povést -i ž (ẹ̑) - 1. lit. krajše, vsebinsko, izrazno manj zahtevno pripovedno delo, navadno v prozi: napisati, prebrati povest; zgodovinska povest; povest v verzih; povesti in romani / okvirna povest / povest se dogaja v 18. stoletju
- 2. daljša zgodba z izmišljenimi sestavinami: ded je rad pripovedoval povesti; njegove lovske povesti sem že vse slišal / povedati komu svojo življenjsko povest zgodbo
- 3. zastar. zgodovina: zanimati se za povest jezika Slovencev
● ekspr. o kupovanju čevljev je povedal celo povest zelo obširno je pripovedoval o njem; ekspr. to je pa dolga povest o tem bi se dalo veliko povedati; ekspr. kaj bi še pravil: stara povest tako se navadno zgodi, tako stvari navadno potekajo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
káča -e ž (á) - 1. breznog plazilec z dolgim, valjastim telesom: kača piči, sika; kača se je plazila med šopi trave; dolga, marogasta kača; odskočil je, kakor (da) bi ga kača pičila; denar skriva kot kača noge; viti, zvijati se kot kača / kača se levi / nestrupena, strupena kača
// ekspr., navadno s prilastkom kar je po obliki podobno kači: žareče železne kače so se zvijale z valja na valj; dolge papirnate kače in baloni / železna kača železnica, vlak
● ekspr. gojiti, greti, rediti kačo na prsih, srcu izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen; ekspr. imeti kačo v žepu biti brez denarja; star. povest o jari kači in steklem polžu povest, ki je ni; ima jezik kot kača je zelo odrezav, piker; ekspr. ta zadeva je kot povest o jari kači že dolgo traja in kaže, da se še dolgo ne bo končala; preg. kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi - 2. ekspr., navadno z rodilnikom vrsta, navadno zelo dolga: pred blagajno je bila kača ljudi / po cesti se vije neskončna kača vozil
- 3. slabš. hudoben, zahrbten človek, zlasti ženska: prava kača je / kot psovka ti kača izdajalska
♦ etn. kačo viti otroška igra, pri kateri udeleženci, držeč se za roke, tekajo v vijugah; strojn. hladilna kača kačasto zavita cev, po kateri se pretaka hladilna tekočina; zool. morske kače ob obalah tropskih morij živeče strupene kače s telesom, sploščenim proti repu, Hydrophiidae
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
pólž -a [u̯ž] m (ọ̄ ọ́) - 1. žival z mehkim telesom, s tipalnicami na glavi, navadno s hišico: polž leze, se slini; polž se je skril v hišico; polži in školjke; hodi, leze, obrača se kot polž zelo počasi
// goli polž brez hišice; kopenski, morski polži / jesti, naročiti polže - 2. ekspr. kdor hodi, dela počasi: s tem polžem ne grem več v hribe / kot nagovor pohitite, polži
- 3. obrt. daljši spiralno zavit šop las: razčesati si polža; lase ob ušesu si je počesala v polža / v polža zaviti lasje
● pog. on je v nogah polž zelo počasi hodi, teče; star. povest o jari kači in steklem polžu povest, ki je ni
♦ anat. polž del notranjega ušesa s slušnimi čutnicami; muz. polž spiralno zavit končni del vratu pri godalih; obrt. polži klekljana čipka, katere vzorec ima obliko spiralno zavitega traku; teh. polž vijak za sukanje zobnika pri velikih prenosnih razmerjih; transportni polž vijačno zavita ploskev, ki pri vrtenju potiska snov naprej; um. polž arhitektonski okrasni element v obliki spirale; voluta; zool. veliki vrtni polž polž s precej visoko in široko rjavkasto hišico, Helix pomatia; podplatasta noga polža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
stékel stêkla -o [əu̯] prid. (ẹ́ é) - 1. ki ima steklino: stekel pes; stekla lisica; ta žival je stekla; divja okrog kot stekel pes / kot psovka izgini, ti stekli pes
- 2. ekspr. silovit, divji: od daleč je bilo slišati stekel lajež / med njima se je razvila stekla borba
● star. povest o jari kači in steklem polžu povest, ki je ni; prim. steči2
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
mohôrski -a -o prid. (ó) nanašajoč se na Mohorjevo družbo: mohorske knjige / mohorski pisatelji / mohorska povest povest, napisana v preprostem slogu in navadno s poučno vsebino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
sredína -e ž (í) - 1. mesto, točka, ki je enako oddaljena od dveh ali več mejnih točk: določiti, označiti sredino; žoga se je skotalila čez sredino igrišča; sredina kroga središče
// priti do sredine mostu; ustavila sta se na sredini poti na sredi
// del, predel ob tem mestu, ob tej točki: sredina ceste je osvetljena, robovi pa ne; sredina dvorane / iztrgati list iz sredine zvezka; stopiti na sredino sobe na sredo; cesta pelje po sredini vasi; kost je v sredini votla
// notranji, središčni del česa: sredina jabolka je gnila; žareča sredina zemlje - 2. kar je približno enako oddaljeno od izhodišča, začetka in konca
- a) glede na čas: sredina tedna / povest iz sredine stoletja iz srede
- b) glede na dogajanje: sredina drame / prenehal je z branjem na sredini romana na sredi
- 3. v prislovni rabi, s predlogom izraža položaj, omejen z dvema ali več mejnimi točkami: ob straneh sta hodila oče in mati, otrok pa v sredini
- 4. publ. stvarni in duhovni svet z določenimi značilnostmi, ki obdaja človeka; okolje: prilagoditi se kaki sredini; vplivi, značilnosti sredine, v kateri kdo živi / družbena sredina; priti v razvito kulturno sredino; pisatelj opisuje malomeščansko sredino; oditi iz vaške sredine
- 5. nav. ekspr. skupina, ki zagovarja zmerna, kompromisna stališča, nazore: sredina je skušala omiliti zahteve skrajnežev
- 6. polit. skupina v parlamentu med levico in desnico: predstavniki sredine; leva sredina / politična sredina
● ekspr. držati se zlate sredine biti zmeren, v ničemer ne pretiravati; publ. izvoliti pet članov iz svoje sredine izmed svojih članov; publ. sodnik je pokazal na sredino igrišča priznal gol in odločil nadaljevanje igre s sredine igrišča; publ. naše moštvo je na sredini tabele na enem izmed srednjih mest
♦ agr. sredina srednji, najmlajši listi solate, zelja; mat. aritmetična sredina vsota vrednosti, deljena s številom vrednosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
tedàj [tudi təd] prisl. (ȁ) - I.
- 1. izraža čas, trenutek v preteklosti ali prihodnosti, kot ga določa sobesedilo: ne vem, kje sem bil tedaj; za hip je bil nepazljiv in prav tedaj se je zgodila nesreča; ravno tedaj, ko se je mračilo, so prišli domov / kadar kdo mnogo obljublja, tedaj bodite previdni / do tedaj se nihče ni zmenil zanjo; od tedaj je preteklo že mnogo let
- 2. izraža vzročno-sklepalno razmerje: nisva sprta, zakaj bi tedaj ne hodila skupaj; če ljudje ne znajo brati, kaj jim tedaj koristijo časopisi in knjige / sama si ni znala več pomagati, zaupala je tedaj svoje skrbi materi; elipt. zato vas vprašam še enkrat: kaj tedaj
- 3. z oslabljenim pomenom izraža nejevoljo, presenečenje, začudenje: doma ga ni. Kje je tedaj; sprašujem se, kaj tedaj sploh iščeš tukaj; dobro, naj tedaj jaz vse naredim
- II. v vezniški rabi za izražanje
- a) vzročno-sklepalnega razmerja: prišla sta še dva, tedaj nas je že deset; dolgo se nismo videli, tedaj si imamo dosti povedati
- b) navadno v podredju pogojno-posledičnega razmerja: če je to res, tedaj bo hudo; če si moker, tedaj se preobleci / res ne veš nič? Tedaj poslušaj; konec mora rasti iz celote, tedaj šele bo povest dobra
● star. komaj sva tedaj pa tedaj spregovorila kdaj pa kdaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
godíti se -ím se nedov. (ī í) - 1. nav. 3. os. večkrat se zgoditi; dogajati se: čudeži se ne godijo; take stvari se bodo vedno godile / po vojni so se tu in tam še godili majhni spopadi
// izraža obstoj, potek v prostoru in času: kaj se tu godi? razločno sem vse videl, kar se je godilo na dvorišču / povest se godi v šestnajstem stoletju / ne vem, kaj se godi z njo - 2. s smiselnim osebkom v dajalniku biti, živeti v določenih gmotnih, zdravstvenih razmerah: dobro, slabo se mu godi; kako se vam godi; tako se ni godilo samo meni, ampak tudi mojemu prijatelju; godi se mu kot vrabcu v prosu, kot v nebesih / ekspr. tebi se pa godi nimaš ne gmotnih ne drugih težav
● godi se mi krivica dela; star. po vrtovih se je godila škoda je nastajala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
ko vez. - I. v odvisnih stavkih
- 1. v časovnih odvisnih stavkih za izražanje
- a) da se dejanje odvisnega stavka godi istočasno z dejanjem nadrednega: ko sem se bližal domu, me je oče čakal pred vrati; ko se je prebudil, je stalo sonce že visoko / ekspr. so dnevi, ko ne more nič delati / s prislovom: medtem ko stopa po gozdu, poči strel; kmet zaloti zajca, ravno ko obira zelnato glavo
- b) da se dejanje odvisnega stavka zgodi pred dejanjem v nadrednem: ko prideš domov, napiši pismo; o tem se pogovoriva, ko se vrnem / s prislovom: brž ko se vreme izboljša, se odpravim na pot; potem ko so otroci odrasli, so se razkropili po svetu; pokliči me, takoj ko se vrneš
- c) nav. ekspr. da se dejanje odvisnega stavka zgodi po dejanju nadrednega: ne bo dolgo, ko bomo pod svojo streho / s prislovom za novico sem zvedel, še prej ko sem se vrnil preden
// navadno v zvezi medtem ko za poudarjanje nasprotja, različnosti med dejanjem nadrednega in odvisnega stavka: medtem ko sem se jaz moral učiti, so hodili drugi v kino; oni imajo vino, medtem ko pijemo mi samo vodo / publ.: medtem ko naši prevozniki niso povišali cen, so tuji podvojili stroške prevoza; lani je imela industrija precej težav, medtem ko je položaj letos mnogo boljši letos pa
- 2. ekspr., v vzročnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem: zdaj pa imaš, ko si tako nerodna; kaj bi tajil, ko pa je res; ne more brati, ko pa nima očal pri sebi
