izsrédnost -i ž (ẹ̑) teh. lastnost dveh okroglih predmetov ali likov, da se njuni središči ne ujemata; ekscentričnost: izsrednost kolesa, obroča
♦ geom. prema izsrednost elipse, hiperbole oddaljenost gorišča od središča; linearna ekscentričnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
pôdel -éla [eu̯] m (ó ẹ́) nar. prema (pri kmečkem vozu): prednji, zadnji podel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
prém -a -o prid. (ẹ̑ ẹ́) knjiž. - 1. raven: prema cesta, pot / prema črta / vsi pojavi so bili med seboj v premem sorazmerju
- 2. dosleden, načelen: bister in prem človek
♦ fiz. premo gibanje gibanje v ravni črti; geom. prema izsrednost elipse, hiperbole oddaljenost gorišča od središča; linearna ekscentričnost; lingv. premi govor navajanje tujega sporočila v izvirni obliki; mat. premo sorazmerje sorazmerje, pri katerem se odvisni količini zmanjšujeta ali večata v istem razmerju
prémo - 1. prislov od prem: premo hoditi; premo sorazmeren odnos
- 2. izraža gibanje ali smer po najkrajši poti in brez postankov; naravnost: odšel je premo domov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
préma -e ž (ẹ̄) prečni nosilec vozila, na katerem so pritrjena kolesa: pri novem tipu avtomobila so izpopolnili premo / sprednja, zadnja prema; toga prema / prema pri kmečkem vozu; na premo so naložili koš stelje
● knjiž., redko iskal je pravo premo pot, smer
♦ geom. ravna črta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
sorazmérnost -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost sorazmernega: sorazmernost zgradbe ga je navdušila / premajhna sorazmernost poročanja o razstavah / med predmeti ni bilo prave sorazmernosti sorazmerja
♦ fiz. meja sorazmernosti največja obremenitev, do katere je deformacija telesa premo sorazmerna s silo; lingv. veznik če se uporablja za izražanje primerjave ali sorazmernosti dejanja v nadrednem in odvisnem stavku; mat. obratna, prema sorazmernost obratno, premo sorazmerje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
tóg -a -o prid. (ọ̑ ọ́) - 1. ki ob delovanju sile nanj ne spremeni svoje oblike: dela sta povezana s togim drogom; toga prema; krila letala niso popolnoma toga / togi spoj; toga zveza med elementi
// ki se nerad, težko upogiba, pregiba: togi lasje; tog papir; togo blago - 2. težko, počasneje gibljiv: togi prsti; tog vrat; od dolgega sedenja je postal ves tog; od mraza toge noge / togi gibi; toga drža telesa
- 3. ki ni sposoben prilagajati se času, razmeram: tog človek; po značaju je zelo tog / togi predpisi; toga politika; togo, neživljenjsko stališče
// ki izraža, kaže nesproščenost, (pre)veliko zadržanost: tog nastop; togo vedenje - 4. ki glede na izrazna sredstva ne kaže velike pestrosti, izoblikovanosti: togo pisarniško izražanje; dogajanje v filmu je preveč togo / geometrijsko toga razporeditev
♦ avt. toga obesa obesa, ki je v neposredni povezavi z obeso kolesa v paru; fiz. togo telo telo, ki pod vplivom sile ne spremeni svoje oblike; mehanika togih teles; tekst. toga igelnica
tógo prisl.: togo se držati česa; togo prikloniti se, sedeti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.