acidofílen -lna -o prid. (ȋ) bot. ki raste na kislih tleh: acidofilna rastlina
♦ kem. ki se obarva s kislimi barvili
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
agapánt -a m (ā) vrtn. okrasna rastlina z velikimi modrimi cveti, Agapanthus umbellatus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
agáva -e ž (ȃ) tropska rastlina z mesnatimi, bodičastimi listi: ob cesti so rasle palme in agave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
ájbiš -a m (á) zdravilna vrtna rastlina z belimi ali svetlo rdečimi cveti; navadni slez: na vrtu imajo pelin, ajbiš in žajbelj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
ájda -e ž (ȃ) kulturna rastlina z gostimi rdečkastimi ali belimi cveti v gostem socvetju ali njeno seme: ajda diši, medi, zori / črna s črnim, siva ajda s sivim semenom
♦ bot. tatarska ali zelena ajda njivski plevel med ajdo, Fagopyrum tataricum
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
akánt -a m (ā) - 1. bot. sredozemska ali tropska rastlina z bodičastimi listi, Acanthus: listi akanta
- 2. um. okras na antičnih, zlasti korintskih stebrih v obliki akantovih listov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
akvárijski -a -o prid. (á) nanašajoč se na akvarij: akvarijska rastlina;
akvarijske ribe / akvarijski grelec; akvarijska posoda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
alergogéni -a -o prid. (ẹ̑) ki povzroča alergijo: alergogena rastlina; alergogena snov; alergogeno živilo; Alergogeni cvetni prah je v zraku od sredine januarja, ko v toplih letih zacvetita leska in jelša, sezona pa se konča z ambrozijo v drugi polovici septembra E (↑)alergíja + (↑)gén
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
álga -e ž (ȃ) nav. mn. nižje razvita obarvana rastlina, ki živi zlasti v vodi: z algami preprežen kanal;
morske alge
♦ bot. rdeče, rjave, zelene alge; bičkaste alge; kremenaste alge s kremenasto lupinico, Diatomeae
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
alója in áloa -e ž (ọ̑; ā) agavi podobna tropska rastlina z debelimi, mesnatimi listi: aloja je vzcvetela po sto letih;
sprehajati se med alojami in palmami
♦ farm. odvajalno sredstvo iz strjenega listnega soka te rastline
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
álpski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Alpe: lepota alpskega sveta;
alpske dežele;
alpsko podnebje;
alpsko rastlinstvo / alpski vrt alpinetum
♦ alp. alpska dolina dolina med visokimi vrhovi, navadno ledeniškega izvora; antr. alpska rasa; arhit. alpska hiša hiša z zidanim spodnjim in lesenim zgornjim delom ter strmo streho, krito s skodlami; bot. alpski zvonček visokogorska rastlina z modrimi ali rožnatimi zvončastimi cveti, Soldanella; alpska možina; alpska nebina; lit. alpska poskočnica kitica iz štirih verzov v amfibrahih; šport. alpski smučar športnik, ki se ukvarja z alpskim smučanjem; tekmovanje v alpski kombinaciji tekmovanje v smuku in slalomu ali v smuku, slalomu in veleslalomu; alpsko smučanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
amaránt -a m (ā) vrtn. okrasna rastlina z rdečimi, dolgo trajajočimi cveti; repati ščir
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
amarílis -a m (ȋ) vrtn. lončna rastlina s trobentastimi, navadno rdečimi cveti, Hippeastrum
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
amêriški -a -o prid. (ȇ) nanašajoč se na Američane ali Ameriko: govoriti angleško z ameriškim naglasom;
ameriška celina;
razstavljalo bo več evropskih, azijskih in ameriških držav / ameriški barvni film Gusarji; ameriški zunanji minister; ameriška vlada / ameriški Slovenci; umrl je naš stric, ameriški povratnik ki se je vrnil iz Amerike
♦ agr. ameriška trta trta, na katero se cepi žlahtna evropska trta; bot. ameriški lešnik nizka tropska rastlina ali njen sad, ki dozori v zemlji; kikiriki; fin. ameriški žurnal poslovna knjiga, ki v knjigovodstvu združuje dnevnik in glavno knjigo; vet. ameriški kasač; zool. ameriški kapar majhna zajedavska žuželka, ki sesa rastlinske sokove in je posebno škodljiva sadnemu drevju, Aspidiotus perniciosus; ameriška postrv postrv z rdečkasto progo vzdolž telesa; šarenka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
amêriškiSSKJ -a -o prid. (ȇ) amêriški slámnik -ega -a m (ȇ, ȃ)
zdravilna rastlina s škrlatnordečimi ali belimi cveti v koških; ehinaceja: preparat iz ameriškega slamnika; Tudi pri nas je ameriški slamnik pozimi skoraj nepogrešljiv, njegovi pripravki pa najbolje prodajana zeliščna zdravila na svetu
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
ánanas -a m (ȃ) tropska rastlina z dolgimi listi ali njen veliki, sočni, aromatični sad: veliki nasadi ananasa;
nikoli prej ni jedla ananasa;
neskl. pril.: ananas liker
♦ agr. ananas hruška hruška z okusom po ananasu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
anemóna -e ž (ọ̑) vrtn., navadno v zvezi žlahtna anemona okrasna rastlina z raznobarvnimi cveti, Anemone coronaria: šopek anemon
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
angélika -e ž (ẹ̄) bot. do dva metra visoka gozdna ali vrtna zdravilna rastlina, Angelica: gozdna angelika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
arálija -e ž (á) vrtn. sobna rastlina s prstasto razdeljenimi listi: presaditi aralijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
arašíd -a m (ȋ) nav. mn. nizka tropska rastlina ali njen sad, ki dozori v zemlji; kikiriki: gojiti arašide;
jesti, luščiti arašide
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
árktičen -čna -o prid. (á) nanašajoč se na arktiko: večni led arktičnih pokrajin;
arktična rastlina;
arktična ljudstva / arktična ekspedicija
♦ meteor. arktična zračna gmota
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
árnika -e ž (ȃ) zdravilna gorska rastlina z rumenimi cveti, ostrega vonja: nabirati arniko // tinktura iz te rastline: namazati rano z arniko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
artičóka -e ž (ọ̑) sredozemska kulturna rastlina ali njen užitni omeseneli cvet: jesti artičoke;
nasad artičok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
asfodél -a m (ẹ̑) bot. sredozemska rastlina z belimi cveti v grozdastem socvetju, Asphodelus: z asfodelom porasla trata // v grški mitologiji cvetlica v podzemlju, ki prinaša pozabljenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
asparágus -a m (ȃ) poljud. sobna rastlina z dolgimi visečimi stebelci in iglicam podobnimi vejicami, strok. Sprengerjev beluš: v sobi je imela košat asparagus;
šopek nageljnov z dolgimi vejicami asparagusa
♦ bot. rastlina s tankimi stebli, iglicam ali listom podobnimi vejicami in zelo drobnimi cveti, Asparagus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
aspidístra -e ž (ȋ) vrtn. sobna rastlina z velikimi suličastimi listi, Aspidistra elatior
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
ástra -e ž (ȃ) vrtna rastlina z raznobarvnimi cveti: vrt je bil poln belih, rdečih in modrih aster;
gredica z astrami in dalijami
♦ bot. alpska astra alpska rastlina z modrimi cveti, Aster alpinus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
avríkelj -klja m (í) bot. prijetno dišeča, trobentici podobna gorska rastlina z rumenimi cveti, Primula auricula
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
avtohtón -a -o prid. (ọ̑) ki je po izvoru od tam, kjer živi; domač, prvoten: avtohtoni narodi;
avtohtono prebivalstvo / avtohtona rastlina, drevesna vrsta // knjiž. izviren, samonikel: avtohton umetniški izraz; avtohtona poezija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
avtotrófen -fna -o prid. (ọ̑) biol. ki se hrani samo z anorganskimi snovmi: avtotrofni organizem;
avtotrofna rastlina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
azaléja -e ž (ẹ̑) okrasna zimzelena grmičasta rastlina z belimi, rumenimi ali rdečimi cveti: na vrtu imajo belo cvetoče azaleje;
semenarna je uvozila večjo količino lončnih azalej
♦ bot. alpska azaleja pritlična gorska grmičasta rastlina z zimzelenimi listi, Loiseleuria procumbens; pontska azaleja zelo redka grmičasta rastlina z rumenimi cveti v gostih šopih, Rhododendron luteum
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
bádavec -vca m (ā) bot. rastlina z drobnimi cveti v socvetjih in s kaveljčastimi plodovi, Xanthium
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
bádelj -dlja m (á) bot. visoka trnata primorska rastlina, Silybum marianum
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
báldrijan -a m (ȃ) zdravilna rastlina z rožnatimi cveti, ki raste na vlažnih tleh: korenine baldrijana // tinktura iz te rastline: deset kapljic baldrijana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
balzamínka -e ž (ȋ) vrtn. vrtna rastlina z rdečkastimi cveti, Impatiens balsamina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
bámbus -a m (ȃ) tropska ali subtropska rastlina z zelo visokim kolenčastim steblom: bambus za palice;
koča iz bambusa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
banánovec -vca m (ȃ) tropska rastlina z velikimi listi in užitnimi sadovi: gozd bananovcev in palm
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
bárbica -e ž (ȃ) bot. rastlina z zlato rumenimi cveti, ki raste po nabrežjih, Barbaraea
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
barvílen -lna -o prid. (ȋ) ki je za barvanje: barvilna raztopina;
barvilne snovi / barvilna moč
♦ bot. barvilni brošč rastlina z rdečim barvilom v koreniki, Rubia tinctorum; barvilni skalovec grmičast lišaj, iz katerega se pridobiva vijoličasto barvilo lakmus, Roccella tinctoria
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
batáta -e ž (ȃ) bot. tropska rastlina z velikimi sladkimi gomolji, Ipomoea batatas
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
bazílika2 -e ž (ī) bot. prijetno dišeča vrtna ali lončna rastlina, Ocymum basilicum: vonj rožmarina in bazilike
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
bazofílen -lna -o prid. (ȋ) bot. ki raste na apnenčastih tleh: bazofilna rastlina
♦ kem. ki se obarva z bazičnimi barvili
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
bažíljka -e ž (ȋ) bot. prijetno dišeča vrtna ali lončna rastlina, Ocymum basilicum: na vrtu je dišalo po bažiljki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
begónija -e ž (ọ́) vrtna ali sobna rastlina z velikimi listi in raznobarvnimi cveti: cvetoča begonija
♦ vrtn. gomoljasta, kraljevska begonija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
békica -e ž (ẹ̑) bot. travi podobna rastlina, ki raste po gozdovih ali travnikih, Luzula: gozdna, poljska bekica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
bél -a -o stil. -ó [beu̯] prid. (ẹ́) - 1. ki je take barve kot sneg ali mleko, ant. črn: bel cvet; beli čevlji; bel konj, labod; bel papir; prt je bel; bela barva; obleči belo srajco; bela vrtnica; bleščeče, snežno bel; modrikasto, umazano bel; bel kot mleko, sneg, zid; črno-bel vzorec; belo-modro-rdeča zastava slovenska zastava
// pesn.: bela cesta; bela Ljubljana; bela smrt; belo mesto; v ljudski pesmi, v pravljicah stoji tam beli grad / izobesili so belo zastavo kot znamenje vdaje; publ. naše bele ladje potniške ladje - 2. ki je svetle barve: po nebu plava bel oblaček; bel obraz, vrat; ima belo polt; biti belih lic; mrtvaško, prsteno bel; črno-beli film film, ki kaže sliko samo v vseh odtenkih sive barve, od črne do bele; črno-bela tehnika / pesn.: beli mesec; skozi okno lije bela mesečina; bele zvezde; belo jutro / beli gospodarji so jih izkoriščali ljudje bele rase; bel(i) kruh kruh iz bele moke; bela kava kava z dodatkom mleka; bela moka pšenična moka, ki vsebuje majhno količino otrobov; belo vino vino rumenkaste, zelenkaste barve
// ki ima plodove ali gomolje svetle barve: bel krompir; bela murva / bela detelja
// v zvezi z lasje, brada svetlo siv: častitljivi beli lasje
// ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z dan, zora poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: zgodilo se je sredi belega dne; plesali so do belega dne, do bele zore vso noč, do jutra; ob, pri belem dnevu se je sprehajal z njo podnevi; ne skrivaj, javno; to je jasno kot beli dan - 3. redko nepopisan, neizpolnjen: na mizi pred njim je bil bel list / bele lise na zemljevidu neraziskano ozemlje, področje
- 4. nanašajoč se na protirevolucionarje, desničarje: vas je bila med vojno bela / bela garda protirevolucionarna organizacija med narodnoosvobodilnim bojem v Sloveniji; protirevolucionarna organizacija med državljansko vojno po oktobrski revoluciji
● star. bel denar srebrn denar; publ. beli kontinent Antarktika; star. beli menihi cistercijani; publ. beli premog vodna moč, ki se da izkoriščati za pogon elektrarn; publ. beli rudarji delavci na naftnih poljih; Bela hiša sedež predsednika Združenih držav Amerike v Washingtonu; knjiž. bela Istra kraški del Istre; knjiž. knjiga je zagledala beli dan je izšla; publ. bela kuga čezmerno omejevanje rojstev; knjiž. to so bile njene bele noči noči brez spanja; knjiž. bela odeja pokriva zemljo sneg; knjiž. predajati se beli opojnosti veselju, športu v zimski naravi; publ. plazovi v gorah grozijo z belo smrtjo s smrtjo v snegu; star. obleči belo suknjo nastopiti vojaško službo; ekspr. tak delavec je v podjetju bela vrana redkost, izjema; pesn. bela žena smrt; publ. mojstri bele žogice namiznega tenisa; publ. trgovina z belim blagom z dekleti; ekspr. če pravim jaz, da je belo, trdi on, da je črno najini mnenji si popolnoma nasprotujeta; ni ne belo ne črno je neizrazito, nejasno; zelen božič, bela velika noč če o božiču ni snega, je o veliki noči
♦ agr. bela žita pšenica, rž, ječmen, oves; antr. bela rasa; biol. bela krvnička ali belo krvno telesce brezbarvna krvna celica, ki se giblje s panožicami; bot. beli gaber, javor, trn; bela omela grmičasta rastlina z belimi jagodami, ki raste na vejah listnatega drevja, Viscum album; gastr. bela klobasa klobasa z nadevom iz riža ali kaše, mesa in drobovine; bela riba morska riba boljše vrste; belo meso kokošje, telečje meso; geogr. Bela krajina; bele noči kratke, svetle noči v visokih zemljepisnih širinah; grad. beli cement cement, ki je skoraj brez železovih primesi; kem. beli fosfor; bela galica cinkov sulfat; lit. črno-bela tehnika prikazovanje oseb ali dogodkov, pri katerem so nekateri samo pozitivni, drugi pa samo negativni; med. beli tok bel ali rumenkast izcedek iz nožnice; metal. beli žar temperatura, pri kateri zažarijo trdna ali plinasta telesa belo; bela kovina zlitina bakra, cinka in svinca; min. beli svinčenec rudnina svinčev karbonat; obrt. bela vezenina vezenina, narejena z belo nitjo na belo tkanino; polit. bela knjiga zbirka mednarodnih diplomatskih dokumentov, ki jih kaka država objavi o državi, s katero je v sporu; rel. bela barva v bogoslužju simbol čistosti, veselja, luči; bela nedelja prva nedelja po veliki noči; šah. bela figura; bela polja; trg. bela posoda posoda iz porcelana; vet. bela črta trak kit, na katerem so priraščene trebušne mišice; ozka belkasta proga ob nosilnem robu kopita; zool. beli medved; bela uš
bélo prisl.: belo cvesti; belo se oblačiti; belo bleščeči biseri; belo oprana obleka; belo pogrnjena miza / piše se narazen ali skupaj: belo lisast ali belolisast; belo pikčast; belo rožnat; belo siv; belo zelen
● belo me je pogledal jezno; starka je belo strmela vanje tako da se je videla beločnica; ekspr. na grobu je bilo vse belo krizantem zelo veliko belih krizantem
béli -a -o sam.: beli ima potezo kdor igra pri šahu z belimi figurami; kurir je padel v zasedo belih belogardistov, domobrancev; star. ta bela s koso smrt; ekspr. ni črhnil, rekel, zinil ne bele ne črne molčal je; ni povedal svojega mnenja; obrača oči, da se mu vidi belo samo beločnica; na belo mleta pšenica na fino obdelanem mlinskem kamnu; v belo oblečen; ekspr. dobil boš črno na belem napisano izjavo, potrdilo; ekspr. dokazati črno na belem pismeno; neizpodbitno, popolnoma; gore so že v belem pokrite s snegom; pogledati z belim z beločnico; jezno; vipavsko belo belo vino; pog. liter belega in sodo belega vina; v daljavi je bilo videti nekaj belega; nevesta v belem v beli obleki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
beladóna -e ž (ọ̑) bot. strupena gozdna rastlina s črnimi plodovi češnjeve velikosti; volčja češnja: cvetoča beladona // farm. zdravilo iz te rastline: zdraviti z beladono
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
belíca -e ž (í) rabi se samostojno ali kot prilastek - 1. belkasta žival: kokoš belica
- 2. svetel sadež ali rastlina, ki ga rodi: češnja, figa belica; pesn. pšenica belica
- 3. nar. prekmursko jajce: ubiti belico v juho
♦ agr. belica konoplja z moškimi cveti; zool. belica majhna srebrno bela sladkovodna riba, Leucaspius delineatus; kuna belica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
belúš -a m (ú) sredozemska kulturna rastlina ali njen užitni mesnati poganjek: jesti beluše;
štajerski beluš;
beluši v solati;
nasad belušev
♦ bot. ostrolistni beluš zimzelena grmičasta rastlina z bodečimi nepravimi listi, Asparagus acutifolius; Sprengerjev beluš sobna rastlina z dolgimi visečimi stebelci in iglicam podobnimi vejicami, Asparagus sprengeri
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
benediktínka -e ž (ȋ) - 1. redovnica reda sv. Benedikta: samostan benediktink / šolala se je pri benediktinkah
- 2. nar. zdravilna rastlina z rumenkastimi cveti in trnato nazobčanimi listi; žegnana kopriva: rano je umila z vodo benediktinke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
bíček2 -čka m (ī) bot. rastlina stoječih ali počasi tekočih vod, ki raste v šopih, Schoenoplectus: jezerski biček
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
Blagájev -a -o prid. (ȃ) bot., v zvezi Blagajev volčin zimzelena grmičasta rastlina s poleglimi vejami in rumenkasto belimi dišečimi cveti, Daphne blagayana: med skalami je zacvetel Blagajev volčin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
blátnica -e ž (ȃ) redko blatna voda: blatnica lije skozi reže desk
♦ bot. rastlina z lopatičastimi pritličnimi listi, ki raste na blatnih tleh, Limosella aquatica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
blátnik -a m (ȃ) ščitnik nad kolesom za prestrezanje blata: moje kolo ima že obtolčene blatnike;
avtomobil je z zadnjim blatnikom oplazil otroka
♦ bot. lokvanju podobna vodna rastlina z rumenimi cveti, Nuphar luteum
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
blážec -žca m (ȃ) bot. travniška rastlina z modrimi cveti; objed
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
blèn bléna m (ȅ ẹ́) bot. strupena dlakava rastlina z rumenimi cveti; črni zobnik: sok blena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
blítva -e ž (ȋ) pesi podobna vrtna rastlina z užitnimi svetlimi listi: dober pridelek blitve // jed iz te rastline: kuhana blitva; blitva v solati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
bljúvanec -nca m (ú) nar. alpska grmičasta rastlina z rdečimi cveti; dlakavi sleč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
bòb bôba m (ȍ ó) - 1. kulturna rastlina s sadovi v debelih strokih: saditi bob; kakor bob debele solze / pleti korenje v bobu
● ekspr. vse je bob ob steno, v steno vse je zaman; ko da bi metal bob ob steno vse je zaman; ekspr. reci bobu bob in popu pop opiši stvari, dejstva taka, kot so v resnici, brez olepšavanja; ekspr. zdaj sem se iz boba izdrl zdaj se šele spoznam; dolgo sem premišljal, zdaj sem se šele spomnil; v pravljicah to je bilo takrat, ko je bil še bob v klasju in pšenica v stročju nikoli - 2. nar. gorenjsko ocvrto pecivo okrogle oblike z marmeladnim nadevom; krof: nacvreti bobov, boba / pojdimo po bob na obisk na dan proščenja, ko se obdaruje s pecivom
- 3. nav. mn., redko okrogel, trd iztrebek: kozji bobi
♦ vrtn. volčji bob okrasna rastlina z dlanasto razrezanimi listi in raznobarvnimi cveti v socvetjih, Lupinus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
bôbovec -vca m (ó) - 1. trajno zimsko jabolko z zamolklo rdečimi progami: koš dišečih bobovcev / v sadovnjaku ima skoro same bobovce
- 2. petr. rjavi železovec, ki nastaja v obliki oblih zrn v glini: nahajališča bobovca
♦ bot. vodna rastlina z elipsastimi listi in modrimi cveti, Veronica beccabunga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
bobóvnik -a m (ọ̑) nar. vodna rastlina z elipsastimi listi in modrimi cveti; bobovec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
bodèč -éča -e prid. (ȅ ẹ́) ki bode, zbada: bodeč trn;
kamenje je ostro in bodeče / zanemarjena in bodeča brada / bodeča bolečina; pren. njegov bodeči humor; gledal ga je z bodečimi očmi // ki ima bodice, trne: ograja iz bodeče žice; bodeče grmovje
♦ bot. bodeča lobodika zimzelena grmičasta rastlina z bodečimi poganjki in jagodastimi plodovi, Ruscus aculeatus; bodeča neža bodeča rastlina, katere cveti se v vlažnem vremenu zapirajo, Carlina acaulis
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
bodíčevje -a s (í) bodičasto, trnato grmovje: ob poti se je razraščalo bodičevje;
griček je bil porasel z nizkim bodičevjem
♦ bot. trnata rastlina suhih gozdov z rumenimi cveti, Genista germanica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
bodljíkast -a -o prid. (í) knjiž. bodljikav: bodljikasta rastlina / star mož z bodljikasto brado
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
bodonéža -e ž (ẹ̑) nar. bodeča rastlina, katere cveti se v vlažnem vremenu zapirajo; bodeča neža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
bohínjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na Bohinj: bohinjske vasi / bohinjski sir ementalski sir, izdelan v Bohinju; bohinjsko govedo domače govedo, križano s pincgavskim
♦ bot. bohinjski repnjak rastlina z belimi cveti, ki raste na skalnatih tleh, Arabis vochinensis
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
bolháč -a [u̯h] m (á) - 1. bot. sredozemska rastlina, iz katere se pridobiva prah proti mrčesu, Chrysanthemum cinerariaefolium: učinkovit insekticid iz bolhača
// prah proti mrčesu iz cvetov te rastline: bolhe preženemo z bolhačem - 2. zool. kapusnicam škodljiv hrošč, Haltica: zatirati bolhača
- 3. slabš. kdor ima veliko bolh: razgnali jih bodo, bolhače
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
bólšnik -a [u̯š] m (ọ̑) bot. rastlina z rumenimi jezičastimi cveti, ki raste po nabrežjih, Pulicaria
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
bombáževec -vca m (ȃ) kulturna rastlina, katere semenska vlakna se uporabljajo kot tekstilna surovina: plantaže bombaževca;
olje iz semena bombaževca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
borága -e ž (ȃ) bot. zdravilna ščetinasto dlakava rastlina s svetlo modrimi cveti, Borrago officinalis: čaj iz borage
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
borovníca -e ž (í) nav. mn. nizka, grmičasta gozdna rastlina ali njene užitne črne jagode: borovnice cvetejo;
nabirati, prodajati borovnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
bosíljek -jka m (ȋ) nar. prijetno dišeča vrtna ali lončna rastlina; bazilika: dehteči bosiljek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
božíčen -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na božič: božični dan;
božični prazniki;
božični večer večer pred božičem // delati božično drevesce
♦ vrtn. božični kaktus členkast kaktus z živo rdečimi cveti, Epiphyllum; božične jagode lončna rastlina z živo rdečimi strupenimi jagodami, Solanum capsicastrum
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
bôžji -a -e prid. (ó) - 1. rel. ki izhaja od boga, bogu lasten: božja kazen ga je zadela; božja ljubezen, pravičnost; prositi za božjo milost; z božjo pomočjo smo se rešili; naj bo, kakor je božja volja / vznes. zaželel jim je božjega blagoslova srečo, uspeh; star. Ferdinand, po milosti božji cesar Avstrije / Sin božji Kristus; vznes. poslušati božjo besedo evangelij, pridigo; Mati božja Kristusova mati; božja previdnost ga je vodila Bog; deset božjih zapovedi / božji rop oskrumba, onečaščenje česa svetega ali posvečenega
// namenjen bogu: božja čast / star. služabnik božji duhovnik; knjiž. hiša božja, star. božji hram cerkev; služba božja maša
// božji grob vidni spomin Kristusovega groba po cerkvah za velikonočne praznike - 2. v medmetni rabi, včasih kot zapostavljeni prilastek, z oslabljenim pomenom, v zvezi z nekaterimi besedami izraža
- a) začudenje, presenečenje: križ božji, ali je to mogoče
- b) nejevoljo, nestrpnost: za božji čas, kakšno javkanje; miruj že, strela božja
- c) svarilo, opozorilo: ne govori tako, za božjo voljo
- č) podkrepitev, poudarek: človek božji, kaj govoriš! že ves božji dan sedi; na pomoč, ljudje božji; nikjer nimaš božjega miru; na vsem božjem svetu, pod božjim soncem ji ne najdeš enake
● božji mir v srednjem veku od cerkvene oblasti zaukazana prepoved bojevanja ob določenem času, na določenem ozemlju, proti določenim osebam ali nasploh; vznes. ta dogodek je bil očiten prst božji svarilo, opomin, kazen; star. živeti v strahu božjem čednostno, pošteno; iron. ne bodi tak božji volek pohleven, mevžast; ekspr. če si božji, si sit dovolj si jedel; star. božja dekla smrt; pog., šalj. božja kapljica vino; star. v kotu je visela božja martra križ s podobo Kristusa; vznes. božja njiva pokopališče; iti na božjo pot romanje; tam je slavna božja pot romarska cerkev; star. izid bolezni je še v božjih rokah neznan, nejasen; božja sodba v srednjem veku postopek v sodstvu, pri katerem je moral osumljenec za dokaz svoje nekrivde prebiti krute, smrtno nevarne preizkuse; star. stopiti pred božjo sodbo umreti; star. šiba božja velika nesreča, nadloga; ekspr. za božjo voljo jih je prosila, naj ji pomagajo zelo; vznes. pesnik po božji volji velik, nadarjen; naj gredo v božjem imenu ne branim jim; šalj. potrpljenje je božja mast, samo revež je, kdor se z njo maže; preg. ljudski glas, božji glas ljudsko mnenje je navadno pravilno, odločujoče; preg. božji mlini meljejo počasi, pa gotovo sčasoma je vsak kaznovan za svoja slaba dejanja
♦ bot. božji les ali božje drevce zimzelen grm s trnato nazobčanimi listi, Ilex aquifolium; božja milost zdravilna rastlina, ki raste na vlažnih bregovih in močvirnih travnikih, Gratiola officinalis; vrtn. božje drevo parkovno ali gozdno drevo z velikimi pernato razdeljenimi listi; pajesen; prisl.: častiti po božje; sam.: kdo si, božji? star. nima božjega v žepu denarja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
bráda -e stil. -é ž, rod. mn. brád (á) - 1. spodnji del obraza: podpirati si brado; zapet do brade; z brado pridržati šal; gola, koščena, okrogla brada; jamica na bradi
- 2. dlakava rast na obrazu: brada mu raste, sega do pasa; briti, gladiti, nositi brado; pustiti rasti brado; častitljiva, črna, dolga, močna, gosta, trda, kratko pristrižena, siva brada; gospod s kozjo brado / Matjaževa brada brada pravljičnega kralja Matjaža
// kot vzklik pri prerokovi bradi - 3. kar je podobno bradi: z vej visijo brade lišaja / brada pri govedu, konju mahedrava koža pod vratom; brada pri divjem petelinu šop peres na grlu
// žarg. gamsova brada gamsov čop
● pog. ta dovtip ima že brado je star; ima dve bradi brado s podbradkom; star. dajati na brado na upanje; smehljati se v brado sam pri sebi; zastar. viseti za brado biti odvisen; pog. problem z brado star; preg. bog je sam sebi najprej brado ustvaril vsak poskrbi najprej zase
♦ agr. brada na koruznem storžu lasje, laski; bot. travniška kozja brada travniška rastlina z bledo rumenim koškom in ozkimi listi, Tragopogon pratensis; čeb. brada deščica pred žrelom panja; friz. cesarska brada dvodelna; francoska brada z dolgimi, v spodnjem delu v tri pramene razdeljenimi kocinami; mornarska brada navzgor počesana; les. brada zatrgani del pri štoru, pri tramu; metal. brada odvečni material pri odlitkih, ki ostane na stikih kalupov, modelov; teh. brada del ključa, ki prijemlje v ključavnico; vrtn. judovska brada lončna rastlina z okroglimi listi in visečimi živicami, Saxifraga sarmentosa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
bradavíčnik -a m (ȋ) nar. rastlina z zlato rumenimi cveti, ki ima v steblu temno rumen strupen sok; krvavi mlečnik: sok bradavičnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
bŕdnja -e ž (ȓ) bot. zdravilna gorska rastlina z rumenimi cveti, ostrega vonja; arnika: travnik je bil ves pokrit z brdnjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
bŕdovka -e ž (ŕ) bot. visoka gorska rastlina z modrimi cveti v koških, Cicerbita alpina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
bréskvica -e ž (ẹ̑) - 1. manjšalnica od breskev: njena lica so podobna breskvici
- 2. vrtn. vrtna rastlina z rdečkastimi cveti; balzaminka: dišalo je po rožmarinu in breskvici
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
brezcvéten -tna -o prid. (ẹ̑) redko ki je brez cveta, cvetja: brezcvetne in brezlistne veje
♦ nav. mn., bot. brezcvetna rastlina rastlina, ki nima cvetov in se razmnožuje s trosi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
brezcvétnica -e ž (ẹ̑) nav. mn., bot. rastlina, ki nima cvetov in se razmnožuje s trosi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
brezstêbeln -a -o [bəl] prid. (ȇ) bot. ki je brez vidnega stebla: brezstebelna rastlina / brezstebelni jeglič
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
bŕk -a m (ȓ) nav. mn. - 1. dlaka pod nosom: brki mu že poganjajo; brke briti, česati; brke si striže na krtačko; brke pogladiti, sukati, vihati si; dolgi, povešeni brki / desni, levi brk
● brki so se mu povesili užaljen je, potrt; ekspr. oče se je smehljal v brk zadržano, pritajeno; ekspr. v brk kaj povedati komu brez obzirov povedati komu svoje mnenje; ekspr. v brk se mu laže, smeje predrzno, nesramno - 2. daljša dlaka nad gobcem živali: mačka miga z brki
♦ vrtn. mačkov brk vrtna rastlina z drobno narezljanimi listi in bledo modrimi cveti; vrtna črnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
brnístra -e ž (ȋ) bot. šibasta obmorska grmičasta rastlina z rumenimi cveti, Spartium junceum: vlakna brnistre se uporabljajo v tekstilni industriji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
bròč bróča m (ȍ ọ́) nar. rastlina z rdečim barvilom v koreniki; brošč: barvilo iz broča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
brókoli -ov m mn. (ọ̑) cvetači podobna sredozemska kulturna rastlina ali njeno omesenelo socvetje: brokoli v solati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
bróskva -e ž (ọ̑) bot. (divja) rastlina, ki se goji v zvrsteh: zelje, koleraba, cvetača ipd., Brassica oleracea
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
bròšč bróšča m (ȍ ọ́) - 1. bot., navadno v zvezi barvilni brošč rastlina z rdečim barvilom v koreniki, Rubia tinctorum: barvilni brošč daje osem odtenkov rdeče barve
- 2. barvilo iz broščevih korenik: barvati z broščem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
bŕšček -čka m (ȓ) bot. plazeča se gozdna rastlina z zimzelenimi listi in z vijoličasto modrimi cveti; mali zimzelen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
