belobŕdski -a -o prid. (ȓ) arheol., v zvezi belobrdska kultura materialna kultura južnih Slovanov zgodnjega srednjega veka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
belobŕk -a -o prid. (ȓ r̄) ki ima bele, sive brke: belobrk general s koničasto bradico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
belokŕvnost -i ž (ŕ) med. levkemija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
belopŕs -a -o prid. (ȓ r̄) knjiž. ki ima bele prsi: beloprsa žena / beloprse lastovke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
besédnovŕsten -tna -o prid. (ẹ̑-ȓ) nanašajoč se na besedno vrsto: besednovrstne značilnosti / besednovrstna razčlenitev besedila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
blagosŕčen -čna -o prid. (ȓ) knjiž. ki je blagega, dobrega srca: blagosrčna mati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
blagosŕčnost -i ž (ȓ) knjiž. lastnost blagosrčnega človeka: ganila ga je prijateljeva blagosrčnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bledokŕven -vna -o prid. (ŕ r̄) knjiž., redko neizrazit, medel: bledokrvne osebe v drami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕbati -am nedov. (ȓ) bezati, brskati: brbati po nosu;
brbati s prsti po ustih / raca brba po plitvini; pren. brbati po preteklosti
● ekspr. ne da si brbati pod nosom ne pusti, da bi se norčevali iz njega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕblja -e ž (ȓ) ekspr. kdor govori mnogo in nepomembne stvari: poznali so ga, da je brblja;
naj bodo same zase, kdo bo poslušal te brblje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕbljež -a m (ȓ) redko brbljač: brbljež neumni!
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕbra -e ž (ȓ) ekspr. kdor govori mnogo in nepomembne stvari: nepoboljšljiva brbra si bil in si še;
ne zaupaj tej ženski, ker je brbra
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕbrast -a -o prid. (ȓ) ekspr. ki (rad) brbra: saj je poštenjak, a preveč brbrast;
brbra brbrasta!
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕc -a m (ȓ) redko brca: brc v nogo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕca -e ž (ȓ) sunek, udarec z nogo: dati, dobiti brco;
krepka brca;
pren., ekspr. to je bila zanj moralna brca;
vseh brc ne bomo mirno sprejeli
● pog., ekspr. po dvajsetih letih dela so mu dali brco so ga odpustili, odslovili (iz službe)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕcanje -a s (r̄) glagolnik od brcati: vse brcanje in pretepanje ni pomagalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕcati -am nedov. (r̄) - 1. suvati, udarjati z nogo: zbegana konja sta brcala; besno je brcal v vrata / dojenček brca
● ne kupuj tega konja, ker brca rad napada z nogami; pog. brcati žogo igrati nogomet - 2. odstranjevati kaj s suvanjem noge: brcati kamenje s poti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕcniti -em dov. (ŕ ȓ) - 1. suniti, udariti z nogo: konj ga je brcnil; jezno je brcnil psa / vulg. v rit ga brcni, čvekača nesramnega / šalj., kot podkrepitev naj me koklja brcne, če lažem; kot kletvica naj ga koklja brcne
- 2. odstraniti kaj s sunkom noge: brcniti stol od sebe; brcniti škatlo skozi vrata
// pog., ekspr. odpustiti, odsloviti (iz službe): lomil si ga, pa so te brcnili; brcnili so ga iz službe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕčica -e ž (ȓ) - 1. nav. mn. majhen brk: pustil si je brčice; nosi kratke črne brčice
- 2. daljša dlaka nad gobcem živali: miška z dolgimi brčicami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕčkati -am nedov. (ȓ) redko brskati, stikati, šariti: brčkati po predalu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕdast -a -o prid. (ŕ) redko ki ima brda, vzpetine: brdast svet
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕdce1 -a s (r̄) manjšalnica od brdo1
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕdce2 -a s (r̄) etn. deščica z režami in luknjicami za tkanje trakov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕdek -dka -o stil. brdèk -dkà -ò prid. (ŕ; ə̏ ȁ) star. brhek: brdek in zal fant;
deklica je za čuda brdkabŕdko stil. brdkó prisl.: brdko steče po stopnicah hitro, urno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕdje -a s (ȓ) redko v podolgovate vzpetine razčlenjena pokrajina; brda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕdnica -e ž (ȓ) alp. obris grebenov: valovita brdnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕdnja -e ž (ȓ) bot. zdravilna gorska rastlina z rumenimi cveti, ostrega vonja; arnika: travnik je bil ves pokrit z brdnjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕdo1 -a s (ŕ) nevisoka, navadno podolgovata vzpetina: razgledovati se z brda;
prijazne kmetije na nizkih brdih / spustiti se po brdu navzdol / knjiž. sončna brda griči, hribi // mn. v podolgovate vzpetine razčlenjena pokrajina: v hribih in brdih / Goriška Brda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕdo2 -a s (ŕ) tekst. priprava na statvah za premikanje osnovnih niti navzgor in navzdol
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕdovka -e ž (ŕ) bot. visoka gorska rastlina z modrimi cveti v koških, Cicerbita alpina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezkŕven -vna -o prid. (ŕ r̄) - 1. ki je brez krvi, brez zdrave naravne barve: brezkrvni obraz; brezkrvna dekličina roka; brezkrvne ustnice
- 2. ekspr. ki je brez izrazitih potez, značilnosti: tekst je nepomemben in brezkrven; dolgočasna brezkrvna poezija / bila je kot nezemeljsko, brezkrvno bitje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezkŕvnež -a m (ȓ) ekspr., redko brezkrven, malokrven človek: bledičen brezkrvnež
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezkŕvnost -i ž (ŕ) značilnost brezkrvnega: brezkrvnost ustnic / ekspr. brezkrvnost igralske akcije na odru
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
breznačŕten -tna -o prid. (ȓ) redko ki je brez načrta: breznačrtno delo;
breznačrtno izkoriščanje gozdov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
breznačŕtnost -i ž (ȓ) redko značilnost breznačrtnega: breznačrtnost gospodarjenja / vladala je breznačrtnost in anarhija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezobŕven -vna -o prid. (ȓ) knjiž. ki je brez obrvi: brezobrvni, z velikimi pegami posuti obraz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezpŕst -a -o prid. (ȓ r̄) ki je brez prsta, prstov: brezprst berač
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezpŕsten -tna -o prid. (ȓ) ki je brez prsta, prstov: brezprstne rokavice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezpŕstnik -a m (ȓ) nav. mn., redko brezprstna rokavica, palčnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezskŕben -bna -o prid., brezskŕbnejši (ŕ r̄) ki je brez skrbi: brezskrbni otroci / brezskrben izraz obraza / njegova mladost je bila brezskrbna; prijetno, brezskrbno življenjebrezskŕbno prisl.: brezskrbno si je požvižgaval; brezskrbno govoriti, spati, živeti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezskŕbnež -a m (ȓ) ekspr. brezskrben človek: ostal je vedno enak brezskrbnež
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezskŕbnost -i ž (ŕ) lastnost brezskrbnega človeka: njegova brezskrbnost jo je dražila / živeti v srečni brezskrbnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezsŕčen -čna -o prid. (ȓ) ki je brez srca, usmiljenja: trd in brezsrčen človek;
brezsrčen zatiralec;
kako moreš biti tako brezsrčen / brezsrčen zasmeh / brezsrčni vojni časbrezsŕčno prisl.: brezsrčno so se mu smejali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezsŕčnež -a m (ȓ) brezsrčen človek: brezsrčneža je doletela kazen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezsŕčnica -e ž (ȓ) brezsrčna ženska: kruta brezsrčnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezsŕčnik -a m (ȓ) star. brezsrčnež
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezsŕčnost -i ž (ȓ) lastnost brezsrčnega človeka: brezsrčnost izkoriščevalcev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕglez1 -a m (ȓ) zool. gozdna ptica pevka, ki spretno pleza, Sitta europaea: brglez stika po lubju in išče žuželke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕglez2 -a m (ȓ) nar. zahodno vrtavka: dekle se je vrtelo po hiši kakor brglez
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕhek tudi brhèk bŕhka -o in -ó, stil. brhèk -hkà -ò prid., brhkéjši in bŕhkejši (ŕ ə̏ ŕ; ə̏ ȁ) raba peša lep, čeden, postaven: brhek mlad fant;
dekle je živo in brhko // zastar. hiter, uren: prijezdil je na brhkem vrancubŕhko tudi brhkó prisl.: brhko se suče po kuhinji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕhkost tudi brhkóst -i ž (ŕ; ọ̑) raba peša lepota: dekle slovi po svoji brhkosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕk -a m (ȓ) nav. mn. - 1. dlaka pod nosom: brki mu že poganjajo; brke briti, česati; brke si striže na krtačko; brke pogladiti, sukati, vihati si; dolgi, povešeni brki / desni, levi brk
● brki so se mu povesili užaljen je, potrt; ekspr. oče se je smehljal v brk zadržano, pritajeno; ekspr. v brk kaj povedati komu brez obzirov povedati komu svoje mnenje; ekspr. v brk se mu laže, smeje predrzno, nesramno - 2. daljša dlaka nad gobcem živali: mačka miga z brki
♦ vrtn. mačkov brk vrtna rastlina z drobno narezljanimi listi in bledo modrimi cveti; vrtna črnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕka -e ž (ȓ) nav. mn. brk: brke mu že poganjajo;
črne, sive brke / brke na gobcu so zelo občutljive
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕkast -a -o prid. (ȓ) redko brkat: brkast in kosmat moški / brkast obraz / brkast maček
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕkati -am nedov. (r̄ ȓ) nar. brskati: brkati po pesku / brkati po torbi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕkec -kca m (ȓ) nav. mn., redko brčica: zavihati si brkce;
črni, krtačasti brkci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕkež -a m (ȓ) ekspr., redko brkač
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕkica -e ž (ȓ) nav. mn. brčica: nositi brkice;
goste črne brkice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕklja -e ž (ȓ) nav. mn., šalj. - 1. brk: ima košate brklje / smejala se mu je v brklje
- 2. noga: kam pa moliš svoje brklje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕlez -a m (ȓ) nar. zahodno vrtavka: vrti se kot brlez
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕna -e ž (ŕ) etn. šema, ki predstavlja dvonogo ali četveronogo žival: voditi brno;
pustna brna / kot psovka molči, brna rdečelasa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕna in bŕnja -e ž (ŕ; r̄) star. zelo rodovitna črna prst; črnica: organske snovi v brni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕnež -a m (ȓ) redko brnenje: brnež motorja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕr medm. (ȓ) - 1. izraža zoprnost, grozo, mraz: polže in žabe ješ, brr; brr, okostnjak; brrr, kakšen mraz
- 2. posnema šum, ropot: podrsaš avtomobilček in naredi brrr
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕskanje -a s (r̄) glagolnik od brskati: brskanje po pesku;
brskanje po preteklosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕskati -am nedov. (r̄ ȓ) - 1. razkopavati s kremplji, s prsti: kokoši brskajo po gnoju; otrok brska po pesku; brskati za črvi / brskati s palico po blatu / brskati po nosu
- 2. prizadevno iskati, stikati za čim: brskati po predalu, po žepih; ekspr. brskati po arhivih za listinami; brskati po slovarju; pren. brskati po preteklosti, po spominu; brskati po tujem življenju
● ekspr. brskati po tujem blatu stikati za tujimi slabostmi; ekspr. vse življenje brska po knjigah študira
brskajóč -a -e: brskajoča kokoš
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕskav -a -o prid. (r̄) ki (rad) brska: brskave kokoši / ekspr. brskav zgodovinar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕskniti -em dov. (ŕ ȓ) brsniti: razburjeno je brsknil papirje od sebe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕsniti -em dov. (ŕ ȓ) s prsti sunkovito odriniti: brsniti časopis od sebe;
brsniti svinčnik z mize;
pren. brsnil mu je zbadljivo besedo pod nos
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕst -a m (ȓ r̄) nastavek lista, poganjka, komaj razvit iz popka: na drevju že poganjajo brsti;
listni brst;
napet brst;
brst bukve;
pren., knjiž. v sebi je začutila brst novega življenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕst -í ž (ȓ) - 1. nastavek lista, poganjka, komaj razvit iz popka: drevje že poganja brsti
- 2. brstenje: drevje je že v brsti; čas nove brsti
- 3. zastar. dračje, suhljad: butara suhe brsti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕsten -tna -o prid. (ȓ; podpomen ŕ r̄) nanašajoč se na brst: brstna vejica
♦ bot. brstne luske luske, ki varujejo brste; um. brstni kapitel kapitel z okrasi v obliki brstov // nar. ki lepo in obilno raste; bujen: brstna trava; brstno žito; pren. brstna mladost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕstje -a s (r̄) - 1. več brstov, brsti: v bukovih gozdovih se že odpira brstje; vse brstje je pozeblo; cvetno brstje; pren., knjiž. vzklilo je prvo brstje ljubezni
- 2. zastar. suhljad, dračje: vrgel je na ogenj suhega brstja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕstnat -a -o prid. (ȓ) poln brstov: drevje je že močno brstnato
♦ vrtn. brstnati ohrovt brstični ohrovt
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕstnica -e ž (ȓ) nav. mn., bot. rastline, ki imajo korenine, steblo in liste, Cormophyta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕšček -čka m (ȓ) bot. plazeča se gozdna rastlina z zimzelenimi listi in z vijoličasto modrimi cveti; mali zimzelen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕv -í ž (ȓ) deska ali bruno za prehod čez vodo: brv drži čez potok;
iti čez brv;
stopati po brvi;
majava, ozka brv / kapitan že prihaja po brvi na ladjo // redko ozek most za pešce: viseča, železobetonska brv
♦ obl. modna ali revijska brv podolžen oder za modne revije, po katerem hodijo manekeni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕvica in bŕvca tudi brvíca -e ž (r̄; ȓ; í) manjšalnica od brv: brvica drži čez potok;
iti čez brvico / čoln butne ob pristajalno brvico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕvno -a s (r̄) nar. vzhodno bruno: otroci plezajo po zloženih brvnih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕz -a -o prid. (ȓ) raba peša hiter: jahati na brzem konju / brzi sel / utrujen od brze hoje / star. bližati se brzih nog hitro; brzi vlak brzovlakbŕzo prisl.: brzo se je raznesla vest; sam.: pog. odpeljal se je z brzim brzovlakom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕzda -e ž (ŕ) železo pri uzdi, ki ga ima konj v gobcu: hlapec potisne konju brzdo v gobec // uzda: prijeti, držati konja za brzdo; pren. ta človek je brez vsake brzde; ne more se obvladati, govori brez brzde
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕzdanje -a s (r̄) glagolnik od brzdati: brzdanje konj / brzdanje strasti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕzdanost -i ž (r̄) knjiž. obvladanost, zadržanost: v delu se kaže idejna brzdanost;
pisateljska brzdanost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕzdati -am nedov. (r̄) - 1. nadevati, nameščati brzdo: sluge so brzdali konje
- 2. zadrževati z brzdo: brzdal je iskrega konja, da je stopal v korak
// knjiž. obvladovati, zadrževati: brzdati čustva, strasti; komaj je brzdal jezo; človek se mora znati brzdati
● ekspr. brzdaj jezik pazi, kaj, kako govoriš; ne govôri mnogo
bŕzdan -a -o: v strasteh brzdan človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕzden -dna -o (r̄) pridevnik od brzda: brzdni jermen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕzec -zca m (ȓ) - 1. pog. brzovlak: brzec ima zamudo; beograjski brzec
- 2. zool. hrošč, ki hitro teka in leta, Cicindela: poljski brzec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕzen -zna -o prid. (r̄) nar. hiter: Še otrok sem služil pri nekem kmetu, ki je imel lepe, brzne kobile (M. Kranjec)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brzo... ali bŕzo... prvi del zloženk (ȓ) nanašajoč se na brz: brzojav, brzokril, brzoturnir, brzovlak, brzovozen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕzojádrnica -e ž (ȓ-ȃ) zastar. hitra jadrnica: ob bregu je bila zasidrana brzojadrnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕzopárnik -a m (ȓ-ȃ) zastar. parnik za hitro plovbo: potovati z brzoparnikom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕzoturnír -ja m (ȓ-í) šah. turnir, pri katerem je predpisana zelo hitra, časovno omejena igra: organizirati brzoturnir;
mladinski brzoturnir za prvenstvo občine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕzoturnírski -a -o prid. (ȓ-í) nanašajoč se na brzoturnir: brzoturnirska ura;
brzoturnirski tempo / brzoturnirsko prvenstvo / spada med najboljše brzoturnirske šahiste
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕzovlák -a m (ȓ-ȃ) potniški vlak s pospešeno hitrostjo in s postanki samo na važnejših postajah: brzovlak prihaja na prvi tir;
uvedli so sezonski brzovlak
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕž prisl. (ȓ) - 1. izraža, da se dejanje zgodi brez odlašanja: to reče in brž odide; brž razume; prinesi, pa brž; brž domov; brž, brž, čakajo te / glej, da se brž brž pobereš / pridi brž ko brž bržkobrž, na brž nabrž
// izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času: brž potem je izginil; dežja ne bo tako brž - 2. redko v neposredni bližini; tik: hišice so brž ob morju
bŕž ko vez., v časovnih odvisnih stavkih za izražanje, da se dejanje v nadrednem stavku zgodi neposredno za dejanjem v odvisnem stavku: brž ko bo mogoče, se vrni; brž ko so ladjo spravili v dok, so jo pregledali; obkolili so ga, brž ko so ga zagledali / odkrižaj se jih, brž ko bo mogoče kar najhitreje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕžčas prisl. (ȓ) izraža precejšnjo verjetnost; najbrž: bržčas je to njegov zadnji dan;
vsi smo jo bržčas hkrati zagledali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕžda prisl. (ȓ) knjiž. izraža precejšnjo verjetnost; najbrž: to bo bržda držalo;
bržda se še danes ne znajde
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕžkobŕž in bŕž ko bŕž prisl. (ȓ-ȓ) čimprej: umakni se, in to bržkobrž
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕžkone prisl. (ȓ) izraža precejšnjo verjetnost; najbrž: bržkone je na sestanku;
kolne bržkone nevede;
ta muha prenaša povzročitelja bolezni, bržkone virus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
cevosŕčnica -e ž (ȓ) nav. mn., zool. ribam podobne morske živalce z neizrazito glavo; brezglavec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
cíf -a m (ȋ) zastar. ficek, božjak: Kratkorepnik ni imel nobenega cifa svojega, jaz pa tudi nobene dote (R. Murnik)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
cmŕk -a m (ȓ) nar. vodni vrtinec: plavalci so se bali cmrka pod skalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
cmŕkati -am nedov. (r̄ ȓ) redko srkati, srebati: počasi je cmrkal sladko žganje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
cŕka -e ž (r̄) pog. - 1. poginula žival: kam naj zakopljem to crko?