- 3. knjiž., v pogojnih odvisnih stavkih, s pogojnim naklonom za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka; če: prav rad bi ti posodil, ko bi imel toliko / ko bi se bil fant vsaj malo učil, bi bil izdelal
// ekspr., z oslabljenim pomenom za izražanje želje ali omiljenega ukaza: ko bi si le dal kaj dopovedati; ko bi ti vedela, kako je pri nas hudo; prosil bi vas, ko bi mi dali koga za spremstvo / kaj, ko bi poslali po zdravnika - 4. knjiž., nav. ekspr., v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči; čeprav: ko bi tudi imel, tebi ne bi dal; tudi v kuhinjo ni pogledala, ko je sicer rada stopila tja
- 5. knjiž., v primerjalnih odvisnih stavkih, s pogojnim naklonom ali v zvezi z da za izražanje približne, dozdevne podobnosti; kakor, kot: pregiba ustnice, ko da moli; odskočil je, ko da bi ga (bila) kača pičila
- 6. ekspr., v primerjalnih odvisnih stavkih, s primernikom za izražanje sorazmernosti z dejanjem nadrednega stavka: bolj ko vpije, manj ga poslušajo; dalj ko je bral, bolj ga je povest zanimala
- II. pog., med členi v stavku kakor, kot:
- a) dela ko v prejšnjih časih
- b) letošnja prireditev je lepša ko lanska / ni tako močen ko brat / ni mi pisal več ko enkrat
- c) vede se ko gospodar / drži se ga ko klop; krade ko sraka; molči ko grob; bled ko zid; lačen ko volk; star ko zemlja; tema je ko v rogu
- č) tega ne povej drugemu ko njemu
● nar. zahodno ko hitro je stopil iz hiše, ga je zmrazilo kakor hitro; ekspr. naj pride prej ko mogoče ali prej ko prej kar se da hitro, kar najhitreje; prim. bržkobrž, prejkoprej, slejkoprej
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
oznánjati -am nedov. (á) knjiž. - 1. sporočati javnosti, razglašati: oznanjati ukaze; oznanjati po časopisih, radiu; ekspr. oznanjati na vse grlo / kresovi so oznanjali nevarnost; zvon oznanja smrt
// razširjati, učiti: oznanjati nove ideje; oznanjati krive nauke, zmote
♦ rel. oznanjati evangelij
// pripovedovati, sporočati sploh: oznanjati novico vsem ljudem / v uvodu oznanja pisatelj, kako je nastajala povest - 2. izražati, kazati: možev glas je oznanjal jezo; njen obraz oznanja strah / jamice v licih so oznanjale smeh
- 3. naznanjati, napovedovati: pasje lajanje je oznanjalo njegov prihod; to ne oznanja nič dobrega / ekspr. brsteči popki oznanjajo pomlad
oznanjajóč -a -e: oznanjajoč svoje ideje, ni našel razumevanja
oznánjan -a -o: oznanjana svoboda, zmaga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
potápljati -am nedov. (ā) delati, da pride kaj pod (vodno) gladino: fantje so s palicami potapljali ledene plošče na reki / potapljati vrečko s čajem v vrelo vodo / potapljati noge v vodo; brezoseb. med neurjem je čoln premetavalo in potapljalo
♦ igr. ladje potapljati otroška igra, pri kateri imata igralca vsak v svoji načrtani mreži označene ladje in drug za drugega ugibata, na katerih kvadratih sopotápljati se - 1. izginjati pod (vodno) gladino: ladja se potaplja / onemogli plavalec se je začel potapljati utapljati
// hote se spuščati pod (vodno) gladino: otroci so plavali in se potapljali; potapljati se do dna / rad se potaplja / ptice se potapljajo za ribami - 2. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža, da osebek (večkrat) intenzivno opravlja dejavnost, kot jo določa samostalnik: potapljati se v branje / elipt. potapljati se v povest, sliko
// izraža stanje osebka, kot ga določa samostalnik: potapljati se v molk, žalost / vas se potaplja v tišino / potaplja se v blaznost postaja blazen
● ekspr. vlak se potaplja v noč izginja v temi; ekspr. potapljati se v odmeve daljne pesmi pazljivo poslušati; ekspr. sonce se potaplja za goro zahaja
potapljajóč -a -e: hladil si je noge, potapljajoč jih v vodo; potapljajoča se ladja; sam.: potapljajoči se me je zgrabil za roko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
rodíti -ím dov. in nedov. (ī í) - 1. spraviti iz rodil otroka: urediti prostor, v katerem matere rodijo; roditi v porodnišnici; prezgodaj roditi; z lahkoto, težko roditi / pog. iti rodit / rodila je zdravega otroka
// dati, posredovati življenje komu kot mati: rodila je dosti otrok / ženske, ki ne morejo roditi, lahko otroka posvojijo ki ne morejo spočeti, zanositi
// rodila mu je sina in hčer
// spraviti iz rodil mladiče, mladiča: samica rodi večkrat na leto / opice rodijo navadno po enega mladiča - 2. dati sadeže, plodove: nekatere jablane rodijo vsako leto; odrezati mladike, ki ne bodo rodile / krompir v teh krajih dobro rodi / njihovo polje ne rodi dovolj; dobro obdelana zemlja rada rodi / drevje je rodilo le redke sadeže
- 3. ekspr. povzročiti nastanek česa: plameni so rodili dim; vihar rodi valove / ti dogodki so rodili zaskrbljenost / bolečina je rodila pesem navdihnila; duhovni premiki, ki jih je rodil moderni čas; pregovore rodi izkušnja nastanejo iz izkušenj
// dati, prinesti: tako gospodarjenje ne rodi uspehov; prizadevanja so rodila velike koristi, dobre rezultate
● publ. buržoazija je rodila kapitalizem je bila začetnica kapitalizma; star. poslovil se je od nje, ki ga je rodila na svet, v življenje od matere; ekspr. rodila ga je slovenska mati je Slovenec; ekspr. rodil ga je naš narod je član našega naroda; ekspr. prizadevanja niso rodila sadu niso bila uspešna; žarg. v eni uri je moral roditi članek napisati; bil je tak, kot ga je rodila mati nag, gol; preg. kar mačka rodi, miši lovi otroci so navadno taki kakor starši
rodíti se - 1. priti iz rodil: ko se otrok rodi, navadno zajoka; rodil se je hitro
// začeti živeti ob prihodu iz rodil: lani se je rodilo več dečkov kot deklic; rodil se je pred sto leti v Ljubljani / rodila sta se jima sin in hči / mladiči nekaterih živali se rodijo slepi in goli
// po rojstvu izhajati, izvirati: rodil se je delavcu; roditi se v kmečki hiši - 2. ekspr. nastati, pojaviti se: na oceanu se je rodil nov otok; naša posvetna poezija se je rodila v drugi polovici l8. stoletja / zapisoval je misli, kakor so se mu rodile / opisovati razmere, v katerih se je rodilo društvo je bilo ustanovljeno; po viharni noči se je rodilo sončno jutro je nastopilo, bilo; njegova prva povest se je rodila v štirinajstih dneh je bila napisana; televizija se je rodila v Ameriki izumili so jo
// z oslabljenim pomenom izraža začetek dejanja, stanja, kot ga določa samostalnik: med njimi se je rodila ljubezen, napetost
● ekspr. tak človek se še ni rodil takega človeka ni; rodil se je zaželen starši so si ga želeli; roditi se iz ljubezni biti otrok ljubečih se staršev; ekspr. ta misel se je rodila v njegovi glavi on si je to izmislil; roditi se v zakonu biti zakonski otrok; ekspr. rodil se je pod srečno zvezdo ima ugodne življenjske razmere; ekspr. prezgodaj se je rodil, da bi to uresničil razmere, okoliščine še niso primerne; rodil se je (kot) revež njegovi starši so bili brez premoženja; počuti se, kot bi se na novo rodil popolnoma prerojenega; ekspr. tresla se je gora, rodila se je miš veliko prizadevanje je dalo nepomemben rezultat; ekspr. pesnik se rodi pesniški dar je prirojen
rodèč -éča -e: rodeča ženska; rodeče se želje; slabo rodeče drevo
rôjen -êna -o - 1. deležnik od roditi: rojen je bil v delavski družini; Franc Kovač, rojen [roj.] leta tisoč devetsto; v trenutku rojena svetloba; prezgodaj rojeni otroci / rojen je v znamenju bika / kot zapostavljeni pristavek k ženskemu priimku Ana Zore, rojena [roj.] Dolenc
● ekspr. rojen je pod nesrečno zvezdo v življenju nima sreče - 2. ekspr., navadno v povedni rabi ki ima veliko mero sposobnosti, lastnosti za kaj: on je rojen za pilota / ni bil rojen za meščansko življenje ni se mogel prilagoditi meščanskemu življenju; bil je kakor rojen za to vlogo
- 3. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: je rojen govornik, pesnik / njegov oče je rojen Ljubljančan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
sréda -e ž (ẹ̑; v pomenu sredina daj., mest. ed. v prislovni predložni zvezi ẹ́) - 1. mesto, točka, ki je enako oddaljena od dveh ali več mejnih točk: priti do srede mostu; voz se je ustavil na sredi klanca; sedi v prvi vrsti na sredi; preklati po sredi / določiti sredo palice sredino
// del, predel ob tem mestu, ob tej točki: iti proti sredi trga; stopil je na sredo sobe; karta ima na sredi znak; speljati cesto po sredi travnika - 2. kar je približno enako oddaljeno od izhodišča, začetka in konca
- a) glede na čas: plačati račun do srede marca; povest iz srede stoletja / vrnil se je v sredi noči sredi
- b) glede na dogajanje: roman je prebral le do srede; tekme ni gledal do konca, ampak je na sredi odšel
- 3. v prislovni rabi, s predlogom izraža položaj, omejen z dvema ali več mejnimi točkami: na obeh straneh sta okni, v sredi pa vhod; skupina šolarjev z učiteljem v sredi / z oslabljenim pomenom pot pelje v sredi med njivami
- 4. tretji dan v tednu: danes je sreda; že od srede ga ni; sestanek bo v sredo, 15. marca; druga sreda v aprilu / prihaja ob sredah
● držati se zlate srede zlate sredine; publ. izvoliti koga iz svoje srede nekoga med njimi; publ. ugotovili so, da je po sredi napaka da gre za napako; publ. kaj je po sredi, da ni prišel kaj se je zgodilo; publ. rad je v naši sredi med nami; publ. v tej sredi se ni počutil dobro v tem okolju; preg. strah je na sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni
♦ rel. pepelnična sreda po pustnem torku, prvi dan štiridesetdnevnega posta; prim. posredi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
bódi -te in -íte velelni naklon od biti sem (ọ́) z oslabljenim pomenom - 1. knjiž., v medmetni rabi izraža ne popolnoma prostovoljno privolitev; naj bo: praviš, da si se me naveličal. Bodi!