brščíka -e ž (í) nar. zahodno zimzelena grmičasta rastlina z bodečimi nepravimi listi; ostrolistni beluš
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
bršlján -a m (ȃ) drevju škodljiva rastlina z zimzelenimi listi: bršljan se vzpenja po deblu;
zid je porasel z bršljanom;
okrasiti butaro z brinjem in bršljanom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
bršljánka -e ž (ȃ) vrtn. bršljanu podobna lončna rastlina z živobarvnimi cveti, Pelargonium peltatum: na oknu cvetijo bršljanke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
brunélica -e ž (ẹ̑) bot. travniška rastlina z vijoličastimi cveti; navadna črnoglavka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
brúsnica -e ž (ȗ) nav. mn. nizka grmičasta gorska rastlina ali njene užitne rdeče jagode: nabirati brusnice;
kompot iz brusnic
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
búča -e ž (ú) - 1. kulturna rastlina s plazečim se steblom ali njen debeli sad: buče jesti, saditi, sekati; votla, zrela buča; navadna buča ali tikva
- 2. trebušasta posoda: buča vina je romala iz roke v roko; srebniti iz buče; buča z vodo
♦ elektr. buča steklen senčnik v obliki krogle; fiz. Heronova buča posoda, iz katere pod pritiskom plina brizga tekočina; kem. destilacijska, merilna buča - 3. pog., ekspr. glava: mahniti, usekati po buči / ima prazno, trdo bučo / ti si pa buča prebrisan, zvit človek; zvita buča; buča ribniška
● pog., ekspr. ohladiti buče puntarjem ukrotiti jih; pog., ekspr. prinesti celo bučo domov nepoškodovan priti iz tepeža, boja; pog., ekspr. dobiti jo po buči biti ostro grajan; biti tepen; biti premagan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
búnika -e ž (ū) bot. strupena gozdna rastlina z zvončastimi cveti, Scopolia: kranjska bunika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
búrja -e ž (ú) - 1. močen severovzhodni veter: burja brije, piha, vleče, se zaganja; burja piska, žvižga; burja prepiha do kosti, razpiha oblake; mrzla, ostra burja; planil je v sobo kot burja / okno je obrnjeno proti burji / kraška burja; pren. burja življenja
- 2. ekspr. razburjenje, vznemirjenje: kaj mu je, da je s tako burjo odšel; izjava je povzročila dosti burje
- 3. ekspr. vihrav človek: ne bodi burja; burja burjasta
- 4. nar. alpska grmičasta rastlina z rdečimi cveti; dlakavi sleč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
cedílje -a s (ȋ) bot. travi podobna rastlina, ki raste po gozdovih ali travnikih; bekica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
celorób -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) ki ima cel, gladek rob: rastlina s celorobimi listi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
cepêtec -tca m (é) nar. dolenjsko, šalj. spolna razdraženost, poželenje: samo pogledal jo je, pa ga je prijel cepetec;
če jo drži tak cepetec za moškim, pa naj se omoži / žrebec besni od cepetca
♦ bot. gozdna rastlina z močno dišečimi belimi cveti; dvolistni vimenjak
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
cepíti in cépiti -im nedov. (ī ẹ́) - 1. po dolgem razsekovati, klati: cepiti drva / lasje, nohti se cepijo / cesta se cepi na dvoje
- 2. ločevati v dele, skupine: spori so začeli cepiti stranko; naše moči se cepijo
♦ fiz. nevtroni cepijo izotop urana - 3. nedov. in dov. vstavljati cepič, požlahtnjevati s cepljenjem: cepiti divjake, vrtnico; cepiti merlot na ameriško trto / cepiti v precep, za lub; pren. cepiti evropsko umetnost na domačo tradicijo
- 4. nedov. in dov. vnašati v telo cepivo: cepiti otroka; cepiti prašiče proti rdečici; zaščitno cepiti / pog. koze cepiti proti kozam
● ekspr. cepiti dlako razčlenjevati problem do nepomembnih malenkosti
cépljen -a -o: cepljena rastlina, trta; cepljeno usnje; biti cepljen proti davici
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
cépljenec -nca m (ẹ́) - 1. kdor je cepljen: nega cepljenca
- 2. cepljena rastlina: cepljenci imajo bujno rast
- 3. usnj. pri cepljenju dobljeni spodnji del kože ali usnja: proizvodnja cepljenca
- 4. zastar. prašič križanec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
cépljenka -e ž (ẹ́) cepljena rastlina ali njen sad: zasaditi vinograd s cepljenkami;
enoletna, trsna cepljenka;
veja, polna živo rdečih češenj cepljenk
♦ usnj. na cepilnem stroju stanjšana koža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
cesárski -a -o prid. (á) - 1. nanašajoč se na cesarje: cesarski dvor; cesarski namestnik
- 2. nanašajoč se na (avstroogrsko) cesarstvo: cesarski uradnik; cesarska blagajna, služba; cesarske postave; cesarsko-kraljevi [c. kr.] profesor / zastar. cesarska cesta glavna
● star. cesarski orel avstroogrski državni grb; star. nositi cesarsko suknjo biti pri vojakih; zastar. na njem ni našel nobene cesarske napake velike, bistvene; zastar. redko ima cesarsko podobo v žepu denar; star. cesarsko mesto Dunaj
♦ friz. cesarska brada dvodelna brada; med. cesarski rez operacija, pri kateri otroka izrežejo iz maternice; vrtn. cesarski tulipan vrtna rastlina z visečimi cveti, ki so podobni tulipanovim
cesársko prisl.: cesarsko živeti; sam.: star. cesarski niso kos Benečanom avstrijska vojska
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
cikláma -e ž (ȃ) rastlina z vijoličasto rdečimi dišečimi cveti, ki raste zlasti po jasah: ob gozdu rastejo dišeče ciklame;
opojni vonj po ciklamah
♦ vrtn. žlahtna ciklama sobna rastlina z velikimi, vijoličasto rdečimi ali belimi cveti, Cyclamen persicum
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
cikórija -e ž (ọ́) rastlina z modrimi cveti v koških, ki raste zlasti ob potih: na cikorijo je sedel metulj // kavni nadomestek iz korenin te rastline: kupiti soli in cikorije; žlica cikorije / pijejo cikorijo namesto kave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
cinerárija -e ž (á) vrtn. lončna rastlina z velikimi listi in s cveti raznih barv, Cineraria hybrida: kupiti v cvetličarni cinerarijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
cíngeljček -čka [gəl] m (ȋ) nar. zgodnja pomladanska rastlina z belimi cveti zvončaste oblike; zvonček: povsod so že pognali cingeljčki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
cínija -e ž (í) enoletna vrtna rastlina z velikimi raznobarvnimi cveti: njen vrt je poln rdečih in oranžnih cinij;
astre in cinije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
cíper -pra m (ī) bot. visoka rastlina z rdečimi cveti, ki raste po gozdovih in posekah; trodljivka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
ciprésast -a -o prid. (ẹ̑) ki je iz cipresovega lesa: cipresasta hišica
♦ bot. cipresasti mleček strupena rastlina suhih tal z belim sokom, Euphorbia cyparissias
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
cíprje -a s (ī) bot., navadno v zvezi ozkolistno ciprje visoka rastlina gozdnih posek s suličastimi listi in temno rdečimi cveti, Chamaenerion angustifolium: razsežne poseke je pregrnilo visoko rdeče ciprje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
citrónka -e ž (ọ̑) - 1. vrtn. lončna rastlina z močno dišečimi listi in drobnimi cveti, Pelargonium odoratissimum: goji citronke in pelargonije
- 2. bot. južnoameriška grmičasta rastlina s prijetno dišečimi, suličastimi listi, Lippia triphylla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
cízara -e ž (í) bot. kulturna ali divja rastlina s kratkimi napihnjenimi stroki ali njeni sadovi; čičerka: včasih so sejali veliko cizare
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
cvét -a m, mn. cvéti in cvetóvi (ẹ̑) - 1. del rastline, značilen po lepi obliki in barvi: cvet se odpre, osuje, ovene; rastlina razvije cvet; utrgati cvet; čebele obletavajo cvet za cvetom; bel, dišeč, pisan cvet; češnjev, makov cvet; cvet vrtnice; barvitost cvetov / rastlina je že nastavila cvete pognala cvetne popke; roža gre v cvet začenja cveteti; solata gre v cvet poganja steblo s cveti; drevo bo kmalu v cvetu bo cvetelo; pren., pesn. razcvel se je cvet ljubezni; cvet upanja
- 2. ekspr., navadno s prilastkom izbran, najlepši, najpomembnejši del: tam je bil zbran cvet deklet; cvet inteligence, naroda / bila je cvet deklet najlepša med dekleti; vznes.: biti v cvetu let, življenja mlad; umrla je v cvetu mladosti zelo mlada
● iron. ta je šele (pravi) cvet živahen, podjeten, nevzgojen (mlad) človek; ekspr. ona je v polnem cvetu zelo lepa, mlada; star. bobov ali rožni cvet junij
♦ bot. brezspolni cvet; dvospolni cvet ki ima prašnike in pestiče; enospolni cvet ki ima samo prašnike ali samo pestiče; goli cvet ki je brez cvetnega odevala; pestični ali ženski cvet ki ima samo pestiče; prašni ali moški cvet ki ima samo prašnike; farm. (vinski) cvet etanol, etilalkohol; min. žveplov cvet žveplo v obliki iglic
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
cvetáča -e ž (á) kulturna rastlina z omesenelim socvetjem: rad ješ cvetačo? pridelati veliko cvetače
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
cvetlíca -e ž (í) - 1. rastlina z izrazitim cvetom: cvetlica cvete, diši, ovene; trgati, zalivati cvetlice; pomladanske, poljske, vrtne cvetlice; seznam zaščitenih cvetlic; šopek cvetlic rož
// umetne cvetlice
● ekspr. njegova življenjska pot ni bila posuta s cvetlicami njegovo življenje ni bilo lahko, prijetno - 2. agr. vonj vina; cvetica: rizlingova cvetlica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
cvétnica -e ž (ẹ̑) nav. mn., bot. rastlina, ki razvije cvete in semena: praprotnice in cvetnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
čápljevec -vca m (ā) bot. rastlina z dlakavim steblom in z rdečimi cveti, ki raste po peščenih tleh, Erodium cicutarium
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
čebúla -e [tudi čəb] ž (ú) - 1. začimbna rastlina s cevastimi listi ali njeni omeseneli podzemeljski deli: gojiti čebulo; prepražiti čebulo; čevapčiči s čebulo / zreži nekaj čebul na rezine
♦ bot. podzemeljsko steblo z mesnatimi luskolisti; čebulica - 2. pog., ekspr. žepna ura: privlekel je iz žepa srebrno čebulo / šalj. koliko je na čebuli? koliko je ura?
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
čebúlica -e [tudi čəb] ž (ú) - 1. podzemeljsko steblo z mesnatimi luskolisti: tulipanova, zvončkova čebulica; čebulice lilij
- 2. manjšalnica od čebula: zreži drobno čebulico in dva korenčka
♦ anat. dlačna, lasna čebulica debeli del korena dlake, lasu; bot. dvolistna morska čebulica zgodnja pomladanska cvetlica z modrimi cveti, Scilla bifolia; rumena pasja čebulica rastlina vlažnih, senčnatih krajev, Gagea lutea
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
čebúlnica -e [tudi čəb] ž (ȗ) nav. mn., vrtn. rastlina, ki ima v zemlji čebulico: goji tulipane, narcise in druge čebulnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
čeládnica -e ž (ȃ) bot. močvirska rastlina s čeladi podobnim izrastkom na cvetni čaši, Scutellaria
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
čémaž -a m (ẹ́) bot. gozdna rastlina z belimi cveti v kobulih, ki diši kot česen, Allium ursinum
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
čépljec -a [jəc] m (ẹ̑) bot., navadno v zvezi beli čepljec visoka rastlina gorskih travnikov z belimi cveti v grozdih; zlati koren
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
čêsen -sna m (é) začimbna rastlina z dolgimi ozkimi listi ali njeni iz strokov sestavljeni podzemeljski deli: puliti česen;
dišati po česnu;
začiniti ribe z zdrobljenim česnom;
glavica, strok česna;
star. kot česen beli zobje
♦ bot. divji česen gozdna rastlina z belimi cveti v kobulih, ki diši kot česen; čemaž
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
čêsnovka -e ž (é) bot. - 1. visoka rastlina senčnatih krajev, ki diši kot česen, Alliaria officinalis: česnovka spada v družino križnic
- 2. užitna goba z rjavkastim klobukom in mesom, ki diši kot česen, Marasmius scorodonius
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
češljíka -e ž (í) bot. rastlina s pernato razcepljenimi listi in belimi ali rdečkastimi cveti, Scandix pecten veneris
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
čéšnja -e ž (ẹ̑) sadno drevo ali njegov dolgopecljati okrogli koščičasti sad: obirati, zobati češnje;
saditi zgodnje češnje;
cvetoča češnja;
cepiti divjo češnjo;
prve češnje;
zardela je kot češnja;
kot češnja rdeče ustnice / češnje belice, črnice, hrustavke, ranice / pog. pohištvo iz češnje češnjevega lesa
● z njim ni dobro češenj zobati imeti opravka
♦ bot. kozja češnja čistilna krhlika; pasja češnja navadna krhlika; volčja češnja strupena gozdna rastlina s črnimi plodovi češnjeve velikosti, Atropa belladonna; igr. rdeče češnje otroško kólo ob petju pesmi s takim začetkom; vrtn. japonska češnja okrasno drevo ali grm z belimi ali rožnatimi cveti; judovska češnja trajnica s plodovi v napihnjenih rdečkastih ovojih, Physalis alkekengi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
číčerka -e ž (ī) bot. kulturna ali divja rastlina s kratkimi napihnjenimi stroki ali njeni sadovi, Cicer arietinum: jedli so bob in čičerko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
číšljak -a m (ī) bot. rastlina z listi in cveti na kolencih, Stachys: navadni čišljak;
zdravilni čišljak
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
člénkar -ja m (ẹ̑) bot. rastlina slanih tal s členastim steblom in majhnimi listi: Členkar je halofit, ki dobro prenaša povečano slanost E (↑)člének
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
čmeríka tudi čemeríka -e [druga oblika čəm in čem] ž (í) - 1. ekspr. čemeren človek: ne bodi no taka čmerika! ne maram čmerik / kot nagovor kaj sitnariš, čmerika kisla
- 2. slabš. zelo kislo vino: drži se, kot bi pil samo čmeriko
♦ bot. visoka strupena rastlina vlažnih gorskih travnikov, Veratrum album
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
črémoš in črémož -a m (ẹ̄) nar. gozdna rastlina z belimi cveti v kobulih, ki diši kot česen; čemaž
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
črmelíka -e ž (í) bot. rastlina nerodovitnih tal z drobnimi belimi cveti, Cynanchum laxum
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
črníca -e ž (í) - 1. zelo rodovitna črna prst: prhka gozdna črnica; mastna, plodna črnica
- 2. rabi se samostojno ali kot prilastek temen sadež ali rastlina, ki ga rodi: cepil je češnje črnice in belice; sladke, trde črnice
// nar. severovzhodno borovnica: nabirati črnice - 3. črnavka: od udarcev so ostale rane in črnice
♦ agr. črnica konoplja z ženskimi cveti; bot. praprot črnica rastlina s temno rjavim pecljem in listnim vretenom, Asplenium trichomanes; zool. črnica velika nestrupena primorska kača temne barve, Coluber viridiflavus carbonarius; čopasta črnica raca s črnim čopom na tilniku, Nyroca fuligula
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
črníka -e ž (í) - 1. bot. hrast z zimzelenimi listi, Quercus ilex: po otoku rastejo črnike, mirte in pinije
- 2. vrtn., v zvezi vrtna črnika vrtna rastlina z drobno narezljanimi listi in bledo modrimi cveti, Nigella damascena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
črnílec -lca [u̯c] m (ȋ) - 1. nekdaj obrtnik, ki črni, barva usnje: strojarji, barvarji in črnilci
- 2. bot. grmičasto razrasla rastlina s cveti v gostih klasih, Melampyrum: njivski črnilec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
črnobína -e ž (í) bot. rastlina z drobnimi cveti, ki imajo zrasle cvetne liste, Scrophularia: navadna črnobina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
črnoglávka -e ž (ȃ) - 1. zool. penica, katere samec ima črno glavo, Sylvia atricapilla: sinice in črnoglavke švigajo po drevju
- 2. bot., navadno v zvezi navadna črnoglavka travniška rastlina z vijoličastimi cveti, Prunella vulgaris
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
črvínka -e ž (ȋ) bot. nizka rastlina s tankimi, ozkimi listi, ki raste navadno po grušču, Minuartia
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
črvívec -vca m (ȋ) slabš., redko ničvreden, slab človek: to je navaden črvivec
♦ bot. zdravilna gorska rastlina z rumenimi cveti, ostrega vonja; arnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
čúber -bra m (ú) bot. začimbna rastlina s suličastimi listi in vijoličastimi cveti; šetraj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
dêbel -éla -o [eu̯] prid., debeléjši (é ẹ́) - 1. ki ima med najbližjima nasprotnima ploskvama razmeroma veliko razsežnost, ant. tanek: rastlina z debelimi listi; debela deska, knjiga, preproga, stena; debela plast ledu / debel mah; debel sneg visok; debela zemlja; ekspr. debelo morje globoko
// pog. debeli naočniki z veliko dioptrijo; debele nogavice pletene iz debelih niti
// ki ima glede na dolžino razmeroma velik obseg, premer: debela bukev, gorjača, palica, vrv / debelejši konec hloda; debel prst, vrat / z debelimi črkami napisan naslov; debela črta - 2. z izrazom količine ki izraža razsežnost med najbližjima nasprotnima ploskvama: za prst debela pločevina; kako debela je stena? / pol metra debel sneg / kako debele žeblje potrebuješ?
- 3. pri manjših okroglih stvareh ki ima razmeroma velike razsežnosti, ant. droben: debele grozdne jagode; debele kaplje; debelo koruzno zrno; ekspr. debele solze; postajati debel
// ki sestoji iz razmeroma velikih enot, ant. droben: pridelati debel krompir; debel pesek grob; začel je naletavati debel in redek sneg
// z izrazom količine ki izraža razsežnosti: kamen je bil debel za otroško pest; kako debelo je bilo jabolko; kakor lešniki debele solze; kakor kurja jajca debela toča - 4. ki ima na telesu razmeroma veliko tolšče, mesa, ant. suh: debel človek; zaklali so debelega prašiča / debele noge, roke / debele ustnice
- 5. ekspr. ki izraža robatost, grobost: debela kletev; pripovedovali so si debele šale
- 6. pog., navadno v zvezi z glas, smeh globok, nizek: debel glas; zaslišal se je debel smeh
● pog. debel denar bankovec, kovanec večje vrednosti; ekspr. imeti debelo denarnico imeti veliko denarja; ekspr. ta ima pa debelo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; ekspr. debela laž velika, očitna; ekspr. smo že v debeli zimi smo že sredi zime; ekspr. gledala je z debelimi očmi z izbuljenimi; ekspr. do mesta je debelo uro hoda več kot uro; ekspr. ta je pa res debela! ta novica, izjava je zelo pretirana, neverjetna
♦ anat. debelo črevo zadnji, širši del črevesa; etn. debeli četrtek četrtek pred pustnim torkom, praznovan kot dan debelih ljudi; tisk. debeli tisk tisk v krepkih in polkrepkih črkah
debélo prislov od debel: debelo peti; beseda je debelo podčrtana pod besedo je debela črta
// izraža visoko stopnjo: debelo se je zlagal
● ekspr. debelo gledati, pogledati zelo začudeno; ekspr. ves čas je debelo klel z grobimi besedami; ekspr. debelo pljuniti izpljuniti velik pljunek
debéli -a -o sam.: ekspr. debele je govoril, kvasil, razdiral; na debelo pog. na debelo goljufajo, kradejo zelo; pogosto; kupovati, prodajati na debelo; na debelo je namazana s šminko; zapadlo je na debelo snega; za prst na debelo je bilo prahu; trgovina na debelo trgovina, ki kupuje in preprodaja blago v velikih količinah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
debelolísten -tna -o prid. (ȋ) ki ima debele liste: debelolistne palme
♦ bot. debelolistna homulica dlakava rastlina z modrikasto zelenimi listi in belimi cveti, Sedum dasyphyllum
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
debelolístnica -e ž (ȋ) nav. mn., bot. rastlina z debelimi, mesnatimi listi; homulica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
degenerírati -am tudi degenerírati se -am se nedov. in dov. (ȋ) - 1. biol. spreminjati se na slabše glede na organ, organizem ali vrsto organizmov, izrojevati se: okostje je degeneriralo; rastlina, živalska vrsta degenerira
- 2. spreminjati se na slabše sploh: njegova revolucionarnost je degenerirala v birokratičnost; disciplina se je degenerirala v anarhijo
♦ med. celice degenerirajo njihova presnova je neurejena
degeneríran -a -o: degeneriran človek, narod; degeneriran krompir; degeneriran organ / ekspr. to je degeneriran sadist
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
dételja -e ž (ẹ́) krmna rastlina z navadno trojnatimi listi in rdečimi, belimi, rumenimi cveti v glavicah: kositi, sejati deteljo;
pokladati živini deteljo / zapoditi živino iz detelje
♦ bot. bela detelja s plazečimi se stebli in belimi ali rdečkastimi cveti, Trifolium repens; grmičasta šmarna detelja večja grmičasta rastlina z rumenimi cveti v grozdih, Coronilla emerus; medena detelja prijetno dišeča visoka rastlina z belimi ali rumenimi cveti v grozdih, Melilotus; navadna turška detelja krmna rastlina z lihopernatimi listi in rožno rdečimi cveti v grozdih, Onobrychis viciaefolia; nemška detelja lucerna; rdeča detelja z ovalnimi listi in rdečimi cveti, Trifolium incarnatum
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
dételjica -e ž (ẹ́) nav. ekspr. manjšalnica od detelja: zajčke je krmil s sočno deteljico / iskal je štiriperesno deteljico, da bi mu prinesla srečo
● ekspr. onadva in jaz smo bili v mladih letih triperesna deteljica trije nerazdružni prijatelji
♦ bot. zajčja deteljica detelji podobna rastlina z belimi zvezdastimi cveti, ki raste po senčnatih gozdovih, Oxalis acetosella
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
devíčica -e ž (í) - 1. iron. devica: dela se nedolžno devičico
// ekspr. mlado dekle: neizkušena šestnajstletna devičica - 2. nar. gozdna rastlina z močno dišečimi drobnimi belimi cveti; šmarnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
devíčnica -e ž (ȋ) nar. gozdna rastlina z močno dišečimi drobnimi belimi cveti; šmarnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
déžen -žna m (ẹ́) bot. - 1. navadno v zvezi navadni dežen travniška rastlina z velikimi listi in belimi cveti v kobulih, Heracleum sphondylium: okoli grmov raste polno dežna in grašice
- 2. v zvezi rožno rdeči dežen zaščitena alpska rastlina z rožnatimi cveti, Heracleum siifolium
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
diferenciálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na diferencial ali diferenco: diferencialno kolesje / diferencialno in integralno računanje / diferencialni znaki razlikovalni, razločevalni znaki
♦ bot. diferencialna rastlina rastlina, ki je značilna za razlikovanje dveh rastlinskih združb; ekon. diferencialna carina izjemna višja carina; diferencialna zemljiška renta zemljiški donos, povečan zaradi večje plodnosti ali boljše lege; mat. diferencialni račun računanje, ki temelji na odvajanju funkcij; diferencialna enačba enačba, v kateri nastopajo odvodi funkcije; psih. diferencialna psihologija psihologija, ki proučuje psihične razlike med posamezniki ali skupinami; šol. diferencialni izpit izpit, ki ga opravlja učenec ob prestopu na drugo šolo iz predmeta, ki ga ni bilo v programu njegove šole; žel. diferencialna tarifa tarifa za prevoz blaga ali oseb, večja ali manjša od tiste, ki splošno velja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
díhnik -a m (ȋ) bot. rastlina s celimi ali pernato razdeljenimi listi in drobnimi cveti, Sisymbrium: nežnolistni dihnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
dímek -mka m (ȋ) - 1. ekspr. manjšalnica od dim: bel dimek se je vil iz kope / krogle so zadele cesto in pognale v zrak dimke prahu
- 2. bot. travniška ali gorska rastlina z rumenimi cveti v koških, Crepis: triglavski, zlati dimek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
dínja -e ž (ī) kulturna rastlina s plazečim se steblom ali njen rumeni sladki sad: jesti dinje;
na trgu prodajajo dinje in lubenice;
saditi dinje;
marmelada iz dinj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
díptam -a m (ȋ) bot. dišeča rastlina z rožnatimi cveti v stoječih grozdih, ki raste po sončnih pobočjih; jesenček
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
dišáti -ím nedov. (á í) - 1. oddajati, dajati prijeten vonj: akacije močno, opojno dišijo; zrak je dišal od samega cvetja; brezoseb. diši po vrtnicah; iz kuhinje vabljivo diši
// oddajati, dajati vonj sploh: vsak predmet je drugače dišal; kuhinja diši po dimu; vino diši po sodu; brezoseb. v sobi je dišalo po jabolkih
● ekspr. ta pa še po mleku diši je še zelo mlad, neizkušen
// evfem. zaudarjati, smrdeti: salama že diši; brezoseb. iz ust mu diši - 2. ekspr. imeti, kazati značilnosti česa: ta beseda diši po čitalniški dobi; zavračal je vse, kar je dišalo po razkošju; brezoseb.: diši po snegu; že takrat je močno dišalo po vojni
- 3. z dajalnikom vzbujati željo, mikati: cigareta mu še nikoli ni tako dišala; hudo je bolan, saj mu še vino ne diši / ekspr.: delo mu ne diši; ni mu dišalo, da bi šel v mesto
- 4. preh., zastar. vohati, duhati: mačka diši miš
dišèč -éča -e: dišeč po kadilu; dišeče seno; prijetno dišeč dim / dišeča sol
♦ bot. dišeči les prijetno dišeč okrasni grm, Calycanthus floridus; dišeči volčin grmičasta rastlina z dišečimi rdečimi cveti, Daphne cneorum; dišeča perla zdravilna rastlina s suličastimi listi in belimi cveti, Asperula odorata; vrtn. dišeči grahor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
dišávnica -e ž (ȃ) - 1. nav. mn. rastlina, bogata z dišavnimi snovmi: gojiti dišavnice in zdravilne rastline; nabirati in sušiti dišavnice; domače in tuje dišavnice; dišavnice za juho
- 2. posodica za dišave: odpreti dišavnico; dragocena dišavnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
divják -a m (á) - 1. mlada rastlina, na katero se cepi cepič žlahtne sorte: cepiti, saditi divjake; češnjevi, jablanovi, trsni divjaki
// samoraslo, necepljeno drevo ali trta: divjaki so mu letos bolj obrodili kot cepljeno drevje - 2. slabš. človek, ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: njihov sosed je bil neotesan divjak / na cesti se boj divjakov voznikov, ki neprevidno in zelo hitro vozijo
// ekspr. neugnan, razposajen otrok: deček je postal pravi divjak / kadar kdo pride k hiši, zbeži, tak divjak je plašen, neprilagodljiv otrok - 3. pripadnik divjega plemena: raziskovati življenje, običaje divjakov; hribovci so živeli še kakor divjaki
- 4. v stari Avstriji član parlamenta, ki se ni pridružil nobenemu klubu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
divjákovec -vca m (á) bot. rastlina z velikimi rumenimi cveti v koških, Doronicum: velikocvetni divjakovec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
dlákav -a -o prid. (á) porasel z dlakami ali dlačicami: dlakava koža;
ima robate in dlakave roke;
zelo dlakav / dlakav list
♦ bot. dlakavi sleč alpska grmičasta rastlina z rdečimi cveti, Rhododendron hirsutum
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
dôba -e ž (ó) - 1. s prilastkom omejeno trajanje
- a) v katerem se kaj dogaja, zgodi: predplačnikom so podaljšali čakalno dobo; začela se je tekmovalna doba; zima je za naravo doba mirovanja / ekspedicija je opravila svojo nalogo pred nastopom deževne dobe
- b) ki je potrebno, namenjeno za kaj: delovna doba; izvolili so ga za eno mandatno dobo; poskusna doba obratovanja
- c) v življenju, bivanju: moška, otroška doba / z oslabljenim pomenom v dobi pubertete v puberteti
// povprečna življenjska doba ljudi; pren. življenjska doba strojev
- 2. navadno s prilastkom omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: doba civilizacije, napredka; to je najbolj razgibana doba tega obdobja; prehodna doba med kapitalizmom in socializmom / živimo v dobi tehnike / študij prazgodovinskih dob; kultura sedanje dobe; zlata doba rimske arhitekture / duh dobe / baročna, krščanska doba; v fevdalni dobi v fevdalizmu
// velja za enega največjih umetnikov vseh dob vseh časov
// star. tistih dob je bila to najboljša literarna revija v tistem času, takrat; do tistih dob se je o tem dogodku le malo govorilo dotistihdob; od tistih dob je preteklo že dvesto let odtistihdob - 3. navadno s prilastkom omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja; čas: od takrat je minila le kratka doba; dolgo dobo ga že nisem videl; v dobi desetih let se marsikaj spremeni
- 4. zastar. starost, leta: bil je močen človek srednje dobe
● atomska doba 20. stoletje; knjiž., ekspr. bil je pravi sin svoje dobe človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal
♦ arheol. bronasta, kamena, železna doba; astr. obhodna doba čas, ki ga porabi eno nebesno telo, da obkroži drugo; bot. vegetacijska doba čas, ko rastlina raste in se razvija; čeb. brezpašna doba; fiz. nihajna doba čas, ki ga porabi nihajoče telo za pot od ene skrajne lege do druge in nazaj; geol. ledena doba starejša doba kvartarja; jur. pokojninska doba delovna doba, potrebna za dosego pokojnine; kem. razpolovna doba čas, v katerem razpade polovica atomov radioaktivne snovi; med. inkubacijska doba čas od okužbe do izbruha bolezni; ležalna doba čas, ko mora bolnik ležati; muz. doba osnovna metrična enota v taktu; šol. učna doba predpisan čas za izučitev v poklicu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
dóber dôbra -o prid., bóljši (ọ́ ó) - 1. ki ima pozitivne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: dober človek; fant je dober in pošten / daje jim dober zgled; ima veliko dobrih lastnosti; dobro dejanje, delo / pog. bodi dober z menoj prizanesljiv, usmiljen; je iz dobre družine; ima dobro vzgojo
// ki ima pozitivne lastnosti v odnosu do ljudi: dober sosed; vedno je bil dober z nami; srčno dober; dober kot duša, kot kruh / živijo v dobrih odnosih; želi si kake dobre besede / v nagovoru bodite tako dobri in nas obvestite - 2. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v precejšnji meri: dobri čevlji; dober papir ne vpija črnila; dober radijski sprejem; dober zrak; povsod so speljane dobre ceste; dobra zemlja / dobra hrana okusna; izdatna, obilna; točimo dobro vino / operacijo bo prenesel, ker ima dobro srce zdravo, močno
// knjiga je pisana v dobrem jeziku pravilnem, izrazno bogatem
// kot voščilo pri jedi dober tek, pri kakem delu dobro srečo želim; žarg., lov., kot voščilo za uspešen lov dober pogled
// ki v precejšnji meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: dober državljan; on je dober oče / dober delavec bi to naredil v polovičnem času / biti dober delavec prizadevno, uspešno delati; ta zdravnik je dober diagnostik / dober prevodnik toplote
// glede na določene zahteve uspešen, učinkovit: naredil je dober načrt za delo; dal mu je dober nasvet; vodi dobro politiko / dober začetek - 3. ki glede na možni razpon dosega precejšnjo pozitivno stopnjo: dobra kakovost; dobra prehranjenost organizma; dobro razumevanje snovi / dosegli so dobre rezultate; hiša je v dobrem stanju / midva sva dobra znanca, prijatelja / po eni uri dobre hoje smo prišli na cilj hitre, urne
// precejšen, obilen: ima dobre dohodke; delo je težko, zaslužek je pa dober; dobra letina / predstava je imela dober obisk - 4. ki prinaša ugodnosti, veselje: dobra novica; poznam dobre in slabe strani potovanja z avtomobilom; to je za vas dobro znamenje / živi v zelo dobrih razmerah; pri njem ima dobro življenje / film je doživel dobro kritiko pozitivno, pohvalno; ohranili so ga v dobrem spominu; o njem imam dobro mnenje / kot pozdrav: dober dan! dober večer! dobro jutro!
