brezmíseln -a -o [səl] prid. (ȋ) knjiž. ki je brez misli: tako postane človek brezmiseln stroj / brezmiseln krik; brezmiselne, komaj razločne besede; brezmiselna, divja radost // ki je brez možnosti za uspeh; brezsmiseln: tak način upora je brezmiselnbrezmíselno prisl.: govoriti brezmiselno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
brezúmen -mna -o prid. (ū) knjiž. - 1. ki je brez uma, pameti: brezumno bitje; kričala je kakor brezumna / brezumna pijanost; blodne, brezumne sanje
// ekspr. ki je brez razsodnosti, presoje: ne bi si mislil, da so tako zaslepljeni in brezumni; zmerom bolj živčen in brezumen / brezumno ravnanje, uničevanje - 2. ekspr. ki zelo presega navadno mero: obšel ga je brezumen strah; brezumna ljubezen, radost
brezúmno prisl.: ne govori tako brezumno; brezumno ljubosumen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
ditirámbičen -čna -o prid. (á) knjiž. navdušen, zanosen: ditirambično pismo / ditirambična radost in vznesenost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
goréti -ím nedov., gôrel (ẹ́ í) - 1. izginjati, uničevati se v ognju, plamenu in ga s tem vzdrževati: začelo je goreti; suha drva dobro, hitro gorijo; papir je gorel z močnim plamenom; po hribih gorijo kresovi; senik je gorel kot bakla; brezoseb. v štedilniku ves dan gori / ogenj v peči slabo gori / kot klic pri požaru gori
- 2. s tem izginjanjem, uničevanjem dajati svetlobo: luč je gorela vso noč; ob postelji so gorele sveče / žarnica ne gori več
// ekspr. dajati močen sij, žar: nebo je gorelo v večerni zarji; pesn. zvezde gorijo / njene oči so kar gorele - 3. ekspr. biti razgret od bolezni, napora: otrok je bolan, saj ves gori; glava, čelo mu gori; telo ji je pričelo goreti / lica so ji gorela od zadrege
- 4. ekspr. biti, obstajati v veliki meri: v njem je gorela ljubezen, strast; v srcu je gorelo sovraštvo / še vedno je gorelo upanje v njej; ta želja že dolgo gori v njem
// kazati se v veliki meri: z obraza mu je gorela jeza; v očeh ji gori radost; zaničevanje je gorelo v njegovih pogledih
// v zvezi z od biti zelo čustveno vznemirjen: goreti od hrepenenja, ljubezni; ves je gorel od jeze, nestrpnosti, razburjenja, sovraštva / gori od želje, da bi jo videl - 5. ekspr., v zvezi z za izražati, kazati veliko prizadevnost, navdušenje: gorel je za domovino; goreti za resnico, svobodo / ves gori za šport
● ekspr. ne hiti, saj ne gori (voda) ne mudi se tako zelo; ekspr. to dejanje mu bo gorelo na duši zmeraj si ga bo očital, trpel bo zaradi tega; ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo; pesn. na oknih gorijo nageljni cvetejo z rdečimi cveti; ekspr. srce mu gori zanjo zelo jo ima rad; ekspr. gori mu pod nogami, petami je v veliki stiski, nevarnosti; beži, kot da bi mu tla gorela pod nogami zelo hitro, kolikor more; preg. če bi nevoščljivost gorela, ne bi bilo treba drv
♦ etn. gori vzklik pri otroških igrah zdaj se bližaš skritemu predmetu
gorèč -éča -e: goreč s svetlim plamenom, je bakla osvetljevala prostor; goreč od želje po maščevanju, je naredil ta usodni korak; prim. goreč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
nasmèh in nasméh -éha m (ȅ ẹ́; ẹ̑) izraz obraza, navadno raztegnjene ustnice, ki kaže zlasti veselje, radost: občudoval je njen nasmeh;
hudomušen, ljubezniv, prijazen nasmeh / odgovoriti, pogledati z nasmehom; pozdraviti z nasmehom / ekspr.: na obrazih vseh je zaigral nasmeh; ustnice so se mu razširile v prisrčen nasmeh prisrčno se je nasmehnil // ekspr. na vse strani je delila nasmehe; pri nasmehu so ga zabolele ustnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
nasméhniti se -em se dov. (ẹ́ ẹ̑) z izrazom obraza, navadno z raztegnjenimi ustnicami, pokazati zlasti veselje, radost: nasmehniti se domisleku, šali;