// onemogla, zanemarjena žival: moj konjiček je proti tvojemu prava crka; krmežljava crka - 2. nizko slaboten, šibek, onemogel človek: si pa tudi crka, če tega ne moreš narediti / kot psovka molči, ti crka stara
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
cŕkati -am nedov. (r̄ ȓ) pog. poginjati: konji crkajo
● pog. v španoviji še pes crka od družabništva ni koristi // nizko umirati: rajši se zdajle stegnem, kakor pa da takole počasi crkam
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
cŕkel -kla -o [əu̯] prid. (ŕ) pog. poginul: crkla mačka / ekspr. na pol crklo kljuse onemoglo, zanemarjeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
cŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) pog. - 1. poginiti: svinja mu je crknila
● pog. v španoviji še pes crkne od družabništva ni koristi
// nizko umreti: če crknem jaz, crkni še ti! pognal te bo na cesto, da boš crknil v kakšnem jarku - 2. nehati delovati, odpovedati: avto, motor, radio crkne; zdaj je pa še elektrika crknila
cŕknjen -a -o: crknjen konj
● pog., ekspr. delal sem, da sem čisto crknjen zelo utrujen, zdelan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
cvŕček1 -čka m (ȓ) zool. žuželka iz družine murnov, ki živi po starih hišah, Acheta domestica: v zidu je cvrčal cvrček // redko murnu podobna žuželka bledo rumenkaste barve; čriček: v vinogradih so peli kasni cvrčki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
cvŕček2 -čka m (ȓ) - 1. lov. užitna drobovina divjačine: vzeti ves cvrček iz prsne votline
- 2. nar. zahodno jed, zlasti iz stepenih jajc, ocvrta na maščobi; cvrtje: napravila ti bom cvrček s slanino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
cvŕk -a m (ȓ) - 1. redko cvrčanje, cvrkut: cvrk ptičjih mladičev
- 2. nar., ekspr. klofuta, zaušnica: Tisti njen dober dan — kakor cvrk na njegovem licu (B. Pahor)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
cvŕkanje -a s (r̄) glagolnik od cvrkati: cvrkanje novih čevljev;
cvrkanje koles
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
cvŕkati -am nedov. (r̄ ȓ) - 1. dajati ostre, pokljajoče glasove: čevlji cvrkajo; naložila je, da je koš kar cvrkal; sneg cvrka pod nogami
- 2. redko oglašati se z ostrimi, odsekanimi glasovi; cvrčati: cvrček je cvrkal
cvrkajóč -a -e: previdno stopati po cvrkajočem podu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
cvŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) - 1. dati oster, pokljajoč glas: pod je cvrknil pod nogami
- 2. oglasiti se z ostrim, odsekanim glasom: le tu in tam je cvrknila kakšna ptica
- 3. ekspr. rahlo udariti: cvrkniti koga po nosu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
cvŕtje -a s (ŕ) glagolnik od cvreti: kuhanje in cvrtje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
cvŕtje -a tudi cvrtjè -à s (ŕ; ȅ ȁ) jed, zlasti iz stepenih jajc, ocvrta na maščobi: napravim ti cvrtja / bezgovo cvrtje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
cvŕtnik -a m (ȓ) koritasta električna priprava za cvrenje rib, mesa, krompirja: domači in uvoženi cvrtniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
česáti čéšem nedov., čêši češíte; čêsal (á ẹ́) - 1. urejevati, gladiti z glavnikom: česati lase; mama češe hčerko; česati konju grivo; rahlo, trdo česati; vsako jutro se dolgo češe / ptič se češe s kljunom čisti si perje; česati si brado s prsti; pren. veter češe travo, valove
// (strokovno) urejevati lase: katera frizerka te češe? / česati lase v kito; česati se na prečo, nazaj - 2. z orodjem ali s strojem uravnavati, gladiti: česati predivo, volno; česati slamo
- 3. žarg. sistematično, temeljito pregledovati z vojaštvom: Ofenziva bo v kratkem, če že ne jutri, začela »česati« tudi Suho krajino (R. Polič)
- 4. ekspr. sunkovito trgati v trakove, pramene: jezno česati papir s sten / krogle češejo zrak
česán -a -o: tekst. česana volna tanka dolgovlaknata volna; česano predivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
četŕt -a m (ȓ) - 1. posoda, ki meri četrtino določene mere: prijel je svoj četrt in prisedel / puste sobote brez četrtov in stare družbe
- 2. del na štiri enake dele razdeljene merske enote, navadno časovne; četrt ž: ura je udarila zadnji četrt pred polnočjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
četŕt -i ž (ȓ) - 1. del na štiri enake dele razdeljene merske enote, navadno časovne: slišala je biti ure in vse četrti; zastar. do doma ima kake tri četrti ure tri četrt ure
// predavanje se bo začelo danes brez akademske četrti tradicionalne četrturne zakasnitve
// noga raztelešenega četveronožca s sosednjimi deli: kupil je celo zadnjo četrt vola - 2. del mesta s posebnimi značilnostmi: stanuje v delavski četrti mesta; industrijska, stanovanjska četrt / mestna četrt
// prva leta po 1945 najmanjša upravna enota v mestu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
četŕt prisl. (ȓ) - 1. izraža del na štiri enake dele razdeljene
- a) merske enote: naročil je četrt litra vina, spil ga je le četrtino; kupiti tri četrt metra blaga; elipt., pog. četrt kruha, prosim
- b) časovne enote: čaka že kake tri četrt ure; avtobus odpelje vsake četrt ure; pri napovedovanju časa se ura izpušča: osem in četrt 815; četrt (manjka) do petih 445; četrt čez deset(o) 1015; četrt čez šest, četrt na sedem 615; tri četrt na sedem 645
- 2. izraža del na štiri enake dele razdeljene celote: dogradili so tri četrt hiše; minilo je četrt stoletja; dobre tri četrt prebivalstva se je odselilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
četŕtek -tka m (ŕ) četrti dan v tednu: jutri bo četrtek;
pride v četrtek zjutraj / sestajajo se ob četrtkih
♦ etn. debeli četrtek četrtek pred pustnim torkom, praznovan kot dan debelih ljudi; rel. veliki četrtek zadnji četrtek pred veliko nočjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
četŕten -tna -o prid. (ȓ) prva leta po 1945 nanašajoč se na najmanjšo upravno enoto v mestu: četrtni odbor Rdečega križa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
četŕtfinále -a m (ȓ-ȃ) šport. izločilno tekmovanje za nastop v polfinalu: v drugem kolu se je uvrstil v četrtfinale
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
četŕtfinálen -lna -o prid. (ȓ-ȃ) nanašajoč se na četrtfinale: četrtfinalna tekma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
četŕtfinalíst -a m (ȓ-ȋ) šport. posameznik ali moštvo, ki doseže pravico za nastop v četrtfinalu: po tej zmagi je postal četrtfinalist
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
četŕti -a -o štev. (ŕ) ki v zapovrstju ustreza številu štiri: četrti dan v tednu;
bil je četrti na cilju;
četrtega (4.) julija;
Karel IV.;
četrta vrsta v parterju;
četrto nadstropje;
v četrtem stoletju / četrti del jabolka četrtina
● četrti stan v 19. stoletju delavstvo, proletariat; star. četrta šola četrti razred nekdanje gimnazije
♦ fiz. četrta dimenzija po Einsteinovi teoriji relativnosti čas; rel. četrta božja zapoved; voj. četrta sovražna ofenziva od 20. I. do 5. V. 1943 v Bosni in Hercegovini; prisl.: že v četrto sem ga srečal četrtič; sam.: žarg., avt. voziti s četrto, v četrti v četrti prestavi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
četŕtič prisl. (ŕ) - 1. pri ponavljanju na četrtem mestu: prišel sem že trikrat, pa bom še četrtič
- 2. v zapovrstju na četrtem mestu: občina razpisuje mesto 1. zdravnika, 2. tehnika, 3. sluge, 4. [četrtič] snažilke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
četŕtiti -im nedov. (r̄ ȓ) razkosavati zaklano žival na četrti: četrtiti vola
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
četŕtkov -a -o (ŕ) pridevnik od četrtek: četrtkova izdaja časopisa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
četŕtléten -tna -o prid. (ȓ-ẹ̑) nanašajoč se na četrt leta: četrtletna naročnina / četrtletna konferenca na šoličetŕtlétno prisl.: revija izhaja četrtletno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
četŕtlítrski -a -o prid. (ȓ-í) ki drži četrt litra: četrtlitrski lonček;
četrtlitrska steklenica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
četŕtstoléten -tna -o prid. (ȓ-ẹ̑) ki traja četrt stoletja: četrtstoletni razvoj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
četŕtstolétje -a s (ȓ-ẹ̑) doba, ki traja četrt stoletja: pred dobrim četrtstoletjem;
minulo četrtstoletje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
četŕttón -a m (ȓ-ọ̑) muz. četrtina celega tona: komponiranje v četrttonih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
četŕttónski -a -o prid. (ȓ-ọ̑) nanašajoč se na četrtton: četrttonski sistem;
četrttonska glasba / četrttonski klavir klavir, konstruiran s četrttonskimi intervalnimi razdaljami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
četŕtúren -rna -o prid. (ȓ-ȗ) ki traja četrt ure: četrturni odmor;
priti s četrturno zamudo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
četŕtzemlják -a m (ȓ-á) jur., nekdaj lastnik četrtine grunta: sin četrtzemljaka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
četveroškŕgar -ja m (ȓ) nav. mn., zool. glavonožci z dvema paroma škrg, Tetrabranchiata
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
četverovŕsten -tna -o prid. (ȓ) agr., v zvezi četverovrstni ječmen ječmen, v katerem so zrna navidezno v štirih vrstah; štirivrstnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čezhŕbten -tna -o prid. (ȓ) ki se daje čez hrbet: čezhrbtni jermen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čezpŕsen -sna -o prid. (ȓ) ki sega ali se daje čez prsi: čezprsni jermen;
čezprsni predpasnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čistokŕven -vna -o prid. (ŕ r̄) - 1. ki je potomec prednikov iste pasme: čistokrven lipicanec; čistokrven volčjak z rodovnikom / čistokrvna pasma
- 2. pravi, pristen: čistokrven meščan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čistokŕvnost -i ž (ŕ) lastnost, značilnost čistokrvne živali ali človeka: dokazati čistokrvnost psa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čistosŕčen -čna -o prid. (ȓ) knjiž. ki je čistega, plemenitega srca: dober in čistosrčen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
človekomŕzen -zna -o prid. (r̄) knjiž. ki ne ljubi ljudi in ne mara njihove družbe: biti človekomrzen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
človekomŕznež -a m (ȓ) knjiž. kdor ne ljubi ljudi in ne mara njihove družbe: zagrenjen človekomrznež
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čmŕček -čka m (r̄) nar. vzhodno mavrah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čmŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) nar. vzhodno črhniti: baba ni čmrknila niti besede
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čmŕlj -a m (ŕ) čebeli podobna žuželka z debelim, kosmatim telesom: po cvetju brenčijo čebele in čmrlji;
brenčati ko čmrlj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čmŕljček -čka m (ŕ) nav. ekspr. manjšalnica od čmrlj: čmrljčki in čebelice / kot nagovor ti moj čmrljček
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čmŕljevka -e ž (ŕ) zool. čmrlju podobna muha z rdečkastim zadkom, Volucella bombylans
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čmŕlji -a -e prid. (ȓ) nanašajoč se na čmrlje: čmrlja samica / čmrlje gnezdo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕča -e ž (ŕ) nar. s travo porasel izkrčen svet: Bilo je lice, kamor se je bila vtelesila beda, jeza, bridkost devetih rodov, žalostna prošlost tolminskih sotesk, grap, črč in lazov (I. Pregelj)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕčkanje -a s (ȓ) glagolnik od črčkati: nepotrebno črčkanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕčkati -am nedov. (ȓ) nar. vzhodno čečkati: otrok črčka po platnicah / kar naprej nekaj črčka v zvezek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
črevoškŕgar -ja m (ȓ) nav. mn., zool. majhne morske živali, ki imajo del črevesa prilagojen za dihanje, Enteropneusta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕhniti -em dov. (ŕ ȓ) ekspr., navadno z nikalnico spregovoriti, reči: poslušal je, ne da bi kaj črhnil;
niti besedice ni črhnil / ne upa se niti črhniti
● ekspr. ni črhnil ne bele ne črne molčal je; ni povedal svojega mnenja // povedati, omeniti: glej, da ne boš kje kaj črhnil; živi duši ni črhnil o svoji nameri
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕka -e ž (ŕ) - 1. znak za glas: beseda ima tri črke; napisati črko a; vklesati črke v kamen; naslov je natisnjen z debelimi črkami; črne, zlate črke; razločne, velike črke; podpisal se je samo z začetnimi črkami svojega imena; zadnja črka abecede; tip črk / cirilske, latinske črke; pisane, tiskane črke; otrok pozna že vélike in male črke; črke za slepe / tiskarna je dobila novo garnituro črk; ulivanje črk
♦ tisk. krepka črka z debelimi potezami; kurzivna črka oblikovana postrani; svetla črka s tankimi potezami - 2. ed., knjiž. kar predstavlja zunanjo stran povedanega: to je tuje duhu in črki mojega spisa; ni prevzel duha njegovih del, ampak samo njihovo črko / slepo se držati črke zakona
● črke mi plešejo pred očmi pri branju imam občutek, da niso pri miru; ekspr. ni vse do črke tako, kot so te učili popolnoma, čisto; premisliti odgovor od prve do zadnje črke od začetka do konca; ne smeš razumeti po črki dobesedno; sklepi ne smejo ostati samo mrtva črka se morajo uresničiti; ekspr. to dejanje bo zapisano v zgodovini z zlatimi črkami dobilo bo pomembno mesto, ohranilo se bo v častnem spominu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕkar -ja m (ȓ) slabš. kdor se ukvarja s pisanjem, pisateljevanjem: jalova prizadevanja črkarjev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕkarski -a -o prid. (ȓ) nanašajoč se na črke ali črkopis: črkarski problemi
♦ lit. črkarska pravda spor zaradi črkopisa okoli leta 1830
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕkati -am nedov. (r̄ ȓ) ekspr., redko okorno pisati: črkal je nekakšna znamenja na papir
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕkica -e ž (ŕ) manjšalnica od črka: delal je majhne okrogle črkice / ekspr. niti črkice mi ni sporočil prav nič
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
črko... ali čŕko... prvi del zloženk (ȓ) nanašajoč se na črko: črkolivar, črkoslikar, črkoslikarstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕkolivár -ja m (ȓ-á) kdor uliva črke: delo črkolivarjev v črkolivnici
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕkoslikár -ja m (ȓ-á) kdor se poklicno ukvarja s slikanjem črk, napisov: črkoslikarji in pleskarji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕm -a m (ȓ) zastar. vranični prisad, antraks: prašiči so poginili za črmom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕmnovka -e ž (ŕ) zastar. manjša ploščata sladkovodna riba z rdečimi očmi; rdečeoka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕn -í ž (ȓ) - 1. knjiž., redko črnjava, črno: črn za nohti
- 2. nav. slabš., zlasti v ruskem okolju preprosto, revno ljudstvo: črn je popivala po krčmah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕn -a -o stil. -ó prid. (ŕ) - 1. ki je take barve kot oglje ali saje, ant. bel: črni lasje; črn maček; obleka iz črnega žameta; plašč je črn; črna barva; črna obleka; črna šolska tabla; sivkasto, vranje, zamolklo črn; črn kot oglje, kot vrag; črno-bel vzorec; črno-žolta zastava / pesn.: črni mrak; črni vran; črna noč, tema / izobesili so črno zastavo kot znamenje žalovanja