// ki prinaša precejšnje gmotne koristi: ima dober poklic, položaj; napravil je dobro kupčijo - 5. navadno v povedni rabi ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ustreza, zadovoljuje: pritisk imate dober, ni se vam treba zdraviti; sin je še kar dober, hči je slabša; naloga bo dobra, lahko jo oddaste / za kuharja bo že dober; nizki čevlji niso dobri za v hribe; ta obleka je še čisto dobra za v šolo
- 6. navadno v povedni rabi veljaven, uporaben: stari vozni listek ni več dober; ta znamka ni dobra za pismo / kolo je še dobro; mleko ni več dobro je pokvarjeno, neužitno
- 7. v povedni rabi ki ugodno vpliva, koristi: počitek po delu je dober; čaj je dober proti prehladu; mleko je dobro za otroke / prevelika strogost ni dobra / gumijasti podplati so dobri za v dež
- 8. z izrazom količine ki nekoliko presega točno mero: dober meter visok steber; posoda drži dobrega pol litra; do mesta je dobro uro / tako sodi dober del naše kritike precej velik, precejšen; opravila sta dober kos poti / star. čakam ga že dober čas precej dolgo
- 9. pog., v povedni rabi, s širokim pomenskim obsegom izraža
- a) stanje, ki je v nasprotju s prejšnjim, navadno pozitivno: še dva dni boš ležal, pa boš dober zdrav; ti si že dober, mene pa še vse čaka si prestal neprijetnosti, težave; še ta izpit, pa sem dober; s tobakom sem dober za pol leta založen, preskrbljen; ekspr. če te zalotijo, si dober za dve leti boš zaprt; še malo se bo jezila, pa bo dobra pomirjena
- b) občudovanje, priznanje: dober je, da je zdržal toliko časa; dober je, da ni povedal / dobra je, da si upa pogumna
- c) ekspr. nevoljo, grajo: ti si pa dober, lahko bi mi prej povedal; ta je pa dobra, vsak bi že rad gospodaril!
● igralec je imel včeraj dober dan dobro je igral; ta hiša je na dobrem glasu ljudje imajo ustaljeno pozitivno mnenje o njej; pog. ima dober jezik spretno govori, dober nos bistro, pravilno predvideva; star. prodati dober kup poceni; pog. vedno so si bili dobri v prijateljskih odnosih; pog. že dalj časa sta si dobra se imata rada; v sili sem mu bil tudi jaz dober je mene prosil za pomoč; pog. on je dober za družbo družaben, zabaven; reci zanj dobro besedo priporoči ga; zavzemi se zanj; z dobro besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. ima dobro glavo se lahko uči; pog. ona je dobrih rok radodarna; otrok je v dobrih rokah zanj skrbijo skrbni ljudje; to je storil v dobri veri v prepričanju, da je tako prav; posodil jim je v dobri veri, da bodo vrnili v trdnem prepričanju; biti dobre volje veselo razpoložen; pokazati dobro voljo za kaj pripravljenost; zgubil je dobro ime ni več spoštovan; on je dobrega srca, ima dobro srce je usmiljen, dobrohoten; konec dober, vse dobro; naglica ni nikjer dobra ni koristno, če se kaj opravi hitro, brez preudarka; prisiljena reč ni dobra če mora kdo kaj storiti proti svoji volji, ima to navadno slabe posledice
♦ bot. dobra misel zdravilna rastlina z drobnimi škrlatnimi cveti, Origanum vulgare; jur. misija dobre volje delegacija, ki jo pošlje kaka država v drugo, da izboljša medsebojne odnose; rel. dobro delo dejanje, narejeno iz ljubezni do ljudi; šol. dober uspeh uspeh s povprečno oceno dobro; prav dober uspeh uspeh s povprečno oceno prav dobro
dôbro - 1. prislov od dober: dobro gospodariti; dobro misliti o ljudeh; sadje je letos dobro obrodilo; dobro postavljeno vprašanje; vročino dobro prenaša; umil si se dobro, še počeši se; dobro vzgojen otrok; dobro zaslužiti / vse se je dobro končalo srečno, uspešno; rad dobro jé in pije; dobro kuha; blago se dobro nosi je trpežno in se ne mečka; za v sneg se dobro oblecite v topla oblačila; udarce ste dobro prenesli; dobro prodati po visoki ceni; vidi in sliši dobro razločno, jasno; tu ljudje dobro živijo v izobilju, lagodno
- 2. izraža precejšnjo temeljitost dejanja: posodo dobro očistite in posušite; dobro je poslušal, kaj bo povedal; publ. iz dobro poučenih krogov se je zvedelo; dobro znan obraz / dobro pritrditi močno, trdno; dobro shranite varno
// ekspr.: dobro si ga ugnal; dobro ste se držali / kot podkrepitev dobro veš, da ne morem
// star. precej, zelo: dobro dolgo smo ga čakali; dobro hitro je hodil - 3. z dovršnim glagolom poudarja pravkaršnjo izvršitev dejanja: ni še dobro sedla, že so ji dali novo delo; zbudili so jo, ko je komaj dobro zaspala
- 4. v povedni rabi izraža
- a) primernost, koristnost česa: zate bo dobro, če boš delal; najbrž bi bilo dobro, če bi mu dali injekcijo; dobro bi se bilo posvetovati še z drugimi / če boš govoril resnico, bo dobro / zdaj ni dobro molčati ne sme se
- b) v zvezi z bi (obzirno) željo, trditev: dobro bi bilo malo manj govoriti, pa več delati; ta njegov predlog bi bilo dobro upoštevati; dobro bi bilo, da bi začeli
- c) precejšnjo zadovoljivost razmer, okoliščin: pri vas je zdaj dobro, ne morete se pritoževati
- č) s smiselnim osebkom v dajalniku precejšnjo zadovoljivost psihičnega, zdravstvenega ali gmotnega stanja: dobro mi je; malo si odpočij, pa ti bo bolje
- 5. nav. elipt. izraža
- a) zadovoljstvo nad čim: dobro, da si ostal doma; dobro, da ni zamudil
- b) začudenje, presenečenje nad čim: dobro, da vse zmore; še dobro, da ga poslušajo
- 6. v medmetni rabi izraža
- a) soglasje, privolitev: mi bomo tudi šli z njimi. Dobro; dobro, pa naj bo po tvojem
- b) zadržano pritrjevanje: dobro, drugače tudi narediti nisi mogel; dobro, kaj si pa drugega hotel
- c) nevoljno sprijaznjenje s čim: dobro, bom vsaj vedel, pri čem sem; dobro, zdaj vsaj vidim, kaj je na stvari
● pijača mu je dobro dela prijala, koristila; dobro mu dene, če ga hvalijo všeč mu je, ugaja mu; dobro se jim godi so, živijo v dobrih gmotnih, zdravstvenih razmerah; ne počuti se dobro ne čuti se zdravega; pri vas se dobro počuti se mu zdi prijetno, domače; pog. v matematiki je dobro podkovan jo temeljito obvlada; pog. pri meni je dobro zapisan o njem imam ugodno mnenje; dobro se mu zdi, da ste prišli veseli ga; z njim ni dobro češenj zobati imeti opravka
♦ šol. fizika: dobro; zemljepis: prav dobro
dôbri -a -o sam.: pomagal je dobrim in slabim; ekspr. ta je pa dobra! česa takega nisem pričakoval; dobro in zlo; pri omenjanju pokojnega sosed, bog mu daj dobro, je bil čuden mož; do dobrega se seznaniti s problemom temeljito, popolnoma; delati za dobro naroda blaginjo, blagostanje; pog. on vse za dobro vzame ne pripisuje slabega namena ravnanju, dejanjem ljudi, čeprav so zanj neugodna; v njegovo dobro sem to storil korist, prid; 100 din imam še v dôbrem in dóbrem jih moram še dobiti; storil je dosti dobrega; to ne pomeni nič dobrega / kot nagovor kaj bo dobrega kakšne novice prinašate; kaj želite
♦ fin. v dobro desna stran, kolona v knjigovodskih kontih, kamor se vpisujejo odobritve; knjižiti v dobro; šol. dobiti dobro v matematiki pozitivno oceno, ki je za eno stopnjo višja od zadostne; dobiti prav dobro iz fizike drugo najvišjo pozitivno oceno; prim. boljši
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
dolgodnévnica -e [u̯g] ž (ẹ̑) bot. rastlina, ki potrebuje za rast ali cvetenje nad dvanajst ur dnevne svetlobe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
domàč -áča -e prid. (ȁ á) - 1. nanašajoč se na dom 1:
- a) domači in sosedovi otroci; domača hiša; živel je v težkih domačih razmerah; biti pri kom kakor domač / domače ime ime domačije, ki ga uporablja bližnja okolica; domači praznik praznik v okviru družine; dan, ko se pri hiši zakolje prašič
- b) domač pridelek; domača hrana, klobasa; domače vino / domača zdravila doma pripravljena zdravila, navadno iz zdravilnih rastlin, zelišč
- c) domača nega bolnikov; krava domače reje; domača vzgoja; domača zabava; domača dela, opravila / domača obrt na tradiciji sloneče obrtno delo kmečkega prebivalstva kot stranska zaposlitev; čevlji domačega dela ročnega
- č) kmetje so lahko sekali le za domače potrebe; pridelujejo za domačo rabo in še jim ostane za prodajo / domača halja halja za nošenje doma, v stanovanju; domača lekarna omarica z najnujnejšimi zdravili
- 2. nanašajoč se na ožjo ali širšo domovino: domači fantje; domači film; rad sem v domačem kraju; domači in tuji tekmovalci; nisem domač v tem kraju; domača industrija; domače novice; domača občina / slabš. domači izdajalec med narodnoosvobodilnim bojem okupatorjev sodelavec; domači jezik jezik lastne jezikovne skupnosti; domači kapital; domači turizem turizem, ki ne vključuje tujih, inozemskih turistov; domače tržišče tržišče znotraj države
// ki je po izvoru od tam, kjer živi: priseljenci in domači prebivalci / domača rastlina - 3. ki živi, raste ob človeku, pod njegovim nadzorstvom: divje in domače živali
- 4. krotek, nenapadalen: nikar se ne bojte, pes je čisto domač
- 5. navadno v povedni rabi ki ne kaže strahu v občevanju z ljudmi: že čez nekaj dni je postal domač; drugič je bila z njim čisto domača / gostje so se napravili domače
// ki vzbuja občutek ugodja: majhen prostor je bolj domač kot velik
● ekspr. že dolgo ni prestopil domačega praga ni bil doma; iron. domači prijatelj ženin ljubimec; kar vstopi, nič nas ne motiš, saj si domač do tebe imamo skoraj tak odnos kot do člana družine; vrnil se je pod domačo streho domov; pesn. domače ognjišče dom, družina; ekspr. stopiti spet na domača tla vrniti se v domovino
♦ ekon. domače delo pod vodstvom podjetja organizirana proizvodnja za trg v zasebnih stanovanjih; etn. domače platno platno, ki je ročno tkano iz ročno predene preje; gastr. domači prijatelj trdo, na rezine razrezano pecivo z orehi in rozinami; obrt. domači kruh z moko potresen in v pletenih košaricah vzhajan pekovski kruh; šol. domači učitelj nekdaj učitelj, ki poučuje otroke bogatejših staršev na njihovem domu; domača naloga pismene obveznosti učencev, ki jih morajo opraviti doma; domače ali obvezno čtivo literarna dela, ki jih morajo učenci prebrati doma
domáče prisl.: prav domače se je vedla; po domače povedati preprosto, ne zapleteno; v domačem jeziku; biti po domače sprejet / Janez Kotar, po domače Maček
● ekspr. tista proslava je bila — po domače rečeno — krokarija povedano brez olepšavanja; iron. v tovarni je šlo vse preveč po domače ni bilo prave delovne discipline in odgovornosti
domáči -a -e sam.: vsi domači so mu pomrli člani družine; prinesi merico domačega! doma pridelanega vina; pog. navija za domače domače tekmovalce
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
domoróden -dna -o prid. (ọ̄) - 1. ki je po izvoru od tam, kjer živi: prijateljstvo med evropskimi in domorodnimi delavci; domorodno prebivalstvo otoka / domorodna rastlina
- 2. zastar. rodoljuben, domoljuben: izpolniti domorodno dolžnost; domorodne pesmi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
donêsti -nêsem dov., donésel donêsla (é) - 1. redko nehati nesti: nimamo več jajc, ker so kokoši donesle
- 2. zastar. donositi: če je krava bolna, ne bo donesla
- 3. zastar. prinesti: dekla mu je donesla vina / donesel mu je pozdrave / kupčija mu je donesla dobiček
donesèn tudi donešèn -êna -o: ta rastlina ni domača, ampak je k nam donesena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
dragoljúbec -bca m (ȗ) nar. gozdna rastlina z močno dišečimi drobnimi belimi cveti; šmarnica: Hitela sva čez hrib in plan in dragoljubce trgala (Ch. Dickens - O. Župančič)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
dragúša -e ž (ú) bot. rastlina z drobnimi belimi ali rumenimi cveti v grozdih, Lepidium: poljska, rumena draguša
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
drémalica -e ž (ẹ́) nar. zgodnja pomladanska rastlina z belimi cveti zvončaste oblike; zvonček
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
dremávka -e ž (ȃ) nar. zgodnja pomladanska rastlina z belimi cveti zvončaste oblike; zvonček
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
drèn dréna m (ȅ ẹ́) grm ali nizko drevo z zelo trdim lesom, drobnimi rumenimi cveti v kobulih in koščičastimi plodovi: cvetoč dren;
trden, zdrav ko dren / pog. palica iz drena drenovega lesa
● ekspr. drži se, kakor bi dren jedel pusto, grdo
♦ bot. rdeči ali nar. pasji dren grmičasta rastlina z rdečimi mladikami, belimi cveti in črnimi plodovi, Cornus sanguinea
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
drésen -sni ž (ẹ̑) bot. rastlina s kolenčastimi stebli in skupinami drobnih cvetov, Polygonum: breskovolistna dresen;
ptičja dresen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
drevésast -a -o prid. (ẹ̑) podoben drevesu: drevesaste praproti;
drevesasta rastlina / drevesaste oblike koral
♦ bot. drevesasta resa večji sredozemski grm z bledo rožnatimi cveti, Erica arborea
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
drevó -ésa s (ọ̑ ẹ̑) - 1. lesnata rastlina z deblom in vejami: drevo ozeleni, raste; oklestiti, podreti, posekati drevo; splezati na drevo; stati pod drevesom; cvetoče, košato, skrivenčeno drevo; drevo z močnimi vejami; čiščenje dreves; omahnil je kakor posekano drevo / češnjeva drevesa češnje; gozdno, iglasto, listnato, okrasno, sadno, tropsko, zimzeleno drevo; spominsko drevo vsajeno v spomin na kaj; pren. bil je suha veja na narodnem drevesu
● zaradi dreves ne vidi gozda zaradi posameznosti ne dojame celote; v visoka drevesa rado treska pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki; preg. jabolko ne pade daleč od drevesa otrok je tak kot starši
♦ anat. drevo življenja podolžni prerez malih možganov, ki je po razvejeni strukturi podoben krošnji drevesa; biol. genealoško drevo grafični prikaz v obliki drevesa, ki ponazarja razvoj živalstva, rastlinstva; gozd. začrtati drevo zasekati drevesu lubje, da se izceja smola ali da usahne; lovno drevo posekano kot vaba za uničevanje lubadarjev; rel. drevo spoznanja drevo v raju, ob katerem naj bi prvi človek ob neizpolnjevanju zapovedi spoznal zlo, ob izpolnjevanju zapovedi pa naj bi spoznal dobro; um. drevo življenja mitološki motiv drevesa kot simbola življenja in življenjske moči; vrtn. božje drevo; judeževo drevo okrasni grm ali nizko drevo, ki pred ozelenitvijo rdeče vzcvete, Cercis siliquastrum - 2. nar. plug: vpreči konje v drevo / držati (za) drevo naravnavati ga pri oranju
- 3. zastar. jambor, jarbol
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
dréžica -e ž (ẹ́) bot. mahu podobna rastlina s plazečimi se ali pokončnimi poganjki, Selaginella: alpska drežica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
drobížen -žna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na drobiž: drobižen denar / drobižno delo
♦ bot. drobižna pijavčnica na vlažnih tleh rastoča rastlina s plazečim se steblom in rumenimi cveti, Lysimachia nummularia
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
drobnják -a m (á) začimbna rastlina s tankimi cevastimi listi: dati v juho sesekljan drobnjak;
vonj po drobnjaku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
drobnožívka -e ž (ȋ) nav. mn., biol. s prostim očesom nevidna, navadno enocelična rastlina ali žival; mikroorganizem: preprečevati razvoj škodljivih drobnoživk;
pomembnost drobnoživk pri vrenju mošta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
drobtínica -e ž (í) manjšalnica od drobtina: pobrisati drobtinice z mize / od časa do časa si je stranka le priborila kako drobtinico / prepražene drobtinice
♦ bot. materine drobtinice vrtna rastlina z drobnimi belimi cveti v koških, Chrysanthemum parthenium
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
drtínščica -e ž (ȋ) bot. majhna dlakava rastlina z belimi, rožnatimi ali rjavkastimi cveti v koških, Antennaria
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
družína -e ž (í) - 1. zakonski par z otroki ali brez njih: ta družina stanuje v našem bloku; vsa družina je bila zbrana okrog mize; kmečka družina; biti iz dobre, poštene, premožne družine; šestčlanska družina; člani družine; publ. rojstni dan je praznoval v krogu družine; sosedje so si bili kakor ena družina živeli so v slogi, prijateljstvu
// eden od zakoncev in otroci: imeti družino; preživljati, zanemarjati družino; ustvaril si je družino; pozdravlja vas Metka z družino; pren. koklja s svojo drobno družino - 2. skupina ljudi, ki jih vežejo sorodstvene vezi; rodbina: jetika je v družini; glasbena nadarjenost je v njihovi družini že tradicionalna; imena starih družin; zadnji potomec nekdaj znane družine / ekspr. denarja ni treba vračati, saj ostane vse v družini; pren. besedna družina; družina delovnih ljudi vsega sveta; družina zvezd
- 3. navadno s prilastkom skupina ljudi, ki jih druži organizirano skupno delo: igralska, lovska, ribiška, strelska družina / dramska družina ansambel, igralci
- 4. raba peša služabniki, služinčad: gospodar je nadzoroval družino na polju / star., s povedkom v množini moškega spola Družina so se poskrili v kleti in pod streho ali pa so pobegnili v bližnjo hosto (J. Trdina)
- 5. zastar. druščina, družba: človeka slaba družina popači; imel je prijetno družino
- 6. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od reda: družina psov; rastlina iz družine zlatičnic
♦ čeb. čebelja družina biološka celota, ki sestoji iz delavk, matice in trotov; lingv. družina jezikov več po izvoru sorodnih jezikov; rel. sveta družina Jezus, Marija in sv. Jožef; soc. nepopolna družina v kateri manjka eden od staršev; načrtovanje družine; tisk. črkovna družina vse črkovne garniture istega tovarniškega imena; zgod. družina oboroženo spremstvo plemenskih poglavarjev in vladarjev v zgodnji fevdalni dobi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
dúšica -e ž (ú) ekspr. manjšalnica od duša: nedolžna otroška dušica;
dušice umrlih / težko se je vživeti v njeno nežno dušico / bila je preprosta dušica; mamina dušica ljubljenka // govori, dušica, poslušam te / dušica na olju je noč in dan brlela
● star. dušico izdihniti, spustiti umreti
♦ bot. materina dušica močno dišeča zelnata ali delno olesenela rastlina z drobnimi listi, Thymus; svinjska dušica strupena rastlina z velikimi lijakastimi cveti; navadni kristavec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
dvócvéten -tna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) ki ima dva cveta: dvocvetna rastlina
♦ bot. dvocvetna vijolica rastlina senčnatih alpskih krajev z dvema rumenima, rjavkasto progastima cvetoma, Viola biflora
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
dvódómen -mna -o prid. (ọ̑-ọ̄) - 1. ki sestoji iz dveh posvetovalnih ali zakonodajnih teles, domov: dvodomni predstavniški organi; dvodomni parlament
- 2. bot. ki nima moških in ženskih cvetov na isti rastlini: dvodomna rastlina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
dvókalíčen -čna -o prid. (ọ̑-ȋ) bot., v zvezi dvokalična rastlina rastlina, ki ima v kalčku dva klična lista
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
dvókalíčnica -e ž (ọ̑-ȋ) nav. mn., bot. rastlina, ki ima v kalčku dva klična lista: enokaličnice in dvokaličnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
dvóléten -tna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) - 1. star dve leti: dvoleten deček
- 2. ki traja dve leti: dvoleten spor / dvoletne izkušnje / dvoletna šola
♦ bot. dvoletna rastlina rastlina, ki potrebuje za razvoj dve vegetacijski dobi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
dvólétnica -e ž (ọ̑-ẹ̑) bot. rastlina, ki potrebuje za razvoj dve vegetacijski dobi: enoletnice in dvoletnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
dvólísten -tna -o prid. (ọ̑-ȋ) ki ima dva lista: dvolistna rastlina
♦ bot. dvolistni vimenjak gozdna rastlina z močno dišečimi belimi cveti, Platanthera bifolia; dvolistna senčnica gozdna rastlina z dvema srčastima listoma in drobnimi belkastimi cveti v socvetju, Majanthemum bifolium
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
dvópóljen -jna -o prid. (ọ̑-ọ̑) agr., navadno v zvezi dvopoljno gospodarstvo gospodarstvo, pri katerem se seje na polovico določene površine ena, na drugo pa druga kmetijska rastlina in se vsako leto izmenjujeta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
dvóspôlen -lna -o prid. (ọ̑-ȏ) biol. ki ima moške in ženske spolne organe ali celice hkrati: dvospolna rastlina, žival
♦ bot. dvospolni cvet cvet, ki ima prašnike in pestiče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
efemêren -rna -o prid. (ȇ) knjiž. ki traja malo časa; kratkotrajen, bežen: efemeren pojav;
po efemernih poizkusih so prešli k načrtnemu delu;
efemeren uspeh
♦ bot. efemerna rastlina rastlina, ki hitro doraste in odmre // ki ima majhno, kratkotrajno vrednost, nepomemben: efemerni zapiski; lirika brez prave človečnosti je efemerna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
ehinacêja -e ž (ȇ) zdravilna rastlina s škrlatnordečimi ali belimi cveti v koških; ameriški slamnik: škrlatna ehinaceja; Preparati ehinaceje so na voljo v obliki izvlečka, čaja in praška, v uporabi pa je tudi sveže stisnjen sok rastline E ← nlat. echinacea ← tvor. od gr. ehĩnos 'jež' + (↑)(pan)acéja
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
eksót -a m (ọ̑) knjiž. rastlina ali žival iz eksotičnih dežel: razstava kanarčkov eksotov;
parki iz palm, oleandrov in raznih eksotov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
eksóta -e ž (ọ̑) knjiž. rastlina ali žival iz eksotičnih dežel: park z mnogimi eksotami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
eksótičen -čna -o prid. (ọ́) ki je iz tujih, navadno južnih dežel: eksotičen les;
eksotična rastlina;
eksotična akvarijska riba / eksotični motivi v glasbi; eksotična kultura // ki se loči od navadnega, znanega, domačega; nenavaden, tuj: ženska z eksotično lepoto; eksotično ime; eksotično vedenje / potovanje po eksotičnih deželaheksótično prisl.: eksotično učinkovati; eksotično folklorni ples
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
éncijan in enciján -a m (ẹ̑; ȃ) - 1. gorska ali travniška rastlina z modrimi, navzgor obrnjenimi zvončastimi cveti: šopek planik in encijana
♦ bot. rumeni encijan gorska rastlina z rumenimi cveti in zdravilno koreniko; košutnik
// tinktura iz korenik rumenega encijana: zdraviti se z encijanom - 2. grenka žgana pijača, ki vsebuje izvlečke iz korenik rumenega encijana: popiti kozarček encijana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
ênocvéten -tna -o prid. (ē-ẹ̑) ki ima en cvet: enocvetna rastlina
♦ bot. enocvetna zelenka nizka rastlina iglastih gozdov z enim belim cvetom, Pirola uniflora
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
ênodómen -mna -o prid. (ē-ọ̄) - 1. ki sestoji iz enega posvetovalnega ali zakonodajnega telesa, doma: enodomni parlament; enodomna skupščina
- 2. bot. ki ima moške in ženske cvete na isti rastlini: enodomna rastlina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
ênokalíčen -čna -o prid. (ē-ȋ) bot., v zvezi enokalična rastlina rastlina, ki ima v kalčku en klični list
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
ênokalíčnica -e ž (ē-ȋ) nav. mn., bot. rastlina, ki ima v kalčku en klični list: enokaličnice in dvokaličnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
ênoléten -tna -o prid. (ē-ẹ̑) - 1. star eno leto: enoleten les; enoletna mladika; enoletna žival; enoletno dete
- 2. ki traja eno leto: enoletna praksa; enoletna sreča; enoletno poslovanje / enoletna šola / enoletni prostovoljec v stari Avstriji vojaški obveznik, ki mu je zaradi izobrazbe dovoljen enoletni vojaški rok
♦ bot. enoletna latovka trava z majhnimi zelenimi klaski v latih, Poa annua; enoletna rastlina rastlina, ki potrebuje za razvoj eno vegetacijsko dobo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
enolétnica -e ž (ẹ̑) - 1. bot. rastlina, ki potrebuje za razvoj eno vegetacijsko dobo: trajnice in enoletnice
- 2. kar je staro eno leto: ribogojnica vlaga v potok postrvje enoletnice; šiba enoletnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
enopérka -e ž (ẹ̑) bot. rastlina z enim srčastim listom in belim cvetom, rastoča na vlažnih tleh; samoperka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
ênopóljen -jna -o prid. (ē-ọ̑) agr., navadno v zvezi enopoljno gospodarstvo gospodarstvo, pri katerem se seje na isto površino vedno ista kmetijska rastlina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
ênospôlen -lna -o prid. (ē-ȏ) biol. ki ima samo moške ali samo ženske spolne organe ali celice: enospolna rastlina, žival
♦ bot. enospolni cvet cvet, ki ima samo prašnike ali samo pestiče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
epifít -a m (ȋ) bot. rastlina, ki raste na drugi rastlini in ima lastno presnovo, priraslika: alge, lišaji in mahovi so najbolj pogosti epifiti pri nas
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
esparzéta -e ž (ẹ̑) bot. krmna rastlina z lihopernatimi listi in rožno rdečimi cveti v grozdih, Onobrychis viciaefolia
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
eševêrija -e ž (é) vrtn. okrasna rastlina s sivkasto zelenimi mesnatimi listi in oranžno rdečimi cveti, Echeveria secunda: ob robu groba so cvetele eševerije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
etiolírati -am nedov. in dov. (ȋ) bot. nenormalno se razvijati in postajati bled zaradi pomanjkanja svetlobe pri rasti: rastline v temi etiolirajoetiolíran -a -o: etiolirani listi zelnatih glav; etiolirana rastlina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
fájgelj -glja tudi -na [gəl] m (á) grmičasta vrtna ali lončna rastlina z dišečimi rumenimi ali rjavimi cveti: šopek iz nageljnov in fajgljev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
feferón -a m (ọ̑) kulturna rastlina, podobna papriki, ali njen podolgovati, pekoči sad: vložiti feferone;
rdeči, zeleni feferoni;
sendvič s feferonom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
fíkus -a m (ȋ) divja ali kultivirana rastlina z velikimi, elipsastimi zimzelenimi listi: v kotu je stal visok fikus;
goji fikuse
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
filodéndron -a m (ẹ̑) sobna rastlina z velikimi razcepljenimi listi: v kotu je stala keblica s filodendronom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
fítofarmacíja -e ž (ȋ-ȋ) veda o proizvodnji pripravkov, izdelkov za zdravljenje rastlin, preprečevanje njihovih bolezni ali njihovo varovanje pred škodljivci: Odrekli se bomo proizvodom fitofarmacije in raje za rekreacijo prijeli za motiko, ko nas bo motil plevel na vrtu E ← nem. Phytopharmazie iz gr. phytón 'rastlina' + (↑)farmacíja
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
fítoparazít -a m (ȋ-ȋ) bot. rastlina, ki živi kot zajedavec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
fítosanitárni -a -o prid. (ȋ-ȃ) ki je v zvezi z nadzorom zdravstvenega stanja rastlin, zlasti z okoljevarstvenega vidika: fitosanitarni inšpektor; fitosanitarna uprava; fitosanitarno spričevalo; Za izdajo predpisanega spričevala in potrdila o zdravstveni ustreznosti ter fitosanitarne preglede plača vlagatelj pristojbino E ← nem. phytosanitär, agl. phytosanitary iz gr. phytón 'rastlina' + (↑)sanitáren
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
fítoterapíja -e ž (ȋ-ȋ) zdravljenje bolezni in motenj počutja z rastlinami, rastlinskimi deli in njihovimi učinkovinami: Uporabo zdravilnih rastlin tudi moderna medicina vse pogosteje uvaja kot fitoterapijo, predvsem pri zdravljenju kroničnih obolenj E ← nem. Phytotherapie, agl. phytotherapy iz gr. phytón 'rastlina' + (↑)terapíja
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
fižòl -óla [ou̯] m (ȍ ọ̑) kulturna rastlina z navadno rahlo obarvanimi cveti in dolgimi stroki ali njeni sadovi: luščiti, saditi fižol;
prebrati, namočiti fižol;
