gròb grôba m, mest. ed. grôbu in gróbu; mn. grobóvi tudi grôbi, mest. mn. stil. grobéh (ȍ ó) prostor v zemlji za pokop mrliča: pokopati, položiti koga v grob;
spustiti krsto v grob / pesn. črni, hladni grob; molči kot grob; bilo je tiho kakor v grobu / skupen grob / kopati grob / ekspr. le malo ljudi ga je spremilo do groba šlo za pogrebom; govoril je ob odprtem grobu // pokrit, zasut prostor, navadno jama, v katerem je kdo pokopan: vsak dan je nosila rože na njegov grob; oskrbovani, zapuščeni grobovi; njihov grob je čisto zarasel; grobovi talcev / grob neznanega junaka // ekspr. konec življenja, smrt: tako slab še nisem, da bi na grob mislil; vznes. bil ji je zvest do groba; prerani, prezgodnji grob / od zibelke do groba od rojstva do smrti; pren. revščina je grob ljubezni
● ekspr. sam sebi grob koplje nič ne pazi na zdravje; ekspr. sin ga bo še v grob spravil povzročil njegovo smrt; vznes. skrivnost je nesel s seboj v grob nikomur je ni povedal; ekspr. z eno nogo je že v grobu je že star; kmalu bo umrl; ekspr. če bi oče to vedel, bi se v grobu obrnil bi se zelo razžalostil, razjezil; ekspr. ta človek je pobeljen grob se kaže boljšega, kot je
♦ arheol. žarni grob z žaro s pepelom mrliča; rel. božji grob vidni spomin Kristusovega groba po cerkvah za velikonočne praznike
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
nèpobéljen -a -o prid. (ȅ-ẹ́) ki ni pobeljen: zid je bil samo ometan in nepobeljen;
nepobeljena hiša
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
oksidírati -am nedov. in dov. (ȋ) - 1. spreminjati lastnosti, značilnosti pod vplivom kisika: železo rado oksidira
- 2. kem. odvzemati elektrone navadno drugemu elementu ali spojini in se nato spojiti z njim: kisik oksidira železo
oksidírati se kem. oddajati elektrone navadno drugemu elementu ali spojini in se nato spojiti z njim: nekatere organske snovi se oksidirajo
oksidíran -a -o - 1. deležnik od oksidirati (se): oksidirana kovinska površina
- 2. friz., v zvezi z lasje beljen, pobeljen: dekle z oksidiranimi lasmi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
pobelíti1 in pobéliti -im dov. (ī ẹ́) - 1. pokriti (stene) z beležem ali z belilom: pobeliti hišo, sobo; svetlo pobeliti; pren. sneg je pobelil hribe
- 2. narediti kaj bolj belo ali razbarvati; obeliti: sonce pobeli platno / platinasto pobeliti lase
● ekspr. cenzura je pobelila del poročila izločila del že stavljenega besedila, tako da je na njegovem mestu prazen prostor
pobéljen -a -o: pobeljeni lasje; belo pobeljena soba
● ekspr. ta človek je pobeljen grob se kaže boljšega, kot je
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.