- 2. ki je temne barve: gost črn dim; na nebu visijo črni oblaki; črna prst; črne oči; čisto črn; gara ko črna živina zelo, hudo; ekspr.: nabil te bom, da boš ves črn; plačal bo, da bo črn zelo, veliko; črno-beli film film, ki kaže sliko samo v vseh odtenkih sive barve, od črne do bele; črno-bela fotografija / pesn.: črni grob; črni kovači; črna kri / črn(i) kruh kruh iz črne moke; črna kava kava brez dodatka mleka; črna moka pšenična ali ržena moka, ki vsebuje veliko količino otrobov; črno pivo, vino; ali je svetlolasa ali črna temnih las; nosi črna očala očala s temno obarvanimi stekli; črn od sonca zagorel
// ki ima plodove ali gomolje temne barve: grmi črnega ribeza; črna murva; črna redkev / jesti črni ribez - 3. ekspr. za človeka zelo neprijeten: tedaj so se zanje začeli črni dnevi; črna usoda / preženi črne misli; obhajajo ga črne slutnje
// ki vsebuje, izraža hudobijo, zlobo: črn naklep; bala se je njihovih črnih pogledov; ima črno dušo; snoval je črne misli
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: navdajal ga je črn obup; črna groza; najbolj črna revščina; črna žalost / to je črna nehvaležnost, zavist, zloba; črno sovraštvo - 4. ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: z lažnimi računi so si ustvarili črni fond; preprečevanje črnih gradenj; nekateri šoferji podjetij zaslužijo s črnimi vožnjami / črna borza nezakonito, nedovoljeno trgovanje, zlasti kadar blaga ni dovolj v prodaji
- 5. slabš. nanašajoč se na klerikalce, desničarje: občina je bila črna
● publ. črni kontinent Afrika; črni prebivalci Amerike črnski prebivalci; črni revirji rudarski kraji Trbovlje, Zagorje, Hrastnik; črna Afrika Afrika s črnskim prebivalstvom; ljudi prikazuje s črnimi barvami, v črni luči negativno; črne bukve po ljudskem verovanju knjiga, s katero se da čarati, vedeževati; publ. črna kronika tega tedna (prometne) nesreče; črna lista seznam osumljenih oseb, prekrškov, nesreč; črna metalurgija metalurgija železa, mangana in kroma; ekspr. je črna ovca v družini edini, ki je drugačen, slab; dobil je črno piko zabeležilo se je slabo mnenje o njem; črna roka teroristična skupina na Slovenskem, ki je na skrivaj pobijala pripadnike Osvobodilne fronte; star. črna smrt kuga; slabš. črne srajce italijanski fašisti; slabš. glej no, črna suknja duhovnik; črna šola ljudski naziv, nekdaj vmesna šola med šestletno gimnazijo in univerzo; publ. črna umetnost tiskarstvo, tisk; črna vojska nekdaj vojska, sestavljena iz vojakov, ki niso redni vojni obvezniki in so vpoklicani le ob veliki vojni nevarnosti; vznes. pokriva ga črna zemlja je mrtev, pokopan; šalj. ponoči je vsaka krava črna v določenih okoliščinah se človek zadovolji tudi z manj kvalitetnim; slabš. črno-žolta monarhija Avstro-Ogrska; publ. črno zlato premog; ekspr. če pravim jaz, da je belo, trdi on, da je črno najini mnenji si popolnoma nasprotujeta; ni ne belo ne črno je neizrazito, nejasno
♦ antr. črna rasa; bot. črni bor, hrast, koren, trn, zobnik; etn. črni mož otroška igra, pri kateri eden od igralcev, črni mož, lovi druge; črna kuhinja kuhinja, v kateri dim ni speljan v dimnik; geogr. Črna gora; gozd. črni gozd gozd z iglastim drevjem; črni les les iglastega drevja; igr. črni Peter otroška igra s kartami, pri kateri izgubi tisti, ki mu ostane karta s figuro črne glave; kem. črni smodnik strelivo, zmes solitra, žvepla in lesnega oglja; lit. črno-bela tehnika prikazovanje oseb ali dogodkov, pri katerem so nekateri samo pozitivni, drugi pa samo negativni; med. črne koze; metal. črna pločevina; petr. črni premog premog z visoko stopnjo pooglenitve; rel. črna barva v bogoslužju simbol žalosti, smrti; črna maša maša, ki se opravlja v črnih oblačilih za umrle; šah. črna figura; črno polje; trg. črna posoda posoda iz železne pločevine; zool. črni dular, medved, žužek; črna podgana; črna žolna
čŕno prisl.: črno orisati položaj; črno obrobljen robec; črno pobarvana tabla; črno vezana knjiga / piše se narazen ali skupaj: črno lisast ali črnolisast; črno pikast; črno progast; črno rjav; črno zelen / pesn. črno črn oblak
● ekspr. črno gledati biti jezen; biti pesimistično razpoložen; črno gleda na razvoj dogodkov pričakuje neugoden razvoj dogodkov; črno gleda predse jezno; ekspr. vse črno jih je zelo veliko
čŕni -a -o sam.: črni je ponudil belemu remi kdor igra pri šahu s črnimi figurami; nav. slabš. črni in rdeči desničarji, klerikalci; pog. pol kile črnega in dve žemlji črnega kruha; ekspr. ni črhnil, rekel, zinil ne bele ne črne molčal je; ni povedal svojega mnenja; črno se mi dela pred očmi zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da vidim pred očmi črne lise, ploskve; ekspr. ne boš dobil niti toliko, kolikor je za nohtom črnega prav nič; nosi črno za sinom črno, žalno obleko; ekspr. dobil boš črno na belem napisano izjavo, potrdilo; ekspr. dokazati črno na belem pismeno; neizpodbitno, popolnoma; na črno prodajati tujo valuto, zidati hišo; ekspr. zadel si v črno pravilno si nakazal problem, povedal si bistvo stvari; istrsko črno črno vino; črno za nohtom umazanija; pog. liter črnega in narezek črnega vina; žena v črnem v črni, žalni obleki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕnček -čka m (ȓ) manjšalnica od črnec: pred hišo so se igrali črnčki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕnec -nca m (ȓ) - 1. človek črne rase: ameriški črnci; boj za enakopravnost črncev
- 2. redko črna žival, navadno konj: rjavec in črnec
- 3. zastar. črna kava: skodelica dišečega črnca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕniti -im in črníti -ím nedov. (ŕ; ī í) delati kaj črno, temno: črniti čevlje;
črniti lase;
črni si obrvi // raba peša slabo govoriti o kom, tožiti koga: povsod je črnila svojo sosedo; ob vsaki priliki ga črni pri nadzornikučŕniti se in črníti se knjiž. temno se odražati, kazati: v daljavi se je črnila temna proga; skale se črnijo izpod snega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕnjenje in črnjênje -a s (ŕ; é) glagolnik od črniti: črnjenje obrvi / črnjenje in opravljanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕnka -e ž (ȓ) - 1. ženska črne rase: afriške črnke
- 2. ekspr. ženska, ki ima črne lase, temno polt: črnka in plavolaska
- 3. redko črna žival: naša črnka pridno nese; črnka ima telička
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕnkast -a -o prid. (ȓ) ki ni popolnoma črn: ptič je po hrbtu črnkast;
črnkasta krava / krepek, črnkast možčŕnkasto prisl.: črnkasto rjave ali črnkastorjave oči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕnklja -e ž (ȓ) slabš. črnka: črnklja v rožnatem krilu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕnko -a m (ȓ) - 1. ljubk. črn konj: dirjaj, črnko
- 2. ekspr. človek črne rase; črnec: dobrodušen črnko s sivimi lasmi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
črnobŕk -a -o prid. (ȓ r̄) ki ima črne brke: črnobrk Turek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
črnoobŕv -a -o prid. (ȓ r̄) knjiž. ki ima črne obrvi: črnoobrva ženska
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕnost -i ž (ŕ) lastnost črnega, črna barva: črnost kože
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕnovka -e ž (ŕ) zastar. manjša ploščata sladkovodna riba z rdečimi očmi; rdečeoka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕnski -a -o prid. (ȓ) nanašajoč se na ljudi črne rase: črnski otroci;
črnska mestna četrt;
črnske države;
črnska plemena / črnske duhovne pesmi / črnske ustnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕpanje -a s (r̄) glagolnik od črpati: črpanje nafte, vode / črpanje literarnozgodovinskega gradiva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕpati -am nedov. (r̄) - 1. s črpalko sesati, dobivati tekočino: črpati nafto; črpati vodo iz vodnjaka / črpati sok iz želodca
- 2. knjiž. zajemati, dobivati iz česa: črpati podatke iz statističnega gradiva; iz njihovih zgledov črpamo moč za nadaljnje delo; snov za svoja dela je črpal iz ljudstva; črpati znanje iz knjig; črpati les iz gozda
- 3. redko jemati moč, slabiti: vročina črpa telo
črpajóč -a -e: črpajoč iz svojih bogatih izkušenj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕstev -tva -o prid. (ŕ) nar. čvrst, krepek: taka črstva ženska
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕt1 -a m (ȓ) star. sovraštvo, mržnja: v srcu se mu je zbudil črt nad njim;
odvrnil je od sebe njihovo jezo in črt
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕt2 -a m (ȓ) mitol. zli duh: bati se črtov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕt3 -a m, mest. mn. tudi črtéh (ȓ) nar. krčevina, poseka: črti in lazi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕta -e ž (ŕ) - 1. nepretrgana vrsta točk: narediti, potegniti črto; pisati od črte do črte, čez črto; debela, tanka črta; navpična, poševna črta; cikcakasta, kriva, ravna črta; črti nista vzporedni / notna črta; pog. nogavice brez črte šiva, roba; blago z belimi črtami / cesta je speljana v ravni črti po ravnini v smeri, liniji
- 2. črti podobna zareza: črte na dlani; ostra črta ob ustih / črte njenega obraza so razodevale žalost poteze, izraz
- 3. drug poleg drugega stoječi predmeti ali objekti; vrsta, linija: strnjena črta hiš / bojna, obrambna črta
- 4. kar ločuje, razmejuje: nosil je pošto iz naše cone preko črte; prekoračiti mejno črto; črta, do katere seže gozd
- 5. obris, kontura: črta gorá na obzorju; profilna črta obraza; pren. dogodek je prikazal v skopih črtah
- 6. nav. mn. osnovna lastnost ali značilnost, poteza: odbijajoče črte njegovega značaja; skupne stilne črte med srednjeveškim kiparstvom in slikarstvom / osnovne črte oktobrske revolucije
● ekspr. vojna je napravila črto čez njegove načrte jih je onemogočila, prekrižala; ekspr. potegnil je črto pod svojim dosedanjim življenjem napravil je obračun, pregled nad njim; opombe navaja pod črto na koncu strani pod tekstom; publ. pod črto razmišljanja bi zapisal še tole priporočilo ob koncu bi še dodal, pripomnil; ekspr. propadli so na celi črti popolnoma, v celoti; ekspr. drama je uspela na celi črti popolnoma, v celoti; publ. v debati sta se znašla na isti črti sta bila enakega mnenja, naziranja; publ. razvojna črta našega gospodarstva načela, smernice; zračna črta najkrajša razdalja med dvema krajema
♦ avt. neprekinjena črta vzdolž ceste, čez katero voznik ne sme zapeljati; gled. črta izpuščanje, črtanje besedila v dramskem delu; dramaturška, režijska črta; jur. demarkacijska črta začasna meja med državami ali armadami, navadno po sklenitvi premirja; mat. ulomkova črta vodoravna ali poševna črta, ki loči števec in imenovalec; navt. ločna črta nekdaj merska enota na kompasu, 11°15'; vodna črta ravnina, v kateri seka mirna vodna gladina bok ladje; šport. ciljna, startna črta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕtanec -nca m (r̄) list z debelimi črtami, ki se pri pisanju daje pod papir brez črt
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕtanje -a s (ŕ) glagolnik od črtati: črtanje vodoravnih črt / naloga je brez popravkov in črtanja / črtanje dolga; navodila o črtanju in razveljavljenju kazni / dobro črtanje značajev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕtanka -e ž (r̄) redko tabela, razpredelnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕtast -a -o prid. (ŕ) - 1. ki ima črte: črtast damast; oblečen je v rjavo, črtasto obleko; črtasti zvezek črtani
♦ fiz. črtasti spektrum - 2. podoben črti: črtasta lisa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕtati -am nedov. (ŕ ȓ) - 1. delati črte: črtati s kredo po tabli / solze so mu črtale bele proge po licih
- 2. dov. in nedov. prečrtati: učitelj je črtal nepotrebno besedo; pisal je, črtal in dostavljal
// izbrisati, opustiti: črtati iz dnevnika, z dnevnega reda; črtati davek, dolg / pog. kino in ples bova črtala, zvečer boš lepo doma - 3. zastar. zarezavati, vrezavati: črtati z nožem v klop začetnico; pren. čas črta gube v obraz
- 4. redko opisovati, prikazovati: pesnik mojstrsko črta in popisuje boj
čŕtati se kazati se v obrisih: planine se ostro črtajo na svetlem ozadju; njeno telo se je razločno črtalo pod gubami obleke; pren. na obrazu se ji črta skrb
čŕtan -a -o: kdor ne bo plačal vpisnine, bo črtan; problem je črtan z dnevnega reda / črtani papir, zvezek ki ima črte
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕten -tna -o prid. (ȓ) nanašajoč se na črto: črtna skladnost;
črtno bogastvo grafike
♦ filat. črtno zobčanje zobčanje, pri katerem se zobčajo pole znamk najprej vodoravno, nato navpično ali obratno; tisk. črtni kliše kliše, s katerim se odtisnejo črte ali ploskve brez vmesnih tonov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕtež -a m (ȓ) - 1. knjiž. kar je narisano; risba, skica: narisal je črtež taborišča / črtež nazorno kaže razvoj manjšinskih šol / od ozadja se je izrazito odražal črtež njegove glave obris, kontura
- 2. zastar. idejni osnutek, načrt: naredil je natančen črtež za napad; pisatelj je prvotni črtež za roman spremenil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕtica -e ž (ŕ) - 1. manjšalnica od črta: lestvica na termometru je zaznamovana s črnimi črticami; pozabil je narediti črtico na t / v vsaki črti in črtici obraza je tičala samozavest
- 2. lit. kratek (liričen) leposlovni spis: Cankarjeve črtice; spominska črtica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕtičar -ja m (ŕ) knjiž. kdor piše črtice: iz črtičarja se je razvil v novelista in dramatika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
črtíti -ím, in črtíti in čŕtiti -im nedov. (ī í; ī ŕ) raba peša sovražiti, mrziti: iz vse duše črti sleparstvo;
hudo se črtijo med seboj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕtka -e ž (ŕ) manjšalnica od črta: strmine so na zemljevidu označene s črtkami / obleka s črtkami / po britju je bil njegov obraz poln rdečih črtk
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕtkanje -a s (ŕ) glagolnik od črtkati: črtkanje stranskih ploskev / kartografsko črtkanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕtkast -a -o prid. (ŕ) - 1. ki je iz črtk: črtkasta črta; črtkasta mesta na zemljevidu
- 2. ki ima črtke: črtkasto blago
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕtkati -am nedov. (ŕ r̄) - 1. delati s črtkami enakomerno prekinjeno črto: višine v trikotniku črtkaj
// delati črtke: črtkati po papirju - 2. označevati z vzporednimi črtkami: rudarska področja črtkajte poševno
♦ geogr. delati črtke, katerih zgoščenost označuje na zemljevidih vzpetine
čŕtkan -a -o: črtkana črta; črtkana ploskev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕtnik -a m (ȓ) zastar. svinčnik, pisalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
črtomírstvo in čŕtomirstvo -a s (ȋ; ȓ) knjiž. lastnosti, usoda, kakršno je imel Prešernov Črtomir: problem našega črtomirstva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕv -a m (ȓ) - 1. drobna žival mehkega, podolgovatega telesa, navadno škodljiva: črv gomazi, leze; pohoditi črva; zvija se kot črv / črv razjeda les; v mesu so se zaredili črvi; črv v jabolku; pren. njihovo kmetijo je že zdavnaj začel glodati črv