fižol v stročju, v zrnju / fižol je bil letos zelo poln / fižol napenja; fižol v solati / visoki fižol z ovijajočim se steblom; nizki fižol z nizkim pokončnim steblom, ki se ne ovija; stročji fižol
♦ vrtn. laški fižol okrasna enoletna rastlina z ovijajočim se steblom in živo rdečimi cveti, Phaseolus coccineus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
flánca -e ž (ȃ) pog. 1. mlada, iz semena ali rastlinskega dela vzgojena rastlina za vsaditev na stalno mesto; sadikaSSKJ: Na vrtnarski prireditvi si bodo vrtičkarji med sabo lahko izmenjali tudi flance 2. pog., zlasti v sproščenem ožjem krogu vsebinsko prazno, dolgovezno govorjenje: Država ne bo več izbirala sredstev, kako obračunati s korupcijo – in tokrat ne gre samo za flance E (↑)flancáti
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
flóks -a m (ọ̑) vrtn. grmičasta vrtna rastlina z raznobarvnimi cveti v gostem socvetju, Phlox paniculata: gredice s turškimi nageljčki in floksi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
fototrópičen -čna -o (ọ́) pridevnik od fototropizem: fototropična rastlina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
fúksija -e ž (ú) grmičasta lončna rastlina z velikimi visečimi cveti: po oknih cvetejo fuksije in pelargonije;
belo-rdeče fuksije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
gábez -a m (ȃ) bot. dlakava rastlina z jajčastimi listi in bledo rumenimi ali rdečimi cveti, Symphytum: gomoljasti gabez
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
gádnjak -a m (ȃ) bot. rastlina z ozkimi, dolgimi listi in živo rumenimi cveti v koških, Scorzonera villosa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
gádovec -vca m (á) - 1. bot. dlakava rastlina z velikimi, sprva rdečimi, kasneje modrimi cveti, Echium vulgare: na njivi se bohotita osat in gadovec
- 2. pog. vino iz Gadove peči: liter gadovca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
gajlárdija -e ž (á) vrtn. vrtna rastlina z razvejanim steblom in živobarvnimi cveti v koških, Gaillardia
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
gardénija -e ž (ẹ́) vrtn. vrtna ali sobna grmičasta rastlina z belimi dišečimi cveti: v sobi diši po gardenijah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
génus -a m (ẹ̑) - 1. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od družine; rod: določiti genus, v katerega spada rastlina
- 2. lingv. spol
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
geránija -e ž (á) lončna rastlina z navadno rdečimi cveti v velikih kobulih; pelargonija: okno z geranijami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
gêrbera -e ž (é) vrtn. rastlina z dolgimi peclji in raznobarvnimi, ivanjščicam podobnimi cveti, ki raste v južni Afriki in Aziji: šopek rdečih in rumenih gerber;
cvetličarna je dobila novo pošiljko gerber
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
gínséng -a m (ȋ-ẹ̑) zdravilna rastlina z drobnimi rdečimi cveti in razvejenim korenom, ki raste zlasti na Kitajskem; ženšenSSKJ: izvleček ginsenga; korenina ginsenga; Ginseng uporabljajo pri srčnem popuščanju, sladkorni bolezni, za boljše delovanje imunskega sistema, za izboljšanje vitalnosti E ← agl. ginseng ← kit. renshen iz ren 'človek' + shen 'ena od zvezdnih konstelacij'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
gladióla -e ž (ọ̑) liliji podobna vrtna rastlina z dolgimi, trdimi listi in velikimi cveti: raznobarvne gladiole;
gomolji gladiol
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
gladíšnik -a m (ȋ) bot. zdravilna rastlina s pernatimi listi in rumenimi cveti v dolgih klasih, Agrimonia eupatoria
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
glavínec -nca m (ȋ) bot. rastlina s celorobimi ali pernatimi listi in rdečimi, modrimi ali rumenimi cveti v koških, Centaurea: modri glavinec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
glístnica -e ž (ȋ) nar. strupena rastlina z ostro nazobčanimi listi in rumenimi cveti v koških; navadni vratič
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
gloksínija -e ž (í) vrtn. lončna rastlina z velikimi žametastimi, odprtimi zvončastimi cveti, Sinningia hybrida
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
gnézdovica -e ž (ẹ́) bot. rjavkasto rumena gozdna rastlina z gnezdasto prepletenimi koreninami, Neottia nidus-avis
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
gniložívka -e ž (ȋ) bot. rastlina, ki se hrani z organskimi snovmi mrtvih rastlin in živali: gniloživke in zajedavke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
góba -e ž (ọ́) - 1. rastlina brez listnega zelenila, navadno s klobukom in betom: nabirati gobe; zastrupiti se z gobami; hiše so rastle kakor gobe po dežju / strupene, užitne gobe / dušene gobe; gobe v smetani
♦ bot. betičaste gobe ki imajo kijasto ali grmičasto obliko nadzemnega dela, Clavariaceae; cevaste gobe ki imajo na spodnji strani klobuka plast s cevkami, kjer nastajajo trosi; cevarke; lističaste gobe ki imajo na spodnji strani klobuka lističe, na katerih nastajajo trosi, Agaricaceae
// v zvezi kresilna goba rastlina zajedavka, zlasti na bukvah ali brezah: brusi in kresilne gobe; tleča kresilna goba
// navadno v zvezi hišna goba rastlina zajedavka, ki uničuje vlažen vgrajen les: v stanovanju se je pojavila hišna goba
// mn., star. gobavost: zboleti za gobami - 2. kar je po obliki podobno gobi: goba za krpanje nogavic / atomska goba velik oblak dima po eksploziji atomske bombe
- 3. prožen, luknjičast predmet, ki vpija vodo: ožeti gobo; pomočiti gobo v vodo; brisati tablo z gobo; pije ko goba / šolska goba / morska, plastična goba
- 4. ekspr. kdor popije veliko alkoholnih pijač: pij, saj vem, da si goba / kot psovka molči, goba pijana
● ekspr. gobo ima v želodcu zelo dosti pije; nižje pog., ekspr. šel je po gobe umrl je; ekspr. premoženje je šlo po gobe je propadlo; ekspr. govori, ko da se je norih gob najedel zelo zmedeno, neumno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
gólšec -šca [u̯š] m (ọ̑) bot. rastlina s celimi, nazobčanimi listi in zelenkastimi cveti, Mercurialis: enoletni golšec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
gomóljast in gomôljast -a -o prid. (ọ̑; ó) podoben gomolju: gomoljast obraz / gomoljasta oblika rudnine / gomoljaste rastline rastline, ki imajo gomolje
♦ bot. gomoljasti gabez gozdna dlakava rastlina z bledo rumenimi cveti, Symphytum tuberosum; vrtn. gomoljasta begonija begonija, ki ima gomolje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
gomóljčast in gomôljčast -a -o prid. (ọ̑; ȏ) redko gomoljast: gomoljčasta rastlina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
gomóljčnica in gomôljčnica -e ž (ọ̑; ȏ) vrtn. rastlina, ki ima gomolj: solate iz različnih gomoljčnic
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
gomóljnica in gomôljnica -e ž (ọ̑; ȏ) vrtn. rastlina, ki ima gomolj: korenčnice in gomoljnice;
pridelujejo krompir in druge gomoljnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
gorčíca tudi górčica -e ž (í; ọ̑) - 1. bot. enoletna rastlina s celimi ali pernato razdeljenimi listi in rumenimi cveti, Sinapis: bela gorčica; njivska gorčica
- 2. pikantna začimba, pripravljena iz semen bele gorčice in dodatkov: hrenovke, klobase z gorčico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
goréčka -e ž (ẹ̑) nar. zahodno lončna rastlina z navadno rdečimi cveti v velikih kobulih; pelargonija: gorečke so cvetele;
lončki z gorečkami;
hiša z gorečkami na oknih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
goréčnica -e ž (ẹ̑) - 1. nav. ekspr. ženska, ki je zelo prizadevna, navdušena za kaj: verska gorečnica
- 2. nar. zahodno lončna rastlina z navadno rdečimi cveti v velikih kobulih; pelargonija: okna so polna gorečnic
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
gorjúša -e ž (ú) bot., v zvezi morska gorjuša enoletna obmorska rastlina z mesnatimi listi in vijoličastimi ali rožnatimi cveti, Cakile maritima
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
gorjúšica -e ž (ú) bot. enoletna rastlina s celimi ali pernato razdeljenimi listi in rumenimi cveti; gorčica: seme bele gorjušice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
górnik2 -a m (ọ̑) bot., navadno v zvezi zimzeleni gornik brusnici podobna gorska rastlina z usnjatimi, zdravilnimi listi in rdečimi jagodami, Arctostaphylos uva-ursi: čaj iz listov gornika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
gôrski -a -o prid. (ó) nanašajoč se na goro: gorski greben;
gorski vrhovi;
gorska skupina;
strma gorska pobočja / gorski zrak; gorska cesta; gorske rastline, živali / gorski svet; gorska pokrajina / gorski reševalec kdor je usposobljen za reševanje ponesrečencev v gorah; gorski vodnik kdor se ukvarja z vodenjem ljudi po visokih gorah; gorska reševalna služba organizacija za pomoč ponesrečencem v gorah; gorska straža organizacija za varstvo gorske narave
♦ bot. gorski brest; gorska sretena gorska rastlina z velikimi rumenimi cveti in pernatimi listi, Geum montanum; geogr. gorski čok osamljena gora ali gorska skupina, nastala ob prelomih; gorski hrbet zaobljena, podolgovata gorska vzpetina; jur. gorske bukve zapis dolžnosti in dajatev zakupnikov vinogradov v fevdalizmu; med. gorska bolezen slabost zaradi zredčenega zraka; zgod. gorski gospod v fevdalizmu zemljiški gospod, ki daje vinograde v zakup po gorskem pravu; gorsko pravo v fevdalizmu pravila, ki urejajo pravna razmerja med gorskim gospodom in zakupniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
gósji -a -e prid. (ọ̑) nanašajoč se na gosi: gosja mast;
gosja jajca;
gosja jetra zelo cenijo;
gosje perje / služila je kot gosja pastirica / pisati z gosjim peresom z njegovim prirezanim tulcem; hodili so v gosjem redu, v gosji vrsti drug za drugim
♦ bot. gosja trava plazeča se zdravilna rastlina peščenih tal z zlato rumenimi cveti, Potentilla anserina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
gózden in gôzden -dna -o prid. (ọ̑; ó) nanašajoč se na gozd: gozdni obronek;
gozdna jasa, poseka, pot / gozdna cesta cesta, zgrajena predvsem za odvoz lesa // zaščitni gozdni pasovi; velike gozdne površine / gozdni pridelki, sadeži, škodljivci; gozdne jagode; gozdna ptica, rastlina, žival; gozdno drevo / gozdni čuvaj, delavec; gozdni sklad; gozdna uprava; gozdno gospodarstvo / gozdni park gozd, urejen za park // gozdni prirastek; gozdna drevesnica drevesnica za sadike gozdnih dreves; gozdna žaga žaga z dolgim, širokim listom in ročajema na obeh koncih
♦ bot. divji gozdni koren visoka rastlina s pernato razrezanimi listi in belimi ali rdečkastimi cveti v kobulih, Angelica silvestris; gozdne kresnice visoka trajnica vlažnih gozdov z belkastimi cveti v sestavljenih grozdih; kresničevje; čeb. gozdni med med temne barve iz mane na drevju, zlasti iglastem; etn. gozdni mož divji mož; geogr. zgornja gozdna meja višina, do katere sega strnjen gozd; gozdna stepa področje, kjer se mešata gozd in stepa; zool. gozdni jereb rjavkasta gozdna ptica s čokatim telesom, Tetrastes bonasia; gozdni lazar; gozdna miš
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
grábljišče in grabljíšče -a s (á; í) držaj pri grabljah: nasaditi čeljusti na grabljišče;
držati za grabljišče
♦ bot. poljsko grabljišče travniška rastlina z vijoličastimi cveti v glavicah, Knautia arvensis
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
gràh gráha m (ȁ á) kulturna rastlina z belimi cveti in kratkimi stroki ali njeni sadovi: saditi grah;
luščiti, obtrgovati grah;
suh grah;
grah v stročju;
juha, riž z grahom;
smeje se, kakor bi grah stresal / kot grah debela bradavica
♦ bot. njivski grah kulturna ali divja rastlina s svetlo vijoličastimi cveti, Pisum arvense; gastr. ocvrt(i) grah jušni vložek iz žvrkljanega testa, ocvrt v obliki graha
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
gráhor -ja m (á) njivski plevel s plodovi v obliki stroka: grahor se opleta okrog žita
♦ bot. pomladni grahor gozdna rastlina s temno rdečimi cveti, Lathyrus vernus; vrtn. dišeči grahor okrasna rastlina z živobarvnimi cveti, Lathyrus odoratus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
gráhovec -vca m (á) - 1. premog v velikosti od 1 do 1,5 cm: prodajati orehovec in grahovec
- 2. bot. gozdna in travniška rastlina z metuljastimi cveti raznih barv, Astragalus: kranjski, sladki grahovec
- 3. min. graševec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
grášica -e ž (á) divja ali kulturna rastlina z vijoličastimi cveti: sejati grašico za krmo;
med pšenico je precej grašice
♦ bot. ptičja grašica njivski plevel z modro vijoličastimi cveti, Vicia cracca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
grebeníka -e ž (í) bot. vodna rastlina z belimi ali rožnatimi cveti v grozdih, Hottonia palustris
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
grebenúša -e ž (ú) bot. manjša rastlina z raznobarvnimi cveti v grozdih, Polygala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
grenčíca -e ž (í) - 1. grenka žgana pijača: izpiti kozarček grenčice; pren. pustila jih je s kapljo grenčice v duši
- 2. mineralna voda, ki vsebuje zlasti magnezijeve soli: popiti žganje z grenčico
- 3. redko pekoč občutek v želodcu ali požiralniku; zgaga: imam grenčico
♦ bot. rastlina z rumenimi cveti v socvetjih, ki raste na vlažnih travnikih, Blackstonia acuminata
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
grênek in grenák grênka -o in -ó prid., grenkéjši (é ȃ é) - 1. ki je neprijetnega okusa kot pelin, ant. sladek: grenek zeliščni sok; žolč je grenek; uživati mora grenko zdravilo; zelo grenek; grenek kot pelin / sir ima nekoliko grenek okus / pije grenko kavo brez sladkorja
// grenek vonj - 2. nav. ekspr. ki vzbuja duševno bolečino, prizadetost, zlasti zaradi doživetega razočaranja: spomin nanj je bil grenek; grenka izkušnja; obšla ga je grenka misel; zvedel je grenko resnico / grenka žalost; grenko slovo / pesn. grenka smrt / imel je grenko mladost
// ki izraža duševno bolečino, zlasti zaradi doživetega razočaranja: grenek izraz obraza; grenek nasmeh; grenko—sladek smehljaj / grenke solze
// neprijazen, zbadljiv: povsod je poslušal grenke očitke; ušla mu je grenka beseda
● ekspr. njegov kruh je bil grenek preživljal se je s težkim, neprijetnim delom; ekspr. požreti grenko pilulo sprijazniti se z neprijetno stvarjo, z neprijetnim dejstvom; pesn. izpil je grenko kupo do dna doživel vse težke stvari
♦ bot. grenka penuša rastlina s pernatimi listi in belimi cveti v socvetju, rastoča ob potokih, Cardamine amara; min. grenka sol rudnina magnezijev sulfat z vodo; epsomit
grenkó in grênko prisl.: grenko se drži; grenko se nasmehniti; grenko občutiti
grênki -a -o sam.: pog. daj mi požirek grenkega pijače grenkega okusa; ekspr. požreti je moral marsikatero grenko neprijazen, zbadljiv očitek, pripombo; imam grenko v ustih grenek okus; doživel je marsikaj grenkega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
greník -a m (í) bot. vrtna ali divja grmičasta rastlina s cveti v kobulih, Iberis: pravi grenik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
grenkoslàd in grenkoslád -áda m (ȁ á; ȃ) bot. strupena rastlina z vijoličastimi cveti in rdečimi jagodami, Solanum dulcamara
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
grenkúlja -e ž (ú) nar. zdravilna rastlina, ki raste na vlažnih bregovih in močvirnih travnikih; božja milost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
grenkúljica -e ž (ú) bot. plazeča se rastlina z modrimi cveti, Glechoma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
grézovka -e ž (ẹ̄) bot. močvirska rastlina z rumeno zelenimi cveti v grozdu, Liparis loeselii
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
gričévnik in gríčevnik -a m (ẹ̑; í) nar. alpska grmičasta rastlina z rdečimi cveti; dlakavi sleč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
grínt -a m (ȋ) bot. rastlina z obrobnimi jezičastimi in notranjimi cevastimi cveti v koških, Senecio: masleni grint
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
gríntavec -vca m (í) - 1. apnencu podobna, zelo krušljiva kamnina; dolomit: to gorovje sestavljajo grintavec in druge kamnine
- 2. bot. rastlina z modrimi, vijoličastimi ali rumenkasto belimi cveti v glavicah, Scabiosa: blesteči grintavec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
gríntavka -e ž (í) nar. rastlina z modrimi, vijoličastimi ali rumenkasto belimi cveti v glavicah; grintavec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
gríževec -vca m (ī) bot. rastlina z nedeljenimi, dlakavimi listi in s cveti v majhnih koških, Gnaphalium: gozdni griževec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
griževnják -a m (á) nar. zdravilna rastlina z drobnimi rožnatimi cveti; tavžentroža: čaj iz griževnjaka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
gŕm -a m, mn. tudi grmóvi (ȓ) nižja lesnata rastlina, ki se že pri tleh močno razrašča: iz skalne razpoke je pognal grm;
skriti se za grm;
okrasni, parkovni grm;
grm z belimi cveti / brinov, jasminov, leskov grm / pri okopavanju so pazili na krompirjeve grme
● to ne raste za vsakim grmom tega ne dobiš povsod; ekspr. v tem grmu tiči zajec tu je jedro problema, bistvo stvari
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
gŕmast -a -o prid. (ȓ) podoben grmu: grmasta rastlina / ekspr. grmasta brada; grmaste obrvigŕmasto prisl.: grmasto razrasla drevesa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
grmìč -íča m (ȉ í) manjšalnica od grm: po pobočju so rasli nizki grmiči / ribezov grmič / krompirjevi grmiči
♦ bot. vražji grmič grmičasta rastlina z belimi jagodami, ki raste na vejah listnatega drevja; bela omela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
grmíčast -a -o prid. (í) - 1. podoben grmiču: grmičasta rastlina; grmičasta vrtnica
♦ bot. grmičasti jetičnik gorska rastlina z rožnato rdečimi cveti v socvetju, Veronica fruticulosa; grmičasta šmarna detelja - 2. porasel z grmičjem: grmičast breg, svet
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
grmíček -čka m (ȋ) manjšalnica od grmič: brinov grmiček / grmiček vijolic
♦ bot. zlati grmiček zdravilna rastlina z drobnimi rožnatimi cveti; tavžentroža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
grmóvnica -e ž (ọ̑) vrtn. lesnata rastlina, ki raste v obliki grma: obrezovanje grmovnic
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
gróbeljnik -a [bəl] m (ọ̑) bot. nizka rastlina z rumenimi cveti, Alyssum
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
grôzdast tudi grózdast -a -o prid. (ó; ọ̑) podoben grozdu: z akacij visijo grozdasti cveti;
grozdasta oblika
♦ bot. grozdasti lučnik rastlina s svetlo rumenimi cveti v podaljšanih grozdih, Verbascum blattaria; grozdasto socvetje podolgovato socvetje s cveti, katerih peclji rastejo iz različnih točk glavne osi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
grôzdek tudi grózdek -dka m (ō; ọ̑) manjšalnica od grozd: iskala je pozabljene grozdke v vinogradu / ribezovi grozdki
♦ vrtn. rastlina z modrimi cveti v pokončnih grozdih, Muscari
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
gŕški -a -o prid. (ȓ) nanašajoč se na (stare) Grke ali Grčijo: grški jezik;
grški narod;
stara grška kultura;
grško-rimska civilizacija / ima grški nos nos v isti črti s čelom; lasje so ji bili zaviti v grški vozel v visoko, vozlu podobno pričesko
♦ bot. grško seno kulturna ali divja rastlina z rumenimi cveti, Trigonella foenum-graecum; rel. grški križ križ, ki ima vse krake enake; grška cerkev pravoslavna cerkev Grkov; vrtn. grška jelka parkovno iglasto drevo z vodoravnimi vejami, Abies cephalonica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
grúščen -čna -o prid. (ȗ) gruščnat: gruščna zemlja / gruščna rastlina ki raste na grušču
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
gúmijevec -vca m (ȗ) - 1. bot. divja ali kultivirana rastlina z velikimi, elipsastimi zimzelenimi listi, Ficus elastica: ob oknu je stal velik gumijevec; v senci palm in gumijevcev
- 2. tropsko drevo, iz katerega se pridobiva kavčuk: plantaže gumijevca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
gúmovec -vca m (ȗ) bot. - 1. divja ali kultivirana rastlina z velikimi, elipsastimi zimzelenimi listi, Ficus elastica: goji gumovce, filodendrone in druge sobne rastline
- 2. južnoameriško drevo, iz katerega se pridobiva kavčuk, Hevea brasiliensis
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
heliotróp -a m (ọ̑) - 1. bot. okrasna grmičasta rastlina z modrimi, belimi ali vijoličastimi cveti; posončnica: gredica heliotropov; po vaniliji dišeči cveti heliotropa
- 2. min. poldrag kamen zelene barve z rdečimi pikami: pečatni prstan s heliotropom
- 3. geod. zrcalna priprava za dajanje svetlobnih znamenj na večje razdalje: pri merjenju kotov na velike razdalje so si pomagali s heliotropom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
herbárijski -a -o prid. (á) nanašajoč se na herbarij: herbarijska rastlina / herbarijsko gradivo za študij
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
hermelíka -e ž (í) - 1. bot. zdravilna rastlina s širokimi, mesnatimi listi in rumeno zelenimi cveti, Sedum maximum: nabirati liste hermelike
- 2. liker iz te rastline: piti hermeliko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
hibríden -dna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na hibride ali hibridnost: hibridna koruza, rastlina / hibridna spremenljivost rastlin; pren. arhitektonski liki hibridnega stila
♦ agr. hibridna vina vina iz grozdja trt samorodnic
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
hidrofílen -lna -o prid. (ȋ) kem. ki se veže z vodo, omočljiv: hidrofilni koloid;
hidrofilna gaza
♦ bot. hidrofilna rastlina rastlina, ki uspeva na mokrih tleh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
hidrofít -a m (ȋ) bot. rastlina, ki uspeva v vodi; vodna rastlina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
higrofílen -lna -o prid. (ȋ) bot. ki uspeva na vlažnih tleh: higrofilna rastlina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
higrofít -a m (ȋ) bot. rastlina, ki uspeva na vlažnih tleh: kalužnica je higrofit
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
higrofóben -bna -o prid. (ọ̑) bot. ki ne uspeva na vlažnih tleh: higrofobna rastlina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
hijacínta -e ž (ȋ) okrasna rastlina z zelo dišečimi raznobarvnimi cveti v grozdastem socvetju: grede tulipanov in hijacint;
duh po hijacintah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
híšen -šna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na hišo: hišni prag, vogel / hišni gospodar, lastnik / hišna dela; manjša hišna popravila / hišna centralna kurjava / povabili so vse hišne prijatelje / hišni pes pes, ki se goji v stanovanju, zlasti za družbo, zabavo; hišni red pravila o pravicah in dolžnostih stanovalcev, navadno v večstanovanjski hiši; hišni svet izmed stanovalcev izvoljen samoupravni organ; hišni telefon; hišni zdravnik; hišna goba rastlina zajedavka, ki uničuje vlažen vgrajen les; hišna pomočnica gospodinjska pomočnica; hišna številka; hišno ime ime hiše, domačije, ki ga uporablja bližnja okolica; hišna vrata glavna, vhodna vrata hiše, zgradbe
● iron. v stanovanju je našel hišnega prijatelja ženinega ljubimca; ekspr. v razpredelnico je napisal same hišne številke izmišljene, neprave
♦ zool. hišni pajek pajek, ki prede lijakaste mreže po kotih, Tagenaria domestica; hišna miš
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
hládnikovka -e ž (ȃ) bot. rastlina z belimi cveti v kobulih, ki raste v Trnovskem gozdu, Hladnikia pastinacifolia
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
hmélj tudi hmèlj hmélja m (ẹ̑; ȅ ẹ́) kulturna rastlina z ovijajočim se steblom ali njeni, za proizvodnjo piva uporabljani plodovi: obirati, pridelovati, sušiti hmelj;
sušilnica za hmelj / savinjski hmelj
♦ vrtn. japonski hmelj okrasna rastlina z ovijajočim se steblom in razdeljenimi svetlo zelenimi listi, Humulus japonicus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
homúlica -e ž (ú) bot. rastlina z mesnatimi listi in drobnimi zvezdastimi cveti, Sedum: debelolistna homulica // nav. mn. rastline z debelimi, mesnatimi listi, Crassulaceae
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
horténzija -e ž (ẹ́) grmičasta okrasna rastlina z raznobarvnimi cveti v velikih kobulih: na vrtu so rastle bele in rdeče hortenzije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
hrána -e ž (á) - 1. kar sprejema organizem zaradi snovi, potrebnih za rast in obstoj, ali te snovi: dajati hrano otroku; iskati, prebavljati, uživati hrano; nasuti pticam hrane; prijemati hrano z nožicami; dolgo vzdrži brez hrane; živali se hranijo z rastlinsko, živalsko hrano; kašasta, tekoča hrana; kuhana, surova hrana / lišaj je poglavitna hrana severnih jelenov; žganci so njegova najljubša hrana jed; madeži od hrane jedi, jestvin
// kar je pripravljeno kot jed za redno dnevno uživanje: kuhati, pripravljati hrano; hoditi po hrano v menzo; gostilna je znana po dobri hrani; dietna, izdatna, kalorična hrana; lahka hrana lahko prebavljiva; težka hrana težko prebavljiva; domača, gostilniška, kmečka hrana; hrana za bolnike / dajati, nuditi stanovanje in hrano redne dnevne obroke hrane; imeti hrano pri starših; abonirati se na hrano; biti zadovoljen s hrano / ima neredno hrano prehrano
// suha, topla hrana
// kar se potrebuje zlasti za prehranjevanje ljudi: preskrbeti hrano za zimo; nekatere države pridelajo dovolj hrane doma; zaloge hrane / pripraviti hrano za na pot - 2. ekspr. kar naj spodbuja, razvija: manjvrednostni občutek je lahko hrana za razne prestopke
● pog. dela ob svoji hrani delodajalec mu ne daje hrane; biti na hrani v gostilni uživati redne dnevne obroke hrane v gostilni; imeti koga na hrani dajati mu redne dnevne obroke hrane; ekspr. poskrbeti za duševno hrano ljudi za zadovoljevanje njihovih kulturnih potreb; ekspr. knjiga mora biti tvoja vsakdanja hrana vsak dan moraš brati, študirati
♦ biol. rastlinska hrana rudninske snovi, iz katerih rastlina gradi organske snovi; biol., kem. beljakovinska hrana; med. dietetična hrana; rib. talna hrana ki jo ribe dobijo na dnu ali v vodi; zračna hrana ki jo ribe dobijo iz zraka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
hraníti in hrániti -im, in hrániti -im nedov. (ī á ā; á ā) - 1. dajati komu hrano: mati hrani otroke; hraniti lačne; čebele hranijo ličinke; hraniti dojenčka iz steklenice; ranjenec je okreval in se že sam hrani / umetno hraniti bolnika dajati mu hranilno raztopino naravnost v kri
// hraniti živino krmiti; pren. z branjem hraniti domišljijo - 2. knjiž., redko preživljati, vzdrževati: vsi so že preskrbljeni, le najmlajšega še hrani oče; hranijo se s poštenim delom / vznes. hranila ga je domača zemlja
- 3. knjiž., redko dajati čemu potrebno energijo: hraniti stroje z nafto / radio so hranile baterije napajale
hraníti se in hrániti se navadno v zvezi s s, z jesti, uživati: hijene se hranijo z mrhovino; ptice se hranijo z žuželkami; hraniti se z rastlinsko hrano / hraniti se v menzi, doma / rastlina se hrani iz zemlje vsrkava hranilne snovi; pren., knjiž. literatura se hrani ob dediščini preteklosti
hranèč -éča -e: otroka sta hodila po gozdu, hraneč se z jagodami; hraneča tekočina
hránjen -a -o: otroci so dobro, slabo hranjeni; hranjen z mlekom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
hrèn hréna in hrêna m (ȅ ẹ́, é) začimbna rastlina z velikimi listi ali njena korenika ostrega, pekočega okusa: izkopati hren;
