, stvari, ki določajo duševno življenje osebka: moj svet je drugačen od njenega; v njem odkriva popolnoma drug, tuj svet / vsak človek je svet zase / njen svet so knjige; to je njegov pravi svet - 9. s prilastkom skupnost ljudi, ljudje na zemlji glede na družbeno ureditev, kulturne in socialnozgodovinske značilnosti: antični svet; kapitalistični, socialistični svet; moderni, sodobni svet / ekspr. tu se stikata dva svetova: vzhodni in zahodni / ekspr.: graditelji novega sveta; stari svet se je zrušil stara družbena ureditev
- 10. s prilastkom celota pojavov, stvari in odnosov med njimi na kakem področju človekovega udejstvovanja: v trgovskem svetu se je hitro znašel; svet kulture, politike; novosti v svetu znanosti in tehnike
- 11. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom skupina ljudi, ki jih družijo enaki, podobni interesi, enak spol, enaka starost, družbena pripadnost: mestni, salonski svet; mladi svet je bil navdušen mladi ljudje, mladina; moški, ženski svet moški, ženske
// temu je prisluhnil ves kulturni svet; v strokovnem svetu je že znan med strokovnjaki
// črnopolti svet v pristanišču črnci; pisatelj rad opisuje kmečki svet kmete, kmečko življenje
// slovanski svet Slovani - 12. celota družbenih, ekonomskih, političnih odnosov na zemlji: spreminjati svet; bojevati se za boljši, lepši, pravičnejši svet / danes živimo v drugačnem svetu v drugačnih razmerah, okoliščinah
- 13. nav. ekspr. ljudje, njihovo ravnanje in možnosti, ki jih ima kdo za delovanje, življenje: svet ga je razočaral; sveta ne razume več / privlačnost, vabljivost sveta
// življenje v družbi, javno življenje: odpovedati se svetu; vrniti se v svet; pretrgati stike s svetom / zadovoljen je s seboj in s svetom
// življenje, bivanje na zemlji sploh: na svet ga veže samo še volja; take so zakonitosti sveta - 14. ekspr. skupnost ljudi, ljudje, javnost: predstaviti kaj svetu; to naj ostane skrito svetu; pred svetom je ona tvoja žena / povabil jo je v mesto, da bi prišla malo med svet v javnost, v družbo
// ljudje sploh: svet je hudoben, krut; ne veš še, kaj je svet kakšni so (lahko) ljudje
// pog. na ulicah se je trlo sveta ljudi
// cel, ves svet cel, ves svet že to ve; obgodrnjati cel, ves svet; pozna ves svet zelo veliko ljudi; čuti se zapuščenega od vsega sveta; hud, jezen je na ves svet; pred vsem svetom se je osramotil; z vsem svetom je sprt
● ekspr. zaradi tega se svet ne bo podrl se ne bo zgodilo nič hudega; tako se dogaja, odkar svet stoji od nekdaj; ekspr. misliš, da se bo ves svet sukal okoli tebe da bodo vsi skrbeli zate, stregli tebi; ekspr. sveta ne boš spremenil sprijazni se z ljudmi, dejstvi, kot so; ekspr. ves svet ima odprt pred seboj lahko gre kamorkoli; ekspr. radi bi svet na glavo postavili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; ekspr. biti odrezan od sveta imeti onemogočen dostop do drugih področij, krajev, ne moči vzdrževati zvez z njimi; star. poslovil se je od sveta umrl je; ekspr. v tem mestu sem pogledal, prijokal na svet sem se rodil; pog. mnogim otrokom je pomagala na svet je bila, je sodelovala pri njihovem rojstvu; ekspr. požvižgam se na ves svet izraža veliko omalovaževanje; ekspr. saj nisem šele danes na svet prišel, da ti bom verjel nisem tako neizkušen, naiven; ekspr. pet otrok je spravila na svet rodila; po svetu hoditi z odprtimi očmi dobro opažati, spoznavati stvari, pojave okrog sebe; živeti med svetom v krščanskem okolju ne v samostanu; ekspr. tega ne dam za cel svet sploh ne, pod nobenim pogojem; evfem. spraviti koga na drugi, oni svet povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; oni svet v različnih religijah kraj, prostor zunaj zemeljske stvarnosti; ekspr. politika mu je tuj svet na politiko se ne razume; konec sveta ekspr. na konec sveta bi šel za njo zelo jo ima rad; ekspr. razšli so se na vse štiri konce sveta vsepovsod; ekspr. našel ga bom, pa če na koncu sveta gotovo ga bom našel; ekspr. ta kraj je na koncu sveta zelo daleč; star. luč sveta je zagledal v kmečki hiši rodil se je; je kmečkega rodu; ekspr. jutri bodo oči sveta obrnjene v Beograd ljudje po svetu bodo poslušali novice, poročila od tam; ekspr. on je najboljši človek na svetu zelo je dober; ekspr. hudo je, če nimaš na svetu kam nikamor iti, zateči se; ekspr. hiše ne proda za nič, za vse na svetu nikakor ne; red vlada svet; nehvaležnost je plačilo sveta; preg. denar je sveta vladar za denar se vse dobi; preg. naj človek pol sveta obteče, najboljši kruh doma se peče doma je najbolje
♦ filoz. čutni svet ki ga posredujejo čutila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
tkánje -a s (ā) - 1. glagolnik od tkati: ukvarjati se s tkanjem; tkanje blaga, platna; statve za tkanje; predenje in tkanje / ročno tkanje / pisatelj je v tkanju svojih zgodb neposreden
- 2. kar je stkano: ogledoval si je tkanje na mizi; pas iz volnenega tkanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
tkáti tkèm nedov. (á ȅ) - 1. delati tekstilne izdelke s križanjem, prepletanjem osnovnih niti in votka: tkalka tke; tkati blago, platno, tkanino; tkati iz bombažne niti, volne; tkati na statvah, s statvami; tkati in presti / ročno, strojno tkati / tkati preprogo, prt; pren. sončni žarki tkejo čipke na steni
♦ tekst. tkati v platneni vezavi
// s križanjem, prepletanjem česa upogljivega delati, izdelovati kaj: tkati kovinsko mrežo; tkati iz jeklene žice - 2. delati pajčevino: v kotu tke pajek / pajek tke pajčevino
- 3. ekspr. delati, snovati: v nočeh brez spanja je tkala načrte za prihodnost / pisatelj tke pripoved, zgodbo jo oblikuje z razvrščanjem, povezovanjem njenih sestavin
// molčal je in tkal svoje misli mislil, premišljeval; tkati sanje sanjati - 4. ekspr., z oslabljenim pomenom delati, da se uresniči, kar določa samostalnik: tkal je ljubezen z njo; tkati stike med narodi
tkáti se ekspr. nastajati, pojavljati se: nad morjem se je tkala večerna zarja / med njimi so se tkale trdne vezi prijateljstva
tkán -a -o: tkane preproge; gosto tkano platno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
tŕgati -am stil. tŕžem nedov. (ŕ ȓ) - 1. s sunkovitimi potegi, vlečenjem delati iz česa dva ali več delov: trgati nit, papir; trgati razvaljano testo; trgati na koščke; trgati volno v kosme; trgati tkanino podolgem; trgati in striči / trgati šive, vezi; ekspr. pes je trgal verigo si je prizadeval pretrgati jo; ne trgaj knjige ne uničuj s trganjem
// s sunkovitimi potegi, vlečenjem ločevati od večje količine: trgal je papirčke in jih metal na tla / žival je z zobmi trgala meso - 2. ekspr. delati, da kaj ni več strnjeno, celo: trgati obroč zasledovalcev; vozila so trgala sprevod / veter trga oblake / bliski so trgali temo / rafali so trgali tišino prekinjali
// njeno pripovedovanje je trgal jok prekinjal
// ločevati, deliti: doline so trgale pokrajino / posestva ne bo pustil trgati deliti - 3. z rabo, uporabo delati, da kaj ni več celo: trgati čevlje s hojo po ostrem kamenju; ker je fizično delal, je hlače hitro trgal
// delati, povzročati, da kaj ni več celo sploh: trnje mu je trgalo obleko / ekspr.: ostre skale so trgale čolnom dna; tanki so trgali asfalt / ekspr. volk je trgal svoj plen - 4. s sunkovitimi potegi, vlečenjem odstranjevati iz česa, s česa: trgati gumbe s plašča; trgati liste iz zvezka; trgati plakate z zida / trgati kose mesa z ražnja / trgati jagode z grozda; v roki ima marjetico in trga list za listom puli
// s sunkovitimi potegi spravljati z drevesa, rastline: trgati češnje; trgati koruzne storže s stebla / trgati najlepše cvetove / popoldne bodo trgali jabolka, ribez obirali; letos so trgali v lepem vremenu imeli trgatev
// s sunkovitimi potegi ločevati od tal: trgati jurčke; trgati plevel, rože - 5. s sunkovitimi potegi, vlečenjem spravljati iz prijema: trgati komu knjigo iz roke; trgal ji je otroka iz naročja; trgala je svojo roko iz njegove; pren., ekspr. trgati komu oblast iz rok
// ekspr. spravljati koga iz neprijetnega stanja: trgati ljudi iz brezčutnosti, nevednosti; počasi se je trgal iz revščine - 6. ekspr. delati, povzročati
- a) da je kdo manj skupaj s kom: trgati očeta domu, družini; delo ga je trgalo od žene; trgati se od družbe
- b) da kdo prenehava imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: ta dogodek ga je trgal od nje; v tujini se je trgal od domačih
- c) da kdo manj dela kaj: trgati koga od dela; šport ga trga od študija
- 7. zmanjševati izplačilo za določen znesek; odtegovati: vsak mesec mu trgajo od osebnih dohodkov; trgati komu petino plače
- 8. brezoseb. imeti sunkovite bolečine: trga ga po rokah, zobeh; trga jo v križu, rami
● ekspr. otrokov jok ji je trgal srce jo je čustveno zelo prizadeval; ekspr. kašelj mu je trgal pljuča zelo je kašljal; ekspr. škripanje koles mu je trgalo ušesa, živce mu je bilo zelo neprijetno; ekspr. voda je trgala bregove s silo v kosih odstranjevala; ekspr. ne bo mu treba čevljev trgati po hribih živeti v hribih; ekspr. dolga leta je trgal hlače na uredniškem stolu je bil urednik; pog. trgati hlače po šolskih klopeh hoditi v šolo; ekspr. pisatelj trga maske z obrazov malomeščanov kaže njihovo pravo, resnično bistvo; ekspr. trgati komu mreno z oči omogočiti mu, da zagleda, spozna stvar, kakršna dejansko je; ekspr. noge komaj trga od tal zelo težko hodi; ekspr. trgati verige suženjstva osvobajati se suženjstva; ekspr. trgati si od ust prihranjevati kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin
tŕgati se - 1. biti v stanju, ko kaj ni več strnjeno: vrste so se trgale / megla se trga; oblaki se trgajo
- 2. biti v stanju, ko kaj zaradi rabe, uporabe ni več celo: jopica se na komolcih trga; krilo se trga po šivih; vrv je preperela in se trga
- 3. s sunkovitimi potegi si prizadevati se osvoboditi: konji so se trgali in rezgetali; pes se trga z verige
- 4. ekspr. odhajati, oddaljevati se: posamezniki so se drug za drugim trgali od skupine
// s predlogom težko zapuščati kaj, se poslavljati od česa: trgal se je od prejšnjega življenja / naši ljudje so se težko trgali od domovine, s svoje zemlje - 5. ekspr. v presledkih prihajati: tanki so se trgali iz soteske; izza ovinka so se trgale zelene uniforme / iz megle, mraka so se trgale postave postajale vidne, se počasi prikazovale
- 6. ekspr. ruvati se: fantje se radi trgajo / trgala sta se za žogo / otroci so se trgali za bonbone prerivali, pulili
// trgata se zaradi njive prepirata
// v zvezi z za zelo si prizadevati pridobiti koga za sodelovanje: trgali so se za tega strokovnjaka; zanj so se kar trgali s ponudbami
// prizadevati si za kaj, potegovati se za kaj: trgati se za čast, plačilo; trgati se za oblast - 7. ekspr. izgubljati trdnost, moč: njen ponos se trga; njegova upornost se je začela trgati / trgati se v sebi
● ekspr. besede, stavki so se mu trgali iz ust govoril je težko, pretrgano; ekspr. glas se mu trga močno spreminja jakost; ekspr. srce se ji je trgalo, ko je odhajal bilo ji je zelo hudo; ekspr. iz kovačnice so se trgali udarci kladiva se je slišalo udarjanje kladiva; ekspr. v njej se vse trga doživlja veliko duševno krizo; ekspr. iz njenih prsi se je trgalo ječanje je prihajalo v presledkih
trgáje star.: trgaje cvetje, je prepevala
trgajóč -a -e: govoril je s trgajočim se glasom; srce trgajoč pogled
tŕgan -a -o: trgani koščki papirja
♦ tekst. trgana volna volna, dobljena s trganjem volnenih odpadkov preje, tkanin in pletenin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
umétnik -a m (ẹ̑) - 1. kdor ustvarja, oblikuje dela estetske vrednosti: postati umetnik; slaven, velik umetnik; glasbeniki, pisatelji, slikarji in drugi umetniki / besedni umetnik pisatelj, pesnik; dober govornik; filmski, likovni umetnik; ljudski umetnik v nekaterih deželah častni naziv za umetnika, ki se posebno odlikuje; poklicni umetnik; poustvarjalni umetnik; ekspr. umetnik taktirke dirigent
// portretiral ga je znani umetnik slikar, likovni umetnik
// ekspr. v fantu je nekaj umetnika umetniških sposobnosti, lastnosti - 2. ekspr., navadno s prilastkom kdor zna kaj zelo lepo, spretno narediti: cirkuški, steklarski umetnik; ta nogometaš je pravi umetnik z žogo / biti velik umetnik v izmišljevanju; umetnik življenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ústa úst s mn. (ú ū) - 1. odprtina na spodnjem delu obraza za sprejemanje hrane in za govorjenje: odpreti, zapreti usta; vzeti cigareto iz ust; obrisati se okrog ust; nesti kozarec k ustom; dati robček, roko na usta; nastaviti steklenico, trobento na usta; nesti žlico v usta; od začudenja imeti odprta usta; usta s tankimi ustnicami; gube okrog ust
// odprtina na glavi živali za sprejemanje hrane: krokodil lahko zelo odpre usta; usta polža, ribe - 2. del obraza okrog te odprtine: kremžiti, šobiti usta; smeh mu je izginil z ust / usta so se mu nabrala v nasmešek / kisli, trpki sadeži vlečejo usta skupaj
// ustnice: poljubiti na usta; bleda, rdeča usta / položiti prst na usta dati kazalec prečno na ustnice kot znamenje, naj se molči; udariti koga po ustih - 3. votlina za to odprtino: moleti jezik iz ust; iz ust mu zaudarja; imeti grižljaj v ustih / ne govori s polnimi usti / iz ust mu prihajajo nerazločni glasovi / imeti grenka, suha usta
- 4. ekspr. ta odprtina, votlina kot govorilni organ: slavčka z usti ni mogoče oponašati; z usti se smeje, v srcu pa joka / to sem slišal iz dedovih ust od deda, to je rekel ded; vznes. njihova usta govorijo bahavo oni; vznes. beseda njegovih ust ima veliko veljavo beseda, ki jo izreče on; to so besede iz njegovih ust to so njegove besede, te besede je izrekel on
- 5. ekspr., s prilastkom človek glede na potrebo po hrani: lačna usta bodo to že jedla; pri hiši je veliko ust
- 6. ekspr., navadno s prilastkom odprtina, v katero kaj gre ali iz katere kaj prihaja: usta blagajne, gašperčka; čebele so se gnetle na ozkih ustih panjev žrelih
// usta podzemne železnice vhod, izhod
// okrogla usta kitare zvočnica
● ekspr. kar usta so se jim odpirala, ko so to slišali zelo so se čudili; ekspr. ves večer ni odprl ust ni nič (spre)govoril, rekel; ekspr. ali boš tudi pred sodnikom tako široko odpiral usta toliko (slabega) govoril (o nasprotniku); ekspr. veselo je raztegnil usta se zasmejal; pog., ekspr. zamašiti komu usta z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da kdo preneha kritizirati, opravljati; ekspr. zapri že enkrat usta nehaj govoriti, molči; ekspr. učiti se jezika iz ust kmeta iz govorice, govorjenja; te besede so mu šle, jih je spravil težko iz ust nerad, težko je to povedal; ekspr. besede mu kar vrejo iz ust veliko in z lahkoto govori; ekspr. besedo mi je vzel iz ust rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; ekspr. trobentač ni dal trobente od ust ni nehal trobentati; ekspr. novica gre od ust do ust se širi (hitro) med ljudmi; ekspr. steklenica je šla od ust do ust drug za drugim so pili iz nje; ekspr. od ust si pritrgovati prihranjevati kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin; ekspr. polagati komu odgovore na usta, v usta spraševati koga, govoriti komu tako, da bi spraševani odgovarjal, kar je treba, kar se od njega pričakuje; knjiž. pisatelj govori skozi usta glavnega junaka izraža lastne misli tako, da jih izreka, govori glavni junak; ekspr. nima kaj v usta dati je reven, strada; ekspr. živeti iz rok v usta sproti porabiti zasluženo; pog. kje bi dobil kaj za v usta kaj hrane; ekspr. ne valjaj, vlači njegovega imena po ustih ne govori o njem, ne omenjaj ga, zlasti slabo; ekspr. ime rešitelja je bilo v ustih vseh vaščanov vsi so govorili o njem; pog. danes še nisem imel nič v ustih še nisem nič jedel, zaužil; ekspr. to meso se vam bo v ustih kar raztopilo je zelo mehko in okusno; ekspr. v ljudskih ustih se je pesem spremenila v ljudskem pripovedovanju, petju; ekspr. imeti medena, nesramna usta pretirano prijazno, nesramno govoriti; ekspr. gledati, poslušati z odprtimi usti zelo pazljivo; zelo začudeno; ekspr. njega so polna usta junaštva, v resnici pa je bojazljivec veliko govori o svojem junaštvu; ekspr. ljudje imajo tega polna usta veliko govorijo o tem; ekspr. vsa usta so polna njene lepote vsi veliko govorijo o njeni lepoti; ekspr. imeti široka usta (rad) se hvaliti, bahati; ekspr. na vsa usta hvaliti zelo, navdušeno; ekspr. na vsa usta se smejati zelo glasno; ekspr. imeti zavezana usta ne moči, smeti govoriti o čem; ekspr. sama usta so ga zelo veliko govori; zelo veliko jé; ekspr. misliš, da ti bodo tam pečena piščeta v usta letela da se ti bo brez truda zelo dobro godilo; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. dokler prosi, zlata usta nosi dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno
♦ les. usta odprtina za rezilo na spodnjem delu skobljiča; med. umetno dihanje usta na usta umetno dihanje, pri katerem se ponesrečencu skozi ustni nastavek, masko vdihuje v usta svoj izdihani zrak
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
utopíja -e ž (ȋ) - 1. načrt, zamisel idealne družbene ureditve ali družbene ureditve v prihodnosti, ki v stvarnosti ni mogoč, uresničljiv: utopija je lahko izhodišče za poznejše družbene spremembe; razvoj socializma od utopije do znanosti
// pripovedno delo, v katerem je podana, opisana taka družbena ureditev: rad bere utopije; pisatelj je v utopiji skušal prikazati svet, kakršen naj bi bil
// navadno v povedni rabi načrt, zamisel česa sploh, ki v stvarnosti ni mogoč, uresničljiv: polet na luno ni več utopija; svetovni mir je za nekatere utopija / ekspr. vse to so same utopije / moralna, socialna utopija - 2. knjiž. predstava, podoba česa, ki ni osnovana na resničnosti: sredi pekla taborišča si je ustvaril utopijo iz želja in hrepenenj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
uzánca -e ž (ȃ) nav. mn. - 1. jur. ustaljen običaj, navada v poslovanju: držati se uzanc; poslovati po uzancah; mednarodne uzance / bančne, blagovne, trgovske, turistične uzance / poslovne uzance
// zbrani in sistematizirani zapisi takih običajev, navad: izdati, objaviti uzance; zbornik uzanc / posebne za posamezne gospodarske dejavnosti ali posamezno vrsto blaga, splošne uzance za vse gospodarske dejavnosti - 2. knjiž. ustaljene navade, pravila kake dejavnosti: poklicne uzance / ta pisatelj zavestno krši pisateljske uzance
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
vdahníti in vdáhniti -em dov. (ī á) - 1. knjiž. zajeti zrak v pljuča pri dihanju; vdihniti: globoko vdahniti
- 2. ekspr. dati, ustvariti: veselje je vdahnilo njenim očem žar / pisatelj je vdahnil junaku živost / vdahniti komu idejo, misel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
vést1 -í ž, daj., mest. ed. vésti (ẹ̑) - 1. občutek, zavest o moralni vrednosti lastnega ravnanja, mišljenja, ki vzbuja občutek moralne odgovornosti: oblikovati, vzbuditi komu vest; ekspr. vest je neizprosen sodnik; ekspr. vest mi govori, šepeta: kriv si; ekspr. vest mi narekuje, ukazuje tako narediti; ekspr. trkati komu na vest; to je zoper našo vest; delati po vesti; otopela, knjiž. tanka vest; knjiž. glas vesti; očitek vesti / ekspr. vest mu ni dala miru; ekspr. vest grize, peče, teži; ta človek nima vesti, je brez vesti ne dela, misli v skladu s splošnočloveškimi načeli dobrega, vendar se mu ne vzbuja občutek moralne odgovornosti, krivde; ekspr. imeti čisto, kosmato, mirno, slabo, težko vest; ekspr. očistiti si, olajšati si, umazati si vest; pomiriti, ekspr. potolažiti vest koga / obljuba me veže v vesti
// s prilastkom ta občutek, zavest v zvezi s kako dejavnostjo: lovska, pedagoška vest nam tako ravnanje prepoveduje / potolažiti svojo znanstveno vest - 2. ekspr., v zvezi imeti na vesti, ležati na vesti izraža moralno odgovornost, krivdo koga za kaj slabega, nedopustnega: imeti na vesti krajo, požar; take krivice nočem imeti na vesti / imeti koga na vesti biti kriv njegove smrti, nesreče
// ta ujetnik ima na vesti več neuspelih pobegov; slike, ki so izginile, ima on na vesti on je kriv, moralno odgovoren, da so izginile; on jih je ukradel
// ta cesta, ovinek ima na vesti že pet žrtev - 3. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom kdor ali kar vzbuja v kom ta občutek, to zavest: ti si moja vest; mi smo njihova slaba vest / pisatelj hoče biti vest družbe
- 4. ekspr., v prislovni rabi, s prilastkom brez pridržkov, pomislekov: mirne vesti lahko rečem, da nas je bilo precej
● ekspr. izprašati komu vest temeljito zaslišati koga; ekspr. izprašaj si malo vest, če nisi tega sam kriv premisli; mirna vest je najboljše vzglavje kdor ima mirno vest, mirno spi, živi
♦ jur. ugovor vesti ugovor glede lastne uresničitve, opravljanja kakega dejanja, službe, izvirajoč iz vesti; rel. izpraševanje vesti premišljevanje svojih dejanj, besed, misli, čustev s stališča vesti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
viséti -ím nedov., vísel (ẹ́ í) - 1. biti oprt, pritrjen na kaj ob zgornjem delu ali nad seboj brez opore na tleh, spodaj: svetilka, zavesa visi; klobuk visi na klinu; slika visi na steni; na veji visi roj; držeč se vrvi, viseti nad prepadom; pod stropom visi lestenec / ključi visijo na obročku; na verižici visijo obeski / po listih in vejicah visijo dežne kaplje / čez ramo mu visi puška; okrog vratu ji visi ogrlica
♦ šport. viseti na bradlji, drogu
// nav. ekspr. biti kje, držeč se z rokami brez zadostne opore na tleh: otroci visijo na ograji in opazujejo; ljudje so viseli na stopnicah prenapolnjenega vlaka; ranjenec je skoraj visel na tovariševi rami
// biti v položaju, ko ima okrog vratu z lastno težo zadrgnjeno zanko vrvi: prišli so prepozno, obupanec je že visel / ekspr. ta človek bo še visel bo kaznovan z obešenjem - 2. segati, razprostirati se v smeri navzdol od izhodišča: brki mu visijo; psu visi jezik iz gobca; od streh visijo ledene sveče; z oken visijo rože; roke mu negibno visijo ob telesu / viseti do pasu skozi okno sklanjati se
// ekspr. z neba visijo oblaki
// segati kam čez rob podlage, opore: skale visijo nad globel - 3. biti nagnjen: drevo, steber nekoliko visi; viseti v levo / ladja malo visi; miza zaradi neravnih tal visi / dolina visi proti vzhodu pada, se niža; travnik precej visi; položno, strmo viseti / ekspr. po strmih pobočjih visijo njive strmo ležijo
- 4. navadno s prislovnim določilom biti, mirovati prosto, nepritrjen v prostoru nad tlemi; lebdeti: sipa v vodi lahko visi; telo visi v plinu, če sta teži enaki / v zraku visi postovka / ekspr. na nebu visijo težki deževni oblaki
- 5. ekspr., s prislovnim določilom biti opazen, viden: v očeh ji visijo solze / na licih, ustnicah mu visi nasmeh; na obrazih vseh je visel nemir
// biti, obstajati kje: nad pokrajino visi mir, noč / v zraku še visijo kriki žrtev / med njimi visi molk - 6. ekspr., s prislovnim določilom biti, zadrževati se kje: vsak dan visi pri prijatelju, v gostilni; kaj bi visel samo doma, pojdi z menoj
// delati, kar izraža določilo: cele dneve visi na računalniku; ure in ure visi na telefonu telefonira
// v zvezi z na skrbno obdelovati kaj: visi na vsaki besedi, vsakem stavku; pisatelj preveč visi na sami zgodbi - 7. ekspr., v zvezi z med biti glede na svoje lastnosti vmes med čim: televizija visi med gledališčem in filmom; njihova družina je visela med kmeti in bajtarji
// biti v stanju, ko se lahko uresniči slabša od dveh možnosti: svet visi med vojno in mirom; ranjenec visi med življenjem in smrtjo / visel je med ljubeznijo in sovraštvom - 8. ekspr., v zvezi z nad biti v stanju, ko lahko kaj koga prizadene: nad človeštvom visi atomska vojna / nad njim visi poguba
- 9. preh., ekspr., v zvezi z na biti čustveno zelo navezan na koga, kaj: visi bolj na stricu kakor na očetu; kmet z vsem srcem visi na svoji zemlji; zelo visi na otrocih
- 10. ekspr. biti negotov: vreme visi / odločitev, pojasnilo še visi
● žarg., šah. figura visi je v ogroženem položaju; pog., ekspr. tekal je po opravkih, da mu je jezik visel iz ust da se je zelo upehal; tekal je zelo hitro; ekspr. oči vseh so visele na njem nepremično, pozorno so ga gledali; ekspr. obleka kar visi na njem je zelo suh; viseti na lasu, na niti, na nitki ekspr. njegovo življenje visi na lasu, na niti, na nitki je zelo ogroženo; je zelo bolan; njegova služba visi na nitki je zelo negotova; ekspr. poslušalci so kar viseli na njegovi pripovedi zelo pozorno so ga poslušali; ekspr. vsa družina visi na njenih ramah za vso družino mora skrbeti ona; viseti na vratu ekspr. gostje so jim ves teden viseli na vratu bili v breme, nadlego; ekspr. policija mu visi na vratu ga zasleduje, nadzoruje; nar. viseti pri gostilničarju imeti dolg pri njem; viseti v zraku ekspr. trditve visijo v praznem, v zraku so neprepričljive, neutemeljene; ekspr. aretacije visijo v zraku se pričakujejo; ekspr. pomlad visi v zraku opazni so znaki pomladi; ekspr. potovanje visi v zraku še ni gotovo; nad glavo mu visi Damoklejev meč je v nenehno preteči nevarnosti; vulg. vsi mi že dol visijo vsi mi že presedajo; vulg. njihova zahteva mi dol visi mi ni prav nič mar
visé knjiž.: vise na veji se gugati viseč
visèč -éča -e: telovaditi, viseč na drogu; nizko viseči oblaki; viseči uhlji; na steni viseča podoba; viseča tla / viseči kapnik kapnik, ki nastane na stropu kraške podzemeljske jame; redko viseča ključavnica obešanka; viseča omarica omarica, ki se pritrdi na steno; viseča svetilka svetilka, ki se obeša s podaljškom na strop; viseča tehtnica tehtnica za tehtanje v visečem položaju
● viseči vrtovi nekdaj terasasti vrtovi v kraljevem gradu v Babilonu
♦ gled. viseča lutka lutka, ki se premika z nitmi; marioneta; grad. viseči most most, ki visi na jeklenih kablih, vrveh; viseči strop pod stropom nameščena lahka obloga za prikritje inštalacijske napeljave ali za znižanje prostora; viseči pilot pilot, ki se samo zaradi trenja opira v mehka tla; les. viseča krožna žaga nihalna krožna žaga; mont. viseči oder železna konstrukcija, ki se pri obzidavi spušča v jašek po škripcu; rib. viseča mreža stoječa mreža, ki ne leži na dnu; vrtn. viseča pelargonija bršljanu podobna lončna rastlina z živobarvnimi cveti; bršljanka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