- 2. redko, v medmetni rabi, navadno v zvezi z no izraža začudenje, zavrnitev; beži, daj: bodi no, bodi, tega ti ne verjamem; bodite no, da se je omožila / bodi no pametna, tega ti ni mogel obljubiti
- 3. knjiž., v vezniški rabi, v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči; naj bo, čeprav: naprej moramo, pa bodi še tako nevarno; bodite z njim prijazni ali osorni, odgovora ne dobite / bodi pozimi ali poleti, nikoli ni nosil klobuka
● ekspr. fant, ne bodi len, skoči za tatom brez obotavljanja, urno; knjiž. s tem pa ne bodi rečeno, da je povest zanič ne trdim; prim. biti sem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
naslòv -óva m (ȍ ọ́) - 1. navedba imena, priimka in bivališča: napisati, povedati svoj naslov; natančen, nečitljiv naslov; sporočiti na določen naslov; naslov na pismu, pošiljki; sprememba naslova / dobivati pošto na počitniški, privatni, vojaški naslov / dati komu svoj naslov; pog. vaš naslov, prosim / naslov podjetja, šole
// kraj bivanja, prebivanja: predstavil se je, naslova pa ni povedal / iskati koga na napačnem naslovu - 2. navadno s prilastkom ime glasbenega, likovnega, literarnega dela: naslov članka, filma, knjige, poglavja; naslov televizijske oddaje; pesem, slika brez naslova; dati, povedati naslov za šolsko nalogo; film z naslovom Na svoji zemlji / izdati knjigo pesmi pod naslovom Poezije / veliki časopisni naslovi napovedujejo konec vojne naslovi časopisnih člankov
// drami je dal naslov Hlapci; revija ima, nosi naslov Sodobnost / publ. delovni naslov dela naslov, ki ga nosi delo med nastajanjem - 3. s prilastkom beseda, več besed, ki izražajo, označujejo
- a) višjo, visoko stopnjo izobrazbe: podeliti naslov doktor znanosti, doktorja znanosti / dobiti, doseči akademski, doktorski naslov
- b) višjo, visoko stopnjo na hierarhični lestvici v kaki družbi, organizaciji: imeti pravico do naslova guverner, načelnik / dobiti, podeliti baronski, plemiški naslov; ministrski, vladarski naslov / publ. biti izvoljen v naslov znanstveni svetnik za znanstvenega svetnika
- c) publ. visoko stopnjo na jakostni, vrednostni lestvici v kaki športni disciplini, kulturni dejavnosti: dobiti naslov najboljša filmska igralka; obdržati, osvojiti naslov prvaka, zmagovalca / pomeriti se za državne naslove naslove državnih prvakov
// naslov heroja, udarnika / častni naslov - č) vrsto glede na medsebojne, zlasti starostne, vljudnostne odnose ljudi: spoštljiv naslov; naslov za odraslega moškega / nagovoriti koga z naslovom tovariš
- 4. jur., navadno v zvezi pravni naslov pravni predpis, dokument, na osnovi katerega se lahko uveljavlja določena pravica: dokazati, navesti pravni naslov / dedič na podlagi pravnega naslova zakona / izvršilni naslov pravnomočna odločba ali druga listina, s katero se dovoli izvršba
// publ. sklad, fond: dobiti sredstva iz naslova zdravstvenega zavarovanja - 5. zastar. oznaka, vzdevek: vzdeli so mu naslov krasnoslovec / delu je dal naslov izvirna povest podnaslov
● publ. braniti naslov prvaka tekmovati za pravico do naslova prvaka, pridobljenega na prejšnjem tekmovanju; ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel
♦ biblio. prejeti sto naslovov sto različnih časopisov, knjig; elektr. naslov celice število, simbol, ki označuje mesto pomnilne celice v pomnilniku (elektronskega) računalnika; ptt brzojavni naslov pri pošti prijavljen skrajšani naslov fizične ali pravne osebe; šah. mojstrski, velemojstrski naslov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
nàš náša -e zaim. (ȁ á) - 1. izraža svojino skupine oseb, med katere šteje govoreči tudi sebe: naš avto, vrt; naša vas; to je naše / naše oči
// izraža svojino skupnosti, v katero spada ta skupina: govorimo o našem slovstvu / silvestrovali smo v našem kulturnem domu; od naših športnikov smo več pričakovali - 2. izraža splošno pripadnost tej skupini: naš namen; naša hvaležnost, skrb; naše veselje
// izraža razmerje med to skupino in okolico: naš razvoj; naš ugled je zrasel - 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do te skupine: naši otroci, predniki; naša teta / naši znanci / naš jezik, narod / naša domovina / nar. naš ata so rekli
- 4. izraža izhajanje od te skupine: naš predlog; naše pismo delegatu / kot vljudnostna fraza ob smrti naše sožalje
- 5. pog. izraža (stalno) povezanost s to skupino: to je naš vlak; naše omizje
- 6. ekspr. izraža čustven odnos, navezanost: naš Triglav; naše morje / dela za našo stvar / to je naš človek privrženec, somišljenik
- 7. knjiž. izraža tesnejšo miselno povezavo govorečega z občinstvom ali njegovo skromnost: junak našega romana je v sebi razdvojen; v našem predavanju se bomo dotaknili tudi vprašanja estetike / naša povest se začenja v krčmi
// vznes., v nekaterih deželah, v vladarskih razglasih moj: v desetem letu našega vladanja - 8. pri štetju let, v zvezi naše štetje izraža, da se izhodiščno leto veže z nastopom krščanstva: naše štetje se razlikuje od mohamedanskega / našega štetja ali po našem štetju; pred našim štetjem
● umetnost našega časa sedanjega; v naših časih je bilo drugače ko smo bili še mlajši; knjiž. v našem primeru ne gre za krivdo v primeru, ki ga obravnavamo; ekspr. v mladosti je ves svet naš se ne zavedamo nobene omejitve; pog. danes boš naš naš gost; pog. tat bo kmalu naš ga bomo kmalu ujeli; prisl.: pog. govoriti po naše v jeziku, ki je tu v rabi; sam.: naši so zmagali naši vojaki, športniki; ali boš kaj obiskal naše moje sorodnike, svojce; tu ni nič našega naše lastnine; hodi po našem po našem svetu; prim. moj, najin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
nèzaslíšan -a -o prid. (ȅ-ȋ) ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: dosegel je nezaslišan uspeh;
nezaslišana lepota;
to je res nezaslišana malomarnost;
nezaslišana žalitev;
pojavilo se je nezaslišano število udeležencev / tam so nezaslišane cene zelo visoke // to je bila zanje nezaslišana novost; nezaslišano odkritje // nenavaden, čuden: takrat so se godile nezaslišane stvari; denar je dobil nazaj po nezaslišanem naključju // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: nezaslišan lenuh
● redko to je nezaslišan človek nemogoč, grozennèzaslíšano - 1. prislov od nezaslišan: nezaslišano ga boli glava; nezaslišano bogat pridelek; nezaslišano lepa povest
- 2. ekspr., navadno v povedni rabi izraža začudenje, ogorčenje: to je nezaslišano / v medmetni rabi nezaslišano, jaz da sem kriv
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
od predl., z rodilnikom - 1. za izražanje premikanja iz položaja
- a) v neposrednem dotiku, stiku s kom ali čim: odbiti se od kamna; pahniti od sebe
- b) v bližini, okolici česa: čoln odrine od brega; vstati od mize; prihajam od očeta / vrača se od Lenarta / iti od doma; od hiše poditi / svatje gredo od poroke / doma je nekje od Kočevja; pren. govornik se je večkrat oddaljil od teme
// za izražanje usmerjenosti iz takega položaja: oblaki se valijo od juga; ta gozd se razteza od Karavank; od sosedov se sliši petje; ekspr. stal je vse od Maribora / gledati od blizu; prihajajo od bogve kod; od drugod; od spodaj navzgor; od tam doli; od vsepovsod; pren. od te strani ga do danes še nisem poznala
// za izražanje oddaljenosti: hiša je sto metrov, streljaj od ceste; drevesa stojijo deset metrov drugo od drugega; nedaleč od studenca; uro hoda od vasi
- 2. za izražanje časovne meje, ki je začetek dogajanja: od tistega časa me ne pogleda; nisva se videla od mladosti; od nesreče je minilo deset let / že od začetka mu nisem zaupal / od kdaj stanuješ v Ljubljani; od prej; od takrat; poznam ga že od zdavnaj; od pred kratkim / od nekdaj od zdavnaj, zelo dolgo
// vino od letos; jed od včeraj / noč od petka na soboto / publ. dopis, uredba od 1. marca 1965 pri datiranju z dne 1. marca 1965 - 3. pri izrazih količine za izražanje začetne mere: desetice od dvajset naprej; dražiti od sto dinarjev navzgor
// v zvezi z do za izražanje približne vmesne mere: takrat je imelo mesto od osem do deset tisoč prebivalcev - 4. v zvezi z do za izražanje začetne in končne meje
- a) v prostoru: hoditi od enega do drugega; od Kranja do Ljubljane je petindvajset kilometrov; vlak vozi od Nove Gorice do Jesenic
- b) v času: vstopnice prodajajo od 11. do 13. ure; druga svetovna vojna je trajala od 1939 do 1945 / ekspr.: od konca do kraja; od zore do mraka
- c) pri količini: šteti od ene do deset; vrednosti od nič do neskončno; dnevne temperature bodo od pet do deset stopinj nad ničlo / ekspr.: sestanka so se udeležili zastopniki vseh kategorij, od kurirja in snažilk pa tja do direktorja; v trgovini imajo v zalogi vse od žebljev do pohištva
- 5. za izražanje ločevanja, odstranjevanja: ločiti rudo od jalovine, meso od kosti; s težavo so ga odtrgali od otrok / odvrniti nesrečo od hiše / izjema od pravila / redko očistiti njivo od kamna kamna
// publ.: distancirati se od politike sile; odpraviti odtujenost od produkcijskih sredstev
// za izražanje odvzemanja: od plače so mu odtegovali dva tisoč; vzeti od prihrankov / od honorarja mu ni ostalo nič / davek od osebnih dohodkov; včasih so pobirali desetino od žita
// publ. za izražanje oprostitve, razveljavitve obveznosti: oprostitev od šolnine; oproščen od davkov oproščen davkov; razrešitev (od) dolžnosti - 6. za izražanje izbora, odbiranja: eden od dijakov; kdo od vas bo to opravil / od perutnine najbolj ceni gos; ima deset hektarov zemlje, od tega pet gozda / najlepša od deklet; najboljši od sošolcev; ekspr. najslavnejši od vseh
- 7. za izražanje izhodišča, vira: prišlo je sporočilo od prijatelja; tako piše v tvojem pismu od strica / v pismih prejmite najlepše pozdrave od mene in moje družine; publ., kot podnaslov od našega rimskega dopisnika / otroci od prve žene; vznes. on je kri od naše krvi / obresti od glavnice; denar od prodane živine / pog. rad bi sliko od Jakopiča ki jo je naslikal Jakopič
// za izražanje vira, izvora pridobljenega: dobiti, terjati kaj od koga; kaj hočeš od mene; od tujca ne vzemi ničesar / kupiti, prevzeti kaj od koga / izvedeti, pričakovati, slišati kaj od koga; od njega se marsikaj naučiš
// star. za izražanje snovi, iz katere je kaj; iz: kučma od polhovih kožic; čaša od čistega zlata - 8. za izražanje pripadnosti
- a) k funkcijski celoti: ključ od omare, od hišnih vrat; ročaj od kladiva; kolo od voza; škatlica od vžigalic
- b) k družbeni skupini, okolju: to mi je povedal nekdo od naših; pog.: tako mi je svetoval nekdo od radia; tovariši od vodstva tovarne; govoril je eden od upravnega odbora član, predstavnik
// pog. za izražanje svojine, lastnine: čigava je zemlja, če ne od nas kmetov; vse je sinovo, samo njiva je od starega; torbica je od sestre sestrina
// vzel je vdovo od brata po bratu
- 9. navadno s primernikom za izražanje primerjave glede neenakosti, različnosti: ni slabši od drugih; desno nogo ima krajšo od leve; moj brat je večji od tebe / letos je bolj vroče od lani kakor lani
// to mesto se razlikuje od drugih po lepi legi; ta fant je drugačen od vrstnikov - 10. za izražanje povzročitelja: rana od noža; ogenj od strele; dim od tobaka / opikan od čebel; zadet od kapi; od koz razjeden obraz; umrl je od nas vseh zapuščen; publ. vrh je bil v naskoku zavzet od naših so naši zavzeli
// od njega imam samo škodo - 11. za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja: umirati od lakote, od utrujenosti; drevo se šibi od sadja; od strahu je omedlela; bliska se od vročine; ekspr.: vse je črno od mravelj; ves iz sebe od razburjenja; kar skakal je od veselja
- 12. za izražanje načina, kako se kaj dogaja: plačevati od kosa; sam od sebe narediti / živeti od dela, od trgovine
// nav. ekspr. za izražanje visoke stopnje, intenzivnosti: od sile lačen; ima od sile opravkov; od srca se nasmejati; od hudiča je vroče zelo - 13. star. za izražanje vsebine, predmeta govornega, miselnega, pisnega obravnavanja; o: govori samo od svoje nesreče; menili so se od letine / povest od zlate ptičke
● publ. ozdraveti od bolezni ozdraveti; star. vstati od bolezni po ozdravljenju zapustiti bolniško posteljo; nižje pog. kaj si je izmislila ta trapa od Janeza ta neumni Janez; pog. najrajši imam kaj od mesa kakšno mesno jed; ekspr. to ni od muh je pomembno, dobro; pog. ta ni od nas ni iz naših krajev; pog. trgovina je od rok precej oddaljena, na neprikladnem mestu; pog. delo gre od rok se opravlja hitro, uspešno; ekspr. kamen se mu odvali od srca človek se reši velike skrbi, nadloge; ekspr. nisem od danes sem izkušen; od a do ž od začetka do konca, vse; obišče nas od časa do časa v manjših časovnih presledkih; ekspr. lepota je od danes do jutri minljiva; ekspr. od leta do leta je manj pridelka vedno manj; vsako leto manj; ekspr. novica gre od ust do ust se širi (hitro) med ljudmi
♦ lingv. glagolnik od brati; mat. odšteti tri od pet; navt. obrniti jadro od vetra obrniti ga tako, da se veter le malo upira vanj; prim. oddaleč, oddavna(j), odkod, odspodaj, odtistihdob, odtod, odzdaj ipd.