ljubeznivo se mu je nasmehnila;
veselo, zaničljivo, zlobno se nasmehniti;
ekspr. kislo se nasmehniti / nasmehnila se je z očmi / nasmehniti se v pozdrav
● ekspr. sreča se mu je nasmehnila doživel je uspeh, navadno brez svojih zaslug; ekspr. zmaga se jim je nasmehnila bili so blizu zmage, zmagali so
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
nasmehováti se -újem se nedov. (á ȗ) z izrazom obraza, navadno z raztegnjenimi ustnicami, kazati zlasti veselje, radost: nasmehovala se je plesalcu;
zadovoljno, zlobno se nasmehovati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
nasméšek -ška m (ẹ̑) manj poudarjen izraz obraza, navadno le rahlo raztegnjene ustnice, ki kaže zlasti veselje, radost: občudoval je njen nasmešek;
droben, prijazen nasmešek / z nasmeškom mu je odgovorila na vprašanje; pozdravila ga je z nasmeškom / ekspr.: okrog ust mu je zaigral nasmešek; obraz se mu je razlezel v nasmešek / ironični, vljudnostni nasmešek // ekspr. tak izraz kot znak majhnega pomilovanja, posmeha: to vzbuja nasmešek / z nasmeškom je poslušal njegovo hvalisanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
nasmíhati se -am se nedov. (ī ȋ) z manj poudarjenim izrazom obraza, navadno z le rahlo raztegnjenimi ustnicami, kazati zlasti veselje, radost: nasmihata se drug drugemu;
ljubeznivo, skrivnostno se nasmiha;
ob tej misli se je veselo nasmihal / njene ustnice so se nasmihale; ekspr. rahlo se je nasmihal v duši; pesn.: njive in gaji so se nasmihali; izza oblakov se mu nasmiha sonce // ekspr. posmehovati se: mi se nasmihamo vam, drugi se bodo pa nam; nasmiha se njeni govorici, zadregi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
odsévati -am nedov. (ẹ́) - 1. biti viden, kazati se na površini česa v zmanjšani svetlobni moči: sončna svetloba odseva v rosi; plameni se odsevajo v njegovih očeh / svetloba plinskih svetilk je odsevala od mokrega tlaka / z oken je odsevalo dopoldansko sonce; zimsko sonce odseva v snegu / na gladini jezera odsevajo hiše
// odbijati: stena odseva svetlobo / voda odseva njegovo podobo kaže
// svetlo se odražati, kazati: breze odsevajo iz zelenja - 2. redko svetiti, sijati: luč odseva v temo
- 3. kazati, izražati: pogled odseva njegova čustva; njen obraz odseva odločnost; nasmeh je odseval radost in srečo / vprašanje je odsevalo podcenjevanje / knjiž. umetnost odseva svoj čas
// biti viden, kazati se v čem: ponos mu je odseval v očeh; jeza se mu odseva na obrazu / z obraza mu odsevata groza in strah / iz besed je odsevala utrujenost / knjiž. v šopku je odsevala pozna jesen
● publ. rezultati gospodarske reforme odsevajo na družbeni razvoj vplivajo
odsevajóč -a -e: razumel je iz pesmi odsevajočo otožnost; v morju odsevajoče mesto; nežnost odsevajoče oči
odsévan -a -o: odsevana sončna svetloba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
oživíti -ím dov., ožívil (ī í) - 1. povzročiti, da postane kdo ponovno živ: mrtvih ni mogoče oživiti / oživiti ponesrečenca z umetnim dihanjem
- 2. povzročiti, da postane kdo bolj živahen, dejaven: ledena pijača ga je oživila; gostje so se polagoma oživili / hitra hoja mu je oživila kri
// povzročiti, da kaj ponovno poteka ali postane intenzivnejše: njegov prihod je znova oživil pogovor / prizadevati si oživiti dejavnost društva / oživiti stare običaje - 3. povzročiti, da postane kaj spet navzoče v zavesti; obuditi: dogodek je v njej oživil nekdanje občutke
ožívljen -a -o: zamrli so komaj oživljeni pogovori; oživljena narava; radost oživljenih src
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
