cíkličen cíklična cíklično pridevnik [cíkličən] 1. v nekaterih zvezah v obliki ciklični ki obstaja, poteka v rednih, ponavljajočih se oblikah, fazah, ki se predvidljivo spreminjajo1.1. v nekaterih zvezah v obliki ciklični ki je v zvezi z dejstvom, prepričanjem, da kaj obstaja, poteka, se spreminja na tak način
2. v obliki ciklični ki je iz več ponavljajočih se istovrstnih gibov, zlasti v športu
3. v obliki ciklični ki je v zvezi s sorazmerno nestabilnostjo, za katero so značilna večja, redno ponavljajoča se nihanja gospodarske aktivnosti
4. v obliki ciklični pri katerem so ogljikovi atomi razporejeni v sklenjeni verigi, povezani v obroč
STALNE ZVEZE: ciklični čas ETIMOLOGIJA: prevzeto prek nem. zyklisch, frc. cyclique, angl. cyclic in lat. cyclicus iz gr. kyklikós, iz ↑cikel
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
cepetánje cepetánja samostalnik srednjega spola [cepetánje] 1. udarjanje z nogami ob tla, navadno pod vplivom močnega občutja, zlasti jeze, ihte, navdušenja1.1. ekspresivno izražanje močnega občutja sploh, zlasti jeze, ihte, navdušenja
2. ekspresivno hoja, premikanje, navadno negotovo, v zadregi2.1. ekspresivno oddajanje zvoka, ki kaže, spominja na hojo, premikanje
FRAZEOLOGIJA: cepetanje na mestu ETIMOLOGIJA: ↑cepetati
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
cíkličnost cíkličnosti samostalnik ženskega spola [cíkličnost] 1. lastnost česa, da obstaja, poteka v rednih, ponavljajočih se oblikah, fazah, ki se predvidljivo spreminjajo1.1. lastnost česa, da je sorazmerno nestabilno, so zanj značilna večja, redno ponavljajoča se nihanja gospodarske aktivnosti
ETIMOLOGIJA: ↑ciklični
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dalmatínec dalmatínca samostalnik moškega spola [dalmatínəc] velik kratkodlak pes bele barve s črnimi pikami, z vitkim telesom in povešenimi uhlji
ETIMOLOGIJA: prevzeto prek nem. Dalmatiner iz angl. Dalmatian (dog), prvotno ‛dalmatinski (pes)’, po pokrajini Dalmacija
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
drózg drózga samostalnik moškega spola [drósk drózga] 1. večja ptica pevka z rjavkastim perjem po hrbtu in manjšimi temnejšimi lisami po belkastem trebuhu; primerjaj lat. Turdus philomelos; SINONIMI: iz zoologije cikovt
2. iz zoologije manjša ali srednje velika ptica pevka, ki se oglaša s kompleksnimi glasovnimi vzorci; primerjaj lat. Turdidae
STALNE ZVEZE: vinski drozg ETIMOLOGIJA: = cslov. drozgъ < pslov. *drozgъ < ide. *(s)trozdo- tako kot gr. strouthós ‛vrabec’, lat. turdus ‛kos’, stvnem. drōsca(la) ‛drozg’, angl. thrush, verjetno iz *(s)ter- ‛trava, bilka’ + *sed- ‛sedeti’, v prvotnem pomenu *‛na travi sedeč’ - več ...
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.