naribati, nastrgati hren;
šunka s hrenom;
hud kot hren
♦ gastr. jabolčni hren nariban hren z dodatkom naribanih jabolk, pripravljen kot solata
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
hríbski -a -o prid. (ȋ) hribovski: hribski fantje;
hribska vas
♦ bot. hribska resa zdravilna rastlina z drobnimi zelenkastimi cveti; navadna plahtica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
hrúšica -e ž (ȗ) hruškica: otresti hrušico;
drobna hrušica
♦ bot. šmarna hrušica grm z rumenkasto belimi cveti, ki raste na prisojnih apnenčastih tleh, Amelanchier ovalis; vrtn. hrušica rastlina z modrimi cveti v pokončnih grozdih, Muscari
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
hudičéla -e ž (ẹ̑) - 1. slabš. zlobna, hudobna ženska: si jo videl, hudičelo
- 2. nar. alpska grmičasta rastlina z rdečimi cveti; dlakavi sleč: Hudičel je bilo vse polno, pa ni bilo cvetja na njih (I. Tavčar)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
hudolésovina in hudolesovína -e ž (ẹ́; í) nar. grmičasta rastlina z rdečimi mladikami, belimi cveti in črnimi plodovi; rdeči dren: cvetoč grm hudolesovine / ročaj iz hudolesovine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
hudolétnica -e ž (ẹ̑) bot. rastlina z raznobarvnimi cveti v koških, Erigeron: kanadska hudoletnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
igálka -e [tudi u̯k] ž (ȃ) bot. zimzelena grmičasta rastlina s poleglimi vejami in rumenkasto belimi dišečimi cveti; Blagajev volčin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
ilírski -a -o prid. (ȋ) - 1. nanašajoč se na ilirce ali ilirizem: navdušenost za ilirske ideje / ilirsko gibanje / ilirski jezik
- 2. nanašajoč se na Ilire: ilirske naselbine / ilirska plemena
♦ bot. ilirski meček rastlina s pokončnimi listi in rdečimi cveti v klasih, ki raste po vlažnih travnikih, Gladiolus illyricus; zgod. Ilirske province upravna enota v času francoske okupacije, ki je zajemala del slovenskega in hrvatskega ozemlja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
índigovec -vca m (ȋ) tropska rastlina s pernatimi listi, iz katere se pridobiva indigo: nasadi indigovca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
índijski -a -o prid. (í) nanašajoč se na Indijce ali Indijo: indijski jeziki;
indijske kaste, vere;
indijska kultura / indijski fakirji / indijski lešniki; indijski riž
♦ bot. indijski lotos lotos z velikimi belimi ali rdečimi cveti, Nelumbo nucifera; indijski trst tropska ali subtropska rastlina z zelo visokim kolenčastim steblom; bambus; indijska figa opuncija; indijska konoplja konoplja, ki raste v Indiji in vsebuje smolo, Cannabis sativa forma indica; meteor. indijski monsun monsun, ki piha nad Indijo; šah. indijska otvoritev otvoritev igre, pri kateri beli fianketira enega ali oba lovca; kraljeva indijska otvoritev otvoritev igre, pri kateri beli fianketira kraljevega lovca; zool. indijski bivol, slon; indijski mungo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
íngver -ja m (ī) azijska začimbna rastlina ali njena aromatična korenina ostrega, pekočega okusa: uvažati ingver, indigo in cimet;
dodati mesu nekoliko zmletega ingverja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
íris -a m (ȋ) - 1. anat. sprednji, barvasti del žilnice za roženico; šarenica: vnetje irisa
- 2. vrtn. vrtna rastlina s suličastimi listi in velikimi raznobarvnimi cveti; perunika: šopek rumenih irisov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
ivánjščica -e ž (ȃ) - 1. bot. travniška rastlina z belimi in rumenimi cveti v koških, Leucanthemum: šopek ivanjščic / navadna ivanjščica
- 2. redko hrošč s svetilnim organom na spodnji strani zadka; kresnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
izbránka -e ž (á) ženska oblika od izbranec: bila je izbranka med desetimi / ona je tetina izbranka / knjiž. šel je na ples s svojo izbranko dekletom
♦ agr. rastlina, izbrana zaradi posebnih lastnosti za požlahtnitev rastlinske vrste
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
izhírati -am in shírati -am dov. (ȋ) postati oslabel, onemogel zaradi počasnega pojemanja življenjskih moči: bolnik je zelo izhiral;
izhirati od lakote, žalosti / rastlina izhira // ekspr. umreti: izhiral je v ječi; lani je izhiral; pren. zadruga je hitro izhirala, ker ni bilo pravega vodstvaizhíran in shíran -a -o: iz taborišča se je vrnil izhiran; izhirana, jetična ženska
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
izkoreníniti -im dov. (í ȋ) - 1. spraviti iz zemlje s koreninami vred: izkoreniniti drevo; tako žilavo travo je težko izkoreniniti
// ekspr. povzročiti, da kdo ni več (čustveno) povezan z okoljem, iz katerega izhaja: s tako vzgojo so ga popolnoma izkoreninili; ne bom več ostal, zdi se mi, da sem se izkoreninil - 2. ekspr. odpraviti, odstraniti: izkoreniniti brezposelnost, izkoriščanje / skušali so mu izkoreniniti predsodke / izkoreniniti tuberkulozo
izkorenínjen -a -o: izkoreninjena rastlina; ta bolezen je pri nas že skoraj izkoreninjena; v mestu se je počutil izkoreninjenega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
ízop -a m (ȋ) bot. primorska rastlina z modrimi, rožnatimi ali belimi cveti v klasu in zelo dišečimi listi; ožepek: izpirati dlesni s čajem iz izopa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
izrájati se -am se nedov. (á) - 1. biol. spreminjati se na slabše glede na organ, organizem ali vrsto organizmov: rastlina, živalska vrsta se izraja; nekatera ljudstva so se izrajala in propadala
- 2. spreminjati se na slabše sploh: ideja se izraja v doktrino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
izróden -dna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na izroditev: izrodni znaki;
izrodne oblike
♦ bot. izrodna zlatica gorska rastlina z rumenimi cveti, ki ima ob cvetenju en ali dva ledvičasta lista, Ranunculus hybridus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
izrodíti se -ím se dov., izródil se (ī í) - 1. biol. spremeniti se na slabše glede na organ, organizem ali vrsto organizmov: sadno drevje, krompir se izrodi; njihov rod se je izrodil
- 2. spremeniti se na slabše sploh: disciplina se je izrodila; njihova vera se je izrodila v fanatizem; izrodili so se v zagrizene privržence boja
- 3. redko prenehati roditi: rodila je deset otrok, pa se še ni izrodila / maline se izrodijo v osmih letih
// izčrpati se: zemlja se je izrodila
izrodíti spremeniti na slabše: čas lahko izrodi najboljša prizadevanja
izrojèn -êna -o: izrojen krompir; izrojeni ljudje; izrojena rastlina, živalska vrsta; njive so izrojene
♦ med. izrojene celice celice, pri katerih je oblika, presnova ali delovanje nenormalno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
izrojévati se -am se nedov. (ẹ́) - 1. biol. spreminjati se na slabše glede na organ, organizem ali vrsto organizmov: rastlina, živalska vrsta se izrojeva
- 2. spreminjati se na slabše sploh: koncept, ki je bil v začetku napreden, se je sčasoma izrojeval
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
izvòr -ôra m (ȍ ó) s prilastkom - 1. značilnost glede na prvotno pripadnost: raziskovati izvor ameriškega prebivalstva; biti najrazličnejšega narodnostnega izvora; navajati izvor besede / ta rastlina je po izvoru iz osrednje Afrike
// v rodilniku značilnost glede na prvotne sestavine: biti organskega izvora; živilo rastlinskega ali živalskega izvora
// značilnost glede na prednike zlasti s socialnega stališča: zamolčal je svoj izvor; je kmečkega izvora; ugotoviti izvor živali - 2. značilnost glede na nastanek: ti običaji imajo svoj izvor v poganstvu / publ., z oslabljenim pomenom nekaj predmetov je po izvoru mlajših je mlajših
- 3. kar omogoča, pogojuje nastanek, nastajanje česa; vir: otrok je izvor sreče / ugotoviti izvor bolezni
// kar kaj daje: izdatni izvori toplotne energije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
ížop -a m (ȋ) bot. primorska rastlina z modrimi, rožnatimi ali belimi cveti v klasu in močno dišečimi listi; ožepek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
jábolko -a [u̯k] s (á) - 1. sad jablane: lupiti jabolka; črvivo, rdeče, zrelo jabolko; kislo, sladko jabolko; lica je imela rdeča kot jabolko / poletna, zgodnja, zimska jabolka / obirati, otresti jabolka; pren., vznes. zlato jabolko svobode
// redko jablana: cvetoče jabolko; nasad jabolk / divje jabolko lesnika - 2. v zvezi granatno jabolko nizek južni grm z rdečimi cveti ali njegov rdeči sad: košarica granatnih jabolk
- 3. pog. Adamovo jabolko: iz vratu mu je štrlelo jabolko / neprestano ga draži na kašelj v jabolku v grlu
- 4. jabolku podoben okrogel predmet: jabolko na zvoniku se lesketa; pozlačeno jabolko / jabolko pri palici glavič
// redko široko razprte oči z navzven obrnjenimi očesnimi jabolki zrkli - 5. redko ploščata kost v kolenu; pogačica: od padca je imel na jabolkih posneto kožo
● ekspr. ugrizniti v kislo jabolko lotiti se česa neprijetnega, neugodnega; knjiž. jabolko spora, razdora stvar, ki je vzrok spora, razdora; preg. jabolko ne pade daleč od drevesa otrok je tak kot starši
♦ agr. prinčevo jabolko podolgovato jabolko z rdečimi progami; bot. volčje jabolko rastlina z belimi, rumenkastimi ali vijoličastimi cveti in čašo, ki postane ob zoritvi jagodastega ploda mehurjasta, Physalis; zlato jabolko gorska rastlina s pokončnim steblom in oranžnim rjavo lisastim cvetom z nazaj zavihanimi listi; kranjska lilija; um. vladarsko jabolko predmet v obliki krogle kot znamenje vladarske oblasti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
jágoda -e ž (á) - 1. nizka rastlina s trojnatimi listi in belimi cveti ali njen rdeči sad: tukaj rastejo jagode; nabirati jagode; okopavati, saditi jagode; debele, zrele jagode; kot jagoda rdeče ustnice / gozdne jagode; vrtne jagode gojene, z debelejšimi sadovi
// košarica rdečih jagod - 2. droben okrogel sad: odstraniti gnilo jagodo iz grozda; osmukati jagode; bezgove, brinove, češminove, šipkove jagode; grozdne ali vinske jagode; grm z jagodami v visečih grozdkih / črne jagode borovnice
- 3. jagodi podoben droben okrogel predmet: pisane jagode ogrlice; jagode na rožnem vencu
- 4. nar. rdečkasta krava: jagoda in sivka
♦ bot. jagoda plod s sočnim osemenjem, v katerem je navadno več semen; volčja jagoda strupena trajnica vlažnih gozdov s črno jagodo med štirimi listi, Paris quadrifolia; elektr. izolirna jagoda majhen, valjast, preluknjan izolator; vrtn. božične jagode lončna rastlina z živo rdečimi strupenimi jagodami, Solanum capsicastrum
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
jagodnják -a m (á) - 1. nasad jagod: urediti si jagodnjak
- 2. bot. nizka rastlina s trojnatimi listi in belimi cveti, Fragaria
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
jájčar -ja m (ȃ) nekdaj moški, ki se ukvarja s preprodajanjem jajc: jajčar in kokošar
♦ bot. rastlina s cvetnimi koški na tankih stebelcih, Leontodon
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
jájčastolísten -tna -o prid. (á-ȋ) bot. ki ima jajčaste liste: jajčastolistna rastlina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
jájčevec -vca m (ā) vrtn. enoletna kulturna rastlina ali njen jajčasti sad; melancana: gojiti jajčevce;
zrezati jajčevec na rezine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
jálov -a -o prid. (á) - 1. ki ne more imeti potomcev: jalova krava; nav., slabš.: jalov moški neploden; jalova ženska / jalov zakon brez otrok
// jalova rastlina; jalovo drevo; jalovo seme nekalivo; pren. jalov umetnik; kulturno jalovo obdobje
// redko ki nima pogojev za (dobro) uspevanje rastlin; nerodoviten, slab: jalova prst, zemlja; jalovo zemljišče - 2. ki je brez zrn, semen: jalov klas, strok / jalovo zrno
- 3. nav. ekspr. ki ne dá (pričakovanega) uspeha, rezultata: jalov trud; vsi njihovi poskusi za izboljšanje razmer so bili jalovi; ni se hotel spuščati v jalovo polemiko; jalovo početje / jalovo življenje
// ki ne izhaja iz objektivnih dejstev: jalov izgovor; z dejstvi je dokazal, da so vsi očitki jalovi / to je jalova tolažba
// ki ni koristno uporabljen: odpraviti jalove vožnje pri dvigalih / jalov večer - 4. nar. primorsko nezabeljen: večerjali so krompir v oblicah ali pa jalov močnik
♦ bot. jalov cvet cvet brez prašnikov in pestičev; jalov list list (praprotnic), ki nima sporangijev; čeb. jalova matica matica, ki zalega neoplojena jajčeca; elektr. jalov tok izmenični tok, potreben za tvorbo električnih ali magnetnih polj; jalova energija energija, ki je potrebna za tvorbo električnih ali magnetnih polj pri izmeničnem toku in ne opravlja nobenega dela; petr. jalova rudnina rudnina, ki se ne da praktično izkoristiti; strojn. jalova jermenica jermenica, ki se prosto vrti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
jánež -a m (á) enoletna vrtna zdravilna ali začimbna rastlina z belimi cveti v kobulih ali njeno dišeče seme: dajati janež v kruh;
potresti pecivo z janežem;
janež in kumina
♦ bot. rastlina s pernato deljenimi listi in rumenkastimi, belimi ali rdečimi cveti, Pimpinella
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
japónski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na Japonce ali Japonsko: japonski jezik;
japonska industrija / japonska moda / poljud. japonska goba rumenkasta zdrizasta snov, ki jo sestavljajo bakterije in glive kvasovke, strok. kombuša
♦ papir. japonski (svileni) papir tanek papir, izdelan iz dolgih vlaken eksotičnih rastlin; tekst. japonska svila zelo tanka enobarvna ali potiskana tkanina iz prave svile, tkana v platneni vezavi; vrtn. japonski hmelj okrasna rastlina z ovijajočim se steblom in razdeljenimi svetlo zelenimi listi, Humulus japonicus; japonski macesen macesen z rumenkasto zelenimi storžki, Larix leptolepis; japonska češnja okrasno drevo ali grm z belimi ali rožnatimi cveti; japonska kutina okrasni grm, ki pred ozelenitvijo rdeče vzcvete, Chaenomeles japonica; japonska nešplja grmičasta lončna rastlina z velikimi, spodaj močno dlakavimi listi, Eriobotrya japonica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
jarínec -nca m (ȋ) bot. rastlina s stebli, ki se ob zorenju plodov na zgornjem koncu kijasto razširijo, Arnoseris
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
jasmín -a m (ȋ) poljud. okrasni grm z elipsastimi listi in belimi, dišečimi cveti, strok. skobotovec: vejica jasmina;
vonj po jasminu
♦ bot. lesnata rastlina s pernatimi listi in belimi ali rumenimi cveti, navadno dišečimi, Jasminum
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
jastrebína -e ž (í) bot. rastlina z lihopernatimi listi in belimi ali modro vijoličastimi cveti v dolgopecljatih socvetjih, Galega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
jáščarica -e ž (ȃ) bot. gorska rastlina z belimi ali rdečkastimi cveti v kobulih, Peucedanum ostruthium
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
jêčmen -éna m (é ẹ́) - 1. kulturna rastlina, katere klas je sestavljen iz enocvetnih klaskov, ali njeno seme: mlatiti, sejati, žeti ječmen; mleti, phati ječmen; pražiti ječmen za kavo / jari, ozimni ječmen
- 2. gnojno vnetje lojnic v veki: dela se mu ječmen; imeti ječmen
♦ agr. dvovrstni ječmen dvovrstnik; goli ječmen ki se pri mlačvi izlušči iz pleve; bot. mišji ječmen trava z resastimi klaski, ki raste na nerodovitnih tleh, Hordeum murinum; etn. žeti ječmen po ljudskem verovanju zdraviti ječmen (v veki) z izgovarjanjem besed »ječmen žanjem« in s posnemanjem kretenj pri žetvi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
jéglič -a in jeglìč -íča m (ẹ̑; ȉ í) bot. rastlina z zraščenimi listi v cvetih, ki so posamezni ali v kobulih, Primula: razporeditev listov pri jegličih / brezstebelni jeglič trobentica; kranjski jeglič z vijoličastimi cveti, ki raste po vlažnih skalnih razpokah v Sloveniji, Primula carniolica; lepi jeglič prijetno dišeča, trobentici podobna gorska rastlina z rumenimi cveti, Primula auricula
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
jelénka -e ž (ẹ̄) redko košuta: mlade jelenke
♦ bot. gorska rastlina s pernato deljenimi listi in belimi cveti v kobulih, Athamanta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
jelénovec -vca m (ẹ́) bot. grmičast lišaj belkasto sive barve, Cladonia rangiferina: preživljanje severnih jelenov z jelenovcem
♦ bot. rastlina s pernatimi listi in rdečkastimi ali belimi cveti v kobulih, Laserpitium; lov. velik nož za odstranjevanje drobovja veliki divjadi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
jemáti jêmljem nedov., jemljíte; jemál (á é) - 1. delati, da prehaja kaj k osebku zlasti s prijemom z roko: delavci so jemali orodje in odhajali; jemali so ji jabolka iz rok in jedli; pazljivo je jemala denar od kupca; garderoberka je z eno roko jemala obleko, z drugo pa dajala listke / jemati kri z brizgalko; jemati vzorce kamnin / jemati zrnje v dlani prijemati, zajemati; jemati otroka v naročje, pribor v roke / jemati denar na posodo; jemati zemljo v zakup
// delati, da je kdo, kaj kje skupaj z osebkom, pri osebku: na pot jemlje le najnujnejše; otrok ne smete jemati v gostilno / na potovanja jemlje s seboj tudi družino / ne jemlji dežnika, saj bo sonce
// prevzemati, dvigati: kupci so jemali blago pri posebnem okencu; med njegovo odsotnostjo je jemala plačo zanj / dopust navadno jemlje za mesec avgust - 2. delati, da prehaja kaj k osebku navadno v posest
- a) kar se mu da, ponudi: dajati je bolje kot jemati; jemati darila, podkupnino; nerad je jemal podporo od staršev
- b) kar je na razpolago: jemal je le dobro blago; za tako nalogo je jemal le najpogumnejše / pog. spet jemljejo borovnice odkupujejo
// turisti jemljejo najraje sobe ob morju najemajo; jemati na vlaku drugi razred - c) kar se ne da: okupator je v zasedenih deželah jemal dragocenosti; mlinarji so jemali preveliko merico; če jim niso dajali, so jemali s silo; jemati si vedno več pravic, svobode / kot grožnja otrokom poredne otroke jemljejo cigani / jemati davke, obresti zahtevati
// evfem. še kot otrok se je naučil jemati krasti
// star. jemali so trdnjavo za trdnjavo zavzemali, osvajali - č) zaradi pravil igre: pri kvartanju je zmeraj jemal / jemati s kraljico kmete izločati jih iz igre
- 3. navadno z dajalnikom delati, da kdo česa nima več proti svoji volji: pred poukom je jemala otrokom igrače, da bi pazili; s silo so jim jemali orožje iz rok / jemati staršem otroke / jemali so jim čine, naslove, pravice / jemati ljudem delo, zaslužek
// povzročati, delati, da ima kdo, kaj česa manj ali nima več: jemali so bogatim in dajali revnim; kri so mu jemali, ne pa dajali / družabno življenje jim jemlje dosti časa; jemati komu pogum, ugled, voljo / sosednja hiša nam jemlje svetlobo; plevel jemlje zemlji hranilne snovi / ekspr. povodnji so jim jemale pridelke - 4. povzročati, delati, da je česa manj ali ni več: jemati od celote; jemal je in dodajal, dolker ni bila mera točna / na enem koncu vrta je prst jemal in jo nosil na drugega; pomladansko sonce jemlje sneg tali; na tem bregu voda material jemlje odnaša
// ekspr. pomladi in jeseni so jemale bolne ljudi spomladi in jeseni so navadno umirali
// ekspr. delati, povzročati, da kdo postaja bolj suh, manj krepek: bolezen ga je vidno jemala; brezoseb. nisem mu mogel pomagati, čeprav sem videl, kako ga jemlje - 5. delati, da kdo, kaj kam pride, se kje vključi z določenim namenom; sprejemati
- a) navadno s prislovnim določilom: v podjetju spet jemljejo nove delavce; na tej šoli bodo jemali le odlične učence / takih fantov ne jemljejo v svojo družbo / jemati abonente na hrano in stanovanje; jemati absolvente v službo
- b) z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom: po prvem bodo spet jemali v čiščenje; jemati čevlje v popravilo / jemati kaj v obravnavo, pretres obravnavati kaj; jemati okoliščine v poštev upoštevati jih, računati z njimi
// delati, da pride kdo z osebkom v kak odnos: pogostoma so jo jemali za botro; bajtarske sinove so takrat jemali za hlapce / knjiž. jemati koga v zakon poročati se s kom; jemali so jih za žene se poročali z njimi
- 6. s prislovnim določilom delati, da pride kaj z določenega mesta: jemati z loparjem kruh iz peči; jemati opeko s strehe, verižico z vratu / spomladi jemljejo repo iz jame
// delati, da pride kaj od kod, kjer je bilo z določenim namenom: zaradi revščine so morali jemati otroke iz šol / jemati obleko iz čiščenja, prtljago iz garderobe / jemati denar iz obtoka; zaradi poostrene cenzure so začeli jemati s programa najboljša dela - 7. s prislovnim določilom oskrbovati se iz kakega vira: denar za plače so jemali iz dotacij; jemati izraze iz živega govora; rastlina jemlje hranilne snovi iz zemlje črpa, dobiva; ekspr. le kje bo jemal, da bo vse vrnil; odkod jemlje dobro voljo, da se zmeraj smeje / celo leto je jemal zelenjavo pri nas, pa je še ni plačal; pog.: knjige jemlje v knjižnici si izposoja; kavo jemlje zmeraj v isti trgovini kupuje, nabavlja
- 8. pog., z oslabljenim pomenom delati kaj za predmet dela: pri čiščenju je jemala preveč tal, da bi delo temeljito opravila; kosci so jemali vsakič po četrt travnika / tekla je po stopnicah in jemala po dve hkrati preskakovala
// v zvezi z za uporabljati, imeti: za osnovo jemlje grob material; za svoje slike jemlje vedno le motive iz narave
// predelovati (pri pouku), obravnavati: pri zgodovini jemljejo preseljevanje narodov; tega še niso jemali / žarg., šol. jemati naprej obravnavati novo snov - 9. s prislovnim določilom načina imeti določen odnos do česa: tega opozorila ne smete jemati za šalo; ekspr. njegove besede jemljejo za čisto resnico; jemati kaj resno, tragično; jemati njegovo odločitev kot nespremenljivo dejstvo / jemati pravo kot skupek predpisov / jemati koga za zgled
- 10. delati, da pride kaj v telo: jemlje tablete proti glavobolu; zdravilo jemljite v predpisani količini; jemati kapljice uživati jih
// jemati kapljice za oči kapati si jih v oči - 11. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: jemati mero za zavese; star. jemati slovo (od koga, česa) poslavljati se
● pog., ekspr. vse jemlje hudič, vrag vse propada; ekspr. nenavadna lepota jim je jemala dih zaradi nenavadne lepote so bili zelo prevzeti; pog., ekspr. stroji so jemali konec na dežju se kvarili, uničevali; pog., ekspr. čisto sam konec jemlje umira; pog. avtobus jemlje potnike na vseh postajah se ustavlja, da potniki vstopijo; to drevo jemlje preveč prostora zavzema; žarg. jemal je ure iz angleščine privatno se je je učil; pog. močna svetloba mu je jemala vid ga je slepila; besede mi je jemal z jezika, iz ust govoril je prav to, kar sem hotel govoriti jaz; ekspr. njenega imena ne smeš jemati na jezik omenjati, izgovarjati; ekspr. jemati koga na muho, na piko imeti ga za predmet napadov, obtožb, šal, zanimanja; ekspr. jemati krivdo, odgovornost nase biti pripravljen sprejeti (vse) posledice svoje ali tuje krivde; ekspr. jemljem na znanje izraža informiranost o stvari, ki se obravnava; star. delal se je, kakor da ga ne jemlje v mar se ne meni zanj; ekspr. očeta je redkokdaj jemal v misel ga omenjal, se ga spominjal; to knjigo je večkrat jemal v roke jo prebiral, bral; ekspr. z žalostjo jemljem pero v roke začenjam pisati, pišem; jemati koga v varstvo, zaščito (pred kom, čim) braniti ga, varovati ga; ekspr. jemlje resnico v zakup misli, da jo samo on pozna; jemati rezultate ankete s pridržkom ne upoštevati jih, ne zaupati jim popolnoma; v službi ima toliko dela, da ga jemlje tudi domov da dela za službo tudi doma; nižje pog. jaz bom pel naprej, ti boš pa jemal čez z višjim glasom spremljal melodijo; žarg. jemati (zanke) dol snemati; pog. jemati besedo nazaj preklicevati obljubo, sklep, izjavo; pog. kupljenih stvari v tej trgovini ne jemljejo nazaj ne zamenjavajo, ne sprejemajo; žarg. previsoko jemlješ poješ, igraš previsoke tone; zastar. sod je jemal dobrih petdeset litrov meril, držal; knjiž. jemati si ženske imeti z njimi spolne odnose; pog. to si preveč jemlje k srcu zaradi tega se preveč žalosti, vznemirja
jemáti se ekspr., s prislovnim določilom pojavljati se, prihajati: le od kod se jemlje toliko ljudi; knjiž. beli oblaki so se jemali izza gora
jemáje redko: opekla se je, jemaje kruh iz peči
jemljóč -a -e knjiž.: gledal ga je skrivaj, jemljoč denar iz žepa; pamet jemljoča novica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
jerihónski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na mesto Jeriho: jerihonske razvaline
● jerihonske trobente po bibliji trobente, ki so imele tako močen glas, da se je zrušilo obzidje Jerihe; ta pa ima glas kot jerihonske trobente zelo močen
♦ bot. jerihonska roža rastlina puščavskih tal, katere listi in vejice se ob suši zvijejo v kroglasto obliko, Anastatica hierochuntica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
jesénček2 -čka m (ẹ̑) bot. dišeča rastlina z rožnatimi cveti v stoječih grozdih, ki raste po sončnih pobočjih, Dictamnus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
jesénovka2 -e ž (ẹ́) vrtn. okrasna rastlina s pernatimi listi in modrimi ali belimi cveti, Polemonium caeruleum
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
jesénski -a -o prid. (ẹ́) - 1. nanašajoč se na jesen ž: lep jesenski dan; jesenski meseci / pisani jesenski gozdovi; nastopilo je jesensko deževje / jesenski pridelki; jesenske cvetlice; jesenska setev / (jesenski) podlesek trajnica, ki požene jeseni iz gomolja velik vijoličast cvet; jesenska hruška; jesenska žival rojena v jeseni; jesenska jabolka jabolka, ki so primerna za uživanje v jeseni
// jesenski čas
// nav. ekspr. značilen za jesen: sredi poletja smo še, pa imamo pravo jesensko vreme / blago v jesenskih barvah rumenih, rjavih; jesensko deževje dolgotrajno in enakomerno
// pesn. jesenske misli - 2. ekspr., redko ostarel, prileten: bila je že precej jesenska
♦ agr. jesenski dosevek; astr. jesensko enakonočje enakonočje 23. septembra; bot. jesenski jurček užitna goba s temno rjavim klobukom, Boletus edulis; jesenski svišč gozdna ali travniška rastlina z jajčasto suličastimi listi in modrimi zvonastimi cveti, Gentiana asclepiadea; jesensko resje resje z rožnatimi cveti, ki cvete jeseni, Calluna vulgaris; čeb. jesensko krmljenje čebel krmljenje čebel jeseni, pri katerem se jim da toliko hrane, kolikor je potrebujejo za čez zimo; gozd. jesenski les gostejša plast lesa v letnici; pozni les; šol. jesenski (izpitni) rok (izpitni) rok ob začetku šolskega leta
jesénsko prisl.: jesensko hladne sape; jesensko oblečen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
jétičnik -a m (ẹ́) - 1. nav. ekspr. jetičen človek: pokašljevanje jetičnikov
- 2. bot. rastlina z navadno nasprotnimi listi, ki ima v cvetih po dva prašnika, Veronica: ob stezi so rasli jetičnik in koprive
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
jétrnik -a m (ẹ̑) zimzelena rastlina s trokrpimi listi in modrimi cveti: jetrnik in vetrnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
jêzik -íka m (é í) - 1. gibljiv mišičnat organ v ustni votlini: jezik je volu molel iz gobca; dvigniti, premikati jezik; položiti tableto na jezik, pod jezik; ugrizniti se v jezik; ima rdeče pike na jeziku; tleskati z jezikom; otekel, raskav, razcepljen, rdeč, vlažen jezik; zgornji del jezika / konica jezika / česen peče na jeziku; na jeziku pozna, koliko alkohola ima vino / goveji, svinjski jezik / prekajeni jezik; jezik v omaki