// ekspr., navadno s prilastkom moreč, uničujoč občutek ali misel: črv gloda, grize v srcu; črv kesa, ljubosumnosti - 2. ekspr. nepomemben, neznaten človek: v njihovih očeh smo le črvi
- 3. kljuvajoče gnojno vnetje na prstu: ima črva na prstu
● nizko že dolgo ga jedo črvi je mrtev; godi se mu kot črvu v loju živi v izobilju, udobno; ta človek je pravi knjižni črv knjižni molj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕvar -ja m (ȓ) rib. kdor črvari
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕvast -a -o prid. (ȓ) - 1. podoben črvu: črvast podaljšek slepega črevesa; črvasta oblika telesa
- 2. tak kot pri črvu: črvasto gibanje črev
čŕvasto prisl.: črvasto se zvijati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čvrčkáti -ám in čvŕčkati -am nedov. (á ȃ; ȓ) redko ščebetati, čebljati: jata škorcev čvrčka nad travnikom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čvŕst -a -o stil. -ó prid., čvrstéjši (ȓ r̄) - 1. poln življenjskih sil: čvrst rod; čvrst vranec; starec je še čvrst; čvrst ko dren / bil je čvrste postave in rdečih lic; čvrsto zdravje
// ki izraža moč, odločnost: čvrst glas; čvrst korak; čvrst udarec - 2. ki se težko vdaja, upogiba: za podpornike je potreben čvrst les / čvrste prsi
- 3. ki se težko raztrga, loči; trden, močen: čvrst papir; čvrst vozel / ima zelo čvrsto spanje; pren. čvrsto prijateljstvo
♦ ekon. čvrsta valuta trdna, konvertibilna valuta
čvŕsto stil. čvrstó prisl.: čvrsto se držati življenjskih načel; čvrsto korakati; oblast mora biti čvrsto povezana z ljudstvom; čvrsto zavezana vreča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čvŕstost -i ž (r̄) lastnost, značilnost čvrstega: dolgo je ohranil mladeniško čvrstost / čvrstost niti / čvrstost prijateljske zveze
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čvŕš -a m (ȓ r̄) nar. grča: čvrš v mizi
♦ anat. naravna bunkasta odebelina na kosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čvŕšast -a -o prid. (r̄) nar. grčast: stara čvršasta bukev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
debelozŕn -a -o prid. (ȓ r̄) debelozrnat: debelozrn pesek / debelozrna koruza
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
debelozŕnat -a -o prid. (ȓ) ki ima debela zrna: debelozrnat pesek, smodnik / debelozrnata koruza
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
delomŕzen -zna -o prid. (r̄) ki noče, ne želi delati: bil je znan kot delomrzen človek;
delomrzni postopači
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
delomŕznež -a m (ȓ) delomrzen človek: postaja vedno večji delomrznež;
tu ni mesta za delomrzneže / druščina delomrznežev, postopačev in klatežev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
delomŕznost -i ž (r̄) lastnost delomrznega človeka: očeta je žalostila sinova lahkoživost in delomrznost / boriti se proti delomrznosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
delovŕšen -šna -o prid. (ȓ) jur., v zvezi delovršna pogodba pogodba o delu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
desétpŕsten -tna -o prid. (ẹ̑-ȓ) nanašajoč se na deset prstov obeh človekovih rok: desetprstni sistem tipkanja;
obvladati desetprstno pisanje na pisalnem strojudesétpŕstno prisl.: tipkati desetprstno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dlánastokŕp -a -o prid. (á-ȓ á-r̄) bot., v zvezi dlanastokrpi list list z zarezami, ki segajo v listno ploskev največ do četrtine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dobrosŕčen -čna -o prid. (ȓ) ki je dobrega srca: dobrosrčen človek;
ženica je zelo dobrosrčna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dobrosŕčnež -a m (ȓ) ekspr., redko dobrosrčen človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dobrosŕčnost -i ž (ȓ) lastnost dobrosrčnega človeka: iz same dobrosrčnosti mu pomaga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dogŕda prisl. (ȓ) redko zelo, hudo: dogrda sta se sprla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dokŕmiti -im dov., tudi dokrmíla (ŕ) dodati krmo, hrano: dokrmiti čebele, živino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dolgobŕk -a -o [u̯g] prid. (ȓ r̄) ki ima dolge brke: dolgobrki možakarji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dolgobŕkec -kca [u̯g] m (ȓ) ekspr. kdor ima dolge brke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dolgopŕst -a -o [u̯g] prid. (ȓ r̄) - 1. ki ima dolge prste: nežna, dolgoprsta roka
- 2. evfem. kradljiv, tatinski: prijeli so dolgoprstega nepridiprava; dolgoprsta druščina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dolgopŕsten -tna -o [u̯g] prid. (ȓ) - 1. ki ima dolge prste: dolgoprstne roke
- 2. evfem. kradljiv, tatinski: dolgoprstni fant
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dolgopŕstnež -a [u̯g] m (ȓ) evfem. tat, kradljivec: dolgoprstneži so okradli zlatarno;
nevaren dolgoprstnež
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dolgopŕstnica -e [u̯g] ž (ȓ) evfem. tatica, kradljivka: prijeli so premeteno dolgoprstnico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dopŕsen -sna -o prid. (ȓ) narejen, izdelan do prsi: doprsni kip;
doprsna fotografija, podoba
♦ šport. doprsni drog drog, ki sega telovadcu do prsi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dopŕsje -a s (ȓ) doprsni kip ali doprsna podoba: bronasto doprsje;
vladarjevo doprsje / slika predstavlja samo doprsje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dopŕsnik -a m (ȓ) doprsni kip: pesnikov doprsnik je že izklesan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dosmŕten -tna -o prid. (ȓ) ki traja, obstaja do smrti: hišo je dobil v dosmrtni užitek;
obsodili so ga na dosmrtno ječo;
dosmrtna kazen;
dosmrtna pravica, renta / dosmrtni član društva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dosmŕtnik -a m (ȓ) - 1. redko kdor je obsojen na dosmrtno ječo: v teh celicah so sami dosmrtniki
- 2. star. dosmrtni član: dosmrtniki Mohorjeve družbe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dovŕšen -šna -o prid. (ȓ) lingv. ki izraža nastop, konec ali trenutnost dejanja: (končno) dovršni glagol;
dovršni sedanji čas
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dovŕšnik -a m (ȓ) lingv. glagol, ki izraža nastop, konec ali trenutnost dejanja: pravilna raba dovršnikov in nedovršnikov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dovŕšnost -i ž (ȓ) lingv. značilnost dovršnega: dovršnost glagolov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dovŕtati -am dov. (r̄) z vrtanjem priti do česa: dovrtal je do nasprotne strani;
pren. dovrtala je do njegove skrivnosti, v njegovo notranjost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dŕča -e ž (ŕ) plitva vdolbina v strmem pobočju, navadno za spravljanje lesa v dolino: spuščati hlode po drčah;
še dolgo po neurju se je kotalilo kamenje po drči;
pot so nadaljevali kar po drči // teh. umetno narejen nepremičen ali premičen žleb za spuščanje ali spravljanje materiala: lesena drča; transportne drče
♦ gozd. žična drča žičnica z eno vrvjo, po kateri drsi tovor zaradi lastne teže; navt. drča (lesena) konstrukcija, po kateri drsijo sani ob splavitvi ladje; sanišče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dŕčast -a -o prid. (ŕ) redko podoben drči: hoditi po drčastih poteh / ekspr. drčast obraz zguban, razoran
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dŕdra -e ž (ȓ) - 1. redko lesena priprava za proizvajanje enakomerno se ponavljajočih rezkih glasov; raglja: vrteti drdro
- 2. ekspr. kdor hitro in mnogo govori: srečal je tisto sosedovo drdro
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dŕdrast -a -o prid. (ȓ) ekspr. ki hitro in mnogo govori: drdrasta ženska
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
drekobŕbec -bca m (ȓ) - 1. govnač, govnobrbec: drekobrbec se je preril skozi govno; rijejo po blatu kakor drekobrbci
- 2. nizko neprijeten, zoprn človek: spet se je vtaknil vmes ta drekobrbec / kot psovka molči, drekobrbec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dŕganje -a s (r̄) glagolnik od drgati: drganje lesa ob les;
jermen je vroč od drganja / drganje s krpo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dŕgati -am nedov. (r̄ ȓ) zastar. drgniti: drgati z roko po čelu / celo popoldne je drgala pod; s krtačo drgati čevlje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dŕgniti -em nedov., tudi drgníla (ŕ ȓ) - 1. premikati kaj sem in tja po površini in pri tem močno pritiskati nanjo: drgniti dlan ob dlan; drgniti s prstom po šipi; drgne ga z brisačo po hrbtu; drgne se z rokami po kolenih; drgne si premrle roke / žival se drgne ob drevo / vrata se pri odpiranju drgnejo ob tla
// z drgnjenjem čistiti, snažiti: drgniti tla s krpo; ekspr. cel dan drgne in pospravlja - 2. slabš. igrati, zlasti na godalni instrument: goslač in čelist sta kar naprej drgnila
- 3. ekspr. cvrčati, čirikati: v travi so drgnili črički in kobilice
● pog. drgniti šolske klopi, hlače po šolskih klopeh hoditi v šolo; ekspr. že pet let drgne isti plašč nosi, ima; ekspr., redko vsak se že drgne ob njegovo osebo se obreguje, spotika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dŕgnjenje -a s (ŕ) glagolnik od drgniti: odstraniti barvo z drgnjenjem;
drgnjenje s krtačo;
od drgnjenja vneta koža / slišalo se je drgnjenje čevljev ob železo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dŕkati -am nedov. (ȓ) zastar. - 1. večkrat zdrsniti, zdrkniti: potne kapljice so mu drkale po čelu
- 2. drsati se: gledala je, kako fantje drkajo po ledu; otroci so se hodili na potok drkat
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dŕkelj -klja m (ŕ) zastar. palica, krepelec: otroci so z drklji udrihali po oslu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) zastar. zdrsniti, zdrkniti: solza ji je drknila po licu / ekspr. kar drknil je skozi vrata stekel, švignil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dŕma -e ž (ŕ) nar. slabša trava, ščavje: Tako se je imenoval hrib nad domačijo, ki je bil porasel z drmo, to je s travo, ki so jo ovce imele najrajši (Prežihov)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dŕmati -am nedov. (r̄ ȓ) star. tresti, stresati: drmal je mlado jablano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dŕmež in dŕmeš -a m (ȓ) hrvatski ljudski ples v dvočetrtinskem taktu: gostilna se je tresla od drmeža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dŕn -a m (r̄) star. ruša: s požiganjem suhe trave se uničuje drn
● zastar. bolezen ga je spravila pod drn umrl je; ekspr. iti čez drn in strn ne po poti, naravnost čez kakršenkoli svet
♦ šport. tek čez drn in strn tek v naravi po ne posebej pripravljeni stezi; kros
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dŕnast -a -o prid. (r̄) alp. porasel z nizko gorsko travo: drnast previs;
strmo drnasto pobočje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dŕncati -am nedov. (ȓ) - 1. teči v drncu: drncati in galopirati / poveljnik je drncal na belem konju
♦ vet. enakomerno, hitro teči brez poskakovanja
// ekspr. hiteti, drveti: kočije so drdrale in drncale mimo nas - 2. redko bingljati, migati: sedel je na klopi in drncal z nogami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dŕnec -nca m (ȓ) enakomeren hitrejši tek, zlasti pri konju: utrujena žival je prešla iz drnca v korak;
pognati konja v drnec;
enakomeren, lahen, nagel drnec / jahati, voziti se v drncu
♦ vet. enakomeren, hiter tek brez poskakovanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
drobnozŕn -a -o prid. (ȓ r̄) drobnozrnat: drobnozrn pesek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
drobnozŕnat -a -o prid. (ȓ) ki ima drobna zrna: drobnozrnata koruza / drobnozrnat pesek, smodnik
♦ fot. drobnozrnata emulzija; min. drobnozrnata rudnina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
drobnozŕnatost tudi drobnozrnátost -i ž (ȓ; á) lastnost, značilnost drobnozrnatega: drobnozrnatost rudnine / drobnozrnatost emulzije omogoča velike povečave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dŕr medm. (ȓ) posnema ropot, drdranje: drr, poje mlatilnica, strojnica / drr, je zdrdrala pesem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dŕs -a m (ȓ) muz. melodični okrasek iz več hitrih zaporednih tonov pred glavnim tonom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dŕsa -e ž (r̄) sled od drsanja, spodrsavanja na tleh: deblo je napravilo velike drse / zbrisati drse na parketu // redko drsalnica, drsnica: z drsanjem ne bo nič, je drsa preveč slaba
● ekspr. mu že drsa poje zaradi starosti, oslabelosti hodi drsaje
♦ agr. (plužna) drsa nekdaj opora, na kateri sloni prednji del gredlja; anat. drsa žleb na kosti, po katerem drsi kita ali mišica; geol. drsa od tektonskih premikov zglajena ploskev kamnine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dŕsalica -e ž (ȓ) nar. drsalnica, drsnica: vsak večer sem drsalico polil z vodo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dŕsanje -a s (ȓ) glagolnik od drsati: zaradi drsanja se je blago na komolcih hitro obrabilo / gledal je njeno počasno drsanje k vratom / otroci se že veselijo kepanja in drsanja; gojiti drsanje; ukvarjati se z drsanjem / zmagati v drsanju
♦ šport. hitrostno drsanje; umetnostno ali umetno drsanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dŕsati -am nedov. (ȓ) - 1. premikati (se) po čem z dotikanjem: roka je v temi drsala po vratih in iskala kljuko; drsati s komolcem po mizi; drsati s palico po tleh / kolo (se) drsa ob blatnik (se) drgne, zadeva
// drsaje hoditi: nog ni več privzdigovala, samo drsala je; po hodniku so drsali ljudje s težkimi škornji / ženske po kolenih drsajo okrog oltarja - 2. gojiti drsanje, ukvarjati se z drsanjem: drsa že od otroških let
// nastopati, tekmovati v drsanju: drsala sta na vseh pomembnejših prireditvah
dŕsati se hitro se premikati v čevljih ali na drsalkah po ledu: otroci se kepajo in drsajo; vsako nedeljo se hodi drsat na drsališče
drsajóč -a -e: s hodnika so se čuli drsajoči koraki; vrišč drsajočih se otrok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dŕsen -sna -o tudi -ó prid. (r̄) - 1. ki zaradi gladkosti, spolzkosti povzroča pri premikanju nevarnost padca: cesta je bila zvožena in drsna; vzpenjala sta se po strmem, drsnem pobočju; pren. ta teorija se giblje na precej drsnem področju
- 2. nanašajoč se na drsenje: drsna ploskev smuči / karnise z drsnimi tiri; kuhinjske omare z drsnimi vrati
♦ aer. drsni let spuščanje jadralnega ali motornega letala pri odvzetem plinu pod najmanjšim možnim kotom; elektr. drsni obroč kovinski obroč, po katerem teče električni tok v rotor ali iz njega; drsni upor upor z drsnikom za spreminjanje električne upornosti; grad. drsni opaž premični opaž, ki se uporablja pri gradnji večjih betonskih zgradb; teh. drsni ležaj ležaj, pri katerem je med vrtečim se in mirujočim delom samo plast maziva
drsnó prisl., v povedni rabi: zjutraj je bilo zelo drsno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dŕska -e ž (ȓ) lov. sled, ki jo pusti zadeta ali preplašena parkljasta divjad: v snegu so se poznale globoke drske zadetega gamsa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dŕsnica -e ž (ȓ) zglajen poledenel pas ali proga za drsanje: na poti v šolo so otroci delali drsnice;