vkleníti vklénem dov. (ī ẹ́) - 1. dati komu na roke, noge lisice, verigo za onemogočenje svobodnega gibanja: aretirance so vklenili; vkleniti po dva in dva skupaj / vkleniti komu roke v lisice; pren. hoteli so mu vkleniti duha, voljo
// tesno obdati in s tem onemogočiti neovirano premikanje: led vklene ladjo / množica ga je vklenila medse / otroka je vklenila v naročje stisnila
// nar. nadeti jarem: vkleniti vole / vkleniti v jarem - 2. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo ne more delati, ravnati tako, kot bi hotel, mogel; utesniti: družba ga je vklenila / delo ga je vklenilo
- 3. ekspr., v zvezi z v narediti, povzročiti, da je kdo čemu podrejen: vkleniti nove države v blokovski okvir / življenje ga je vklenilo v družbene norme
// spraviti v neprijetno stanje, kot ga določa samostalnik: vkleniti koga v odvisnost, suženjstvo / pomanjkanje ga je vklenilo v pesimizem
// glede na raznovrstnost, pestrost preveč togo izraziti: pisatelj je značaje junakov vklenil v kalupe, sheme / vkleniti življenje v besede
● ekspr. vkleniti koga v zakonski jarem poročiti ga s kom; ekspr. vkleniti v objem objeti; ekspr. mestece so vklenili v obzidje obdali z obzidjem
vklénjen -a -o: biti vklenjen v poklicne dolžnosti; vklenjenega so odpeljali v zapor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
vrhúnec -nca m (ȗ) - 1. razvojna stopnja, obdobje največje kakovosti, uspešnosti: delavsko gibanje je doseglo vrhunec / pisatelj je na ustvarjalnem vrhuncu
// stopnja največje intenzivnosti: boji so dosegli vrhunec; knjiž. stvar je dozorela do vrhunca; ekspr. veselo razpoloženje je prikipelo do vrhunca / biti na vrhuncu moči - 2. najboljši dosežek, predstavnik česa: ta stavba je vrhunec moderne arhitekture / to predstavo štejejo za vrhunec sezone
- 3. star. vrh: najvišji vrhunec gorovja / vrhunci smrek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
vzéti vzámem dov., vzêmi vzemíte; vzél; nam. vzét in vzèt (ẹ́ á) - 1. narediti, da pride kaj k osebku zlasti s prijemom z roko: vzel je košaro in odšel po sadje; vzemi (si) žlico in jej; vzeti komu prtljago iz rok; vzela je denar od kupca in ga preštela / vzeti bolniku kri z brizgalko; vzeti vzorce kamnin / vzeti kamen v roko; vzeti otroka v naročje / kot povabilo vzemite, prosim, še kakšen piškot
// narediti, da je kdo, kaj kje skupaj z osebkom, pri osebku: vzeti na pot najnujnejše stvari / vzemite s seboj dovolj denarja; vzeti koga s seboj na potovanje / vzel je starše k sebi naredil, da živijo pri njem
// prevzeti, dvigniti: plačano blago lahko vzamete pri prodajalcu; ker je bil bolan, je njegovo plačo vzela žena / vzeti dopust poleti - 2. narediti, da pride kaj k osebku navadno v posest
- a) kar se mu da, ponudi: vzeti darilo, podkupnino; nerad je vzel denar od staršev; vzemi, če ti je kaj všeč; z veseljem, hvaležno vzeti kaj
- b) kar je na razpolago: vzel je obleko, ki je bila pripravljena / pog.: vzeti kruh pri peku kupiti; za tako ceno bo avtomobil vzel; vzeti kuhinjo na kredit / ekspr. kje naj vzamem toliko denarja dobim
- c) kar se ne da: vlomilec je vzel samo denar; s silo vzeti / kot grožnja otrokom če ne boš priden, te bo vzel bavbav / evfem. v gneči je vzel denarnico ukradel
// star. vzeti mesto, trdnjavo z obleganjem zavzeti, osvojiti - č) zaradi pravil igre: vzeti z višjo karto
// najeti: če bo že pozno, vzemi taksi; vzeti sobo za en mesec / vzeti posojilo / vzeti odvetnika, zagovornika; morala bo vzeti koga za pomoč
- 3. navadno z dajalnikom narediti, da kdo česa nima več proti svoji volji: vse so mu vzeli, kar je imel; ker je prepisoval, mu je učiteljica vzela zvezek / vzeti komu vozniško dovoljenje / vzeti komu čin, naslov / vzeti komu pravico do uporabe česa / vzeti komu delo, prostost, svobodo / vzeti komu čast, ugled / neuspeh mu je vzel veselje do risanja; vzeti komu voljo do dela; ekspr. vzeti dekletu nedolžnost / ekspr.: priprave so jim vzele dosti časa za priprave so porabili; prehlad mu je vzel glas zaradi prehlada ni mogel glasno govoriti; vzeti komu življenje ubiti ga
- 4. povzročiti, narediti, da je česa manj ali ni več: vzel je še eno pest in mera je bila točna; vzeti od celote / vzeti gnilo sadje proč odstraniti
// narasla voda je vzela most odnesla; otr. ni, ni, muca je vzela / suša je vzela ves pridelek uničila; sonce je vzelo sneg stalilo; ekspr. griža je vzela dosti otrok zaradi griže je umrlo
// kot kletvica: vrag te vzemi; hudič naj vzame vse skupaj
// ekspr. narediti, povzročiti, da kdo postane bolj suh, manj krepek: bolezen ga je vzela; brezoseb. od lani jo je precej vzelo - 5. s prislovnim določilom narediti, da kdo, kaj kam pride z določenim namenom: vzeti jed na krožnik / vzeti koga v avtomobil / koklja je vzela piščanca pod perut / spomladi so vzeli šiviljo na dom / vzel je pesem v revijo jo v njej objavil
- 6. narediti, da kdo, kaj kam pride, se kje vključi z določenim namenom; sprejeti
- a) navadno s prislovnim določilom: v podjetju so vzeli več novih delavcev; v šolo so vzeli le učence z odličnim uspehom / zaradi bolezni ga niso vzeli k vojakom; vzeli so jo med redovnice / vzeti koga v svojo družbo / vzeti koga na stanovanje; vzeti začetnika v službo / elipt. glede na vaše izkušnje vas bomo vzeli sprejeli v službo
- b) z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom: vzeti bolnika v oskrbo; vzeti obleko v popravilo; vzeti otroka v rejo / vzeti v obravnavo začeti obravnavati; vzeti okoliščine v poštev upoštevati jih, računati z njimi
// v zvezi z za narediti, da pride kdo z osebkom v kak odnos: vzeti za botro; vzeti koga za družabnika, hlapca / vzeti koga za svojega posvojiti ga; vzeti za moža omožiti se, poročiti se s kom
// poročiti se s kom: vzel je lepo vdovo; vzela ga je, čeprav je precej starejši od nje; pred pustom se bosta vzela / knjiž. vzeti v zakon
- 7. s prislovnim določilom narediti, da pride kaj z določenega mesta: vzeti denar iz denarnice, knjigo s police / vzeti roke iz žepa / vzeti dol, ven; pog. vzeti potico ven iz pečice
// narediti, da pride kaj od kod, kjer je bilo z določenim namenom: vzeti repo iz zasipnice; vzeti denar iz banke / vzeti avtomobil iz popravila; vzeti obleko iz čiščenja / vzeti film s programa prenehati ga predvajati; vzeti revijo iz prodaje prenehati jo prodajati
// narediti, da kdo ni več kje vključen: zaradi slabega uspeha so ga vzeli iz šole; zaradi bolezni vzeti otroka iz vrtca - 8. s prislovnim določilom oskrbeti se s čim iz kakega vira: obleke so vzeli iz vojaških skladišč / pog. v knjižnici bom vzel nove knjige si jih izposodil
// pisatelj je vzel izraze iz kmečkega govora; vzeti primere iz vsakdanjega življenja / ekspr. le od kod vzame toliko moči za življenje dobi - 9. pog. narediti kaj za predmet dela: pri čiščenju je vzela dve stopnici naenkrat
// v zvezi z za uporabiti: za pripravo jedi vzeti uležano meso / za merilo je zmeraj vzel ceno kruha
// predelati (pri pouku): pri zgodovini so vzeli preseljevanje narodov; v šoli tega še nismo vzeli / žarg., šol. vzeti naprej seznaniti učence z novo snovjo - 10. narediti, da pride kaj v telo: vzeti sirup proti kašlju; zjutraj in zvečer vzeti tableto / vzeti kapljice za oči nakapati si jih v oči
- 11. s prislovnim določilom načina pokazati, občutiti določen odnos do česa: vse vzame s smešne strani; ne vzemi navodila preveč dobesedno; vzeti ponudbo resno / če vzamemo v celoti, se je stanje izboljšalo / če tako vzamem, mi je kar dobro izraža pridržek, omejitev trditve; življenje je, če se tako vzame, podobno loteriji; ga dobro poznate? Kakor se vzame
// z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka: vzeti kaj za resnico; vzeti trditev za sporno; vzeti stvari take, kot so; to ravnanje je vzel kot nehvaležnost - 12. sprejeti mnenje, trditev v danem primeru za izhodišče neglede na resničnost: če vzamemo, da je hitrost avtomobila sto kilometrov na uro, je potrebna tolikšna zavorna razdalja / vzemimo, da bodo prišli vsi / no, vzemimo, da imaš prav izraža omejitev prepričanosti o čem
// v velelniku izraža, da je kaka stvar, enota navedena z namenom neposredno pokazati, ponazoriti kak širši, splošnejši pojem: vse panoge so v težkem položaju, vzemite gradbeništvo / zakaj se ne ukvarja s športom, vzemimo na primer s kolesarjenjem - 13. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: vzel je zalet in skočil; star. vzeti slovo (od koga, česa) posloviti se
- 14. v zvezi z nase narediti kaj za svoje z vsemi posledicami: vzeti nase krivdo, sramoto
// narediti, da je osebek deležen česa: vzeti nase tudi bridkost in trpljenje / vzeti nase odgovornost za dober potek del - 15. ekspr., v zvezi vzeti v roke izraža nastop dejanja, kot ga določa sobesedilo: pri tej hiši bi bilo dobro, da bi kdaj vzeli metlo v roke; rada vzame pletenje v roke / čevlje je takoj vzel v roke jih začel popravljati; šele zvečer je lahko vzel knjige v roke začel brati, se učiti
// preden ga je vzel v roke inštruktor, ni znal voziti ga je začel učiti
// izraža, da kdo vodi kaj, odloča o čem: predsednik je zadevo sam vzel v roke / vzeti usodo v svoje roke
● nizko če bo še dolgo tako pil, ga bo kmalu hudič vzel bo umrl; pog., ekspr. podjetje je vzel hudič podjetje je propadlo; ekspr. ribiča je vzelo morje utonil je v morju; pog., ekspr. noč ga je vzela ponoči je skrivaj odšel; evfem. kdor se je upiral, ga je vzela noč so ga ponoči skrivaj odpeljali, zaprli, ubili; ekspr. vzeti koga iz naftalina narediti, da kdo spet nastopa, se omenja v javnosti; pokvarjeno blago so vzeli iz prometa so nehali prodajati; on je tak, kot bi ga vzel iz škatlice brezhibno, lepo oblečen, urejen; besedo mi je vzel iz ust, z jezika rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; vznes. Bog ga je vzel k sebi v krščanskem okolju umrl je; star. vzeti otroka k prsim podojiti ga; ekspr. strah mu je vzel besedo od strahu ni mogel govoriti; ekspr. nenavadna lepota jim je vzela dih, sapo zaradi nenavadne lepote so bili zelo prevzeti; vzeti komu glavo obglaviti ga; pog., ekspr. vzeti konec umreti, poginiti, ubiti se; pog. vzeti mero ugotoviti, določiti razsežnost delov telesa, predmeta za izdelavo česa; pog. močna svetloba mu je vzela oči, vid ga je oslepila; evfem. vzel jo je imel je z njo spolne odnose (brez njene privolitve); ekspr. vzeti koga na muho, piko imeti ga za predmet napadov, obtožb, šal, zanimanja; žarg., lov. to žival moramo čimprej vzeti na muho odstreliti; pog. vzeti petsto dinarjev na račun vzeti del plačila vnaprej; pog. v trgovini vzeti na račun tako, da se dolžni znesek zapiše ter plača pozneje; ekspr. vzeti na znanje izraža informiranost o stvari, ki se obravnava; ekspr. vzeti problem pod drobnogled natančno in vsestransko ga proučiti; ekspr. vzeti pot pod noge začeti iti, hoditi; vzeti koga pod roko in se sprehajati dati svojo roko pod njegovo, navadno v višini komolca; vzeti koga pod streho dati mu prenočišče, hrano; publ. pri tej stvari je treba vzeti v obzir vse okoliščine upoštevati; ekspr. vzeti koga v precep spraviti ga v položaj, ko samostojno ukrepanje, odločanje ni mogoče; pog. vzeti staro pohištvo v račun upoštevati ga kot del plačila; vzeti v roke ekspr. oče ga je vzel v roke ostro opomnil, oštel; ekspr. ne ve, kako naj se stvari loti, ker nima česa vzeti v roke nima na razpolago ustreznih pripomočkov, sredstev; ekspr. vzeti pamet v roke začeti premišljeno ravnati; ekspr. (vzemi) pamet v roke izraža opozorilo, opomin, ohrabritev; star. od takrat sina ni vzela več v spomin ga ni več omenjala, ni govorila o njem; star. vzeti koga v strah zagroziti komu s kaznijo, kaznovati ga, da ne bi delal več česa nezaželenega, negativnega; vzeti koga v svojo šolo učiti ga; dajati, sporočati mu svoje izkušnje, navade; pog. on vse za dobro vzame ne pripisuje slabega namena ravnanju, dejanjem ljudi, čeprav so zanj neugodna; ekspr. včasih besed ne more vzeti za (čisto, suho) zlato ne verjame jim popolnoma; pog. tega mi ne smete vzeti za zlo zameriti; knjiž. te podatke je treba vzeti z rezervo ne upoštevati jih, ne zaupati jim popolnoma; pog. vzeti besedo nazaj preklicati obljubo, sklep, izjavo; vzeti naposodo izposoditi si; pog. vzeti obleko noter zožiti; Bog je dal, Bog je tudi vzel v krščanskem okolju izraža sprijaznjenje z izgubo; preg. kjer nič ni, tudi vojska ne vzame kjer nič ni, ni kaj vzeti
♦ ekon. vzeti bankovec iz obtoka; igr. vzeti z mondom; jur. vzeti prstni odtis; mat. vzeti popravo zvišati zadnjo pridržano decimalko za eno; med. vzeti bris; šah. vzeti figuro izločiti jo iz igre
vzéti se pog., s prislovnim določilom pojaviti se, priti: od nekod se je vzel zdravnik in pomagal ponesrečencu; od kod ste se pa vzeli tako nenadoma / od kod se je vzela tvoja pridnost izvira
● star. barve se ne vzamejo skupaj ne gredo skupaj, se ne ujemajo; pog. morali bi se skup vzeti se dogovoriti, potruditi za kaj; star. dobro se vzameta skupaj dobro se razumeta; dobro sodelujeta; pog. le kje se je vzel, da je tak od koga, od kod ima take (slabe) lastnosti
vzéti si narediti, da je osebku kaj na razpolago, navadno brez privolitve drugega: vzeti si oblast, pravico / pog.: ni si vzel niti toliko časa, da bi v miru pojedel; popoldne si je vzel čas za branje je bral; vzeti si dve uri časa za ogled mesta porabiti
● nižje pog. naprej si je vzel, da tega ne bo storil sklenil je
vzémši zastar.: vzemši otroka v naročje, je sedla
vzét -a -o: vrniti po vojni vzeto zemljo; beseda, vzeta iz nemščine; na silo vzeta stvar; v najem vzeta hiša; statistično vzeto se izvoz izboljšuje
● nar. zahodno to pojasnilo je izpod pazduhe vzeto izmišljeno, zlagano; zastar. ona je pri njih zelo gor vzeta zelo jo cenijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
zajémati -am nedov. (ẹ̑) - 1. s potisnjenjem posode, priprave v kaj tekočega, sipkega delati, da pride snov v njeno notranjost, vdolbino: zajemati juho, pesek, vodo; zajemati z vedrom, zajemalko, žlico / zajemati seme v dlani / z žlico zajemati krompir v juhi; z mrežo zajemati ribe / čoln zajema vodo zaradi potisnjenosti, nagnjenosti jo dobiva v svojo notranjost
// navadno s prislovnim določilom na tak način jemati kaj tekočega, sipkega: zajemati vodo iz vodnjaka / ekspr. prisedel je in začel zajemati iz skupne sklede jesti; pren., ekspr. zajemati iz zakladnice ljudskega izročila - 2. publ. z določenim namenom delati, da prihaja kaj v kako posodo, kak prostor: zajemati strupene tovarniške pline; zajemati odpadno vodo
- 3. navadno v zvezi z zrak delati, da pride zrak v notranjost dihalnih organov: plavalci so zajemali zrak in se potapljali; globoko zajemati zrak
- 4. delati, da pride kaj v območje dejavnosti kakega predmeta: s snežnim plugom zajemati pol ceste naenkrat; z vesli na daleč zajemati vodo / oddajnik ne zajema tega področja
// delati, da pride kaj v območje kake dejavnosti sploh: z mislijo zajemati kako obdobje; s pogledom zajemati veliko razdaljo - 5. delati, da je kdo deležen kake dejavnosti: v gibanje zajemati širok krog ljudi / zajemati mladino v športna društva vključevati
// zavarovanje zajema vse ljudi / organizacija zajema tisoč članov ima - 6. delati, da pride kaj v kako celoto kot njena sestavina: zajemati v zbirko najboljše sodobne romane
// imeti za svojo sestavino, svoj del: zbirka zajema vsa pomembnejša dela iz svetovne književnosti; načrt zajema vse podrobnosti; seznam ne zajema vseh uporabljenih virov / ta upravna enota je zajemala del slovenskega in hrvatskega ozemlja - 7. z zastavitvijo poti, obkolitvijo dobivati, prijemati koga: sovražna patrulja je tu zajemala kurirje; rokovnjači so v tem predelu zajemali popotnike
- 8. s prislovnim določilom oskrbovati se iz kakega vira: gradivo za razpravo je zajemal iz različnih virov / zajemati izraze iz živega govora; pisatelj zajema snov za svoja dela iz zgodovine / publ. zajemati kadre iz delavskih vrst / zajemati in razširjati informacije / spraševali so se, odkod zajema svojo moč dobiva
- 9. dobivati kaj v območje svojega delovanja: ladjo zajema vrtinec / naše kraje zajema neurje / požar že zajema ves gozd; pren., ekspr. pesnika je z vso silo začel zajemati novi umetnostni tok
// ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: zajema ga malodušje; začel ga je zajemati nemir
● star. zgodba ga je živo zajemala zanimala; ekspr. zajemati znanje z veliko žlico zelo intenzivno se izobraževati; publ. zdravstveni dom zajema pod okrilje dvesto tisoč prebivalcev skrbi za
zajemáje: jedli so, zajemaje iz skupne sklede
zajemajóč -a -e: ustavil se je, zajemajoč zrak; ustvarjalec, zajemajoč iz ljudske glasbe
zajéman -a -o: znanje, zajemano iz knjig
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
zgnêsti zgnêtem dov., zgnêtel in zgnétel zgnêtla, stil. zgnèl zgnêla (é) - 1. povzročiti, da se snovi v čem enakomerno porazdelijo: zgnesti glino, testo; zgnesti z rokami, s strojem / zgnesti moko z maslom in jajci; pren. pisatelj je v svoje delo zgnetel usode mnogo ljudi
- 2. z gnetenjem izoblikovati: zgnesti posodo iz gline; zgnesti maslo v kepo; pren. zgnesti novo podobo sveta
- 3. povzročiti, da je množica ljudi stisnjena na kakem prostoru: ujetnike so zgnetli v barake; množica se je zgnetla okrog govornika / ekspr. na nebu so se zgnetli črni oblaki
zgnêsti se s težavo se premikajoč v množici ljudi priti kam: zgnesti se na vlak, v avtobus; komaj so se zgnetli skozi vrata / vsi so se zgnetli k vhodu
zgnetèn -êna -o: pravi kmet je, zgneten iz stare prsti; jezdili so zgneteni v gručo; okrog cerkve zgnetene hiše; zgnetena ilovica; zgnetena množica; zgneteno testo
● redko podajati snov v zgneteni obliki zgoščeni; ekspr. bil je majhne, zgnetene postave čokat, tršat
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
zgrabíti in zgrábiti -im, in zgrábiti -im dov. (ī á ȃ; á ȃ) - 1. z grabljami spraviti skupaj: zgrabiti listje, pesek; zgrabiti na kup; zgrabiti seno v ograbke
- 2. močno, sunkovito prijeti kaj: zgrabiti bič, palico; zgrabiti za vrv; zgrabiti z obema rokama; jezno, trdno zgrabiti / zgrabil ga je in zvezal; zgrabiti koga za vrat; zgrabiti se za glavo / pes zgrabi mačko; zgrabiti s kremplji, z zobmi / zgrabiti s kleščami / stroj mu je zgrabil roko / vrtinec ga je zgrabil in potegnil vase / klic psu zgrabi
// nav. ekspr. z nenadnim, sunkovitim gibom vzeti: zgrabil je knjigo in odšel; zgrabil je šop bankovcev in mu jih dal / riba je zgrabila za vabo - 3. ekspr. odvzeti komu prostost; prijeti: zgrabiti begunca; tatu so zgrabili, ko je lezel skozi okno / zgrabiti sovražnikove vojake ujeti
- 4. začeti intenzivno delati; zagrabiti: fantje, zdaj bomo pa zgrabili / znava vse in zgrabiva vsak za tri narediva
// z glagolskim samostalnikom, v zvezi z za izraža nastop intenzivnega opravljanja dela, opravila, kot ga določa samostalnik: z veseljem so zgrabili za delo / spet so zgrabili za vesla začeli veslati - 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop intenzivnega telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: zgrabila jih je morska bolezen; človeka zgrabi groza, hrepenenje, jeza; zgrabil jo je kašelj; krč ga je zgrabil v roko
// izraža nastop intenzivnega razpoloženja, kot ga določa sobesedilo: kaj te je zgrabilo, da si vse pustil; brezoseb. včasih ga zgrabi, pa kar odide / zgrabila ga je misel na beg - 7. ekspr. intenzivno prevzeti in ohraniti pod vplivom, v oblasti: prijateljeva nesreča ga je zgrabila / pesem, povest človeka zgrabi; zgrabila jih je veličina gora
● ekspr. zgrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; ekspr. zgrabiti vsako priložnost izkoristiti; če mu prst ponudiš, pa roko zgrabi če pokažeš pripravljenost storiti majhno uslugo, zahteva veliko; zgrabiva zadevo pri glavi začniva z bistvom stvari; ekspr. pisatelj je zgrabil življenje s prave strani opisal, prikazal; ekspr. spet je zgrabil za krmilo prevzel vodilni položaj, vodstvo; ekspr. zgrabiti za orožje, puško, star. za meč začeti se bojevati, pripraviti se na boj; ekspr. zgrabili te bodo za ušesa kaznovali te bodo; ekspr. zgrabilo ga je pri srcu, v križu začutil je močno bolečino; ekspr. fanta so trdo zgrabili strogo so ravnali z njim
zgrabíti se in zgrábiti se, in zgrábiti se ekspr. spopasti se, spoprijeti se: fantje so se zgrabili; patrulja se je zgrabila s sovražnikom; zgrabiti se z orožjem / zgrabila sta se zaradi zemlje / zgrabiti se z življenjem
zgrábljen -a -o: krivci še niso zgrabljeni; zgrabljeno seno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
zlésti zlézem dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. z lezenjem priti: kača je zlezla na skalo / ščurek zleze pod smeti, v kot
- 2. priti kam, odkod, pomagajoč si z rokami in nogami: zlesti iz jame, izpod postelje; zlesti na peč, voz; zlesti pod mizo; zlesti skozi okno v hišo; previdno je zlezel v vodo / zlesti čez ograjo, na drevo splezati
// ekspr. počasi, navadno tudi s težavo iti, priti: zlesti izza mize; zlesti za omaro - 3. počasi premikajoč se priti s prvotnega, navadnega mesta: naramnica mu je zlezla z rame; očala so mu zlezla na nos; ruta ji je zlezla za vrat
- 4. ekspr. izleči se: iz bube zleze metulj; iz jajca je zlezla račka
● ekspr. fant jim je zlezel v srce vzljubili so ga; ekspr. hiša je zlezla na kup se je podrla, razpadla; ekspr. hvala mu je zlezla v glavo postal je domišljav, prevzeten; šalj. pijača mu je zlezla v glavo, v lase opil se je; šalj. pijača mu je zlezla v noge tako je vinjen, da zelo težko hodi; ekspr. strah mu je zlezel v kosti zbal se je; žarg. učenec je komaj zlezel s težavo izdelal v šoli; pog. veke so mu zlezle skupaj zadremal je; ekspr. zdaj je tudi on zlezel iz plenic, povojev postal odrasel, samostojen; ekspr. navadno zleze iz postelje ob devetih vstane; ekspr. zlesti iz težav rešiti se iz neugodnega položaja; ekspr. zlesti na zeleno vejo gmotno si opomoči; ekspr. ta pisatelj zna zlesti pod kožo zna spoznati, predstaviti bistvo človeške narave; ekspr. zgodaj je zlezel pod odejo šel spat; ekspr. zlesti v dolgove zadolžiti se; ekspr. zlesti v dve gubé dobiti sključeno držo; ekspr. zlesti v hlače, v škornje obleči se, obuti se; evfem. zlezla je z njim v posteljo spolno je občevala z njim; pog. kar zlezla je skupaj omedlela; ekspr. v družbi, službi je visoko zlezel dosegel visok družbeni, službeni položaj; prim. izlesti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
zrcálo -a s (á) - 1. predmet, navadno iz steklene podlage, na katero je nanesena gladka, svetlobo odbijajoča kovinska plast: na steni visi veliko zrcalo; pogledati se v zrcalo; zrcalo s starinskim okvirom; morje je bilo mirno kot zrcalo / beneško zrcalo z robom, brušenim v obliki majhnih zrcal; brušeno, kristalno zrcalo / grlno, zobozdravniško zrcalo za posredni pregled grla, zob, ustne votline
// čarovno zrcalo po ljudskem verovanju ki ima nenavadno, skrivnostno moč - 2. ekspr., s prilastkom zrcalu podobna površina: čoln je drsel po morskem zrcalu; zeleno modro zrcalo jezera
- 3. ekspr., s prilastkom kar kaže, odraža določeno stanje, razmere: časopisi so zrcalo svojega časa; narodna pesem kot zrcalo narodove duše / poskušali so stvar prikazati v popačenem zrcalu
● knjiž. držati zrcalo svojemu času v umetniških, zlasti gledaliških delih prikazovati problematiko določene dobe; knjiž. pisatelj kaže zrcalo družbi kritično jo ocenjuje, opozarja na njene napake
♦ agr. jajčje zrcalo priprava za presvetljevanje jajc; avt. cestno zrcalo parabolično zrcalo, ki omogoča boljšo vidljivost v nepreglednem križišču, ovinku; vzvratno zrcalo ki omogoča pregled cestišča za vozilom; fiz. krogelno ali sferno zrcalo v obliki dela krogelne površine; parabolično, ravno zrcalo; lov. zrcalo modrikasto svetleče se perje v peruti race; navt. (krmno) zrcalo prisekana oblika krme; tisk. zrcalo velikost in lega potiskane površine na strani
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕtež -a m (ȓ) - 1. knjiž. kar je narisano; risba, skica: narisal je črtež taborišča / črtež nazorno kaže razvoj manjšinskih šol / od ozadja se je izrazito odražal črtež njegove glave obris, kontura
- 2. zastar. idejni osnutek, načrt: naredil je natančen črtež za napad; pisatelj je prvotni črtež za roman spremenil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
deformírati -am dov. in nedov. (ȋ) spremeniti naravno, pravilno obliko česa; skaziti, iznakaziti: bolezen mu je postavo močno deformirala;
slikar je deformiral obraze v grozljive spake;
les spomladanske sečnje rad razpoka in se deformira // spremeniti prvotno, dano obliko česa, preoblikovati: pritisk je železne plošče precej deformiral; vzmet se elastično deformira / pisatelj je po potrebi realnost tudi deformiraldeformíran -a -o: deformiran značaj; deformirana noga; deformirano deblo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dogájanje -a s (ā) kar se dogaja: na vse dogajanje gleda mirno;
živi odmaknjen od dogajanja v svetu // navadno s prilastkom celota dogodkov, ki se vrstijo v času, življenju: kritik je ves čas spremljal naše slovstveno dogajanje; iskati paralele v svetovnem dogajanju; vloga proletariata v zgodovinskem dogajanju / publ. vključevati se v družbeno dogajanje / pisatelj je postavil dogajanje v kmečko okolje; dogajanje v romanu bi bilo treba skoncentrirati; filmsko dogajanje / dogajanja v organizmu proces, potek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dogradíti -ím dov., dográdil (ī í) končati gradnjo: začeli so že pred tremi leti, pa še niso dogradili // zgraditi do konca: dograditi most, stavbo / daljnovod so dogradili že pred rokom; pren. pisatelj ni dogradil posameznih značajev; družbe ni mogoče dograditi v enem samem obdobjudograjèn -êna -o: dograjen svetovni nazor; dograjena proga; drama je oblikovno in vsebinsko dograjena; poslopje nove šole je bilo te dni dograjeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
doktrína -e ž (ī) - 1. sistem teorij z določenega področja: izjava se ne sklada z marksistično doktrino; politična, socialna doktrina / Rousseaujeva revolucionarna doktrina
- 2. knjiž. nazor, načelo: pisatelj utemeljuje v delu svojo doktrino; moderne dramaturške doktrine; doktrina stranke o neizbežnosti vojne