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
ponatís -a m (ȋ) - 1. glagolnik od ponatisniti: ponatis članka, knjige; ponatis prejšnje izdaje
- 2. ponovni natis, ponovna izdaja: dopolnjeni, nespremenjeni ponatis / povest je izšla v ponatisu / kot del kolofona ponatis prepovedan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
pretresováti -újem nedov. (á ȗ) knjiž. pretresati: pretresovali so važne zadeve;
to vprašanje se je pretresovalo na prejšnji seji / njegove ideje so pretresovale ves svetpretresujóč -a -e - 1. deležnik od pretresovati: govoril je dolgo, pretresujoč vse možnosti
- 2. pretresljiv: spregovorila je s pretresujočim glasom; pretresujoča povest; prisl.: psi so začeli pretresujoče lajati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
skázati tudi skazáti skážem dov. (á á á) zastar. - 1. dokazati: skazati komu laž / kmalu ti bom skazal, da sem močnejši
- 2. pokazati: malokdaj je skazal toliko poguma / skazati skrb za koga
// razkazati: skazali so mu kraje, kjer se je godila povest; prim. izkazati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
stàr stára -o stil. -ó prid., staréjši stil. stárji stil. stárši (ȁ á) - 1. ki je v zadnjem obdobju življenja: star človek; žival je bila že stara; ni si mislil, da je star
// ki je v poznem obdobju rasti: star radič je grenek; kosili so že staro travo; posekati staro drevje - 2. ki nima več potrebne, ustrezne kakovosti za uživanje: imeli so samo star kruh; star sir; krompir je že star; staro kislo mleko ni več okusno
// ki že ima vse ustrezne značilne lastnosti: gnojiti s starim gnojem; stara slivovka - 3. ki ima razmeroma veliko let, ant. mlad: ima starega moža; fant je že precej star; po videzu je že star; star kot Metuzalem, kot svet zelo
// gozd starih hrastov / pog. za to vlogo je bila igralka že stara prestara - 4. značilen za starega človeka, zlasti po videzu: njegov obraz je postal star; ima staro, nagubano kožo / ostre poteze na obrazu so jo delale staro / redko spregovoril je s starim, tresočim se glasom starčevskim
- 5. z izrazom količine izraža število časovnih enot, preteklih od rojstva koga ali od nastanka česa: midva sva enako stara; koliko si star; star je pet let; stroji so stari že več kot petdeset let; zadosti je stara, da bi to morala vedeti
- 6. ki obstaja že dolgo časa: stari običaji; šah je že stara igra / razvaline starega gradu; kupiti staro hišo; obiskovati stara mesta / mladi in stari narodi; izvira iz stare rodbine / poravnati stare dolgove; njuno prijateljstvo je že staro / te metode so že stare
// ki je po času nastanka (zelo) oddaljen od sedanjosti: zbirati stare rokopise; proučevati stare kamnine; zapela jim je več znanih starih pesmi; to gorovje je zelo staro
// ki je dalj časa v uporabi: kupil je star avtomobil; obleki se pozna, da je stara / doma imajo dragoceno staro pohištvo starinsko
// odkupovati star papir, staro železo / slabš. na podstrešju je polno stare šare - 7. ki se že dalj časa ukvarja s kako dejavnostjo: kot star matematik bi moral to znati; je že star mizar, ribič, voznik / star partizan je in ve, kako je treba ravnati
// nav. ekspr. ki je to, kar je, postal že pred daljšim časom: stari prijatelji so se zbirali v mestni kavarni / star član društva dolgoleten
// on je star znanec te gostilne mnogokrat zahaja vanjo; je star znanec miličnikov miličniki imajo mnogokrat opraviti z njim - 8. ki je obstajal, bil narejen pred drugim iste vrste: preklicati stare dogovore; proslavo je pripravil še stari odbor; prodajati po stari ceni; v veljavi so ukrepi stare vlade / stari in novi del mesta; na nekaterih mestih se nova cesta zelo približa stari / stari način dela / stari dinar ob denominaciji dinarja 1965 v razmerju do novega 100 : 1; stari Grki Grki do začetka 5. stoletja; stari Rim Rim do propada rimskega cesarstva; stari Rimljani Rimljani do propada rimskega cesarstva; stara Avstrija Avstrija do 1918; stara Jugoslavija Jugoslavija od leta 1918 do 1941
// vključen v kako skupnost pred drugim: stari in novi člani organizacije; stari sodelavci
// ki je od prejšnje letine, zaloge: jedo še stari krompir; pokurili so skoraj že ves stari premog; prodati staro vino - 9. že od prej znan, poznan: pri ponovnem zagovoru je navajal stare dokaze; na sestanku so se pogovarjali o starih, a še nerešenih problemih / obvladati staro učno snov / ne more se odreči staremu načinu življenja
// tak kot je bil prej, nekoč: vrniti predmetu staro obliko; čez nekaj trenutkov je njen obraz dobil stare poteze / želel si je, da bi se vrnili stari časi - 10. ki je po izvoru od tam, kjer živi; prvoten: novi naseljenci so premagali stare; stare rastlinske vrste so na tem ozemlju počasi izginjale
- 11. ki se po lastnostih, značilnostih zelo razlikuje od sedanjega: star kroj obleke; star način izdelave / ima zelo stare nazore; premagati staro miselnost
● stari cent 56 kg; v starih časih je bilo tukaj jezero nekoč; na stare dni je moral beračiti na starost; naš oče je človek starega kova, stare šole v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ekspr. v teh zadevah je star maček izkušen, spreten, prebrisan človek; nar. stari mesec ali stara luna zadnji krajec; stari oče oče očeta ali matere; iron. če se star panj vname, dolgo gori če se zaljubi človek v zrelih letih, je to čustvo močno in dolgotrajno; stari starši starši očeta ali matere; publ. stari svet Evropa, Azija in Afrika; žarg. stara bajta študent z mnogo semestri; ekspr. ostala je stara devica neporočena; nekateri izseljenci so se vrnili v staro domovino v kraje, kjer so bili rojeni, so prej živeli; ekspr. on je stara korenina krepek, trden človek; stara mati mati očeta ali matere; pog., ekspr. to je pa stara pesem to ni nič novega; ekspr. kaj bi še pravil: stara povest tako se navadno zgodi, tako stvari navadno potekajo; ekspr. stara sablja (dolgoletni) vojni tovariš; dolgoletni znanec, tovariš; slabš. ti spadaš med staro šaro tvoje ravnanje, govorjenje ne ustreza okoliščinam, času; danes je staro leto 31. december; star. na starega leta dan 31. decembra; varčevati za stara leta starost; preg. stara navada železna srajca stare navade človek zelo težko spreminja
♦ geol. stari zemeljski vek vek v geološki zgodovini zemlje, ki sledi praveku; lingv. stara visoka nemščina osrednja in južna nemška narečja od 8. do 11. stoletja; stara cerkvena slovanščina slovanski knjižni jezik, zapisan v 10. in 11. stoletju; rel. stara zaveza prvi del svetega pisma, ki obsega obdobje pred Kristusovim rojstvom; zgod. stari vek obdobje sužnjelastniške družbene ureditve; boj za staro pravdo od 15. do 18. stoletja boj kmetov proti obveznostim do fevdalcev, ki niso bile zapisane v srednjeveških urbarjih
stári -a -o sam.: stari so posedli okrog peči; mnogo starega je že izginilo; vse novo raste iz starega; želela je, da bi se vse vrnilo na staro; delati, sklepati po starem; vonj po starem; ekspr. ostalo je pri starem nič se ni spremenilo; ekspr. kaj pa pravi na to tvoj stari oče; mož; šef; prim. starejši
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
staréjši -a -e prid. (ẹ̑) - 1. primernik od star: na ples jo je peljal njen starejši brat; poročena je s pet let starejšim moškim; najstarejšemu vaščanu so ob rojstnem dnevu čestitali tudi pionirji; biti precej starejši od koga / kot zapostavljeni pristavek k imenu ene izmed dveh oseb z istim imenom v sorodstvenem odnosu umrl je Jože Kovač starejši [st.]