pásji -a -e prid. (á) - 1. nanašajoč se na pse: na obrazu je začutil pasji smrček / pasje bevskanje, lajanje / pasja hišica, uta; pasja ovratnica / ekspr. pasja mrcina je stala pred vrati in renčala / pasja zvestoba / pasji jermen jermen, na katerem se vodi pes; pasja razstava razstava čistokrvnih psov; pasja vprega vprega, sestavljena iz psov
// kot kletvica: pasja dlaka, tega ti ne verjamem; pasja vera, jim že pokažemo - 2. nav. slabš. hudoben, zloben: o, dobro poznam tega pasjega upravnika; že tako je pasji, pa ga še izzivate / ona ima zloben jezik, pa tudi on je ves pasji / kot psovka: izgini, pasji sin; odpri, duša pasja, ali pa ti razbijemo vrata; seme pasje
- 3. slabš. pretirano vdan nadrejenim, pretirano ponižen: zaničevali so ga zaradi njegove hlapčevske, pasje narave; kako pasja je vaša duša / s svojo pasjo ponižnostjo, vdanostjo ne boste nič dosegli
- 4. ekspr. ki povzroča velike težave, neprijetnosti: naj hudič vzame ta pasji svet; le kako bi uredili to pasjo zadevo / to delo je prav pasje / doživeli smo pasje čase; to je pasje življenje / ne pij toliko, šmarnica je vsa pasja / v tem pasjem vremenu ni mogoče oditi dalje v tem slabem, deževnem, mokrem vremenu
- 5. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: pasji mraz je nastopil; pasja vročina
- 6. pog., ekspr., v zvezi pasja figa kar je malo vredno, nepomembno: vse to se je začelo zaradi pasje fige
- 7. nižje pog., ekspr., v prislovni rabi, v zvezi pasja figa izraža
- a) močno zanikanje ali zelo majhno mero: za to se eno pasjo figo brigam; to je pasjo figo vredno
- b) v povedni rabi omalovaževanje: vse skupaj je pasja figa
- 8. nižje pog., v medmetni rabi izraža omalovaževanje: pasja figa, pa tak izlet
● pasji dnevi čas od 23. julija do 23. avgusta; ekspr. takrat smo imeli pasje dneve dneve hude vročine; nar. pasji trn čistilna krhlika; ekspr. kot predavatelj je dober, pri izpitih je pa pasji zelo strog, nepopustljiv; pasja bombica v papirček zavita glinena kroglica in žveplo, ki ob udarcu poči; pog. pasja radost navadna salama; pog. imeti pasjo srečo glede na neprijetne, neugodne okoliščine zelo veliko, nepričakovano; ekspr. pusti ga, saj vidiš, da je nocoj ves pasji da je zelo jezen, slabe volje
♦ agr. pasji kolač v določeno obliko stisnjeno krmilo za pse; bot. pasji jezik dlakava rastlina z rjavo rdečimi ali rožnatimi cveti, ki kasneje pomodrijo, Cynoglossum; pasji peteršilj navadni steničjak; pasji rep trava, ki raste na vlažnih tleh, Cynosurus; pasji zob rastlina s suličastimi, temno pegastimi listi in rdečimi, nazaj zavihanimi cvetnimi listi, Erythronium dens-canis; rumena pasja čebulica rastlina vlažnih, senčnatih krajev, Gagea lutea; pasja trava trava z zgoščenim socvetjem, Dactylis; um. pasji skok okras v obliki niza iz spiralasto zvitih črt; vet. pasji kontumac; pasja steklina nalezljiva virusna bolezen živali in ljudi, pri kateri nastopi besnenje in ohromitev; pasja znamka ploščica za označevanje psov glede na obvezno cepljenje in občinski register, ki jo nosijo psi na ovratnici; zgod. pasji snop del desetine, ki so ga podložniki dajali zemljiškemu gospodu za vzdrževanje njegovih psov; zool. pasji som do dveh metrov dolga morska riba z zelo podaljšanim gobcem in močno repno plavutjo, Galeus canis; pasja trakulja v pasjem črevesu živeč zajedavec s tremi ali štirimi odrivki, Echinococcus granulosus
pásje prisl.: pasje se počutim; pasje ponižen, vdan; dan je pasje vroč
● plavati po pasje tako, da se z nogami in skrčenimi rokami udarja po vodi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
plamenéti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. goreti s plamenom: ogenj plameni / po hribih plamenijo kresovi; brezoseb. v peči plameni; senik je plamenel kot bakla / ob postelji so plamenele sveče
- 2. knjiž. dajati močen sij, žar; goreti: nebo je plamenelo v večerni zarji / pesn. njene oči so plamenele