// nav. slabš. togo, neživljenjsko mnenje ali naziranje: ideja, ki se spremeni v doktrino, rodi fanatizem / njegove besede so le suha doktrina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
domáčnost -i ž (á) - 1. vzdušje, ki je značilno za dom in mirno, skladno družinsko življenje: motiti domačnost; prisrčna, tiha, topla domačnost; njihovo stanovanje je polno domačnosti in topline / v majhnem mestu ima občutek domačnosti / ni mu všeč šefova domačnost do podrejenih
- 2. knjiž. kar je značilno za ožjo domovino: pisatelj je želel premakniti našo književnost iz domačnosti; v prevod je vključil več neposrednih izrazov naše domačnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
domísliti -im dov. (í ȋ) - 1. priti v razmišljanju o čem do jasnosti, zaključkov: domisliti izvirno misel; pisatelj vprašanja ni do kraja domislil / knjiž. niso domislili vseh posledic, ki jih prinaša tako stališče
- 2. opozoriti na kaj, spomniti: domislil ga je obljube, na dolžnost; domislil ga je, da mora domov; gotovo se bo domislil, da ni plačal; nisem se domislil, da danes ni uradnih ur
domísliti se - 1. s premišljanjem obnoviti v spominu; spomniti se: domislil se je vsega, kar je videl; ni se mogel domisliti njegovega imena; poskušal se je domisliti, kako se pesem začne
// z mislimi se pomuditi, ustaviti pri čem: rad se domisli mladostnih norčij; večkrat se domisli na dom, na prijatelje - 2. dobiti kako misel, idejo: domislila se je, da bi bilo dobro poslati po zdravnika; domislil se je, da bo šel na lov / počasi se bo že domislil česa boljšega
- 3. redko izkazati pozornost s kako stvarjo: upamo, da se nas boste domislili s kako kartico
domíšljen -a -o: domišljen režijski koncept; vse misli so domišljene
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
doségati -am nedov. (ẹ̄) - 1. s prizadevanjem, dejavnostjo prihajati do česa: dosegati cilje; dosegati svoj namen
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, ki ga določa samostalnik: dosegati napredek, uspeh; moštvo dosega zmage - 2. v celoti opravljati, izpolnjevati: dosegati normo, plan
- 3. biti enak, enakovreden komu: po umetniški vrednosti dosega pisatelj svoje sodobnike / konzerve nikoli ne dosegajo sveže pripravljene hrane
● ta drevesa dosegajo višino do sto metrov so visoka do sto metrov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dovršíti -ím dov., dovŕšil (ī í) - 1. knjiž. dokončati, končati: pisatelj je dovršil roman / svoje naloge ni mogel dovršiti; dovršil je svoje delo / dovršiti šolo, študij
- 2. živeti do določene dobe; dopolniti: otrok je dovršil sedmo leto
dovršívši zastar.: dovršivši študije, je bil vzgojitelj pri grofovski družini
dovršèn -êna -o - 1. deležnik od dovršiti: ko je bilo delo dovršeno, se je zadovoljno nasmehnil; proces še ni popolnoma dovršen
- 2. ki je po svojih lastnostih, značilnostih brez napak, pomanjkljivosti: dovršen prevod; svoje misli podaja v dovršeni obliki; pesnik je stopil v javnost kot dovršena osebnost; oblikovno dovršeni stavki; tehnično dovršen stroj; prisl.: dovršeno obvlada tri jezike
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dramátski -a -o prid. (ȃ) - 1. dramski: dramatski pisatelj / dramatska književnost; dramatsko delo / dramatski krožek / gostovanje dramatske družine
- 2. ki vzbuja pozornost, presenečenje zaradi napetosti, razgibanosti; dramatičen: dramatski dogodki; prizor je postajal čedalje bolj dramatski
dramátsko prisl.: dramatsko dovršeni dialogi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dvójezíčen -čna -o prid. (ọ̑-ȋ) - 1. napisan v dveh jezikih: dvojezični napisi; dvojezično besedilo zakona / dvojezični slovar
- 2. ki zna in redno uporablja dva jezika: dvojezični pisatelj; starejša generacija je tam še v celoti dvojezična / dvojezične šole / dvojezično obmejno področje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
elípsa -e ž (ȋ) - 1. geom. sklenjena krivulja ovalne oblike, pri kateri je vsota razdalj katerekoli točke od obeh gorišč stalna: narisati elipso / planeti se gibljejo okrog sonca po elipsah / kolo je dobilo obliko elipse
// lik, ki ga omejuje ta črta: izračunati ploščino elipse; središče elipse; velika os elipse njen najdaljši premer - 2. lingv. neuporaba jezikovne prvine, ki jo je iz zveze lahko razbrati, izpust: pisatelj rad uporablja elipse
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
épski -a -o prid. (ẹ̑) - 1. nanašajoč se na epiko: epske oblike; epska pesem; epsko delo / epski slog; epski elementi drame; lirsko-epska pesem pesem, ki vsebuje izpoved v pripovedi
// epska širina nadrobno opisovanje kakega dogajanja ali stanja - 2. ki nadrobno in na široko literarno popisuje, podaja: omenjeni pisatelj je izrazito epski; epsko pripovedovanje
♦ gled., lit. epska drama drama, ki z epsko širino prikazuje dogajanje; epsko gledališče idejna dramatika, ki z epsko-meditativnimi vrinki razbija klasično enotnost dejanja
épsko prisl.: epsko razvlečeno fabuliranje; roman je močno epsko ubran, le na nekaj mestih je opaziti značilno pisateljevo liričnost; sam.: v drami je preveč epskega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
fiziognomíja -e ž (ȋ) značilna podoba, značilne poteze obraza, zlasti kot odraz človekove osebnosti: spominja se še njegove fiziognomije;
ima izrazito fiziognomijo;
prijazna fiziognomija / igralčeva fiziognomija // navadno s prilastkom bistvene značilnosti česa: čustvena in duhovna fiziognomija človeka; družbena, politična fiziognomija dežele; fiziognomija družbenih odnosov / pisatelj si je že izoblikoval lastno fiziognomijo / fiziognomija mesta se spreminja celotna podoba, videz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gibálo -a s (á) - 1. kar povzroča, pospešuje kako dogajanje ali delovanje: boj med nasprotji je osnovno gibalo družbenega razvoja; pisatelj prikazuje ljubezen kot poglavitno življenjsko gibalo; v njegovi prozi je lepota močno etično gibalo; notranja gibala drame; gibalo umetnikove tvornosti / dobiček je pomembno gibalo kapitalistične blagovne proizvodnje
- 2. nav. mn., anat. organ za gibanje (delov) telesa: gibala in dihala / aktivna gibala mišice; pasivna gibala kosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
idióm -a m (ọ̑) - 1. lingv. (stalna) besedna zveza, fraza, značilna za določen jezik ali narečje: idiome je težko prevesti
- 2. knjiž., redko jezik, govor: pisatelj je izoblikoval svoj literarni idiom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
iskáti íščem nedov., íščite in iščíte (á í) - 1. prizadevati si priti do česa
- a) izgubljenega, manjkajočega: izgubil je denarnico in jo je ves dan iskal; ključ je iskal po vseh predalih; vso listnico je prebrskal in iskal račun, pa ga ni našel / iskati drobiž po žepih
- b) odsotnega: ne vem več, kje naj ga iščem; iščejo ga kot šivanko zelo, intenzivno
// povejte, da se kmalu vrnem, če bi me kdo iskal spraševal po meni
// klicali in iskali so dekle po vsej hiši
- 2. s širokim pomenskim obsegom prizadevati si doseči kaj, priti do česa
- a) če osebek tega nima: iskati delo, službo, stanovanje; iskati moža, ženina / iskati gobe, maline; iskati vodo; iskati zlato / iskati dovoljenje, nasvet; publ. iskati zdravniško pomoč iti k zdravniku; pren. iskati pravico, srečo
- b) če osebku to še ni znano: iščejo ustreznejše metode; iskati drugačen, hitrejši način dela / iskati izhod iz težavnega položaja; vzroke za neuspeh bo treba iskati drugje / iskal je primerno besedo, pa je ni našel / krivca še iščejo; povzročitelja bolezni še niso odkrili, ga še iščejo
- 3. prizadevati si ugotoviti, kje kdo, kaj je
- a) s povpraševanjem, poizvedovanjem: svojce ponesrečenca so iskali po časopisih in po radiu / dolgo so iskali pravo pot / pobegle zapornike še iščejo; pren., knjiž. njegova misel jo je iskala
- b) z gledanjem: stal je pri oknu in jo iskal med množico; ozira se okrog, kot bi koga iskala / iskati na zemljevidu, v slovarju
- c) s tipanjem: v temi je iskal posteljo; zdravnik je dolgo iskal bolnikovo žilo / knjiž. njuni roki sta se iskali
- 4. navadno z glagolskim samostalnikom želeti, hoteti, pričakovati: iskati pomoč, sočutje, tolažbo pri kom / ekspr.: vedno išče prepir; kar išče, da bi se sprl
- 5. v namenilniku, v zvezi s hoditi, iti izraža nakup, prevzem: kosilo hodijo iskat v menzo; šel je iskat kruh / greva skupaj v kino, pridi me iskat pridi pome
● ekspr. iskati dlako v jajcu pretiravati v zahtevah po natančnosti; slabš. kaj spet iščeš tu? zakaj si prišel; kakšne namene imaš; ekspr. tu nimaš več kaj iskati pojdi; nisi zaželen; išče koristi želi jih imeti; ekspr. sreča te išče ne zamudi priložnosti, ki ti prinaša korist, uspeh; knjiž. otroci iščejo materi v obraz, kje je oče ji skušajo razbrati z obraza; ekspr. to je gospodar, da ga je treba z lučjo (pri belem dnevu) iskati je zelo dober, izreden; kar je iskal, to je dobil zaradi nepremišljenega, neprevidnega ravnanja je doživel kaj neprijetnega; preg. kdor išče, najde
iskáti se knjiž. prizadevati si spoznati svoje bistvo: vse življenje se je iskal, pa se ni našel / pisatelj se vsebinsko še išče
iskáje: otroci so se, kostanj iskaje, razkropili po gozdu
iščóč -a -e: nekaj časa je molčal, iščoč primernih besed
iskán -a -o - 1. deležnik od iskati: končno je zagledala iskanega otroka; našli so dolgo iskane listine
- 2. publ. po katerem je veliko povpraševanje: zelo iskani proizvodi; to so trenutno najbolj iskane cigarete; ljudje teh poklicev so precej iskana delovna sila; blago te barve je letos zelo iskano
- 3. knjiž. nenaraven, izumetničen: njegov besedni izraz je precej iskan / ekspr. iskana aktualnost jemlje romanu vrednost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izključeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. prekinjati (s stikalom) električni tok in s tem ustavljati delovanje česa: izključevati aparate / izključevati tok
- 2. delati, da kdo ni več član kake organizacije, skupnosti, društva: preveč izključujejo iz stranke
- 3. ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti: v svojih delih govori pisatelj le o drugih ljudeh, sebe pa popolnoma izključuje
- 4. ne biti možen hkrati s čim drugim v kaki celoti: ta način dela izključuje napake; tako zdravljenje izključuje vsako možnost okužbe
// ekspr., z nikalnico priznavati za možno: ne izključujem, da je moje mnenje zmotno / ne izključujem možnosti, da si bil na sestanku
izključeváti se biti popolnoma nasproten, različen, nezdružljiv: ti dve možnosti se izključujeta; podaljšanje delovnega dne in intenzivnost dela se med seboj izključujeta; njuni trditvi se pravzaprav ne izključujeta
izključujóč -a -e: izključujoči se pojmi; krivdo izključujoče izjave; razmerje med tema nazoroma je obojestransko izključujoče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izrísati -ríšem dov. (ȋ) - 1. končno, v podrobnostih izoblikovati risbo: izrisati načrt; vse podobe je skiciral, precej jih je tudi izrisal; pren. pokrajino je pisatelj izrisal z izredno fantazijo; igralec je jasno izrisal značaj glavnega junaka
- 2. redko prerisati: model avtomobila je izrisal iz revije
izrísati se prikazati se v obrisih: obronki gora so se izrisali na nebu
izrísan -a -o: načrti so skrbno izrisani; človeške usode so zelo plastično izrisane; prim. zrisati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
jasnovíden -dna -o prid. (í ī) - 1. sposoben ugotavljati, zaznavati prostorsko ali časovno oddaljene stvari brez posredovanja čutnih organov: jasnoviden človek
- 2. ki jasno, bistro vidi, presoja: jasnovidni kritik, pisatelj; nekaj jasnovidnih ljudi je le opazilo, kam vodi ropanje narave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
konstruírati -am nedov. in dov. (ȋ) - 1. uresničevati svoje (izvirne) zamisli, zlasti na področju tehnike: konstruirati stroj / konstruiral je nov tip letala
// redko sestavljati, delati: zvočnike je sam konstruiral - 2. ekspr. neprepričljivo, slabo pisati, govoriti: ta pisatelj velikokrat samo konstruira
♦ geom. konstruirati trikotnik narisati, načrtati
konstruíran -a -o: svobodno konstruirani teksti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
kultivírati -am nedov. in dov. (ȋ) - 1. načrtno se ukvarjati s pripravo zemlje za rast rastlin: kultivirati polja; kultivirati peščeno zemljo / človek morja ne kultivira, temveč ga le izkorišča
// načrtno se ukvarjati z rastlinami, zlasti v gospodarske namene: kultivirati bombaž, pšenico; kultivirati vinsko trto / kultivirati eksotične rastline - 2. knjiž. načrtno se ukvarjati s čim, navadno z namenom doseči boljšo, popolnejšo obliko: pisatelj skrbno kultivira besedo; kultivirati gibe, glas
// načrtno se ukvarjati s čim sploh: kultivirati srednjeveško glasbo, zborovsko petje
// krepiti, razvijati, utrjevati: kultivirati svoje sposobnosti / kultivirati otrokov značaj
kultivíran -a -o - 1. deležnik od kultivirati: kultiviran svet / kultivirana rastlina / pevec s kultiviranim glasom; kultiviran jezik / kultiviran okus
- 2. ki ima splošno veljavnim načelom, normam, pravilom ustrezajoče lastnosti: bil je pošten in kultiviran; kultivirano dekle / kultivirano vedenje / kultivirana dežela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
mít -a m (ȋ) - 1. izročilo, pripoved o nastanku sveta, (nenavadnih) naravnih pojavih, bogovih in drugih bajeslovnih bitjih: miti odražajo starodavne doživljaje naroda; pisatelj je rad črpal snov iz mnogih mitov; antični, slovanski miti
- 2. knjiž. zelo pozitivna, a nerealna predstava o določenih dogodkih, pojavih, ljudeh: ohranjati, podirati, ustvarjati mite o čem; okrog njega se je spletel cel mit / germanski mit o čistosti rase
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
móden -dna -o prid. (ọ́) nanašajoč se na modo:- a) modni artikel, klobuk; modni kroji, vzorci; modna tkanina; modno oblačilo / modna barva, linija, oblika; modna novost
- b) modni krojač, ustvarjalec; modna risarka / modna industrija, trgovina
- c) ta pisatelj, ples je moden; modna beseda, fraza; modno geslo / publ. modna bolezen ne huda, a pogostna v kakem času
● publ. modni diktator kdor odločilno vpliva na spremembo mode; slabš. dekle, fant je prava modna lutka se zelo moderno, nenavadno oblači; ekspr. modna muha nenavadna, pozornost vzbujajoča modna novost
♦ obl. modni dodatki vse, kar dopolnjuje, krasi oblačilo; modni salon delavnica, kjer se izdelujejo oblačila po modi; modna brv podolžen oder za modne revije, po katerem hodijo manekeni; modna revija prireditev, na kateri kažejo manekeni modele oblačil
módno prisl.: modno krojena obleka; modno oblečena ženska
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
modêren -rna -o prid., modêrnejši (é ē) - 1. nanašajoč se na novejši čas, sodoben: moderni čas; moderni človek se razlikuje od antičnega; moderni filozofi; moderni narodi; moderne noše; moderno bančništvo / moderni jeziki jeziki, ki se (v sedanjosti) govorijo in pišejo, zlasti zahodni
// moderne smeri v umetnosti novejše; najmodernejše odkritje najnovejše, zadnje
// redko Prešeren je dobro poznal vse moderne literarne tokove sočasne, sodobne - 2. ki ima, vsebuje najnovejše tehnične, strokovne pridobitve: gradijo moderen hotel; uporabljati moderne pripomočke v gospodinjstvu; ima zelo moderen šivalni stroj; najmodernejša sušilnica / njihovo gospodarstvo je najmodernejše; zelo moderen način vojskovanja / moderna vzgoja / moderen gospodar; je moderen kmet napreden
- 3. ki upošteva najnovejše umetnostne tokove svojega časa: moderni slikarji mu ne ugajajo; pisatelj jim ni dovolj moderen / njegova glasba je za mnoge premalo moderna
- 4. ki upošteva najnovejše norme svojega časa: gospodar je moderen mož; moderna zakonca; ta ženska je zelo moderna; hoče biti za vsako ceno moderna / ima moderne poglede
- 5. ki je v skladu z modo svojega časa: zelo moderni čevlji; moderen klobuk; moderna frizura / rada je moderna moderno oblečena, urejena
- 6. v povedni rabi ki ustreza splošnemu okusu določenega časa: dolga obleka ni več moderna; športna krila so moderna / ta poklic ni več moderen; abstraktne slike so zelo moderne
● moderna galerija galerija, v kateri so shranjena ali se razstavljajo dela likovnih umetnikov novejšega časa
♦ alp. moderna alpinistika alpinistika, ki uporablja tehnična sredstva; lingv. moderna vokalna redukcija vokalna redukcija v slovenščini zlasti po 16. stoletju; num. moderna numizmatika numizmatika, ki proučuje novce novejšega časa; šport. moderni peteroboj tekmovanje v jahanju, sabljanju, streljanju s pištolo, plavanju in teku; moderne olimpijske igre olimpijske igre od leta 1896 dalje
modêrno prisl.: zelo moderno se oblači; moderno koncipirana mesta; moderno oblečen moški; moderno opremljena tovarna / v povedni rabi danes je moderno hoditi po gorah
modêrni -a -o sam.: največji talent med modernimi; razložiti svoje pojmovanje modernega; anketa o modernem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
naslíkati -am dov. (ȋ) - 1. upodobiti kaj z barvami, navadno umetniško: naslikati osebo, pokrajino; naslikati na platno, steklo; naslikati z močnimi barvami; dal se je naslikati / naslikati avtoportret / ekspr. fotograf jih je naslikal fotografiral
- 2. nav. ekspr. opisati, orisati, navadno zelo živo, plastično: pisatelj zna kmeta zelo dobro naslikati; materi je naslikal vso svojo žalost
● žarg. kdaj se boš spet naslikal pri nas prišel k nam, nas obiskal
naslíkati si predstavljati si, zamisliti si: v resnici je potekalo vse drugače, kot si je naslikal; preveč idealno si ga je naslikal
naslíkan -a -o: naslikani liki; mojstrsko naslikan obraz; lepa je, kot bi bila naslikana zelo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
nastópati -am nedov. (ọ̄) - 1. prikazovati kaj naučenega v strnjenem sporedu pred občinstvom: na proslavi nastopajo gojenci glasbenih šol; nastopati kot solist / nastopati z deklamacijo / pog. nastopati na televiziji / v glavni vlogi nastopa gost iz Zagreba
// biti dejavno navzoč na športni, kulturni prireditvi: nastopati na mednarodnih tekmovanjih / nastopati za reprezentanco, v reprezentanci / že več let nastopa v mestnem gledališču se (poklicno) ukvarja z gledališko dejavnostjo - 2. navadno s prislovnim določilom javno, pred občinstvom prikazovati mnenje, stališče: nastopati na zborovanjih / nastopati v javnosti, pred poslušalci / nastopati proti diktaturi
// v zvezi s kot opravljati kako funkcijo: nastopati kot zastopnik društva - 3. nav. ekspr. izraža navzočnost v prostoru ali času: termin lahko nastopa na več področjih; osebe, ki nastopajo v romanu, je izoblikoval pisatelj po ljudeh iz okolice
● zastar. morje vsakih dvanajst ur nastopa narašča; zastar. advokat nastopa svojo politično kariero začenja
nastopajóč -a -e: nastopajoči igralci; nastopajoča megla; sam.: kritika je poudarila tehnično raven nastopajočih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
nèizživét -a -o prid. (ȅ-ẹ̑) - 1. ki se ni izživel: mladi in neizživeti ljudje; umetniško neizživet pisatelj; erotično neizživeta žena
- 2. knjiž. ki v življenju ni uresničen: neizživeto nagnjenje je pri otroku povzročilo čustvene motnje / neizživeta ljubezen; neizživete sanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
nesmŕten -tna -o prid. (ȓ) - 1. ekspr. zelo slaven, čaščen: nesmrten pisatelj, umetnik / nesmrtne stvaritve / nesmrtna slava neminljiva
// za to ima nesmrtne zasluge zelo velike - 2. knjiž. neumrljiv: nihče ni nesmrten
nesmŕtno prisl.: nesmrtno se proslaviti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
nèulovljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) nav. ekspr. ki se ne da uloviti: neulovljiva veverica je skakala z veje na vejo / neulovljiv tat, vlomilec / neulovljiv privid, trenutek // knjiž. nedoločljiv, neopredeljiv: neulovljiv izraz na obrazu / pisatelj je v marsičem nejasen in neulovljiv
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
nèutrúden -dna -o prid. (ȅ-ú ȅ-ū) nav. ekspr. - 1. ki vztrajno in z veliko vnemo opravlja svoje delo: neutruden delavec, pisatelj / občudovali so njegovo neutrudno delo / kljub neutrudnemu iskanju ga niso našli vztrajnemu
- 2. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: neutrudna požrtvovalnost, pridnost
nèutrúdno prisl.: neutrudno delati, pisati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
njén -a -o zaim. (ẹ́) - 1. izraža svojino bitja, osebe ženskega spola, ki je govoreči ne enači s seboj in je ne ogovarja, ali stvari ženskega spola, o kateri je govor: njen dežnik, klobuk; gora in njen vrh; njena hiša; posestvo bo njeno / njeni lasje; njena postava
- 2. izraža splošno pripadnost temu bitju, osebi, stvari: njena domišljavost, skrb; ta misel ni njena; njeno prepričanje
// izraža razmerje med tem bitjem, osebo, stvarjo in okolico: naša domovina in njen položaj v svetu; njena čast; njeno dobro ime - 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do tega bitja, osebe, stvari: njen oče, ženin / njene prijateljice / nova literarna smer in njeni predstavniki
- 4. izraža izhajanje od tega bitja, osebe, stvari: lipa in njen les; njen pozdrav; njena pomoč; srna in njeno meso; njeno petje; njeno pismo staršem
- 5. pog. izraža (stalno) povezanost s tem bitjem, osebo, stvarjo: njen pisatelj je Cankar; to je spet ena (od) njenih muh; njene palačinke so kuharsko čudo
- 6. ekspr. izraža čustven odnos, navezanost: njenemu Mihcu je vse dovoljeno
// v nekaterih državah izraža spoštovanje: njeno kraljevsko veličanstvo
● star. bliža se ji njen čas porod; pog. njen tip so dolgolasci ustrezajo njenemu okusu, predstavam; ekspr. otroka sta čisto njena njej podobna; prisl.: soba je opremljena po njeno; sam.: pog. njenega ni doma njenega moža; njene so izselili njene bližnje sorodnike; pog. njena bo obveljala njena odločitev; tu ni dosti njenega njene lastnine; po njenem to ni prav po njenem mnenju; prim. njegov, njihov, njun
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
oblažíti -ím dov., oblážil (ī í) - 1. raba peša olajšati, omiliti: oblažiti bolečine; oblažiti medsebojna nasprotja / oblažiti glasove
- 2. zastar. narediti kaj blago, plemenito: pisatelj je s svojimi deli oblažil ljudi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
oblikováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. dajati čemu določeno obliko: oblikovati glavo kipa; oblikovati kovino, marmor; oblikovati s kladivom, žaganjem; ročno, strojno oblikovati / oblikovati glino v posode / iz testa oblikovati cmoke / to ozemlje je oblikoval ledenik / oblikovati krošnje dreves z razpiranjem ogrodnih vej, redčenjem, rezanjem jim dajati določeno obliko
// arhit. dajati, določati obliko predmetu z upoštevanjem skladnosti med funkcionalnostjo, estetiko in tehnološkim procesom: oblikovati embalažo, pohištvo; oblikovati industrijske izdelke / knjigo je oblikoval znani slikar; moderno oblikovati nakit / oblikovati izložbe - 2. dajati čemu določene značilnosti: pisatelj je zgodovinsko snov oblikoval dokaj svobodno / publ. oblikovati javno mnenje / publ. narodi hočejo sami oblikovati svojo usodo odločati o njej
// ta doživetja so v marsičem oblikovala njegov značaj; v tistih letih se mu je oblikoval svetovni nazor / cene se oblikujejo svobodno - 3. delati, ustvarjati: oblikovati volilne enote glede na število prebivalcev; z govornimi organi oblikovati glasove; oblikujejo se nove države / iz besed oblikovati stavke / igralec je svojo vlogo oblikoval prepričljivo
- 4. z vzgojo povzročati pozitiven razvoj osebnosti: tudi šola oblikuje mlade ljudi / publ. oblikovati strokovni kader šolati, izobraževati
// oblikovati koga v harmonično osebnost - 5. z besedami izražati kaj: zna jasno, jedrnato oblikovati svoje misli, predloge
- 6. redko sestavljati skupino za določene naloge; formirati: oblikovati delegacijo, vojaško enoto
oblikováti se - 1. knjiž., redko, s prislovnim določilom kazati se v obrisih: vrhovi lip, podobni kupolam, so se oblikovali v daljavi / v mislih se mu je oblikovala domača hiša
- 2. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z v izraža, da osebek dobiva vsebino, obliko, kot jo nakazuje določilo: poroženeli deli kože se oblikujejo v luske / misel se je oblikovala v vedno bolj trden sklep
oblikujóč -a -e: nanovo oblikujoča se organizacija
oblikován -a -o: moderno oblikovani sedeži; listi so oblikovani različno; ima lepo oblikovane roke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
obravnávati -am nedov. (ȃ) - 1. z razčlenjevanjem, ocenjevanjem česa prihajati do jasnosti, sklepov: obravnavati pomen, vlogo organizacije; na seji so obravnavali problematiko proizvodnje; obravnavati prošnjo, pritožbo; izčrpno, podrobno obravnavati vprašanja; zadevo so vsestransko obravnavali; stvar se je začela javno obravnavati / na sestanku so obravnavali vse točke dnevnega reda
// reševati, ukvarjati se: obravnavati medsebojne spore; publ. komisija obravnava tudi kadrovska vprašanja / publ. logoped obravnava otroka, ki napačno izgovarja sičnike - 2. načrtno podajati določeno vsebino: v knjigi obravnava pisatelj problem izseljenstva; več člankov obravnava jezikovna vprašanja
// načrtno (se) seznanjati s čim: obravnavati ekonomske pojme, poštevanko; obravnavati predpisano učno snov; pri slovenščini so obravnavali glagol - 3. nav. ekspr., s prislovnim določilom imeti, kazati določen odnos do koga: avtomobilisti različno obravnavajo pešce; enakopravno obravnavati koga; po mačehovsko ga obravnavajo; orožniki so ga še kar spoštljivo obravnavali ravnali z njim; okolica ga obravnava kot krivega / publ. te ugotovitve je treba obravnavati z določenimi pridržki
// publ. imeti, šteti za: to cesto obravnavajo kot dvopasovnico
● zakonik obravnava mladoletnike s posebno obzirnostjo piše o njih; žarg. na sestanku so ga obravnavali kritično, odklonilno govorili o njem, o njegovem delu; neugodno obravnavati uvoz blaga ocenjevati; star. s prijateljem sta obravnavala stara znanstva se pogovarjala o starih znancih
obravnávan -a -o: obravnavan problem; obravnavana učna snov; domovinska pesem je v zbirki obravnavana s posebno pozornostjo; teze so bile javno obravnavane