- 2. ki ima razmeroma veliko let: starejši ljudje; spremljal jo je starejši moški; včasih so pri porodih pomagale starejše ženske / v starejših letih je rad prebiral zgodovinske romane / kupili so starejše stanovanje / dom starejših občanov
- 3. po času nastanka oddaljen od sedanjosti: zamenjati starejše tehnološke postopke z novimi; rada prebira starejše izdaje klasikov; upoštevati je treba tudi starejša dognanja / povest iz starejših časov; najstarejše obdobje zemeljske zgodovine / starejša slovenska literatura
♦ arheol. starejša kamena doba predzgodovinska doba, v kateri se uporablja kamenje za izdelavo orodja; jur. starejši mladoletniki mladoletniki od 16. do 18. leta starosti; pal. najstarejše okamnine; sam.: starejši ga ne cenijo preveč; bratova najstarejša je že končala šolanje; prim. star
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
tólikanj prisl. (ọ̑) star. - 1. toliko: tolikanj ni nihče prispeval za gradnjo / kesala se je, ker mu je tolikanj zaupala / bil je tolikanj gospodarja, da je znal ceniti zemljo / ta povest se ne odlikuje tolikanj po zgodbi, kolikor po značajih
● zastar. kolikanj bolj nesrečna je, tolikanj bolj je vredna usmiljenja kolikor bolj nesrečna je, toliko bolj je vredna usmiljenja - 2. tako: to za nas ni bilo tolikanj zanimivo; tolikanj se jim je prikupil, da so ga povabili na obisk
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
zavzéti -vzámem dov., zavzêmi zavzemíte; zavzél; nam. zavzét in zavzèt (ẹ́ á) - 1. z bojem spraviti kak kraj, prostor pod svoj nadzor, vpliv: zavzeti bunker, utrdbo; to ozemlje so zavzeli skoraj brez boja / v naskoku, z naskokom zavzeti
- 2. priti na kak prostor z namenom pridobiti si ga za uresničenje svojih ciljev, opravljanje kake dejavnosti: uporniki so zavzeli tako dobre položaje, da se jim nihče ni mogel približati; zavzeti strateško pomembne točke
// priti na kak prostor z namenom živeti, obstajati na njem: prvotni prebivalci so zavzeli višje predele; Slovani so zavzeli velik del Evrope / ta vrsta gamsa je zavzela skoraj vse Alpe
// priti na kak prostor z določenim namenom sploh: igralec je zavzel svoje mesto; redko prosil je sodelavca, če za nekaj časa zavzame njegovo mesto pri stroju prevzame
// žarg., šport. tekači so zavzeli startni položaj so se postavili v startni položaj
♦ mat. funkcija zavzame vrednost dobi, doseže - 3. začeti obstajati kje: gozd je zavzel že vso planjavo / publ.: mirovno gibanje je zavzelo velik obseg; uporništvo je zavzelo nove oblike dobilo
- 4. s svojim obsegom, razsežnostjo porabiti del razpoložljivega prostora: ta omara zavzame preveliko površino; pol stene so zavzele knjižne police / glavna povest zavzame četrt knjige
- 5. s prislovnim določilom, navadno v zvezi z mesto priti v kakem sistemu, kaki razporeditvi v položaj, kot ga izraža določilo: ta umetnik je zavzel osrednje mesto med slovenskimi slikarji; delničarji lahko zavzamejo odločilno mesto v upravi podjetja
// publ. dobiti, zasesti: v svoji karieri je zavzel precej pomembnih položajev v državnih službah - 6. publ. imeti, izraziti: kakšno mnenje, stališče boš zavzel / do njihovega dela je zavzel zelo kritičen odnos je bil zelo kritičen
- 7. knjiž. vzbuditi močen čustveni odziv, zlasti občudovanje; prevzeti: njegova klavirska igra je poslušalce zavzela; njene oči so ga čisto zavzele
● publ. ti opravki so me vsega zavzeli so me zelo zaposlili; so mi vzeli veliko časa; zastar. zavzelo ga je vprašanje o smislu življenja začel je intenzivno premišljevati o smislu življenja; publ. zavzeti tuja tržišča začeti prodajati svoje izdelke na tujih tržiščih; ekspr. po več poskusih so alpinisti zavzeli vrh gore stopili, prišli na vrh gore; zastar. zbral je okrog sebe mlade ustvarjalce in jih zavzel za pisanje navdušil
zavzéti se - 1. priti v stanje velike duševne pripravljenosti, volje, zanimanja za ukvarjanje s čim, uresničitev česa: če se zavzame, lahko vse naredi; zelo se je zavzel in pridobil veliko novih naročnikov; ekspr. osebno sta se zavzela, da bi vse potekalo v redu / ekspr. trdno se je zavzel, da ne bo nikogar izdal odločil
- 2. v zvezi z za pokazati, izraziti voljo, hotenje, da se kaj doseže, uresniči: zna se zavzeti za svoje cilje, ideje; zavzel se je za uprizarjanje del mladih dramatikov / publ. v razpravi so se poslanci zavzeli za spremembo zakona izrekli
// z izražanjem volje, hotenja poskusiti doseči za koga kaj pozitivnega, ugodnega: zavzeti se za brezposelne; zavzeti se za koga pri oblasteh / knjiž. po smrti staršev so se za otroke zavzeli sorodniki začeli skrbeti - 3. knjiž. čustveno pozitivno odzvati se: vedno se zavzame, če zasliši njen glas; ob tem prizoru so se vsi zavzeli / ob novici se je tako zavzel, da se je kar tresel vznemiril, razburil
// zelo so se zavzeli, ko so videli, da je stanovanje prazno se začudili
// odzvati se na kaj, odgovoriti tako, kot nakazuje sobesedilo: ali veste, kako se je to zgodilo? Kako, se je zavzel; ta komedija je precej dolgočasna. Ni res, se je zavzela
zavzét -a -o - 1. deležnik od zavzeti: zavzeta trdnjava; zavzeto ozemlje; v razpravi zavzeta stališča
● publ. preveč je zavzeta sama s seboj se ukvarja sama s seboj - 2. v povedni rabi, v zvezi z za ki si z veliko vnemo, požrtvovalnostjo prizadeva za kaj: zelo je zavzet za delo z mladino; ves je zavzet za pravico
- 3. knjiž. prevzet: otrok je zavzet stal pred sliko; vsa zavzeta ga je gledala
- 4. knjiž. zelo prizadeven, navdušen: zavzet govorec; zavzet pristaš kake ideje / iron. ni preveč zavzet za delo ne dela rad
// ki izraža veliko prizadevnost, navdušenje: zavzete besede; zavzeto razlaganje; prisl.: zavzeto delati; zavzeto pripovedovati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
zgodovínski -a -o prid. (ȋ) - 1. nanašajoč se na zgodovino: zgodovinski proces, razvoj; zgodovinska resnica; to so zgodovinska dejstva / zgodovinsko ozadje politične krize / zgodovinski dogodek; zgodovinska osebnost / zgodovinski dokumenti / to so zgodovinski kraji; zgodovinska oblačila / naroda imata enako zgodovinsko usodo / zgodovinsko gledanje, mišljenje / starejša zgodovinska obdobja / zgodovinski viri; zgodovinske razprave; zbirati zgodovinsko gradivo / pomožne zgodovinske vede / zgodovinski učbeniki
- 2. ekspr. ki ima velik, trajen pomen: zanje je to zgodovinski dogodek; zgodovinski prelom v naši književnosti; zgodovinski sestanek; sprejeti zgodovinsko odločitev / odkritje je zgodovinskega pomena
♦ filoz. zgodovinski materializem nauk o splošnih zakonitostih družbe, ki temelji na dialektičnem materializmu; lingv. zgodovinski slovar slovar, ki vsebuje besedni zaklad določenega preteklega obdobja; zgodovinska slovnica slovnica, ki prikazuje jezikovne pojave z razvojnega vidika; lit. zgodovinski roman; zgodovinska drama, povest; zgod. zgodovinski narod narod, ki ima svojo državnost
zgodovínsko prisl.: zgodovinsko dokazana, potrjena osebnost; zgodovinsko pomemben dokument
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
zgrabíti in zgrábiti -im, in zgrábiti -im dov. (ī á ȃ; á ȃ) - 1. z grabljami spraviti skupaj: zgrabiti listje, pesek; zgrabiti na kup; zgrabiti seno v ograbke
- 2. močno, sunkovito prijeti kaj: zgrabiti bič, palico; zgrabiti za vrv; zgrabiti z obema rokama; jezno, trdno zgrabiti / zgrabil ga je in zvezal; zgrabiti koga za vrat; zgrabiti se za glavo / pes zgrabi mačko; zgrabiti s kremplji, z zobmi / zgrabiti s kleščami / stroj mu je zgrabil roko / vrtinec ga je zgrabil in potegnil vase / klic psu zgrabi
// nav. ekspr. z nenadnim, sunkovitim gibom vzeti: zgrabil je knjigo in odšel; zgrabil je šop bankovcev in mu jih dal / riba je zgrabila za vabo - 3. ekspr. odvzeti komu prostost; prijeti: zgrabiti begunca; tatu so zgrabili, ko je lezel skozi okno / zgrabiti sovražnikove vojake ujeti
- 4. začeti intenzivno delati; zagrabiti: fantje, zdaj bomo pa zgrabili / znava vse in zgrabiva vsak za tri narediva
// z glagolskim samostalnikom, v zvezi z za izraža nastop intenzivnega opravljanja dela, opravila, kot ga določa samostalnik: z veseljem so zgrabili za delo / spet so zgrabili za vesla začeli veslati - 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop intenzivnega telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: zgrabila jih je morska bolezen; človeka zgrabi groza, hrepenenje, jeza; zgrabil jo je kašelj; krč ga je zgrabil v roko
// izraža nastop intenzivnega razpoloženja, kot ga določa sobesedilo: kaj te je zgrabilo, da si vse pustil; brezoseb. včasih ga zgrabi, pa kar odide / zgrabila ga je misel na beg - 7. ekspr. intenzivno prevzeti in ohraniti pod vplivom, v oblasti: prijateljeva nesreča ga je zgrabila / pesem, povest človeka zgrabi; zgrabila jih je veličina gora
● ekspr. zgrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; ekspr. zgrabiti vsako priložnost izkoristiti; če mu prst ponudiš, pa roko zgrabi če pokažeš pripravljenost storiti majhno uslugo, zahteva veliko; zgrabiva zadevo pri glavi začniva z bistvom stvari; ekspr. pisatelj je zgrabil življenje s prave strani opisal, prikazal; ekspr. spet je zgrabil za krmilo prevzel vodilni položaj, vodstvo; ekspr. zgrabiti za orožje, puško, star. za meč začeti se bojevati, pripraviti se na boj; ekspr. zgrabili te bodo za ušesa kaznovali te bodo; ekspr. zgrabilo ga je pri srcu, v križu začutil je močno bolečino; ekspr. fanta so trdo zgrabili strogo so ravnali z njim
zgrabíti se in zgrábiti se, in zgrábiti se ekspr. spopasti se, spoprijeti se: fantje so se zgrabili; patrulja se je zgrabila s sovražnikom; zgrabiti se z orožjem / zgrabila sta se zaradi zemlje / zgrabiti se z življenjem
zgrábljen -a -o: krivci še niso zgrabljeni; zgrabljeno seno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
