1. 1. lit. pripoved, v kateri se dogajajo neverjetne, samo v domišljiji mogoče stvari in v kateri navadno zmaga dobro: pravljica pripoveduje o treh bratih; otroci radi berejo, poslušajo pravljice; bilo je lepo kot v pravljici zelo; dve leti sta živela kot v pravljici zelo srečno, brez skrbi
   // ljudske pravljice; živalske pravljice v katerih nastopajo poosebljene živali
   // Andersenove pravljice; pren., ekspr. ali je bila ta čudovita glasba res samo pravljica
   // navadno s prilastkom po taki pripovedi ustvarjeno umetniško delo sploh: filmska, glasbena pravljica / Shakespearova Zimska pravljica
2. 2. ekspr. neresnična izjava, pripoved: njegovi pravljici nihče ne verjame; take pravljice pripoveduj komu drugemu / kdo si je izmislil pravljico, da nas bodo napadli laž, lažno vest; morda je pa le nekaj resnice v pravljicah o njem govoricah
3. 3. kar je zelo lepo, čudovito: pisane barve, utripajoče luči, vodometi — vse to je ustvarilo pravljico / pog. in njihova vila! Pravljica, ti pravim
4. 4. pripoved, izročilo o kakem zgodovinskem dogodku, osebi, navadno z izmišljenimi, domišljijskimi sestavinami: ti podatki potrjujejo pravljico, da so tu nekdaj živeli Huni; pravljice o turških napadih
   ● ekspr. parna lokomotiva bo kmalu le še pravljica kmalu ne bo več v rabi; ekspr. ta stara pravljica se je pri njih že večkrat ponovila to se je pri njih že večkrat zgodilo; ekspr. takrat je doživljal pravljico svojega življenja najlepše, najsrečnejše obdobje; ekspr. ne misli, da boš dobil princeso iz pravljice izjemno lepo, dobro žensko (za ženo)

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. nanašajoč se na pravljica 1: pravljični motivi; pravljična fantastika / škratje, zmaji in druga pravljična bitja / pravljični svet / pravljična igra
2. 2. ekspr. zelo lep, čudovit: doživeti pravljično noč v gozdu
3. 3. ekspr. zelo velik: s tem teleskopom se vidi na pravljično razdaljo / plačati pravljično ceno zelo visoko, pretirano; pravljično bogastvo
   ● iskati pravljični zaklad zaklad, o katerem pripoveduje pravljica, izročilo; ekspr. ta zamisel je pravljična neuresničljiva

právljično prisl.: pravljično bogat, lep; sam.: pravljično me v zgodbi nekoliko moti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. ki ima veliko grozo vzbujajočih lastnosti: videl je grozne prikazni; grozna zver / grozen zločin / grozne besede; grozna kletev / ekspr. pravljica ne sme biti preveč grozna
   // ki prinaša veliko trpljenje, hude težave: grozna bolezen; čaka ga grozna kazen; grozna novica / to so bili grozni časi
2. 2. ekspr. ki s svojim vedenjem, ravnanjem povzroča odpor, nenaklonjenost: to je grozen človek; tvoji prijatelji so res grozni / ima grozen značaj / grozno čenčanje, vedenje / otroci so bili med vožnjo grozni zelo nemirni, nagajivi
3. 3. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: bil je v groznem strahu zanjo; vozi z grozno hitrostjo; godi se mu grozna krivica; dela grozne napake / grozna globina, tema / grozen dež, veter
4. 4. ekspr. zelo slab, nekvaliteten: imeli smo grozno hrano; cesta je bila grozna / piše grozen jezik / tu notri je grozen zrak zelo zatohel, nečist; imamo grozno vreme zelo neugodno
5. 5. pog., ekspr. zelo grd, neprikupen: ima grozne čevlje; grozna barva; v tej obleki je grozna
6. 6. nar. gorenjsko lep, čeden: bila je grozno dekle

grôzno 
1. 1. prislov od grozen: grozno poje; grozno so ga pretepali; grozno je lep; grozno dolgo so ga čakali
2. 2. nav. ekspr., v povedni rabi izraža veliko težavnost, mučnost česa: grozno je poslušati take neumnosti; kaj ni grozno, da noče priznati / grozno mu je bilo pri duši / pri njih je grozno imajo zelo neurejene razmere
3. 3. v medmetni rabi izraža veliko čustveno prizadetost, grozo: grozno, mučili ga bodo; sam.: marsikaj groznega je doživel; preveč groznega je v teh zgodbah