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
obróbnik -a m (ọ̑) knjiž. - 1. časopisni članek, natisnjen ob robu: naslov obrobnika
- 2. pripadnik nižjega, revnejšega dela družbe: v delu obravnava pisatelj problem obrobnikov in izvržencev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ocvetlíčiti -im dov. (í ȋ) - 1. okrasiti s cvetlicami: ocvetličiti balkone, okna
- 2. knjiž., iron. pretirano uporabiti stilne posebnosti: pisatelj je svoje zadnje delo preveč ocvetličil
ocvetlíčen -a -o: ocvetličen klobuk; ocvetličen slog
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
odgrínjati -am nedov. (í) - 1. (delno) odstranjevati tkanino, ki kaj pokriva, zakriva: odgrinjati rjuhe; odgrinjati zaveso; pren., ekspr. odgrinjati tančico prihodnosti
// (delno) odstranjevati s česa tkanino, ki to pokriva, zakriva: odgrinjala je postelje, da bi šli otroci spat - 2. knjiž. kazati, razkrivati: pisatelj odgrinja družbena nasprotja tistega časa; življenje se mu je odgrinjalo v vsej neizprosnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
osvetlíti -ím dov., osvétli in osvêtli; osvétlil (ī í) - 1. narediti, povzročiti, da postane kaj svetlo, vidno: razstavljene kipe in slike so osvetlili z reflektorji; petrolejka je medlo osvetlila sobo / blisk je za hip osvetlil pokrajino; pren., ekspr. nasmeh ji je osvetlil obraz
// oskrbeti s svetlobo: osvetliti voz; letališče so osvetlili z velikimi neonskimi svetilkami; stanovanjske prostore so dobro osvetlili - 2. z brisanjem, drgnjenjem narediti, da se kaj sveti, blešči: s krpo osvetliti kozarce, porcelan, okno / namazana tla je osvetlila s klobučevino
- 3. nav. ekspr. nazorno, izčrpno opisati, prikazati kaj: pisatelj je v umetniški obliki osvetlil tragedijo Pohorskega bataljona; kritično osvetliti neuspeh; osvetliti problem od vseh strani / nekatere nejasnosti bo treba še osvetliti pojasniti; podatki so stanje dobro osvetlili ponazorili
- 4. fot. dopustiti učinkovanje svetlobe na film, ploščo pri fotografiranju ali filmanju: premalo je osvetlil / osvetliti film, ploščo
● knjiž., ekspr. s pesmijo si je osvetlila težke dni jih naredila lepše, bolj vesele
♦ geom. uporabiti točko v funkciji svetila, ki s povzročenimi sencami daje objektu plastičen videz
osvetljèn -êna -o: premalo osvetljen film; slabo osvetljen položaj; medlo osvetljen prostor; osvetljene izložbe; osvetljena ploskev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
osvetljeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. delati, povzročati, da postane kaj svetlo, vidno: oder so izmenoma osvetljevali in zatemnjevali; svetilka slabo osvetljuje prostor / vzhajajoče sonce osvetljuje vrhove
// oskrbovati s svetlobo: ceste nič ne osvetljujejo - 2. nav. ekspr. nazorno, izčrpno opisovati, prikazovati kaj: pisatelj osvetljuje tedanje družbene razmere; jasno osvetljevati dogodke, pojave, probleme / podatki dobro osvetljujejo gospodarski položaj ponazarjajo
- 3. fot. dopuščati učinkovanje svetlobe na film, ploščo pri fotografiranju ali filmanju: premalo, preveč osvetljevati film
osvetljujóč -a -e: oder osvetljujoči reflektorji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
označeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. opremljati s čim, da se opazi, prepozna: po potresu so prizadete hiše označevali / označevati drevesa za posek
// tako sporočati, izražati kaj: vrstni red česa označevati s številkami / področja, kjer je bolezen najbolj razširjena, so označevali na zemljevidu s pikicami - 2. izražati določeno vsebino: ta predmet nekaj označuje / besede označujejo pojme; kvalifikatorji označujejo rabo besed / ta beseda označuje tri stvari poimenuje; samostalniki s to končnico označujejo živa bitja pomenijo
// biti značilen, tipičen za kaj: to obdobje označuje neprestan boj za povečanje proizvodnje; živahen temperament označuje vsak njen korak - 3. navajati karakteristične lastnosti, značilnosti: označevati dobo, pesnika; pisatelj dobro označuje osebe v svojem romanu
// z oslabljenim pomenom, v zvezi s kot, za izraža omejevanje lastnosti, značilnosti na navedbo koga: nauk so označevali kot zmoten; zbirko pesmi označuje kritik kot najčistejšo liriko; označujejo ga za lenuha
● knjiž. svoj rojstni kraj ji je označeval do vseh podrobnosti opisoval; publ. volitve označujejo, da ljudske množice podpirajo našo politiko kažejo, potrjujejo
označujóč -a -e: označujoč položaj; sam.: filoz. označujoče čutno zaznavna stran znaka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
pejsáž -a m (ȃ) - 1. knjiž. manjše ali večje ozemlje glede na oblikovanost, obraslost, urejenost; pokrajina: opisovati pejsaž; večerni, zimski pejsaž / ureditev pejsaža ob cesti
- 2. um. slika, na kateri je upodobljena pokrajina; krajina: razstava pejsažev
- 3. publ. opisovanje pokrajine: ta pisatelj je mojster pejsaža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
pisún -a m (ȗ) slabš. pisatelj, pisec: pisuni po tujih časopisih so blatili našo ureditev;
ne verjemi vsakemu pisunu in čvekaču;
buržoazni, predrzni pisuni // slab, nekvaliteten pisatelj, pisec: novelo je napisal neki zakotni pisun
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
plástika -e ž (á) - 1. um. delo, izdelek iz trdnega materiala v obliki kipa, reliefa: ob vhodu stojijo velike kamnite plastike; bronasta, lesena plastika; razstava plastik znanega umetnika / razstavljati malo plastiko; portretna, spomeniška plastika
// umetnost, ki se ukvarja z izdelovanjem takih del: razvoj abstraktne plastike - 2. knjiž. plastičnost: pisatelj opisuje dogodek z veliko nazornostjo in plastiko; njegov roman je poln plastike in življenja / plastika jezika
- 3. pog. plastična masa: predelava plastike; kozarec, plašč iz plastike; streha iz plastike / prodajati plastiko predmete iz plastične mase
- 4. žarg., med. plastična operacija: naredili so mu plastiko nosu
- 5. žarg., voj. plastično razstrelivo: minerjem je primanjkovalo plastike
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
plóden1 -dna -o prid., plódnejši (ọ́ ọ̄) - 1. sposoben (o)ploditve: žrebec je ploden; plodna samica; nekatere opice so plodne vse leto
♦ med. plodna doba ženske
// sposoben imeti veliko potomcev: zajec je plodna žival / ekspr. nisem vedel, da si tako ploden / ekspr. ploden zakon - 2. ki ima pogoje za (dobro) uspevanje rastlin; rodoviten: plodna zemlja; pren., ekspr. plodna tla za razcvet praznoverja
● knjiž., ekspr. njegov nasvet je padel na plodna tla je bil upoštevan, uspešen - 3. nav. ekspr. ki veliko dela, ustvarja, zlasti na umetniškem področju: ploden pisatelj, slikar; ploden znanstvenik
- 4. nav. ekspr. ki da (pričakovan) uspeh, rezultat: plodna razprava; srečanje državnikov je bilo zelo plodno
// ki prinaša uspeh, korist v kaki dejavnosti: ploden izum / plodna misel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
poetizírati -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. - 1. olepševati, idealizirati: pisatelj v romanu poetizira srednji vek; poetizirati življenje
- 2. nedov. pesniti, pesnikovati: v mladosti je tudi on poetiziral
poetizíran -a -o: poetizirana biografija pisatelja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
polépšati -am dov. (ẹ̑) - 1. narediti kaj (bolj) lepo: polepšati hišo; mesto se je pred praznikom polepšalo / polepšati si obraz olepotičiti
- 2. opisati, prikazati kaj lepše, kot je: pisatelj je življenje preveč polepšal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
polóščiti -im dov. (ọ̄) - 1. prekriti z loščem: pološčiti cvetlični lonček / pološčiti kovinske predmete emajlirati
- 2. dati površini lesk z mazanjem in drgnjenjem: pološčiti parket, škornje
- 3. knjiž. polakirati: pološčiti omaro; pološčiti si nohte; pren., ekspr. pisatelj je življenje preveč pološčil
polóščen -a -o: pološčeni čevlji / pološčeni prt prt, na katerega je nanesen škrob za lesk in večjo odpornost proti maščobam
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
položíti -ím dov., polóžil (ī í) - 1. narediti, da pride kaj
- a) z daljšo, širšo stranjo na podlago: položiti knjigo na mizo; položiti ranjenca na nosila / položiti eno škatlo navrh druge
- b) na podlago sploh: položiti denar na mizo, žogo na tla / položil je glavo na mah in zaspal; položiti roko na volan dati
// udrlo se mu je, kamor je položil nogo kamor je stopil
// ko je položil prst na usta, so vsi umolknili / kot svarilo, grožnja samo prst položi name, pa boš videl
// narediti, da pride kaj iz pokončnega položaja na tla: puško položi, da ne bo padla / ekspr. nekaj so se prerivali in mimogrede ga je položil vrgel, podrl; žarg., lov.: položil je že marsikaterega zajca ustrelil; položiti žival na dlako ustreliti jo
- 2. na določen način pritrditi na podlago: položiti linolej, parket, tapete
// dati kaj na določeno mesto v ustrezen položaj: položiti cevi, kabel / položiti kanalizacijo / položiti mine ob obali - 3. dati živini (živinsko) krmo: položiti kravam seno / položiti svinjam
- 4. nav. 3. os., pog. povzročiti, da mora kdo ležati: bolezen ga je položila; pljučnica ga je položila za tri tedne; brezoseb. pozimi me je za dva meseca položilo
- 5. dati, plačati: položiti kavcijo, odkupnino; položiti predpisani znesek na sodišču
- 6. knjiž., v zvezi z v narediti, da kaj vsebuje, izraža značilnost, kot jo nakazuje določilo: položiti grožnjo v glas, začudenje v pogled
- 7. s širokim pomenskim obsegom izraža prenehanje dejanja, dela, kot ga določa sobesedilo: ob teh besedah je položil slušalko; položiti orožje vdati se; ded je navadno prvi položil žlico na mizo; ekspr. upamo, da pisatelj ne bo še tako kmalu položil peresa iz rok nehal pisati
● ekspr. položiti cesto v pobočje gore speljati jo; vznes. položiti koga k večnemu, zadnjemu počitku pokopati ga; vznes. nima, kamor bi glavo položil nima kje stanovati, prespati; publ. položiti izpit narediti, opraviti; ekspr. položiti temeljni kamen za kaj opraviti začetno, za nadaljnji potek najvažnejše delo; ekspr. položiti vse karte razkriti komu vsa dejstva, vse zahteve; knjiž. položiti svoje misli na papir napisati jih; ekspr. tudi on bo še moral položiti račun se zagovarjati (zaradi svojih dejanj); položiti roko knjiž. sodišče je položilo roko na knjigo je prepovedalo razširjanje, prodajo te knjige; ekspr. nisem še položil roke nanj nisem ga še udaril; pog. položiti roko nase narediti samomor; položite roko na srce in priznajte bodite odkritosrčni; ekspr. policija je že položila roko na tatove jih je že prijela, ujela; vznes. položiti svoje srce k nogam koga postati čustveno popolnoma vdan komu; publ. položiti temelje čemu opraviti začetna, za nadaljnji potek najvažnejša dela; ekspr. položiti svojo usodo v tuje roke prepustiti drugemu, drugim, da odločajo o njej; pog. on je položil že marsikatero žensko imel spolni odnos z njo; pog. položiti koga čez koleno natepsti ga; vznes. položiti življenje na oltar domovine umreti za domovino; pog. položiti koga na izpitu negativno ga oceniti; položiti komu besedo na jezik, v usta pomagati komu, da bi povedal, kar je treba, kar se od njega pričakuje; ekspr. položiti komu kaj na srce priporočiti mu kaj, prositi ga za kaj; pog. koliko si ta mesec položil na stran prihranil; ekspr. s tem dejanjem je položil na tehtnico vse tvegal, da izgubi vse; knjiž. položiti pripoved v pero, v usta sodobnemu kronistu narediti, da jo pripoveduje, piše sodobni kronist; katera se omoži, se v križe položi si povzroči težave, skrbi
♦ lov. položiti krvni sled narediti sled s krvjo divjadi, domače živali, da se pes uči sledenja
položíti se - 1. ekspr., navadno s prislovnim določilom uleči se: položiti se v mehko posteljo; položil se je po klopi in zaspal / položiti se v naslanjač sesti
// redko s hrbtom se je položil na steno naslonil - 2. nav. 3. os., nar. postati položen: svet se tam spet položi
položívši -a -e zastar.: položivši denar na mizo, je vstal in odšel
položèn -êna -o: čez zaboje položena deska
● ekspr. polje je položeno med goro in reko leži
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
pomémben -bna -o prid., pomémbnejši (ẹ̄) - 1. ki je sam po sebi ali v odnosu do drugega tak
- a) da ga je treba upoštevati, nanj misliti: pomemben dogodek; pomemben podatek; pomembna novica; sporočilo je pomembno
- b) da lahko vpliva na določena dejstva: pomembna odločitev; pomembna odkritja; vojaško pomembni objekti; prehrana je zelo pomembna; ta slikar je pomemben za razvoj umetnosti / ta tekma je pomembna za uvrstitev v finale / za sestavo moštva so pomembni rezultati
// redko nujen, pereč: rešitev pomembnih problemov; stvar je zelo pomembna, zato je ne odlašajmo
- 2. ki ima tak položaj, funkcijo, da lahko vpliva, odloča: pomemben funkcionar; v podjetju se čuti pomembnejšega, kot je v resnici / biti na pomembnem položaju; opravljati pomembne politične funkcije / publ. ima pomembno vlogo pri odločanju zelo vpliva na odločitev
- 3. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v najvišji meri: pomemben pisatelj; Prešeren je najpomembnejši slovenski pesnik; pomembna cesta, elektrarna; pomembno turistično središče / pri avtomobilu je najpomembnejši motor / pomemben praznik; pomembna obletnica / pomembna oseba romana glavna, osrednja
// ki se mu zaradi pozitivnih lastnosti, kakovosti njegovega dela izkazuje velika čast, spoštovanje: pomembni Slovenci - 4. publ. (precej) velik: ujeti pomembno število sovražnih vojakov / poneveriti pomemben znesek / organizacija je doživela pomembne spremembe
pomémbno - 1. prislov od pomemben: pomembno se držati; pomembno preseči povprečje
- 2. v povedni rabi izraža primernost, koristnost česa: pomembno je, da pridejo vsi / kot geslo olimpijskih iger pomembno je sodelovati, ne zmagati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ponávljati -am nedov. (á) - 1. delati kaj še enkrat po čem drugem iste vrste: ponavljati gibe; ponavljati radijsko oddajo; večkrat ponavljati postopek
// govoriti, pripovedovati kaj še enkrat po čem drugem iste vrste: ponavljati besede, stavke, vprašanja; o tem sem že večkrat govoril in ne bi rad ponavljal / dov. ponavljam: bodite točni - 2. ped. v mislih obnavljati ali govoriti učno snov za boljše obvladanje: ponavljati lekcijo; doma je ponavljal snov, ki so jo predelali v šoli
♦ šol. zaradi nezadostnega uspeha obiskovati še enkrat isti razred
ponávljati se nastopati, dogajati se še enkrat po čem drugem iste vrste: s to glagolsko obliko izražamo dejanje, ki se ponavlja; izgredi se ponavljajo; potresni sunki se lahko ponavljajo dalj časa; periodično se ponavljati
● pisatelj se je začel ponavljati piše o istem, kot je že pisal, navadno manj kvalitetno; ekspr. že spet se ponavlja ista pesem že spet se dogaja isto, navadno kaj neprijetnega
ponavljáje: glasno ponavljaje pesem, je hodil po sobi
ponavljajóč -a -e: smehljal se je, ponavljajoč njene besede; ponavljajoči se prizori; ponavljajoče se dejanje
ponávljan -a -o: dan za dnem ponavljani očitki; pogosto ponavljane misli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
poosébiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) - 1. prikazati živali, stvari, pojave s človeškimi lastnostmi: človek je poosebil vse neznane mu sile v naravi; poosebiti smrt
- 2. ekspr. narediti, da kdo ima določene lastnosti, značilnosti v veliki meri: pisatelj je v svojem junaku poosebil narodno zavest primorskega človeka
// imeti določene lastnosti, značilnosti v veliki meri: on je poosebil revolucionarje tistega časa
poosébljen -a -o: on je poosebljen mir; ta svet je bil poosebljen v glavnem junaku romana; dekle je bilo poosebljena ljubkost, poštenost, prizadevnost; v zgodbi nastopa poosebljena smrt; lisica je v basnih poosebljena zvijača in prekanjenost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
populáren -rna -o prid., populárnejši (ȃ) - 1. splošno znan, priljubljen: popularen igralec, pisatelj; ta zdravnica je med ljudmi zelo popularna / včasih je bil popularen kot dober komik; popularen je pod imenom Čuk znan
// pri nas je nogomet precej popularen; popularna knjiga, popevka, izletniška točka / publ. taki ukrepi niso preveč popularni zaželeni
● publ. cene penzionov so popularne niso preveč visoke - 2. knjiž., redko poljuden: popularen članek o tuberkulozi; popularen način opisovanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
predíh -a m (ȋ) - 1. kratka prekinitev govorjenja, petja zaradi umiritve dihanja: pri branju narediti za vejico predih / po kratkem predihu je pel dalje
- 2. knjiž. navadno daljša prekinitev kake dejavnosti zaradi duševne ali telesne sprostitve; oddih: privoščiti si predih; ni časa za predih
- 3. knjiž. čas med koncem in ponovnim nastopom kakega dejanja, pojava; premor: sovražnik je izkoristil predih za pripravo na nov napad; to delo je pisatelj napisal v predihu med obsežnejšimi teksti / po petih desetletjih prediha je nastopilo novo obdobje v umetniškem ustvarjanju
● knjiž. delati, govoriti brez prediha neprenehoma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
pregnêsti -gnêtem dov., pregnêtel in pregnétel pregnêtla, stil. pregnèl pregnêla (é) - 1. s ponovnim gnetenjem dati določeno obliko, lastnost: pregnesti glino, testo / pregnesti moko z maslom in jajci
- 2. ekspr. preoblikovati, predelati: pisatelj je dogodek v romanu čustveno pregnetel; pregnesti življenje v pesniške podobe / težko življenje ga je pregnetlo
- 3. ekspr. premisliti, oceniti: načrt sta še enkrat pregnetla / tudi to vprašanje so na široko pregnetli
pregnêsti se ekspr. priti skozi kaj ovirajočega: s težavo se je pregnetel skozi množico
pregnetèn -êna -o: v trdem življenju pregneteni značaj; oblikovati pregneteno testo v hlebčke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
prekvalificírati -am dov. (ȋ) usposobiti za drugo delo: ko so rudnik izčrpali, so morali rudarje prekvalificirati;
po nesreči se je prekvalificiral / prekvalificirati se v optika, za optika // knjiž. drugače označiti, prevrednotiti: z novo družbeno resničnostjo se je prekvalificiralo tudi kulturno poslanstvo / pisatelj je tragiko nehote prekvalificiral v komičnost spremenil
♦ jur. prekvalificirati kaznivo dejanje glede na dobljene dokaze uvrstiti ga pod drug zakonski predpis
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
preplétati -am nedov. (ẹ̑) - 1. delati, da pride kaka podolgovata upogljiva stvar večkrat
- a) čez drugo tako stvar: začel je prepletati niti in delati vozle; mrežasto, rahlo prepletati; prepletati in odpletati / vznemirjeno je prepletala prste
- b) na več mestih skozi kaj drugega: prepletati butare zelenja s pisanimi trakovi / prepletati sobo z girlandami cvetja
- 2. rastoč (mrežasto)
- a) prekrivati površino: zidove prepletajo ovijalke; rečno dno gosto prepletajo rastline
- b) se razširjati v čem: zemljo prepletajo korenine; žile prepletajo mišice
- 3. delati, da se dvoje, več stvari pojavlja, nastopa skupaj tako, da so opazni včasih bolj elementi ene, včasih druge: pisatelj prepleta zgodbe; razlaganje se prepleta s pogovorom; resničnost se prepleta z domišljijo / njuna glasova se prijetno prepletata
// delati, da se kaj pojavi večkrat, na več mestih: svojo pripoved prepleta s humorjem - 4. ekspr. ponavljajoč se pojavljati, nastopati kje: vso starejšo zgodovino prepletajo boji s plemiči / spomine na njihove prednike prepletajo pesmi in pravljice
preplétati se obstajati v mrežasti obliki: niti v blagu se pravilno prepletajo
● njeni prsti se prepletajo z njegovimi drži ga za roko tako, da so njeni in njegovi prsti položeni drug čez drugega
prepletajóč -a -e: delal je košaro, prepletajoč šibe; prepletajoči se motivi; skladnost prepletajočih se ornamentov; gosto prepletajoče se veje; pravokotno prepletajoča se prečna in podolžna vlakna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
preustváriti -im dov. (á ā) knjiž. - 1. spremeniti, predrugačiti: preustvariti odnose med ljudmi; preustvariti svet; preustvariti umetnost
- 2. preoblikovati, predelati: v drami je pisatelj preustvaril star antični mit; umetniško preustvariti
preustvárjen -a -o: preustvarjen jezik; v umetniškem delu preustvarjena resničnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
provincialízem -zma m (ī) - 1. ekspr. stanje, miselnost, za katero je značilna neustvarjalnost, moralna in nazorska ozkost: boriti se proti provincializmu in filistrstvu / duhovni, kulturni provincializem / v njenem značaju ni bilo sledu provincializma ozkosti, omejenosti
- 2. lingv. element v knjižnem jeziku, značilen za kako pokrajino, širše območje: uvajati provincializme v knjižni jezik; pisatelj uporablja prekmurske provincializme
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
pŕvorazréden -dna -o prid. (ȓ-ẹ̑) ki je po kakovosti, pomembnosti na prvem mestu: prvorazredno blago je seveda dražje // ekspr. prvovrsten, odličen: kuhinja tega hotela je prvorazredna / prvorazredni pisatelj
● publ. to je prvorazrednega pomena je zelo pomembno; ekspr. prvorazredna senzacija zelo velika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
razcèp -épa m (ȅ ẹ́) - 1. glagolnik od razcepiti: povzročiti, preprečiti razcep; po razcepu je postal predsednik na novo nastale organizacije; svetovnonazorski razcep; razcep stranke; razcep sveta na bloke; pisatelj prikazuje razcep med starimi in mladimi / razcep ogljikovodikov; razcep števila
- 2. razcepljenost: razcep v društvu se je še poglobil; razcep škoduje ugledu stranke
- 3. reža, ki nastane pri cepljenju: zabiti zagozdo v razcep
- 4. vsaka od cest, prog, ki nastane z razcepitvijo ceste, proge: voziti po desnem razcepu
// kraj, prostor, kjer se cesta, proga razcepi: na razcepu je kažipot - 5. psiht. nenormalna, navadno bolezenska zveza, povezava med duševnimi dejavnostmi: razcep mišljenja / razcep osebnosti pojav, da se kdo čuti in vede kot dvojna, večkratna osebnost
● knjiž., redko razcep med osebnimi in skupnimi interesi nasprotje
♦ anat. razcep arterije, sapnika; fiz. razcep jedrska reakcija, pri kateri se cepijo jedra z veliko atomsko maso in se sprošča energija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
razgaljeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. z odstranitvijo obleke delati golo: razgaljevati noge; ne razgaljuj se preveč
- 2. ekspr. delati, da se pokaže pravo, resnično bistvo, podoba česa: v delu pisatelj razgaljuje sodobnega človeka / razgaljevati porabniško miselnost
// razkrivati, kazati: razgaljevati nepoštenost / nočem razgaljevati svojih načrtov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
skicírati -am dov. in nedov. (ȋ) - 1. narisati skico: skicirati razporeditev hiš / skicirati motive iz narave; skicirati si obraze
- 2. prikazati, opisati nakratko, samo v glavnih črtah: skicirati medvojno obdobje; pisatelj je osebe le skiciral / skicirati si odgovor
skicíran -a -o: skiciran portret
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
skonstruírati -am tudi izkonstruírati -am dov. (ȋ) - 1. uresničiti svoje (izvirne) zamisli, zlasti na področju tehnike: skonstruirati napravo, stroj / skonstruiral je nov tip avtomobila
// redko sestaviti, narediti: zvočnike je sam skonstruiral / skonstruirati nove predpise; tak sistem nagrajevanja so si sami skonstruirali - 2. ekspr. neprepričljivo, slabo napisati, opisati: pisatelj je zgodbo preveč skonstruiral / vse obtožbe so skonstruirali so si jih izmislili; to si je skonstruiral v svojih možganih
skonstruíran tudi izkonstruíran -a -o: za dirke skonstruiran avtomobil; skonstruiran jezik; značaj glavnega junaka je problematičen in skonstruiran; skonstruirana zgodba
● ekspr. skonstruiran konflikt umetno izzvan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
smísel -sla [əu̯] m (ȋ) - 1. kar se s tem, kar izraža kaka jezikovna enota, dejansko misli: čeprav spremenimo besedni red, ostane smisel enak; s tem popravkom se je nekoliko spremenil smisel; ne prevajam dobesedno, ampak po smislu; smisel stavka mi ni popolnoma jasen / ljudstvo je dobilo značaj naroda v modernem smislu; znanost v ožjem in širšem smislu besede / treba bi bilo odgovoriti nekako v tem smislu tako
- 2. kar se misli, hoče s čim doseči: smisel njegovega ravnanja je jasen; smisel teh predpisov zelo različno razlagajo; vzgojni smisel športnih tekmovanj / vsaka kretnja je imela kak smisel
- 3. kar dela kako dejavnost, dogajanje vredno, utemeljeno: delo daje življenju smisel; iskati smisel; življenjski smisel; razmišljati o smislu umetnosti
- 4. navadno s prilastkom, v zvezi z za sposobnost za dojemanje, presojanje bistva česa: ima smisel za glasbo, literaturo; smisel za lepoto / izgubil je smisel za čas občutek; nima nobenega smisla za njegove probleme razumevanja
// ta človek nima smisla za humor
// posebna nadarjenost ali sposobnost za kaj: ima izrazit smisel za tehniko; razvijati smisel za praktično delo / privzgojiti smisel za red in čistočo / ima smisel za otroke zna ravnati z njimi - 5. publ., v prislovni rabi, s prilastkom, v zvezi v smislu izraža, da je kaj v skladu z resnično vsebino, namenom česa: napisati prošnjo v smislu dogovora; ravnati v smislu predpisov
- 6. ekspr., s prilastkom, v zvezi v smislu poudarja bistvene, tipične lastnosti česa, kot jih določa prilastek: fant je neroda v pravem smislu besede; pisatelj v najboljšem smislu
- 7. ekspr., v prislovni rabi, s prilastkom, v zvezi v smislu izraža omejitev trditve na določeno: v nekem smislu je bilo njegovo življenje zelo razburljivo; v tem smislu imaš prav
- 8. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi brez smisla, nima smisla izraža nepotrebnost česa: brez smisla se je prepirati z njim; nima smisla razpravljati o teh problemih
♦ fiz. gibanje po krogu v smislu urnega kazalca; geom. smisel kar opredeljuje gibanje točke po premici, krivulji, meji lika, glede na izbiro ene od obeh možnosti; negativni, pozitivni smisel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
snováti snújem nedov., snovál (á ú) - 1. sestavljati, ustvarjati kaj, navadno v začetni, nedokončni obliki: pisatelj je snoval roman več let; snovati nove modele / v tej hiši je živel in snoval znanstvenik ustvarjal