na tleh je bilo gladko kot na drsnici
♦ strojn. ploskev strojnega dela, po kateri drsi drug del stroja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dŕsniti -em dov. (ŕ ȓ) redko - 1. podrsniti, oplaziti: z bokom avtomobila je drsnil ob ograjo
- 2. ekspr. steči, švigniti: zajec je bliskovito drsnil izza grma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dŕsnost -i ž (r̄) lastnost drsnega: drsnost poledenelih cest
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dŕst -í ž (ȓ) razmnoževanje z odlaganjem iker in semenčic: ribe potujejo na drst / riba je v drsti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dŕsten -tna -o prid. (r̄) nanašajoč se na drst, drstenje: drstna riba / drstni čas; drstna jamica
♦ rib. drstni izpuščaji belkasti bradavičasti izrastki na koži samcev med drstjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
drstníca tudi dŕstnica -e ž (í; ȓ) rib. riba v času drsti: drstnice potujejo na drstišče / osmukati drstnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
drugovŕsten -tna -o prid. (ȓ) redko drugačen, različen: drugovrstni pogledi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
drúgovŕsten -tna -o prid. (ū-ȓ) ki je po kakovosti, pomembnosti na drugem mestu; drugorazreden: drugovrstna moka // ekspr. slabši, manjvreden: poplava drugovrstne literature / drugovrstna vloga stranska, postranska
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dŕva dŕv in drvà dŕv s mn., mest. dŕvih in drvéh, or. drvmí in dŕvi (ŕ r̄; ȁ ŕ) razžagan in navadno naklan les za kurjavo: cepiti, klati, sekati, žagati, zlagati drva;
kuriti z drvmi;
suha drva;
trda drva iz trdega lesa;
skladovnica drv / bukova, smrekova drva; peč na drva; pog. kupiti meter drv kubični, prostorninski meter; napravljati drva razžagovati, klati debla, veje v gozdu
● tako je potrpežljiv, da bi lahko drva na njem sekal da bi lahko skrajno brezobzirno ravnal z njim // les za kurjavo sploh: drva so dobivali v državnem gozdu; hoditi v gozd po drva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dŕvca dŕvc s mn. (ŕ r̄) ekspr. manjšalnica od drva: drvc bo za letos dovolj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dŕvce -a s (r̄) manjšalnica od drvo: deni še kakšno drvce na ogenj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dŕvež -a m (ȓ) redko hitenje, vrvež: živeti sredi mestnega drveža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dŕvo -a s (ŕ) - 1. nar. poleno: v peči je prasketalo suho drvo
- 2. slabš. neroden, okoren človek: tako drvo je, ničesar ne razume / kot psovka zgani se, drvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dŕzanje -a s (r̄) glagolnik od drzati: drzanje debla / drzanje lesa / slišati je bilo le posamezne krike in drzanje s čevlji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dŕzati -am nedov. (r̄ ȓ) - 1. gozd. odstranjevati lubje in ličje z debla, ko ni muževno: delavci so drzali okroglice / drzati les odstranjevati ličje z olupljenega lesa
- 2. redko grebsti, kopati: konji nenehno drzajo s kopiti po tleh; drzati listje izpod jasli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dŕzek -zka -o prid. (ŕ) knjiž. drzen, predrzen: med sošolci je bil eden najbolj drzkih;
v družbi ni bil priljubljen, ker je bil tako zelo drzek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dŕzen -zna -o prid., dŕznejši (ŕ r̄) - 1. ki si upa storiti kaj kljub nevarnosti: drzen akrobat; v globino so se spustili samo najbolj drzni fantje; volkovi so postajali vse bolj drzni / drzen skok; to je bila izredno drzna vožnja
// ki izraža neustrašenost, pogum: drzna hoja; drzne oči - 2. ki si v odnosu do ljudi preveč upa; predrzen: fant je bil zelo drzen v besedah / dobival je drzne, skoraj nesramne dopise / zastar., kot vljudnostna fraza oprostite, da sem tako drzen, s kom imam čast (govoriti)?
- 3. ki vzbuja pozornost zaradi nenavadnosti, posebnosti: most se pne v drznem loku; delati drzne sklepe; drzna metafora, misel; uspeh je presegel še tako drzna pričakovanja / dame v drznih dekoltejih
dŕzno prisl.: drzno gledati; drzno izveden napad; klobuček nosi drzno postrani; preveč drzno so se obnašali
dŕzni -a -o sam.: drznemu je vse mogoče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dŕzkost -i ž (ŕ) knjiž. drznost, predrznost: drzkost njegovih besed me je močno prizadela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dŕznež -a m (ȓ) ekspr. drzen človek: po tej poti si upajo le največji drzneži;
napad na postojanko je organizirala skupina drznežev // predrzen človek: drzneža je udarila po licu; pri znanstvenem delu je velik drznež
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dŕzniti se -em si in dŕzniti se -em se dov. (ŕ ȓ) z nedoločnikom izraža, da kdo stori kaj kljub neprimernosti, neupravičenosti ali nevarnosti: pred vsemi si je drznil lagati;
kako si le drzne pisati o stvari, ki je sploh ne pozna;
beg je bil tvegan, zato si ni drznil pobegniti / ne drzni si nikoli več storiti kaj takega / zastar., kot vljudnostna fraza oprostite, da si vas drznem vprašati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dŕznost -i ž (ŕ) lastnost drznega: bil je znan zaradi svoje nenavadne drznosti / z drznostjo ne boš pri njem nič dosegel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dŕža -e ž (ŕ) način držanja telesa, zlasti pri hoji ali sedenju: otrok ima zelo lepo držo;
paziti na pravilno držo;
spoznal ga je po značilni drži;
narejena, neprisiljena, slaba drža;
sproščena drža rok;
telesna drža / plesna drža; pokončna, sedeča, stoječa drža // s tem izraženo duševno stanje, razpoloženje: samozavestna, vzvišena drža; bližal se mu je v spoštljivi drži; postavil se je v togo, uradno držo; pren., publ. obsojanja vredna moralna drža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dŕžek -žka m (ȓ) zaponka za pripenjanje nogavic: kupiti nove držke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dŕžen -žna -o prid. (ŕ r̄) zastar. trpežen, trden: orodje naj bo lično, pa vendar močno in držno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dvóčŕkje -a s (ọ̑-ȓ) lingv. črki, ki zaznamujeta en glas: dvočrkje zh v bohoričici zaznamuje glas č
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dvóčŕten -tna -o prid. (ọ̑-ȓ) muz. nanašajoč se na tone v oktavi nad enočrtno oktavo: dvočrtni g;
dvočrtna oktava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dvógŕb -a -o prid. (ọ̑-ȓ ọ̑-r̄) ki ima dve grbi: dvogrba žival
♦ zool. dvogrbi velblod
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dvojevŕsten -tna -o prid. (ȓ) ki je dveh, različnih vrst: dvojevrstno pisanje o problemu / pri hiši so dvojevrstni otroci dvojni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dvókŕp -a -o prid. (ọ̑-ȓ ọ̑-r̄) bot. ki je iz dveh, krpam podobnih delov: dvokrpi listi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dvóškŕgar -ja m (ọ̑-ȓ) nav. mn., zool. glavonožci z enim parom škrg, Dibranchiata
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dvóvŕh -a -o prid. (ọ̑-ȓ ọ̑-r̄) ki ima dva vrha: dvovrho drevo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dvóvŕsten -tna -o prid. (ọ̑-ȓ) - 1. postavljen v dveh vrstah: dvovrstna razporeditev čete / dvovrstni suknjič suknjič z gumbi v dveh vrstah
♦ agr. dvovrstni ječmen dvovrstnik - 2. ki je dveh ali več različnih vrst: dvovrstna prehrana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dvóvŕstnik -a m (ọ̑-ȓ) agr. ječmen, v katerem so zrna navidezno v dveh vrstah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
edinovŕsten -tna -o prid. (ȓ) knjiž., redko edinstven, enkraten: edinovrstna pesniška zbirka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
enakovŕsten -tna -o prid. (ȓ) ki je enake vrste: enakovrstni deli celote;
enakovrstna struktura;
enakovrstno sadje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
enakovŕstnost -i ž (ȓ) lastnost, značilnost enakovrstnega: enakovrstnost predmetov / enakovrstnosti ni mogoče enačiti z enakovrednostjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ênočŕten -tna -o prid. (ē-ȓ) muz. nanašajoč se na tone v oktavi, ki je približno v sredini tonskega sistema: enočrtni a, c, g / enočrtna oktava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ênogŕb -a -o prid. (ē-ȓ ē-r̄) ki ima eno grbo: enogrba žival
♦ zool. enogrbi velblod
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ênopŕsten -tna -o prid. (ē-ȓ) nanašajoč se na en prst: enoprstne rokavice
♦ jur. enoprstna daktiloskopija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
enovŕsten -tna -o prid. (ȓ) redko ki je ene, iste vrste: vsa čustva niso enovrstna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ênovŕsten -tna -o prid. (ē-ȓ) postavljen v eni vrsti: enovrstna razporeditev / enovrstni plašč, suknjič plašč, suknjič z gumbi v eni vrsti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ênozŕn -a -o prid. (ē-ȓ ē-r̄) agr., v zvezi domača enozrna pšenica pšenica, katere klas je sestavljen iz klaskov, ki imajo samo po eno zrno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
finozŕnat -a -o prid. (ȓ) ki ima fina, drobna zrna, drobnozrnat: finozrnat pesek;
finozrnata kamnina
♦ fot. finozrnata emulzija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
fŕcati -am nedov. (r̄ ȓ) - 1. s hitrim sprožanjem upognjenega prsta premikati, suvati kaj: frcal je drobtine z mize / frcal ga je po ostriženi glavi s sprožanjem prsta udarjal
// ekspr. po skalah so frcale krogle udarjale, zadevale ob skale - 2. ekspr., redko zelo hitro letati, švigati: lastovke so frcale tik nad vodo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
fŕcniti -em dov. (ŕ ȓ) - 1. s hitrim sproženjem upognjenega prsta premakniti, suniti kaj: frcnil je kroglico proti njemu / frcnil ga je v nos, v uho s sproženjem prsta udaril
// ekspr. s pahljačo ga je frcnila po roki rahlo udarila
// ekspr., redko hitro vreči, suniti: frcnil ga je z odra - 2. ekspr., redko zelo hitro zleteti, švigniti: z drevesa je frcnila lastovka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
fŕča -e ž (ŕ) nar. gorenjsko podstrešna soba, mansarda: lepo urejena frča / spati na frči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
fŕček -čka m (ȓ) ekspr. koder, zlasti tak, ki visi na čelo: naredila si je frčke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
fŕflja -e ž (ȓ) ekspr. površna, lahkomiselna ženska, navadno mlajša: taka frflja ni za to nalogo / dekle ni navadna frflja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
fŕfra -e ž (ȓ) ekspr. površen, lahkomiseln človek: le kam je gledal, da je vzel to frfro;
mož ni videti frfra
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
fŕfrast -a -o prid. (ȓ) ekspr. površen, lahkomiseln: bila je zelo frfrasta;
frfrasto dekle / frfrasto življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
fŕk medm. (ȓ) izraža- a) hiter odlet, zlet ptice: okno je odprto — frk — že je kanarček zunaj
- b) hiter odhod, tek: zvečer pa frk v gostilno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
fŕka -e ž (ȓ) nar. frklja: Frka! Moli raje in delaj, gruntarske fante pa pri miru pusti (I. Potrč)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
fŕkalica -e ž (r̄) nav. mn., nar. zahodno razpočeno praženo koruzno zrno: pri ognju se boš grel in frkalice jedel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
fŕkati1 -am nedov. (r̄ ȓ) - 1. ekspr. zelo hitro hoditi, tekati: kar naprej je frkala iz sobe v kuhinjo; pes je ves čas frkal okrog hiše / pog. žena mu frka okrog, otroci so pa lačni
// redko zelo hitro letati, švigati: lastovke frkajo po zraku - 2. s hitrim sprožanjem upognjenega prsta premikati, suvati kaj; frcati: frkal je svinčnik po mizi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
fŕkati2 -am nedov. (r̄ ȓ) ekspr. kodrati, navijati: še ko je bila otrok, so ji frkali lase;
frka si bradico;
lasje se ji frkajo / poganjki se frkajo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
fŕkavec tudi fŕkovec -vca m (ŕ) ekspr. nekoliko predrzen nedorasel fant: frkavci so mu ukradli avto;
druži se z ničvrednimi frkavci / kot nagovor boš tiho, frkavec // nedorasel fant sploh: nisem več frkavec, da bi mi ukazovali; takega frkavca se ne bojim; govori z menoj kakor s kakim frkavcem / slabš. takle frkavec zapoveduje desetim možem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
fŕklja -e ž (ȓ) ekspr. živahno nedoraslo dekle: sprehajal se je z dvema frkljama;
spogledljiva šestnajstletna frklja;
vede se kakor frklja / kakšne frklje so dandanes dekleta / kot nagovor zmeraj si kaj izmišljaš, frklja // nedoraslo dekle sploh: je še prava frklja / pog. ima same frklje in nobenega fanta hčere
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
fŕkljast -a -o prid. (ȓ) ekspr. značilen za frkljo: frkljasto obnašanje / frkljasto dekle
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
fŕkljica -e ž (ȓ) manjšalnica od frklja: zabaval se je z dvema frkljicama / štiriletna frkljica deklica, punčka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
fŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) - 1. ekspr. zelo hitro oditi, steči: po kosilu sta frknila na vrt
// redko zelo hitro zleteti, švigniti: ptička je frknila iz grma - 2. s hitrim sproženjem upognjenega prsta premakniti, suniti kaj; frcniti: frkniti smet z mize
● ekspr. zajca bom frknil ustrelil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
fŕliti -im nedov. (ŕ r̄) ekspr., redko kodrati, navijati: frlila si je lase / pod nosom si je frlil redke brkice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
fŕljast -a -o prid. (r̄) ekspr., redko kodrast: ima zelo frljaste lase
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
fŕr medm. (ȓ) izraža odlet, zlet ptice: vrabec me je zagledal, frr, in že ga ni bilo;
frr(r) na bukev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
glavopŕsje -a s (ȓ) zool. iz glave in oprsja zrasli del telesa rakov in pajkovcev: glavoprsje in zadek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
golopŕs -a -o prid. (ȓ r̄) nav. ekspr. ki ima gole, nepokrite prsi: vojščaku v šlemu in oklepu se je postavil nasproti goloprs junak / odprava je najela skupino goloprsih nosačev / suhljat, goloprs mladenič ki ima gole, neporaščene prsi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gostokŕven -vna -o prid. (ŕ r̄) knjiž., redko hladnokrven, hladen: gostokrvni severnjaki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
govnobŕbec -bca m (ȓ) zool. hrošč kovinsko zelene barve, ki zalega jajčeca v govno domačih živali, Geotrupes stercorarius
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gŕb -a m (ȓ) stalni simbolični znak države, mesta, plemiške rodbine: nad vrati je bil pritrjen grb;
v grbu so imeli orla;
državni, plemiški grb;
grb celjskih grofov;
grb mesta Ljubljane
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gŕba -e ž (ŕ) - 1. večja izboklina na hrbtu zaradi skrivljene hrbtenice: grbo je imel že od rojstva
// pog., ekspr. hrbet: mahnil ga je po grbi - 2. izbočeni del hrbta nekaterih živali: velblodova grba; pren. gorski greben s strmo grbo