dáljši -a -e prid. (ȃ) - 1. primernik od dolg: zgrabi za daljši konec vrvi; čim daljša je žica, tem bolj bo držala / sestanki so postajali z vsakim dnem daljši; ta pot je sicer daljša, vendar veliko lepša
- 2. ki traja večje, nedoločeno časovno obdobje: hoditi na daljše izlete; po daljšem iskanju je le našel knjigo
- 3. precej obsežen, obširen: napisal je daljšo povest
- 4. zastar. nadaljnji: vsaka daljša pripomba bi bila nepotrebna; rešen je bil vsega daljšega plačevanja; prim. dolg
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
dialogizírati -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. - 1. dajati čemu obliko dialoga: dialogizirati povest
- 2. izmenjavati mnenja z zastopniki različnih stališč z namenom doseči soglasje ali sporazum: konstruktivno dialogizirati
dialogizíran -a -o: dialogizirana novela, pesnitev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
dopadljív -a -o prid. (ī í) star. - 1. ki izraža zadovoljstvo, ponos: gledal je nanjo z dopadljivim pogledom
- 2. ki ugaja: povest je primer na vse strani dopadljive literature
dopadljívo prisl.: dopadljivo je opazovala hčer
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
dramátičnost -i ž (á) - 1. dramski elementi, dramske značilnosti: po dramatičnosti je delo bolj povest kot drama / zunanja in notranja dramatičnost drame
- 2. lastnost dramatičnega: dramatičnost Aškerčevih balad; dramatičnost dogajanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
ilustrírati -am dov. in nedov. (ȋ) - 1. izdelati, narediti ilustracije: knjigo je ilustriral domači slikar; ilustrirati novelo, povest / pozna se mu, da je že dosti ilustriral
- 2. napraviti, da kaj zaradi svoje nazornosti pripomore k boljšemu razumevanju obravnavanega, ponazoriti: te številke najbolje ilustrirajo stanje poljedelstva; ilustrirati misel na primerih, ob primerih; ilustriral je, kako take sile škodujejo vsemu delovanju; ilustrirati z nekaj podatki / skladatelj zna sijajno ilustrirati posamezna razpoloženja; s ploskanjem in gibi so otroci ilustrirali vsebino pesmi
ilustríran -a -o: knjiga je bogato ilustrirana / ilustrirani časopis, tednik; ilustrirana revija revija z mnogimi ilustracijami in slikami, ki jih pogosto pojasnjuje le kratko besedilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
izrèz -éza m (ȅ ẹ́) - 1. odprtina, nastala z izrezanjem: paličice se morajo tesno prilegati v izreze; srčast izrez v oknicah
// taka odprtina pri obleki, navadno ob vratu: obrobiti, zaokrožiti izrez; globok, majhen, velik izrez; koničast, kvadraten, okrogel izrez; izrez na hrbtu; izrez v obliki črke V / rokavni, vratni izrez
// del telesa, ki ga ta odprtina razgalja: pege na izrezu - 2. posamezen del, izločen iz česa: ta povest je izrez iz vsakdanjega življenja / impresionisti so slikali izreze iz žive narave
- 3. manjša enota, izrezana iz česa; izrezek: izrez iz časopisa
- 4. film., fot. del fotografiranega, filmanega motiva: izbrati izrez; imeti čut za kompozicijo in izrez / filmski izrez
- 5. redko izrezanje: izrez bule, rakastega tkiva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
lokalízem -zma m (ī) - 1. nav. slabš. prizadevanje za koristi svojega kraja, pokrajine, ki niso v skladu s koristmi skupnosti: lokalizem v gospodarskem življenju; pojavi lokalizma
- 2. lingv. element v knjižnem jeziku, značilen samo za kak kraj, ožje področje: avtorjevi lokalizmi poživljajo povest; uvajati lokalizme v knjižni jezik; Cankar je uporabil tudi nekaj vrhniških lokalizmov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
monumentálen -lna -o prid. (ȃ) - 1. ki ima velike razsežnosti in lep videz: monumentalni stebri; monumentalna stavba / monumentalna arhitektura
- 2. ekspr. ki ima izjemne, trajne umetniške, znanstvene vrednote: monumentalna povest, slika; monumentalno delo / monumentalni slog
monumentálno prisl.: monumentalno zasnovana kompozicija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
navdihováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. dajati navdih: pesnika navdihuje socialno čustvo; pisatelja je navdihovala vera v človeka; povest je navdihoval vojni čas; Goethe se je navdihoval pri Danteju
// dajati pobudo za kaj, vplivati na kaj: tisti, ki navdihujejo tako ravnanje, so se spustili v nevarno igro - 2. knjiž. povzročati, vzbujati v kom kaj: njegova usoda jih je navdihovala s sočutjem / navdihujejo ga želje, da bi ji pomagal
navdihujóč -a -e: navdihujoča moč lepote
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
nèprebavljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) ki se ne da prebaviti: neprebavljiva hrana, jed, snov // ekspr. slab, nekvaliteten: nahitro je skuhala neko neprebavljivo juho / sentimentalna, neprebavljiva povest
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
neznôsen -sna -o prid., neznôsnejši (ó ō) - 1. ki se ne da prenašati: neznosne bolečine ima; vročina je postajala neznosna; razmerje med njima je vsak dan bolj neznosno / ekspr. to je pa res neznosen človek neprijeten, zoprn
// ekspr. neprimeren, slab: je v neznosnem položaju; neznosne stanovanjske razmere / neznosno sovraštvo je začutil do nje zelo veliko - 2. ekspr. slab, nekvaliteten: neznosna povest je to; umetniško neznosna režija
neznôsno prisl.: neznosno boleti; neznosno težko breme; neznosno soparno je
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
nòv nôva -o stil. -ó prid., novéjši (ȍ ó) - 1. nedavno nastal, narejen, ustvarjen, ant. star: nova cesta, hiša; zgraditi novo tovarno; odpreti novo trgovino / dobiti v oceno nove knjige / nastanek novih držav; ime novega podjetja / jedli so nov(i) krompirček; novo vino / zapadlo je meter novega snega / Novo mesto
// ki se bo ali se je pred kratkim začel: nov dan; nova sezona; novo šolsko leto / lokacija za nove gradnje / ekspr. odvedel jo je na svoj novi dom - 2. ki še ni bil ali je šele kratek čas v uporabi: ima nove čevlje; pero je še novo; tovarniško nov avtomobil; njegova obleka je kot nova / veljavnost novega zakona
- 3. do nedavnega neznan, neodkrit: novi pojavi; nov vir energije; odkrili so nov virus; nova zvezda / nova odkritja, spoznanja / navajati nove dokaze
// doslej komu neznan, nepoznan: spoznavati nove kraje, ljudi; vživeti se v novo okolje / videl je precej novih obrazov / išče vedno novih dogodivščin / vse mu je bilo novo neznano, nenavadno, tuje - 4. ki sledi prejšnjemu iste vrste: nov odstavek; razlagati novo lekcijo
// ki sledi prejšnjemu sploh: preprečevati nove nerede; dal mu je novo priložnost / novo povečanje cen ponovno
// ki je namesto prejšnjega: kandidati za novi odbor; izvoliti novega predsednika; ukrepi nove vlade / novi osnutek statuta - 5. nedavno, pred kratkim vključen v kako skupnost, organizacijo: v pevski zbor so sprejeli nove člane; novi učenci, vojaki
// ki še ni dolgo v sedanjem, navadno višjem družbenem položaju, stanju: novi direktor; novi meščani / novi doktorji znanosti - 6. ki se po lastnostih, značilnostih zelo razlikuje od prejšnjega: nov način izražanja; uveljavili so se novi odnosi; novi tokovi v umetnosti; nove metode dela / graditev nove, brezrazredne družbe / ekspr.: postal je nov človek; začeti novo življenje / novi dinar ob denominaciji dinarja leta 1965 v razmerju do starega 1 : 100; nova Jugoslavija Jugoslavija po letu 1945
- 7. zlasti v primerniku in presežniku ki je blizu sedanjosti, sedanjemu času: povest se godi v novejšem času; jezikovni elementi v novejšem jeziku; najnovejša slovenska literatura; obdobje novejše zgodovine / upoštevati najnovejša dognanja / knjiž. leta 479 nove ere pri štetju let našega štetja, po našem štetju
- 8. ekspr. tak kot pravi: on je novi Cankar
● ekspr. oznanjati nov evangelij popolnoma novo, nepričakovano idejo; knjiž. obrniti nov list, novo stran zgodovine začeti novo obdobje zgodovine; publ. novi svet Amerika; ekspr. nov veter je zapihal razmere so se spremenile; ekspr. biti nov od nog do glave, od glave do peta biti oblečen v nova oblačila; ekspr. zdaj ga vidi v novi luči spoznal je, da ni tak, kot je prej mislil; ekspr. šiba novo mašo poje s strogo vzgojo se veliko doseže; žarg., šol. nova matematika ob spremembi poučevanja tega predmeta v osnovni šoli leta 1971 matematika, obravnavana s stališča teorije množic; novo leto čakati novo leto bedeti v noči med 31. decembrom in 1. januarjem do polnoči; praznovati novo leto 1. januar; to se je zgodilo na novo leto, star. na novega leta dan 1. januarja; obiskati za novo leto za novoletne praznike; pog. gleda kakor bik v nova vrata zelo neumno ali začudeno; preg. nova metla dobro pometa delavec, uslužbenec, zlasti višji, si na novem delovnem mestu zelo prizadeva izboljšati delo, razmere
♦ film. novi val smer v filmski umetnosti po letu 1950, po izvoru iz Francije; geol. novi zemeljski vek vek v geološki zgodovini zemlje, ki sledi mezozoiku; lingv. nova beseda beseda, ki še ni splošno uveljavljena; lit. novi realizem realistična umetnostna smer med obema vojnama; nova romantika neoromantika; med. nova tvorba skupek izrojenih celic kakega tkiva; metal. novo srebro zlitina bakra, cinka in niklja; rel. nova maša prva maša, ki jo opravi duhovnik po mašniškem posvečenju; nova zaveza drugi del svetega pisma, ki obsega obdobje po Kristusovem nastopu; um. nova gotika umetnostna smer v drugi polovici 19. stoletja, ki obnavlja gotske oblike, zlasti v arhitekturi; zgod. novi vek obdobje kapitalizma in nastajajočega socializma; nova ekonomska politika ekonomska politika v Sovjetski zvezi po letu 1921
nôvi -a -o sam.: njihov novi je zelo strog novi šef; zapeli so tudi več novih; novo v značaju ljudske oblasti; nič novega jim ni povedal; boj med starim in novim; na nóvo izvoljeni odbor nanovo; po nóvem bo drugače / v nagovoru kaj bo novega; prim. nôvo...