// njegova domišljija vedno kaj snuje - 2. naskrivaj pripravljati: snovati maščevanje, umor, zaroto; nekaj snuje proti njim
- 3. knjiž. ustanavljati: snovati stranko; že dolgo časa se snuje nov odbor
♦ tekst. izdelovati osnovo za tkanje ali pletenje
snováti se ekspr. nastajati, pojavljati se: kakšne misli se snujejo za njegovim čelom; nejasni načrti se mu snujejo po glavi
snujóč -a -e: sprehajal se je, snujoč načrte; snujoča domišljija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
spékter -tra in spéktrum -tra tudi -a m (ẹ̑) - 1. fiz. razvrstitev energije v valovanju glede na valovno dolžino ali delcev glede na kakšno lastnost: iz spektra določiti sestavo planetov / nevidni, rdeči, ultravijolični del spektra; sončni spekter
// vidni, fotografski, grafični prikaz tega: ogledati si spekter vidne svetlobe; glavne barve spektra / črtasti spekter v katerem so sestavine z natančno določeno frekvenco; zvezni spekter v katerem so sestavine s širokega frekvenčnega območja - 2. ekspr., z rodilnikom množina različnih stvari iste vrste: pisatelj je v svojem romanu razvil spekter značajev in usod; spekter vprašanj je bil bogat / publ. družba potrebuje cel spekter strokovnjakov
♦ farm. antibiotik širokega spektra antibiotik, ki deluje na več povzročiteljev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
stópati1 -am nedov. (ọ̄) - 1. delati korake: otrok stopa okorno, počasi; previdno stopaj, da ne padeš / na desno nogo še ne sme stopati prenašati teže pri hoji, stanju; stopati na celo stopalo pri hoji, stanju se s celim stopalom dotikati podlage
// dajati, polagati nogo na kaj, kam zlasti pri hoji: ne stopajte na gredice in zelenice; počasi je stopal na kline lestve; trdo stopati; stopal je tiho kot mačka - 2. s korakom, koraki začenjati biti kje: stopali so na klop, da bi bolje videli; drug za drugim so stopali na oder; stopali so predenj in ga pozdravljali
// iti, hoditi: počasi je stopal proti hiši; stopal je na čelu kolone, ob vozu; stopali so po strmi stezi / stopal je s hitrimi koraki; pren. stopati po poti napredka - 3. pojavljati se zlasti na površju: pot mu je stopal na čelo / solze ji stopajo v oči
- 4. z oslabljenim pomenom začenjati biti v kakem obdobju: z jutrišnjim dnem stopamo v novo leto; stopa v dvajseto leto življenja pred kratkim je bil star devetnajst let
// izraža začetek stanja, kot ga določa samostalnik: pri tej starosti delavci stopajo v pokoj; nepremišljeno stopati v zakon se poročati
// publ. delavci so stopali v gladovne stavke so začenjali z gladovnimi stavkami - 5. postajati član česa: pionirji so stopali v mladinsko organizacijo / stopati k partizanom, pog. v partizane
- 6. ekspr. začenjati delovati na kakem področju: s tem romanom stopa pisatelj v slovensko književnost
● knjiž. stopati na plan izkazovati, uveljavljati se; ekspr. stopati komu na pot ovirati ga pri kaki dejavnosti, delu; publ. mladi pisatelji stopajo na prizorišče se začenjajo pojavljati, uveljavljati v javnosti; publ. pred javnost stopa že s četrto knjigo izdal je že četrto knjigo; ekspr. kri ji rada stopa v glavo, lica večkrat, hitro zardeva; ekspr. vino mu je stopalo v glavo ga je (nekoliko) upijanjalo; stopati v korak premikati se s hitrostjo navadne hoje; ekspr. stopati v korak s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; publ. socialni problemi stopajo v ospredje postajajo pomembni, pereči; publ. v vojnem času stopajo osebne težave v ozadje izgubljajo pomembnost, vrednost
stopáje knjiž.: stopaje v vlak, se je poslavljala; hodil je, stopaje po celih podplatih
stopajóč -a -e: hodil je tiho, stopajoč po prstih; stopajoč po stopnicah, ga je srečal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
suverén -a -o prid. (ẹ̑) - 1. politično neodvisen, samostojen: suveren narod; suverena država; ta kneževina je suverena
- 2. vrhoven, najvišji: imeti suvereno oblast / suverene pravice delovnih ljudi in občanov / suverena pravica države, da sama ureja svoje notranje zadeve
- 3. ekspr. ki popolnoma obvlada kako delo, dejavnost: pisatelj je bil suveren oblikovalec jezika; suveren organizator; pri vožnji je suveren
// ki vsebuje, izraža tako obvladanje: suverena igra tega igralca / slike, suverene v izrazu - 4. knjiž. popoln, vsestranski: avtorjevo obravnavanje tega obdobja je suvereno / prepričanje, da je človeško mišljenje suvereno
- 5. knjiž. vzvišen, dostojanstven: suveren nasmeh, pogled; v preziru je bil izzivalno suveren
● knjiž. umetnik je pri izbiri snovi suveren neodvisen, svoboden; knjiž. suverena prepričanost o čem samozavestna; knjiž. imeti do česa suvereno in kritično stališče samostojno
suveréno prisl.: suvereno nastopati, odločati; suvereno odigrana vloga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
učlovéčiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) knjiž. - 1. narediti, povzročiti, da kdo dobi lastnosti, značilnosti, bistvene za človeka kot družbeno, biološko bitje: pokončna hoja je pomagala učlovečiti človekovega prednika; učlovečiti se z delom / biološko, sociološko se učlovečiti
- 2. narediti kaj človeško, dobro, plemenito; počlovečiti: kultura učloveči človeka
- 3. prikazati kako lastnost, kak pojav v veliki meri v določenem človeku: pisatelj je v glavnem junaku učlovečil etično načelo
učlovéčiti se pojaviti se v človeški podobi: verjel je, da se dekličin duh v pomladnih nočeh učloveči
♦ rel. Kristus se je učlovečil
učlovéčen -a -o: v glavni osebi romana je učlovečena narodna ideja; stal je pred njim kot učlovečeno zdravje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
upodábljati -am nedov. (á) - 1. predstavljati, izražati kaj z likovnimi, grafičnimi sredstvi: upodabljati bogove; upodabljati pravico kot žensko s tehtnico / upodabljati z barvami, s črtami / reliefi upodabljajo živali na reliefih so upodobljene
♦ geom. upodabljati geometrijske tvorbe predstavljati jih z grafičnimi sredstvi po načelih opisne geometrije - 2. predstavljati, izražati kaj z besedami ali drugimi izraznimi sredstvi sploh: pisatelj upodablja življenje; upodabljati v knjigi preproste ljudi / upodabljati boj s kretnjami, z mimiko; filmsko, igralsko upodabljati / knjiž. glavnega junaka je na premieri upodabljal gost igral
upodabljajóč -a -e: kipi, upodabljajoči grške junake; upodabljajoči umetnik umetnik, ki ustvarja umetniška dela z likovnimi sredstvi; upodabljajoča umetnost slikarstvo, kiparstvo, grafika
upodábljan -a -o: realistično upodabljani kmetje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
upoštévati -am nedov. in dov. (ẹ́) - 1. delati, da kaj vpliva na ravnanje, odločitev, zaključke: sodnik je upošteval izpovedi prič; upoštevati okoliščine nesreče; pri načrtovanju upoštevati potrebe prebivalstva / družbeni plan upošteva gospodarska gibanja v preteklem letu / premalo je upošteval sostanovalce se jim je prilagajal
// ravnati v skladu s čim: upoštevati predpis, zakon; voznik ni upošteval prometnega znaka / upoštevati nasvet, predlog / upošteval je njegovo pobudo; upoštevati reklamacijo; strogo upoštevati rok se ga držati; vse njegove želje so upoštevali izpolnili
// imeti kaj za dejstvo: sporazum mora upoštevati dejansko stanje; upoštevati obstoječe politične tvorbe - 2. delati, da je kaj kje vključeno, udeleženo, obravnavano: v knjigi je upošteval le pomembnejše avtorje; pri proučevanju dežele so upoštevali zlasti gospodarske in politične razmere / pri delitvi pomoči ga niso upoštevali; slovenščine v javnosti niso upoštevali uporabljali
- 3. prisojati komu pomembnost: zaradi slabotnosti ga tovariši niso upoštevali; na poveljstvu ga zelo upoštevajo / delo gospodinje družba premalo upošteva; šolska izobrazba se ne upošteva dovolj
● pomen tega dela se pokaže, če upoštevamo podobna dela v primerjavi s podobnimi deli; če se upošteva njegova mladost, so dosežki izredni glede na njegovo mladost
upošteváje: upoštevaje okoliščine, so mu zmanjšali kazen
upoštevajóč -a -e: oblikovati mesto, upoštevajoč prirastek prebivalstva; upoštevajoč razmere, bi to trajalo več let
upoštévan -a -o: manj pomembni izdelki v seznamu niso upoštevani; razlike med bogatimi in revnimi so premalo upoštevane
● bil je v tistem času precej upoštevan pisatelj cenjen, priljubljen; bučno olje je v teh krajih zelo upoštevano se veliko uporablja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
usódovec -vca m (ọ̑) knjiž. - 1. kdor določa komu usodo: pisatelj ni usodovec, ampak opisovalec usod
- 2. kdor verjame v neizbežnost usode; fatalist: prepričan usodovec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
utelésiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) - 1. narediti, da se kaj začne kazati na telesen, čutno zaznaven način: v noveli je pisatelj utelesil svoj etični nazor; utelesiti načelo enakopravnosti / slikar utelesi svoje ideje z barvami; pesnik izbira besede in podobe, ki najbolje utelesijo določeno duševno stanje / utelesiti svoje sanje, zamisli uresničiti
- 2. knjiž. upodobiti, predstaviti: igralec je izvirno utelesil Hamleta; v romanu je pisateljica utelesila slavne ljudi naše preteklosti / igralsko utelesiti knjižno stvaritev
- 3. knjiž. prikazati kako lastnost, kak pojav v določeni osebi: v glavni osebi je avtor utelesil junaštvo; utelesiti ljubezen
- 4. knjiž. vključiti, priključiti, pripojiti: župnijo so odvzeli Ogleju in jo utelesili ljubljanski škofiji
utelésiti se pojaviti se v telesu, telesni podobi: duh se je utelesil / po nekaterih verovanjih se duša ponovno utelesi v drugem bitju
uteléšen -a -o - 1. deležnik od utelesiti: utelešena zamisel; v njej je bilo utelešeno življenje tovarniških delavk
- 2. ekspr. ki ima to, kar izraža določilo, v zelo veliki meri: mati je utelešena ljubezen; on je bil utelešena previdnost / v njem je bila utelešena železna volja / fašizem je utelešeno zlo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
uteléšati -am nedov. (ẹ́) - 1. delati, da se kaj začne kazati na telesen, čutno zaznaven način: v svojih delih pisatelj uteleša svoje estetske nazore / folklora uteleša ljudsko teženje po lepem / ponoči so se take misli in želje utelešale v podobe in privide
- 2. knjiž. upodabljati, predstavljati: utelešati dramske osebe / v obeh likih avtor uteleša svoje notranje protislovje
- 3. knjiž. prikazovati kako lastnost, kak pojav v določeni osebi: utelešati pogum v junakih romana
// imeti to, kar izraža določilo, v zelo veliki meri: v sebi je utelešal nekakšno plemenito ravnotežje / za otroke je oče utelešal vso modrost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
utíhniti -em dov. (í ȋ) - 1. prenehati biti slišen: glasovi so utihnili / pogovor utihne
- 2. prenehati oddajati glasove, šume: dolgo je jokala, nato pa le utihnila; ptice v gozdu so utihnile / motor je nenadoma utihnil; vas je po deveti uri utihnila
// prenehati govoriti: utihniti sredi stavka; segli so mu v besedo, da je moral utihniti - 3. ekspr. prenehati objavljati literarna dela: po začetnem uspehu je pisatelj za nekaj časa utihnil / lirika je med vojno utihnila
- 4. postati manj intenziven, manj izrazit: veter je utihnil; ekspr. domotožje v njem ni hotelo utihniti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
uvájati -am nedov. (ā) - 1. seznanjati koga z lastnostmi, pravili kake dejavnosti z namenom, da postane sposoben vključiti se vanjo: uvajati novega delavca; začetnik naj se uvaja postopoma / uvajati koga v delo, politiko
// seznanjati koga z osnovami kake vede, kakega področja z namenom, da jih spozna: uvajati koga v matematiko, računalništvo / ekspr. uvajati učence v svet atomov - 2. seznanjati koga s člani kake skupnosti, da se lahko vključi vanjo: uvajati koga v znane družine, klube / uvajati otroke v družbo
- 3. delati, da se kaj začne uporabljati: uvajati nove avtomobilske gume; uvajati mehanizacijo v kmetijstvo / uvajati dosežke raziskav v gospodarstvo / uvajati industrijski način gradnje; uvajati nove oblike delitve dohodkov / pisec razprave uvaja več novih izrazov jih začenja uporabljati; uvajati nove zamisli začenjati jih uresničevati
- 4. delati, da kaj začne obstajati kot obveznost: uvajati nove davke, predpise; uvajati delovno obveznost; uvajati desetletno šolanje / uvajati carinske olajšave
// delati, da kaj začne kje biti, obstajati sploh: uvajati disciplino, red / uvajati nove letalske proge / publ. uvajati spremembe začenjati spreminjati
// odločati, da se kaj začne: uvajati preiskave - 5. delati, da kaj začne kje biti, obstajati kot sestavni del: pisatelj v vsakem poglavju uvaja nove osebe / publ. uvajati v razpravo nove vidike
- 6. knjiž. delati uvod v kaj: predvajanje filmov je navadno uvajal urednik sam s kratko predstavitvijo / oddajo uvaja znana melodija
♦ kem. uvajati atome, atomske skupine v molekulo nadomeščati, zamenjavati jih; uvajati pline v tekočino napeljavati, voditi; lingv. veznik da uvaja odvisni stavek
uvajajóč -a -e: uvajajoč novo metodo, so spregledali pomembno navodilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
uvêsti uvêdem dov., uvêdel in uvédel uvêdla, stil. uvèl uvêla (é) - 1. seznaniti koga z lastnostmi, pravili kake dejavnosti z namenom, da postane sposoben vključiti se vanjo: uvesti novega delavca, novinca / uvesti koga v delo, kupčijo
// seznaniti koga z osnovami kake vede, kakega področja z namenom, da jih spozna: uvesti koga v filozofijo; uvesti se v teorijo / ekspr. uvesti koga v skrivnosti narave - 2. seznaniti koga s člani kake skupnosti, da se lahko vključi vanjo: uvesti koga v družino, klub / poroka ga je uvedla v višjo družbo
- 3. narediti, da se kaj začne uporabljati: uvedli so peterokrako zvezdo kot oznako partizanske vojske; uvesti računalnike v tovarne in urade / uvesti nove izraze začeti uporabljati; uvesti slovenščino v vojsko / uvesti novo kulturno rastlino začeti jo gojiti
- 4. narediti, da kaj začne obstajati kot obveznost: uvesti nov davek; uvesti obvezno šolanje / publ. uvesti stroge varnostne ukrepe
// narediti, da kaj začne kje biti, obstajati sploh: uvesti disciplino, red; uvesti enakopravnost / uvesti novo rubriko / uvesti še eno avtobusno progo / publ.: uvesti izboljšavo izboljšati; uvesti spremembe spremeniti
// odločiti, da se kaj začne: uvesti disciplinski postopek proti komu; uvesti preiskavo - 5. narediti, da kaj začne kje biti, obstajati kot sestavni del: v tretjem poglavju uvede pisatelj novo osebo; stoiki so uvedli v filozofijo pojem usode
- 6. knjiž. narediti uvod v kaj: televizijski film je uvedel urednik s kratkim orisom dobe / igro uvede igralec s kratko pesmico začne
● knjiž. uvesti nit, trak skozi luknjico napeljati, potegniti; knjiž., redko hodnik uvede obiskovalca v razkošno dvorano neposredno pripelje
♦ kem. uvesti tri nitroskupine v toluen nadomestiti, zamenjati jih; mat. uvesti novo neznanko
uvedèn -êna -o: ta izraz je bil uveden šele pred kratkim; dekle je v delo dobro uvedeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
vihárnik -a m (ȃ) - 1. samotno drevo v gorah, ki kljubuje viharjem: posedli so okrog starega viharnika; krivenčast, mogočen, suh viharnik; viharnik na robu skalnega previsa; macesen viharnik
// ekspr. človek, ki je sposoben prenašati težave: fant je viharnik iz gorske doline; samotarski viharnik - 2. predstavnik viharništva: pisatelj je bil viharnik in romantik; nazori viharnikov
♦ zool. viharniki srednje velike morske ptice, ki se zbirajo ob gnezdenju in iskanju hrane, Procellariidae
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
zadéti -dénem dov., zadêni zadeníte (ẹ́) - 1. premikajoč se priti v sunkovit dotik s čim: v temi je zadel stol; ladja je s kljunom zadela ob čer; zadeti ob podboj; zadela se je vanj, ko je hotela iti mimo / zadeti z glavo ob zid, v strop / trda pest ga je zadela v prsi udarila; pren. razum prej ali slej zadene ob mejo
// ekspr. priti v položaj, da kaj deluje, vpliva zaviralno: pri delu zadeti na težave, ob nerazumevanje
// ekspr. naleteti na, srečati: ko je stopil iz hiše, je zadel na soseda / na potovanju sta zadela skupaj - 2. narediti, da kak predmet prileti na določeno mesto, v določeno stvar: pomeril je in zadel; zadeti tarčo; zadeti v sredino; zadeti s puščico
// prileteti na določeno mesto, v določeno stvar: kamen je zadel cestno svetilko / strela je zadela zvonik udarila v zvonik; pren. zadel ga je prezirljiv pogled - 3. navadno v zvezi z na narediti, da kaj pride kam z namenom, da se prenese: zadeti koš na hrbet; zadeti puško na ramo; zadeti škaf na glavo / zadeti nahrbtnik
- 4. z izbiro določene številke postati imetnik dobitka pri žrebanju: izbral je srečko in verjel, da bo zadel; zadeti glavni dobitek na loteriji, tomboli; spet ni nič zadel / njegova srečka je zadela
- 5. prizadeti: očetova smrt ga je zadela; zadelo ga je, ker ga niso več povabili k sebi; ekspr. zadeti v živo zelo
// podražitve so zadele zlasti delavce / zadeti komu kaj hudega - 6. nav. 3. os. izraža, da postane kdo deležen tega, kar določa osebek: za to dejanje lahko tudi mene zadene odgovornost / povečanje pokojnin zadene vse upokojence
- 7. nav. 3. os. izraža nastop bolezenskega stanja, kot ga določa osebek: kap ga je zadela
- 8. navadno s prislovnim določilom izraziti, prikazati kaj táko, kot je v resnici: slikar je dobro zadel barvo jesenske svetlobe; portretist obraza ni zadel; pisatelj je tuje okolje mojstrsko zadel
// narediti, opraviti kaj ustrezno zahtevam, pričakovanju: baletka poze ni zadela / v čustvovanju je težko zadeti pravo ravnotežje - 9. star. uganiti, predvideti: tvojih misli ne zadenem, če se še tako trudim; v napovedi je vreme dobro zadel
● ekspr. bog ne zadeni, da bi nas pozabil izraža željo, da se ne bi uresničilo to, kar izraža odvisni stavek; zadeti bistvo opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari; ekspr. zadeti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; ekspr. kadar je koga opozarjal na napake, je težko zadel pravo struno našel pravi način; ekspr. zadeti žebljico na glavíco, v glavíco opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari; ekspr. zadeti v črno narediti kaj, kar v največji meri ustreza, zadovoljuje določene potrebe; pravilno nakazati problem, povedati bistvo stvari; ekspr. njene besede so ga zadele v sredo srca zelo prizadele; ekspr. zadeti v živo učinkovito kaj povedati, narediti; ekspr. vsaka krogla je zadela v živo smrtno; ekspr. novica ga je zadela kot strela z jasnega je prišla popolnoma nepričakovano
zadét -a -o: zadet ptič; starec je na portretu dobro zadet; biti zadet od kapi; obstal je kot zadet
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
zadévati -am nedov. (ẹ́) - 1. premikajoč se prihajati v sunkovit dotik s čim: valovi so zibali čoln, da je zadeval pomol; sedé na peči se zadevati ob strop / razmišljen se je zadeval v mimoidoče; pren. nepošteno ravnanje je zadevalo ob njegov moralni čut
// ekspr. prihajati v položaj, da kaj deluje, vpliva zaviralno: novo zadeva na odpor starega / zadevati na težave - 2. delati, da kak predmet prileti na določeno mesto, v določeno stvar: s papirnatimi kroglicami zadeva predmete okoli sebe / sodobna orožja natančneje zadevajo
// leteč prihajati na določeno mesto, v določeno stvar: kamenčki zadevajo zadaj vozeči avtomobil
♦ šport. žoge zadevajo koš - 3. navadno v zvezi z na delati, da kaj pride kam z namenom, da se prenese: pomagal ji je zadevati škafe na glavo
- 4. prizadevati: ostrina njenega glasu ga je zelo zadevala / ti ukrepi jih ne zadevajo / nesreča za nesrečo ga zadeva
- 5. navadno s prislovnim določilom izražati, prikazovati kaj táko, kot je v resnici: pisatelj mojstrsko zadeva slovenski značaj
// delati, opravljati kaj ustrezno zahtevam, pričakovanju: izvajalka je zadevala pravo glasnost - 6. publ. biti v zvezi, povezanosti s čim: ti problemi zadevajo različna področja človekovega življenja
// v zvezi kar zadeva izraža omejitev trditve na predmet: kar zadeva mene, so stvari urejene; kar zadeva stroške, jih bomo že poravnali
● ekspr. zadevati v črno učinkovito kaj pripovedovati, delati; pravilno nakazovati problem, pripovedovati bistvo stvari; nar. besede so se ji zadevale zatikale
zadeváje: tekal je po vrtu, zadevaje tu in tam ob drevje
zadevajóč -a -e: plesali so, zadevajoč ob stole in mize; gospodarstvo zadevajoča vprašanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
zanêsti -nêsem dov., zanésel zanêsla (é) - 1. s svojim delovanjem povzročiti, da kaj pride kam: veter je zanesel radioaktivni oblak nad Skandinavijo; brezoseb. prah, sneg je zaneslo v vsako špranjo
// z nošenjem spraviti kaj kam z določenim namenom: zanesti ranjenca v varno zavetje / star. zanesti blago k šivilji nesti, odnesti - 2. noseč premakniti en del česa v drug položaj, v drugo smer: drugi konec klopi zanesi še malo k zidu; zanesti omaro proti sebi, v levo
// z delovanjem povzročiti, da se kaj oddalji od prave smeri, začrtane poti: veter je zanesel balon proti severu; vodni tok ga je zanesel daleč od brega / brezoseb.: avtomobil je na spolzki cesti zaneslo; čoln je zaneslo na odprto morje; zaneslo nas je s prave smeri, vstran; v ovinku ga je zaneslo v levo; ekspr. vedno znova ga zanese pod njeno okno pride
// brezoseb. povzročiti tako oddaljitev zaradi izgube ravnotežja: zaneslo jo je in je padla - 3. povzročiti tako močen čustveni odziv pri kom, da nehote naredi kaj drugače, kakor hoče, želi: jeza ga je zanesla, pa jo je udaril; navdušenje ga večkrat zanese; brezoseb. govornika je zaneslo
- 4. narediti, povzročiti, da se kaj pojavi tam, kjer prej ni bilo: pisatelj je v tedanjo književnost zanesel nov slog; zanesti razdor, strah med prijatelje / skušal je zanesti nekoliko živahnosti v pogovor vnesti
// to bolezen so k nam zanesli priseljenci - 5. knjiž. vzbuditi močen čustveni odziv, zlasti občudovanje; prevzeti: lepota in divjina sta potnike zanesli; deda je zanesel spomin na mladost / znal je vsakogar zanesti navdušiti
- 6. star. prizanesti: zanesi nam; ni ji zanesel nobenega udarca
● pot ga večkrat zanese v naše mesto večkrat pride; usoda ga je zanesla v tujino življenjske okoliščine so bile take, da je odšel, bival v tujini; ekspr. zaneslo ga je v kriminal začel je delati kriminalna dejanja
zanêsti se v zvezi z na biti prepričan, da kdo dela, ravna tako, kakor je najbolje, primerno, zaželeno: na svoje ljudi se zanese; nanj se ni mogoče zanesti; popolnoma, ekspr. slepo, stoodstotno se zanesti na koga
// pri svojem ravnanju zelo upoštevati kako lastnost, stanje: zanesti se na molčečnost, poštenost koga; preveč se je zanesel na svojo prednost / na ta avtomobil se lahko zaneseš; zanesti se na svoje noge / zanesel se je na njihovo spanje prepričan je bil, da bodo spali; niso se zanesli, da bo izpolnil obljubo verjeli
// ekspr. jaz se jim ne bom klanjal, na to se lahko zaneseš
zanesèn tudi zanešèn -êna -o - 1. deležnik od zanesti: biti kam zanesen; zanesen z blatom, s snegom; bila je zanesena od tega prizora
- 2. ki je v stanju (trajnejšega) močnega čustvenega odziva na kaj, zlasti pozitivnega: zanesen pesnik; čustveno, literarno zanesen; nekritično zanesen / zaneseno opevanje narodnih junakov; prisl.: zaneseno ljubiti koga; zaneseno pripovedovati o načrtih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
zaobjéti -jámem dov., zaobjêmi zaobjemíte; zaobjél; nam. zaobjét in zaobjèt (ẹ́ á) knjiž. - 1. objeti: zaobjeti dekle / z levico jo je zaobjel čez rame / hlebec je bil tako velik, da ga je s težavo zaobjela; zaobjeti si kolena / sobo je zaobjela svetloba
- 2. zajeti: pisatelj je skušal zaobjeti življenje pred vojno / teh barv spekter ne zaobjame / besede tega ne morejo zaobjeti izraziti
zaobjét -a -o: biti tesno zaobjet; v romanu je zaobjeto življenje slovenske vasi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
zaplêsti -plêtem dov., zaplêtel in zaplétel zaplêtla, stil. zaplèl zaplêla (é) - 1. s pletenjem zadelati, zakrpati: zaplesti luknjo v košu / zaplesti stare košare; zaplesti preluknjano mrežo z žico / ekspr. bršljan je zapletel line v zidu (rastoč) zakril
// narediti zaključno vrsto, zaključek pri pletenju, kvačkanju: zaplesti nogavico - 2. narediti, da kaj pride v kaj prepletenega, ovirajočega: zaplesti lase v navijalke; zaplesti nogo v žico
● ekspr. zaplesti koga v svoje mreže zvijačno si pridobiti naklonjenost koga; zvijačno pridobiti koga za kaj - 3. narediti, da je kaj nepravilno, neurejeno prepleteno, zvito: zaplesti trakove, verigo; veter je zapletel vrvi
- 4. narediti kaj tako, da se težko uredi, razreši: ta dogodek je položaj še bolj zapletel; po nepotrebnem zaplesti zadevo; zaplesti komu življenje
// narediti, da postane kaj težko razumljivo, dojemljivo: zaplesti uganko; zaplesti odgovor
// narediti, da ima kaj številne, med seboj različno povezane elemente: svojo pripoved, zgodbo je zelo zapletel - 5. ekspr., v zvezi z v narediti, povzročiti, da postane kdo udeležen pri čem: zaplesti državo v vojno; zaplesti koga v kako zadevo, zaroto; zaplesti se v škandal
// narediti, povzročiti, da je kdo deležen česa: zaplesti koga v neprijetnosti, težave
// z glagolskim samostalnikom narediti, povzročiti, da kdo začne delati, kar izraža samostalnik: zaplesti otroka v igro; zaplesti koga v pogovor; zaplesti se v prepir - 6. lit. postopno začeti dogajanje: pisatelj je zapletel zgodbo v romanu; dejanje se zaplete in stopnjuje do vrha / zaplesti dramsko dogajanje
zaplêsti se - 1. postati nepravilno, neurejeno prepleten, zvit: vrvi so se tako zapletle, da jih ni bilo mogoče razvozlati / prsti obeh rok so se zapletli med seboj prepletli; smuči so se zapletle prekrižale
- 2. priti v kaj prepletenega, ovirajočega: pri hoji se je zapletel med trnje, žico / listje se ji je zapletlo v lase / muha se je zapletla v pajkovo mrežo ujela
- 3. postati tak, da se težko uredi, razreši: politična nasprotja so se zelo zapletla; položaj, problem se je popolnoma zapletel / njeno življenje se je zapletlo
- 4. ekspr. priti v ljubezensko razmerje s kom: zapletel se je s precej mlajšo žensko / zapletla se je v razmerje z njim začela imeti