- 3. zastar. guba (na koži): čelo je bilo polno grb; grbe na licih
● pog., ekspr. če njemu ustrežem, bom kmalu dobil vso vas na grbo vsi vaščani me bodo nadlegovali s prošnjami; pog., ekspr. na grbi ima tri otroke skrbeti mora za tri otroke; pog., ekspr. na grbi jih imam že šestdeset star sem že šestdeset let; pog., ekspr. to sem občutil na svoji grbi na sebi, sam; pog., ekspr. dobiti jih po grbi biti tepen; biti premagan
♦ rib. mreni podobna sladkovodna riba, Barbus plebejus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gŕbast -a -o prid. (ŕ) ki ima grbo: bil je majhen in grbast / ima grbasto postavo / stara, grbasta ženica sključena, upognjena // grbast svet neraven, valovitgŕbasto prisl.: od neprestanega branja se drži grbasto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gŕbati se -am se nedov. (r̄ ȓ) redko grbančiti se: koža se grba / podprl je leseno steno, ki se je že sumljivo grbala grbila, krivila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gŕbav -a -o prid. (ŕ) ki ima grbo: bil je majhen, grbav človek / redko od težke nošnje je postala vsa grbava sključena, upognjena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gŕbavček -čka m (ŕ) manjšalnica od grbavec: zagledala je bledega grbavčka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gŕbavec -vca m (ŕ) kdor ima grbo: kot grbavec je bil še bolj občutljiv
♦ zool. (kit) grbavec kit, ki ima na hrbtu nazaj ukrivljeno tolsto plavut, Megaptera novaeangliae
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gŕbavka -e ž (ŕ) ženska, ki ima grbo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gŕbavost -i ž (ŕ) značilnost grbavega človeka: trpel je zaradi svoje grbavosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gŕbček -čka m (ȓ) manjšalnica od grbec: v naročje je vzel komaj triletnega grbčka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gŕbec -bca m (ȓ) grbavec: grbca noče za moža
♦ zool. labod grbec labod s črno izboklino na korenu oranžno rumenega kljuna, Cygnus olor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gŕbež -a m (ȓ) ekspr. grbavec: tudi grbež seveda ni pozabil priti
♦ zool. severnoevropska močvirska ptica selivka škrjančeve velikosti, Lymnocryptes minimus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gŕbica -e ž (ŕ) manjšalnica od grba: grbica na hrbtu se skoraj ni videla
♦ nav. mn., lov. rožena izboklina na rogovju srnjaka, jelena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gŕbičast -a -o prid. (ŕ) poln grbic, izrastkov: grbičasto rogovje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gŕbiti -im nedov. (ŕ ȓ) dajati čemu navzgor ukrivljeno obliko: žival grbi hrbet;
maček se grbigŕbiti se - 1. biti, postajati sključen: grbil se je kot kak starček / postava se grbi pod težkim nahrbtnikom
- 2. redko grbančiti se: ob očeh se je grbila koža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gŕboven -vna -o prid. (ȓ) nanašajoč se na grbe: grbovni ščit;
bik, grbovna žival Borgijcev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gŕbovnik -a m (ȓ) knjiga s podobami, popisom grbov: črpati podatke iz grbovnikov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gŕč -a m (ȓ) redko grgrajoč, hropeč glas: iz njegovih ust se je zaslišal bolesten grč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gŕča -e ž (ŕ) - 1. trdi del veje, ki je ostal v deblu, lesu: deska ima grče; pipa iz bezgove grče; okrogla grča; grča v polenu; mož je trden kot gabrova grča
♦ les. izpadajoča ali mrtva grča; vrasla ali živa grča
// anat. izboklina na kosti: čelnična, sednična grča - 2. ekspr. krepek, trden človek: ti si še grča; je prava kmečka grča / kot nagovor kako je s teboj, stara grča
- 3. nar. koroško trebušasta posoda za pijačo: glinasta grča / povabil jih je na grčo mošta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gŕčast -a -o prid. (ŕ) - 1. poln grč: grčast hlod; deske so bile grčaste / imel je rdeče grčaste roke
// podoben grči: grčast izrastek - 2. ekspr. neuglajen, robat, trd: to so grčasti ljudje / biti grčaste narave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gŕčav -a -o prid. (ŕ) - 1. poln grč: grčav hrast, les; oprt je bil na grčavo palico / dvignil je svoje grčave roke
- 2. ekspr. neuglajen, robat, trd: ti ljudje so preprosti in grčavi
- 3. zastar. hripav, hreščeč: imel je grčav glas
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gŕčavka -e ž (ŕ) grčava palica, navadno za opiranje: opirati se na grčavko;
z grčavko ga je udaril po hrbtu;
debela grčavka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gŕčavost -i ž (ŕ) lastnost, značilnost grčavega: grčavost lesa;
stopnja grčavosti / njegova gorenjska grčavost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gŕčica -e ž (ŕ) manjšalnica od grča: les je imel polno grčic
♦ med. vnetna kepica pri protinskem obolenju, zlasti v sklepnem hrustancu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gŕčka -e ž (ŕ) manjšalnica od grča 3: Sin je zgrabil vrč in nalil očetu in sebi dve glinasti, zelenkasti grčki, bratu Ladeju, materi in sestri pa tri kozarce (Prežihov)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gŕčnica -e ž (ȓ) luknja v lesu zaradi izpadle grče: pogledal je skozi grčnico;
grčnice smrekovih desk
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gŕd -a -o in -ó prid., gŕši stil. gŕji (ȓ ŕ) - 1. ki ima v estetskem pogledu negativne lastnosti, ant. lep: ima grd obraz; grdi zobje; grd je in nesimpatičen; grda kombinacija barv; grda pisava; grda ureditev prostorov; grd kot smrtni greh, kot strašilo / ima grd glas neblagoglasen, hreščeč; grd vonj neprijeten, zoprn; jedli so pse in drugo grdo golazen ostudno, ogabno
// umazan, nečist: predpasnik je že grd, treba ga bo oprati; ne jej z grdimi rokami; ima grdo delo - 2. ki ima negativne, nesprejemljive lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: on je grd človek / kot nagovor: molči, grdoba grda, lenoba grda; grdi otrok, kaj se potepaš; otr. ti grda muca / ne bodi grd z ljudmi neobziren, neuslužen; grd si, če jim ne pomagaš / grdi naklepi; lotil se je grdega posla; grdo ravnanje
// ki je posledica teh lastnosti: ima grde navade; grdo ravnanje, vedenje / govori grde besede / dajali so mu grde priimke nespodobne
● pog. ima grd jezik obrekuje; nedostojno govori; evfem. ima grdo bolezen spolno, venerično; ekspr. bila je grda hči slabo, neprimerno je ravnala s starši - 3. s širokim pomenskim obsegom slab, nekvaliteten: vse naokoli se je razprostiral grd svet, samo skalovje; grda cesta; grda moka / imeli smo grdo pomlad brez sonca, z obilico vlage; grdo vreme deževno, oblačno
- 4. ki vzbuja neprijeten, neugoden občutek: grdi spomini; grde sanje; ekspr. pusti te grde številke
- 5. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji: začutil je grdo bolečino; v nalogi so grde napake / na nogi mu zija grda rana
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: grd lenuh; bil je grd skopuh
grdó tudi gŕdo - 1. prislov od grd: skakalec je grdo doskočil; grdo gleda z gubanjem čela in mrščenjem obrvi izraža jezo, nevoljo; grdo izdelan; grdo se motiš o tej stvari; grdo je naredil, da jih ni povabil; grdo piše; grdo ravna z otroki; prav grdo sem se uštel / v povedni rabi jutri bo najbrž grdo deževno, oblačno
- 2. v povedni rabi izraža neprimernost česa: grdo je piti iz enega kozarca; grdo je, če jim ne pomagate; grdo je, da tega nisi povedal
● grdo se drži ima neprijazen, namrščen obraz; je jezen; ekspr. že dalj časa me grdo gleda je jezen name; ekspr. laže, da je grdo zelo laže; star., kot vljudnostna fraza pijan je bil, ne bodi grdo reči, kot krava
gŕdi -a -o sam.: grde ne mara, lepe pa ne dobi; ni šlo ne z lepo ne z grdo ne s prigovarjanjem ne s silo, pritiskom; tudi grdo ima v umetnosti svoje mesto; do grdega sta se sprla zelo, hudo; v grdem ne hodi ven ob slabem, deževnem vremenu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gŕdež -a m (ȓ) ekspr. malopriden, malovreden človek: ne verjemi staremu grdežu / bomo že kako ugnali malega grdeža nagajivca, poredneža // kot nagovor: ti grdež ti, spet si prišel prepozno; tiho bodi, grdež
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gŕdost -i ž (ŕ) grdota: grd je, vendar mu grdost pristoji;
občutiti lepoto in grdost;
grdost kasarniških blokov / grdost značaja / zopet si bo izmislil novo grdost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gŕgavec tudi grgávec -vca m (ŕ; ȃ) zgornji razširjeni del sapnika, v katerem sta glasilki; grlo: opičji grgavec
♦ zool. spodnji grgavec organ ptic ob prehodu sapnika v oba dušnika, s katerim se tvorijo glasovi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gŕk -a m (ȓ) pog. strokovnjak za grški jezik: naš profesor je bil dober grk
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gŕkati -am nedov. (r̄ ȓ) - 1. dajati zamolkle, grgrajoče glasove: žabe so grkale in regljale
// pogrkovati: pri govorjenju je nekoliko grkal - 2. redko hrkati, odhrkavati se: kašljali so, grkali in smrkali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) ekspr. dati zamolkel, grgrajoč glas: nekajkrat je grknil in izdihnil / nekaj je grknil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gŕkokatólik -a m (ȓ-ọ̑) rel. katoličan vzhodnega obreda: po veri je grkokatolik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gŕlast -a -o prid. (ŕ) grlat: grlasta posoda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gŕlce -a s (r̄) manjšalnica od grlo: opazoval je rjavo rdeče grlce taščice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gŕlen -lna -o prid. (ȓ) nanašajoč se na grlo: grlni del žrela / pel je z grlnim ženskim glasom
♦ lingv. grlni h h, ki se tvori z rahlo priporo glasilk; teh. grlni mikrofon mikrofon, ki se pritrdi ob grlo, da spreminja njegove tresljaje pri govorjenju v ustrezne električne napetosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gŕlica -e ž (ŕ) golobu podobna ptica z rdečimi nogami: grlice grulijo;
drobna grlica;
smeje se kot grlica;
pren., ekspr. v prvih klopeh so sedele same mestne grlice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gŕličji -a -e prid. (r̄) nanašajoč se na grlice: grličja pesem / grličje gnezdo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
grlíti in gŕliti -im nedov. (ī ŕ) oglašati se z grulečim glasom: nekje v bližini so veselo grlile prebujajoče se ptice / zastar. grlil ji je o svoji ljubezni prijazno, dvorljivo govoril
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gŕliti -im nedov. (r̄) zastar. objemati: grlila je dete in jokala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gŕlj -a m (r̄) nar. grča: gramofon vrešči čez Kristusov trg kakor nabrušena žaga na grlju (D. Lokar)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gŕlo -a s (ŕ) - 1. zgornji, razširjeni del sapnika, v katerem sta glasilki: grlo jo boli; v grlu ga je dušilo; kronično vnetje grla / zapel je s hripavim grlom glasom
// ekspr. zapelo je petsto mladih grl mladih ljudi
// sprednji, srednji del vratu: prerezal mu je grlo; stisniti koga za grlo / ribja kost se mu je zataknila v grlu - 2. najožji del predmeta: steklenico je prijel za grlo in pil; grlo žarnice / škornji so mu bili pretesni v grlu med stopalom in golenico
- 3. publ., v zvezi ozko grlo kar otežuje, zavira delo: slaba cesta je ozko grlo za tamkajšnji turizem; obrtniška dela so ozko grlo v gradbeništvu; novi stroji bodo odpravili ozko grlo v proizvodnji
- 4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi iz vsega grla, na vse grlo izraža visoko stopnjo glasnosti: zavpil je na vse grlo; iz vsega grla je zaklical
● ekspr. do grla sem že sit tega dela zelo; ekspr. imeti suho grlo biti žejen; ekspr. poplakniti grlo kaj popiti; ekspr. žalost jim je stiskala grlo bili so zelo žalostni, prizadeti; ekspr. nastaviti komu nož na grlo skušati prisiliti koga k čemu; ekspr. zdaj mu pa že voda v grlo teče je v hudi časovni stiski zaradi kakega dela; ekspr. strah ga je grabil, stiskal za grlo zelo se je bal; ekspr. vse je pognal, spravil po grlu zapravil s pijačo, zapil; beseda mu je ostala v grlu ni povedal tega, kar je mislil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gŕlovka -e ž (ŕ) med. davica žrela: pri grlovki se dihalne poti včasih nevarno zožijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gŕm -a m, mn. tudi grmóvi (ȓ) nižja lesnata rastlina, ki se že pri tleh močno razrašča: iz skalne razpoke je pognal grm;
skriti se za grm;
okrasni, parkovni grm;
grm z belimi cveti / brinov, jasminov, leskov grm / pri okopavanju so pazili na krompirjeve grme
● to ne raste za vsakim grmom tega ne dobiš povsod; ekspr. v tem grmu tiči zajec tu je jedro problema, bistvo stvari
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gŕmast -a -o prid. (ȓ) podoben grmu: grmasta rastlina / ekspr. grmasta brada; grmaste obrvigŕmasto prisl.: grmasto razrasla drevesa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gŕmje -a s (ȓ) redko grmovje: izginil je med drevjem in grmjem;
gosto grmje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
grmljávica in gŕmljavica -e ž (ȃ; ȓ) - 1. oddaljeno, komaj slišno grmenje: bliski in grmljavica / grmljavica topov
- 2. nar. vzhodno grmenje: bobneča grmljavica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gŕmovka -e ž (ȓ) zool. velika južnoameriška strupena kača, Lachesis
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
grobozŕnat -a -o prid. (ȓ) ki ima groba, debela zrna: grobozrnat pesek / grobozrnat marmor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gŕščina -e ž (ȓ) grški jezik: uči se grščino / obvladal je latinščino in grščino staro grščino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gŕški -a -o prid. (ȓ) nanašajoč se na (stare) Grke ali Grčijo: grški jezik;
grški narod;
stara grška kultura;
grško-rimska civilizacija / ima grški nos nos v isti črti s čelom; lasje so ji bili zaviti v grški vozel v visoko, vozlu podobno pričesko
♦ bot. grško seno kulturna ali divja rastlina z rumenimi cveti, Trigonella foenum-graecum; rel. grški križ križ, ki ima vse krake enake; grška cerkev pravoslavna cerkev Grkov; vrtn. grška jelka parkovno iglasto drevo z vodoravnimi vejami, Abies cephalonica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gŕškokatóliški -a -o (ȓ-ọ̑) pridevnik od grkokatolik: grškokatoliški duhovnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gŕštvo -a s (ȓ) miselnost, kultura starih Grkov: vpliv grštva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
hitropŕstnik -a m (ȓ) redko kdor zna z izredno spretnostjo kak predmet skriti in ga spet pokazati; rokohitrc
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
hladnokŕven -vna -o prid., hladnokŕvnejši (ŕ r̄) - 1. sposoben ostati miren, preudaren v razburljivih, zlasti nevarnih okoliščinah: hladnokrven voznik / ekspr. to je bil hladnokrven umor storjen premišljeno, neprizadeto
- 2. zool. pri katerem je toplota krvi odvisna od temperature okolice: hladnokrvni vretenčarji; hladnokrvna žival
♦ vet. hladnokrvni konj konj težje pasme, ki se uporablja za delo
hladnokŕvno prisl.: hladnokrvno odgovarjati, ravnati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