// kar je po obliki podobno jeziku: med obuvanjem je poravnal jezik pri čevlju; usnjen jezik pri denarnici / v morje se zajeda jezik kopnega / ekspr.: iz topov so švigali krvavi jeziki; jeziki gorečih sveč; ognjeni jeziki so lizali streho plameni - 2. ta organ pri človeku glede na pomembnost pri govorjenju: od strahu ji je jezik otrpnil; ekspr.: kaj nimaš jezika; si izgubil, slabš. požrl jezik; imaš primrznjen, prirasel, zavezan jezik, da ne odgovoriš; ne utihne, pa če bi mu na jezik stopil; raje se v jezik ugrizni, kot da o tem komu kaj poveš / kot podkrepitev: naj se mi jezik posuši, če sem to rekel; raje bi si dal jezik odrezati, kot da bi kaj izdal / knjiž., ekspr. videti je bilo, da to, kar govori jezik, čuti tudi srce / ekspr. govoriti s predrznim predrzno, težkim jezikom težko
// pooseb., slabš. vprašal je, pa noben jezik ni nič zinil
// ekspr. kar kdo govori, pove: jezik ga razodeva; malo bolj pazi na svoj jezik; soditi koga po jeziku / bojevati se za kaj z jezikom s (spretnim) govorjenjem; pregovorila ga je s svojim sladkim jezikom govorjenjem
// kot nasprotje dejanju: sam jezik ga je; on bo to naredil, seveda, z jezikom / ne more krotiti njenega jezika klepetavosti, opravljivosti
// nav. mn., pog. klepetulja, opravljivec: ob tem dogodku so imeli jeziki dosti dela; boji se jezikov; se bo že našel kak jezik, ki bo povedal / kot psovka tiho bodi, jezik (grdi); kot nagovor no jeziki, zdaj pa govorite / on je pa jezik je zelo odrezav - 3. sistem izraznih sredstev za govorno in pisno sporazumevanje: jezik se razvija, spreminja; bogatiti jezik z novimi izrazi; govoriti, naučiti se, obvladati, opisati, razumeti, znati kak jezik; prevajati iz slovanskih jezikov; predavati v tujem jeziku; italijanščina je blagoglasen jezik; klasični, moderni jeziki; skrbeti za enotnost jezika; uporabniki jezika; besedni zaklad kakega jezika; zgodovina jezika; zvrsti jezika; ljubezen do jezika / pog.: jeziki učencem ne delajo težav ti kot učni predmet; uči se, zna jezike tuje jezike; knjiž. zbrali so se ljudje najrazličnejših jezikov jezikovnih pripadnosti
// angleški, češki, slovenski jezik; domači jezik jezik lastne jezikovne skupnosti; kulturni jezik ki ima izrazne možnosti tako razvite, da se v njem lahko izrazijo tudi najbolj zapletena doživetja, zaznave, spoznanja; materni jezik ki se ga otrok nauči od svojega okolja, zlasti od matere; mednarodni jezik ki ga za medsebojno sporazumevanje uporablja več narodov; narodni jezik; svetovni jezik ki je zelo razširjen
// navadno s prilastkom uporaba tega sistema na določenem področju človekovega udejstvovanja: pisatelj ima barvit, bogat, čist, gladek, jasen, lep, slikovit jezik; knjiga, pisana v težkem jeziku / časopisni, govorniški, odrski, pesniški, poslovni, tehniški, umetniški, znanstveni jezik; jezik ekspresionistov; jezik protestantskih piscev / otroški jezik; jezik izobražencev, kmetov / sodobni jezik / preštudirati jezik in vsebino romana; Cankarjev jezik stil - 4. s prilastkom kar omogoča sporazumevanje sploh: človeški jezik; čebelji, ptičji jezik; pogovarjati se z opicami v njihovem jeziku / z oslabljenim pomenom: jezik formul formule; jezik grbov grbi
// knjiž. kar omogoča nebesedno izražanje: preliti zgodbo v filmski jezik; povedati v slikarskem jeziku / ekspr. jezik ljubezni - 5. knjiž., navadno s prilastkom način izražanja, vezan na določeno pojmovanje, razumevanje česa: v kulinaričnem jeziku bi se reklo, da televizija skrbi za kulturno hrano; povedati kaj v marksističnem jeziku; pri govorjenju o električnem polju je uporabljal matematični jezik / njegovega jezika ne bodo razumeli misli, pojmovanja, stališča; publ.: organizacija ne najde vselej adekvatnega jezika načina, metode; govoriti v jeziku reforme
● ekspr. jezik mu ni dal miru, da ne bi rekel ni se mogel premagati; ekspr. od žeje se ji jezik kar lepi na nebo zelo je žejna; ekspr. jezik ga je srbel, vendar ni rekel čutil je veliko željo, da bi kaj rekel, povedal; ekspr. jezik ji (gladko) teče, ji teče kot namazan izraža se spretno, z lahkoto; pog., ekspr. tekal je po opravkih, da mu je jezik visel iz ust da se je zelo upehal; tekal je zelo hitro; jezik se mu zapleta, zatika ne izgovarja, ne govori gladko; ekspr. ljudje si že brusijo jezike veliko govorijo o tem, opravljajo; ekspr. toliko časa bo brusila jezik, da ji bo dovolil iti govorila, si z govorjenjem prizadevala doseči; ekspr. brzdaj jezik pazi, kaj, kako govoriš; ne govori mnogo; pog., slabš. jezik za zobe, star. za zobmi molči, ne ugovarjaj; ekspr. držati jezik (za zobmi) ne povedati česa, molčati; slabš. ona ima jezik je opravljiva, predrzno govori; pog., ekspr. ta pa ima jezik spretno, z lahkoto se izraža; pog., ekspr. zdaj ste tiho, potem boste imeli pa jezike boste kritizirali, opravljali; ekspr. vsemu svetu kaže jezik ves svet omalovažuje, se ne meni zanj; ekspr. lomi si jezik s slovenščino s težavo jo govori, izgovarja; slabš. brez potrebe obračaš jezik govoriš, si prizadevaš z govorjenjem doseči; ekspr. pijača jim je odtajala, odvezala, razmajala jezike je povzročila, da so začeli dosti in sproščeno govoriti; pog., slabš. jezik otresati kritizirati, ugovarjati; pokazati komu jezik pomoliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; ekspr. pristriči komu jezik zmanjšati njegovo odrezavost, pikrost; nizko pazi, da ne iztegneš jezika ne izdaš, ne poveš česa; nizko takrat bi iztegnil jezik, ko je bil čas za to povedal, rekel; nizko ko se bo razvedelo, bodo ljudje spet iztegovali jezike opravljali, obrekovali; pog., ekspr. kar naprej suka, vrti jezik govori; ekspr. zna sukati jezik spretno govoriti; pog., ekspr. zavezati komu jezik z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da preneha kritizirati, opravljati; pog., ekspr. v tej zadevi imam zavezan jezik o njej ne smem dajati izjav; ničesar ni mogel spraviti z jezika reči, povedati; te besede so mu šle težko z jezika nerad, težko je to povedal; ekspr. beseda mu je kar ušla, zdrknila z jezika nehote jo je izrekel; ekspr. besede mu kar vro z jezika veliko in z lahkoto govori; besedo mi je vzel z jezika rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; pog., ekspr. niti kapljice ga ni dal na jezik ni popil niti malo alkoholne pijače; knjiž. te misli polaga avtor na jezik glavnemu junaku jih izraža, posreduje po glavnem junaku; položiti komu besedo na jezik pomagati komu, da bi povedal, kar je treba, kar se pričakuje; govori, kar mu pride na jezik nič ne pretehta, ne premisli, kar govori; zapiše besedo, kakor mu na jezik pride se je slučajno spomni; kletev mu je nehote prišla na jezik nehote jo je izgovoril; vprašanje mu sili na jezik rad bi ga postavil, izgovoril; pog., ekspr. stopiti komu na jezik ukreniti kaj, da preneha negativno govoriti o čem; star. priti v jezike postati predmet opravljanja, obrekovanja; pog., ekspr. zadnji hip se je ugriznil v jezik ni povedal, rekel, kar je hotel; pog., ekspr. že večkrat se je v jezik ugriznil se mu je zgodilo to, kar je prej obsojal pri drugih; pog., ekspr. prijeti koga za jezik zahtevati, da izrečeno mnenje dokaže ali prekliče; molčal je, čeprav je imel besedo že na jeziku je hotel že spregovoriti; pog., ekspr. na jeziku imam, pa ne morem povedati poznam stvar, vem zanjo, vendar se trenutno ne morem spomniti njenega imena; ekspr. ta nima dlake na jeziku v vsakem položaju si upa odkrito povedati, kar misli, da je prav; ekspr. ima že dušo na jeziku je tako slab, da bo kmalu umrl; odgovor je imel ob vsaki priložnosti na jeziku nikoli ni bil v zadregi, kaj bo odgovoril; ekspr. ima srce na jeziku hitro zaupa svoja čustva; pog. to imam že dolgo na jeziku že zdavnaj sem hotel povedati; pog. imeti kaj neprestano na jeziku omenjati, izgovarjati; sklicevati se na kaj; pog., ekspr. imeti, nositi kaj samo na jeziku govoriti eno, čutiti, ravnati pa drugače; beseda mu je ostala na jeziku ni povedal tega, kar je mislil; publ. samo na jeziku priznavajo njihovo samostojnost samo v izjavah, ne pa v dejanjih, odnosih; pog., ekspr. pazi, da jih ne boš dobila po jeziku da ne boš zaradi odrezavosti, pikrosti kaznovana; ekspr. kar naprej miga z jezikom govori; slabš. opletati z jezikom opravljati, obrekovati; nar. jezik v zvonu se maje kembelj; pog. imeti dober jezik spretno govoriti; pog., slabš. imeti dolg jezik biti opravljiv, odrezav; veliko govoriti; ekspr. s palico po njem, saj ne razume drugega jezika dopovedati mu je mogoče le na oster način; pog. ima grd jezik obrekuje; nedostojno govori; govoriti, najti isti, skupni jezik imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; pog., ekspr. imeti nabrušen jezik biti odrezav; pog., ekspr. imeti namazan jezik biti spreten v izražanju; ekspr. biti ostrega biti odrezav, napadalen, strupenega jezika biti zelo opravljiv, obrekljiv; ekspr. ta pa nima priraščenega jezika spretno in veliko govori; ima jezik kot kača, kot krava rep je zelo odrezav, piker; preg. kolikor jezikov znaš, toliko (mož) veljaš znanje več jezikov zelo poveča človekovo pomembnost
♦ anat. podraščen jezik; koren jezika skrajni zadnji del jezika; bot. jelenov jezik praprot s celorobimi, do pol metra dolgimi listi, Phyllitis scolopendrium; kačji jezik praprot vlažnih travnikov s samo enim listom, Ophioglossum; pasji jezik dlakava rastlina z rjavo rdečimi ali rožnatimi cveti, ki kasneje pomodrijo, Cynoglossum; navadni volovski jezik dlakava rastlina s škrlatnimi cveti, ki kasneje pomodrijo, Anchusa officinalis; elektr. programski jezik umetni jezik za izražanje računalniških pragramov; programski jezik fortran; etn. jezik premični del trlice; geogr. ledeniški jezik spodnji del ledenika; geol. jezik del kamnin, ki se klinasto zajeda v druge; jur. občevalni jezik ki ga uporabljajo ljudje pri medsebojnih stikih; uradni jezik ki je z zakonom določen za uradno poslovanje; lingv. fleksijski jeziki; govorjeni jezik kot je zvočno uresničen z govorilnimi organi; govorni jezik ki ni uresničitev vnaprej pripravljenega besedila; kentumski jeziki; knjižni jezik kodificirani jezik jezikovne, narodnostne skupnosti; ljudski jezik jezik socialno in izobrazbeno navadno preprostejših slojev prebivalstva; mrtvi jezik ki ga noben narod, ljudstvo več ne govori; naravni jezik ki se razvije v človeških skupnostih sam od sebe; pogovorni jezik prostejša, navadno govorna varianta knjižnega jezika; umetni jezik; živi jezik ki ga kak narod, ljudstvo še govori; družina jezikov več po izvoru sorodnih jezikov; med. obložen jezik z belkasto plastjo na površini; šol. učni jezik v katerem poteka pouk; vet. leseni jezik bolezensko otrdel jezik pri govedu; zool. morski jezik ploščata morska riba z nesimetrično razporejenimi očmi in usti, ki leži na morskem dnu; morski list
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
jéžek -žka m (ẹ̄) - 1. manjšalnica od jež 1: mladi ježki
- 2. navadno v zvezi morski ježek majhna morska žival z bodicami, podobna kepi: odstraniti s kopališča morske ježke; stopiti na ježka; lupine morskih ježkov
- 3. kar je po bodicah podobno ježu: navijati si lase na ježke; nabodla je cvetlična stebla na ježka v široki vazi
// slaščica v obliki kroglice, posute s čokoladnimi mrvicami: naročiti ježka in kremno rezino
♦ bot. ježek vodna ali močvirska rastlina z enospolnimi rumenkasto zelenimi cveti v glavicah, Sparganium; rjavi ježek užitna goba rjave barve z bodicami na spodnji strani klobuka in na betu, Sarcodon imbricatum; rumeni ježek užitna goba rumene barve z bodicami na spodnji strani klobuka, Hydnum repandum; zool. kljunati ježek ježu podobna žival, ki živi v Avstraliji, Echidna aculeata
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
jéževec -vca m (ẹ̄) zool. glodavec, ki ima del dlake spremenjen v bodice, Hystrix cristata: ježevec z naježenimi bodicami
♦ bot. dlakava rastlina z drobnimi modrimi cveti, Lappula
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
jojóba -e ž (ọ̑) visoka zimzelena grmičasta rastlina z debelimi listi, iz katere plodov se pridobiva olje, po izvoru iz Amerike: Olja, ki jih vtrete v vlažne ali suhe lase, naj bodo iz jojobe E ← nem. Jojoba ← meh. špan. jojoba ← indijansko
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
jósta -e ž (ọ̑) grmičasta rastlina z užitnimi jagodami, križanec črnega ribeza in kosmulje: Josta v primerjavi s kosmuljami raste bujneje in je odpornejša proti nizkim temepraturam E ← nem. Josta iz Jo(hannisbeer) 'ribez' + Sta(chelbeer) 'kosmulja'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
jožefíca -e ž (í) bot. grmičasta rastlina z dišečimi rdečimi cveti; dišeči volčin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
júdovski -a -o prid. (ú) nanašajoč se na Jude ali jude: judovski kralj;
judovski strankarski in verski voditelji / judovska mestna četrt; judovska vera vera, ki temelji na svetem pismu stare zaveze in talmudu; judovska zvezda šesterokraka zvezda iz dveh enakostraničnih trikotnikov kot simbol judovstva
♦ vrtn. judovska brada lončna rastlina z okroglimi listi in visečimi živicami, Saxifraga sarmentosa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
júka -e ž (ȗ) vrtn. palmi podobna rastlina z ozkimi dolgimi listi na koncu stebla in belimi cveti v socvetju, Yucca: prezimiti juke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
júlijski -a -o prid. (ú) nanašajoč se na julij: vroči julijski dnevi
♦ agr. julijska dekanka dekanka, ki dozori julija; bot. julijski lan gorska rastlina z modrimi cveti v socvetjih, Linum julicum; zgod. julijska revolucija buržoazna revolucija julija 1830 v Franciji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
júrjevica -e ž (ú) nar. gozdna rastlina z močno dišečimi drobnimi belimi cveti; šmarnica: dišeče jurjevice
♦ zgod. jurjevica v fevdalizmu podložniška dajatev zemljiškemu gospodu 24. aprila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
jútovec -vca m (ú) bot. tropska kulturna rastlina, iz katere se pridobiva juta, Corchorus: plantaže jutovca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
káčjak -a m (ȃ) bot. rastlina z ozkimi, dolgimi listi in živo rumenimi ali rožnatimi cveti v koških, Scorzonera
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
káčnica -e ž (ȃ) nar. rastlina z belim sokom v steblih, ki raste na močvirnatih travnikih; ostri mleček
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
káčnik -a m (ȃ) bot., navadno v zvezi pegasti kačnik rastlina vlažnih, senčnatih krajev s socvetjem, ki ga obdaja zelenkast, belkast ali rdečkast tulec, Arum maculatum
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kačúnka -e ž (ȗ) bot., navadno v zvezi močvirska kačunka rastlina z votlo koreniko in socvetjem, ki ga obdaja bel tulec, Calla palustris
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kadúlja -e ž (ú) bot. grmičasta rastlina suhih tal z modrimi, rdečimi ali rumenimi cveti, Salvia: veter je prinašal vonj cvetočih kadulj / travniška kadulja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kaktéja -e ž (ẹ̑) na suhih tleh rastoča rastlina z mesnatim steblom in listi, spremenjenimi navadno v trne: gojiti kakteje;
cvetoča kakteja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
káktus -a m (ȃ) na suhih tleh rastoča rastlina z mesnatim steblom in listi, spremenjenimi navadno v trne: gojiti, zbirati kaktuse;
jezdili so mimo visokih kaktusov;
cveti kaktusov
♦ vrtn. božični kaktus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kála -e ž (ȃ) vrtn. na vlažnih tleh rastoča rastlina s socvetjem, ki ga obdaja velik bel tulec: gojiti kale
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kalcedónijski -a -o prid. (ọ́) bot., v zvezi kalcedonijska lučca dlakava vrtna rastlina z rdečimi cveti, Lychnis chalcedonica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kalúžnica -e ž (ȗ) - 1. ob vodah rastoča rastlina z zlato rumenimi cveti: ob jarku je bilo polno kalužnic in spominčic
- 2. zool., navadno v zvezi živorodna kalužnica v stoječih vodah živeči polž, katerega samica koti žive mladiče, Viviparus viviparus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kamílica -e ž (ī) nav. mn. grmičasta zdravilna rastlina z drobnimi listi in belimi cveti: na sončnih grobljah je polno kamilic / nabirati, sušiti kamilice cvete kamilice // posušeni cveti te rastline: skuhati čaj iz kamilic // čaj iz teh cvetov: dajati otroku kamilice; izpirati oči s kamilicami
♦ bot. pasja kamilica rastlina z belimi ali rumenimi cveti v koških, Anthemis
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kamnokràs in kamnokrás tudi kamenokràs in kamenokrás -ása m (ȁ á; ȃ) bot. nizka gorska rastlina z drobnimi vijoličastimi cveti, Petrocallis: goste blazinice kamnokrasa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kamnokréč tudi kamenokréč -a m (ẹ̑) bot. blazinasta ali rušnata gorska rastlina s posameznimi ali v latasto socvetje združenimi cveti, Saxifraga: nasršeni, skorjasti kamnokreč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kána -e ž (ā) bot. visoka okrasna rastlina z velikimi listi in raznobarvnimi cveti v socvetjih, Canna generalis
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kapucínka -e ž (ȋ) okrasna rastlina s poleglim ali vzpenjajočim se steblom in navadno z rumenimi ali oranžnimi cveti: posaditi kapucinke;
močno dišeče kapucinke
♦ zool. kapucinke opice, ki imajo oprijemalni rep in roke brez palca, Cebidae
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kápus -a m (ȃ) - 1. redko zelje: gojiti kapus
- 2. bot. (divja) rastlina, ki se goji v zvrsteh: zelje, koleraba, cvetača ipd., Brassica oleracea: veliki modrikasti listi kapusa / divji kapus
♦ vrtn. brstnati kapus brstični ohrovt; kodrasti kapus listnati ohrovt
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kápusnica -e ž (ȃ) agr. kulturna rastlina, ki se goji zaradi listov ali omesenelega socvetja, stebla: saditi kapusnice;
pomen kapusnic za zimsko prehrano;
zelje, cvetača in druge kapusnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kardamóm in kardamón -a m (ọ̑; ọ̑) bot. tropska rastlina z zelenkasto belimi cveti, katere plodovi se uporabljajo kot začimba, Elettaria cardamomum: gojiti kardamom // gastr. posušeni plodovi te rastline: kardamom in cimet
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
karfijóla -e ž (ọ̑) kulturna rastlina z omesenelim socvetjem; cvetača: gojiti karfijolo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kásija -e ž (á) bot. tropska rastlina s pernatimi listi in navadno rumenimi cveti v grozdastem socvetju, Cassia
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
katánec -nca m (ȃ) bot., v zvezi rumeni katanec rastlina z rumenimi cveti v gostih socvetjih, Reseda lutea: zaprašeni šopi rumenega katanca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kíjast -a -o prid. (ȋ) podoben kiju: kijasta oblika
♦ bot. kijasti lisičjak rastlina s plazečim se ali pokončnim steblom, ki je gosto poraslo z iglicam podobnimi listi, Lycopodium clavatum
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kikirikí tudi kikiríki -ja m (ȋ; ȋ) nav. mn. nizka tropska rastlina ali njen sad, ki dozori v zemlji: luščiti kikirikije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kílavec -vca m (í) - 1. slabš. šibek, slaboten, bolehen človek: to so sami kilavci, čvrstega moža ni med njimi / ali sta fanta ali sta kilavca boječa, strahopetna človeka
- 2. bot., navadno v zvezi goli kilavec zdravilna rastlina s poleglim steblom in zelenkastimi ali rumenkastimi cveti, Herniaria glabra
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kímast -a -o prid. (í) nav. ekspr. ki (rad) kima, upogiba glavo: kimast človek / kimast klas / kimast cvet
♦ bot. kimasta lepnica rastlina z belimi, zelenkastimi ali rdečkastimi prevesnimi cveti, Silene nutans
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kísel -sla -o [əu̯] prid. (í) - 1. ki je ostrega okusa kot limona, kis: kisla pijača; kislo jabolko; grozdje je še kislo nezrelo; zelo kisel; kisel kot vrisk zelo
// ima nekoliko kisel okus / kisel vonj / kisla vina
// ki je tak zaradi vrenja: repa še ni kisla / kisla smetana; kislo mleko / klobasa s kislim zeljem / ekspr.: tu je kisel zrak; ta kompot je že kisel pokvarjen, slab
// ki mu je dodan kis: solata je preveč kisla / pog. za večerjo bo kisel krompir krompirjeva solata; kisle kumarice kumarice, vložene v kis - 2. ekspr. ki izraža, kaže nerazpoloženje, nejevoljo: kisel nasmeh / naredil je kisel obraz / bila je vedno kisle volje
// navadno v povedni rabi nerazpoložen, nejevoljen: zakaj si tako kisel; že ves popoldan je kisel - 3. kem. ki tvori z bazo2 sol: kisla raztopina / kisla reakcija; kisle soli
● pog. kisla voda mineralna voda, slatina; ekspr. ugrizniti v kislo jabolko lotiti se česa neprijetnega, neugodnega; ekspr. kislo vreme neprijetno, pusto
♦ agr. kisla krma silirana krma; kisla trava trava, ki raste na kislih tleh; kisla tla tla, ki vsebujejo mnogo humoznih kislin; bot. kisla deteljica detelji podobna rastlina z belimi zvezdastimi cveti, ki raste po senčnatih gozdovih; zajčja deteljica; gastr. kisla juha juha iz svinjskih parkljev ali glave in zelenjave, začinjena s kisom; metal. kisla opeka opeka, obstojna v ognju; kisla žlindra žlindra, ki vsebuje mnogo kremena
kíslo prisl.: kislo se drži; kislo gledati; kislo se nasmehniti; soli kislo reagirajo
kísli -a -o sam.: ekspr. daj mi požirek kislega pijače kislega okusa; imam kislo v ustih kisel okus; vleči na kislo biti, postajati nekoliko kisel; dišalo je po kislem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kíslica -e ž (í) - 1. slabš. kisla pijača, zlasti vino: ne bom pil tiste kislice / kislico prodaja za vino
- 2. ekspr. kdor je (navadno) nerazpoložen, nejevoljen: bledolična kislica / ta človek je prava kislica
- 3. bot. rastlina s kolenčastim steblom in zelenkastimi ali rdečkastimi drobnimi cveti, Rumex: alpska, lepa kislica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
klájnica -e ž (ȃ) redko krmna rastlina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
klásast -a -o prid. (ȃ) ki ima klas: klasasta rastlina
♦ bot. klasasto socvetje socvetje s sedečimi cveti na podaljšani osi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
klínček -čka m (ȋ) - 1. manjšalnica od klin: obesiti predpasnik na klinček; lesen klinček
// temu podobna stvar: pisali so s klinčki / nar. prsti so gibčno premetavali klinčke kleklje
// zastar. smotko je prižgal s klinčkom vžigalico - 2. redko lesen žebljiček: zabijati klinčke v podplate
- 3. nar. majhna priprava za pripenjanje, obešanje perila; ščipalka: vrečka za klinčke
- 4. redko okrasna rastlina z nasprotno stoječimi listi in dišečimi belimi, rdečimi, rumenimi, pisanimi cveti; nagelj: na oknih so cveteli klinčki; odtrgati klinček; šopek rdečih klinčkov
♦ bot. Sternbergov klinček rastlina z nizkim steblom in dišečimi, navadno rožnato rdečimi cveti, Dianthus sternbergii - 5. nav. mn. posušeni cvetni popki klinčevca, ki se uporabljajo kot dišava; nageljnova žbica: dodamo še cimeta in nekaj klinčkov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
klínčnica -e ž (ȋ) nav. mn., bot. rastlina z navadno nasprotno stoječimi listi in dvojnim cvetnim odevalom, Caryophyllaceae: praprotnice in klinčnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
klívija -e ž (í) vrtn. rastlina z dolgimi črtalastimi listi in oranžnimi ali rdečimi cveti v socvetju, Clivia: goji begonije in klivije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kljúček -čka m (ú) nav. ekspr. manjšalnica od ključ: zakleniti s ključkom / naviti avtomobilček s ključkom
♦ bot. rastlina z gomolji ali korenikami ter belo rumenimi ali rdečimi cveti v socvetju; petelinček
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kljún -a m (ȗ) - 1. prednji podaljšani roženi del glave z ustno odprtino pri ptičih: ptica ima dolg, ukrivljen kljun; udariti s kljunom; čapljin kljun; kljun gosi
- 2. prednji, kljunu podoben del ladje, čolna: čoln je s kljunom zadel ob breg / ladijski kljun; kljun ladje, parnika
// nav. ekspr. prednji del česa sploh: letalo je s kljunom treščilo na zemljo; kljun pluga
● ekspr. za mizo je čakalo pet lačnih kljunov otrok; ekspr. držati kljun ne povedati česa, molčati; ekspr. odpri (svoj) kljun, kadar je treba govori, reci; pog., ekspr. dobiti jih po kljunu biti ostro grajan; biti tepen; biti premagan
♦ grad. montažni kljun naprava, ki pri gradnji jeklenih mostov brez postavljanja odrov varuje konstrukcijo pred poškodbo; mont. stresalke z račjim kljunom z lopatasto razširjenim žlebom; vrtn. purmanov kljun okrasna rastlina z rdečimi, dolgo trajajočimi cveti; repati ščir
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kljúnka -e ž (ȗ) bot. rastlina z belimi, rjavimi ali rdečkastimi klaski in črtalastimi listi, Rhynchospora: bela, rjava kljunka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
klôbčast tudi klôpčast -a -o prid. (ó) podoben klobčiču: klobčaste korenine
♦ bot. klobčasta zvončnica gozdna ali travniška rastlina z modrimi zvončastimi cveti v socvetju, Campanula glomerata
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
klobúk -a m (ú) - 1. navadno trše pokrivalo s krajevci in štulo: dati klobuk na glavo; dvignil je klobuk v pozdrav; na glavi ima klobuk; potegniti, potisniti si klobuk na oči; pokriti se s klobukom; črn klobuk; klobuk iz zajčje dlake; tovarna klobukov; škatla za klobuke / mehki, trdi klobuki; nizki, visoki klobuk; slamnati klobuk slamnik; star. klobuk na tri roglje trirogeljnik
// prodajanje damskih klobukov; kardinalski klobuk - 2. zgornji, klobuku podobni del gobe: jurčki imajo bet in klobuk
- 3. ekspr., navadno s prilastkom klobuku podoben del česa: klobuki najvišjih gor so bili oviti v meglo
● ekspr. ko se je približal, so vsi klobuki leteli z glav so se vsi hitro odkrili; ekspr. gledal je izpod klobuka grdo, jezno; pog. imeti ga pod klobukom biti vinjen; pog. imeti jih pod klobukom biti navihan; pog., ekspr. pred takim junakom klobuk dol vsa čast mu
♦ agr. klobuk kar se nabere na površini tekočine pri alkoholnem vrenju; bot. zlati klobuk rastlina z velikimi temno rožnatimi cveti z nazaj zavihanimi listi, Lilium martagon; zool. morski klobuk meduza
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kméčki -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na kmete: kmečko dekle;
kmečko prebivalstvo / publ. težnje širokih kmečkih množic / biti kmečkega rodu, stanu / kmečki slog / drama se godi v kmečkem okolju; opisovati kmečko življenje / knjiž. (kmečki) dom kmečka hiša, navadno z gospodarskimi poslopji; kmečki kot jedilni kot s pohištvom v kmečkem slogu; kmečki voz; kmečka hiša; kmečka jed preprosta jed, ki se pripravlja zlasti na kmetih; kmečka peč velika peč, ki se kuri zunaj prostora, katerega ogreva; kmečka posest zemlja, ki jo ima kmet; v stanovanju si je uredil kmečko sobo; kmečko delo delo na polju in pri živini; kmečko gospodarstvo / slabš. poročil se je s tisto kmečko butaro nerodno, okorno žensko // vzemi, kaj se braniš kakor kmečka nevesta v zadregi; zelo
♦ agr. mala kmečka produkcija produkcija, ki zadostuje le za osebne potrebe kmeta; bot. kmečki tobak gojena rastlina z zelenkasto rumenimi cveti, Nicotiana rustica; jur. kmečko zavarovanje; šah. kmečka končnica končnica, v kateri so samo kmetje; tur. kmečka ohcet folklorna prireditev s prikazovanjem starih običajev svatbe v kmečkem okolju; zgod. kmečki upori do odprave tlačanstva upori kmetov proti fevdalcem zaradi povečanja zlasti denarnih dajatev; boji kmetov za osvoboditev izpod tlačanstva; zool. kmečka lastovka lastovka z izrazito izrezanim repom, po hrbtu kovinsko modra, po trebuhu rdečkasto bela, Hirundo rusticakméčko prisl.: kmečko oblečena ženska; (po) kmečko se obnašati; sam.: v njegovem vedenju je nekaj kmečkega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kobúlast -a -o prid. (ú) podoben kobulu: kobulasta oblika / kobulasti cveti