- 5. priti v stanje, ko se ne more jasno, logično misliti, se izražati: pri opisovanju dogodka se je zapletel / brezoseb. v mislih se mu je zapletlo / pri odgovarjanju na vprašanja se je zapletel se je zmedel, je pomešal stvari
● ekspr. jezik se mu je zapletel ni mogel izgovoriti, povedati gladko; ekspr. zapletel se je s čudnimi ljudmi se začel družiti, sodelovati z njimi
zapletèn -êna -o - 1. deležnik od zaplesti: biti zapleten v zaroto; s protjem zapletena košara; zapletena nit, vrv
- 2. ekspr. ki se težko uredi, razreši: zapleten položaj, primer, problem; razreševati zapletena vprašanja
// ki se težko razume, dojame: zapletena naloga, uganka - 3. ki ima številne, med seboj različno povezane elemente: zapleten stroj; zapletena priprava / zapleten pojav, postopek, proces; zapletena zgradba organizma / to je zapletena zgodba; prisl.: zapleteno sestavljen, zgrajen; sam.: rešiti kaj zapletenega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
zarésnost -i ž (ẹ̑) ekspr. - 1. stvarnost, resničnost: pisatelj zna ohranjati ravnotežje med igro in zaresnostjo; ločiti sanje od zaresnosti
- 2. resnost: zaresnost besedila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
zenít -a m (ȋ) - 1. geogr. najvišja točka nebesne krogle navpično nad opazovalcem, nadglavišče: sonce je v zenitu; zenit in nadir
- 2. ekspr. obdobje največje intenzivnosti, učinkovitosti: pisatelj je dosegel svoj zenit; poletje je v zenitu; biti v zenitu slave / zenit življenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
zjásniti -im in zjasníti -ím dov., zjásnil (ā ȃ; ī í) - 1. redko narediti, da postane komu kaj (bolj) jasno, razumljivo; razjasniti: zjasniti skrivnost; stvari so se zjasnile v nekaj dneh / zjasnil ti bom, kako se je to zgodilo pojasnil
- 2. knjiž. narediti jasno, razumljivo: pisatelj je z leti zjasnil svojo izpoved / zjasniti svoj odnos do dela, družine
zjásniti se, in zjasníti se - 1. s smiselnim osebkom v dajalniku priti do spoznanja, začeti razumevati: zjasnilo se mu je, zakaj ga niso spoznali; nenadoma, v trenutku se mu je zjasnilo, kaj hočejo
- 2. postati bolj določen, opredeljen, razviden: misel se je zjasnila
● ekspr. v glavi se mu je zjasnilo prišel je k zavesti, razsodnosti
zjásnjen -a -o: zjasnjeni nazori
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
življênje -a s (é) - 1. pojav, ki se izraža s sposobnostjo presnavljanja, rasti, razmnoževanja: začetek življenja na zemlji; zakoni življenja / življenje na kopnem, v morju
// kar se izraža s sposobnostjo presnavljanja, rasti, razmnoževanja: življenje v zastrupljenih rekah odmira; življenju nevarne snovi / usedline s sledovi življenja / ekspr. jama ni bila brez življenja živih bitij - 2. stanje živega bitja: biti, ostati pri življenju; znamenja življenja / volja do življenja je premagala smrt; biti sposoben za življenje / greniti si življenje z ljubosumjem; tvegati življenje; ekspr.: rešiti si golo življenje; streči po življenju; igrati se z življenjem / izgubiti življenje umreti; ekspr. življenje se mu izteka kmalu bo umrl
// pesn. mirno naj ti plove čolnič življenja
// s prilastkom, v različnih religijah nadaljevanje kakega stanja po smrti v s čutom nezaznavni stvarnosti: posmrtno življenje / v krščanstvu: nadnaravno življenje; večno življenje - 3. s prilastkom bivanje, obstajanje človeka
- a) glede na njegovo biološko danost: čustveno, duševno, intelektualno življenje / fantovsko življenje / spolno, telesno življenje / družinsko, zakonsko življenje; samsko življenje; skupno življenje moškega in ženske
- b) glede na njegovo ravnanje: garaško, ekspr. grešno življenje; začeti novo življenje / ekspr. sladko življenje prijetno, zlasti spolno
// ekspr. ženska dvomljivega življenja - c) glede na njegovo dejavnost, udejstvovanje na določenem področju: begunsko, vojaško življenje / družabno, privatno življenje
- č) glede na njegovo materialno stanje: skromno, udobno življenje
- d) glede na pestrost dogajanja: mirno, pusto življenje človeka
- e) glede na vrednost, ki je odraz določenih življenjskih prizadevanj, razmer: brezskrbno, lahko življenje; ekspr. pasje življenje brezdomcev / ekspr. življenje iz dneva v dan brezciljno, brezskrbno
// bivanje, obstajanje človeka sploh: smisel življenja; pravica, veselje do življenja; njegovi pogledi na življenje in smrt / življenje vaše matere je v nevarnosti
- 4. doba bivanja, obstajanja človeka od rojstva do smrti: življenje se podaljšuje; bolezen mu je skrajšala življenje; v svojem dolgem življenju je marsikaj doživel / za vse življenje si je dogodek vtisnil v spomin; v svojem življenju še ni imel takega stanovanja / vse življenje je še pred teboj / raba peša od iznajdbe ni imel za življenja prav nič v času življenja
// ekspr.: pomlad življenja mladost; jesen življenja starost - 5. ekspr., v povedni rabi kar daje bivanju, obstajanju človeka smisel, vrednost: delo, kariera, otroci so njegovo življenje / brez tebe ni življenja; ti si življenje mojega življenja
- 6. ekspr. moč, živahnost, zdravje: življenje je kar kipelo iz nje; mladi so polni življenja / roke so ji brez življenja visele ob telesu brez sposobnosti gibanja, čutenja
- 7. publ. človek, oseba, zlasti kot udeleženec nesreče, vojnega spopada: življenja padajo v vsaki vojni / rešili so pet otroških življenj otrok
- 8. s prilastkom način obstajanja živega, stvarnega in duhovnega sveta določenega področja kot celota: navade mestnega življenja; spremembe življenja na vasi; življenje v zaporih; ekspr. čutiti utrip sodobnega življenja / nomadsko, poljedelsko življenje nekaterih narodov / ekspr.: pomensko življenje jezika; življenje besed
- 9. celota dogajanja
- a) zlasti družbenega, medčloveških odnosov, stikov: izhajati iz življenja; biti sredi, publ. v areni življenja; tako je v vsakdanjem življenju; ekspr.: polnost življenja; viharji, vrvež življenja / gojenci so v zavodu izolirani od življenja / zdaj šele vstopaš v življenje; publ. utirati si pot v življenje / ekspr. film želi prikazati živo življenje; pesnik je bil zvest življenju / povezanost šole z življenjem; ekspr. stati z obema nogama v življenju / življenje teče dalje / v povedni rabi: nazadnje pa ostaneš sam, tako je (pač) življenje izraža sprijaznjenost, vdanost; pog., ekspr. to ni življenje, to je hudič; jaz vem, kaj je življenje imam veliko raznovrstnih, zlasti neprijetnih življenjskih izkušenj
- b) ekspr. glede na nemir, gibanje, (hitro) se spreminjajoče življenjske okoliščine: opazovati življenje glavne ulice / v hišah ni bilo opaziti življenja / mesta so polna življenja / jate lastovk dajejo ruševinam nekaj življenja
- c) ekspr. glede na različne možnosti zabave, preživljanja prostega časa: naužiti se življenja; privoščiti si življenje; lakota po življenju / nočno življenje mesta / kjer je on v družbi, tam je življenje je veselo, zabavno
- 10. življenjske razmere, življenjsko okolje: po končanem šolanju se vračajo v prejšnje življenje; privajati se na življenje v kolektivu / življenje se normalizira, ker vode upadajo; ekspr. življenje ga tepe; urediti si življenje po svoje; čutiti težo življenja / ekspr.: življenje ga je skovalo v moža; življenje jo je uničilo
- 11. ekspr., s prilastkom dejavnost, delovanje: poživiti društveno, kulturno, versko življenje; razgibano družbeno življenje
- 12. skupek pomembnih podatkov o obstajanju, delovanju koga: odlomek iz življenja pisatelja
- 13. ekspr. prepričljivost, verjetnost: šele oder da besedilu življenje; pisatelj je gradivu vdihnil življenje
- 14. ekspr. izražanje izrazitih potez, čustev, razpoloženj, podobnih kot v resničnosti: podobe na stenah so brez življenja / v prej tope oči je šinilo nekaj življenja
- 15. ekspr. kar se rabi za zadovoljevanje zlasti telesnih potreb: življenje je drago; zasluži komaj za življenje; sredstva za življenje
● ekspr. molči, če ti je življenje drago, ljubo če si hočeš ohraniti življenje; če nočeš doživeti kaj neprijetnega, hudega; knjiž. njeno življenje se je dopolnilo umrla je; ekspr. življenje ga je za to dejanje, odkritje bogato nagradilo to dejanje, odkritje mu je prineslo veliko zadovoljstva, koristi; ekspr. življenje jo je povozilo ni bila kos življenjskim težavam, problemom; ekspr. njegovo življenje visi na lasu, na niti je zelo ogroženo; je zelo bolan; knjiž., ekspr. v mladi ženi vzkali življenje mlada žena zanosi; ekspr. veseliti se življenja rad živeti; publ. ta avtomobilska guma nima dolgega življenja dolge dobe trajanja; knjiž. dala je otroku življenje rodila ga je; ekspr. dali so življenje za domovino umrli zanjo, zlasti v boju; knjiž. podariti obsojencu življenje ne usmrtiti ga; ekspr. postavljati življenje na kocko tvegati ob pomembni odločitvi; ekspr. skleniti svoje življenje umreti; ekspr. sam si je skrajšal, vzel življenje naredil je samomor; ekspr. žena mu spreminja življenje v pekel mu povzroča neprijetnosti, veliko trpljenje; ekspr. vzeti komu življenje usmrtiti ga; ekspr. biti ob življenje umreti; priklicati v življenje ekspr. ponesrečenca niso mogli priklicati v življenje oživiti; ekspr. to leto je priklicalo v življenje številne reforme v tem letu so nastale; ekspr. priklicati v življenje novo revijo začeti jo izdajati; ekspr. spremeniti sklepe v življenje uresničiti jih; ekspr. svojo neprevidnost je plačal z življenjem zaradi svoje neprevidnosti je umrl; ekspr. rešil ga bom, čeprav za ceno življenja tudi, če bi umrl; vznes. biti v cvetu življenja mlad; ekspr. prestriči, pretrgati nit življenja povzročiti smrt; ekspr. to ti naj bo šola za življenje zaradi tega boš postal zrelejši, pametnejši; ekspr. bojevati se na življenje in smrt zelo, močno; teči kot za življenje zelo hitro; kakršno življenje, taka smrt
♦ anat. drevo življenja podolžni prerez malih možganov, ki je po razvejeni strukturi podoben krošnji drevesa; biol. latentno ali prikrito življenje organizmov v katerem je presnavljanje skoraj ustavljeno; jur. nadomestilo za ločeno življenje znesek, ki ga dobi zakonec, če zaradi opravljanja službe, funkcije dalj časa ne stanuje v istem kraju kot drugi zakonec; um. drevo življenja mitološki motiv drevesa kot simbola življenja in življenjske moči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
analíza -e ž (ȋ) ugotavljanje sestavnih delov česa, razčlenjevanje: analiza kaže, potrjuje;
delati, izvesti, podati analizo;
ne bomo se spuščali v analizo problema;
izčrpna, kritična, podrobna analiza;
analiza cen, krvi;
prehod od analize k sintezi / ekonomska, psihološka analiza; znanstvena analiza
♦ fiz. spektralna analiza določevanje snovi s pomočjo spektrov; kem. (kemična) analiza ugotavljanje elementov ali atomskih skupin v spojinah ali zmeseh; kvalitativna, kvantitativna analiza; lingv. besedna analiza opredeljevanje, opredelitev besede glede na besedno vrsto in obliko; stavčna analiza; mat. funkcionalna analiza matematika, ki se ukvarja s funkcijami // temeljit, izčrpen pregled; presoja, ocena: v delu podaja pisatelj analizo meščanske družbe; analiza dobe in okolja; analiza tržišča je dala zadovoljive rezultate
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
apologét -a m (ẹ̑) knjiž. kdor brani kako idejo; branilec, zagovornik: biti apologet abstraktne umetnosti;
spadal je med apologete kapitalizma;
apologet krščanstva
♦ rel. cerkveni pisatelj v 2., 3. stoletju, ki je branil krščanstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
avtorizírati -am dov. in nedov. (ȋ) dati avtorizacijo; potrditi, pooblastiti: avtorizirali so nov proizvodni postopek
♦ zal. pisatelj je avtoriziral prevod romanaavtorizíran -a -o: objavljamo skrajšan in avtoriziran zapisnik; avtorizirana izdaja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezpomémben -bna -o prid. (ẹ̄) ki je brez pomembnosti, važnosti: brezpomemben dogodek;
brezpomembne besede;
govoriti o brezpomembnih stvareh;
vse okoli njega se mu je zdelo brezpomembno / brezpomemben pisatelj; politično brezpomembna oseba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
debutírati tudi debitírati -am [debit-] dov. in nedov. (ȋ) začeti kako udejstvovanje, navadno umetniško, s prvim javnim nastopom: igralec je debutiral v naslovni vlogi Desetega brata / pisatelj je s tem romanom debutiral; debutirati kot režiser
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
didáktik -a m (á) strokovnjak za didaktiko: zborovanje didaktikov / njegov profesor matematike je dober didaktik zna dobro poučevati // omenjeni pisatelj je predvsem didaktik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dimenzíja -e ž (ȋ) vsaka od smeri, v katerih telo zavzema prostor, razsežnost: ploskev ima dve dimenziji, dolžino in širino / umetnik si prizadeva ustvariti na platnu iluzijo tretje dimenzije globine, plastičnosti // določiti, izmeriti dimenzije plavalnega bazena; kip zaradi prevelikih dimenzij ni primeren za zaprt prostor velikosti; pren., publ. pisatelj je dal delu potrebne človeške in družbene dimenzije; škandal je zavzel izredne dimenzije
♦ fiz. četrta dimenzija po Einsteinovi teoriji relativnosti čas
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
domačíjstvo -a s (ȋ) knjiž. prikazovanje življenja v domačem, kmečkem, podeželskem okolju: umetnik je obtičal v preozkem domačijstvu / v povest je pisatelj vnesel lepoto domačijstva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
doráščati -am nedov. (á) približevati se končni stopnji rasti: njegovi otroci že doraščajo / mladina dorašča v novih razmerah; pisatelj je doraščal v razgibanem času // dobivati dokončno podobo, razvijati se: fant dorašča v možadoraščajóč -a -e: doraščajoča mladina; krmljenje doraščajočih živali; doraščajoča dekleta sanjajo o marsičem / v svojih doraščajočih letih je večkrat mislil na kmetijo; sam.: te knjige so namenjene doraščajočim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
drúgorazréden -dna -o prid. (ū-ẹ̑) ki je po kakovosti, pomembnosti na drugem mestu: drugorazredno sadje // ekspr. slabši, manjvreden: predvajajo same drugorazredne filme; drugorazreden pisatelj / redko drugorazreden pomen stranski, postranski
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
duhovít -a -o prid., duhovítejši (ȋ) - 1. ki je sposoben biti domiseln in šaljiv obenem: fant je nenavadno duhovit; zelo rad ima duhovito druščino; veljala je za sila duhovito žensko / njegove rjave oči imajo duhovit izraz / duhovita primera, šala
- 2. izvirno izpeljan, rešen: duhovita iznajdba; duhovita šahovska poteza; ta teorija je sicer zelo duhovita, toda nedokazljiva; gledalce je najbolj navdušil srednji napadalec s svojim duhovitim preigravanjem
duhovíto prisl.: znal je zelo duhovito govoriti; pisatelj je duhovito opisoval napake svoje dobe; sam.: prosili so ga, naj jim pove kakšno duhovito šalo, domislico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dušeslóvec -vca m (ọ̑) strokovnjak za psihologijo; psiholog: razvil se je v pomembnega dušeslovca / dober pisatelj je tudi dober dušeslovec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dvolíčnost -i ž (ī) lastnost dvoličnega človeka: njegova dvoličnost in hinavščina;
te svoje dvoličnosti niti skrival ni / pisatelj se je lotil dvoličnosti strankine politike
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
epigónski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na epigone: epigonska lirika / epigonski pisatelj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
fabulístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na fabulo: fabulistični elementi v literarnem delu;
obdelava fabulistične snovi;
fabulistično ogrodje povesti / pisatelj ima izrazit fabulistični dar pripovedni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
fantást -a m (ȃ) - 1. kdor se prepušča vznesenim, navadno neuresničljivim mislim, načrtom; sanjač, zanesenjak: fantast si bil in fantast ostaneš; spraviti fantasta k pameti; neživljenjski, sentimentalen fantast; domislek fantasta / v tem človeku je precej fantasta
- 2. pisatelj znanstvene fantastike: med popularnimi fantasti je mnogo resnih znanstvenikov; kongres fantastov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gojítelj -a m (ȋ) kdor kaj goji: gojitelj limoninih nasadov;
gojitelj čebel / bil je plodovit pisatelj in gojitelj naturalizma; gojitelj umetnosti // zastar. vzgojitelj, učitelj: zanemarjal je nasvete staršev in gojiteljev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
grêda -e stil. -é ž, rod. mn. grêd (é) oddeljena ploskev obdelane zemlje na vrtu: gredo opleti, prekopati;
cvetlična greda;
grede za zelenjavo / topla greda pokrita s steklom in ogrevana; zaprta greda ograjena in navadno pokrita s steklom; pren., ekspr. pisatelj je rasel v topli gredi kulturnega izročila // oddeljena ploskev na solinah: tam je solarna in na stotine gred, ločenih z nasipi in kanali
♦ alp. poševno potekajoča polica v skalovju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ígrski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na igra 4: igrski repertoar / izčrpna igrska predstavitev / pisatelj igrskih del iger
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ilustrátor -ja m (ȃ) kdor ilustrira: knjižni ilustrator;
ilustrator in karikaturist Hinko Smrekar / pisatelj je literarni ilustrator preteklosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
istovétiti -im nedov. (ẹ̄ ẹ̑) publ. identificirati, enačiti: socialno gibanje je istovetil z uporom / pisatelj istoveti lepoto in hrepenenje; gledalec se istoveti z osebami v filmu / ljubil je deželo in se istovetil z njo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izmišljeválec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) nav. ekspr. kdor si kaj izmišlja: kaj pa verjameš takemu izmišljevalcu / pisatelj je dober izmišljevalec zgodb
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izrojênost -i ž (é) lastnost izrojenega: telesna izrojenost / tako življenje pelje v izrojenost in moralno propadanje / pisatelj razgalja različne izrojenosti v družbi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
lakírati -am nedov. in dov. (ȋ) prekrivati z lakom: lakirati avtomobil, parket;
lakirati s čopičem, s pištolo;
lakirati si nohte / lakirati si lase; pren., ekspr. pisatelj življenje preveč lakiralakíran -a -o: lakiran pod; lakirano pohištvo; rdeče lakirani nohti; pozor, sveže lakirano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
larpurlartízem -zma m (ī) nazor, da je funkcija umetnosti samo estetska, ne pa tudi družbena: larpurlartizem v 19. stoletju // umetniško ustvarjanje, ki izhaja iz tega nazora: pisatelj se je odrekel larpurlartizmu, ki ga je dotlej gojil; zaiti v larpurlartizem; pren., ekspr. organizacijski larpurlartizem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
lážnost -i ž (á) lastnost, značilnost lažnega: lažnost ovadbe / lažnost njegove morale / pisatelj dosledno biča vsakršno lažnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
literát -a m (ȃ) nav. ekspr. - 1. književnik, pisatelj: literati, slikarji, znanstveniki
- 2. kdor piše literarna dela manjše umetniške vrednosti: on je le literat, le senca umetnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ljúdskovzgójen -jna -o prid. (ȗ-ọ̑) nanašajoč se na ljudsko vzgojo: ljudskovzgojno delo / ljudskovzgojni pisatelj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
miljé -ja m (ẹ̑) knjiž. stvarni in duhovni svet z določenimi značilnostmi, ki obdaja človeka; okolje: iztrgali so ga iz njegovega miljeja;
mestni, vaški milje;
vpliv miljeja na delo, učenje / pisatelj predvojni milje dobro pozna; milje drame, povesti / ustvariti domač milje duhovno ozračje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
míslec -a [ləc] m (ȋ) kdor premišlja, razglablja o splošnih življenjskih vprašanjih: o tem so razglabljali misleci vseh časov;
napredni, revolucionarni misleci prejšnjega stoletja;
dela ruskih, srednjeveških mislecev / ta pisatelj je velik mislec // navadno s prilastkom kdor je sposoben misliti, premišljati sploh: opazovalec narave in trezen mislec / igra za hitre mislece // knjiž. strokovnjak za filozofijo, filozof: idealistični, materialistični misleci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
moralizírati -am nedov. (ȋ) nav. ekspr. izrekati sodbe s stališča morale: prava umetnost ne moralizira;
ob vsaki priliki je začel moralizirati / slabš. malomeščansko moralizirati / moralizirati o kakem vprašanju razpravljati o njem z moralne stranimoralizirajóč -a -e: moralizirajoči pisatelj; moralizirajoča povest, tendenca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
mozaík -a m (ȋ) slika iz raznobarvnih kamnitih, steklenih kock, ploščic, ki so vložene v malto ali kit tesno druga ob drugo: izdelovati, sestavljati mozaike;
ogledovati mozaike / tla so iz lepega mozaika / keramični mozaik // knjiž. kar je po sestavi podobno temu: njegovo delo je pisan mozaik; pisatelj ni znal organizirati mozaika v celoto; država je pravi mozaik narodnosti; mozaik zgodovinskih podatkov / filmski, glasbeni mozaik
♦ alp. drobno v vse smeri razpokana in krušljiva površina skalovja; gozd. bolezen rastlin, pri kateri se na listih pojavijo rumene ali bledo zelene pege; um. slikarska tehnika, pri kateri se v sliko vstavljajo raznobarvne kamnite, steklene kocke, ploščice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
nàdreálnost -i ž (ȁ-ȃ) knjiž. lastnost, stanje nadrealnega: nadrealnost vizije / glavno osebo je pisatelj prestavil v nadrealnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
naródniški tudi národniški -a -o prid. (ọ̑; á) nanašajoč se na narodnike ali narodništvo: narodniško gibanje / narodniški socializem / narodniški pisatelj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
národov -a -o prid. (á) nanašajoč se na narod: narodov blagor;
narodova prihodnost;
narodova volja / narodov voditelj narodni // ta pisatelj dobro pozna narodovo življenje življenje socialno nižjih družbenih slojev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
nèizvíren -rna -o prid. (ȅ-ȋ) ki ni izviren: neizvirna misel / pisatelj je precej neizviren, vsakdanji / neizvirno besedilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
nènormálen -lna -o prid. (ȅ-ȃ) ki ni normalen: nenormalni odnosi, pojavi / ima nenormalen krvni obtok; nenormalna rast / znašel se je v nenormalnem položaju nenavadnem // duševno nerazvit, neuravnovešen: pisatelj je izbral za svoje junake nenormalne ljudi / znaki bolne, nenormalne duševnostinènormálno prisl.: razvoj poteka zelo nenormalno; nenormalno velik človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
nèodžéjan -a -o prid. (ȅ-ẹ̑) ki se ni odžejal: lačna in neodžejana živina
● knjiž. pisatelj prikazuje lik zrele, a neodžejane ženske (spolno) nezadovoljene
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
nèpodpísan -a -o prid. (ȅ-í) ki ni podpisan: nepodpisan članek;
nepodpisano pismo / nepodpisan člankar, pisatelj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
nèpripoznán -a -o prid. (ȅ-á) nepriznan: nepripoznan dolg / nepripoznan pisatelj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
nèpriznán -a -o prid. (ȅ-á) ki ni priznan: nepriznana država, oblast;
državno nepriznana veroizpoved / nepriznan dolg / nepriznan pisatelj; njegovo delo je bilo dolgo nepriznano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
nèsvój -svôja -e prid. (ȅ-ọ́ ȅ-ó) star., navadno v povedni rabi nesamozavesten, neodločen: od skrbi in dvomov je ves nesvoj / v mladostnih povestih je bil pisatelj še nesvoj neizviren, nesamostojen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
nèuspéšen -šna -o prid. (ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄) ki nima uspeha: neuspešen pouk;
neuspešna vzgoja;
neuspešna pogajanja / neuspešen pisatelj; neuspešen študent / iskanje je bilo neuspešno brezuspešno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
nèzastŕt -a -o prid. (ȅ-ȓ) ki ni zastrt: nezastrto okno / z oblaki nezastrto, jasno nebo / pogled na hribe je bil kljub novim stavbam nezastrt / knjiž. v povesti izpoveduje pisatelj svojo nezastrto človečnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
niansíranje -a s (ȋ) glagolnik od niansirati: barvno niansiranje / psihološko niansiranje / pisatelj se izogiba niansiranju in natančnemu opisovanju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
notóričen -čna -o prid. (ọ́) knjiž. splošno znan zaradi slabih lastnosti, značilnosti: notoričen reakcionar / notorična četrt za prostitucijo razvpita, zloglasna
♦ med. notorični pijanec kdor je stalno bolezensko nagnjen k uživanju alkoholnih pijač // splošno znan sploh: potrdil je svojo notorično nadarjenost za glasbo; stvar je dovolj notorična, zato je ne bomo podrobneje navajali / ekspr. njegova solidnost je prav notoričnanotórično prisl.: notorično duhovit pisatelj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
novotárski -a -o prid. (á) nanašajoč se na novotarje ali novotarstvo: novotarski cilji / novotarski pisatelj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
obétati -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) - 1. izjavljati komu, da bo kaj dobil, bo česa deležen; obljubljati: obetal mu je bogato plačilo, če ga bo ozdravil; obetati komu podporo, službo; obetal ji je zvestobo; obetal mu je, da se mu bo dobro godilo / tej hiši obetajo lepo prihodnost napovedujejo; meteorologi obetajo lepo vreme
● ekspr. obetati hruške na vrbi kaj nemogočega; ekspr. obetal mu je palico grozil mu je, da bo tepen
// navadno z odvisnim stavkom izjavljati komu, da bo kdo kaj storil, uresničil: že dolgo mu obeta, da ga bo obiskal; ekspr. obetal mu je, da bo tepen grozil
// konvencija obeta zagotoviti normalne pogoje zaposlovanja - 2. nav. ekspr. imeti take lastnosti, značilnosti, zaradi katerih se pričakuje kaj
- a) pozitivnega, ugodnega: podpirati študente, ki obetajo; kot začetnik je veliko obetal / v stroki je on ime, ki obeta / letina dobro obeta kaže
- b) drugega, drugačnega: jutro nam je obetalo lep dan; njegova zunanjost ni obetala nič dobrega; nekatera znamenja obetajo spremembe / njegova prizadevnost je obetala uspeh