hladnokŕvnež -a m (ȓ) ekspr. hladnokrven človek: še sreča, da je hladnokrvnež
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
hladnokŕvnost -i ž (ŕ) lastnost, značilnost hladnokrvnega človeka: izgubiti, pokazati hladnokrvnost;
veliko je odvisno od vojakove hladnokrvnosti;
odgovarjal je z narejeno hladnokrvnostjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
hŕbet -bta in hrbèt -btà m (ŕ; ə̏ ȁ) - 1. del človeškega ali živalskega trupa ob hrbtenici: hrbet ga boli; hrbet se mu krivi pod bremenom; žival grbi hrbet; upogniti, vzravnati hrbet; vzpeti se konju na hrbet; zadeti si nahrbtnik na hrbet; držati roke na hrbtu; pot mu lije po hrbtu; s hrbtom zaslanjati kaj; konjski, mačji hrbet; raven, sključen, širok, upognjen hrbet; izbočeni, sprednji, zadnji del hrbta; meso s hrbta / v hrbet me zebe; žival je po hrbtu rjava; mraz ga stresa po hrbtu / kupiti telečji hrbet telečjo zarebrnico
// pog. pri padcu si je zlomil hrbet hrbtenico
// hrbtna stran telesa: ležati, plavati na hrbtu; obrniti se s hrbtom k steni / kazal jim je hrbet, zato ga niso spoznali bil je obrnjen tako, da so videli njegovo hrbtno stran; slišala je, da je za hrbtom nekaj počilo za njo - 2. zgornji ali zadnji del predmeta, stvari: hrbet roke; hrbet čeka, menice; podatki so na hrbtu slike / knjiž., redko stol s pozlačenim hrbtom naslonjalom, naslonilom
// hrbet noža rezilu nasprotna stran
// zadnji del skupine ljudi, živali: napasti sovražnika v hrbet - 3. navadno s prilastkom del knjige, revije, kjer so listi združeni, speti: knjigo pozna že po hrbtu; knjiga z usnjenim hrbtom; napis na hrbtu knjige je že zbrisan
- 4. ekspr., redko izbokli del vala; greben: veliki valovi so nas dvigali na svoje široke hrbte
● pog. kriti komu hrbet ščititi, varovati ga; pog. obrniti, pokazati komu hrbet ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v neprijetnem položaju; ekspr. temu so ustrojili hrbet pretepli so ga; naredili so ga pohlevnega; ekspr. ničesar ne bi izdal, čeprav bi mu jermene rezali s hrbta z ničimer ga ne bi prisilili, da bi izdal; pog., ekspr. naprtiti si kaj na hrbet prevzeti nase neprijetno skrb za kaj; pog., ekspr. na hrbtu imam že šest križev star sem že šestdeset let; pog., ekspr. dobiti jih po hrbtu biti tepen; biti premagan; ekspr. plezati po hrbtih drugih hoteti doseči uspeh na škodo drugih; pog., ekspr. neprestano mu je za hrbtom ga nadzoruje; pog. za hrbtom so se mu muzali, smejali ko jih ni videl; pog. to so naredili za njegovim hrbtom brez njegove vednosti; živeti bogu za hrbtom v oddaljenem, zakotnem kraju; ekspr. to je bil nož v hrbet mlademu gibanju zahrbtno sovražno dejanje proti njemu
♦ anat. nosni hrbet vrhnji del nosu, ki daje nosu profil; gastr. srnin hrbet slaščica iz biskvitnega testa z dodatkom čokolade, okrašena z mandeljni; geogr. gorski hrbet zaobljena, podolgovata gorska vzpetina; podmorski hrbet; lingv. hrbet jezika zgornji del jezika med konico in korenom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
hŕbten -tna -o prid. (ȓ) nanašajoč se na hrbet: hrbtna stran telesa / hrbtna lega; hrbtne mišice; hrbtna vretenca / hrbtna stran roke / hrbtna stran fotografije, listine, medalje
♦ anat. hrbtni mozeg osrednje živčevje, ki leži v hrbteničnem kanalu; hrbtenjača; film. hrbtna projekcija projekcija filma na zadnjo, hrbtno stran platna; šport. hrbtno plavanje plavanje, pri katerem leži plavalec na hrbtu; zool. hrbtna plavut neparna plavut na hrbtu ribe, delfina; hrbtna struna paličasto osno ogrodje brezglavcev in ličink nižjih vretenčarjevhŕbtno prisl.: plavati hrbtno
♦ šport. zmagati na sto metrov hrbtno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
hŕbtenski -a -o [tən] prid. (ȓ) s hrbtom obrnjen v smeri gibanja; zadenjski: hrbtenski umikhŕbtensko in hŕbtenski prisl.: hrbtensko se umikati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
hŕbtoma prisl. (ȓ) knjiž. s hrbtom v smeri gibanja; zadenjsko, zadenjski: hrbtoma se umikati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
hŕček -čka m (ȓ) zool. poljski glodavec s pisanim, po trebuhu črnim kožuhom, Cricetus cricetus: hrčki si pod zemljo pripravljajo zalogo
♦ bot. pomladanski ali strupeni hrček strupena goba z rjavim, nepravilno nagubanim klobukom, Gyromitra esculenta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
hŕga -e ž (ŕ) redko grča: hrge v lesu / čelna hrga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
hŕgast -a -o prid. (ŕ) redko grčast: hrgasto drevo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
hŕgav -a -o prid. (ŕ) redko grčav: hrgav les
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
hŕk medm. (ȓ) posnema glas pri smrčanju: iz spalnice se čuje: hrk, hrk
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
hŕkanje -a s (r̄) glagolnik od hrkati: s hrkanjem spraviti izmeček iz pljuč;
pokašljevanje in hrkanje / hrkanje jerebic / slišalo se je hrkanje spečih mož
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
hŕkati -am nedov. (r̄ ȓ) - 1. s kratkimi, sunkovitimi izdihi spravljati sluz iz grla: bolnik hrka in pljuje; kar naprej hrka / hrkati kri
● ekspr. hrkal je prostaške psovke govoril, izgovarjal - 2. dajati kratke, sunkovite glasove: razkačene kune hrkajo in puhajo
- 3. star. smrčati: v spanju je glasno hrkal
hrkáje: ves moker in hrkaje je lezel iz vode
hrkajóč -a -e: hrkajoči glasovi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
hŕkav -a -o prid. (ŕ) redko hripav, hreščeč: hrkav glas
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
hŕkavec -vca m (ŕ) kdor hrka: hrkavec je motil predstavo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
hŕkelj -klja m (ŕ) izpljunek pri hrkanju: hrkelj tuberkuloznega človeka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
hŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) s kratkim, sunkovitim izdihom spraviti sluz iz grla: hrknil je in pljunil / hrkniti kri
● ekspr. v jezi mu je nekaj hrknila rekla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
hŕliti -im nedov. (ŕ) nar. severovzhodno smrčati: glasno hrliti // spati: vsi so že trdno hrlili, le on je bedel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
hŕpanje -a s (r̄) glagolnik od hrpati: iz hiše se je slišalo hrpanje spečih / hrpanje živine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
hŕpati -am nedov. (r̄) - 1. ekspr., redko smrčati: gospodar je glasno hrpal
- 2. redko hrzati, prhati: konj je hrpal in se vzpenjal
- 3. nar. dajati hropeč glas ob prežvekovanju: vola sta zadovoljno hrpala (Prežihov)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
hŕr medm. (ȓ) posnema glas pri smrčanju: hrr, hrr(r), je hropel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
hŕsk medm. (ȓ) posnema glas pri prelomu, pretrgu, trenju: hrsk, poči veja pod nogo;
obleka se zatakne, hrsk, in je raztrgana;
hrsk, hrsk, se je zaslišal glas korakov pod oknom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
hŕskanje -a s (r̄) glagolnik od hrskati: hrskanje zmrzle zemlje pod nogami / slišalo se je hrskanje kos
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
hŕskati -am nedov. (r̄ ȓ) dajati ostre, rezke glasove: zmrzla zemlja je hrskala, čeprav so stopali previdno / žaga hrska / iskri vranci hrskajo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
hŕskniti -em dov. (ŕ ȓ) dati oster, rezek glas: suha vejica je hrsknila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
hŕst -a m (ȓ) knjiž., redko hrstanje: hrst korakov po pesku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
hŕst medm. (ȓ) posnema glas pri prelomu, pretrgu, trenju: upogne palico in hrst, se mu zlomi;
hrst, hrst, se slišijo koraki po pesku;
hrst, hrst, hrst, hrustajo konji oves
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
hŕstanje -a s (r̄) glagolnik od hrstati: hrstanje peska pod škornji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
hŕstati -am nedov. (r̄) dajati kratke, rezke glasove: bal se je prestopiti, da suhljad ne bi hrstala / pesek hrsta pod škornji / konja sta hrstala iz jasli hrstajoč jedlahrstajóč -a -e: vranec je hrstajoč jedel seno; hrstajoč sneg
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
hŕstniti -em dov. (ŕ ȓ) dati kratek, rezek glas: v mrazu je hrstnila veja;
brezoseb. pretrgal je časopis, da je glasno hrstnilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
hŕšiti se -im se nedov. (ŕ r̄) nar. štajersko bahati se, postavljati se: nikar se ne hrši
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
hŕt -a m (ȓ r̄) velik, zelo vitek lovski ali športni pes z dolgim, ozkim gobcem: gojiti hrte / angleški hrt; ruski hrt
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
hrváškosŕbski -a -o prid. (ȃ-ȓ) nanašajoč se na Hrvate in Srbe: hrvaškosrbski jezik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
hrvátskosŕbski -a -o prid. (ȃ-ȓ) nanašajoč se na Hrvate in Srbe: hrvatskosrbski jezik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
hŕzanje -a s (r̄) rezgetanje: nestrpno hrzanje žrebcev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
hŕzati -am tudi hŕžem nedov. (r̄) oglašati se z visokimi, tresočimi se glasovi; rezgetati: konji hrzajo in nestrpno kopljejo s kopitihrzajóč -a -e: konji hrzajoč oddirjajo; pognal je hrzajočo kobilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
hŕzniti -em dov. (ŕ ȓ) oglasiti se z visokimi, tresočimi se glasovi; zarezgetati: spočiti konji so hrznili in stekli po cesti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
in... predpona v sestavljenkah, pred l, m, n, r i.., pred p im... za izražanje gibanja navznoter ali stanja znotraj česa: infiltracija, inhalirati / imatrikulacija, import
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ìn... predpona v sestavljenkah, pred l, m, n, r ì..., pred p ìm... (ȉ) za izražanje nasprotja, zanikanja tega, kar je pomen osnovne besede: inaktiven, intoleranca / ilegalen, imobilen, iregularen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
istokŕven -vna -o prid. (ŕ r̄) knjiž. ki je iste krvi, istega rodu: istokrvni ljudje
♦ vet. istokrvno govedo govedo iste pasme
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
istovŕsten -tna -o prid. (ȓ) ki je iste vrste: istovrstni predmeti;
istovrstne dejavnosti;
istovrstne sestavine / istovrstni gozdovi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
istovŕstnost -i ž (ȓ) lastnost, značilnost istovrstnega: istovrstnost predmetov / istovrstnost njihove dejavnosti jih povezuje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izbŕbati -am dov. (ȓ) izbezati, izbrskati: izbrbati kaj iz nosa // ekspr. z vztrajnimi prošnjami, prigovarjanjem priti do česa: komaj je izbrbala denar od njega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izbŕcati -am dov. (r̄) spraviti kaj s sunki noge iz česa: izbrcati kamenčke iz jame / stražniki so izbrcali jetnike iz celic
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izbŕskati -am dov. (r̄ ȓ) - 1. z brskanjem, razkopavanjem spraviti kaj iz česa: kokoši so izbrskale zrnje iz plev; izbrskati kaj iz pepela, trave; izbrskati izpod snega
- 2. s prizadevnim iskanjem priti do česa: izbrskati drobiž iz žepa; pren., ekspr. izbrskati iz pozabe, spomina
// ekspr. odkriti, najti: te bomo že izbrskali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izčŕpanec -nca m (r̄) izčrpan človek: izčrpanci so posedli ob poti / živčni izčrpanci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izčŕpanje -a s (r̄) glagolnik od izčrpati: popolno izčrpanje zalog / tako delo vodi do telesnega izčrpanja izčrpanosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izčŕpanost -i ž (r̄) stanje izčrpanega človeka: omedleti, opotekati se od izčrpanosti;
umreti zaradi izčrpanosti;
popolna izčrpanost;
telesna, živčna izčrpanost / gospodarska izčrpanost; izčrpanost gozdov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izčŕpati -am dov. (r̄) - 1. s črpalko izsesati, dobiti tekočino: že pri prvem vrtanju so izčrpali nekaj nafte; izčrpati sto litrov vode
// s črpalko izsesati popolnoma, v celoti: izčrpati vodo iz vodnjaka / izčrpati zrak iz balona - 2. popolnoma, v celoti porabiti: izčrpati zaloge hrane / publ. izčrpati vse možnosti
// upoštevati, zajeti kaj v celoti, zlasti vse bistveno: izčrpati gradivo, problematiko / ekspr. učenec je izčrpal vse svoje znanje povedal je vse, kar je vedel o stvari - 3. vzeti moč, oslabiti: bolezen ga je izčrpala; izčrpati vojsko z dolgim pohodom; z delom se je izčrpal / zemlja se je izčrpala
izčŕpan -a -o: izčrpan človek; vrelci so že močno izčrpani; izčrpano gradivo; telesno izčrpan; izčrpan od napora / dnevni red je izčrpan vse točke dnevnega reda so se obravnavale
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izčŕpek -pka m (ȓ) knjiž., redko izvleček, ekstrakt: izčrpek eteričnega olja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izčŕpen -pna -o prid., izčŕpnejši (r̄) ki upošteva, zajema kaj v celoti, zlasti vse bistveno: izčrpen odgovor;
izčrpna preiskava;
izčrpno poročiloizčŕpno prisl.: izčrpno navajati, obravnavati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izčŕpnost -i ž (r̄) lastnost, značilnost izčrpnega: izčrpnost obravnave, poročila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izčŕtati -am tudi sčŕtati -am dov. (ŕ r̄) - 1. narediti (ravne) črte z določenim namenom: izčrtati zvezek
♦ šport. izčrtati igrišče narediti, narisati vse črte, ki so potrebne za tekmovanje v nogometu, atletiki - 2. s črtanjem označiti za opustitev, izločitev: učitelj je izčrtal nepotrebne stavke
// knjiž. opustiti, izločiti: pisatelj je v drugi izdaji izčrtal uvod
izčŕtan tudi sčŕtan -a -o: izčrtan papir; izčrtane besede; izčrtano besedilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izčŕtkati -am dov. (ȓ r̄) narediti s črtkami enakomerno prekinjeno črto: izčrtkati višine v trikotniku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izdŕgniti -em dov., tudi izdrgníla (ŕ ȓ) z drgnjenjem odstraniti iz česa: izdrgniti madež iz preproge
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izdŕtje -a s (ȓ) glagolnik od izdreti: izdrtje zoba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izhŕkati -am dov. (r̄ ȓ) s hrkanjem spraviti sluz iz grla: izhrkaj, da boš lažje dihal;
težko se izhrka
● ekspr. izhrkal je nekaj nerazločnega rekel, povedal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izhŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) s kratkim, sunkovitim izdihom spraviti sluz iz grla: izhrknil je in izpljunil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izkŕcanje -a s (r̄) glagolnik od izkrcati: preprečiti izkrcanje / izkrcanje padalcev / izkrcanje blaga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izkŕcati -am dov. (r̄) spraviti koga z ladje na kopno, navadno s posebnim namenom: zaradi nesreče so izkrcali vse potnike;
izkrcati čete na sovražnikovi obali // publ. razložiti, raztovoriti: izkrcati tovorizkŕcati se stopiti, oditi z ladje na kopno: potniki so se izkrcali; izkrcati se na samotnem otoku / zavezniške čete so se izkrcale v Normandiji tudi iz zraka / šalj. izkrcati se iz vlaka
izkŕcan -a -o: izkrcani potniki; izkrcano blago