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
oznáka -e ž (ȃ) - 1. kar kaj označuje: nositi na pokrivalih posebne oznake; mejne oznake; upoštevati oznake na cestah / beseda je oznaka za pojem / ponudbe pošljite pod oznako »nujno« / veliko oznak na hotelih in gostiščih je v tujih jezikih napisov, imen
// navedene karakteristične lastnosti, značilnosti: uvod prinaša izčrpno oznako avtorja; stilna oznaka dobe - 2. kar izraža karakteristično lastnost, značilnost: ta oznaka je za njegovo dejanje preostra; oznaka povest za to delo ni upravičena
- 3. knjiž. opis, oris: podrobna oznaka kraja; oznaka scene je bila pomanjkljiva
● knjiž. črne oči so oznaka za to ljudstvo njegova značilnost
♦ elektr. ena ali več številk ali črk za označevanje programskega stavka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
pokváriti -im dov. (á ȃ) - 1. narediti kaj slabše, neuporabno: z nepravilnim ravnanjem pokvariti aparat; stroja ni popravil, pač pa ga je še bolj pokvaril; otrok je pokvaril uro; gramofon se je pokvaril / težka vozila so pokvarila cesto; ekspr. tipkarica pokvari dosti papirja; blago se je med prevozom pokvarilo
- 2. narediti kaj manj popolno, dovršeno: hiše so pokvarile naravo okrog jezera; neprimeren okvir sliko pokvari; pokvariti povest s popravki / s kuhanjem pokvariti hrano narediti manj kvalitetno; ekspr. pokvariti medsebojne odnose poslabšati; vsaka nadaljnja beseda bi pokvarila učinek zmanjšala; pokvariti si zdravje
// povzročiti (hujšo) okvaro: pretesni čevlji so mu pokvarili noge; zaradi slabe svetlobe si je pokvaril oči; pokvariti si zobe z neprimerno hrano; pokvariti si želodec / pokvariti si vid - 3. povzročiti, da kdo nima več pozitivnih lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: slaba družba ga je pokvarila; bal se je, da bi se mu otroci pokvarili / pokvariti značaj naroda / en učenec je pokvaril vse druge
- 4. povzročiti, da se zmanjša občutek ugodnosti, prijetnosti: incident je pokvaril razpoloženje; pokvaril mu je veselje do nadaljnjega dela / slabo vreme je pokvarilo izlet; dogodek je pokvaril družbi ves večer; s svojim ravnanjem ji je pokvaril življenje
- 5. povzročiti, da kaj ne uspe, je manj uspešno: pokvaril mu je igro; nepredviden dogodek mu je pokvaril načrte; s svojim prihodom sva mu pokvarila čakanje na lisico
● ekspr. pokvariti oceno poslabšati; ekspr. položaj na fronti se je pokvaril poslabšal; vreme se bo pokvarilo postalo bo deževno, mrzlo
pokváriti se postati neužiten, slab: jed se na toplem hitro pokvari; krma se je zaradi vlažnih prostorov pokvarila
pokvárjen -a -o: pokvarjen kruh; zaradi slabega uspeha ima počitnice pokvarjene; pokvarjeno orodje; moralno pokvarjen človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
predstojèč -éča -e prid. (ȅ ẹ́) zastar. - 1. časovno malo oddaljen; bližnji: predstoječe volitve
- 2. navzoč: predstoječa povest opisuje dogodke iz prejšnjega stoletja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
uvóden -dna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na uvod: uvodni pogovori državnikov;
uvoden in sklepen / uvodni govor, referat; uvodne teze; uvodna pojasnila / napisati knjigi uvodno besedo // ki določeno stvar začenja in je na prvem mestu: uvodni odstavek, prizor; uvodni takti skladbe; uvodna pesem zbirke / uvodni članek uvodnik; delo je izhajalo v Ljubljanskem zvonu kot uvodna povest / knjiž. uvodna jed predjed
♦ jur. uvodni zakon zakon, s katerim se uvede kak drug zakon
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
blagonaklónjen -a -o prid. (ọ́) star. blago, prijateljsko naklonjen (navadno) podrejenim: blagonaklonjeni poveljnik / v vljudnostnem nagovoru povest priporočamo blagonaklonjenemu čitateljublagonaklónjeno prisl.: blagonaklonjeno ga je potrepljal po rami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
detektívski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na detektive: ošinil ga je z detektivskim pogledom / detektivski film, roman; detektivska povest, zgodba / detektivska pisarna v zahodnih deželah pisarna, ki po naročilu posameznikov zbira podatke o privatnih stvarehdetektívsko prisl.: predavanje je bilo skoraj detektivsko napeto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
devetkánje -a s (ȃ) glagolnik od devetkati: bil je naveličan njenega devetkanja / njegova povest je prazno devetkanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
domačíjski -a -o prid. (ȋ) knjiž. ki prikazuje življenje v domačem, kmečkem, podeželskem okolju: domačijska umetnost / domačijski motivi v slikarstvu
♦ lit. domačijski realizem; domačijska povest
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
domačíjstvo -a s (ȋ) knjiž. prikazovanje življenja v domačem, kmečkem, podeželskem okolju: umetnik je obtičal v preozkem domačijstvu / v povest je pisatelj vnesel lepoto domačijstva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
istórija -e ž (ọ́) - 1. star. zgodba, povest: poslušati, pripovedovati istorije; detektivske, razbojniške istorije
// nav. mn. neresnična pripoved, izmišljotina: o njem krožijo čudne istorije - 2. ekspr. neprijeten dogodek, afera: pazi, da se še ti ne zapleteš v to istorijo / tam imajo spet neko umazano istorijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
izgotovíti -ím in zgotovíti -ím dov., izgotóvil in zgotóvil (ī í) raba peša izdelati, dokončati: izgotoviti čoln, oblekoizgotovljèn in zgotovljèn -êna -o: čevlji so že izgotovljeni; izgotovljena povest, risba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
izumetníčiti -im dov. (í ȋ) narediti, povzročiti, da kaj ni več v skladu z naravnim, navadnim: pisatelj je v knjigi osebe izumetničil in potvoril;
izumetničiti govor, slogizumetníčen -a -o: izumetničen jezik; te stvari dajejo ulicam izumetničen videz; povest je preveč izumetničena; izumetničeno oblačenje; prisl.: izumetničeno govoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
jár2 -a -o prid. (ȃ ā) star. jezen, razdražen: jara drhal;
jara kača
● ekspr. ta zadeva je kot povest o jari kači že dolgo traja in kaže, da se še dolgo ne bo končala // močen, hud: v jarem strupu kaljena sablja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
mohorjánski -a -o prid. (ȃ) mohorski: mohorjanske knjige / mohorjanska povest
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
moralizírati -am nedov. (ȋ) nav. ekspr. izrekati sodbe s stališča morale: prava umetnost ne moralizira;
ob vsaki priliki je začel moralizirati / slabš. malomeščansko moralizirati / moralizirati o kakem vprašanju razpravljati o njem z moralne stranimoralizirajóč -a -e: moralizirajoči pisatelj; moralizirajoča povest, tendenca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
napísati in napisáti -píšem dov., napíšite (í á í) s svinčnikom, peresom, kredo narediti črke, številke, navadno na gladki površini: napisati veliki A / napisal je še datum in naslov; napisati enačbo na tablo; napisati ime z velikimi črkami; hitro, grdo, nečitljivo napisati; telefonsko številko si je napisal v notes; napisati s kredo, nalivnim peresom; lastnoročno napisati kaj / napisati na stroj natipkati // tako izdelati besedilo: napisati članek; napisala mu je dolgo pismo; napisati poročilo, prošnjo, testament / napisati spis v francoščini / nič ni napisal, kdaj pride sporočil // napisati račun, recept // narediti, ustvariti umetniško, znanstveno delo: napisati dramo; to pesem je napisal v mladosti; napisal je več razprav / napisati glasbo za film
● publ. napisati vlogo igralcu na kožo napisati dramski tekst tako, da ustreza igralskim sposobnostim, značaju določenega igralcanapísan -a -o: članek, napisan v dveh jezikih; nerazločno napisane črke; poljudno napisana povest
● vznes. ta zgodovina je napisana s krvjo v času, kraju, na katerega se nanaša ta zgodovina, je bilo mnogo ubitih, mrtvih; sam.: seznanjati se z napisanim o književnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
nèužíten -tna -o prid. (ȅ-í ȅ-ī) ki ni užiten: neužitne dele živali uporabijo za gnojila;
stara jed je neužitna / užitne in neužitne gobe // ekspr. slab, nekvaliteten: neužitna povest; kar je skuhala, se mu je zdelo neužitno
● ekspr. to je neužiten človek zoprn
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
ponatísk -a m (ȋ) knjiž., redko ponatis: prepovedati ponatisk / v tej knjigi je povest izšla v ponatisku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
povédka -e ž (ẹ̑) - 1. knjiž., redko pripovedka: zbirati bajke, povedke in pravljice
- 2. zastar. zgodba, povest: povedka je bila preveč poučna in razvlečena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
predólg -a -o stil. -ó [u̯g] prid. (ọ̑ ọ́) preveč dolg: delati predolge korake;
predolgi lasje;
predolgo krilo / predolg govor; predolga povest / utrujen od predolge poti
● slabš. imeti predolg jezik biti opravljiv, odrezav; veliko govoriti; evfem. imeti predolge prste krastipredólgo prisl.: predolgo čakati; predolgo se je zamudil na obisku; ne predolgo potem je res prišel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
prenêsti -nêsem dov., prenésel prenêsla (é) - 1. z nošenjem narediti, da pride kaj drugam, na drugo mesto: prenesti bolnika v drugo sobo; prenesti stole na balkon; prenesti čez vodo, na varno; na rokah, v košu prenesti; hitro, varno prenesti / progo so v celoti podrli in prenesli drugam
// narediti, da pride kaj drugam, na drugo mesto: prenesti sedež organizacije v drug kraj / prenesti sestanek v dvorano / prenesti začetek predstave na poznejšo uro preložiti, prestaviti
// narediti, da kaj deluje, učinkuje drugje, na drug predmet: prenesti težo na roke, z ene noge na drugo; teža se s tem prenese na opornik / ekspr. prenesel je pogled z enega na drugega; prenesti pozornost na koga / svoja materinska čustva je prenesla na tega človeka; pren. prenesti težišče dela na drugo področje - 2. narediti, povzročiti, da kaj kam pride: živec prenese dražljaj do možganskega središča / prenesti sliko, zvok na daljavo
- 3. navadno v zvezi z na imeti kaj na sebi, v sebi in povzročiti, da to dobi (še) kdo drug: prenesti dedne lastnosti na potomstvo; njegov nemir se bo prenesel tudi nanje; njena plemenitost se je prenesla na otroke / prenesti bolezen; muha lahko povzročitelja te bolezni prenese na človeka; klice se prenesejo tudi z dotikom
- 4. narediti, da kaj nastopa kje drugje, v drugačni obliki: prenesti kroj s krojne pole na blago; prenesti pripombe v rokopis; prenesti en sistem znakov v drugega / prevajalec je odlike dela ustrezno prenesel v domači jezik / prenesti ideje v prakso, življenje
- 5. navadno v zvezi z na narediti, da postane kdo drug deležen česa: prenesti odgovornost na druge; njegova pooblastila so prenesli na odbor; nekatere zadeve se lahko prenesejo na krajevno skupnost
- 6. ekspr. prestati, pretrpeti: prenesti je moral veliko krivic, očitkov / v teh letih je prenesel veliko gorja
- 7. biti tak, da nima (večjih) negativnih posledic
- a) zaradi sprejemanja hrane, snovi v telo: cigaretnega dima ne prenese; organizem injekcije ni prenesel; ta človek prenese veliko alkoholne pijače; tako hrano njegov želodec dobro, težko prenese; prenesti brez posledic / bolnik hrane več ne prenese ne more več jesti
- b) ob zaznavanju čutnih dražljajev: hrupa ne prenese; prenese tudi hud mraz; vročino dobro prenese / prenesel bi še bolj vročo vodo / pogleda na kri ne prenese