obétati se nav. 3. os. izraža verjeten nastop, uresničitev česa: obeta se vroč dan, nevihta / njihovi kulturi se obeta lepša prihodnost; obeta se mu uspeh; ekspr. obetajo se nam lepši časi
obétati si pričakovati: od pogodbe si ne obetajo posebnih koristi; obetajo si boljše uspehe; publ. obetajo si še nove potresne sunke
obetajoč -a -e: obetajoč nasmeh; obetajoč pisatelj, športnik; obetajoča kariera; prisl.: obetajoče se nasmehniti
obétan -a -o: uresničitev že dostikrat obetanih reform
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
objektív -a m (ȋ) film., fot. sistem leč v fotografskem aparatu, kameri za prenašanje slike predmeta, pojava na filmski trak, fotografsko ploščo ali sistem leč za projiciranje: naravnati, nastaviti objektiv / zamenjati objektiv; objektiv kamere / mehčalni objektiv s krogi, ki povzročijo, da je negativ mehek; normalni objektiv pri katerem je goriščna razdalja približno enaka diagonali formata negativa; širokokotni objektiv pri katerem je goriščna razdalja manjša od diagonale formata negativa
● žarg., film., fot. dobiti kaj v objektiv v vidno polje objektiva; publ. turisti lovijo zanimive prizore v objektive jih fotografirajo; publ. pisatelj je v svoj objektiv zajel več pomembnih zgodovinskih dogodkov je opisal, prikazal // fiz. gledanemu, fotografiranemu predmetu, pojavu bližnja leča ali sistem leč kake optične priprave: akromatični objektiv; objektiv daljnogleda; objektiv in okular
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
objektivístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na objektivizem: objektivistični pristop;
objektivistično opisovanje narave / objektivističen pisatelj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
oblíčiti -im nedov. (í ȋ) star. oblikovati: lončar obliči posodo / pisatelj obliči preteklost zelo osebno / slutnja se je obličila v gotovost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
očlovéčiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) knjiž. narediti kaj človeško, dobro, plemenito; humanizirati: kultura očloveči človeka / očlovečiti medsebojne odnose / s tem je skušal pisatelj svojega junaka očlovečiti / očlovečiti naravoočlovéčen -a -o: očlovečen človek; očlovečeno bitje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
očŕtek -tka m (ȓ) zastar. načrt, osnutek: narisati očrtek / pisatelj dela očrtke za roman
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
odtujênost in odtújenost -i ž (é; ȗ) lastnost, stanje odtujenega: odtujenost otrok in staršev / pisatelj obravnava temo o človekovi odtujenosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
okrnéti -ím dov. (ẹ́ í) zaostati v rasti, razvoju: drevo v takem okolju okrni;
sadeži so zaradi suše okrneli / ekspr.: pisatelj je nekaj časa spremljal mladi rod, dokler ni okrnel; čustveno, duhovno okrneti // izgubiti naravno obliko, velikost ali funkcijo; zakrneti: zaradi življenja v jami so hroščku oči okrnele; zadnji par kril je žuželki sčasoma okrnelokrnèl in okrnél -éla -o: okrneli popki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
opisováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. z besedami predstavljati, prikazovati kaj po zunanjih značilnostih: opisovati ljudi, naravo, življenje; jedrnato, slikovito, živo opisovati; težko je slepemu opisovati barve; na dolgo opisovati
♦ lingv. opisovati čase in naklone z opisnim deležnikom delati, tvoriti - 2. nav. 3. os., geom. gibajoč se, premikajoč se na določen način delati: točka opisuje krog; premica opisuje plašč stožca
opisován -a -o: pisatelj se je približal duhu opisovane dobe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
outsiderski -a -o [áu̯tsájd-] prid. (ȃ-ȃ) nanašajoč se na outsiderje: outsidersko igranje / pisatelj opisuje outsiderski položaj glavnega junaka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ovzdúšje -a s (ȗ) zastar. ozračje, vzdušje: ustvariti delovno, prijetno ovzdušje;
duhovno ovzdušje;
ovzdušje napetosti // okolje, milje: spoznati ovzdušje, iz katerega je zajemal pisatelj; mestno ovzdušje ji ne prija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
papíren -rna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na papir: gladka papirna površina / papirna izolacija / papirni stroj; papirna industrija; papirna masa masa, zlasti iz rastlinskih vlaken, ki se predeluje v papir
● slabš. papirni mazač pisatelj, pesnik // papirnat: papirni izdelki; velike papirne rože / to je papirna učenost neživljenjska, nestvarna
♦ kem. papirna kromatografija; šport. papirna kategorija kategorija težkoatletov telesne teže med 48 in 49 kg
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
perésnik -a m (ẹ̑) - 1. priprava v obliki paličice z odprtino na enem koncu za pero: vtakniti pero v peresnik; lesen peresnik
// taka priprava s peresom: še vedno piše s peresnikom - 2. iron. pisatelj, pisec: ta ali oni peresnik se bo morda le zamislil ob tem problemu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
pismár -ja m (á) - 1. redko pismouk: farizeji, pismarji in ljudstvo
- 2. slabš. pisatelj, pisec: pismar je spočel nov umotvor; brezimni pismar
// pisar: bil je pismar v zakotni pisarni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
plástičnost -i ž (á) lastnost, značilnost plastičnega: plastičnost gline;
steklo nima plastičnosti;
nekatere snovi se zaradi plastičnosti dajo dobro oblikovati / občudoval je plastičnost oseb na sliki; plastičnost njegovih kipov je izrazita; plastičnost reliefa / plastičnost pesnikovega izraza, jezika / ekspr. pisatelj je pokazal svoje junake v vsej plastičnosti
♦ fiz. meja plastičnosti najmanjša obremenitev, ki obliko telesa trajno spremeni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
pledírati -am nedov. (ȋ) knjiž., v zvezi z za prizadevati si, zavzemati se: v diskusiji je plediral za pravično oceno dela / pledirati za mir; pisatelj je plediral za realizem
● knjiž., redko pledirati novo uredbo zagovarjati, braniti
♦ jur. imeti končni govor na glavni obravnavi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
počlovečeváti -újem nedov. (á ȗ) delati kaj človeško, dobro, plemenito: sile, ki ljudi počlovečujejo / počlovečevati medsebojne odnose // delati, da kdo dobi določene človeške lastnosti, značilnosti: pisatelj je glavnega junaka premalo počlovečeval / kipar počlovečuje lignitne forme / redko otrok živali pogostokrat počlovečuje pooseblja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
počlovéčiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) narediti kaj človeško, dobro, plemenito: ti dogodki so ga počlovečili / počlovečiti kazensko pravo // narediti, da kdo dobi določene človeške lastnosti, značilnosti: junakinje ni pisatelj niti poviševal niti poniževal, temveč jo je počlovečil / redko počlovečiti predmet poosebitipočlovéčen -a -o: svet počlovečenega človeka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
poduhóvljati -am nedov. (ọ́) delati, povzročati, da postanejo duhovne lastnosti, značilnosti pri kom prevladujoče: plemenititi in poduhovljati človeka / pisatelj idealizira in poduhovlja ljubezen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
pogŕšati -am dov. (ȓ) narediti kaj (bolj) grdo: ta obleka je ne polepša, ampak pogrša;
z leti se je postarala in pogršala / pisatelj je realnost preveč pogršal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
poljúdnoznánstven -a -o prid. (ú-ȃ) nanašajoč se na poljudno podajanje znanstvenega: poljudnoznanstvena knjiga, revija / poljudnoznanstveni pisatelj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
polnokŕven -vna -o [u̯n] prid. (ŕ r̄) - 1. ekspr. zdrav, rdečeličen: krepko, polnokrvno dete; bledoličen in polnokrven
- 2. ekspr. poln življenjskih moči, strasti: dela tega pisatelja so izraz polnokrvne osebnosti
- 3. publ. prepričljiv, verjeten, živ: polnokrvni opisi narave / umetniško polnokrven realizem
- 4. ekspr. ki ima značilne lastnosti v veliki meri: biti polnokrven glasbenik; polnokrven romantik / redko polnokrven meščan pravi, pristen
♦ vet. polnokrvni konj konj angleške ali arabske pasme ali njun križanec
polnokŕvno prisl.: v romanu je pisatelj polnokrvno prikazal čas vojne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
pomakníti in pomákniti -em dov. (ī á) spremeniti čemu položaj, mesto, zlasti v eni smeri: pomakniti omarico k postelji, v kot;
pomakniti naprej, navzdol, nazaj;
pomakniti se k steni, proti izhodu / klobuk je pomaknil na čelo, oči / pomakniti uro naprej; kazalec na uri se je pomaknil na dvanajst / sonce se je pomaknilo visoko; pren. dogodek je pisatelj časovno pomaknil nekoliko nazajpomakníti se in pomákniti se star. umakniti se, oditi: pomaknila se je v svojo sobo / sovražnik se je hitro pomaknil
pomáknjen -a -o: na čelo pomaknjen klobuk; zgodba je pomaknjena v prejšnje stoletje
● ekspr. hiše so pomaknjene med vrtove so, stojijo med vrtovi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
poniglávost in poníglavost -i ž (ā; ī) knjiž. lastnost potuhnjenega, hinavskega človeka: niso ga marali zaradi njegove poniglavosti / to je naredil iz otroške poniglavosti nagajivosti, navihanosti // pisatelj prikazuje moralno poniglavost takratne družbe izprijenost, pokvarjenost // potuhnjeno, hinavsko dejanje: tovariši so naredili hudo poniglavost; odpustil ji je vse njene poniglavosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
posplôšiti -im dov. (ō ō) dognanje, ugotovitev, ki se nanaša na en primer, razširiti na vse podobne primere: posplošiti dejstva, izkušnje, spoznanja;
vsako stvar nekritično posploši // prikazati, oblikovati kaj tako, da se ne čuti neposredna prisotnost zavesti, mišljenja osebka: posplošiti avtobiografsko snov; pisatelj je v romanu posplošil svoj odnos do glavnega junakaposplôšiti se postati splošen, razširiti se: to ime se je sčasoma posplošilo
posplôšen -a -o: posplošeni primeri; stvari so bile preveč posplošene
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
potencírati -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. krepiti, večati: uspeh mu je še potenciral nagnjenje do znanstvenega dela;
slaba režija je napake teksta še bolj potencirala;
potencirati medsebojne odnose;
bolečina se potencira / pisatelj z različnimi sredstvi potencira okrutnost narave poudarja
♦ mat. računati potencopotencíran -a -o: potencirane napake; potencirano sovraštvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
poustváriti -im dov. (á ā) ponovno umetniško obdelati: v pesnitvi je poustvaril motiv starih epskih pesmi;
s filmom ni poustvaril celotne vsebine romana // umetniško obdelati sploh: pisatelj je poustvaril atmosfero tistega časa; posrečilo se mu je poustvariti otroško preprostost teh ljudi / ekspr. njegov čopič je poustvaril veliko lepot iz življenja // umetniško podati, reproducirati: poustvariti simfonijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
pregovárjati -am nedov. (ȃ) - 1. z besedami si prizadevati doseči, da bi kdo
- a) spremenil svojo prvotno odločitev: obljubil je, da bo šel, pa ga doma pregovarjajo; branili so mu in ga pregovarjali / začela ga je pregovarjati
- b) storil kaj prvotno nenameravanega: pregovarjal ga je, da bi ga vzel v uk; pregovarjal jih je, naj ostanejo
- 2. nar. ugovarjati: ni hotel pregovarjati materi
pregovárjati se prerekati se, pričkati se: ni se hotel pregovarjati o tem; pregovarjal se je z dijaki, kdo je boljši pisatelj; dolgo, glasno se pregovarjati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
prerézen -zna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na prerez: prerezna ploskev / prerezni prikaz kake dejavnosti na razstavi pregledni
● knjiž. pisatelj popisuje prerezne ljudi povprečne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
prestilizírati -am dov. (ȋ) stilno preoblikovati: prestilizirati besedilo, stavek / publ.: pisatelj, slikar je resnično pokrajino prestiliziral; prestilizirati dogodek v abstraktno razmišljanjeprestilizíran -a -o: stavek je prestiliziran; prestilizirana resničnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
pretkáti -tkèm dov. (á ȅ) s tkanjem narediti, da pride v blago, vzorec še druga, drugačna nit: pretkati blago z zlatimi nitkami / pretkati prt z rožami; pren. pisatelj je vse dogajanje pretkal s pesniškimi opisipretkán -a -o: s srebrnimi nitmi pretkan jopič; nasmeh, pretkan z žalostjo; prim. pretkan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
pripovedoválec -lca [u̯c] m (ȃ) - 1. kdor kaj pripoveduje: pripovedovalec je umolknil; pripovedovalec in poslušalci / ljudski pripovedovalec
♦ lit. literarna oseba, ki dogajanje v pripovednem delu jezikovno uresničuje - 2. zastar. pripovednik, pisatelj: slovenski pripovedovalec Jurčič; pesniki in pripovedovalci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
prostonároden -dna -o prid. (á) zastar. ljudski: postaviti jezik na temelj prostonarodne govorice / prostonarodni pisatelj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
prózen -zna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na prozo: prozni jezik, stil / izšla je nova prozna zbirka; prozno delo / prozni pisatelj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
psihológ -a m (ọ̑) strokovnjak za psihologijo, dušeslovec: razvil se je v pomembnega psihologa / dober pisatelj je tudi dober psiholog
♦ psih. industrijski psiholog; šol. šolski psiholog
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
razdrásati -am dov. (ā) zastar. razrahljati, razvezati: razdrasati pas // razplesti: zanimalo ga je, kako bo pisatelj zgodbo razdrasal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
razoblíčiti -im dov. (í ȋ) knjiž. skaziti, iznakaziti: bolezen je razobličila njeno telo / pisatelj je realnost razobličil
● knjiž. pri pranju se je obleka razobličila izgubila pravilno obliko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
razstírati -am nedov. (ī ȋ) knjiž. razgrinjati: kamor pride, razstirajo pred njim preproge // kazati, razkrivati: pisatelj v noveli razstira človekovo duševnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
raztkáti -tkèm dov. (á ȅ) knjiž. razparati, razstaviti: zaradi napake v vzorcu je morala raztkati pol metra blaga / raztkati v niti
● knjiž. pisatelj je v povesti raztkal dva motiva uporabil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
reportáža -e ž (ȃ) sestavek, radijska, televizijska oddaja, ki opisuje ali prikazuje aktualne dogodke, kraje: napisati, posneti reportažo;
objavljati reportaže / fotografska reportaža fotografski posnetki o čem, navadno s kratkim komentarjem; radijska, televizijska reportaža; športna reportaža / pisatelj se v slogu približuje reportaži // poročanje o kakem aktualnem dogodku, kraju zlasti s kraja dogajanja: poslušati reportažo z nogometnega igrišča; reportažo je moral nenadoma prekiniti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
sámospoznánje -a s (ȃ-ȃ) spoznanje samega sebe: samospoznanje je dvignilo njegovo samozavest;
zunanji svet mu je le sredstvo za globlje samospoznanje // knjiž. osveščenost: pisatelj je s svojimi deli vplival na samospoznanje naroda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
satíričen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na satiro: objavljati satirične članke;
satirični vložki v drami;
satirični roman;
satirična pesem / satirični list; satirično gledališče / satirični pesnik, pisatelj / satirično prikazovanje razmer / ekspr. delo je zaradi satirične osti vzbudilo veliko pozornostsatírično prisl.: satirično pisati; satirično zaostrena kritika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
slogóven tudi slógoven -vna -o prid. (ọ̄; ọ̄) nanašajoč se na slog: slogovna analiza črtic;
slogovna enotnost dela;
razložiti slogovne značilnosti preteklih dob / vaje za slogovni pouk pri slovenskem jezikuslogóvno tudi slógovno prisl.: skočil je slogovno slabše kot prvič; pisatelj je slogovno zanimiv
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
snóven -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na snov: snovni svet;
snovne spremembe / snovne lastnosti / raziskati snovne vire romana; snovna razporeditev govora
♦ fin. snovni denar denar, katerega nominalna vrednost je določena po njegovi snovni vrednosti; lingv. snovno imesnóvno prisl.: pisatelj snovno zajema iz kmečkega življenja; snovno preobsežen učni načrt; sam.: razlike med snovnim in duhovnim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
solidarizírati se -am se dov. in nedov. (ȋ) podpreti, odobriti ravnanje, mnenje koga: solidarizirati se z državami v razvoju v prizadevanjih za gospodarsko neodvisnost;
solidarizirati se s pobudniki za mir v tem delu sveta / pisatelj se je solidariziral z junakom // strinjati se, soglašati: solidarizirati se s sklepi konference, s stališčem komisije; ne solidarizirati se s skrajnostmi
● publ. del buržoazije se je solidariziral z okupatorji začel sodelovati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
spomeník -a m (í) kiparsko ali arhitekturno delo v spomin na določeno osebo, določen dogodek: postaviti, zgraditi spomenik;
bronast, kamnit, lesen spomenik;
spomenik iz črnega marmorja;
spomenik v obliki obeliska / odkriti spomenik / tu stoji spomenik slavnega pesnika, slavnemu pesniku / nagrobni spomenik; spomenik padlim partizanom / zakon o varstvu spomenikov; pren. v romanu je pisatelj postavil materi veličasten spomenik // s prilastkom kulturna stvaritev, pomembno delo iz preteklosti: ta grad je spomenik renesančne umetnosti / arheološki, umetnostnozgodovinski spomeniki; glagolski spomeniki slovanska besedila, zapisana v glagolici; naravni spomenik primerek žive ali nežive narave, ki ima zaradi značilne oblike ali redkosti poseben kulturni, znanstveni pomen; rokopisni spomeniki
♦ lit. brižinski spomeniki najstarejši ohranjeni zapisi v slovenskem jeziku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
spreplétati -am tudi izpreplétati -am nedov. (ẹ̑) prepletati: drevesa sprepletajo veje / sprepletati prste / pisatelj sprepleta več življenjskih zgodb; v tem filmu se sprepletata resničnost in domišljija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
svetovlján in svetovljàn -ána m (ȃ; ȁ á) kdor je široko, svetovno razgledan in zelo uglajen: bil je duhovit svetovljan;
navade bohemskega svetovljana / pisatelj je bil Američan in tudi svetovljan kozmopolit
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
svojevŕstnost -i ž (ȓ) lastnost, značilnost svojevrstnega: svojevrstnost človeka / svojevrstnost ustvarjanja; svojevrstnost v obliki, razvoju / narodna svojevrstnost; pisatelj je hotel dokazati našo svojevrstnost in samobitnost / ekspr. pozna življenje v vsej njegovi svojevrstnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
škribènt -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) zastar. - 1. pisar: škribent je vse sproti zapisal
- 2. pisatelj, pisec: roman nepomembnega škribenta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
tehnicízem -zma m (ī) nav. slabš. pretirano uporabljanje, vrednotenje tehničnih dosežkov, pripomočkov: nasprotovati tehnicizmu;
krepitev tehnicizma / tehnicizem spreminja ljudi v robote // dajanje prednosti tehnični strani umetniškega dela pred vsebinsko, duhovno: pisatelj, slikar je zašel v tehnicizem / stilistični tehnicizem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
tendenciózen -zna -o prid. (ọ̑) slabš. ki ima s pristranskim prikazovanjem namen doseči prepričevalen učinek: ta članek je tendenciozen;
tendenciozna kritika;
tendenciozno obveščanje / tendenciozen pisateljtendenciózno prisl.: tendenciozno kaj obravnavati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
tintomàz in tintomáz -áza m (ȁ á; ȃ) slabš. - 1. pisarniški delavec, pisar: birokratski tintomazi
- 2. pisatelj, pisec: članki podeželskih tintomazov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ugnétati -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) z gnetenjem delati kaj glede na lastnosti, obliko boljše, ustreznejše: ugnetati glino, testo // z gnetenjem delati kaj sploh: otroci ugnetajo kolačke iz prsti
● knjiž. pisatelj ugneta snov po svojih mislih oblikujeugnetajóč -a -e: ugnetajoč testo, je porabila vso moko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
vérskovzgójen -jna -o prid. (ẹ̄-ọ̑) nanašajoč se na versko vzgojo: verskovzgojni cilji / verskovzgojni pisatelj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
vrásel -sla -o tudi vrástel -tla -o [əu̯] prid. (ā á) ki se vraste v kaj: vrasel noht / dobro vrasle rastline / ekspr. v domačo pokrajino vrasel pisatelj
♦ les. vrasla grča; petr. vrasla rudnina večji kristali kake rudnine, ki nastopa v svoji značilni obliki v kamnini; prim. vrasti se
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
vsèevrópski -a -o prid. (ȅ-ọ̑) nanašajoč se na vse Evropejce ali vso Evropo: vseevropska konferenca;
vseevropsko sodelovanje / pisatelj je imel vseevropski ugled
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
vzdévek -vka m (ẹ̑) izraz, ki se daje osebi po kaki značilnosti: vzdevek je zanj zelo primeren;
dati, dobiti, imeti vzdevek;
poznati koga po vzdevku;
klicali so ga z vzdevkom;
ljubkovalen, posmehljiv, smešen, žaljiv vzdevek;
vzdevek Podlasica / revija se brani vzdevka, da je avantgardna oznake; pisatelj je uporabljal različne vzdevke psevdonime; poznati ilegalni, partizanski vzdevek koga ilegalno, partizansko ime
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
zakonodájec -jca m (ȃ) star. zakonodajalec: tako kazen je določil zakonodajec / pisatelj je zakonodajec jezika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
zakoreníniti -im dov. (í ȋ) - 1. ekspr. narediti, povzročiti, da se kdo notranje, čustveno tesno poveže s čim: zakoreniniti naseljence; zakoreniniti se v mestu / ljudje so se zakoreninili v zemljo
// narediti, povzročiti, da se kaj globlje, trajneje poveže s čim, ustali v čem: zakoreniniti nove nazore v človeka; nova oblast se še ni zakoreninila / če se napake zakoreninijo, jih je težko izkoreniniti - 2. ekspr. narediti, povzročiti, da dobi kaj v čem osnovo, izhodišče: zakoreniniti svoja dela v ljudskih motivih
zakoreníniti se s koreninami povezati se s podlago: drevo, rastlina se zakorenini
zakorenínjen -a -o: v domačo zemljo, v stvarnosti zakoreninjen pisatelj; zakoreninjen potaknjenec; zakoreninjene navade
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
žánrski -a -o prid. (á) - 1. ki umetniško upodablja značilne, vsakdanje prizore iz življenja ljudi: žanrske slike in portreti / žanrski prizor / žanrsko slikarstvo
- 2. ki na ustaljen, značilen način obravnava določeno vsebino: žanrski film / žanrska delitev literarnih del
žánrsko prisl.: pisatelj je svoje delo motivno in žanrsko popestril
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
àkonfesionálen -lna -o prid. (ȁ-ȃ) ki ne pripada nobeni konfesiji, veroizpovedi: pisatelj je akonfesionalen / akonfesionalna šola
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
amerikánstvo -a s (ȃ) redko izseljevanje v Ameriko: pisatelj je obdelal motiv amerikanstva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
amplifikácija -e ž (á) knjiž. razširitev, povečanje: pisatelj je dal preprosti situaciji ustrezno amplifikacijo / retorično razgibana amplifikacija; stilistična amplifikacija izražanje, podajanje s kopičenjem izrazov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
anatóm -a m (ọ̑) strokovnjak za anatomijo: bil je eden najboljših anatomov svojega časa;
pren. pisatelj je anatom duše
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ángloamêriški -a -o prid. (ȃ-ȇ) nanašajoč se na Američane angleškega rodu: angloameriški pisatelj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
apostrofírati -am dov. in nedov. (ȋ) ogovoriti, nagovoriti neprisotno osebo ali stvar: pisatelj apostrofira domovino, prijatelja / razrednik je v zaključnem govoru posebej apostrofiral odličnjake / v uvodu je avtor apostrofiral probleme gledališča posebej omenil, poudaril
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
átiški -a -o prid. (á) nanašajoč se na starogrško pokrajino Atiko: atiški pisatelj;
atiško slovstvo / atiški način izražanja uglajen, izbran // star. atiški profil njenega obraza grški
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
atomizírati -am nedov. in dov. (ȋ) teh. razprševati na najmanjše dele: atomizirati tekoče gorivo;
pren. pisatelj pravzaprav atomizira snov romana;
družba se je vedno bolj atomiziralaatomizíran -a -o: buržoazija je izkoriščala atomizirano delavstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ávtor -ja m (ā) kdor ustvari umetniško ali znanstveno delo: avtor knjige je znan slovenski pisatelj;
v svojem delu obravnava avtor nacionalno vprašanje;
anonimni avtor;
sodobni avtorji;
dramski avtor;
avtor razprave, romana;
avtor filma, simfonije / avtor članka; avtor radijske oddaje kdor pripravi oddajo // kdor kaj izdela, izumi, zlasti na tehničnem področju: avtor projekta je dal več predlogov; avtor tehničnih izboljšav; avtor urbanističnega načrta / avtor te trditve je prezrl več dejstev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bengálski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Bengalijo: bengalski pisatelj / bengalski ogenj bengalični ogenj
♦ zool. bengalski tiger tiger, ki živi v Aziji, Panthera tigris
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bílingvístičen -čna -o prid. (ȋ-í) ki zna in redno uporablja dva jezika; dvojezičen: bilingvističen pisatelj / bilingvistična šola
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brálec -lca [u̯c] m (ȃ) kdor bere: naše bralce bomo sproti obveščali o dogodkih;
epizoda v tekstu bralca pritegne;
zgodba za najmlajše bralce;
strasten bralec kriminalnih romanov;
pisatelj je priljubljen med širokimi plastmi bralcev / knjižnica ima mnogo bralcev / v drugem razredu so nekateri učenci še slabi bralci slabo berejo // v vljudnostnem nagovoru dragi bralci
♦ rad. napovedovalec, ki bere tuj tekst