- 3. knjiž. biti, obstajati v veliki meri; goreti: v njem je plamenela ljubezen, strast; v srcu je plamenelo sovraštvo / v očeh ji plameni radost
// v zvezi z od biti zelo čustveno vznemirjen: ves je plamenel od jeze, nestrpnosti, razburjenja, sovraštva - 4. knjiž., v zvezi z za izražati, kazati veliko prizadevnost, navdušenje; goreti: plamenel je za resnico
● knjiž., ekspr. na polju plameni mak cvete z rdečim cvetom; knjiž., ekspr. lica ji plamenijo od zadrege zelo je zardela
plamenèč -éča -e: plameneč pogled; plameneča ljubezen; s plamenečo trsko je prižgal grmado; šopek plamenečih vrtnic; hladila si je plameneča lica; prisl.: plameneče ljubiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
polastíti se -ím se dov., polástil se (ī í) - 1. narediti kaj za svoje, zlasti neupravičeno: polastiti se njegovega denarja / sovražnik se je z orožjem polastil mesta / polastiti se oblasti
// ekspr. narediti, da pride kaj osebku v uporabo: bila sva hitrejša in sva se brž polastila klopi - 2. nav. ekspr. dobiti močen vpliv, oblast nad kom: hotela se ga je polastiti; ne mara, da bi se ga kdo polastil / skupina drugače mislečih se je hotela polastiti društva
● ekspr. brž ko je vstopil, se ga je polastila za ves večer dosegla, da je bil samo v njeni družbi; ekspr. v strasti se je je polastil imel z njo ljubezenski, spolni odnos - 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: ginjenost, groza, radost se ga je polastila; nemir, strah se je polastil množice / temna slutnja se mu je polastila duše
polaščèn -êna -o: polaščen človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
posmíhati se -am se nedov. (ī ȋ) - 1. posmehovati se: ljudje so se mu posmihali / članek se posmiha taki modi
- 2. z manj poudarjenim izrazom obraza, navadno le z rahlo raztegnjenimi ustnicami, kazati zlasti veselje, radost; nasmihati se: prijazno se mu je posmihala / posmihati se s kotičkom oči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
prinêsti -nêsem dov., prinésel prinêsla (é) - 1. z nošenjem spraviti na določeno mesto: prinesti orodje; prinesel je stol iz sobe; prinesti na glavi, v košari; prinesti s težavo, naskrivaj / prinesti pismo; osebno prinesti vabilo / konji so prinesli težke tovore; ekspr. čoln ga je prinesel na nasprotni breg s čolnom se je pripeljal
// prinesti jesti, piti; nazadnje so jim prinesli kavo postregli s kavo
// otrokom je vedno kaj prinesel ob prihodu dal; prinesel ji je šopek rož / pog. prinesel je slabo oceno dobil je; pog. profesor je zahteval, naj učenec prinese podpis staršev naj starši podpišejo; vse potrebne stvari so prinesli s seboj so imeli; pog. knjigo moraš prinesti nazaj vrniti
// z nošenjem spraviti kaj kam z določenim namenom: prinesti mlet; prinesel je aparat v popravilo; prinesti pridelke naprodaj - 2. z delovanjem povzročiti, da kaj kam pride zlasti po vodi, zraku: tok je prinesel na breg veje; veter je prinesel dim, oddaljeno šumenje slapa / sivi oblaki so prinesli sneg
// pog., ekspr. povzročiti, da kdo zlasti nepričakovano pride: kaj te je prineslo tako zgodaj; prineslo ga je srečno naključje / mrak ga je prinesel v mraku je prišel; kateri hudič te je prinesel ob tej uri ni prav, da si prišel ob tej uri; brezoseb. ravno zdaj ga je moralo prinesti tod mimo - 3. nav. ekspr. priti h komu z namenom povedati mu kaj: prinesel mu je žalostno novico; prinesli so jim pozdrave (od) prijateljev
// z objavo sporočiti: časopis je prinesel najvažnejše dnevne novice / revija je prinesla več člankov s tega področja v njej je objavljenih; publ. tisk ni o tem še nič prinesel poročal - 4. povzročiti, da se kaj pojavi tam, kjer prej ni bilo: rastlino so prinesli v Evropo v srednjem veku / to bolezen so prinesli priseljenci