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. neprijetno stanje vznemirjenosti zaradi neposredne ogroženosti, (domnevno) sovražnih, nevarnih okoliščin: v temnem gozdu je fanta obšel, prešinil, prevzel, ekspr. popadel strah; oči so izražale strah; slika ji je vzbujala strah; kričati, osiveti, prebledeti, tresti se od strahu; hud, ekspr. blazen strah; biti bled od strahu / v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku: otroke je rado strah; strah ga je iti v temi spat; ob teh čudnih glasovih ga je postalo strah
   // tesnobno duševno stanje zaradi pričakovanja česa hudega, neprijetnega: med ljudmi se je širil, je zavladal strah pred boleznijo; pobegniti iz strahu pred kaznijo; v strahu, da ne bi česa izdal, je molčal / premagati strah pred nastopom vznemirjenost zaradi mogočega neuspeha; strah za sina je bil neutemeljen skrb, da se mu zgodi kaj hudega, neprijetnega
   // bil je v strahu za delo bal se je, da bi ga izgubil; bil je v strahu, da bodo njegovo dejanje razkrili bal se je
   // bližati se nasprotniku brez strahu, s strahom / v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku: strah ga je bolezni, smrti boji se; ekspr. strah ga je plavati daleč od obale ne upa si; ekspr. strah ga je tega položaja ne čuti se dovolj sposobnega, močnega zanj; strah jo je za otroke skrbi jo, da se jim ne bi zgodilo kaj hudega
2. 2. kar vzbuja, povzroča tako stanje: znebiti se strahov; to je strah le za otroke / ekspr. profesor matematike je bil strah in trepet šole / tak si, da bi bil dober za strah za strašilo
   // hiša strahov v cirkusu
   // nav. mn., po ljudskem verovanju bitje nematerialne narave, ki se pojavi v grozljivi zaznavni obliki: bati se strahov; videti strahove; polnočni strahovi; pravljica o strahovih in čarovnicah; kot strah je drvel skozi vas
3. 3. ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža težavnost, mučnost česa: strah je, če nihče ne razmišlja / strah in groza je, če kar naprej dežuje zelo neprijetno je; strah in groza bo, če bo zamudil zelo se bodo jezili
4. 4. v medmetni rabi, v zvezi strah in groza izraža zgražanje, ogorčenje: koliko živali je poginilo, strah in groza; strah in groza, kakšen pa si
   ● ekspr. strah mu leze v kosti začenja se bati; ekspr. fant je bil strah vse ulice vsi v ulici so se ga bali; pog. imeti strah pred kom, čim bati se koga, česa; ekspr. nagnati, vliti komu strah v kosti prestrašiti, vznemiriti ga; ekspr. videti strahove tam, kjer jih ni neutemeljeno, brez potrebe se bati česa; ekspr. povsod vidi same strahove vse se mu zdi nevarno, težko; ekspr. bil je napol mrtev od strahu zelo se je bal; star. vzeti koga v strah zagroziti komu s kaznijo, kaznovati ga, da ne bi delal več česa nezaželenega, negativnega; star. biti v strahu komu biti mu iz strahu pokoren, poslušen; star. imeti koga v strahu ne dopustiti, da bi si upal delati, ravnati po svoji volji; ura strahov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene; star. denarja mi je ostalo samo še za strah zelo malo; strah ima velike oči če se kdo česa boji, se mu zdi to še hujše, kot je v resnici; preg. strah je sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni
   ♦ psih. nočni strah nevrotično pogojen strah, ki otroka napol zbudi iz spanja in v kratkem času spet preneha