- c) ob sprejemanju kakega stanja: trpljenje težko prenese / ekspr. njegovo srce te žalosti ni preneslo
- č) zaradi delovanja, vplivanja česa: če je treba, prenese hud napor; srce prenese tudi redkejši zrak / aluminij kisline ne prenese; most take teže ni prenesel vzdržal
// električna napeljava je dovolj močna, da bo to prenesla
// ne pokazati na zunaj vznemirjenosti, čustvene napetosti: takih očitkov, podtikanj ne prenese; mirno je prenesel tudi to sramoto / misli na smrt ne prenese
- 8. ekspr., navadno z nikalnico imeti zelo odklonilen odnos do koga: tega človeka ne prenesem / take grobosti ne prenesem
● take besede, zveze to besedilo ne prenese taka beseda, zveza ni primerna za to besedilo; ekspr. čoln ga je prenesel čez zaliv prepeljal; jezikovna norma te besede ne prenese po jezikovni normi ta beseda ni dovoljena; ekspr. papir vse prenese napiše, natisne se lahko tudi kaj, kar ni resnično, kar je pretirano; čipkaste zavese prenesejo le enobarvne stene so primerne le za enobarvne stene; ekspr. njegov žep bo to prenesel lahko bo plačal; nikogar ni bilo, da bi nanj prenesel svojo obrt mu jo dal, izročil; ekspr. prenesi mu moje prisrčne pozdrave sporoči; publ. prenesti roman na oder dramatizirati in uprizoriti ga; pog. kar sliši, prenese naprej pove drugim; ovadi; ekspr. ptič se je trudno prenesel na drugo drevo preletel, zletel; ekspr. streljanje se je preneslo v dolino sedaj streljajo v dolini
♦ jur. prenesti lastninske pravice na drugega; mat. prenesti člene v enačbi
prenesèn tudi prenešèn -êna -o: telegram je bil prenesen po telefonu; tovor je prenesen na pravo mesto; v naš jezik prenesena povest; ta obveznost je sedaj prenesena na občine; od ust do ust preneseno povelje
♦ lingv. preneseni pomen pomen, ki ga beseda, besedna zveza dobi, če se uporabi za označitev kakega drugega pojma, predmeta, zlasti če ostane predstavno tesno povezana z izhodiščnim pomenom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
pripovédati -am nedov. (ẹ́) zastar. govoriti, pripovedovati: čemu mi vse to pripovedate;
resnica je, kar pripoveda / pripovedati pravljico, zgodbo / povest pripoveda o življenju na kmetiji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
pripovést -i ž (ẹ̑) star. - 1. pripoved: po pripovestih mornarjev je življenje zanimivo / rad je pripovedoval pripovesti iz vojaškega življenja zgodbe
- 2. povest: napisati pripovest / ob času naše pripovesti je bilo drugače
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
sámoizpóved -i ž (ȃ-ọ̑) knjiž. osebna, lastna izpoved: njegova samoizpoved jo je zelo pretresla;
umetnikova samoizpoved / povest v obliki samoizpovedi / pesnik je v teh samoizpovedih neposreden in iskren
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
samoúški -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na samouke ali samouštvo: samouški slikarji / tako je risal v svoji mladostni, samouški dobisamoúško prisl.: delati samouško; povest je pisana samouško
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
sociálnozgodovínski -a -o prid. (ȃ-ȋ) nanašajoč se na zgodovino v povezavi s čim socialnim: socialnozgodovinski razvoj naroda / socialnozgodovinska povest
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
solzàv -áva -o [u̯z] prid. (ȁ á) - 1. ki se (rad) solzi: imeti bolne, zmeraj solzave oči
- 2. jokav: siten in solzav otrok / govoriti s solzavim glasom
- 3. ekspr. pretirano čustven, ganljiv: solzava vsebina filma; ta pesem je zelo solzava; osladno solzav / solzava čustva
solzávo prisl.: solzavo govoriti; solzavo čustvena povest
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
stkáti stkèm dov. (á ȅ) - 1. narediti tekstilni izdelek s križanjem, prepletanjem osnovnih niti in votka: stkati blago, platno; stkati iz lanu, volne; stkati na statvah; ročno stkati / stkati preprogo, prt; pren., ekspr. pisatelj je mojstrsko stkal pripoved
- 2. narediti pajčevino: pajki stkejo mreže
stkáti se ekspr. nastati, pojaviti se: na nebu so se stkale rahle meglice; pren. med njimi so se stkale trdne vezi prijateljstva
stkán -a -o: stkan prt; doma stkano platno; povest prikazuje življenje, stkano iz preprostih dogodkov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
stórija -e ž (ọ́) ekspr. - 1. zgodba, povest: brati, pripovedovati storije; poučne ljudske storije; storije o grških junakih / vsaka kmetija ima svojo storijo
// nav. mn. neresnična pripoved, izmišljotina: po vasi so krožile čudne storije; te storije pripoveduj komu drugemu - 2. neprijeten dogodek, afera: ne mara se spomniti na to storijo; tudi on je povezan s to storijo / pogrevati staro storijo
// doživljaj, dogodek: pripovedovati o svojih ljubezenskih storijah; storije iz mladosti
● ekspr. to je pa čisto druga storija stvar je drugačna, kakor je kazalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
štórija -e ž (ọ́) pog. - 1. zgodba, povest: napisati štorijo; poslušati, pripovedovati štorije; detektivske, pustolovske štorije; v romanu je opisana zapletena ljubezenska štorija
// nav. mn. neresnična pripoved, izmišljotina: to so same babje štorije; pripoveduje take štorije, da jim niti sam ne verjame - 2. neprijeten dogodek, afera: to je bila umazana štorija
// doživljaj, dogodek: povedal je zabavno štorijo s potovanja / ujeli so ga, pa je bilo štorije konec
● ekspr. to je pa dolga štorija o tem bi se dalo veliko povedati; ekspr. kaj bi govoril, to je že stara štorija tako se navadno zgodi, tako stvari potekajo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
tovórniški -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na tovornike ali tovorništvo: tovorniška gostilna;
tovorniška pot / tovorniška povest
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
umísliti se -im si dov. (í ȋ) - 1. v mislih izoblikovati, ustvariti
- a) kar v resničnosti ne obstaja: umisliti si črto, krog; umislil si je svoj svet / dekle si je umislilo, da je Sneguljčica
- b) kar ne ustreza resnici: ker se mu ni dalo delati, si je umislil bolezen; umisliti si sovražnika / napad so si umislili oni
- 2. z razmišljanjem izoblikovati, ustvariti: kdaj so si umislili ta običaj; umislil si je nekaj čudnega / umisliti si pameten izgovor
- 3. star. kupiti si, priskrbeti si: umislil si je novo orodje in nekaj živine
● star. kaj če si umisli in me spodi če se spomni; če se odloči
umíšljen -a -o: umišljen dogodek; ustvaril si je svoj umišljeni svet; umišljena bolezen; umišljena črta; pogovarjal se je z umišljeno osebo; sam.: povest je umišljeno združila z resničnim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
večérnica -e ž (ẹ́) - 1. zvezda Venera na večernem nebu: večernica miglja na obzorju; svetla večernica
- 2. knjiž. vrtna ali divja rastlina z jajčastimi, nazobčanimi listi in cveti v grozdih; nočnica: večernica se je razcvetela
- 3. mn. večerniška povest: brati, pisati večernice / zbirka Slovenske večernice
- 4. mn., nar. popoldansko cerkveno opravilo: iti k večernicam / zvoniti k večernicam
♦ zgod. sicilijanske večernice upor prebivalcev Sicilije proti francoskim zavojevalcem leta 1282
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
večérniški -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na pripovedna dela, napisana v preprostem slogu, navadno s poučno vsebino: večerniški pisatelj / večerniška povest / večerniška morala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
zgájati se -am se nedov. (ā) zastar. dogajati se: nesreče se pogosto zgajajo / povest se zgaja na kmetih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
zmašílo -a s (í) ekspr. slaba, neprimerno sestavljena, narejena stvar: iz pločevinaste strehe, pritrjene na star vagon, narejeno zmašilo / ta povest je romantično zmašilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
čéhovski -a -o prid. (ẹ̑) značilen za Čehova: čehovska melanholija;
povest je tipično čehovska / čehovske komedije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
drobnorísba -e ž (ȋ) knjiž. zelo podroben, natančen opis česa v literarnem delu: realistična povest s psihološko drobnorisbo;
drobnorisba vaškega življenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
evokácija -e ž (á) knjiž. spominska oživitev: povest je pisateljeva evokacija mladosti / publ. dramatikova umetniška in idejna evokacija malega človeka prikaz, predstavitev
♦ lit. podoba ali izraz, ki izzove ustrezen, določen notranji odmev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
ganljív -a -o prid. (ī í) ki povzroča ganjenost: to je ganljiv dokaz ljubezni;
do solz ganljiv prizor;
ganljiva povestganljívo prisl.: ganljivo jokati / ekspr. delal se je naravnost ganljivo nevednega zelo, močno; iron. lepe oči in vitka postava sta za igralsko umetnost ganljivo premalo veliko, dosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
instruktíven tudi inštruktíven -vna -o prid. (ȋ) knjiž. poučen, pojasnjevalen: imeti zelo instruktiven referat;
instruktivna kritika, povest, primerjava / v svoji razlagi je bil zelo instruktiven
♦ jur. instruktivno navodilo neobvezno navodilo za uporabo kakega predpisa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
nèdopísan -a -o prid. (ȅ-í) knjiž. nedokončan: nedopisana povest
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
nèzakljúčen -a -o prid. (ȅ-ȗ) nedokončan: nezaključena debata;
povest je ostala nezaključena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
nèzakljúčenost -i ž (ȅ-ȗ) nedokončanost: povest vzbuja videz neenotnosti in nezaključenosti / arhitektonska nezaključenost stavbe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
nìčkólikokrat in nìč kólikokrat prisl. (ȉ-ọ̄) ekspr. izraža zelo veliko ponovitev: to povest nam je povedala ničkolikokrat
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
parafrazírati -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. nanovo, drugače predstavljati ali razlagati že znano temo: besedilo je delno parafraziral, delno citiral;
parafrazirati zgodbo v ganljivo povest / parafrazirati znanega avtorja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
predsmŕtnica -e ž (ȓ) knjiž. literarno delo, napisano tik pred smrtjo: ta povest je pisateljeva predsmrtnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
večérničar -ja m (ẹ́) pisatelj večerniških povesti: nova povest večerničarja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
épika -e ž (ẹ́) lit. literarno ustvarjanje, katerega izrazna oblika je zlasti roman, povest ali novela, pripovedništvo: lirika, epika, dramatika // epska dela: junaška epika; lirično-meditativna epika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
povéstica -e ž (ẹ̑) ekspr. manjšalnica od povest: te povestice so izšle tudi v knjigi / pripovedovati otrokom povestice
● ekspr. take povestice pripoveduj komu drugemu tega, kar pripoveduješ, ne verjamem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
pripóvedništvo tudi pripovédništvo -a s (ọ̑; ẹ̑) lit. literarno ustvarjanje, katerega izrazna oblika je zlasti roman, povest ali novela: razvoj pripovedništva na Slovenskem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
stórjica -e ž (ọ́) ekspr. kratka zgodba, kratka povest: pripovedoval je smešne storjice iz svojega življenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
štórjica -e ž (ọ́) pog. kratka zgodba, kratka povest: pripovedovati otrokom štorjice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.