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izkŕčiti -im dov. (ŕ ȓ) - 1. odstraniti grmovje, drevje s koreninami vred, zlasti za pridobitev obdelovalne zemlje: izkrčiti gozd, grmovje / ves breg je izkrčil in preoral; naselili so se na ozemlju, ki so ga izkrčili njihovi predniki
// odstraniti sploh: izkrčiti staro trsje; pren., ekspr. izkrčiti korenine zla - 2. s krčenjem narediti: izkrčiti stezo / izkrčiti si pot skozi grmovje / izkrčiti si njivo; pren., ekspr. izkrčila sta si prostor za ples
izkŕčen -a -o: izkrčeni gozdovi; ta svet je že dolgo izkrčen; izkrčena površina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izmréti -mrèm tudi -mŕjem stil. -mrjèm dov., izmŕl (ẹ́ ȅ, ŕ, ȅ) zastar. izumreti: zaradi lakote so izmrle cele pokrajineizmŕl -a -o: izmrlo pleme
izmŕt -a -o: mesto je kakor izmrto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izmŕtje -a s (ȓ) zastar. izumrtje: ljudje so bili obsojeni na izmrtje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izpodvŕtati -am dov. (r̄) z vrtanjem narediti odprtino, rov pod čim: izpodvrtati hrib
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izpŕhati -am tudi spŕhati -am dov. (r̄) - 1. umiti s prho: izprhati otroka; izprhati si obraz
- 2. s prhanjem spraviti (kaj tekočega) iz ust, nosa: otrok je izprhal jed; izprhati vodo
- 3. redko izprašiti, iztepsti: izprhati jopič; prim. sprhati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izpŕsiti se -im se dov. (r̄ ȓ) - 1. izbočiti prsi: vzravnal se je in izprsil; bahavo se je izprsil, da se mu je križ skoraj zvil v lok
- 2. ekspr. pobahati se, postaviti se: pred tovariši se rad izprsi
● ekspr. mene poglej! Tako je treba delati, se je izprsil samozavestno, bahavo rekel, povedal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izpŕskati -am dov. (r̄ ȓ) ekspr., redko krčevito se smejoč reči, povedati: to je izprskal v glasnem smehuizpŕskati se pog., ekspr. povedati vse, zlasti kar koga teži, vznemirja: naj se izprska in izkašlja
● nizko pusti ga, naj se izprska, je zavpil spolno izživi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izpŕtje -a s (ȓ) glagolnik od izpreti: lastniki rudnika so razglasili izprtje / izprtje delavcev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izsmŕkati -am dov. (r̄ ȓ) spraviti sluz, kri iz nosa: izsmrkati sluz / ko se je izsmrkal, mu je odleglo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izsŕkati -am dov. (ŕ ȓ) - 1. s srkanjem spraviti kaj tekočega iz česa: izsrkati limonado po slamici; drevo izsrka vlago iz zemlje / izsrkati sok iz pomaranče izsesati
- 2. ekspr. izčrpati, oslabiti: v toliko letih je trta izsrkala zemljo / bolezen mu je izsrkala moči
izsŕkan -a -o: izsrkan med
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izstŕgati -am tudi -stŕžem dov. (ŕ r̄) s strganjem odstraniti: izstrgati napis s spomenika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izštŕkati -am dov. (r̄ ȓ) ekspr., redko iztisniti, izbrizgati: izštrkati mleko iz vimena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
iztŕcati -am dov. (r̄ ȓ) s tresenjem, rahlim udarjanjem spraviti iz česa: iztrcati pepel iz pipe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
iztŕganost -i ž (ȓ) značilnost iztrganega: iztrganost listov / občutek iztrganosti in osamljenosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
iztŕgati -am stil. -tŕžem dov. (ŕ ȓ) - 1. s trganjem spraviti iz česa: iztrgati list iz bloka
// ekspr. ločiti, vzeti del teksta iz celote: iztrgati posamezne stavke iz razprave / iztrgati posamezne misli; iztrgati prizor iz zgodbe - 2. s sunkovitim potegom spraviti iz prijema: iztrgal mu je knjigo, ki jo je držal; iztrgati puško iz rok; iztrgala je roko iz njegove / v osmrtnicah smrt nam je iztrgala ljubljenega sina; pren. iztrgati oblast iz rok buržoazije
// s silo narediti, da kaj ni več na prvotnem mestu: granata je iztrgala vrata iz podbojev; pren., knjiž. vojna ga je iztrgala z rodne grude - 3. ekspr., z dajalnikom povzročiti, narediti, da kaj ni več pod oblastjo, vplivom koga: iztrgati deželo sovražniku; iztrgati otroka slabi družbi / iztrgati obdelovalno zemljo morju
- 4. ekspr. spraviti koga iz neprijetnega položaja, stanja: iztrgati ljudstvo iz nevednosti; hvaležen mu je, ker ga je iztrgal iz revščine / mati ga je iztrgala očetovi jezi
// v zvezi z iz proti njegovi volji spraviti koga iz kakega stanja sploh: iztrgati koga iz zamišljenosti / iztrgati iz igre, spanja - 5. ekspr. z vztrajnostjo, vsiljivostjo doseči, da kdo kaj pove: iztrgati komu resnico, skrivnost / prisego mu je iztrgal z nasiljem
● vznes. smrt mu je iztrgala pero iz rok pesnil, pisateljeval je do smrti; ekspr. srce mi iztrgajte iz prsi, pa tega ne bom storil izraža zelo odklonilno stališče; ekspr. to si moraš iztrgati iz spomina pozabiti; ekspr. ne more je iztrgati iz srca pozabiti nanjo; jo prenehati ljubiti; ekspr. srce bi si iztrgala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti
iztŕgati se s sunkom spraviti se iz prijema: hotela se mu je iztrgati, a jo je trdno držal; konj se mu je iztrgal in zbežal; iztrgati se iz objema, rok; pren. dežela se je iztrgala iz klešč imperializma
● knjiž. jagnedi so se iztrgali iz noči postali vidni, se prikazali v obrisih; ekspr. krik se mu je iztrgal iz prsi nenadoma je zakričal; brezoseb., ekspr. pa naj bo, se mu je iztrgalo je rekel, spregovoril
iztŕgan -a -o: iztrgan list; stavki so nasilno iztrgani iz konteksta; morju iztrgana zemlja; prisl.: iztrgano podane misli; prim. strgati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
iztŕkati -am dov. (r̄ ȓ) - 1. z rahlim udarjanjem odstraniti iz česa: iztrkati pepel iz pipe / iztrkati pipo; iztrkati krtačo ob podboje
- 2. s trkanjem spraviti iz česa: iztrkati polhe iz dupla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
iztŕžek1 -žka m (ȓ) denar, sprejet kot nadomestilo za kaj prodanega: za iztržek od sadja je kupil obleko;
iztržek trgovine na drobno / dnevni iztržek; iztržek v gostinstvu je narasel za trideset odstotkov
● žarg., šport. iztržek dveh točk je velik uspeh naše enajsterice dosežek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
iztŕžek2 -žka m (ȓ) lingv. iz širšega besedila prevzeta besedna zveza: slovar nakazuje rabo besed z iztržki
♦ biblio. posebni odtis, ki ima naslov samo nad tekstom, gradivom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
iztŕžiti -im in stŕžiti -im dov. (r̄) sprejeti denar kot nadomestilo za kaj prodanega: za sadje je veliko iztržil;
s prodajo rož je iztržil denar za vstopnino;
letos je toliko iztržil, da si je kupil avtomobil
● žarg., šport. naše moštvo je iz šestih tekem iztržilo pet točk dobilo, doseglo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izumréti -mrèm tudi -mŕjem stil. -mrjèm dov., izumŕl (ẹ́ ȅ, ŕ, ȅ) prenehati obstajati, ker ni več predstavnikov: ta plemiška rodbina je izumrla že v prejšnjem stoletju;
nekatere rastlinske in živalske vrste so izumrle
● ekspr. nekatere gorske vasi so že izumrle so prazne, nenaseljene zaradi smrti, odhajanja prebivalcev // ekspr. prenehati obstajati sploh: nekateri običaji so že izumrli; ta poklic bo kmalu izumrlizumŕl -a -o: živi in izumrli jeziki; izumrli plazilci; izumrle rastline; hiša je kakor izumrla
izumŕt -a -o star.: mesto je bilo kakor izumrto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izumŕtje -a s (ȓ) glagolnik od izumreti: izumrtje dinastije, rodu;
izumrtje rastlinske, živalske vrste
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ízvenkŕmen -mna -o [vən in ven] prid. (ȋ-ȓ) navt., v zvezi izvenkrmni motor motor s propelerjem za pritrditev na zunanjo stran zadnjega dela čolna: proizvodnja izvenkrmnih motorjev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izvréči -vŕžem tudi zvréči zvŕžem dov., izvŕzi izvŕzite in izvrzíte tudi zvŕzi zvŕzite in zvrzíte; izvŕgel izvŕgla tudi zvŕgel zvŕgla (ẹ́ ȓ) - 1. (s silo) spraviti iz sebe: bolnik je s kašljanjem izvrgel kri; izvreči hrano iz želodca / vulkan je izvrgel veliko lave / voda je izvrgla utopljenca / publ. elektronski računalnik izvrže podatke
- 2. nav. ekspr. imeti, šteti za neprimernega, nesposobnega; izločiti: zaradi slabega vida so ga na naboru izvrgli / konja so pred tekmovanjem izvrgli / izvreči defektno blago / njegov članek so na seji uredništva izvrgli
- 3. nav. ekspr. napraviti, da kdo ni več član kake organizacije, skupnosti, društva; izključiti: vsi člani so bili za to, da ga izvržejo / izvrgli so ga iz svoje srede
- 4. vet. spraviti iz rodil odmrl, nezrel plod: krava, svinja izvrže
izvréči se tudi zvréči se - 1. izroditi se, degenerirati: govedo, krompir se izvrže / sin se jim je izvrgel; plemstvo se je večinoma izvrglo
- 2. ekspr., v zvezi z v spremeniti se (v kaj slabšega); sprevreči se: oblast se je izvrgla v tiranstvo; moja žalost se je izvrgla v bolezen
- 3. redko postati neraven, kriv: les se izvrže; smuči se izvržejo
izvŕžen tudi zvŕžen -a -o: izvržen les; izvržen iz družbe, na naboru; izvrženo blago; prim. zvreči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izvŕg tudi zvŕg -a m (ȓ) - 1. vet. prekinitev brejosti: izvrg pri kravi
- 2. redko izmeček, izvržek: izvrg človeštva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izvŕsten -tna -o prid. (r̄) - 1. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost v zelo veliki meri: izvrsten film; fotograf je izdelal izvrstne slike; pripravili so mu izvrstno kosilo / ima izvrsten vid
// ki v veliki meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: izvrsten delavec, športnik; fant je izvrsten; izvrstna gospodinja
// glede na določene zahteve zelo uspešen, učinkovit: izvrsten načrt / to je izvrstna misel - 2. ki glede na možni razpon dosega zelo visoko pozitivno stopnjo: izvrstna kakovost / izvrstni rezultati
izvŕstno - 1. prislov od izvrsten: izvrstno igra na klavir; izvrstno kuhati; počuti se izvrstno; izvrstno ubran zbor
- 2. v povedni rabi izraža veliko zadovoljstvo nad čim: izvrstno je, da si prišel / elipt. izvrstno, da si to naredil; sam.: dobiti izvrstno iz fizike nekdaj najvišjo pozitivno oceno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izvŕstnost -i ž (r̄) lastnost, značilnost izvrstnega: izvrstnost vina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izvŕšba -e ž (ȓ) jur. prisilna izvršitev sodnih ali upravnih odločb: opraviti, ustaviti izvršbo;
odložitev izvršbe / sodna izvršba pri kateri izvršilni postopek opravi sodišče; upravna izvršba pri kateri izvršilni postopek opravi upravni organ; izvršba na nepremičnine, nepremičninah; izvršba z rubežem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izvŕšen -šna -o prid. (ȓ) ki ima pravico do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov: izvoliti izvršni odbor;
izvršni organi / izvršna oblast / izvršne funkcije / izvršni svet izvršilni organ (republiške, zvezne) skupščine; Republiški izvršni svet; Zvezni izvršni svet
♦ jur. izvršna sodba izvršljiva sodba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izvŕšnik -a m (ȓ) pog. - 1. med narodnoosvobodilnim bojem član izvršnega odbora Osvobodilne fronte: izvršniki so obiskali četo; izvršniki in člani centralnega komiteja
- 2. član izvršnega sveta: nekaj izvršnikov tudi osebno pozna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izvŕšniški -a -o prid. (ȓ) nanašajoč se na izvŕšnike: izvršniška baraka / izvršniška tajnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izvŕšnost -i ž (ȓ) knjiž., redko izpolnljivost, izvedljivost: izvršnost načrta
♦ jur. izvršnost sodbe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izvŕtati -am tudi zvŕtati -am dov. (r̄) - 1. narediti luknjo v kaj z orodjem, ki se pri delu vrti: izvrtati desko / izvrtati zob
// z vrtanjem narediti, izoblikovati: izvrtati en centimeter globoke izvrtine; izvrtati luknjo v les / izvrtati predor skozi led / črv je izvrtal rov - 2. z vrtanjem spraviti iz česa: izvrtati kovice iz jeklenih konstrukcij
- 3. ekspr. z vztrajnim prizadevanjem priti do česa: končno se mu je le posrečilo izvrtati denar; izvrtati gradbeno dovoljenje / zate bomo že izvrtali kako primerno službo
// z vztrajnim poizvedovanjem, izpraševanjem izvedeti: izvrtali so iz mene reči, ki jih nikakor nisem želel povedati; izvrtaj, kaj se je zgodilo s sinom
izvŕtan tudi zvŕtan -a -o: stebri so od polžev ogrizeni in izvrtani; izvrtana luknja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izvŕtek -tka m (ȓ) nav. mn. zdrobljena snov, ki nastane pri vrtanju: iz lukenj, ki jih delajo črvi, se usipajo izvrtki
♦ gozd. izvrtek iz debla, drevesa izvrtan čep lesa za določanje drevesne starosti in prirasta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izvŕžek -žka m (ȓ) - 1. ed. slabi, nekvalitetni izdelki; izmeček: pri novem načinu proizvodnje je manj izvržka / izvržek lesa
● redko med izvržki so bili stari čevlji, razbita posoda odpadki - 2. slabš. človek, ki ga kaka skupnost izloči: izvržek človeštva; izvržek iz družbe
// nemoralen, pokvarjen človek: taki izvržki so pripravljeni ovajati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izvŕženec -nca m (ȓ) ekspr. človek, ki ga kaka skupnost izloči: družbeni izvrženec;
brezdomci in izvrženci // slabš. nemoralen, pokvarjen človek: to je izrodek in izvrženec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izvŕženje tudi zvŕženje -a s (ȓ) glagolnik od izvreči: izvrženje slabih izdelkov, starih strojev / kmetovalec ima škodo zaradi izvrženja pri kravi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izvŕženka -e ž (ȓ) slabš. nemoralna, pokvarjena ženska: družiti se z izvrženkami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
izvŕženost -i ž (ȓ) ekspr. stanje človeka, ki je izločen iz kake skupnosti: izvrženost in osamljenost / občutek izvrženosti iz igre
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
kamnovŕt tudi kamenovŕt -a m (ȓ) zool. - 1. majhna morska školjka z belo lupino, ki si zvrta rov v kamen, Saxicava rugosa: rovi kamnovrtov
- 2. podolgovata morska školjka z lupinama brez sklepov, ki si zvrta rov v kamen ali les; zavrtač
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
knjigobŕbec -bca m (ȓ) slabš. kdor (rad) veliko bere, išče v knjigah: bil je strasten knjigobrbec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
knjigotŕški -a -o prid. (ȓ) nanašajoč se na knjigotržce ali knjigotrštvo: knjigotrška cena / razširiti knjigotrško mrežo / knjigotrški poklic
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
knjigotŕštvo -a s (ȓ) organizirana prodaja knjig: razvoj knjigotrštva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
knjigotŕžec -žca m (ȓ) kdor se ukvarja z organizirano prodajo knjig: knjigotržci in založniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
knjigotŕžen -žna -o prid. (ȓ) knjigotrški: knjigotržne razmere
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
knjigotŕžnica -e ž (ȓ) zastar. knjigarna: odprli so novo knjigotržnico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
kolovŕt -a m (ȓ) zool. kovinsko se lesketajoč manjši hrošč, ki drsi po vodni gladini, Gyrinus natator
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
kozopŕsk -a m (ȓ) zastar. oktober: bilo je petega kozoprska
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
Prikazanih je prvih 500 zadetkov od skupno 2014 zadetkov.