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. dejavnost umetnikov: umetništvo daje smisel njegovemu življenju / pravljica je oblika ljudskega umetništva / tridesetletnica umetništva znanega režiserja in igralca umetniškega ustvarjanja
2. 2. dejstvo, da je kdo umetnik: z novim delom potrditi svoje umetništvo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. nanašajoč se na živali: živalski organizem; živalska koža / živalska vrsta / živalski strup; živalska maščoba; živalsko lepilo / živalske bolezni / živalski ornament / uporabljati za koga živalska imena / živalski vrt
   ♦ astr. živalski krog dvanajst ozvezdij ob ekliptiki, katerih večina ima imena živali; biol. živalski mikroorganizmi; živalski plankton; živalska podvrsta, populacija; biol., kem. živalske beljakovine; farm. živalsko oglje oglje iz živalskih snovi; kem. živalski škrob iz glukoze nastali ogljikov hidrat, ki se nabira v jetrih in mišicah; lit. živalski ep; živalska pravljica, pripovedka
2. 2. ekspr. ki izvira samo iz telesnosti, nagonov: živalski odnos do spolnosti / studili so se ji njegovi živalski nagoni
3. 3. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: živalski strah pred smrtjo; živalska pohlepnost; živalsko sovraštvo do nasprotnikov / iz sobe je bilo slišati živalsko kričanje zelo glasno

živálsko prisl.: živalsko oblikovani uhlji; živalsko popadljiv; sam.: razkriti živalsko v človeku

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. po ljudskem verovanju narediti, povzročiti, da kaj preneha biti začarano: pravljica pripoveduje, kako je odčaral začaranega dečka
   // s čaranjem odstraniti, zlasti kaj neprijetnega: rad bi odčaral zmaja za deveto goro
   ● ekspr. s svojimi besedami je odčaral grozo, ki je visela nad njimi odstranil
2. 2. knjiž., ekspr. odvzeti čemu privlačnost: s tem so mladini odčarali njen svet

odčáran -a -o: odčarani svet; odčarana mladost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. napraviti, da preide kaj k drugemu: izročiti komu denar, knjigo; izročiti telegram naslovniku / izročiti posestvo sinu / izročiti komu kaj v last / ekspr. izročite mu lepe pozdrave / izročiti tuji državi storilca kaznivega dejanja
   // dati komu kaj, zlasti na slovesen način: izročiti diplome, odlikovanja
   ♦ polit. izročiti protestno noto; veleposlanik je izročil svoja akreditivna pisma predsedniku vlade
   // napraviti, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: izročiti proizvajalna sredstva delavcem / izročiti komu oblast, poveljstvo
2. 2. napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: premaganci so morali izročiti orožje, trdnjavo / izročiti ključe hiše, mesta
3. 3. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom: izročiti predmete v hrambo; izročiti otroka v rejo, varstvo; izročiti v promet, uporabo; izročiti teze v razpravo dati
   // publ.: poslopje so izročili svojemu namenu; most so že izročili prometu / izročiti zadevo odvetniku / ekspr. izročil ga je sodišču vložil je tožbo proti njemu
4. 4. zastar. sporočiti: po otroku mu je izročil, naj ga obišče
   ● vznes. izročil je svojo dušo Bogu v krščanskem okolju umrl je; knjiž. izročiti kaj pozabi, v pozabo napraviti, povzročiti, da se pozabi; vznes. njegovo truplo so izročili zemlji pokopali

izročíti se knjiž.  prepustiti se, predati se: izročiti se usodi / ves se je izročil svojemu poklicu posvetil
♦ rel. izročiti se Materi božji prositi za varstvo, pomoč

izročívši zastar.: izročivši pismo, je odšel

izročèn -êna -o: skrb za otroka je bila izročena sestri; ustno izročena pravljica; blago je bilo izročeno v varstvo
● ekspr. biti na milost in nemilost izročen komu postati, biti od koga popolnoma odvisen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. lit. krajevno, časovno določena, navadno krajša (literarna) pripoved z verjetno, poučno vsebino: to pripovedko mu je pravil ded; ljudske, Trdinove pripovedke; pripovedka o beli kači, o kralju Matjažu; pripovedke in pravljice / razlagalna pripovedka ki razlaga kak pojav, dejstvo; zgodovinska pripovedka z zgodovinsko snovjo; živalska pripovedka v kateri nastopajo poosebljene živali
2. 2. zastar. pravljica: pripovedka o zakleti kraljični / beži, beži, vse to je pripovedka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

usnúl -a -o: pravljica o usnuli Trnjulčici

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.