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brálstvo -a [u̯s] s (ȃ) ljudje, ki berejo; bralci: pisatelj je bralstvu dovolj znan;
slovensko bralstvo;
knjiga je namenjena širokemu krogu bralstva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
burlésknost -i ž (ẹ̑) knjiž. groba šegavost, norčavost: pisatelj z burlesknostjo prikazuje svoje junake
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
cizelírati -am nedov. in dov. (ȋ) vrezovati, tolči drobne okraske v kovino: cizelirati nakit, pladenj;
pren. pisatelj cizelira svoja dela
♦ num. dokončno obdelati odlitekcizelíran -a -o: starinska cizelirana tobačnica / cizeliran okrasek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
cvetlíčenje -a s (ī) knjiž., iron. pretirano uporabljanje stilnih posebnosti: pisatelj si dovoljuje malo preveč cvetličenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
článkar -ja m (ȃ) kdor piše članke: je člankar, pisatelj in prevajalec;
politični člankar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čudodélnik -a m (ẹ̑) rel. kdor dela čudeže: velik čudodelnik in svetnik;
pren. pisatelj, zdravnik čudodelnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
darovít -a -o prid. (ȋ) star. nadarjen, talentiran: darovit pisatelj, umetnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
delikátnost -i ž (ȃ) lastnost, značilnost delikatnega: pisatelj se ni prestrašil niti zahtevnosti niti delikatnosti snovi;
odgovornost in delikatnost naloge / to temo redko srečujemo v literaturi zaradi njene delikatnosti / knjiž. to je pripisoval njegovi delikatnosti do žensk
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
deromantizírati -am dov. in nedov. (ȋ) odvzeti, odstraniti romantičnost: pisatelj je v romanu življenje deromantiziralderomantizíran -a -o: deromantizirana romantika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
destrúkcija -e ž (ú) knjiž. razdiranje, uničenje, razkroj: zanj je bila destrukcija prvi pogoj za ustvarjanje;
pisatelj opisuje moralno destrukcijo, ki jo povzroča kapital;
destrukcija človekove osebnosti;
destrukcija organskega tkiva;
izvajati politiko destrukcije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
detajlírati -am dov. in nedov. (ȋ) navesti, prikazati detajle: pri slikanju okolja pisatelj detajlira;
detajlirati predlog / konstruktor je naredil načrt in ga detajliral izdelal posamezne deledetajlíran -a -o: detajlirani opisi spomenikov; detajliran proračun; narediti detajlirane zaključke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
deziluzíja -e ž (ȋ) knjiž. odprava, izguba iluzije, razočaranje: pisatelj se z begom v spomine umika deziluziji sedanjosti;
pesnikova erotična deziluzija;
popolna, trpka deziluzija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dimenzionírati -am dov. in nedov. (ȋ) določiti ali dati čemu dimenzije, ustrezne namenu: dimenzionirati dotočne jarke;
steno v spalnici je treba dimenzionirati tako, da je obnjo mogoče postaviti dve postelji;
pren. pisatelj dimenzionira glavne osebe in njihova doživljanja z več aspektov;
igralec je izredno lepo dimenzioniral svoj nastopdimenzioníran -a -o: pravilno dimenzionirana konstrukcija; figure v drami so razločno dimenzionirane; ta miza je dimenzionirana za šest oseb
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
divergénten -tna -o prid. (ẹ̑) ki je ali postaja vedno bolj različen: pisatelj niha med dvema divergentnima poloma;
divergentni kulturni tokovi v srednji Evropi;
stališča so bila zelo divergentna / divergentni razvoj
♦ biol. divergentni razvoj organizmov; fiz. divergentni žarki žarki, ki se razhajajo; mat. divergentna vrsta vrsta, pri kateri zaporedje delnih vsot nima limite
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dograjênost -i ž (é) knjiž. dovršenost, popolnost, izdelanost: pisatelj se v novelah približuje umetniški dograjenosti;
dograjenost skladbe;
za delo je značilna realistična dograjenost značajev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dolgovézen -zna -o [u̯g] prid. (ẹ́ ẹ̄) slabš. ki zelo obširno, s številnimi podrobnostmi kaj pripoveduje, obravnava: dolgovezen človek;
pisatelj je v svojih prvih delih preveč dolgovezen // razvlečen, nezanimiv: poslušalce utruja s svojim dolgoveznim govorom; pisec se izgublja v dolgoveznih, detajlnih opisih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
drámski -a -o prid. (á) nanašajoč se na dramo ali dramatiko: dramski kritik, pisatelj;
dati romanu dramsko podobo / to je njegov dramski prvenec; dramska umetnost; dramsko delo
♦ lit. dramski konflikt // igralski, gledališki: dramski amaterizem; na šoli so ustanovili dramski krožek / dramska družina ansambel, igralci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dvójniški -a -o prid. (ọ̑) knjiž. razdvojen, razklan: pisatelj je bil tipičen dvojniški človek, vse življenje razpet med dve skrajnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
elementárnost -i ž (ȃ) prvinskost, neponarejenost: pisatelj je pokazal krutost v vsej njeni elementarnosti;
novela je prežeta s pristno elementarnostjo;
elementarnost čustev, ljubezni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
epigónstvo -a s (ọ̑) nav. slabš. posnemanje del pomembnejših vzornikov, navadno v umetnosti: ta pisatelj se nagiba k epigonstvu;
plitvo epigonstvo;
epigonstvo po vsebini in obliki;
njegovo ustvarjanje je daleč od vsakega epigonstva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
esejíst -a m (ȋ) kdor piše eseje: bil je pisatelj, kritik in esejist;
odličen esejist
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
fabulatívnost -i ž (ȋ) knjiž. lastnost, značilnost literarnega dela, ki ima fabulo, pripovednost: baladna fabulativnost;
pisatelj s konvencionalno fabulativnostjo pogosto razvodeni tudi dobre značajske zasnove
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
fabulírati -am nedov. (ȋ) knjiž. ustvarjati, oblikovati fabulo v literarnem delu: pisatelj dobro fabulira / knjiga ne fabulira, ampak odkriva notranje človekovo življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
globočáva -e ž (ȃ) star. globina: pisatelj je dal svojim osebam premalo notranje globočave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
héjslovánstvo -a s (ẹ̑-ȃ) slabš., nekdaj pretirano navdušenje za slovanstvo, ki se kaže zlasti v besedah, govorjenju: pisatelj ironizira gostilniško hejslovanstvo;
rodoljubarstvo in hejslovanstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
humóren -rna -o prid. (ọ̑) knjiž. humorističen: humoren pisatelj;
zmeraj je bil humoren in vesel / najbolje je odigral humorne prizorehumórno prisl.: humorno pripovedovati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
humorístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na humor: humorističen list, pisatelj;
humoristična oddaja v radiu;
humoristična zgodba;
humoristično delo / govoriti v humorističnem tonu / jemati stvar s humoristične strani; pog. ima močno humoristično žilicohumorístično prisl.: govoriti humoristično
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
idealizíranje -a s (ȋ) glagolnik od idealizirati: kmeta opisuje pisatelj brez idealiziranja / lažno idealiziranje slovanske zgodovine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ìracionálen -lna -o prid. (ȉ-ȃ) knjiž. nerazumski, domišljijski: pisatelj niha med racionalnim in iracionalnim svetom / iracionalni način dojemanja ga pri študiju ovira / redko iracionalne želje neuresničljive // ki se ne da doumeti; nedoumljiv: iracionalne besede; iracionalne globine človekove osebnosti / ekspr. ljubezen je bila tista iracionalna sila, ki je vplivala na potek dogajanja
♦ mat. iracionalna enačba enačba, ki ima neznanko pod korenom; iracionalno število število, ki se ne da izraziti v obliki ulomka, v katerem sta števec in imenovalec celi številiìracionálno prisl.: iracionalno gledati na kaj; govoriti o tem je precej iracionalno; sam.: njegova trditev je nekaj iracionalnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
iróničen -čna -o prid. (ọ́) ki izraža negativen, odklonilen odnos do česa, navadno z vsebinsko pozitivnimi besedami, posmehljiv: ironičen človek, pisatelj;
hotel je biti ironičen do nje, pa se mu ni posrečilo / ironičen izraz v obrazu; imel je ironičen nasmeh; ironična poteza okoli ust / govoriti v ironičnem tonu; ironične besede, opombe / ironična usodairónično prisl.: ironično nasmihati se, pogledovati; ironično reči, vprašati; ironično zajedljiv ton
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
istinít -a -o prid. (ȋ) zastar. resničen, stvaren, dejanski: v povesti je prikazal pisatelj istinito človeško bedo;
ugotoviti istinito stanje / naštevati istinita dejstvaistiníto prislov od istinit: istinito prikazovati kaj
// poudarja trditev: istinito lep prizor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izbóren2 -rna -o prid. (ọ̄) knjiž. zelo dober, izvrsten: izboren pisatelj / pripravili so mu izborno kosilo / ima izboren vid / bil je izborne voljeizbórno prisl.: izborno kuhati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izrínjenost -i ž (ȋ) nav. ekspr. stanje človeka, ki je odstranjen z določenega mesta, položaja, iz družbe: pisatelj slika osamljenost in izrinjenost slovenskega delavca v tujini;
občutki izrinjenosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izrisováti -újem nedov. (á ȗ) končno, v podrobnostih oblikovati risbo: izrisovati okraske;
pren. pisatelj jasno izrisuje okolje doraščajočega fanta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izsmejáti -sméjem dov., izsmejál (á ẹ́) knjiž., redko s smehom, posmehom pokazati odklonilen odnos: pisatelj zna vedro izsmejati vse, kar se upira človekovi pametiizsmejáti se prenehati se smejati: počakati so morali, da se je izsmejal / izsmejati se do solz nasmejati se
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izumetníčiti -im dov. (í ȋ) narediti, povzročiti, da kaj ni več v skladu z naravnim, navadnim: pisatelj je v knjigi osebe izumetničil in potvoril;
izumetničiti govor, slogizumetníčen -a -o: izumetničen jezik; te stvari dajejo ulicam izumetničen videz; povest je preveč izumetničena; izumetničeno oblačenje; prisl.: izumetničeno govoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
letopísec -sca m (ȋ) pisec letopisov: tako poroča letopisec iz 15. stoletja;
pren. pisatelj je hotel biti tudi letopisec svojega časa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
lirizírati -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. delati kaj lirično: pisatelj lirizira resničnost;
lirizirati prozo z melodičnostjolirizíran -a -o: lirizirani dialogi; lirizirani opisi narave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
literarizírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. narediti kaj literarno: pisatelj je literariziral zgodbe iz svoje mladosti / strokovno besedilo se ne da literariziratiliterarizíran -a -o: literarizirani spomini na narodnoosvobodilni boj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
maniríranost -i ž (ȋ) redko nenaravnost, izumetničenost: pisatelj je zašel v maniriranost / maniriranost vedenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
mitologíja -e ž (ȋ) bajke v celoti, bajeslovje: pisatelj je zajemal snov iz mitologije / antična, germanska mitologija // veda o tem: razvoj mitologije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
moderníst -a m (ȋ) kdor sledi novi smeri, zlasti v umetnosti: pisatelj, skladatelj sodi med moderniste;
pogumen modernist;
modernist v filmu;
arhitekt modernist / pog. v dnevno sobo bi rad obesil kakega modernista sliko takega slikarja // pripadnik slovenske moderne: četverica naših modernistov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
moralizátorski -a -o prid. (ȃ) ki moralizira: pisatelj ni nikoli vsiljivo moralizatorski / moralizatorsko pisanje / moralizatorski vpliv
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
moralizíranje -a s (ȋ) glagolnik od moralizirati: pisatelj rad zaide v moraliziranje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
móžnosten -tna -o prid. (ọ́) knjiž. mogoč, možen, potencialen: pisatelj ima v vsaki dobi svoje dejansko in možnostno občinstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
nadovezováti -újem nedov. (á ȗ) zastar., v zvezi z na naslanjati, navezovati: svojo pripoved nadovezuje pisatelj na stara izročila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
nesvójnik -a m (ọ̑) knjiž. nevoljnik: v romanu predstavlja pisatelj življenje nesvojnikov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
nètendénčen -čna -o prid. (ȅ-ẹ̑) ki ni tendenčen: ta pisatelj ni tako netendenčen, kakor se včasih sliši / netendenčna umetnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
nèzavzétost -i ž (ȅ-ẹ̑) lastnost človeka, ki mu manjka zavzetosti: zaradi svoje nezavzetosti nas pisatelj ne prepriča;
delovna nezavzetost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
obujeválec -lca [u̯c in lc] m (ȃ) knjiž. kdor povzroča, da postane kaj kot budno, živo: pisatelj je dober poznavalec stvarnosti in obujevalec preteklosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
očrtávati -am nedov. (ȃ) redko opisovati, risati: pisatelj z natančnostjo očrtava značaje ljudiočrtávati se kazati se v obrisih: na jutranjem nebu so se očrtavali vrhovi gor; njeno telo se je razločno očrtavalo pod tanko obleko; pren. iz sedanjega položaja se očrtavata dve poti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
očrtováti -újem nedov. (á ȗ) redko opisovati, prikazovati: pisatelj živo očrtuje vaško življenjeočrtováti se kazati se v obrisih: v daljavi se očrtujejo vrhovi gor; pren. rešitev problema se vedno bolj jasno očrtuje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
odrešílnost -i ž (ȋ) knjiž. lastnost, značilnost odrešilnega: pisatelj izraža vero v odrešilnost dela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
opredmétiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž. narediti, da se kaj začne kazati na predmeten, čutno zaznaven način: v noveli je pisatelj opredmetil svoj etični nazor;
človekova bit se opredmeti z delom / opredmetiti svoje ideje, načrte; misel se lahko opredmeti v jezikuopredméten -a -o: v umetniškem delu opredmetena ideja
♦ ekon. opredmeteno delo v proizvod vloženo delo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
pedagogizírati -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. vnašati v kaj pedagoške vidike, navadno v preveliki meri: pisatelj v svojem delu preveč pedagogizira
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
perésar -ja m (ẹ̑) slabš. pisarniški delavec, pisar: za mizo je sedel neprijazen peresar // pisatelj, pisec: objavijo vse, kar napiše ta peresar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
persiflírati -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. smešiti: pisatelj persiflira malomeščanske kroge
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
písec -sca m (ȋ) kdor kaj piše, napiše: pisec tamkajšnje razmere dobro pozna;
anonimni pisec;
pisec članka, kronike, scenarija / publ. sestanka se je udeležil tudi pisec teh vrstic jaz // slovenski protestantski pisci // pisatelj: mladinski pisci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
podslíkati -am dov. (ȋ) um. nanesti prve, osnovne barvne plasti pri slikanju: podslikati s svetlo, temno barvo;
pren. pisatelj je roman socialno podslikalpodslíkan -a -o: oljnate barve so podslikane s tempera barvo; avtobiografsko podslikana novela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
pokônčnež -a m (ȏ) knjiž., ekspr. načelen, značajen človek: pisatelj, idejni borec, pokončnež
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
posploševáti -újem nedov. (á ȗ) dognanje, ugotovitev, ki se nanaša na en primer, širiti na vse podobne primere: takih primerov ne bi smeli posploševati;
pisatelj rad posplošuje // prikazovati, oblikovati kaj tako, da se ne čuti neposredna prisotnost zavesti, mišljenja osebka: posploševati svoj odnos do življenjaposplošujóč -a -e: njegovi zaključki so preveč posplošujoči; posplošujoče ideje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
praskáč -a m (á) slabš. pisarniški delavec, pisar: sprejel me ni predstojnik, ampak neki praskač // pisatelj, pisec: kar napiše ta praskač, vse objavijo
♦ zool. majhna akvarijska riba, ki se hrani z algami, Gyrinocheilus aymonieri
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
predočeváti -újem nedov. (á ȗ) knjiž. prikazovati, predstavljati: v romanu pisatelj nazorno predočuje življenje proletarcev;
predočevati komu pomen dela / slike predočujejo zgodovinske dogodkepredočeváti si predstavljati si, zamišljati si: ljudje so si to različno predočevali; predočeval si je njeno lepoto / v mislih si je predočeval, kako mu naj pove, kaj se je zgodilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
predóčiti -im dov. (ọ̄ ọ̑) knjiž. prikazati, predstaviti: pisatelj je predočil v romanu idealno kmečko življenje;
grafično predočiti porabo;
nazorno predočiti problem / predočil mu je, kaj vse bi ga lahko prizadelo
● knjiž. obdolžencu so predočili ukradeno listnico pokazali (kot dokaz)predóčiti si predstaviti si, zamisliti si: skušal si je predočiti vsako malenkost; natančno si je predočil njen obraz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
predolgovézen -zna -o [u̯g] prid. (ẹ́ ẹ̄) slabš. preveč dolgovezen: predolgovezen pisatelj;
biti predolgovezen / predolgovezni govori
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
prirodopísec -sca m (ȋ) star. naravoslovec: prirodopisec in pisatelj Fran Erjavec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
prispodóba -e ž (ọ̑) ponazoritev bistvene značilnosti česa s stvarjo, ki ima podobne lastnosti: pisatelj ima, rad uporablja prispodobe;
govoriti, izražati se v prispodobah;
slikovita prispodoba / luč mu je prispodoba za duhovnost; jesensko pokrajino prikazuje kot prispodobo smrti / pesniške prispodobe; prispodobe iz biblije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
prozaístika -e ž (í) knjiž. proza: ta pisatelj sodi v vrh sodobne prozaistike / prozaistika mlajših avtorjev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
psevdoním -a m (ȋ) ime, priimek, ki ga uporabljajo zlasti avtorji, pisatelji, da prikrijejo svoje pravo ime; izmišljeno ime, skrivno ime: pisatelj je uporabljal različne psevdonime;
psevdonim Lovra Kuharja je Prežihov Voranc / objavljati članke, pesmi pod psevdonimom; skrivati se za psevdonimom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
psihologizírati -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. vnašati v kaj psihološke elemente, navadno v preveliki meri: pisatelj preveč psihologizira
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
sámodogájanje -a s (ȃ-ā) knjiž. dogajanje, ki izhaja iz samega sebe: dogodki, ki jih opisuje pisatelj, so nekaj drugega, nekaj tujega, so samodogajanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
sámozaljúbljen -a -o prid. (ȃ-ú) knjiž. ki zelo občuduje samega sebe: pisatelj opisuje samozaljubljenega junaka;
bila je sebična in samozaljubljenasámozaljúbljeno prisl.: samozaljubljeno si je vihal brke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
skreníti skrénem dov. (ī ẹ́) spremeniti smer poti, gibanja, hoje: ladja je skrenila z začrtane poti;
skrenili so z glavne ceste na kolovoz;
skreniti v levo, v stran;
pren. pisatelj je skrenil v romantizem
● redko skreniti glavo k vratom obrniti; redko gledal ga je, ne da bi bil skrenil oči premaknil; redko skreniti pogovor drugam začeti se pogovarjati o čem drugem; skreniti s prave poti začeti delati, živeti nepravilno, moralno oporečno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
sláven -vna -o prid., slávnejši (á) ki se mu splošno priznava velika vrednost, veljava: slaven igralec, pisatelj;
ima slavne prednike;
biti, postati slaven / ekspr.: to je njegov najslavnejši roman; slavna preteklost; obiskal je njihovo slavno gledališče / iron. to je ta slavna druščina / star., v vljudnostnem nagovoru slavna gospodaslávno prisl.: slavno končati delo; slavno premagati sovražnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
spreprôstiti -im dov. (ō ȏ) knjiž. narediti kaj (bolj) preprosto: pisatelj je v poznejših delih spreprostil izraz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
šentflorjánstvo -a [šen in šən] s (ȃ) lastnosti, kakršne so imeli prebivalci Cankarjeve doline šentflorjanske: pisatelj biča šentflorjanstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
šokírati -am dov. in nedov. (ȋ) ekspr. vzbuditi veliko presenečenje, osuplost: novica jih je šokirala;
pisatelj je šokiral bralcešokíran -a -o - 1. deležnik od šokirati: poslušalci so bili šokirani
- 2. med. ki je v šoku: šokirani ponesrečenci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
talentíran -a -o prid. (ȋ) posebno nadarjen za kaj: talentiran glasbenik, pisatelj, športnik;
talentiran učenec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
tankovíden tudi tenkovíden -dna -o [druga oblika tən] prid. (í ī) knjiž. ki zna natančno, zelo dobro opazovati: tankoviden pisatelj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
uneresníčiti -im dov. (ī ȋ) knjiž. narediti neresnično: pisatelj je zlemu bogu vzel lastno voljo in ga uneresničil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
univerzalizírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. narediti, da postane kaj univerzalno, splošno: pisatelj problem univerzalizira
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
upotrébljati -am nedov. (ẹ́) zastar. uporabljati: pisatelj je upotrebljal podatke iz kronike / upotrebljati domači jezik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
upovéditi -im dov. (ẹ̑) knjiž. izoblikovati v jezikovno sporočilo: upovediti misel;
sanjski motiv je pisatelj spretno upovedilupovéden -a -o: upovedeni doživljaji
● knjiž. v romanu upovedene osebe prikazane, opisane
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
večérniški -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na pripovedna dela, napisana v preprostem slogu, navadno s poučno vsebino: večerniški pisatelj / večerniška povest / večerniška morala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
velesláven -vna -o prid. (á) ekspr. zelo slaven: veleslaven pisatelj / veleslavno mesto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
vsakdánjščina -e ž (ā) ekspr., redko vsakdanjost: pisatelj je vzel snov za novelo iz vsakdanjščine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
vsèčlôvek -éka m ed. in dv. (ȅ-ó ȅ-ẹ́) knjiž. kdor združuje v sebi vse pozitivne lastnosti človeka: pisatelj ni nikoli izgubil vere v človeka, povzdignil ga je celo v vsečloveka;
ljubeči vsečlovek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
zatŕtost -i ž (ȓ) stanje zatrtega človeka: pisatelj je poudarjal junakovo družbeno in zasebno zatrtost ter življenjsko nemoč / ljubezenska, spolna zatrtost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
zidealizírati -am dov. (ȋ) narediti, prikazati kaj boljše in lepše, kot je: pisatelj je zidealiziral svoje junake / zidealizirati resničnostzidealizíran -a -o: zidealizirano kmečko življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
zjedríti -ím dov., zjédril (ī í) knjiž. narediti (bolj) jedrnato: pisatelj je zjedril pripovedzjedríti se - 1. postati čvrstejši, krepkejši: dekle se je zjedrilo v život / v življenjskih preizkušnjah se je zjedril
- 2. zbrati se, osredotočiti se: vse življenje se je zjedrilo okoli domačije / razmišljanje se je zjedrilo v tak zaključek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
zloslúten -tna -o prid. (ū) knjiž. ki sluti, napoveduje zlo, nesrečo: zlosluten pisatelj, prerok / zloslutne pretnje, vesti / zloslutna tišina pred spopadom // ki izraža, kaže slutnjo nesreče, zla: po telesu mu je zagomazel zlosluten drget; vprašal je z zloslutnim glasom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
znamenít -a -o prid., znamenítejši (ȋ) zaradi izrednih sposobnosti, dosežkov zelo cenjen, upoštevan: znamenit pisatelj, vojskovodja;
znameniti Slovenci // zaradi izrednih, posebnih lastnosti splošno znan: znamenit muzej; znamenita letovišča / znamenit dogodek / to je bilo v znamenitem letu 1848; znamenito pismo / biti znamenit po lepotiznameníto - 1. prislov od znamenit: znamenito odgovarjati
- 2. knjiž. izraža visoko stopnjo, mero: znamenito vplivati na dogodke; biti znamenito bistrega duha
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
irónik -a m (ọ́) knjiž. ironičen človek, zlasti pisatelj: duhovit ironik in humorist;
omenjeni avtor je bil največji ironik svojega stoletja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
mnogopísec -sca m (ȋ) nav. ekspr. pisatelj, ki mnogo piše: šarlatanski literat in mnogopisec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
pisálec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) star. pisatelj, pisec: anonimni pisalec pisem / mladi slovenski pisalci; pisalec pravljic, zgodb
● zastar. sodni pisalec pisar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
pisáteljev -a -o (ȃ) pridevnik od pisatelj: bogat pisateljev notranji svet;
pisateljevo zadnje delo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
psevdonímnik -a m (ȋ) redko psevdonimni avtor, pisatelj: članek psevdonimnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
spisátelj -a m (ȃ) zastar. pisec, pisatelj: roman znanega spisatelja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
spisoválec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) zastar. pisec, pisatelj: spisovalec spominov;
roman znanega spisovalca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
spisovátelj -a m (ȃ) zastar. pisatelj, pisec: slovenski spisovatelji / spisovatelj nabožnih knjig
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
večérničar -ja m (ẹ́) pisatelj večerniških povesti: nova povest večerničarja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.