♦ bot. kobulasta vetrnica visokogorska rastlina z deljenimi listi in navadno belimi cveti v kobulu, Anemone narcissiflora
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kobúlček -čka m (ȗ) manjšalnica od kobul: kobulček jagod
♦ bot. kobulček socvetje na posameznem poganjku sestavljenega kobula; zali kobulček rastlina z drobnimi cveti v kobulih, ki jih obdajajo beli ali rdečkasti listi, Astrantia
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kodrolísten -tna -o prid. (ȋ) ki ima nakodrane liste: kodrolistna rastlina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kokóševec -vca m (ọ̑) bot. rastlina nerodovitnih tal z drobnimi belimi cveti, Cynanchum laxum
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kokovíčnik -a m (ȋ) bot., navadno v zvezi gorski kokovičnik zdravilna gorska rastlina z rumenimi cveti, ostrega vonja; arnika: izvleček iz gorskega kokovičnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
koksagíz tudi koksagís -a m (ȋ) bot. rastlina, ki vsebuje kavčuk, Taraxacum kok-saghyz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kolénček -čka m (ẹ̑) nav. ekspr. manjšalnica od kolence, koleno: poškodba kolenčka / odlomiti slamo tik ob kolenčku
♦ bot. visoka rastlina z rumenimi cveti v koških, Lapsana communis
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kolerába -e ž (ȃ) kulturna rastlina s širokimi modrikasto zelenimi listi ali njena odebeljena korenika z rumenim mesom: okopavati kolerabo;
olupiti, razrezati kolerabo / rumena koleraba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kolerábica -e ž (ȃ) - 1. manjšalnica od koleraba: drobne kolerabice
- 2. kulturna rastlina z dolgopecljatimi listi ali njeno užitno odebeljeno steblo: presajati kolerabice; kupila je kilogram kolerabic
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kolésnik -a m (ẹ̑) bot. gozdna rastlina s podolgovatimi zimzelenimi listi, Euphorbia amygdaloides
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kólmež -a m (ọ̑) močvirska rastlina z dišečo koreniko, dolgimi ozkimi listi in socvetjem, ki ga obdaja zelen tulec: sušiti korenike kolmeža / čaj iz kolmeža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
komárček -čka m (ā) bot. visoka dvoletna ali trajna primorska rastlina z nitasto deljenimi listi in cveti v kobulih, Foeniculum: diši po komarčku
♦ vrtn. (sladki) komarček vrtna zdravilna, začimbna ali okrasna rastlina z rumenimi cveti v kobulih, Foeniculum vulgare var. dulce
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kompáva -e ž (ȃ) bot. rastlina s pernato deljenimi, bodičastimi listi in belkastimi ali rdečkastimi cveti v koških, Carlina: tam raste le kompava in grmovje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kónjski tudi kônjski -a -o prid. (ọ́; ó) - 1. nanašajoč se na konje: konjski hrbet, rep; konjska griva, koža; peketanje konjskih kopit; juha iz konjskega mesa / konjski gnoj; konjska figa okrogel iztrebek konja; konjska žima žima iz repa ali grive konja
// konjska salama; konjsko usnje / konjski hlev; konjska odeja, oprava; konjsko čohalo / konjski hlapec; bil je konjski prekupčevalec / goji konjski šport; kasaške in konjske dirke; konjska vprega voz z vpreženimi konji; konjsko dirkališče prostor za konjske dirke - 2. slabš. podoben konju: ima konjski obraz; plavolaska s konjskimi zobmi
● pog. zmeraj je na cesti kot konjska figa vedno hodi okrog, nikoli ga ni doma; slabš. tak je kot konjska smrt zelo suh, slaboten; zelo grd, neprikupen
♦ bot. konjska kumina rastlina s pernato deljenimi listi in belimi ali rdečkastimi cveti v kobulih, Seseli; fiz. konjska moč enota za merjenje moči, približno 740 W; šah. konjska končnica končnica, v kateri se igra le s kmeti in skakači; zool. konjski zolj žuželka, katere ličinka zajeda konja, Gastrophilus equi; konjska muha muha s šilastim sesalom, ki pika, Hippobosca equina; konjska pijavka pijavka, ki sesa kri goveda in konj, Haemopis sanguisuga; konjsko morsko kopito školjka z lupino, znotraj podobno konjskemu kopitu, Spondylus gaederopus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
konôplja -e ž (ó) - 1. visoka kulturna rastlina z dlanastimi listi, ki se goji zaradi vlaken in semena, ali njeno seme: puliti konopljo; sejati konopljo; snop konoplje; raste kot konoplja hitro
// treti konopljo
// predivo iz te rastline: razpukati konopljo
// pog. konopljena tkanina: konoplja se dobro pere / beliti konopljo
♦ agr. (konoplja) belica z moškimi cveti, (konoplja) črnica z ženskimi cveti; bot. indijska konoplja ki raste v Indiji in vsebuje smolo, Cannabis sativa forma indica; manilska konoplja tropska rastlina, iz katere se pridobivajo trdna, groba vlakna, Musa textilis
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
konôpnica -e ž (ȏ) - 1. zool. sivo rjavkasta divja raca z rumenim kljunom, Anas strepera: dolgorepka in konopnica
- 2. bot. gozdna rastlina z belimi, rumenkastimi, rdečimi cveti v grozdih, Dentaria: brstična konopnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kópčica -e ž (ọ̑) bot. rastlina z belimi ali rdečkastimi cveti v kobulih, Caucalis
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kóper in kôper -pra m (ọ́; ó) vrtn. enoletna vrtna zdravilna ali začimbna rastlina z nitasto deljenimi listi in rumenimi cveti v kobulih, Anethum graveolens: sesekljati koper;
začiniti kumarice, omako s koprom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kopítnik -a m (ȋ) - 1. bot. rastlina z ledvičastimi listi in rjavo rdečimi cveti, Asarum europaeum: kopitnik in ciklama
- 2. žarg., vet. kopitni nož: brusiti kopitnik
♦ arheol. (čevljarskemu) kopitu podobna neprevrtana sekira iz kamna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kóprc in kôprc -a m (ọ̑; ȏ) bot. vrtna zdravilna, začimbna rastlina z rumenimi cveti v kobulih, Foeniculum vulgare: začiniti kumarice s koprcem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kopríva -e ž (í) rastlina, ki ima na listih in steblu dlačice, ki povzročajo ob dotiku pekoč občutek: koprive preraščajo ruševine;
pokositi koprive;
otroci rastejo kot koprive za plotom / kopriva peče / špinača iz kopriv koprivnih listov
● tak je, kot bi na koprivah sedel slabe volje, nerazpoložen; kopriva ne pozebe zdrav, odporen človek uspešno kljubuje bolezni, naporu; slabega, malovrednega človeka navadno ne zadene nesreča
♦ bot. mala kopriva kopriva z manjšimi, pri dnu srčastimi listi, Urtica urens; mrtva kopriva rastlina z dvoustnatimi rdečimi, belimi ali rumenimi cveti, Lamium; velika kopriva kopriva z večjimi, pri dnu prisekanimi listi, Urtica dioica; žegnana kopriva zdravilna rastlina z rumenkastimi cveti in trnato nazobčanimi listi, Cnicus benedictus; vrtn. pisana kopriva lončna rastlina s pisanimi, koprivi podobnimi listi, Coleus hybridus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
korálnica -e ž (ȃ) - 1. nav. mn. živo pisana ribica, ki živi ob koralnih grebenih tropskih morij: koralnice in cevosrčnice
- 2. zool. zelo strupena, živo pisana ameriška kača, Micrurus: navadna, rumena koralnica
♦ vrtn. nizka sobna rastlina z oranžnimi jagodami, Nertera granadensis
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
korén -a m (ẹ̑) - 1. odebeljeni del korenine nekaterih rastlin, navadno stožčaste oblike: rastlino izpuliti s korenom; peteršiljev koren
// v zvezi koren lečen, po ljudskem verovanju zdravilna rastlina, ki ima nenavadno, skrivnostno moč: iskati koren lečen - 2. zastar. podzemeljski del rastline, ki ji dovaja vodo in v njej raztopljene snovi; korenina: drevesce z dolgim korenom; spotaknil se je ob koren stare smreke
- 3. ekspr., navadno s prilastkom osnova, temelj: spoznati koren problema / tu je v korenu same debate nesporazum
// začetek, izvor: to ima svoj koren v preteklosti - 4. lingv. del besede kot nosilec osnovnega pomena besedne družine: določiti koren; glagolski koren / koren besede
- 5. mat. količina, ki jo določujeta korenska osnova in korenski eksponent: izračunati koren / bikvadratni koren koren četrte stopnje; kubični ali kubni koren ki ima korenski eksponent 3; kvadratni koren ki ima korenski eksponent 2
● ekspr. toča je do korena vse potolkla popolnoma, čisto; ekspr. priti stvari do korena spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše
♦ anat. lasni koren del lasu, ki je v koži; nohtni koren del nohta, ki je v kožni gubi; nosni koren del nosu, kjer ta prehaja v čelo; koren jezika skrajni zadnji del jezika; koren čutnega ali senzibilnega živca zadnji del hrbtenjačnega živca, ki prenaša vzburjenje k osrednjemu živčevju; koren gibnega ali motoričnega živca prednji del hrbtenjačnega živca, ki prenaša vzburjenje k mišicam; bot. črni koren rastlina z ozkimi, dolgimi listi in živo rumenimi ali rožnatimi cveti v koških, Scorzonera; trokrpi koralasti koren rastlina z rumenkasto zelenimi cveti in razvejeno koreniko, Corallorhiza trifida; rdeči koren; rožni koren rastlina s suličastimi, nazobčanimi listi in navadno zelenkasto rumenimi cveti v socvetjih, Sedum rosea; zlati koren visoka rastlina gorskih travnikov z belimi cveti v grozdih, Asphodelus; teh. koren del lopate, s katerim je ta pritrjena na kolo pri turbinah; koren vara del zvara ob stiku spodnjega roba kovinskih delov; koren zoba del zobnika, kjer prehaja zob v podlago; zool. koren kljuna, repa; koren hrbtne plavuti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
korénček tudi korênček -čka m (ẹ̑; ȇ) rastlina z večkrat pernato razdeljenimi listi ali njeni rdečkasti omeseneli podzemeljski deli: sejati korenček;
korenček in peteršilj / ostrgaj nekaj korenčkov / rdeči korenček
● ekspr. strgala mu je korenček: šlik šlak s premikanjem enega kazalca po drugem izražala škodoželjnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
korénčnica -e ž (ẹ̑) vrtn. rastlina, ki ima koren: pridelujejo repo in druge korenčnice;
korenčnice in gomoljnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
korenína -e ž (í) - 1. podzemeljski del rastline, ki ji dovaja vodo in v njej raztopljene snovi: korenine že poganjajo; rastlina je pognala korenine; izruvati plevel s korenino; baldrijanove korenine; korenine vinske trte; vršički korenin; gomolji in korenine; stal je tam, kot bi pognal korenine dolgo časa, vztrajno
// to drevo ima globoke korenine; gnezdasto prepletene korenine; pren. to gibanje pri nas ni pognalo korenin - 2. ekspr. osnova, temelj: gre za družbene korenine eksistencializma / seči bo treba prav do korenin sistema / sovraštvo ima preveč globoke korenine / zlo izruvati s koreninami vred
// začetek, izvor: vsi ti dogodki imajo svoje korenine v preteklosti - 3. ekspr. krepek, trden človek: taka korenina mora vzdržati; star je, pa je še vedno korenina; je prava kraška korenina / kot nagovor kako je s teboj, stara korenina / to je še kmet stare korenine
- 4. zastar. del besede kot nosilec osnovnega pomena besedne družine; koren: korenina krajevnega imena
● ekspr. iztrebiti kaj do zadnje korenine popolnoma, čisto; ekspr. kaj v korenini zatreti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti
♦ anat. lasna korenina del lasu, ki je v koži; zobna korenina del zoba, ki je v zobni jamici; bot. adventivne ali nadomestne korenine ki rastejo iz stebla ali listov; geotropične korenine ki rastejo v smeri delovanja težnosti ali proti njej; glavna ali srčna korenina najmočnejša korenina, iz katere rastejo stranske korenine; stranske korenine ki rastejo iz glavne korenine; zračne korenine ki sprejemajo vlago zlasti iz zraka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
koreníniti -im nedov. (í ȋ) - 1. agr. delati, poganjati korenine: ribez hitro korenini / ta rastlina globoko, plitvo korenini
- 2. ekspr. imeti v čem osnovo, izhodišče: v večini svojih del korenini na domačih tleh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
korênje tudi korénje -a s (é; ẹ̑) - 1. rastlina z večkrat pernato razdeljenimi listi ali njeni omeseneli podzemeljski deli: korenje je dobro obrodilo; korenje pleti, populiti, sejati; rumen kot korenje / njiva korenja
♦ bot. navadno korenje divja ali kultivirana rastlina z belimi cveti v kobulih, Daucus carota - 2. zastar. več korenin, korenine: spotikal se je ob korenje drevja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
korénovka -e ž (ẹ̑) vrtn. rastlina, ki ima koren: gomoljnice in korenovke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
korenóvnik -a m (ọ̑) bot. lesnata rastlina tropskih obrežij z lokasto upognjenimi zračnimi koreninami, ki poganjajo iz vej, Rhizophora
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
koriánder -dra m (á) - 1. bot. zdravilna rastlina z belimi ali rdečkastimi cveti v kobulih, Coriandrum sativum: koriander že cvete
- 2. začimba, pripravljena iz semen te rastline: dodala je še malo popra in koriandra
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
korúza -e ž (ú) enoletna rastlina s kolenčastim steblom in velikimi storži ali njeno seme: saditi, okopavati koruzo;
koruzo ličkati;
popoldne so lomili, trgali koruzo;
pečena koruza;
zunaj visi kita koruze / koruza letos dobro kaže / koruza je spet poplavljena njiva s koruzo // bela koruza z belimi zrni; debelozrnata, drobnozrnata koruza; semenska koruza
● ekspr. kmalu je vrgel puško v koruzo ni več vztrajal, je obupal; pog. živita na koruzi živita skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze
♦ agr. silažna koruza ki je za silažo; biol. heterozna, hibridna koruza; vrtn. pisana koruza enoletna okrasna rastlina z listi, ki imajo srebrne proge, Zea mays japonica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kosmàt -áta -o prid. (ȁ ā) - 1. zelo porasel z dlakami: po prsih je kosmat; ima kosmate noge / kosmata žival
// nav. ekspr. porasel s kocinami, neobrit: kosmata brada; kosmat po obrazu - 2. nav. ekspr. ki ima negladko površino, navadno s štrlečimi dlakami ali vlakni: kosmat klobuk; pokriti se s kosmato kapo, kučmo / kosmato blago; tkanina je kosmata na obeh straneh / kot kletvica kapa kosmata, tega pa nisem vedel
- 3. ekon. ki vključuje odbitke vseh bremen, dajatev ali dolgov: kosmati prejemki; kosmata cena / kosmata teža skupna teža blaga in embalaže; bruto teža
- 4. ekspr. nespodoben, opolzek: kosmati dovtipi; povedal je nekaj kosmatih šal
● ekspr. to je kosmata laž velika, očitna; ekspr. imajo kosmato vest so krivi česa; ekspr. fant ima kosmata ušesa noče slišati, upoštevati stvari, ki mu niso všeč, zlasti ukazov; ekspr. ta je pa res kosmata! ta novica, izjava je zelo pretirana, neverjetna
♦ bot. kosmati sleč alpska grmičasta rastlina z rdečimi cveti; dlakavi sleč
kosmáto prisl.: kosmato zakleti
kosmáti -a -o sam.: povedal je marsikatero kosmato / kot kletvica tristo kosmatih!
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kosmatíca -e ž (í) bot. zdravilna rastlina z brezlistnim steblom in rumenimi cveti v enem košku, Hieracium pilosella: čaj iz kosmatice
♦ agr. breskev z negladko, kosmato lupino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kosmatínec -nca m (ȋ) - 1. ekspr. kosmata žival, navadno medved: kosmatinec je začutil nevarnost in jo je popihal v gozd; spremljal ga je velik kosmatinec / volk kosmatinec
// neobrit človek: ta kosmatinec je pa še odgovarjal - 2. bot. dlakava rastlina z belimi, rumenimi ali vijoličastimi cveti, Pulsatilla: alpski kosmatinec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kosmatúlja -e ž (ú) bot. alpska rastlina s škrlatnimi ali modrikastimi cveti v koških, Saussurea: pritlikava kosmatulja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kosmúljka -e ž (ȗ) vrtn. okrasna rastlina z dolgimi ozkimi listi, ki se razrašča z živicami, Chlorophytum: gojiti kosmuljko / živikasta kosmuljka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kostánjevec -vca m (á) - 1. nar. konj kostanjeve barve: rjavec in kostanjevec
- 2. čeb. kostanjev med: hojevec in kostanjevec
♦ bot. vodna rastlina z rombastimi listi, belimi cveti in rogljatimi plodovi; vodni orešek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
koščíca -e ž (í) - 1. manjšalnica od kost: ptič ima drobne koščice / ribja koščica se mu je zataknila v grlu
- 2. osrednji oleseneli del koščičastega plodu, sadu: breskova, slivova koščica / sadne koščice
- 3. nar. prekmursko bučno seme: nepozabni so bili zimski večeri z luščenjem koščic
● ekspr. njeni prsti so same koščice so zelo suhi; ekspr. rad bi mu koščice potipal, pretresel rad bi ga zelo pretepel
♦ anat. slušne koščice koščice v srednjem ušesu, ki prenašajo tresljaje z bobniča v notranje uho; bot. koščica močvirska ali vodna rastlina s pernato deljenimi listi in belimi cveti v kobulih, Sium
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
košeníčica -e ž (í) - 1. nar. (pokošena) trava, seno: grabiti košeničico
- 2. bot. rastlina z nedeljenimi listi in navadno rumenimi metuljastimi cveti, Genista: barvilna, dlakava košeničica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
košútnik -a m (ȗ) bot. gorska rastlina z rumenimi cveti in zdravilno koreniko, Gentiana lutea: tam rastejo košutniki in jegliči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kózji tudi kôzji -a -e prid. (ọ̄; ȏ) - 1. nanašajoč se na koza 1: kozji bobki; kozja dlaka, koža; kozje mleko / kozje usnje / je kozji pastir / gospod s kozjo brado; ekspr. kozja steza zelo ozka, strma
- 2. poljud., v zvezi kozji parkeljci lesnata popenjavka z velikimi rumenkasto rožnatimi cveti v socvetjih, strok. kovačnik: porasel s kozjimi parkeljci
● ekspr. ugnal ga je v kozji rog premagal, bil boljši kot on; fant je zvit kot kozji rog zelo; šalj. naučiti koga kozjih molitvic s strogostjo, kaznimi navaditi koga prav ravnati, delati; šalj. brati fantu kozje molitvice oštevati ga
♦ bot. kozji rep rastlina s trikotnimi kopjastimi listi in majhnimi zelenimi cveti v socvetjih; stajska metlika; travniška kozja brada travniška rastlina z bledo rumenim koškom in ozkimi listi, Tragopogon pratensis; kozja pogačica grm z belimi cveti v socvetju in rdečimi jagodami; brogovita; obrt. kozja noga orodje z dvema ravnima, navadno v ostrem kotu stikajočima se reziloma za rezbarjenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kozjíca -e ž (í) bot. trnata rastlina s škrlatno rdečimi, vijoličastimi ali belimi cveti v koških, Onopordum: ilirska kozjica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kozlík -a m (í) bot. rastlina z rožnatimi cveti in pritličnimi poganjki, ki raste na močvirnih travnikih; dvodomna špajka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kozmopolít -a m (ȋ) - 1. nav. slabš. pristaš kozmopolitizma: odtujil se je domovini in svojemu narodu ter postal nekakšen kozmopolit
- 2. kdor je široko, svetovno razgledan in zelo uglajen, svetovljan: je intelektualec in kozmopolit
♦ biol. rastlina ali žival, ki živi na kateremkoli področju zemlje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kóžnat -a -o prid. (ọ̑) ki je iz kože: kožnat mešiček / legel je na kožnato ležišče / pog. kožnate rokavice usnjene // podoben koži: rastlina ima debele, kožnate liste / kožnata krila žuželk
♦ anat. kožnati labirint mehka, notranja plast labirinta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kránjski -a -o prid. (á) - 1. star. slovenski: kranjski humor; peti kranjske pesmi / kranjski pisatelj; kranjski rojak
- 2. nanašajoč se na Kranjsko v stari Avstriji: štajersko-kranjska meja / kranjska dežela
● ekspr. kranjski Janez v stari Avstriji vojak sedemnajstega pešpolka; šalj. kranjski Janez slovenski fant, Slovenec
♦ bot. kranjski jeglič jeglič z vijoličastimi cveti, ki raste po vlažnih skalnih razpokah v Sloveniji, Primula carniolica; kranjska krhlika grm z velikimi, podolgovatimi in bleščečimi listi, Rhamnus fallax; kranjska lilija gorska rastlina s pokončnim steblom in oranžnim rjavo lisastim cvetom z nazaj zavihanimi listi, Lilium carniolicum; čeb. kranjska čebela čebela sivkaste barve, Apis mellifica carnica; etn. kranjski cekar cekar iz različno barvane slame, na eni strani navadno z narodnim motivom; gastr. kranjska klobasa klobasa iz svinjskega mesa in začimb
kránjsko prisl.: govoriti (po) kranjsko
● pog., ekspr. povej (po) kranjsko po domače, razumljivo; sam.: pog. dve kranjski, prosim kranjski klobasi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kraslíka -e ž (í) bot. rastlina z več cvetnimi klaski v enostranskem socvetju, Melica: kraslika in bilnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kratkodnévnica -e ž (ẹ̑) bot. rastlina, ki potrebuje za rast ali cvetenje manj kot dvanajst ur dnevne svetlobe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kravójec -jca m (ọ̑) nar. rastlina z zelo visokim votlim steblom in zelenkastimi cveti v kobulih; orjaški silj: čaj iz kravojca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
krebúljica -e ž (ú) bot., navadno v zvezi prava krebuljica rastlina s prijetnim vonjem in belimi, drobnimi cveti v kobulih, Anthriscus cerefolium: prežganka z jajcem in krebuljico / čaj iz krebuljice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kréč -a m (ẹ̑) bot. blazinasta ali rušnata gorska rastlina s posameznimi ali v latasto socvetje združenimi cveti, Saxifraga: skorjasti kreč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kresílen -lna -o [tudi u̯n] prid. (ȋ) nanašajoč se na kresilo: kresilna naprava / kresilni kamen kremen; kresilna goba rastlina zajedavka, zlasti na bukvah ali brezah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kréša -e ž (ẹ́) bot., navadno v zvezi vrtna kreša enoletna, navadno kulturna rastlina z belimi ali rdečimi cveti v socvetju, Lepidium sativum: gojiti vrtno krešo / solata iz vrtne kreše
♦ bot. vodna kreša vodna rastlina z razraslim steblom in cveti v socvetju, Nasturtium
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kréšica -e ž (ẹ́) bot. gorska rastlina z drobnimi belimi cveti v socvetju, Hutchinsia: grušč prerašča krešica in druge rastlinice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kriptogáma -e ž (ȃ) nav. mn., bot. rastlina, ki nima cvetov in se razmnožuje s trosi; brezcvetnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
krístavec -vca m (ī) bot., navadno v zvezi navadni kristavec strupena rastlina z velikimi lijakastimi cveti, Datura stramonium: bel cvet kristavca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
krizantéma -e ž (ẹ̑) okrasna jesenska rastlina s širokimi koški in velikimi raznobarvnimi cveti: grobovi so bili okrašeni s krizantemami;
bele krizanteme
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kŕmen1 -mna -o prid. (r̄) nanašajoč se na krma1: dobra krmna mešanica / krmna rastlina; detelja in druge krmne rastline / povečati krmne obroke
♦ agr. krmni ohrovt; krmna baza vsa razpoložljiva krma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
krmílen1 -lna -o prid. (ȋ) ki vsebuje snovi, potrebne za rast in obstoj živalskega organizma: krmilna moka / krmilna rastlina krmna rastlina
♦ agr. krmilni hodnik prostor, po katerem se prinaša, dovaža krma v jasli; krmilna mešanica mešanica močnih krmil za namensko vzrejo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
krókus -a m (ọ̑) knjiž. rastlina, ki požene spomladi iz gomolja bele, oranžne ali vijoličaste cvete; žafran: med travo je bilo vse polno krokusov;
krokusi in teloh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
krompír -ja m (ī) kulturna rastlina z bledo vijoličastimi ali belimi cveti ali njeni užitni gomolji: letos krompir gnije;
krompir ima cimo;
kopati, osipavati, saditi krompir;
lupiti krompir;
debel, droben krompir;
krompir je že kuhan;
gomolj, podoben krompirju;
krompir z belim, rumenim mesom;
boljša domača sorta krompirja / beli, industrijski, jedilni, semenski krompir; mlad(i) krompir / ocvrt(i), pečen(i), pražen(i), pretlačen(i) krompir / pire krompir krompirjev pire; krompir v kosih olupljen, zrezan na kose in kuhan; krompir v oblicah kuhan neolupljen
● pog., ekspr. imeti krompir doživeti nepričakovano ugoden, dober izid, konec česa; preg. najbolj neumen kmet ima najdebelejši krompir za srečo, uspeh niso vselej potrebne velike umske sposobnosti
♦ agr. nakaliti krompir z ustrezno temperaturo in vlažnostjo doseči kaljenje pred sajenjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
krónica2 -e ž (ọ̑) nar. rastlina s črtalastima listoma in navadno enim kimastim cvetom; pomladanski veliki zvonček: zvončki in kronice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kropílnica -e [tudi u̯n] ž (ȋ) rel. posoda za blagoslovljeno vodo: v rokah je držal kropilnico s kropilom // kropilni kamen: ustavil se je ob kropilnici
♦ bot. rastlina z modrikasto zelenimi listi in navadno belimi cveti, Calepina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
króton -a m (ọ̑) vrtn. lončna rastlina z različno pisanimi listi, Codiaeum: presaditi kroton
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
krváv -a -o prid. (ȃ) - 1. nanašajoč se na kri:
- a) v roki je držal krvav nož; krvav sneg; imel je krvave dlani, roke; bolnikovo blato je bilo krvavo / otrok je ves potolčen in krvav; po obrazu je krvav; obveza je že krvava / krvav madež na obleki; srna je puščala krvavo sled / krvavi telečji zrezki / krvava klobasa krvavica
// krvavi žulji / ekspr. pogledal ga je s krvavimi očmi - b) nav. ekspr.: krvavi boji; prišlo je do krvavega konca, obračuna; krvav pretep, zločin; krvave demonstracije; krvava zadušitev revolucije; krvavo dejanje; maščevanje je bilo krvavo / krvave izkušnje iz vojnih let / zavladal je krvav teror
- c) ekspr.: goreti s krvavim plamenom, žarom; oblaki so bili čisto krvavi; krvava zarja
- 2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: krvava krivica se mu godi; krvava žalitev / to je v krvavem nasprotju / govoril je s krvavo resnobo / moral je plačevati krvave denarje
● ekspr. začel se je krvavi ples bitka, bojevanje; ekspr. potil je krvavi pot zelo se je trudil, trpel; knjiž., ekspr. jokati krvave solze zelo trpeti; ekspr. biti krvav pod kožo nagnjen k strastem, materialnim užitkom; ekspr. roke ima do komolcev krvave zakrivil je veliko smrti; veliko ljudi je pobil
♦ bot. krvavi mlečnik rastlina z zlato rumenimi cveti, ki ima v steblu temno rumen strupen sok, Chelidonium majus; etn., kot grožnja otrokom ubogaj, drugače te bo odneslo krvavo stegno; jur. krvavi denarič sodna pristojbina v srednjem veku v zvezi z umorom ali ubojem; krvavo sodišče; med. krvava griža griža s krvavim blatom; zool. krvava uš škodljiva žuželka, pokrita z belim voščenim puhom, Eriosoma lanigerum
krvávo - 1. prislov od krvav: krava krvavo mokri / piše se narazen ali skupaj krvavo rdeč ali krvavordeč obraz
- 2. ekspr. izraža visoko stopnjo, močno obliko česa: krivda se mu krvavo maščuje; krvavo mi bo plačal; to še krvavo potrebujem; hrane krvavo primanjkuje; krvavo zaslužen denar; krvavo zares gre; sam.: do krvavega ga je pretepel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
krvénka -e ž (ẹ̄) bot., navadno v zvezi navadna krvenka močvirska rastlina s suličastimi listi in vijoličastimi cveti v socvetju, Lythrium salicaria
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
krvomóčnica -e ž (ọ̑) bot. rastlina z deljenimi ali nedeljenimi listi in modrimi, vijoličastimi, rožnatimi ali belimi cveti, Geranium: natrgati si šopek krvomočnic / srebrna krvomočnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kržljávec -vca m (ȃ) ekspr. slabo razvita, zakrnela žival, rastlina: ob poti so rasli sami kržljavci;