- 5. povzročiti, da kaj nastane, se pojavi: hitra industrializacija je prinesla veliko novih izdelkov; izboljšave niso prinesle bistvenega napredka / starost prinese tegobe
// povzročiti, da je kdo deležen česa: življenje ji je prineslo veliko gorja, skrbi; prinesel jim je nesrečo, radost / pog. nastopanje mu je prineslo dosti denarja z nastopanjem je zaslužil, dobil
● dedek Mraz mu je prinesel sanke dal; dobil jih je ob novem letu; nevesta je dosti prinesla k hiši imela je veliko doto; vulg. vse mu mora prinesti k riti zelo mu mora streči; ekspr. prinesti komu kaj na nos, na ušesa povedati, kar se ne bi smelo; ekspr. to značilnost je prinesel s seboj na svet se je z njo rodil; ekspr. boš že še prinesel v moj mlin še boš potreboval mojo pomoč; ekspr. prinesti vse na krožniku, pladnju omogočiti, da kdo brez truda kaj doseže; nižje pog. zamujeno noter prinesti nadomestiti; nižje pog. okrog te je prinesel ogoljufal, prevaral; preg. ena lastovka ne prinese pomladi iz enega primera se ne morejo delati splošni sklepi; preg. izgovor je dober, tudi če ga pes na repu prinese v sili se izkoristi kakršnokoli opravičilo
prinesèn tudi prinešèn -êna -o: na mizo prinesene jedi; od drugod prinesene rastline
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
rádost stil. radóst -i ž (á; ọ̑) knjiž. veselje, sreča:- a) ob uspehu ga je prevzela radost; radost ustvarjanja; solze radosti / iz oči mu sije radost / to mu je v radost / radost in veselje
- b) otrok je njena največja radost / življenjske radosti
● pog. pasja radost navadna salama
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
režáj -a m (ȃ) ekspr. izraz obraza, navadno močno raztegnjene ustnice, ki kaže- a) veselje, radost: njegov režaj bi vsakogar spravil v dobro voljo / ustnice so se mu razširile v vesel režaj
- b) negativen, odklonilen odnos: nesramen, porogljiv režaj / brezzoba usta so se raztegnila v hudoben režaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
stárost stil. staróst -i ž (á; ọ̑) - 1. doba v človeškem življenju od zrelih let do smrti: bati se starosti; vsi so mislili, da ne bo dočakal starosti; pripravljati se na starost; mirna, nadležna starost; visoka, ekspr. siva starost; bolezni starosti; strah pred starostjo
● starost ni radost starost za človeka ni prijetna; starost ne pride sama pogosto jo spremljajo težave
// ta doba pri posameznem človeku: starost je preživela pri sestri na deželi; dogodki iz očetove starosti; ima lepo, prijetno starost / na starost, star. pod starost je beračil; v starosti se je ukvarjal s fotografiranjem
// kar je značilno za to dobo: pri njej je starost nastopila prezgodaj; pravijo, da malo ljudi umre od starosti; boriti se proti prihajajoči starosti - 2. čas, pretekel od rojstva koga ali nastanka česa: določiti, ugotoviti starost drevesa, rokopisa; v prošnji je moral navesti starost in izobrazbo; razvrstiti po starosti; povprečna starost prebivalstva; otroka enake, različne starosti; najprimernejša starost za učenje jezikov; moški srednje starosti / za svojo starost je velika; v tej starosti so se dekleta že možila / do starosti osemnajstih let je živel pri starših do osemnajstega leta; poročil se je pri starosti petdeset, petdesetih let ko je bil star petdeset let; otroci v starosti desetih let; v šolo je šel s šestimi leti starosti
// velika mera tega časa: od starosti potemnela slika; zaradi starosti ga niso hoteli več zaposliti; doseči častitljivo, visoko starost; ekspr. patriarhalna starost
♦ psih. duševna ali mentalna starost otroka povprečna duševna zmogljivost otroka glede na druge otroke; kronološka starost otroka čas od otrokovega rojstva dalje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.