v gnezdu ni bilo nobenega kržljavca / slabš. bil je duševni in telesni kržljavec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kserofít -a m (ȋ) bot. rastlina, ki uspeva na suhih tleh: med kserofite spada poleg puščavskih rastlin tudi planika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kúga -e ž (ú) - 1. huda nalezljiva bolezen bezgavk, pljuč ali krvi: v mestu je kuga; izbruhnila je epidemija kuge; povzročitelj kuge; smrdi kot kuga; bolezen se je širila kot kuga zelo hitro; ogibajo se ga kot kuge / ekspr. črna kuga / kot kletvica: da bi te kuga; kuga te poberi
// ekspr., v povedni rabi izraža težko ozdravljivost ali neozdravljivost, navadno zelo razširjene bolezni: rak je grozljiva kuga / ta bolezen je prava kuga - 2. ekspr., navadno s prilastkom kar ima množično uničujoče, pogubne posledice: take ideje so kuga sodobne družbe; kuga fašizma se širi po Evropi / alkoholna kuga
● publ. bela kuga čezmerno omejevanje rojstev
♦ bot. vodna kuga vodna rastlina z listi, nameščenimi v vretencih, in dolgopecljatimi cveti, Elodea canadensis; kem. cinova kuga razpadanje cina v prah; med. bubonska kuga pri kateri otečejo bezgavke; pljučna kuga; vet. goveja kuga nalezljiva bolezen goveda z vnetjem in nekrozo sluznice prebavil; kokošja kuga nalezljiva bolezen perutnine z vnetjem dihal in prebavil; pasja kuga nalezljiva bolezen psov zlasti z vnetjem dihal, prebavil in osrednjega živčevja; prašičja kuga nalezljiva bolezen prašičev s krvavitvami v notranjih organih in vnetjem prebavil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kúkavica -e ž (ú) - 1. ptica selivka, ki odlaga jajca v gnezda manjših ptic pevk: kukavica kuka; iz gozda je bilo slišati kukavico
● iz radijskega sprejemnika se je oglasila kukavica zvočni signal ljubljanske radijske postaje; ura s kukavico ura, navadno stenska, ki daje zvočne znake, podobne glasu kukavice
// ekspr. tuj, nezakonski otrok (v družini): podtaknila mu je kukavico - 2. bot., navadno v zvezi navadna kukavica rastlina s svetlo ali temno vijoličastimi dišečimi cveti, Orchis morio: šopek navadnih kukavic
- 3. zastar. bojazljivec, strahopetec: ne bodi takšna kukavica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kúkavičji -a -e prid. (ū) nanašajoč se na kukavice: eno jajce v taščičinem gnezdu je bilo kukavičje / kukavičji mladič
● ekspr. kukavičje jajce problem, stvar, s katero kdo zvijačno obremeni drugega
♦ bot. kukavičja lučca travniška rastlina s svetlo rdečimi cveti v socvetju, Lychnis flos cuculi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kukavíčnik in kúkavičnik in kukovíčnik in kúkovičnik -a m (ȋ; ú) bot. rastlina s črtalastimi listi in z navadno svetlo rdečimi cveti v klasih, Gymnadenia
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kultivár -ja m (ā) agr. s človekovim namernim izborom vzgojena rastlina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kultivírati -am nedov. in dov. (ȋ) - 1. načrtno se ukvarjati s pripravo zemlje za rast rastlin: kultivirati polja; kultivirati peščeno zemljo / človek morja ne kultivira, temveč ga le izkorišča
// načrtno se ukvarjati z rastlinami, zlasti v gospodarske namene: kultivirati bombaž, pšenico; kultivirati vinsko trto / kultivirati eksotične rastline - 2. knjiž. načrtno se ukvarjati s čim, navadno z namenom doseči boljšo, popolnejšo obliko: pisatelj skrbno kultivira besedo; kultivirati gibe, glas
// načrtno se ukvarjati s čim sploh: kultivirati srednjeveško glasbo, zborovsko petje
// krepiti, razvijati, utrjevati: kultivirati svoje sposobnosti / kultivirati otrokov značaj
kultivíran -a -o - 1. deležnik od kultivirati: kultiviran svet / kultivirana rastlina / pevec s kultiviranim glasom; kultiviran jezik / kultiviran okus
- 2. ki ima splošno veljavnim načelom, normam, pravilom ustrezajoče lastnosti: bil je pošten in kultiviran; kultivirano dekle / kultivirano vedenje / kultivirana dežela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kultúra -e ž (ȗ) - 1. skupek dosežkov, vrednot človeške družbe kot rezultat človekovega delovanja, ustvarjanja: raziskovati stare kulture; spomeniki izumrlih kultur; stičišče dveh kultur; antična, srednjeveška kultura; evropska, orientalska kultura; gotska, grška, rimska kultura / duhovna zlasti na področju miselnega ustvarjanja, materialna kultura zlasti na področju tehničnega ustvarjanja
// človeško delovanje, ustvarjanje, katerega rezultat so ti dosežki, te vrednote: mešanje kultur na področju Evrope; razvoj novejših kultur; vplivi grške, rimske kulture; kultura in civilizacija - 2. ed. dejavnost, ki obsega področje človekovega umskega, zlasti umetniškega delovanja, ustvarjanja: financiranje kulture in znanosti; področje kulture; skrbeti za hitrejši razvoj kulture / sekretariat za prosveto in kulturo / dom kulture / razvoj filmske, glasbene kulture
// dosežki te dejavnosti: ustvarjati kulturo; je dober poznavalec slovenske sodobne kulture; zanimanje za kulturo / publ. množična kultura namenjena širokemu krogu ljudi
// poznavalci sodobne slovenske filmske, glasbene kulture - 3. ed., navadno s prilastkom lastnost človeka glede na obvladanje, uporabljanje splošno veljavnih načel, norm, pravil pri vedenju, ravnanju: imeti zelo visoko kulturo; ekspr. s takim vedenjem prav gotovo ne kažeš svoje kulture; človek brez kulture / splošna kultura in razgledanost; pomanjkanje srčne kulture
// s prilastkom lastnost človeka, družbe glede na obvladanje, uporabljanje delovnih načel, pravil, dosežkov določenih področij pri delu: ima visoko filmsko, gledališko, pevsko kulturo; uprizoritev tega dela zahteva izredno visoko govorno kulturo; igralec je presenetil z izrazito igralsko kulturo; zbori s precej visoko pevsko kulturo; tehniška kultura naših ljudi; prizadevanja za boljšo zdravstveno kulturo / kultura pesnikovega izraza; kultura mišljenja / kultura trgovanja še ni dovolj razvita - 4. ed., v zvezi telesna kultura dejavnost, ki si prizadeva zlasti za razvijanje in ohranjevanje človekovih telesnih sposobnosti in zmogljivosti: posvetiti večjo skrb telesni kulturi; ustvariti pogoje za razvoj telesne kulture; doseči množičnost v telesni kulturi / visoka šola za telesno kulturo
- 5. agr. rastlina, ki se goji, prideluje za prehrano in (industrijsko) predelavo: menjavati kulture na istem zemljišču; uvajati donosnejše kulture; proti mrazu odporne kulture / jesenska kultura; krmne kulture; oljka in druge mediteranske kulture
// gojenje take rastline: pospeševati kulturo bombaža; zemlja, primerna za kulturo riža - 6. biol. umetno razmnoženi mikrobi, celice: kultura je negativna; zasejati kulturo na novo gojišče; čistost kulture
// gojenje teh mikrobov, celic: preiskati kri, tkivo s kulturo
♦ arheol. belobrdska kultura materialna kultura južnih Slovanov zgodnjega srednjega veka; halštatska kultura; kesteljska kultura avarska in slovanska materialna kultura zgodnjega srednjega veka s središčem v Panoniji; ketlaška kultura materialna kultura zgodnjega srednjega veka s središčem v jugovzhodnih Alpah; latenska kultura; megalitska kultura; kultura žarnih grobišč; kultura mostiščarjev; etn. ljudska kultura materialna, družbena in duhovna kultura posameznega ljudstva, naroda; lingv. jezikovna kultura gojenje, razvijanje knjižnega jezika; lastnost koga glede na obvladanje jezika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kultúren -rna -o prid., kultúrnejši (ú) nanašajoč se na kulturo:- a) kulturni ostanki, spomeniki; kulturna dediščina; kulturno izročilo / kulturna žarišča / kulturni narodi; kulturna ljudstva / kulturni antropolog
- b) kulturni napredek; bogata kulturna preteklost, tradicija; kulturna zaostalost
- c) kulturne prvine, značilnosti; širiti kulturno obzorje / kulturni boj; kulturni stiki; kulturna ustvarjalnost; plodno kulturno sodelovanje med državami / kulturno področje / referent za kulturna vprašanja
- č) pomemben kulturni dogodek; prireditev s pestrim kulturnim sporedom; publ. o tem je bila obveščena vsa kulturna javnost / kulturni delavec kdor se (poklicno) ukvarja s kulturno dejavnostjo; prireditev bo v kulturnem domu; kulturni praznik / podpisati kulturno konvencijo; kulturna kritika in publicistika; pripraviti kulturno oddajo, reportažo oddajo, reportažo o kulturni problematiki; kulturne organizacije in ustanove; urednik kulturne strani strani v časopisu, reviji, namenjene obravnavanju kulturne problematike
- d) prizadevati si za zdrave, kulturnejše odnose med ljudmi; je zelo kulturen; kulturno obnašanje / kulturno razvedrilo / kulturen prevoz potnikov; v tem lokalu je kulturna postrežba
♦ bot. kulturna rastlina s človekovim namernim izborom vzgojena rastlina
kultúrno prisl.: kulturno delovati; biti kulturno postrežen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kúmara -e ž (ú) - 1. kulturna rastlina s plazečim se steblom in rumenimi cveti ali njen sad: jesti kumare; olupiti kumaro / solata iz kumar / kisle, vložene kumare
- 2. slabš. nos: ima veliko kumaro / povsod vtika svojo kumaro
♦ zool. morska kumara na morskem dnu živeči, kumari podoben iglokožec z bradavičastimi bodicami, Cucumaria
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kúmaren -rna -o prid. (ú) nanašajoč se na kumara 1: kumarni nasadi / kumarna rastlina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kúmina -e ž (ú) dvoletna vrtna zdravilna ali začimbna rastlina z belimi in rožnatimi cveti v kobulih ali njeno dišeče seme: dodati hrani kumino;
potresti zelje s kumino;
janež in kumina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kurkúma -e ž (ȗ) 1. rastlina, katere posušene in zdrobljene korenine se uporabljajo v prehrambene in zdravilne namene, po izvoru iz Azije: Kurkuma je rastlina, ki se je v zadnjih letih znašla na meji med tradicionalno indijsko kuhinjo in sodobno znanstveno medicino 2. živo rumen začimbni prašek, ki ga pridobivajo iz oranžne korenine te rastline: žlička kurkume; Kurkuma pomaga prebavilom k večji učinkovitosti tako, da spodbuja prebavne encime k razgrajevanju ogljikovih hidratov in maščob E ← nem. Kurkuma, it., špan. curcuma ← arab. kurkum 'žafran'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
lákota -e ž (á) - 1. občutek potrebe po jedi: lakota ga muči, tare; čutiti lakoto; huda lakota; ekspr. volčja lakota zelo velika
// trpeti lakoto in žejo / občutek lakote
● ekspr. začela ga je gruditi lakota postal je lačen; ekspr. lakota je najboljši kuhar lačnemu človeku se zdi vsaka jed okusna - 2. pomanjkanje hrane: v deželi je bila lakota; umreti od lakote, zastar. lakote; ekspr. prebivalstvo je cepalo od lakote; pred očmi se mi megli zaradi lakote; velika lakota; smrt od lakote; boj proti lakoti
- 3. ekspr., s prilastkom velika želja po čem: lakota slave; lakota po naravi, po zemlji / spolna lakota poželjivost
- 4. slabš. lakomen človek: njegov upnik je bil brezsrčna lakota / kot psovka ali bi rad vse sam pograbil, lakota lačna
- 5. slabš. kdor živi v slabih gmotnih razmerah: to so same bajtarske lakote / kot psovka tebi nimam kaj vzeti, ti lakota
- 6. bot. rastlina z vretenasto razvrščenimi listi in štiridelnim belim, rdečim ali rumenim cvetnim vencem, Galium: gozdna, navadna lakota
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
lákotnik -a m (á) - 1. ekspr. lakomen človek: vsi vedo, da je oderuh in lakotnik / kot psovka: zemlje si lačen, lakotnik; ali bi rad vse sam pograbil, ti lakotnik
- 2. ekspr. sestradan človek: s slastjo lakotnika je pojedel kruh / ti lakotniki so vse pojedli
- 3. nar., navadno v zvezi zajčji lakotnik grmičasta rastlina z rumenimi metuljastimi cveti; navadna metla: na poseki se razrašča zajčji lakotnik
● ekspr. živina je čutila, da se okoli staje potika lakotnik volk
♦ čeb. roj lakotnik čebelja družina, ki se zlasti zaradi pomanjkanja hrane izseli iz panja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
lán -ú in -a m (ȃ) kulturna rastlina z modrimi cveti, ki se goji zaradi vlaken in zaradi semena, ali njeno seme: lan že cvete;
sejati lan;
puliti lan;
delati olje iz lanu;
snop lanu;
vlakna iz lanu;
modre oči kakor lan kakor cveti lanu // sušiti, treti lan / ozimni lan // predivo iz te rastline: presti lan; ima lase kot lan zelo svetle // pog. lanena tkanina, platno: lan se dobro nosi, pere; beliti lan
♦ agr. goditi lan obdelovati ga, da se mu ličje rado loči od stebla; bot. julijski lan gorska rastlina z modrimi cveti v socvetjih, Linum julicum; lepki lan rastlina s suličastimi listi, lepljivim steblom in rožnatimi cveti v socvetjih, Linum viscosum; tekst. novozelandski lan kulturna rastlina, katere listna vlakna se uporabljajo za vrvarske izdelke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
laníka -e ž (í) bot. rastlina polzajedavka na koreninah z belimi, na zunanji strani zelenimi cveti v socvetjih, Thesium: bavarska lanika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
lantána -e ž (ȃ) vrtn. grmičasta lončna rastlina z rumenimi, rdečimi ali oranžnimi cveti v glavicah, Lantana camara: presaditi fuksije in lantane
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
lapúh -a m (ū) rastlina z velikimi srčastimi listi in rumenim cvetom: po nasipu se bohoti lapuh;
sneg je komaj skopnel, a lapuh že cvete / čaj iz lapuha
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
lás -ú in -a m, mn. lasjé, tož., v prislovni predložni zvezi tudi láse (ȃ) - 1. nitast izrastek na človeški glavi: las izpade, osivi, raste; izpuliti si siv las; potisniti si lase s čela; pramen, šop las; tanek kot las; žal mi je, kolikor imam las na glavi zelo
// umetni in naravni lasje / odstraniti lase z obleke; pomesti lase
// mn. celota teh izrastkov: lasje mu hitro rastejo, se mu redčijo, sivijo; barvati, česati, navijati, spletati, striči, sušiti, umivati si lase; dobro prečesati lase; beliti lase z dvokisom jim odvzemati naravni pigment; seči z roko v lase; vleči koga za lase; ima bujne, goste, kodraste, razmršene lase; ljudje s črnimi, rdečimi lasmi; ekspr. srebrni, zlati lasje; mastni, suhi lasje; mehki, trdi lasje; ekspr. svileni, ščetinasti lasje; dekle svetlih las, s svetlimi lasmi / dobiti sive lase osiveti; pog. izgubiti lase postati plešast; pustiti si rasti lase ne striči si jih
// stopila je pred ogledalo in si popravila lase frizuro, pričesko; ima na kratko ostrižene lase; nosi nazaj počesane lase frizuro, pri kateri so lasje usmerjeni od čela proti tilniku; ima na stran počesane lase frizuro, pri kateri je večji del las usmerjen na eno stran glave
// krtača, lak za lase; sušilnik za lase električni aparat, iz katerega piha topel zrak za sušenje las
// star. dlaka, kocina: izpuliti si las iz brade, brk - 2. tekst. ščetkasta površina tkanin ali pletenin: dolg, gost las; las flanele, pliša, žameta; las preproge
- 3. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi na las izraža odsotnost omejitve glede enakosti: njune izpovedi se na las ujemajo; na las sta si podobna; ali je res tako? Na las tako
- 4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za las izraža
- a) zelo majhno stopnjo: njegova naloga je za las boljša / niti za las ne bom popustil prav nič
// za las je manjkalo, pa bi (bil) umrl - b) težavnost uresničitve: za las smo ušli nesreči / za las je šlo, je zastokal, ko je bil kamion mimo bili smo v zelo veliki nevarnosti, da bi se zadeli
● šalj. sinoči je toliko pil, da ga danes lasje bolijo se zelo slabo počuti, ima mačka; ekspr. lasje se mu ježijo od strahu zelo ga je strah; ekspr. lasje so mu stopili pokonci zelo se je ustrašil; lasje so mi vstajali, pog. so mi šli pokonci, ko sem to poslušal občutil sem grozo, odpor; zgražal sem se; ekspr. nihče mu ne bo skrivil lasu mu ne bo storil nič hudega; ekspr. kar lase si je pulila, ko je to izvedela zelo je bila žalostna, obupana; ekspr. zardeti do las po vsem obrazu, zelo; iti z roko skozi lase potegniti z razkrečenimi prsti roke po lasišču, laseh; šalj. pijača mu že gre, leze v lase opijanja se, postaja pijan; ekspr. skočiti si v lase spreti se; stepsti se; ekspr. ti dokazi so za lase privlečeni neprepričljivi, neprimerni; za lase privlečena primera neustrezna, nerodna; ekspr. nihče te ne bo za lase vlekel tja te spravljal proti tvoji volji, zelo silil; ekspr. njegovo življenje visi na lasu je zelo ogroženo; je zelo bolan; v laseh ekspr. otroci so si hitro v laseh se sprejo; se stepejo; ekspr. ali sta si s sosedom v laseh v sovražnem, neprijaznem odnosu; ekspr. ta plemena so si večno v laseh se bojujejo; sivi lasje ekspr. zaradi tega si ne delaj sivih las ne bodi v skrbeh, ne skrbi; ekspr. otroci mu delajo sive lase mu povzročajo velike skrbi; ekspr. takrat boš ti imel že sive lase boš star; ekspr. dolgi lasje — kratka pamet ženske niso posebno pametne, razsodne
♦ agr. lasje na koruznem storžu zelo podaljšani vratovi pestičev; bot. žabji las vodna rastlina s tankim stebelcem in drobnimi cveti brez cvetnega odevala, Callitriche
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
láški -a -o prid. (ȃ) - 1. star. italijanski: laški jezik; priti iz laške dežele; sladko laško vino / slabš. laška okupacija
- 2. agr., v zvezi laški rizling trta z grozdi z drobnimi, belimi jagodami, po izvoru iz Francije: gojiti laški rizling
// kakovostno belo kiselkasto vino iz grozdja te trte: buteljka laškega rizlinga
● nar. laški lešniki, orehi boljši, debelejši; nar. laška repa krmna rastlina z užitnimi, krompirju podobnimi gomolji; topinambur; šalj. že sedem laških let te nisem videl zelo dolgo; star. laško olje dobro, rafinirano jedilno olje, zlasti olivno
♦ agr. laška češplja zgodnja češplja italijanske sorte svetlo modre barve s sladkim mesom; bot. laški topol topol z vejami, ki so obrnjene tesno ob deblu navzgor, Populus italica; vrtn. laški fižol okrasna enoletna rastlina z ovijajočim se steblom in živo rdečimi cveti, Phaseolus coccineus
láško prisl.: govoriti (po) laško
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
lavéndel -dla m (ẹ́) pog. zelo dišeča divja ali gojena rastlina z dlakavimi listi in modrimi cveti v socvetjih; sivka: cvetoči lavendel // parfum ali kolonjska voda z eteričnim oljem iz te rastline: kapljica lavendla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
léča -e ž (ẹ́) - 1. prozorno telo, ki ga omejujeta dve ali ena kriva ploskev: brusiti, razbiti lečo; debela leča; močna leča daljnogleda; steklo za leče / očalne leče; pomanjševalne, povečevalne leče; sistem leč lečje
// pog. posodi mi lečo povečevalno steklo, lupo; pren., knjiž. presojati kaj skozi lečo svojih nazorov
// anat. prozorni del zrkla za šarenico, ki s spreminjanjem debeline zbira svetlobo na mrežnici: poškodovati si lečo; napake leče / očesna leča - 2. kulturna rastlina z vijoličastimi cveti in majhnimi stroki ali njeni sadovi: izbirati, kuhati lečo; krožnik leče
● bibl. prodati kaj za skledo leče zaradi trenutnih majhnih koristi odpovedati se čemu pomembnemu
♦ bot. vodna leča vodna rastlina z zelo majhnimi, listom podobnimi stebelci, Lemna; fiz. elektronska leča priprava za zbiranje, razprševanje curka elektronov; konkavne ali razpršilne leče ki so ob robu debelejše kot na sredini; konveksne ali zbiralne leče ki so ob robu tanjše kot na sredini; gorišče leče; fot. časovna leča del filmske kamere za omogočanje hitrega zaporedja posnetkov, ki jih projekcija pokaže v počasnem tempu; dostavna leča s katero se podaljšuje ali skrajšuje goriščna razdalja objektiva; nastavljalna ali naravnalna leča pri zrcalnem fotografskem aparatu, s katero se naravna ostrina slike na medlici; petr. leča plast kamnine ali rude, ki ima obliko leče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
lečén -a -o prid. (ẹ̑) v zvezi koren lečen, po ljudskem verovanju zdravilna rastlina, ki ima nenavadno, skrivnostno moč: iskati koren lečen;
pren., knjiž. družba je menila, da je našla koren lečen za to zlo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
lečúha -e ž (ū) nar. zdravilna gozdna rastlina z drobnimi belimi ali rdečimi cveti v kobulih; ženikelj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
lép -a -o tudi -ó prid., lépši (ẹ̑ ẹ́) - 1. ki ima v estetskem pogledu pozitivne lastnosti, ant. grd: lep človek; lep obraz; ima lepe noge; mlada in zelo lepa ženska; mnogo lepši je od nje; lepa kot sonce / lepe, čitljive črke; lepa obleka, slika / lep glas; lepa hoja / lepa kombinacija barv / bila je lepa v telo, v glavo pa ne imela je lepo telo; ekspr. zelo rada je lepa rada se lepo oblači, neguje
// nav. ekspr. čist, snažen: učenci imajo lepe zvezke; vaš avto je zmeraj lep / ima lepo delo - 2. ki kaže, izraža pozitivne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: lepi nauki; še lepši zgled mu je dajal oče / lepo ravnanje z ujetniki / ima zelo lepe navade / pravila lepega vedenja
- 3. s širokim pomenskim obsegom ki se pojavlja v taki obliki, da vzbuja ugodje: to je najlepši letni čas / lepi kraji; lepa pokrajina / poslušala je lepo glasbo; pripovedovala je lepe pravljice / imeli so lepo vožnjo prijetno, zanimivo
// ki prinaša veselje, zadovoljstvo: na vse mu je ostal le lep spomin; odnesli so najlepše vtise / ekspr.: to so bili nepozabno lepi dnevi; najlepše ure svojega življenja je preživel tu / čaka ga lepa prihodnost - 4. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželene lastnosti zlasti glede na zunanjo podobo v precejšnji meri: letos ima lep krompir; lepa moka; kruh ima lepo skorjo; spomladi ceste niso lepe / piše lep jezik pravilen in izrazno bogat
// naredil se je lep dan sončen, jasen; lepa jesen sončna, z malo dežja - 5. nav. ekspr. ki po obsegu, količini presega povprečje: ima kar lepe dohodke; odšteti je moral lepo doto; to je lepa plača / lep obisk razstave / ima lepo kmetijo; lepo posestvo
// z izrazom količine precej velik, precejšen: lep del govora je zamudil; spremil ga je lep kos poti / za to je plačal lepo vsoto / že lepo vrsto let sta skupaj - 6. nav. ekspr. izraža visoko stopnjo pozitivnega: športniki so dosegli lepe rezultate; roman je doživel lep uspeh / lepo celjenje rane / pošiljam vam lepe pozdrave / doživel je lepo starost / kot izraz hvaležnosti: hvala lepa, najlepša hvala za pomoč; »Izvolite!« »Hvala lepa«
- 7. iron., s širokim pomenskim obsegom izraža
- a) negativnost česa: imaš pa res lepo pisavo / lep zgled ji daje; v lepo družbo zahajaš; lepe stvari sem slišal o tebi
- b) vsebinsko zanikanje samostalnika, na katerega se veže: ti si pa lep poštenjak, prijatelj / lepe možnosti so to; lepo presenečenje si mi pripravil
- 8. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: živita v lepi harmoniji; to so lepe perspektive; imel je lepo priložnost / iron. ti si mi pa lepa neroda
● ekspr. že lep čas ga čakam precej dolgo; ekspr. to so bili lepi časi lepo je bilo; lepega dne se je vrnil nenadoma, nepričakovano; vznes. gledal bom lepše dni doživel bom čas, ko bom srečnejši; knjiž. lepi spol ženske; za brata nima lepe besede ni prijazen, dober z njim; z dobro, lepo besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. lepo godljo si nam skuhal povzročil, da smo v neprijetnem, zapletenem položaju; iron. hvala lepa za tako pomoč če mi ne moreš, nočeš drugače, izdatnejše pomagati, mi tudi tako ni treba; ekspr. na lepe oči posoja denar brez zagotovila, da mu bo kdaj vrnjen; ekspr. lepa reč, kaj naj storim izraža zadrego; ekspr. ta je pa lepa česa takega nisem pričakoval; ekspr. človek v najlepših letih od 30. do 50. leta; preg. lepa beseda lepo mesto najde na vljudno vprašanje se dobi navadno vljuden, ugoden odgovor
♦ bot. lepi čeveljc zaščitena gozdna kukavica, Cypripedium calceolus; lepi jeglič prijetno dišeča, trobentici podobna gorska rastlina z rumenimi cveti, Primula auricula; lepa kislica rastlina z majhnimi pritličnimi listi in do vrha olistanim socvetjem, Rumex pulcher
lepó - 1. prislov od lep: rana se lepo celi; cvetje lepo diši; lepo se držati; zna se lepo izražati; lepo so si opomogli; lepo pisati, risati; lepo vas prosim za pomoč; lepo ravnajo z otroki; no, to se pa res lepo sliši; lepo oblikovane roke; lepo zelena trava / elipt. z njim je treba lepo lepo ravnati
// v povedni rabi: jutri bo najbrž lepo sončno, jasno; pomisli, kako bo lepo na plesu - 2. vljudno, prijazno: lepo se mu je nasmehnila; zelo lepo ga pozdravlja; lepo vprašati / lepo so ga sprejeli / lepo mu je prigovarjal, naj gre
- 3. v povedni rabi izraža
- a) s smiselnim osebkom v dajalniku precejšnje zadovoljstvo psihičnega, zdravstvenega ali gmotnega stanja: lepo mi je; v življenju mu še ni bilo tako lepo / lepo ji je pri srcu
- b) prijetnost česa: lepo je živeti z ljudmi, ki se razumejo; lepo je, če gre vse po sreči / lepo jih je bilo gledati, kako rastejo
- c) nav., elipt. pohvalo, odobravanje: to je bilo lepo od njega; lepo je, da si prišel; lepo, da si nas obiskal; lepo, lepo, kar tako naprej
- č) nav., elipt. zadovoljstvo nad čim: lepo, da si ostal doma; lepo, da ni zamudil; lepo, da smo vsi zdravi / kot vzklik poglejte, kakšen razgled! Lepo, čudovito
- 4. izraža, da dejanje poteka nemoteno brez omejitve: po delu so vsi lepo odšli domov; posekal je gozd in vse lepo poplačal / ekspr. mi delamo, vi pa lepo sedite
// izraža obzirnost zapovedi: vse nam lepo povej; lepo po vrsti vstopajte / ekspr. pa lepo ga boš pustil, če ti rečem
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen besede, na katero se veže: lepo dela in se za nič ne meni; lepo pameten bodi, pa bo vse v redu; pustite ga lepo pri miru
● lepo se mu je godilo ni imel ne gmotnih ne drugih težav; grozdje lepo kaže bo dobro obrodilo; iron. tako, vedno lepše izraža nejevoljo
lépi -a -o sam.: grde ne mara, lepe pa ne dobi; ni šlo ne z lepo ne z grdo ne s prigovarjanjem ne s silo, pritiskom; delati se lepega kazati lastnost(i), ki v resnici ne obstaja(jo); ločevati lepo od manj lepega; zaradi lepšega je spregovoril brez notranje potrebe, da bi napravil dober vtis; pog. iti na lepše od doma tja, kjer se človek prijetno počuti; ekspr. na (vsem) lepem so jo oblile solze nenadoma, brez vidnega vzroka; v lepem hodijo na sprehode v lepem vremenu; redko z lepim pri njem nič ne opraviš zlepa; poudarjanje lepega v umetnosti; vera v lepo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
lepén in lêpen -éna m (ẹ̄; é ẹ́) bot. gorska rastlina z dolgopecljatimi velikimi listi in rožnatimi cveti v koških, Adenostyles: goli lepen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
lepljív -a -o prid. (ī í) - 1. ki ima lepilno lastnost, moč: lepljiv premaz; lepljiva snov, tekočina; lepivo ni več lepljivo; premalo lepljiv; lepljiv kot smola
// ki ob dotiku s kako stvarjo ostane na njej: kruh je slabo pečen in ima lepljivo sredico; lepljivo blato / ekspr. lepljiva vlaga; pren., ekspr. gledati koga z lepljivim pogledom - 2. tak, kot bi bil namazan z lepilom: lepljivi bonboni, sadeži; ta žival ima lepljiv jezik; lepljivi listi rastline; od medu, sadja lepljive dlani / biti lepljiv po prstih
● ekspr. zrak je bil vroč in lepljiv težek za dihanje
♦ agr. lepljivi pas z lepilom namazan pas, trak, ki se ovije okoli debla, da se žuželkam prepreči dostop v krošnjo; bot. lepljiva kadulja lepljiva rastlina z rumenimi cveti, ki raste na posekah, Salvia glutinosa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
lépnica -e ž (ẹ̑) - 1. bot. gorska ali travniška rastlina z raznovrstno razrastjo in cveti različnih barv, Silene: brezstebelna lepnica; kimasta lepnica
- 2. zastar. lepenka: strešna lepnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
Prikazanih je prvih 500 zadetkov od skupno 1311 zadetkov.